Mačeha

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mačeha: Novela
Pavlina Pajk
Spisano: Strojno prebral iz časopisa Kres 1883 Uroš Taljat, postavil Miran Hladnik, popravlja Anja Miklavčič.
Viri: http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha1.pdf; http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha2.pdf; http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha3.pdf; http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha4.pdf;

http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha5.pdf; http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha6.pdf; http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mačeha7.pdf

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI.dno

I.[uredi]

Bila je ura, ko si petelin izbere ležišče med svojima najdebelejšima piščetoma. Zadnji odmevi večernega zvonjenja so se izgubljavali v čistem, prijetnem zraku, ki je po polurnem gostem dežeku sledil za soparico vročega dneva o kresovem. Polži so se počasi vlačili iz svojih hišic in lezli po mehkej, mokrotnej zemlji. Cela truma mušic in komarjev je plesala po zraku, med njimi pa so se posamezne kresnice ljubeznjivo svetile s svojimi bliščečimi telesci.

Pred velikim, še jako dobro ohranjenim farovžem v vasi N., ki je postavljen na prijaznem griči in poleg kterega na desnej ponosno v dolino gleda farna crkev, na levej pa stoji enostropna lična kaplanija, ozirala se je isti čas skrbljivo v daljavo priletna ženska. Njeno rodeče od ognja zažgano lice in beli široki zastor, ki jej je skoro celo obleko pokrival, kaže na prvi pogled nje stan. Bila je Katra, farovška kuharica.

Mimo nje peljajo ravno voz sená, in Katra pravi vozniku: Martin, ali ste menda kaj srečali gospoda dekana? —

Ne, nisem jih srečal, Katra. Kam so pa neki šli? Ali so se menda zopet enkrat v mesto peljali? —

Toda Katra mu ne dá odgovora, temveč gre nasproti gospodoma, ki sta se iz kaplanije prišedši napotila v farovž.

Ni jih še, ogovori jih Katra vsa skrbna. Kaj pa menite, gospod vikarij, popraša starejšega izmed njiju, kaj neki danes zadržuje v mestu gospoda dekana, da jih tako dolgo ni? V teh osemnajstih letih, kar služim pri njih, zgodilo se je samo enkrat, da niso prišli o pravem času nazaj. To pa je bilo tedaj, ko so pokopali ranjcega škofa Hilarija, Bog jim daj nebesa! Prej in slej so vselej točno ob sedmih v farovž z vozom priropotali, danes pa je že davno osma ura proč, pa jih vendar še ni. —

Ne vznemirjajte se, Katra, tolaži jo gospod vikarij; gospodu dekanu se vendar ni, upam, nič hudega pripetilo. Ali kedar človek obišče bolnika in ta bolnik je njegov brat, takrat se mu prav lahko zgodi, da se pri njegovej postelji zamudi dalje časa, kakor je bil namenjen. —

Jaz bi nič ne dejala, pravi zdaj Katra že nekoliko potolažena, ko bi se le bržole tako neusmiljeno ne sušile. Nocoj pa že ne bodo imeli kaj jesti na njih. Že zdaj so sama kost in koža. —

Kollega, greste z menoj k studencu pit kozarček vode? Med tem pridejo ravno gospod dekan, povabi vikarij mlajšega tovariša, ki je pod pazuho nosil debel brevir.

Kaplan pogleda v zrak, kakor da bi od zgoraj zvedel, kaj bi naj storil, potem pa pravi: Imel bi še eden kos domoliti; oprostite!

Kakor Vam je drago, odgovori uljudno vikarij, obrne se na levo in igrajoč z neko vejico, ktero je z grma utrgal, napoti se k omenjenemu studenčeku.

A kmalu začuje za seboj klicati: Domine vikarij, počakajte, jaz grem tudi z Vami!

Vikarij se obrne in zagleda kaplana, ki hiti za njim.

Ali ste si premislili? vpraša ga začudjen vikarij.

Kaplan nekaj odmrmrá, potem pa korakata oba po stezici, ki je vodila k studencu. —

Četrt ure pozneje je slekel dekan v svojej sobi površno suknjo, sezul črevlje, med tem ko je Katra njegov klobuk obesila in palico prislonila ter tožila: Juhe že skoro nič ni v piskru; rezanci pa so tako gosti in močnati postali, da si jih ne upam na mizo prinesti. In kako so še le postale bržole!

Dekan spravi v miznico zavitek pisem, ktera je iz mesta prinesel, in zamišljeno pristavi: Zamudil sem nekoliko večerje? Ni bilo drugače mogoče.

Katro je razžalilo, da dekan tako maločutno govori o pokvarjenej večerji, in pravi še precej nevoljna: Nekoliko so zamudili, pravijo? Za celo uro in še deset minut povrh so jo zamudili, ne več ne manje. —

Toda dekan se ne zmeni za njeno togovanje, temveč mirno ukaže: Pojdite klicat gospodov kaplanov!

No, tema dvema bo pa tudi že godel želodec, godrnja Katra; bila sta že dvakrat tu.

Hoče oditi, a vrata se odpró in kaplana vstopita.

Ali se Vam je kaj neprijetnega pripetilo, gospod dekan? vprašuje vikarij skrbljivo.

Nič, hvala! Kakor vidite, prišel sem, zdrav nazaj. Toda večerja že čaka. Oremus! —

Pokrižal se je in opravil kratko molitev. Kaplana sta enako storila. Katra gleda dvoumno dekana, potem pa vikarija, kakor bi hotela, reči: A vendar se je moralo nekaj pripetiti, ter gre tiho po večerjo. —

Za dve minuti je vladala tihota v sobi. Čul se je samo enakomerni tik-tak stare ure na steni. Veliki črni pes, dvanajstletni Mustafa, postavil se je sredi sobe in gledal po svojej starej navadi ves čas, ko je trajala molitev, nepremakljivo dekanu v obraz. Nič ga ni motilo, da mu je ravno takrat drzna muha šegetala nos; on bi se ne bil v teh važnih trenotkih zganol, tudi ko bi bil kdo s puško vá-nj nameril —

Ko je Katra z žalostnim obrazom posušeno večerjo na mizo postavila, hoče nekaj poprašati, ali dekan jej takoj s prijaznim, a zapovedujočim glasom reče: Katra, čas je, da nas zapustite! —

Katri beseda v grlu zastane. Prestrašena in začudjena ob enem pogleda najprej dekana, potem pa gospoda kaplana. A ker si je vikarij ravno nalival kupico, kaplan pa si kruha rezal, ni videl nihče nje čemerni obraz, in obotavljaje se zapusti Katra sobo. —

Večerja se je tiho izvršila. Poznalo se je, da dekana teži neka skrb. A kaplana si nista upala z vprašanji nadlegovati ga, ker sta bila že na prvi pogled spoznala, da je nocoj dekan slabe volje. Vendar je pa vikarij, vljuden in razumen človek, izprevidel, da je treba ta neprijetni molk pretrgati.

Gdspod dekan! začne zdaj vikarij; stari Matija s hriba želi, da bi se v soboto čitala sv. maša za njegovo ranjko hčer. Mlinarica pa —

Pustite to, odvrne nestrpljivo dekan; kar Vi storite, je vse prav, jaz — so li že zopet neka vrata, ali kje kako okno odprto? Tu je prepih, da bi človeka zvrnol! hudoval se je nenadoma dekan. —

Vikarij vstane, gre najprej poskušat, ali so okna dobro zaprta, potem pa k vratom.

Vrata so pa bila za eden prst otvorjena, in vikariju se je zdelo, da vidi v mraku v prednjej sobi neko osebo, ki je imela Katrino velikost in širokost.

Radovedna je, ubožica, misli si vikarij in zapre vrata. Skrbi jo vedeti, kod so se dekan tako dolgo mudili. —

Hvala Vam, rekel je dekan pomirjen. A trganje po udih se mi ponavlja pri najmanjšem prepihu.

Izpil je nekaj vina in položivši kupico na mizo dejal je: Danes sem slabe volje; oprostita!

Umolkne in gleda zamišljen v kupico.

Kedar je človek, nadaljuje zdaj počasi, prišel do svojega sedeminšestdesetega leta, zdi se mu marsikaj nerazumljivo, in postaja zato nevoljen, kar bi ga morda pred tridesetimi leti ne bilo čisto nič ne iznenadilo. Vprašam Vaju, gospoda, kakšen utis bi Vama napravila novost, da se hoče šestdesetleten starec na smrtnej postelji poročiti z devetindvajsetletno odgojiteljico svoje hčere, ne da bi bila med njima kakšna posebna zveza? —

In čakajoč odgovora pogledoval je radovedno zdaj vikarija, zdaj kaplana.

Kaplan je zarudel skozi in skozi ter hitel Mustafu v gobec metati velike kosove kruha; vikarija pa je skoro sméh posilil, a vendar je ostal resen ter reče ogledujoč si nohte na prstih svoje bele, polne roke: Težko je odgovoriti na to vprašanje, predno se ne poznajo okoliščine, ki silijo bolnika k takemu koraku; kajti v sili se marsikaj stori. Sicer pa bi bil tak zakon vendar čuden in nenavaden. —

Videti je bilo, da je postalo zdaj dekanu lažje pri srci, ker je bil že povedal eden del skrivnosti, ki ga je težila. Ni gledal več tako resno kot poprej, in beseda mu je bolj gladko tekla. —

Kakor je Vama znano, pričel je zopet dekan, vozil sem se danes obiskavat svojega brata inspektorja, kteri že trpi več kakor deset let na nekej kroničnej srčnej bolezni. Pozval me je bil pismeno, češ, da ima z menoj nekaj važnega govoriti. Že takoj na stopnjicah srečam zdravnika, ki mi je zagotavljal, da je inspektorju dano le malo dnij življenja. Vznemirjen se podvizam v stanovanje. Našel sem samo kuharico domá. Elza, moja vnukinja, bila je s svojo odgojiteljico iz doma. Takoj vstopim v bratovo sobo. Brat me prijazno pozdravi, odpošlje strežnico in potem mi je, na moje vprašanje: Kako se počuti, skoro pol ure pripovedoval o svojej bolezni, o raznih zdravilih, ktere jemlje, o prebitih nočeh, o naduhi, ktera ga davi i. t. d. Naposled pa jaz vendar le pristavim: Dal si me poklicati, Filip, kaj je tvoja želja? —

Filip je z roko gladil plahto svoje postelje in dejal: Vidiš, Grega, jaz čutim, da moram v kratkem umreti, da-si me zdravnik, Elza, gospodična Eufemija — to je odgojiteljica — in najbrž zdaj tudi ti, hočete zagotoviti, da še ni take sile.

Kakor je božja volja, Filip, dejal sem jaz. Danes ti, jutro jaz vsi moramo enkrat iz tega sveta, kjer smo le potovalci v našo pravo stalno domačijo. —

Ti lahko tako govoriš, odgovori mi brat nekoliko razdražen, ki ne boš, kedar umrješ, drugega za seboj pustil, kakor blag spomin v srcih svojih faranov. A jaz pustim živahno, trmasto, eksaltirano, sedemnajstletno hčer. Kdo jo bode čuval, kdo vodil v njenih najnevarnejših letih?

Filip, Filip, posvaril sem ga jaz, zaupaš li tako malo v božjo previdnost? Ona mogočna roka, ki jej očeta vzame, ona jej tudi očeta nadomesti.

A brat ni bil zadovoljen z mojim modrovanjem. Majal je nekaj časa z glavo, potem pa me skoro bojazljivo prijel za roko in z negotovim glasom dejal: Kako mirno bi umrl, ko bi vedel, da bode moja Elza odslej živela pod tvojim varstvom. Grega, vzemi jo kot hčer k sebi! —

Jaz sem se zamislil za trenotek, potem pa odkritosrčno dejal: Ljubi Filip, kolikor bi jaz rad bil tvoj namestnik, ko te vsemogočni Bog k sebi pokliče, toliko vendar zopet ne gre. Jaz — sedeminšestdesetleten, bolehen, čemeren starec in pa sedemnajstletna, kakor sam praviš, živahna, trmasta deklica! Dá, ko bi bil vsaj za dvajset let mlajši! A zdaj, ko me že posvetne reči nič več ne brigajo, ko sem že davno pozabil, kako se sme in kako se ne sme obnašati mlada gosposka deklica! Dopisovati si pa hočem marljivo s tvojo hčerjo, nadzorovati jo z daleka, dajati jej dobre svete in nauke; naj me tudi ona večkrat obišče, vse sem pripravljen za njo storiti, kar koli je v mojih močeh, saj je moja vnukinja. A da bi se ona za vselej v farovž preselila, ne Filip, to nikakor ne gre! —

Dekan je ponehal ter si z ruto obrisal mokro čelo. Videlo se je, kako še zdaj trpi pod vtisi dokazovanja in da je bil prisiljen, bratu zadnjo prošnjo odrekati. —

Vikarij je z zanimivostjo poslušal dekanovo pripovedovanje, kaplan pa je o tej stvari premišljujoč gledal pred se.

