Mačeha in mamica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mačeha in mamica
Fran Milčinski
Spisano: na Wikivir prepisala Živa Matičič
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Živela sta mož in žena, in ker sta se rada imela in sta živela pošteno, jima je Bog dal hčerko. Ime sta ji dala Agata, a ker je bila njima nad vse draga, sta jo klicala Ago-Dragico.

Aga-Dragica je prelepo rastla in uspevala, komaj pa je bila tolika, da je znala govoriti in moliti, pride bela smrt in ji vzame preljubo mamico.

Mož je tožil in tarnal: »Aga-Dragica, sirota mojega srca, kdo ti bo odslej rezal belega kruhka, kdo ti nalival sladkega mlekca, kdo ti postiljal mehko posteljico, kdo ti bo česal zlato glavico? Mamice nimaš več, jaz pa sem ves dan zdoma, od zore do mraka na delu! - Agica-Dragica, ne morem drugače, poiščem ti drugo mamico!«

Storil je tako. Šel je, poiskal si drugo ženo, da bo Agi-Dragici mati, pripeljal jo je na dom, potem pa se zopet lotil svojega dela, da prisluži kruhka sebi in svoji družinici.

Ko je zjutraj posijalo zlato sončece Agi-Dragici na posteljico in se je zbudila, se je razveselila iz srca, da ima zopet mamico, in poklicala jo je, kakor je bila vajena: »Mati, mati, mamica vi, ali me boste počesali?«

Mačeha je bila nejevoljna in je rekla: »Če bi tebe ne bilo, manj bi imela dela!«

In je strgala Agi-Dragici glavo z grebenom tako trdo, da ji je tekla črna kri.

Zvečer pride oče domov in vidi Ago-Dragico vso objokano. »Agica-Dragica, moja zlata dušica, povej, povej, zakaj si objokana?«

Žena pa je hitela odgovarjati: »Ne morem je pohvaliti. Ubogati ni marala, po strmem bregu je tekala, padla in se potolkla! «

To čuvši je oče žalostno pogledal hčerko in vzdihnil: »Aga-Dragica, pridna bodi in rada ubogaj svojo novo mamico!«

Drugi dan je Aga-Dragica prosila novo mamico: »Mati, mati, mamica, prosim vas mlekca sladkega, prosim vas kruhka belega! «

Mačeha pa je bila nejevoljna in je rekla: »Laže bi živeli, če bi ne bilo tebe! V pamoč nam nisi, samo v škodo!«

Nalila ji je skledico mrzle vode, noter ji je dala tri kamenčke. »Pij, ako češ, jej, ako te je volja!«

Zvečer pride oče domov. »Agica Dragica, bleda si in objokana! «

Žena pa je hitela odgovarjati: »Nemarna je, malopridna je! Mleko je po tleh razlila, beli kruhek pohodila, meni pa odgovarjala!«

Oče je bil sila žalosten in kanili sta mu dve debeli solzi na kruh. »Kaj ti pravim, Agica-Dragica,sirotica! Bodi pridna, kar se da, da te vzljubi nova mamica! «

Ko je tretje jutro posijalo sončece Agi-Dragici na trdo, nezrahljano posteljico, se je na glas razjokala: »Mati, mati, mamica, moja nova mamica, zakaj ste tako hudi name, zakaj me nikdar ne pobožate, nikdar se mi ne nasmejete, nikdar me prijazno ne pogledate!«

Mačeha pa je bila nejevoljna in je rekla: »Komu vekaš? Jaz nisem tvoja mamica, tvoja mamica na griču leži, tam ob beli cerkvici! Jaz sem le tvoja mačeha, ti nisi od mojega srca!«

Te besede so globoko zadele Ago-Dragico. Zatrla je solze in jok, hitro se je oblekla, smuknila je vzad iz hiše in ubrala pot čez travnike in log, tja, odkoder ji je z zelenega grička prijazno migala bela cerkvica. Kažipot in spremljevalec ji je bil domači kužek Belinček, usmiljeno sončece ji je poljubljalo mrzli lici, rahel vetrček jo je božal z mehkimi tačicami, mogočni gozd pa jo je ljubeznivo pogostil v svojih hladnih dvoranah s sladkimi jagodami. - Ko se je sonce nagnilo k zatonu, je dospela vrh griča k beli cerkvi.