In vesta, nadaljeval je dekan in čelo se mu je zgrbančilo, kaj je inspektor zdaj sklenol storiti, ko je videl, da mu jaz njegove prošnje odbijam? —

Kaplana sta ga radovedno pogledala. —

Poročiti se z odgojiteljico svoje hčere, ktero Elza za očetom edino spoštuje, češ, da bode Elza potem imela „mater“, ki se bo z ljubeznijo brigala zá-njo.

Jaz sem menil, da me, to čuvšega, kaplja zadene. Pogledal sem v skrbéh brata. Mislil sem, da ni več pri pameti. A njegove oči so me tako slovesno-resno gledale, da sem bil kmalu prepričan, da ne blodi. —

Kaj me opazuješ tako čudno, Grega, rekel je inspektor zbadljivo; ne boj se za moj razum. Ali res misliš, nadaljeval je z isto zbadljivostjo, da bi osoda gospodične Eufemije bila tako pomilovanja vredna, ko bi v ta zakon dovolila? Jaz skoro umrem. Gospodična Eufemija je sama na svetu. Ona ljubi Elzo čez vse. Toda kdo more vedeti, ali jo bo Elza pri svojih brezkončnih trmah tudi po mojej smrti hotela pri sebi imeti? —

Gospodična Eufemija bo pa zato, ker bode nosila moje ime, uživala za celo svoje življenje lepo pensijo. A zato jej je naložena dolžnost, tudi za naprej, kakor doslej, ljubiti mojo Elzo in jej biti v vsem dobra in skrbna mati. In gospodična Eufemija bode tudi taka, kolikor jo jaz poznam. Elza ima lepo premoženje od matere, in obedve skupaj imate potem lahko najsrečnejše življenje. —

Jaz nisem proti temu besede več zinol. Vprašal sem ga samo, ali veste Elza in gospodična Eufemija o njegovem sklepu. Odgovoril mi je, da ne, pa da sme upati, da boste obedve z njim zadovoljni. Prosil me je na zadnje, da se naj jutre k njemu povrnem, da blagoslovim hitro njegovo zvezo z gospodično Eufemijo, ako v to privoli, prodno ne bode prepozno. —

Ker bi bila, kakor sem se prepričal, zastonj vsaka beseda, da bi ga spravil od njegovega čudnega sklepa, obetal sem mu, da pridem jutre gotovo, ker mu nisem hotel zadnje prošnje odrekati. —

Potem ko sem brata zapustil, hitel sem opravljati druga svoja opravila, da bi se prepozno ne vrnol domú. A vendar sem zamudil večerjo za eno uro in deset minut, kakor mi je Katra izračunila, končal je dekan. Še enkrat: Ne zamerita mi, gospoda! —

Vikarij in kaplan sta se proti temu zabranjevala, da bi mu bila kaj zamerila. —

In zopet se je molilo, ter so se po medsobnih voščilih: Lahko noč, takoj razšli. —

II.[uredi]

Nehal je trpeti. Čast njegovemu spominu! rekel je slovesno zdravnik ter položil rahlo na posteljo roko mrtvega inspektorja, na kterej je bil števal zadnje slabotne udarce že onemogle žile.

Dekan, ki je sedel pri bratovem vzglavji, izpusti knjigo, iz ktere je molil umirajočemu zadnje molitve, pogleda resnobno ginen prijazno lice pokojnega brata, potem pa ga z blagoslovljeno vodo poškropi.

Pri vznožji postelje ste stali dve ženski: Elza in Eufemija, ter zrli z neko vznemirjenostjo v umirajočega. Ko je zdravnik oznanil inspektorjevo smrt, približa se Eufemija mrliču, prime nekoliko boječe njegovo še gorko roko ter jo nese spoštljivo k ustom. Potem hoče oditi, a ko se ozrè na pokojnikovo lice, ki je še nosilo znamenje zadovoljnosti, obotavlja se jej nehoté noga, ona silno obledi in drgetajoča po vsem životu poljubi mrliča na lice. Potem si z rokama obraz pokrije in odide iz sobe.

Prišedši v drugo sobo déne roko na srce in vzdihne: Bog, kako bridek je bil ta ženitvanjski poljub! Ali bi bila jaz kdaj mislila, da bodem šest ur po svojej poroki že vdova? — O Arnold, Arnold, kje si ti zdaj? — Zakaj si me zapustil? — A na enkrat se zgane, kakor da bi se prestrašila svojega govorjenja. Z roko si drži čelo in govori polglasno: Kako sem prišla zdaj v tem prevažnem — žalostnem trenotku na, to misel? — Menila sem, da sem že davno za vselej pokopala žale spomine svoje mladosti, a zdaj so se v meni tako nenadoma vzbudili, da še bolj vznemirjujejo mojo danes že dovolj razdraženo dušo. Proč z njimi! Moliti hočem in moram za svojega dobrotnika, za blagega gospoda inspektorja, pokojnega mojega — soproga. In obrisala si je solze, ki so jej močile lice ter se spustila na koleni. —

Med tem je Elza še vedno gledala očetu v obraz. Ko je za Eufemijo tudi zdravnik zapustil sobo in se dekan zopet zamaknol v molitveno knjigo, približa se ona z negotovimi koraki očetovemu vzglavju, zatisne s prstom eno njegovih očij, iz kterega je tako čudno sevala mrtva zenica, potem pa déje polglasno: Vedno si bil dober z menoj, oče! Zdaj, ko sem te izgubila, spoznam še le, kaj si mi bil! Koliko sitnob in skrbij sem ti v življenji delala, kako te mučila s svojimi trmami. Odpusti mi! A ti si pri vsem tem bil vedno skrben oče, nadaljevala je s suhim očesom, — a videti je vendar bilo, da globoko trpi, — skrben zá-me do zadnjega hipa svojega življenja, ko si mi izbral svojega namestnika v gospodični Eufemiji. Hvala ti, oče, hvala! —

Sklonila se je tudi ona na mrliča in mu poljubila lice. Toda hitro privzdigne zopet glavo in z neko grozo šepeta: Gorjé, kako je že mrzel, in če pomislim, da je vsakemu človeku namenjena ista osoda! Zgrozila se je in hitro zapustila sobo. —

Dva dni pozneje izročili so zemlji inspektorjevo truplo.

Dekan, ki je ves ta čas ostal v mestu, da priredi bratov pogreb, podvizal se je zdaj domú.

Poslovi se najprej od mlade vdove.

Ljuba Eufemija, poreče, moje dolžnosti me kličejo domú. Jaz grem, a zapuščam Vam svoj blagoslov in zagotovilo mojega visokega spoštovanja. Veliko žrtvo ste storili, olajšavši smrt mojemu pokojnemu bratu; a še veče so dolžnosti, ktere Vas čakajo. Ali se čutite dovolj pogumno, da jih radovoljno izpolnjujete, ljuba Eufemija? rekel je mehko ter jo nežno prijel za roko.

Eufemija povzdigne svoj otožni pogled na dekana in odgovori rahlo zarudevši: Jaz ljubim Elzo; za njo, čutim, ne bode mi nobena skrb pretežavna, nobena dolžnost pregrenka. Elza mi je tudi bila do zdaj vedno vdana. Ali mislite, gospod dekan, — in pogledala ga je skoro bojazljivo, — da me bode odslej Elza manj ljubila, ker sem — nagnola je glavo, da bi dekanu nekoliko prikrila močno rudečico, ktera jo je na enkrat oblila, in po kratkem premolku je hitro in bolj tiho dostavila — ker sem jej postala mačeha? —

Ako Vas je cenila, rekel je resno dekan, ko ste jej bila samo odgojiteljica, cenila Vas bode odslej tem bolj, ko jo je umirajoči oče Vam zaupal ter jo Vam pridružil s sveto vezjó. —

Hvala, gospod dekan, rekla je potolažena Eufemija; Vaše besede mi dobro denejo. Že dva dni me vznemirjuje misel, da bi me utegnola Elza za naprej manj ljubiti, kakor me je do sedaj. Ime „mačeha“ doní tako trdo, podvrženo je tolikim ostrim predsodkom, da kdor je od osode izvoljen nositi ga, najde v zahvalo le redko kdaj spoštovanja in ljubezni.

Eufemija umolkne in gleda zamišljeno v tla. Dekan jo je pa pomilovalno pogledaval. Zmislil se je namreč takoj na besede rajnega brata, s kterimi je svojo hčer opisal, da je živahna, trmasta pretirana deklica. —

Ali je morebiti Elzin značaj tak, da Vam daje povod k tako temnim mislim? rekel je dekan skrbljivo, in gladko njegovo čelo se je nagrbančilo.

Eufemija ga iznenadjena pogleda. O ne, rekla je hitro, Elza ima dobro srce, midve se popolnoma razumeve v mislih, toda —.

A dekanovemu bistremu očesu ni ušla zadrega, s ktero je Eufemija to povedala. To je, segel jej je hitro s prijaznostjo v besedo, Vaše srce je dobro in zato prezirate tudi blagodušno v Elzinem značaji temne strani. Reklo se mi je, da je Elza trmasta in pretirana. Dva velika madeža dekliškemu značaju! —

Mlada je in živahna, to so nje slabosti, ako se to sme sploh slabost imenovati, rekla je Eufemija in toliko, da se jej niso mile oči solzile, začuvši tako ostro sodbo o svojej ljubljenki. —

Jaz Elzi častitam, da ima tako mačeho, rekel je ginen dekan, poudarjajoč besedo: mačeha. Bog Vam povrni Vašo ljubezen do moje vnukinje! Kje je Elza? Tudi od nje se moram še posloviti. Bog z Vami! in podal je Eufemiji roko v pozdrav in slovó.

Elza je v svojej sobi in nekaj piše, pravi Eufemija in se skloni na roko ter jo poljubi spoštljivo, še predno jej je dekan utegnol to zabraniti. —

Dekan se podá v Elzino sobo. Elza je sedela ravno pri pisalnej mizi in marljivo pisala. Ko dekan v sobo stopi, Elza iznenadjena hitro vstane in gre dekanu nasproti z besedami: Vi ste, striček? To je lepo, da Vas še enkrat vidim, predno odidete. Prosim, blagovolite se vsesti, in primakne mu mehek naslonjač. —

Elza je bila ena onih deklic, ki se ne morejo imenovati lepe, in vendar nimajo na sebi ničesar, o čemer bi se moglo trditi, da je grdo. Srednja velikost, rasti primerna širokost, kot iskri žive, divje oči, majhen nos, čisto malo privihan, ki je lasten samovoljnim značajem, nizko čelo, črne lasi in obrvi ter bledo-rujavkast obraz.

Nje govorjenje je bilo vselej živahno, a pri tem se je znala ljubeznjivo kretati. Smejala se je rada in poredno; a njen čisto doneči glas je blagodejno uplival na poslušalca. Oblačila se je okusno in bila je v vsem mamljiva prikazen. —

Dekan se vsede in Elzo ginen pogleda, ki je zamišljena stala pred njim. Njena črna obleka in njeno nekoliko bledo lice, ki je še nosilo znamenje prelitih solz, spominjali so ga živo, da ima siroto pred seboj.

— Da si je tudi dekan prizadeval njej nasproti miren ostati, vendar ni mogel zatisnoti solze, ki se mu je pri tem nenadoma v očéh prikazala.

Ljuba vnukinja, začel je z negotovim glasom, vsemogočnemu je dopadlo, poklicati k sebi tvojega dobrega očeta. A ti vendar nisi ostala sirota, kajti blaga Eufemija, ki ti je bila do zdaj največa prijateljica, bode ti odslej naprej dobra in skrbna mati. In to je ravno, kar zmanjšuje tvojo nesrečo. Kakor pa si Eufemiji bila do zdaj vdana, ostani jej tudi za naprej in bodi jej v vsem ubogljiva, in ljubi Bog te potem tudi ne pozabi. —

Vstane in Elzi roko podá, ktero ona poljubi, in dostavi: Glej, da me z materjo prav kmalu obiščeš! —

Elza zarudí. Bil je dekan prvi, ki jej je Eufemijo kot mater imenoval. V teh dveh dneh, kar so imeli mrliča v hiši, bila je Elza z žalimi čuvstvi in s pripravo svoje žalne obleke preveč obložena, da bi še bila na to mislila, da se bode odslej spodobilo nekdanjo odgojiteljico klicati z imenom: „mati“. Dekan jo je zdaj na to nenadoma spomnil.

Z materjo? ponavljala je Elza v zadregi in je hitro s prtičem obrisala s črnilom zamazani prst. Ali ste kdaj čuli, gospod stric, da bi sedemnajstletna devojka imela devetindvajsetletno mater? — Ko to izreče, zapusti jo na enkrat prejšnja otožnost, in pogledavši dekana nekoliko poredno premaguje posmeh. —

A dekanu se je videlo, da mu ni po volji nje šaljivi odgovor. Popravil si je očali in resno pogledavši jo dejal je: Eufemija je pa zdaj vendar tvoja mati po volji očetovej, naj ona ima še tako malo let! Bodi zadovoljna, da ti je Bog izbral tako blago žensko, da prevzame do tebe materno skrb. —

Ljubi stric, odgovorila je Elza pol resno, pol šaljivo, ne delajte vendar tako resnega obraza. Saj sem Bogu gotovo hvaležna, da mi že skozi deset let daruje Eufemijino ljubezen. Če koga na svetu ljubim, odkar sem očeta izgubila, je gotovo ona, ktero ljubim. Da bi jo pa odslej naprej imenovala „mater“, potem ko sem jo celih deset let klicala „gospodično Eufemijo“, upam, da tudi ona ne bode kaj tako čudnega od mene zahtevala. —

Za Boga, kako jo pa meniš potem klicati? vzklikne dekan neprijetno iznenadjen. —

Kako neki? rekla je Elza nekoliko porogljivo; čisto kratko: Eufemija. Prejšnje ime: „gospodična“ bodem pa izpustila in s tem jej dovolj dokažem, da vem, da je sedaj gospa vdova. —

Elza, Elza, rekel je vznemirjen dekan, ljubi in spoštuj Eufemijo, ker ona je tega vredna in to v prav obilnej meri! Nikdar ne pozabi, da ti je prvič to dolžnost naložil tvoj umirajoči oče, in drugič, da hvaležnost, ker ti že Eufemija deset let nadomestuje mater in ti tudi bode, dokler živi, zahteva od tebe, da si jej iskreno vdana! —

Kdo pravi, da je ne spoštujem, rekla je Elza nevoljna. Spoštovala sem jo prej, ko sem jej rekala „gospodična Eufemija“ in spoštovala jo bodem odslej, ko jo bodem zvala samo po imenu: Eufemija. Pridevek „mati“ bi pač nič ne uplival na moje čuvstovanje. In tako govoréč je zopet brisala prst, na kterem je še bila neka senca črnila. —

Bog te čuvaj, Elza, reče zdaj hitro dekan, meni se mudi. Vedi, da grem prav pobit od tod in obžalujem, da je Bog prehitro poklical k sebi tvojega očeta. —

Z Bogom stric, srečen pot, rekla je Elza lahno poklonivši se ter delala čemeren obraz. Prav kmalu Vas hočeve Eufemija in jaz obiskati. In ko dekan odide, vsede se zopet k mizici in namakajo pero v črnilo, da bi nadaljevala zaostalo pisanje, reče polglasno: Ubogi stric, kako je neveden! Je pač star in živi na kmetih; ni mu tedaj zameriti, ako ne ve, kako se je mestnej gospodični obnašati v takih slučajih. —

III.[uredi]

Leto je preteklo po inspektorjevej smrti. Slutnja rajnega inspektorja se je izpolnila; menil je namreč, da je Eufemiji in Elzi, ker se med seboj cenite, pri njunih ugodnih materijalnih razmerah zagotovljeno zadovoljno življenje. Mirno so njima dnevi tekli. Ker je Eufemija žalovala po soprogu, Elza pa po očetu, prebile so celo leto brez vsega posvetnega hrupa, zá-se živéč, samó občevaje z bolj domačimi znanci. Zató pa ste se bolj druga druge oklenole in prejšnje njuno prijateljstvo je čez leto še ožje postalo. —

Enfemija je ostala Elzi to, kar je prej bila. Niti v besedah niti v dejanji jej nikdar ni kazala, da ima kakošno oblast do nje. Bila je srečna, da jej je Elza udava, in da se dá kakor prej od nje voditi. Več ni zahtevala. —

Elza jo je klicala „Eufemijo“ kakor prej, izpustivši naslov „gospodična“. In samó kedar je želela od Eufemije kaj posebnega, imenovala jo je ljubkovaje: moja mlada mamá. —

Dekan ni nehal Boga zahvaljevati, da so razmere tako ugodne med Eufemijo in njegovo vnukinjo. Sprevidel je bil tudi, da ni bila misel rajnega brata, poročiti se na smrtnej postelji z Eufemijo, ravno takó napačna, kakor se mu je v prvem trenotku dozdevalo. —

Bil je prijazen poletni dan. Eufemija in Elza ste slekli prvikrat črno obleko in jo zamenili s sivkasto, kar je značilo, da se njuno žalovanje ni nehalo. —

Elza sedi pri mizi in hlastno nekaj v miznici med svojimi neurejenimi stvarmi premetuje.

Eufemija stoji pri oknu in nemirno gleda na visoki stolp crkve, ki jej stoji nasproti, a njeno okó se pri tem večkrat ustavlja na kazalci stolpne ure. —

Eufemija je bila sympatična oseba. Ne da bi bila kdaj veljala za lepotico, delala je vendar na vsakega, ki jo je poznal, nepozabljiv ter ugoden utis. In tudi zdaj ko je že imela za seboj mladostni cvet, kajti dopolnila je ravno svoje trideseto leto, ni je še zapustila nekdanja mikavnost. Visoka rast, plemeniti izraz njenega obraza, resno-nežno nje obnašanje, to so bile glavne lastnosti njene osebe. A nje največi čar je bil globoki pogled. Njeno temno-modro okó gledalo je takó otožno-milo izpod dolgih trepalnic, da kdor je enkrat občutil milobo teh očij, moral se je nehoté vprašati: Kakó je mogoče, da je Eufemija do zdaj samica. In sklenol bi bil svoje vprašanje s tajno mislijo, da je Eufemijino srce gotovo gomila kakšne za njo osodepolne skrivnosti. —

Eufemija potegne iz žepa pismo in poreče nekako boječe: Elza, danes dobive obisk, ali prav za prav ti ga dobiš, ker je tebi namenjen. —

Elza privzdigne takoj glavo in pravi malomarno: Jaz obisk? — Od koga neki? — Pa kakor vidim, imate tu neko pismo. Ali je menda v njem poročilo o mojem obisku? — In poudarjajoč zadnjo besedo gledala je na pismo, ktero je Eufemija v roki obračala. —

Ali moreš uganiti, čegavo je to pismo? reče Eufemija nekoliko v zadregi. —

Ali menite, da me je sveti duh razsvetlil, da bi to vedela? reče Elza s posmehom. —

Inženir Piber ima s teboj nekaj važnega govoriti, pravi resno Eufemija. Prosil me je pismeno dovoljenja, da sme danes zopet priti, ter mi je naznanil svoj prihod ob ednajstej uri. Rekši pogleda zopet na stolpno uro, ktera je kazala četrt na ednajst.

Ta dolgočasnež! reče Elza ošabno. Kaj hoče od mene? — Jaz ne morem razumeti, nadaljuje prevzetno, kakó se more pameten mož toliko vsiljevati devojki, ktera mu je že večkrat na razne načine pokazala, da za-nj ne mara. Že vidim, da nimam prej mirú, dokler mu tega prav z žarkimi besedami enkrat za vselej ne povém. —

Pa zakaj ga ne maraš, Elza, rekla je Eufemija prijazno. On je blag, pameten mož; njegov značaj je brezmadežen; tudi ima lepo, častno službo. —

Visok je, kakor kol, reče porogljivo Elza. —

Ali hočeš svojega bodočega ženina z vatlom meriti, Elza? —

Je rudečelas. —

Ni res, samó rumenolas. A se vé, ako primerjaš svojo črnolaso glavo z njegovo svetlolaso, vidi se, kakor da ima rudečkaste lase. —

In jecljá, tudi. —

Elza, kakó hitro postane človek kritičen o tem, kar je njegovo, ali pa lahko njegovo postane, reče svarljivo Eufemija. Ubogi mladeneč, ker je plašen v tvojem društvu, ker predobro čuti, da za-nj ne maraš, govori pogostoma v pretrganih stavkih, a ti potem praviš, da jecljá. —

Hitro in kratko povejte, Eufemija, kaj hoče danes ta človek od mene, reče nevoljno Elza. —

Kaj neki? Tvoje srce in tvojo roko hoče izprositi, predno odpotuje, kakor mi piše, v Belgrad, kjer je prevzel vodstvo pri gradjenji neke nove železnice. —

Ali nima druge potne robe seboj vzeti, kakor mojo roko in srce? reče porogljivo Elza. —

Elza, ne dopadeš mi, kedar govoriš v tem glasu. Tudi tako govorjenje ne pristoja izobraženej gospodični, posvari jo Eufemija. -

Elza maje malomarno z ramami, a nič ne odgovori.

Z inženirjem Pibrom, nadaljuje Eufemija po kratkem premolku, poznata se že iz otročjih let. Tvoj rajni oče se je vedno obnašal, kakor da bi bila ti in on zaročenca. Vedno je gojil željo videti te enkrat kot soprogo njegovo. In tudi ti si mu bila vedno dobra in prijazna, dokler se ni on začel resno zanimati zá-te. Potem pa si na enkrat proti njemu postala bolj hladna. Kaj je v tem čudnega, da bi po vajinem iskrenem prijateljstvu postala za celo življenje srečen par? -

Jaz preveč ljubim svojo svobodo, da bi mislila na možitev, reče kratko Elza. —

Kaj misliš s tem reči? poprašuje Eufemija vsa začudjena. —

Prosim Vas, Eufemija, ne delajte se vendar tako nevedne! Saj Vam je znano moje najnovejše nagnenje do pisateljstva, moje —.

Eufemijo posili smeh, kterega pa ona iz rahločutnosti do Elze vendar premaga, in jej s prejšnjo resnobnostjo seže v besedo: No, kaj ima opraviti tvoje nagnenje, ali prav za prav tvoje začasno veselje do pisateljstva z možitvijo? — Ali res misliš, da bode to tvoje veselje stanovitno? —

Sedaj se vé, da ko si mlada, polna fantasije, ktero je tvoj oče še navduševal s tem, da te je seznanjal z raznimi literaturami, sedaj ko ti je bil večkrat dolg čas, ker nisi smela celo leto hoditi k zabavam, je čisto razumljivo, da si nenadoma dobila veselje do nekega delovanja. Ali veruj mi, ko boš zdaj zopet v društva zahajala, ko bo tvoj duh napojen z utisi veselic, ondaj bo tudi tvoje peró kmalu zarujavelo. In tako bode tudi prav. —

Začasno veselje imenujete moj prirojeni talent, kteremu se ni mogel oče dovolj načuditi? poreče Elza vidno razžaljena in potisne nevoljno z mize nekaj drobnih stvarij. —

Tvoj značaj je preveč nemiren, ljuba Elza, povzame Eufemija zopet besedo in govori bolj ko mogoče prijazno, da bi Elze ne dražila. Tvoj značaj hrepeni preveč po spremembah, po vedno novih zvunanjih utisih, on ni dovolj globok, da bi ostal stanoviten pri tako težavnem in resnem delovanji, kakor je pisateljevanje. Z eno besedo, ti nisi stvarjena za pisateljico. Moj svet je torej, da sprejmeš ponudbo izvrstnega gospoda Pibra in takó njega in sebe osrečiš. —

Ali res mislite, Eufemija, da je moje navdušenje do pisateljstva sama trma, ker takó zaničljivo o njem govorite? reče Elza trdo in dela čemeren obraz. Vidim, da ste tudi Vi, kakor večina žensk, nevošljiva. Nočete mi priznavati zmožnostij, kterih gotovo imam. Čas bode o tem pa vendar najboljši sodnik. Iz hiše bi me radi spravili, saj vém, da me davno več ne ljubite, kakor nekdaj. — Zakaj bi ravno tega Pibra vzela, ki nima na sebi čisto nič poetičnega? — Inženir! Ba! kakó prosaično to doni. Nikakor ne! Ako postanem kdaj žena, bode moj bodoči mož literat ali vsaj kak znamenitnik. Ne davno sem ravno čitala, da je le v tem zagotovljena zakonska sreča, ako sta si tudi zakonca po duhu sorodna. Moj duh in pa Pibrov! — Bog, kakšen razloček je med njima! Odkritosrčno Vam povem, Eufemija, da bi se vse večne dni sramovala stopati na strani takó priprostega človeka, kakor je ta Piber. Prosim Vas torej, da mi o njem v tem smislu nikdar več ne govorite; kajti s tem bi le porušili najino do sedaj vedno srečno prijateljstvo. —

Eufemija se je bila vsedla, ko je Elza govorila, in na njenem lici se je razprostirala bledoba. Videlo se je, da jo močno v srce pečejo zbadljive Elzine besede. Ko neha Elza govoriti, vstane Eufemija in s trepetajočim glasom, ki ga je zastonj skušala prikriti, pristavi: Ednajsta ura je kmalu. Inženir utegne vsak trenotek priti. Upam, da bodeš toliko uljudna in mu ne odrečeš četrt ure trajajočega pogovora in mu tudi še pokažeš, da imaš do njega nekaj čuvstva sèm od Vajinega dolgoletnega prijateljstva. Varuj se osobito, da ga razjarjena kakor si ne žališ. Ako bi gospod Piber po meni popraševal, bodi tako prijazna in pripelji ga k meni v mojo sobo. — Po zadnjih besedah odide.