»Zvonar, boter zvonar,« je prosila, »pokažite mi, kje moja zlata mama leži, da z njo bom govorila, vse ji potožila, lepo jo prosila, da skoraj vrne se, ne morem živeti brez mamice!«

Boter zvonar je odgovoril: »Agica-Dragica, ali se sama upaš po svetu, idi nazaj domov k očetu! Mati v tem črnem grobu trohne, zastonj jih kličejo tvoje solze!« 

Pokazal ji je materin grob in odšel po opravkih.

Aga-Dragica je grob zagledala in milo zaklicala: »Oj mati, mati, mamica, kliče vas Agica, vašega srca Dragica! Kaj ste mi storili, zakaj ste me zapustili! Prosim, prosim vas lepo, pridite nazaj domov! Mati, mati, mamica, brez vas mi biti ni doma! «

Tako je vekala. - Sonce je zašlo, Belinček je otožno cvilil, zvonar je zvonil avemarijo.

In Agica-Dragica je legla na grob, razgrebla je črno zemljo in premilo jokala: »Odpri se, črna zemljica, pridite, zlata mamica, poglejte moje zlate lase, s krvjo se zdaj glave drže, tako me je česala mačeha! Mati, mati, mamica, brez vas mi biti ni doma! « 

In čuj - iz materinega groba, kakor da prihaja od daleč, od daleč, čez devetsto strmin, skozi devetsto globin, je zatrepetal dolg, mil vzdih!

Aga-Dragica ga je spoznala; s svojimi belimi prstki je hitela razmetavati črno zemljo, da ji je silila gorka kri izza nohtkov. »Odpri se, črna zemljica, vstani, zlata mamica, da urežeš mi kruhka belega, naliješ mi mlekca sladkega! Doma je prehuda mačeha, ki kruhka in mleka nič ne da, nalila mi je skledo mrzle vode in noter mi dala tri kamenčke! Mati, mati, mamica, brez vas mi biti ni doma!«

Temna noč je že ležala na grobih, iz materinega groba pa je zaječal mogočen, pretresljiv vzklik, da je Belinček cvileč zbežal in se je zvonar doma prestrašen skril pod odejo.

Aga-Dragica je koprneče poljubovala grob. »Odpri se, črna zemljica, pridi, zlata mamica, da me boš pobožala, prijazno me pogledala, sladko se mi nasmejala! Mačeha, glej, me črti, oče pa se je boji! Mati, mati, mamica, brez vas mi biti ni doma! «

Stresla se je zemlja, odprl se je grob in vznikla je iz groba mamica, rajsko vsa oblečena.

»Oj, mati, zlata mamica, saj vedela sem, da boš prišla! Kako si lepa in svetla, le tvoji laski so osmojeni, krilo ob robu ti je ožgano!«

Mamica je odgovorila: »Aga, Aga, Agica, mojega srca Dragica, težko je priti z onega sveta, ognjena meja obdaja ga; bolj kakor ogenj, ki gori, pa tvoja žalost me boli! «

Vzela je Ago-Dragico v mehko, gorko naročje in splavala z njo z grička v dolino: svetle zvezdice so se utrinjale za njo.

Oče je zvečer doma vprašal: »Kje je Agica-Dragica, moja zlata dušica, da je ne vidijo moje oči; ali se skriva, ali že spi?«

Mačeha je zarežala: »Kaj vem, kje je! Okoli se potepa, ciganka!«

Oče je šel prestrašen klicat in iskat jo daleč okoli hiše: Agice-Dragice ni bilo nikjer!

Za smrt žalosten je šel počivat, mačeha pa se je veselo muzala.

Ura je bila polnoči. Tačas so se tiho odprla vrata in vstopila je rajska mamica, mil svit je šel od nje, v naročju je držala Agico-Dragico. Možu in mačehi je zastala sapa.

Neslišno odprla je rajska mamica shrambico, nalila je mleka v skledico, nadrobila je noter kruhka, da se je hčerka nasitila. Sčesala ji je glavico, zrahljala ji je posteljico, lica ji je božala, s prijaznim pogledom jo je uspavala. A ko je AgicaDragica zatisnila oči, je tiho izginila, kakor je bila prišla.

Mačeho je spreletavala groza in vročina, drhtela in jokala je vso noč. Bog ji je spremenil srce, postala je dobra, ljubeča mati Agi-Dragici. In živeli so srečno še mnogo let.