Ko je bila Elza sama, pospravila je malo po mizi, potem pa šla k zrcalu in popravljajoč si kodre, ki so jej viseli v čelo, govori polglasno: Gospod inženir ne bo takó hitro pozabil svojega današnjega obiska. Zadnji up, kterega še goji do mene, hočem mu zatreti. Zares, velik greh bi bil, da bi jaz s svojimi obilimi zmožnostmi postala soproga neduhovitega možá. Kakó bi jaz mogla potem še napredovati v svojem poklicu? — Saj mi ni zopern, nikakor ne! Za prijatelja je on celó dober, ker je neskončno postrežljiv in ga prav lahko še večkrat za marsiktero uslugo porabim; ali za soproga — brrrr — — —. Stresla se je po vsem životu, nataknola si dvoočnik, vzela neko knjigo ter koketno naslonivši se na sofo začela prebirati. —

IV.[uredi]

Pol ure pozneje sedela je Elza še vedno na sofi. Ni več prebirala knjige, ktero je še v roki držala, temveč rudeča v lici, kakor človek, ki je že veliko govoril, gledala je v zadregi enomer v naslov knjige, kterega je v teku one pol ure gotovo že dvajsetkrat prečitala.

Ni bila več sama. Njej nasproti sedi gospod, trideset let star. Jako visoka njegova postava, svetlorumeni njegov podbradek in enakobarvni lasje nam kmalu povedó, da se z njo pogovarja inženir Piber.

Pibrov obraz; ki je bil mlečnate barve in polen peg, ni bil nikakor lep. A nekaj prijaznega je sijalo iz njegovih sivih očij, kar je kmalu popravilo oni neugodni vtis, kterega je pouzročil nelepi njegov obraz. —

Oblečen je bil dobro, pa neokusno. Lice in roke je imel takó od solnca rujave, da se je takoj pri prvem pogledu spoznalo, da Piber ni salonski mož. —

V tem času ko se je Piber z Elzo pogovarjal, prosil jo je že tretjikrat da naj postane njegova soproga. Porabil je vso svojo rhetoriko, da bi jej dokazal, kakó se bo dalo poleg njega dobro živeti pri tisoč osemsto gold. plače brez doklad, ktera pa bode v kratkem še poskočila. Naznanil jej je, da bodo obresti, ktera ona od svojega kapitala dobiva, za naprej tudi njej ostajali; da jih sme, ako želi, prilagati h kapitalu, takó da bi ta leto na leto naraščal. Na zadnje pa jej je še obljubil večno ljubezen, zvestobo, udanost, vse kar se le more obetati. Toda bilo je zastonj. Elza je ostala pri svojem prvem odgovoru, da se namreč še noče omožiti, češ, da je premlada in tudi, ker dovolj zá-nj ne čuti, da bi mu, postala družica. —

Nekaj kakor solza je trepetalo v njegovem resnem očesu, ko ves pobit poreče: Obljubite mi vsaj, Elza, da boste poskusili me nekoliko ljubiti; saj Vam časa za to pripuščam, kolikor vam drago. -

Obetati je lahko, ali ko bi Vas vendar nikdar ne mogla ljubiti, kakó naj Vam potem naznanim to hudo vest? reče Elza vidno utrujena od vednega ugovarjanja in si tiho misli: Revež, vse je zastonj, čutim, da mi ne bodeš nikdar ljub. —

Tega mi ne bode treba naznanjati, pravi žalostno inženir; spoznal bodem sam.

Kako to, gospod Piber, — poreče zdaj nekoliko prijaznejše Elza, ker je začela čutiti usmiljenje z njegovim pobitim srcem, — da ste me danes takó nenadoma s tem vprašanjem napadli? Zakaj mi niste že prej nekoliko odkrili svojega mnenja, da bi se bila vsaj pripravila na važni ta odgovor? reče obotavljaje se Elza, kajti vest jej je očitala lahkomiselno laž, da bi ne bila že prej slutila Pibrovega resnega nagnenja do nje. —

Ali sem kdaj mogel to storiti? odvrne naglo Piber. Vselej ko sem začel o tej stvari govoriti, smejali ste se poredno, in jaz sem po tem takoj umolknol. —

Saj poznate mojo slabost, pravi Elza smejé se, da se namreč smejim za vsako malenkost. —

Za Boga, ne smejite se vsaj zdaj več, reče ves obupen inženir. Predobro vém, da Vam je moje snubljenje le igrača; meni pa je sveta stvar, in jaz trpim pri tem neizmerno. —

Elza pogleda na uro, kakor da hoče preračuniti, kakó dolgo že traja to neugodno besedovanje med njima, in kdaj da bi utegnol Piber oditi, potem pa pravi vzdihnovši: Moj Bog, saj se ne smejim! —

Piber je uganil njeno misel in vstane; vzame klobuk in rokavice ter gledajoč v tla mrmra polglasno: Že vém, zakaj nočete postati moja ženica. Jaz sem Vam pregrd, preubog! Vi ste lepa in ljubeznjiva! — Na enkrat umolkne, a kmalu potem ponižno in popolnoma pobit dostavi: Predobro vém, da zaslužite Vi boljšega soproga, nego bi bil jaz! -

Pač res, misli si Elza; veseli me, da to sam izprevidi. In ker so jej njegove besede laskale in je ona upala, da je zdaj pri konci s svojim snubljenjem, poreče prijaznejše, da bi ga nekoliko upokojila: Vidite, gospod Piber, ker Vas smatram za svojega največjega in najboljšega prijatelja in Vam jaz kot prijateljica najboljše želim, ravno zato nočem postati Vaša soproga. —

Eden žarek sreče je pri teh besedah razsvetlil klaverno inženirjevo lice. Njegovo srce je zopet začelo upati. Odložil je hitro klobuk in rokavice, prijel rahlo Elzino roko in med tem ko so se mu pogladile gube na čelu, dejal je ves radosten: Ali res, Elza, da mi Vi najboljše želite? O, potem pa bodite moja! Kajti le z Vami imam vso srečo, vso blagost. —

Elza poskuša odtegnoti mu roko ter gleda čemerno v stran, da ne bi njene oči srečale njegovega prosečega pogleda. Na tihem se pa jezi, da mu je s svojo neprevidnostjo zopet podala nekaj upanja. — Ali, gospod Piber, — reče potem nevoljna in skrije hitro roke, ktere mu je srečno odtegnola, v žep svoje obleke, da bi on zopet ne segel po nje, — ako bi jaz postala Vaša soproga, bili bi Vi potem najnesrečnejši človek na svetu. Le poprašajte ljudi, ki so prisiljeni z menoj živeti, kakó jih znam trpinčiti! Ubogemu rajnemu očetu sem delala skrbij, odkar sem prišla k zavesti; Eufemija pa naj Vam le pové, kakšen križ sem jej jaz! —

Nehajte biti nje križ in postanite moj križ, poreče Piber z resnim obrazom. Eufemijo že križate ednajst let; osvobodite njo in križajte mene za naprej, Elza! —

Kesali bi se takoj prvi dan. Moje trme segajo črez vse mere, reče Elza živahno in si izmisli po mogočosti sebe očrniti, upajoč, da mu s tem ohladi ljubezen do nje. —

Kakó, bi potem mislil in čutil, odgovorí Piber mehko, ne bode nihče zvedel, tudi Vi sami ne. To je pa gotovo, da Vas bodem ljubil vedno enako. —

Ali pomislite, gospod Piber, da sem jaz tudi lena. Jaz nočem vedeti za nobeno delo. Postala bi s časoma Vam in Vašej hiši neprenesljiva kazen. —

Imel bodem kuharico in služkinjo; Vam ne bode treba nič delati. —

Ali ne veste, da sem jaz tudi pisateljica in hočem tudi ostati? Ali Vas ni strah take pošasti? — Jaz potrebujem mnogo knjig, da se dalje izobražujem; mnogo papirja in črnila, neizmerno veliko peres in svinčnikov itd., da koncipiram, poleg vsega tega pa v hiši nič delati! Ali ne znate preračuniti, kaj vse to stane?

Za Vas bi se rad trudil in ubijal, ko bi bila sila, reče inženir ves bled z votlim glasom, ter gleda Elzo z neizmerno ljubeznijo in bolestjo, z onim globokim zadnjim pogledom, s kterim opazujemo pri slovesu drago nam osebo, ker ne vemo, ali jo bodemo še kdaj srečali v življenji, ali ne. —

Z Bogom, gospodična Elza, bodite srečni! reče potem bolj krepko in seže po klobuk. Ali mi hočete kdaj pisati? —

Kako dolgo boste izostali? poprašuje Elza z glasom, ki je kazal, da želi, da bi dalje ko mogoče izostal. —

Najmanje eno leto. Ali mi bodete kdaj pisali? —

Ali — da — jaz ne vem — morda — bojim se, da Vam ne bodem imela kaj pisati, pravi nazadnje Elza. —

Ali ne veste prijatelju kaj pisati? poreče Piber bridko in si pogladi podbradek s tako nevoljo, da se je Elza zbala, da bi mu v roki ne ostal. —

A kmalu mehko pristavi: Storite, Elza, kakor Vam srce velí. Jaz sem Vaš prijatelj in čutim, da tudi ostanem do svojega zadnjega vzdihljeja. —

To rekši pa kar naglo sobo zapusti. —

Elza gleda nekaj časa za njim. Zdela se je sebi klaverna in zamišljena. Pibrova zvesta udanost jo je za trenotek ganola. A kmalu se predrami in malomarno reče: Nič, nič! domišljijo ima vročo, to je vse! On ni za me stvarjen, jaz pa ne za-nj!

Pa kakó priproste črevlje je imel! Jaz mislim, da so menda celó iz svinjskega usnja! Se vé, vedno mora plaziti po hribih in blatu. Inženirski stan je pač priprost stan! — O, kako dolgočasno je bilo najino govoričenje! Škoda za zlati čas, kterega sem s tem potratila! Koliko bi bila v tej uri napisala! Moj duh je bil danes takó veder, moja faatasija takó živahna. Celo poglavje svoje novele bi bila lahko dogotovila! Ljubezen — zakon! Kakó prosaično se to glasi v mojej takó vzvišeno čutečej duši! —

V.[uredi]

Preteklo je nekoliko mesecev. Inženir Piber je v Belgradu zastonj čakal dan za dnevom, da bi mu Elza pisala. Na pisma, ktera je pisal njej, dobival je vselej prijazen, toda kratek odgovor samó od Eufemije. S strahom se je vedno bolj prepričeval, da so vse nade, ktere si je stavil, da si še pridobi Elzo, brezuspešne. Postajal je zató vedno bolj tih in zamišljen ter se izogibal vsake družbe.

Eufemija je imela kaj opraviti, da pregovori Elzo, da bi odgovarjala na Pibrova pisma. Prijatelju bodeš vendar pisala nekaj prijaznih vrstic, da mu polajšajo samotarno življenje na tujem, rekla je večkrat Elzi. Če si mu tudi odbila njegovo snubljenje, ne vidim v tem nobenega uzroka, da bi mu tudi še odtegnola svoje dolgoletno prijateljstvo. —

Po takem in enakem prigovarjanji pripravljala se je potem Elza najmanj že desetkrat, da bi Pibru pisala. A nikdar še ni dalje prišla s svojim pismom kakor do naslova. Temu pa je bil uzrok besedovanje, ktero je vselej prej imela z Eufemijo zavoljo tega.

„Dragi prijatelj!“ ni hotela pisati, češ, da bi si Piber iz besedice „dragi“ gotovo delal novo upanje.

Naslov: „Častiti prijatelj!“ zdel se jej je smešen, potem ko sta si vedno drug drugemu bila domača.

Samó „prijatelj“ pa, kakor je Elza želela, ni zopet Eufemija dovolila, ker je menila, da je tak suhoparen naslov razžaljiv za dobrega prijatelja. In čas je prešel s pričkanjem, tako da je Elza nazadnje vselej odložila peró in raztrgala papir, ki je bil za Pibrovo pismo namenjen. —

Med tem pa so prišle druge okoliščine, ki so bile krive, da ni Elza samo Pibru ne pisala, temveč celó pozabila, da živi sploh človek tega imena. —

Nepričakovano je dobila nekega dne povabilo, da bi spremila v toplice vdovo nekega svetovalca, ktera je v istej hiši, kakor Elza, s svojo hčerjo stanovala. Elza je radostno to ponudbo sprejela ter z njima za štiri tedne odpotovala. —

Elza je s prva Eufemiji pridno dopisavala. Nenadoma pa je Eufemija zapazila, da postajajo njena pisma vedno resnejša in bolj ko mogoče ljubeznjiva. In ona lahkomiselnost, ona zbadljivost, ki je bila lastna Elzinemu značaju in se tudi v njenih pismih vselej pokazovala, izginola je popolnoma.

Eufemija se ni mogla dovolj načuditi tej naglej spremembi; ker pa je Elzo takó dobro poznala, kakor sama sebe, sodila je, da se ima ta sprememba pripisovati le kakemu prijetnemu, za Elzo važnemu slučaju, kterega pa jej je Elza iz kakšnega si bodi uzroka še zamolčevala. —

Enfemija se ni motila v svojej slutnji. Kmalu dobi pismo od Elze, v kterem jej ta s sladkimi besedami in radostnimi vzkliki naznanja, da ljubi in je ljubljena od najlepšega, — najmodrejšega, — najduhovitejšega moža. Še le proti koncu pisma jej tudi pové, da je nje izvoljenec tamošnji imenitni topliški zdravnik, mož kakih petintrideset let star, ki redno dvakrat na dan bolno gospó svetovalko obiskuje, in da je tudi ob tej priliki nastalo njuno znanje. Kaj bi Vi rekli, zlata moja Eufemija, končala je Elza svoje pismo, ko bi Vas prihodnjič objela kot nevesta? — Gospa svetovalka namreč pravi, da se morajo zaročbe vselej hitro sklepati, zakaj moški so lahkomiselni in se kmalu spremenijo. Posebno tukaj bi bilo jako nevarno čakati, ker je devojk lepih in premožnih na izbiro. Ali nimate nič proti temu, da se po nasvetu modre gospé svetovalke z njim zaročim, še predno zapustim toplice? — Na vsak način pa Vas prosim, da si klaverno podobo gospoda Pibra izbijte iz glave, kteremu bi Vi takó radi tašča postali. Slovesno Vam povém, da ne bo Piber nikdar moj soprog. Moj skorajšnji ženin Vam bode na vsak način častnejši zet, ker je stokrat vrednejši od inženirja; le njemu torej darujte odslej naprej svoje nagnenje i. t. d. —

Eufemija se ni mogla smeha vzdržati, ko je dočitala to pismo. Moja Elza, rekla je srčno-mehko, mi naznanja, da je skoro nevesta, našteva mi lastnosti in vrednosti možá, kterega ljubi; nazadnje mi prigovarja, naj ga sprejmem kot zeta, a najimenitnejše, to je imé tega mojega bodočega zeta, pozabila je vendar najbrž vsled prevelikega veselja pristaviti. Ta čin mi zopet kaže mojo Elzo v svojej pravej podobi. —

Takoj drugi dan je Eufemija Elzi odgovorila. Dragi moj srček, pisala jej je med drugim, videti tebe srečno, bila je moja največja slast že od nekdaj. Vendar zdi se mi, da nekoliko prenaglo siliš s svojo zaroko. Rada bi bila vsaj tvojega izvoljenega še osebno spoznala, predno privolim v to zvezo. Vendar ker si od mene že od nekdaj vajena, da ti ničesar ne odrekam in bi te zdaj éna izjema preveč užalostila, prisiljena sem v to zvezo privoliti. — Sicer pa upam, da si svoje srcé v vseh zadevah izprašala — saj nisi več otrok — ter da hočeš postati nevesta s popolnim prepričanjem, da bodeš enkrat kot soproga svojega moža osrečevala. Ker pa mi tudi častita gospa svetovalka piše, da je zdravnik skozi in skozi izvrsten mož, sprejmita torej moje privoljenje in moja najsrečnejša voščila k Vajinej zaroki!

Prosim pa, Elza, da mi v prihodnjem svojem pismu zopet ne pozabiš imena povedati in priimka svojega ženina, da zamorem to naznanit stricu, gospodu dekanu, in drugim našim znancem. Bodi previdna, ljubka, v govorjenji, dostojna v obnašanji s svojim ženinom kakor tudi z vsakim.

Naj Vajina ljubezen ne bo meteor, ki naglo prisveti in naglo izgine, temveč čuvstvo, ktero se ima ukoreniniti in naraščati v medosebno spoštovanje. — Jaz začnem takoj skrbeti za tvojo balo i. t. d.

Eufemija je odposlala pismo ter proračunila ure in dneve, ki še morajo preiti, da dobi novo Elzino pismo z novostjo, da je že nevesta in kako je imé njenemu ženinu. —

VI.[uredi]

Bila je lepa poletna noč. Bleda luna je razsvetljevala visoke hiše in prazne ulice glavnega mesta N. Tihota je vladala okrog. Le zdaj pa zdaj so na kamnenem uličnem tlaku zaškripali brzi koraki človeka, ki se je domú podvizal. Hišna okna so že bila vsa zaprta in zagrajena, tema jih je obdajala; le redko kje je še slaba luč iz njih odsevala. Kavarne in krčme so se zaporedoma zapirale, samó nekoje gostilne so še bile odprte, ker so čakali na zadnje goste nočnega vlaka. —

V tihej noči se začuje zdaj hripavo žvižganje in ropotanje koles prihajajočega vlaka. Kmalu za tem pa privre iz kolodvorskega vhoda truma tujcev, kterim gre nasproti nekaj zaspanih postrežčekov, a vozniki ponujajo glasno svoje vozove.

Med prišleci je videti tudi mlada gospica, ki je nosila potno torbo v enej, dežnik in velik zavitek v drugej roki, ter stopa s hitrimi koraki k prvemu vozu, ki ga je bila zapazila. Urno potem stopivši v voz zakliče vozniku: Gosposka ulica, hišna številka 19. —

Ni še trajalo dobrih deset minut, in voz se že ustavi pred hišo omenjene številke. Gospica hitro izstopi, in postavivši torbico na tla pred zaprta vrata plača vozniku, potem pa z vse močjó za zvonilo potegne.

A morala je še dvakrat potegnoti, predno so se začule počasne stopinje bosonogega hišnega dvornika, ki je prišel vrata odklepat. —

Podvizajte se vendar, Marko, klicala mu je Elza skozi ključalnico, kajti došla gospica ni bil nihče drug kakor Elza, naša znanka; mene je strah samo stati na ulici. —

O, prosim odpuščenja, gospodična, da sem Vas pustil tako dolgo čakati, izgovarja se Marko in spustí Elzo v vežo; toda kdo bi si bil mogel misliti, da ste Vi ta pozni gost? —

Elza mu stisne majhen dar v roko, pobere svoje rečí ter hiti urno kot srna po stopnjicah v drugo nadstropje. —

Na vrata Eufemijine spalnice je potrkal nekdo večkrat zaporedoma. Ker pa ni nihče dal odgovora, odpró se vrata in v sobo pride Elza z lučjo v roki. Približa se Eufemijinej postelji, a ker Eufemija trdo spi, strese jo Elza rahlo za ramo in kliče: Eufemija, vzbudite se vendar; Elza je tu. —

Eufemija globoko vzdihne, mane si z roko oči in deje na pol še speča: Kdo je? — Kaj se je zgodilo? — Zakaj me budite? —

Elza se smeji Eufemijinej zaspanosti in hitro pristavi: Jaz sem, kaj me ne poznate? — Ne da bi Vam pisala, da sem nevesta, hotela sem Vas iznenaditi in Vam to osebno naznaniti. — Pri teh besedah je nje lice zažarito v brezkončnej radosti. —

Ah da, ti si torej že nevesta? odgovori Eufemija, ki se je vedno bolj zavedala, ter drži roko pred očmi, ker jej luč preveč vá-nje blišči. Ali kako to, da si ravno po noči tako nenadoma prišla? Kako si me prestrašila! —

Objamite me vendar, Eufemija, in častitajte mi, reče Elza že nekoliko nevoljna, ker je za svoje osupnenje pričakovala boljšega sprejema in večjega veselja od Eufemije; vedite, da imate pred seboj najsrečnejšo žensko na svetu! —

In ti, Elza, odvrne Eufemija smejé se, vedi, da imaš v tem trenotku pred seboj najbolj zaspano žensko na svetu. — Potem pa jo potegne k sebi ter jo srčno objame. —

Eufemija se vsede v postelj ter si poravnava z obema rokama obile lase, ki so jej v neredu padali črez rami, a Elza jej med tem vsa navdušena pripoveduje o svojem ženinu. Ker se bo itak, tako končuje svoje pripovedovanje, gospa svetovalka v nekoliko dneh v mesto vrnola, in ker ste mi Vi, Eufemija, pisali, da že hočete skrbeti za mojo balo, menila sem takoj odpotovati, da bodem tudi jaz pričujoča, ko bodete nakupovali, kajti vedite, rekla je vzneseno in nje obraz je razsvetil presrečni nje nasméh, moj Arnold je vreden, da mu njegova nevesta nakupi za balo, kar ima mesto najlepšega v tej stroki! —

Tvoj Arnold? vzklikne Eufemija nekako prestrašena in nje oči se ustavijo plašno nad Elzo. —

Da, Eufemija, tako je imé mojemu ženinu: Arnold Bodánski, ktero imé sem pa vselej od prevelikega veselja pozabila v pismih dostaviti. — In primaknola je svoje od nočne sape ohlajeno lice k Eufemiji in jo ljubkovala. —

A Eufemija je ni poljubila, kakor je to sicer navadno storila, temveč bleda kakor stena prizadevala si je s krčevito sklenenima rokama Elzi zakrivati hudi boj, ki ga je v njej vzbudilo imenovanje njenega ženina.

A Elza je vendar pri tem zapazila, da trepeče Eufemija po vsem životu. Povzdignola je glavo, z začudjenjem zrla v nje medli obraz in v skrbéh dejala: Moj Bog, Eufemija, Vam je hudo postalo, ker ste takó zabledeli in tudi trepečete, kakor da bi mrzlico imeli. —

Eufemija, ki je že premagala prvi grozoviti utis onega imena, obrisala si je s slabo roko mrzli pot, kterega je na čelu začutila ter dejala z votlim glasom: Hvala, Elza, zdaj mi je že boljše. Črno mi je postalo nenadoma pred očmi, druga nič. Prestrašila sem se menda tvojega nepričakovanega prihoda. Prebudila si me najbrž prenaglo iz prvega spanja. —

Tako se je izgovarjala ter umikala svoje oči Elzinim iznenadjenim pogledom. —

Zdaj ko sem jaz nevesta, ne smete mi biti bolni, Eufemija, reče Elza skrbljivo in jo bojazljivo opazuje. Potem pa, kakor da bi jo nenadoma obhajala srečna misel, ponosno dostavi: Ako Vam ne bode do jutre boljše, hočem pisati Arnoldu, da naj me pojuteršnjem v petek že obišče namesto v soboto. Po sobotah me bode Arnold redno obiskaval, veste Eufernija, dostavila je že zopet vsa vesela. A kmalu postane resnejša in pravi: Arnold je sloveč zdravnik; on bi Vam gotovo takoj odvrnol vsako Vam pretečo bolezen. —

Ne, ne! — hvala — jaz nisem bolna — motiš se — hitela je govoriti Eufemija in prejšnja bledoba jo zopet obide. Elza, idi spat, pozno je že, dostavila je še proseče. Tudi jaz si želim prejšnji mir. —

Ali, Eufemija, jaz Vas ne poznam več; takó močno ste se spremenili, odkar sem Vas zapustila, reče Elza pol žalostno, pol razžaljeno. Tako čudnega obnašanja proti meni še nisem pri Vas videla, odkar Vas poznam. Ali ste menda nevošljivi mojej sreči? nadaljevala je z jokajočim glasom in sumljivim obrazom. — Da bi z Vami tem prej delila svojo radost, odrekla sem veselju, bivati še osem dnij v toplicah v bližini svojega ženina, ter sem hitela Vam v naročje. A od Vas dobivam takó trd sprejem! Vzela je iz žepa prtič in brisajoč si solze, ktere so jej trepetale v očesu, dostavila je z vzdiom: O! ko bi moja prava mama zdaj živela, kakó bi se ona veselila moje mlade sreče!

Vzela je luč z mize, mrzlo voščila lahko noč ter zapustila sobo. —

Eufemija je stezala roki proti Elzi, kakor da jo hoče ustaviti, in skoro obupno je klicala za njo: Elza, moj biser, moje veselje, pojdi sèm, saj te ljubim, saj te —, a dalje ni mogla več besede izreči, in zgrudila se je v omotici na postelj nazaj. —

VII.[uredi]

Pogledimo nekoliko v Eufemijino preteklost! Eufemija je bila hči premožnega in izobraženega trgovca. Ker je bila edini otrok, obračali so starši vso skrb na njo in jej dajali izborno odgojo. Po nesrečnih spekulacijah pa je oče napravil krido. Bil je zavoljo tega na zapor obsojen. Eufemijin oče pa, ki je živel samo za svojo rodbino, ktera je obstajala iz soproge in edinega otroka, takrat petnajstletne hčerke Eufemije, pobegnol je iz domovine in se naselil nekje na Ogerskem. Da bi pa ne prišli na njegov sled, živel je on sam zá-se pod tujim imenom, žena in hči pa zá-se tudi pod drugim imenom. Kedar pa je noč nastala, ondaj je še le napočil ubogim beguncem svetli dan. Oče je namreč ženo in hčer po noči redno obiskoval in predno je zarja vstajala, zapuščal ji zopet. —

Živeli so tako že tretje leto v slabih denarnih okoliščinah. Njih dohodki so bili jako zmerni. Oče je služil za kupčijskega mešetarja, mati in hči pa ste delali ročna dela. —

Okno sobe, kjer ste stanovali Eufemija in nje mati, gledalo je v ozko dvorišče. Temu nasproti pa je bilo drugo okno, ki je spadalo k sobici nekega visokošolca, kojemu je bilo imé: Arnold Bodanski. —

Ker je bila soba, kjer ste stanovali mati in hči, zeló temna in ker je Eufemija za fino vezenje potrebovala mnogo svetlobe, sedela je torej s svojim delom celi dan blizu okna.

Ni tedaj čudo, da se je nje mladi vis-à-vis kmalu zamaknol v marljivo zlatolaso devojko. Ubogej Eufemiji, ki ni na tujem nikogar poznala in ni imela nobene spremembe v svojem enakomernem življenji, bilo je nasprotno stanovanje in nje črnooki gospodar edini predmet, na kterem so se izpočivale trenotkoma njene od neprestanega dela utrujene oči. S prva je v tem spočitku našla le dobrodejno majhno spremembo; toda kmalu ni samo okó nad tem našlo dopadjenja, temveč tudi njeno srce.

Ko pa jo neki dan resni nje občudovalec bojazljivo pozdravi, jelo jej je srce takó močno bíti, da mu je zmočena prav ljubeznjivo odzdravila. —

Drugi dan pa jej prinese pismonoša drobno pismice od Bodanskega, v kterem jo prosi dovoljenja, ali smé njo in nje mater obiskati. —

Eufemijina mati, ki je tudi včasih za oknom Bodanskega opazovala in pri tem sodila, da jo videti pameten mladeneč, ni se temu zoperstavljala.

V kratkem je medicinski slušatelj Arnold Bodanski bil vsakdanji obiskovalec zapuščenih dveh žensk. —

Najsrečnejše dneve prebila sta Eufemija in Arnold v tem revnem stanovanji. Arnold je vedno bolj spoštoval blago, razumno devojko, ktero je menil črez nekaj let vzeti za ženo, kedar bi namreč dosegel cilj svojih študij. —

Eufemija in nje mati ste prijatelju zamolčali iz raznih uzrokov svoje družbinske razmere. Mati se je izdala za vdovo nekdaj bogatega, a potem ubožanega trgovca. Arnold jima je rad verjel, posebno še zató, ker se je dan za dnevom bolj prepričaval, da ste obedve izobraženi, in imenoval se je srečnega, da bode enkrat z ženitvijo zopet spravil Eufemijo v razmere, ki bodo nje prejšnjemu stanu primerne. —

Vendar ker ni nobena sreča na tem svetu popolna, tako ni tudi Bodanskemu bila enaka usojena. Njemu ni namreč bilo razumljivo, zakaj mu ni dovoljeno tudi po večerih prebiti v družbi na pol mu že obljubljene Eufemije. Opazil je bil, da postajate Eufemija in nje mati vselej, ko se začenja mračiti, nemirni in ga silite, da ji zapustí. Ker je Eufemijo resnično ljubil in je bil kot naladeneč burne krví, začel je postajati ljubosumen in sicer vedno bolj, tako da je že dvomil o Eufemijinej zvestobi.

V svojej največjej zdražbi je bil tudi zapazil, da je Eufemijina soba pozno v noč vselej razsvetljena. Zakaj ne greste spat ona in mati? — Čemu še pri njih tako pozno luč gori? — S takimi vprašanji je sebe mučil in pri tem brezkončno trpel. Ker pa je bil tudi rahločuten in dostojen, ni si upal vprašati po razjasnilu.

A čutil je, da ne sme dalje ostati v tem razdraženem duševnem stanji, in da mora priti do jasnega, ko bi ga tudi bridka resnica menda stala hud udarec: izgubiti za vselej Eufemijo. —

Ko ga neki večer kakor navadno Eufemijina mati opozori, da je čas, da ji zapusti, čuti se Arnold razžaljenega kakor še nikdar poprej. Vendar pa ni pokazal svoje nevolje, temveč prijazno kakor vedno poslovil se. —

A ni šel domú, kakor druge večere. Po kamenem tlaku hiše, kjer ste stanovali njegovi znanki, hodil je nemirno gor in dol, da bi se prepričal, ali kdo obiskuje rodbino njegove neveste.

Celo uro je tako hodil ves razburjen, ko zapazi okoli desete ure visoko podobo možá v plašč zavitega, s klobukom globoko nad očí pomaknenim, ustaviti se pred durmi predobro mu znane hiše. Arnold še ni utegnol opazovati tujega možá, ko v svojem največjem strahu in v bolesti zapazi, da se vrata naglo odpró.

Da-si je bila oseba, ki je duri odprla, brez luči, vendar je videl Arnold, da je bila neka ženska. Kri mu je začela kipeti, ko še s strmečim očesom opazuje, da podaje ona prišlecu roko v pozdrav. S slutnjo, ki je lastna samó zaljubljencem, uganil je takoj, da je ona ženska Eufemija. Hotel je kakor besen planoti na svojega tekmeca, a predno je do vrat dospel, so se ta zopet zaklenola. —

Bodanski ni več dolgo premišljeval. Takoj drugi dan zapusti staro stanovanje in se v drugo preseli. Eufemija pa dobi od njega pismo, v kterem jej razjarjen pové, kaj je videl, in očitaval jej je najzvijačnejšo nezvestobo. —

Leto pozneje je Bodanski po časopisih zvedel, da je v istem mestu, kjer je prej on študiral, v največjej revščini umrl nekdanji bogati trgovec N., cela tri leta tolikanj iskani begunec, kteri je tukaj z rodbino, a ločen od nje živel. Potem ko je čital tudi begunčev životopis, kteri se je popolnoma ujemal z Eufemijino preteklostjo, ni več dvomil, da omenjeni trgovec ni bil nihče drug, kakor Eufemijin oče. —

Kakor blisk mu je šinilo v glavo, da je bil najbrž tuji mož, kterega je v onej zá-nj takó osodepolnej noči Eufemija v hišo sprejela, nje lastni oče. Kes in bolést ga za njegovo naglost prešineta; on hití v ono mesto v nekdanje drago mu stanovanje z upom, da še tam rodbino najde. A namesto nje našel je tuje ljudi. Sosedje mu niso vedeli o obeh ženskah drugega povedati, kakor da je čez dva cela meseca pri njima stanoval star, bolehen mož, kteri je tudi pri njima umrl. Kmalu potem je nenadoma tudi mati umrla, in Eufemija je potem izginola, a nihče ni vedel, kam. —

Po teh novostih ni Bodanski več dvomil o Eufemijinej zvestobi. Obhodil je potem celo mesto, plačeval ljudi, da mu pomagajo iskati jo, dajal notice v časopise, rabil vsa mogočna sredstva, da bi prišel Eufemiji na sled; toda vse zastonj. O njej ni več čul ne duha ne sluha. —

Ta dogodba njegove prve ljubezni, kes in očitanja proti samemu sebi, napravila so ná-nj globok utis. Navdajala ga je odslej vedno brezkončna otožnost, takó da ga je večkrat prešinola misel samoumora.

A ker je Bodanski v prvej mladosti dobil dobro odgojo pod vodstvom blage matere, hranil je še v prsih kot drago svetinjo od nje sprejete bogaboječe nauke. Ti pa so se z vso silo vselej v njem oglašali, ko je blodil o takó nesrečnej misli. —

Čas je najboljši lek srčnim ranam, in tudi Bodanski se je z leti nekako pomiril. Živel je samó za svoj poklic, postal izvrsten zdravnik in s tem da je vedno občeval samó s trpečim človeštvom, pozabil je pri tujih bolečinah nekoliko na lastno gorjé. — Takó ga na enkrat po preteklih dvanajstih letih zopet srečamo kot zdravnika v toplicah, kamor je Elza spremila gospo svetovalko. —

Mična Elzina prikazen je bila prva za Eufemijo, ki je na Bodanskega zopet napravila nekakov utis. In čudo! on resen, zamišljen mož, zamaknol se je ravno v nje živahnost! Njena trmavost in porednost, o kterih pa je Bodanski kmalu spoznal, da ne izvirate iz popačenosti, temveč da ste le sad premehke odgoje, zanimali ste ga. Vedel je, da ko bi se Elza vá-nj zaljubila, spremenil bi jo kmalu brez vsakoršne težave. —

Dolgo ni trajalo in sprevidel je, da mu je Elza srčno vdana. Poleg tega je našel v Elzi hčer svojega nekdanjega od njega jako spoštovanega professorja. Ta slučaj ga je še bolj k Elzi nagibal. In ker je bila ona sirota in je bil on le površno pozvedel, da živi Elza z mačeho, menil je, da stori dobro delo, ako jo čim preje reši mačehine oblasti, pod ktero gotovo Elza, kakor je sam sodil, nič prijetnega ne uživa.

In tako je prišlo, da se je zdravnik Arnold Bodanski nepričakovano zaročil z Elzo in to največ iz sympathije in pomilovanja. —

VIII.[uredi]

Ko se je Eufemija v onej za njo takó strašnej noči, v kterej je zvedela, da je Elzin ženin nje nekdanji obljubljenec, zopet iz omedlevice vzdramila, imela je do rana drugega dne dovolj časa premišljevati svoj neugodni položaj. A ker je Eufemija v svojem življenji že več hudih udarcev prestala, bila je tedaj že nekoliko proti nezgodam utrjena. Napenjala je vse svoje duševne moči, da zadobi potrebno krepost, boriti se proti tej novej nevihti.

Le njeno bledejše lice in črni obroč pod očmi ovajal je nje ponočne boje. Mirno in ljubeznjivo kakor nekdaj obnašala se je tudi potem proti Elzi, in ta je v lastno srečo zamaknena kmalu pozabila majhni razpór, ki ga je imela ono noč z Eufemijo; Eufemija pa je upala z gotovostjo, da se bode znala tudi v Bodanskega pričujočnosti krepko premagovati.

Samo nekaj se je neizrekljivo bala: prvega snidenja z njim. To pa ne zavoljo sebe, kajti ona je že bila na to pripravljena in oborožena s premagovalnimi čuti, temveč za Bodanskega je bila v skrbèh.

Dasi je upala, da on Elzo ljubi, slutila je vendar, da se bode on prestrašil, morda celó nevoljen postal, ko bode zagledal njo kakor grobno prikazen poleg svoje cvetoče neveste. In ko bi se on potem v prvej iznenadjenosti in zadregi morda nekako čudno proti njej obnašal, ali bi Eufemija potem ne bila prisiljena Elzi odkrivati svoje nekdanje zveze z Bodanskim? — Kako bi si Elza potem tolmačila njuno preteklost in kaj bi celó storila? — Ne, Elza mora srečna biti, sklenola je Eufemija svoje premišljevanje, naj bi mi pri tem tudi srce počilo. —

Hotela je na to Bodanskemu pisati in ga prositi, naj se proti njej obnaša kakor tujec ter da naj Elzi nje preteklost zamolči. —

A ker je že bil isti dan četrtek in je že imel v soboto priti Bodanski, bala se je, da bi ga pismo ne našlo več domá. —

Zato pa je menila vsaj prizadevati si, da ne bode Elza pričujoča, ko se jej bode Bodanski predstavljal. —

Bila je sobota, za Elzo in Eufemijo važen dan. Elza ni mogla od prevelikega veselja, da jo ženin prvikrat na nje domu obišče, celo prejšnjo noč očesa zatisnoti.

Tudi Eufemija ni mogla v onej noči zaspati, toda iz nasprotnega uzroka. Nje duh je bil ves razburjen: Zdaj je mislila, da sliši bližajoče se njegove od nekdaj jej znane drage stopinje; zdaj jej je prešinol srcé njegov prijazno doneči glas; zdaj je menila, da stoji on v vsej svojej moškej lepoti pred njo, kakor v presrečnih davno že minolih dnéh, in strepetala je po vsem životu iz raznih v njej glasečih se občutkov. Začela se je že bati, da jo tedaj pogum zapusti, kedar ga bode največ potrebovala. —

V jutro istega dne imela je Elza dokaj opravljati z izbiranjem svoje toilette, da bi bolj ko mogoče Arnoldu dopadala. Okoli poldneva pa prisopiha po stopnjicah vsa prestrašena kakor človek, kteremu se je ravno nesreča pripetila, in sicer iz majhnega vrta, kamor si je šla po rudečo vrtnico, da si jo utakne v lasi. Prtič držéč si na lice in na pol jokaje stopi potem v Eufemijino sobo in reče: Ah, Eufemija, glejte nesrečo! Piknol me je komar, kteri je bil skrit med peresci vrtnice. Ravno danes, Eufemija, ravno danes, ko ima priti moj Arnold! Moj Bog, kaka le bodem! Gotovo sem že močno otečena; kakšna nesreča! Poglejte vendar, Eufemija! — In tako govoréč vžela je prtič z lica in prikaže se majhen rudeč pikljaj, okoli kterega se je vzdigovala lahna oteklina. —

Eufemija jo tolaži in zagotavlja, da se bode rana do večera že zacelila, ter jej hladi oteklino z namočenim prtičem. —

A Elza še vendar žaluje ter si želi, da bi danes nje ženin zamudil vlak in jo še le jutre obiskal, rajši kakor pa da bi jo videl s takim licem. —

Eufemija se je morala nehoté smejati. Potem pa vzame iz miznice kos črnega obliža, odreže od njega malo oblico ter jo pripnè na Elzino lice. —

Takó, reče končavši svoje delo, zdaj se poglej v zrcalo in povej mi, ali ti oni majhni črni madež ne stoji lepó? —

Elza stori to in zakliče veselo: Ah, draga moja Eufemija, kakó ste Vi iznajdljivi! Res, sama bi kmalu dvomila, da je ta madež košček obliža. — Videti je kakor ljubeznjiva bradavica. In kakó mi ona stoji! To je bilo zopet éno Vaših mojsterskih del! — In vsa navdušena poljubuje zdaj zaporedoma Eufemijo. -

Eufemija se zastonj sili, pridružiti se Elzinej veselosti. Smeh, ki jej zaigrá na bledih listnicah, postaja bolesten pri otožnem izrazu njenega kalnega očesa. —

Toda Elza se čuti presrečno, da bi to zapazila. Vedno še ima pred zrcalom nekaj opravljati. Ah, Eufemija, pravi med tem na pol resno, na pol šaljivo, zakaj me ni Bog lepšo stvaril, da bi bila bolj vredna svojega Arnolda? On je takó lep mož, dostavi vsa zamáknena. —

Ali res misliš, da je ženski treba biti lepej, da dopade? odvrne Eufemija in hiti nekaj parati. —

Jaz ne vém, odgovori Elza površno. To pa dobro vém, da meni dopadajo lepi možje. —

Tedaj, pristavi Eufemija z neko bridkostjo, ti ljubiš Bodanskega samo zató, ker je lep mož? -

Morda bi se ne bila vá-nj zaljubila, ko bi bil grd, odgovori Elza zamišljeno; a zdaj ko ga že ljnbim, ljubila bi ga vedno, ko bi tudi bil grji od Pibra. -

Ubogi Piber, vzdihne Eufemija, kaj bode rekel ko zvé tvojo zaroko? -

Naj reče, kar hoče, pravi Elza maločutno; zakaj je tak telebanec? Prosim Vas, Eufemija, Piber se še dobro pogovarjati ne zna! Ko sem bila namreč sama z njim, ni bil drugega kakor sam „ah!“ in „oh!“. Drugega ni znal povedati, kakor hvalil me je neprestano. Zá-nj sem imela najlepše lastnosti in čednosti, kterih si more človek le izmišljati, kterih si pa jaz nikdar niti v sanjah nisem prisvojevala. Kako je dolgočasen! —

Prava ljubezen je domišljava in prizanesljiva, reče resno Eufemija, in gorjé, ko bi taka ne bila! —

Kaj še, odvrne Elza nekoliko ošabno; moj Arnold me gotovo ljubi, saj me je izvolil za nevesto, a dozdaj me še nikdar ni hvalil. Kakó resen je v pogovorih, kakó dostojen v obnašanji; in ravno to je, kar me takó zanima na njem. Ali bi verjeli, Eufemija, rekla je Elza sramežljivo po kratkem premolku in ljubeznjiva rudečica jo oblije, da me Arnold dozdaj še ni — še ni objel ne poljubil? —

Na Eufemijinem lici so se menjale barve, prsi so se jej vzdigovale in škarje, s kterimi je parala, padle so jej iz roke na tla. Zdaj vstane, približa se Elzi, prime jo za roki in stiskaje jih reče, z uprtimi očmí jo gledajoč, z na pol prosečim, na pol pretečim glasom: Ali res ljubiš Bodanskega? — Ali ga pa tudi spoštuješ? — Ali ga bodeš vedno in brez preneha osrečevala? —

Elza jej skoro prestrašena roki odtegne in jo vsa začudjena pogleda. Kmalu pa se srčnò nasmeji in pravi: Kako ste čudni, Eufemija; sevéda ga ljubim! Osrečevala ga pa tudi bodem, ker ga resnično ljubim in ga tudi hočem brez preneha ljubiti. Spoštovala pa bodem vendar možá, čegar imé bodem nosila! —

Eufemija se zopet vsede in nadaljnje prejšnje delo. Videti je bilo, kakor da bi bila v zadregi. Najbrž je obžalovala svoja čudna s tako burnostjo stavljena vprašanja. —

Nekaj časa molčite obé. — Veste, Eufemija, pretrga na enkrat Elza tihoto, kaj sem iznašla, odkar ljubim Arnolda? — Da je ženskemu srcu slajše ljubiti, kakor biti ljubljenemu. Kedar je ženska ljubljena, mora gledati proti tlem, kajti v takih slučajih kleči nje čestitelj gotovo pred njo; kedar pa ženska ljubi, ondaj gleda ona navzgor, ker je nje uzor navadno višje od nje. — To misel, kaj ne, gotovo originalno sem sama iznašla in jo hočem tudi izpeljati v svojej noveli, od ktere si pričakujem najboljšega uspeha. —

Ali vé tvoj ženin, poprašuje Eufemija mirno, dobivši prejšnje dušno ravnotežje, da pišeš novele? —

Ne, odvrne Elza, in mu tudi nočem povedati, dokler ne bode delo tiskano v nekem tukajšnjem belletrističnem časopisu; z njegovim urednikom sem že te dni v toplicah govorila. —

Kolikor jaz Bodanskega poznam, pravi Eufemija raztresena, on ne čisla visoko spisovanja novel. —

Kako, Vi poznate Bodanskega? ponavlja Elza začudjena. —

Eufemija zarudi, a takoj obledi zopet in pravi v zadregi: To je, kolikor ga poznam po tvojem popisu in tvojih pismih. —

Jako se motite, déje Elza s porogljivim nasmehom; on, imeniten mož, bode neizmerno vesel, da ima za ženo duhovito gospó. —

Učeni možje, odvrne Eufemija z neko gotovostjo, iščejo si navadno za družico mirnih, pridnih, prostih ženic. —

Kako to? poprašuje Elza radovedno.

Zató, odgovori Eufemija, da bi imela potem žena popolnoma v svojih rokah vodstvo hiše in rodbine, ker je njih čas predrag, da bi se brigali oni tudi za dom. —

To je že res, vzdihne Elza pomilovalno, da jaz čisto nič gospodinjstva ne umem, naj si bode ono še takó majhno. A iz ljubezni do Arnolda hočem takoj začeti pod Vašim vodstvom učiti se ga. Po dnevu bom opravljala z Vami hišna dela, po noči pa pisarila. —

Ljuba Elza, pravi nežno Eufemija, odpusti mi, ako sem iz ljubezni do tebe, še predno se osmešiš pred svetom in — in bi nastal zavoljo tega menda še razpor med teboj in Bodanskim, — ako sem prisiljena tebe razžaliti. Ko si bila v toplicah, nadaljevala je resno, čitala sem tvojo pričeto novelo in našla sem, da je kar pišeš, — oprosti mi! — pretiranost skozi in skozi! —

Kakšna drznost pretrga jej Elza besedo od srda vsa ognjena v lici. —

To je, popravi hitro Eufemija obžalovaje, ker je sprevidela, da je nehoté razžaljiv izraz rabila, zdi se mi, da si še premlada, da bi že pisala novele. Ti še življenja nič ne poznaš in ga že hočeš naslikovati! To ne gre. Pusti za zdaj vsakoršno pisarijo in posveti se svojemu ženinu, skorajšnjemu svojemu soprogu. Pozneje pa ko bodeš starejša, primi znovič za peró, ako še bodeš k temu veselja čutila in za to dovolj časa imela. —

Ko bi moj Arnold rekel: Ne piši, vzela bi v trenotji vse svoje pisarije s pisalno mizo vred in bi je vrgla na ogenj; zá-nj vse rada storim; kljubu Vašej zavidnosti pa hočem, če ste že tudi vsa bleda in posušena, odkar véste, da sem presrečna nevesta, pa hočem nadaljevati svojo novelo in še nocoj bodem Arnoldu čitala prva tri že spisana poglavja, pravi Elza vsa togotna in pogleduje Eufemijo posmehovalno po strani. —

Jaz tebi zavidna? odvrne Eufemija s trepetajočim glasom in zareže s škarjami v obleko, ktero je parala. Čemu bi bila zavidna in zavoljo česa?

Kaj jaz vém? déje Elza nevoljno. Menda iz edinega uzroka, ker ste mi mačeha. Sicer pa, nadaljevala je z majhnim hudobnim nasmehom, prav rada Vam verjamem, da se Vam zdi moj Arnold privabljivejši ženin, kakor pa je Vam bil moj ubogi oče, ali pa kakor je Piber. —

Rekši se obrne in gre jezna iz sobe na vrt. —

Mačeha, mačeha! mrmrá kakor v sanjah Eufemija in zrè v vrata, skozi ktera je Elza izginola. Ko bi le vedela lahkovidna in trdočutna deklica, kaj jej žrtvujem samo zató, ker nosim to grenko imé! —

Zakrila si je z rokama lice in se zamislila. Črez nekaj časa pa jo predrami močen glas vežnega zvončeka. Prestrašena se zravná po konci in podpiraje se z roko na stol, ker se jej je v glavi vrtelo, šepeče v posameznih stavkih: On je že tú! — To je način njegovega zvonjenja. — Pomozi mi Bog, Arnold je prišel! —

IX.[uredi]

Ko je nekaj sekund pozneje kuharica Eufemiji izročila listek, na kterem je ona hitro in površno čitala: „Dr. Arnold Bodanski, zdravnik,“ reče Eufemija popolnoma mirno: Gospodu doktorju naznanite moj spoštljivi sprejem!

Ko kuharica odide, izpije hitro Eufemija nekoliko požirkov vode, a še predno je odložila kozarec, vstopi Bodanski. —

Arnold Bodanski je bil lepa moška prikazen. Primeroma visoke moške postave, ne debel, ne suh, raven kot sveča, natančen in vkusen v opravi, kakor so mestni zdravniki sploh, napravil je takoj pri prvem pogledu najboljši utis. Tudi njegova glava je bila s celim telesom v razmerji. Obili temno-kostanjevi lasje nazaj počesani, odkrivali so gladko, misleče čelo v vsej svojej visokosti. Pod tem čelom pa so lesketale velike, temne, polnočutne oči. Imel je lepo, polno brado z brkami, sredi njih pa so se na pol skrite kazale polne rudeče ustnice. Nosil je očali v zlato okovane, ktere so dajale celemu obrazu popolnejši moški izraz. —

Ko vstopi Bodanski, zdregeče Eufemija, a potem mu gre z vso dostojnostjo naproti ter ga bolj tiho, a vendar dovolj krepko pozdravi z besedami: Dobro došli v našej hiši kot Elzin ženin, gospod doktor! —

Bodanski, ki je pri svojem vstopu Eufemijo le površno pogledal, ker se jej je bil spoštljivo priklonil, zgane se, ko zasliši Eufemijin glas. Začudivši se potem pogleda ponosno gospó, ktera mu je stala nasproti ter ga takó ljubeznjivo sprejela. A še prodno je nehala Eufemija govoriti, značilo je hitro obledenje njegovega lica in zavzeti pogled, s kterim jo je opazoval, da je v njej Eufemijo spoznal.

Eufemija, zakliče zdaj iz globočine svoje duše ter stegne roki proti njej, ali ste Vi ali pa se samó motim? —

Eufemija stopi nekoliko korakov nazaj in zadušivši močni utis, ki ga je v njej napravil ginljivi glas, s kterim je Bodanski klical njeno imé, zravna se po konci in reče s poudarkom: Da! jaz sem Eufemija, a sedaj inspektorjeva vdova in Elzina druga mati. —

Vi ste Elzina mati? vzklikne Bodanski skoro prestrašen. A zadet po mrzlem nje obnašanji in po trdnem glasu, s kterim je to izrekla, se jej potem zopet nemo pokloni. —

Blagovolite se vsesti, pravi Eufemija in mu ponudi stol, a ona se vsede na sofo njemu nasproti.

Bodanski jo mehanično uboga. —

Zdaj nastane tihota, za njiju oba, kakor se je poznalo, neugodna.

Eufemija še ni bila Bodanskemu pogledala prav v obraz. Ves čas ko je z njim govorila, izogibala se je njegovih očij, kakor da bi se bala srečati se z njegovim pogledom. —

Tudi Bodanski je do zdaj bolj čutil Eufemijino navzočnost, kakor pa videl. —

Gospod doktor, reče na enkrat Eufemija z negotovim glasom, ker je nama obema nemogoče, da bi se drug drugemu zatajila, menim, da bode najbolje, da se pozdraviva kot stara znanca in da ostaneva za naprej dobra prijatelja, oziroma sorodnika, popolnoma pozabivši preteklost! — Rekši obrne počasi prvikrat v njega svoj polni pogled, čakajoča z nekim nemirom odgovora. —

Bodanski pa je ni pogledal. Z očmi uprtimi na živahno-barvne cvetice široke pletenice, ki se mu je razprostirala pod nogami, odgovori zamolklo: Kakor je Vaša želja, gospa inspektorica! —

Ko vidi Eufemija, da on proč gleda, opazuje z otožno ugodnostjo dovršeni lepi obraz svojega nekdanjega čestilca in si misli pri tem vzdihujoča: Zdaj mi je razumljivo, zakaj mu je Elza takó vdana. —

Nje rahli nehoté jej ušedši vzdih predrami Bodanskega, kteri se takoj ná-njo ozrè, in kri mu močno sili v lice.

Njune oči se srečajo in obadva se za eden trenotek na ravnost pogledata. Na enkrat pa zamenjata barve na licih. Eufemija prej bleda silno zarudi, a Bodanski, v lici prej ves žareč, obledí zdaj. —

Eufemija, reče naposled Bodanski z onim čutljivim glasom, s kterim je bil že prej, ko jo je spoznal, zaklical: Ali mi morete odpustiti, kar sem Vam zakrivil? Kaznovan sem takó dovolj za svojo ljubosumnost in nezaupnost do Vas, ki ste bili najblažji. Zvedel sem, zvedel, ali ah prepozno! da je bil oni mož, kterega ste Vi v onej za najino bodočnost takó osodepolnej noči v hišo sprejeli, Vaš oče. Odpustite mi! rekel je s prijateljskim glasom in jej hoče roko prijeti.

Eufemija pa mu to zabrani ter mu pretrga besedo z resnim: Stojte! —

Bodanski se prestraši nje temnega obraza in kakor v omotici vsede se na prejšnje mesto. —

Čemú tako razdraženih prizorov, gospod doktor, povzame Eufemija zopet besedo na videz mirna, a vsaka poteza njenega obraza in krčevito gibanje prstov na rokah, ki jej ležé onemogle v naročji, ovajajo razburjenost njene duše. — Ali Vam nisem povedala, da med nama ni več nobene zveze, ter da hočeva Elzi na ljubav biti za naprej dobra prijatelja? —

Elzi na ljubav, ponavlja bridko Bodanski; samó Elzi na ljubo? mrmrá še enkrat med zobmi. —

Gospod doktor, nadaljuje Eufemija, ktere obraz je v tem kratkem času, kar je z Bodanskim govorila, postal mnogo let starejši, ali mi hočete za vse, kar Vam je sveto, obetati, da ne bodete Elzi nikdar odkrivali, tudi ko bode ona že Vaša soproga, najinega nekdanjega znanstva? —

Kakor je Vaša volja, gospa, odvrne Bodanski, kakor da bi v sanjah govoril. —

Hvala! pravi nato Eufemija bolj tiho in kakor da se je iznebila težke skrbi, lahno vzdihne. Čas bode, da naznanim Elzi Vaš prihod.

In govoré prime za zvonček, da bi pozvonila.

Eden trenotek še počakajte, pravi naglo Bodanski in jej hoče to zabraniti.

Ne énega trenotka več, gospod doktor, reče Eufemija preplašena in močno pozvoni. Potem pa hitro vstane in nadaljuje ne gledajóč ga: Dali ste mi že svojo besedo, Arnold Bodanski! Le pod tem pogojem, da jo držite, odpuščam Vam hudo bol, ktero ste mi nekdaj storili.

Zdaj se obrne proti kuharici, ki se je na zvončev glas prikazala, ter ukaže: Stopite na vrt in naznanite gospodični Elzi, da jo nekdo tú pričakuje.

Kuharica uboga in Eufemija pripravljajoča se na odhod dostavlja skoro proseča Bodanskemu: Ne kalite Elzi čiste sreče; ne zastrupljujte po nepotrebi še drugo mlado življenje in — svoje! —

Nje dolga obleka je še šumela med vrati, ko se iz nasprotno strani prikaže cvetóča Elzina prikazen, ki hiti z veselim vzklikom svojemu ženinu naproti. —

X.[uredi]

Bodanski je bil razumen in značajen mož. Tudi brez prošnje Eufemijine, zamolči Elzi njuno nekdanjo zvezo, bi jej on ne bil tega iz dveh uzrokov odkril. Prvi je bil ta, ker mu je bil spomin na svojo prvo ljubezen tako svet, da je menil oskruniti ga, ako bi ga komu zaupal. Drugi uzrok pa je bil še važnejši. Našel je namreč Eufemijo tako močno njemu nasproti spremenjeno, da je sodil, da ga ona ni nikdar mogla tako iskreno ljubiti, kakor je nekdaj mislil. In to zavoljo tega, ker je bilo njeno obnašanje proti njemu še vedno enako mrzlo, da-si jej je bil on svoj pregrešek priznal ter jo prosil odpuščenja in Eufemija mu bila zagotovila, da bosta za naprej ostala prijatelja.

Ko bi njen soprog še živel, sklepal je Bodanski čestokrat svojo sodbo in pogled mu je pri tem mračen postajal, še pohvalil bi njeno ostro postopanje z menoj. Ali zdaj ko je že poldrugo leto vdova, čemu to njeno vedno izogibanje, ta maločutnost v pogovorih z menoj? — Zato se mu je zdelo nepotrebno, da bi kalil Elzi mir s samimi sencami že davne preteklosti. —

Potem ko je Bodanski zopet našel Eufemijo, ktere podoba mu je skozi celih dvanajst let edina pojila fantazijo in mu krepčala pobito srce, občutil ni več za Elzo niti polovice onega zanimanja, ktero je s početka zá-njo gojil.

Da-si bi bil zdaj on najrajši pretrgal z njo vsakoršno zvezo ter živel zopet v spominih na svojo izbeglo srečo, vendar je bil toliko mož, da ni nikdar niti mislil prelomiti jej dane besede. Hotel je postati Elzin soprog, samo odlagal je to vedno na daljši čas.

V toplicah je bil z Elzo sklenol, da bode njuna poroka v jeseni. Ko je pa prišla jesen za Elzo s prepočasnimi, za Bodanskega pa s preurnimi koraki, odložil je ženitev iz malenkostnih uzrokov na prihodnji pust.

Prihajal je redoma vsako soboto obiskovat svojo nevesto; mudil se je na njenem domu poldrugi dan in ta čas je večjidel le s svojo nevesto prebil, a vsakokrat je odhajal bolj pobit in sam s seboj bolj nezadovoljen od nje.

Eufemija se ga je kolikor mogoče izogibala. Po prvem svojem pogovoru se nista več sama sešla v družbi. Silila je celó, da bi se poroka čim preje izvršila.

Bodanski je občudoval veliko skrb in ljubezen, ktero je Eufemija pri vsakej priliki izkazovala Elzi, in čudil se kako more Elza tako maločutna biti proti tolikej nesebičnej vdanosti. Elza je namreč po zadnjem prepirljivem besedovanji z Eufemijo postala proti njej neuljudna ter jo bolj ko mogoče prezirala. —

Bodanski je hotel Elzi očitati njeno nedostojno obnašanje proti Eufemiji, a bal se je, da bi se pri tem ne izdal. Kajti že ako je le slišal Eufemijino imé imenovati ali pa čul o njej govoriti, razvnelo ga je to takó, da je bil potem nekaj časa v neprijetnej zadregi.

Zastonj se je boril proti temu mogočnemu čuvstvu, ki ga je čim dalje tem bolj svojeglavno zasledovalo; vendar pa ni nič drugega s tem dosegel, kakor da se je začelo njegovo zdravje hujšati.

Njegovo lice prej zdravobarvno, postajalo je rumeno in upadlo; oči prej bistro-gibčne, gledale so zdaj medlo ter z nekim nemirom vedno nekoga iskale.

Ko sedi zopet nekega dne poleg svoje neveste in ga ona z vprašanji osipuje ter zahteva nasvetov, kakó bi naj uredila sobe svojega bodočega stanovanja, kakšne barve njemu najbolj godijo i. t. d. in je bil on pri teni malobeseden in raztresen, očita mu Elza občutljivo pa z ljubeznijo: Ljubi Arnold, Vi se pač preveč trudite s svojim poklicem; Vi ste gotovo bolni, kajti že nekaj časa opazujem, kako Vaše lice upada. Ko bodem jaz Vaša soproga, ne bodem dovoljevala, da bi brez počitka noč in dan letali k bolnikom.

In ko je takó govorila, obrnola je svoje od ljubezni oživljene očí sramežljivo v tla in rudečica, ki jo je pri teni naglo in močno oblila, jej je ljubko pristojala. —

Izpolnjevati svoje dolžnosti je vsakemu človeku prva dolžnost; odvrne resno Bodanski, ki je predobro vedel, kje tiči uzrok njegove telesne slabosti. Kakó bi mogel po noči mirno dalje spavati, ako vém, da me bolnik potrebuje, da mu jaz s svojo pričujočnostjo polajšam bolečine, morda celó življenje rešim? —

Kako ste blagi, pravi nato Elza mehko in kakor se je videlo vsa vá-nj zamaknena. Kakó rada bi tudi jaz kaj posebnega za Vas storila, da bi Vam izkazala, kako Vas častim! —

Ali me ne ljubite že dovolj, Elza reče Bodanski nekako ginen in z negotovim glasom, ter prime njeno roko, ktero mu je bila ona govoré déla, na ramo, in jo nežno boža. Uboga, devojka, mislil si je pri tem, kakó si mi vdana, ali jaz te vendar pri vsej svojej najboljšej volji ne morem več ljubiti!

Ah, to ni nič Arnold; Vas ljubiti je največja sladkost, déje Elza prijetno strepetaje pod utisi njegovega ljubkovanja. Jaz bi bila želela, da bi mi bili prepovedali pisariti, kakor me je vedno strašila Eufemija, da mi boste. Potem bi Vam bila vsaj že nekaj žrtvovala. —

Eufemija? — Kaj je dejala gospa Eufemija, seže jej nestrpljivo Bodanski v besedo in izpusti kakor prestrašen njeno roko. —

Elza mu je bila takoj prvi dan, ko jo je bil Bodanski obiskal, odkrila, da pisari in mu je tudi čitala nekaj drobiža izpod svojega peresa. Toda Bodanski, takrat še ves omamljen od občutkov svojega snidenja z Eufemijo, še poslušal ni, kar mu je ona čitala, še manj pa da bi mu bilo prišlo na misel prepovedati jej to. In tudi pozneje so se njegove misli premalo pečale z njegovo nevesto, da bi se bil zanimal za njeno delovanje. Njegov duh je vedno z neko trmo le v preteklosti živel, v dobi svoje prve ljubezni z Eufemijo; od tod pa se zopet povrnol k Eufemiji kot vdovi, in samó na njenem kretanji in govorjenji je visela njegova duša. —

O nič kaj posebno važnega, odgovori Elza na njegovo vprašanje s sladkim nasmehom. Kar je Eufemija večkrat trdila, to je bil zopet le majhen dokaz njene neizmerne zavidnosti. Rekla je namreč, tako nadaljuje z zadovoljnostjo in gleda hvaležno Bodanskega, da mi ne boste nikdar dovolili, da bi bila pisateljica, ker Vi znameniti možje ljubite priproste in samo za dom živeče ženske. —

Tako je trdila gospa inspektorica? poprašuje s poudarkom Bodanski in se zamisli. —

Da, tako nespametno je govorila ona, ki je nekdaj bila moja odgojiteljica. —

Vaša odgojiteljica? ponovi on hitro in čudéč se dela velike oči. Nikdar mi niste kaj o tem povedali, Elza! —

Kaj še res niste vedeli, da je bila Eufemija moja odgojiteljica skozi celih deset let? odgovori Elza z neko ugodnostjo, ker jo je veselilo enkrat kaj neprijetnega govoriti o Eufemiji ter tako že dolgo gojeni žolč izliti nad njo. — Poldrugo leto je še le, kar nosi častno imé gospe inspektorice. —

Poldrugo leto še le? zakliče Bodanski prijetno iznenadjen in postaja pazljiv. Ne, ni mogoče, dostavi potem naglo s prejšnjo resnobnostjo; saj toliko je ravno, kar je Vaš oče, gospod inspektor umrl.

Elza se smeji iz celega srca, da jej skoro solze v oči stopajo in reče med smehom: Kaj ne Arnold, to je moral biti ljubeznjiv ženin, moj ubogi oče, ki se je že na smrt pripravljal, ko je svojo roko gospodični Eufemiji v zakon podal? — Hočem Vam na kratko povedati ta zanimivi roman naše rodbine.

Kakor veste, nadaljevala je živahno in češljala majhnega mačka, ki jej je bil skočil na krilo, zdaj pod brodo, zdaj za ušesi, kakor se je obračal; — moj dobri oče je bil bolehen skozi celih deset let. Ker sem bila jaz njegov edini otrok in po smrti svoje matere, ktero sem že v zibeli izgubila, njegov edini biser, ljubil me je črez vse. Zato sem bila tudi vedno trmasta in nahajala vedno le v tem svoje največje veselje, da sem delala ravno temu nasproti, kar se mi je ukazovalo. In kakoršna sem bila kot otrok, takošna sem vzrastla v devojko, in takošna bodem tudi ostala kot žena!

Besedo „žena“ poudarjaje je s porednim kretanjem za trenotek nagnola svojo glavico na Bodanskega.

Da pridem h koncu, nadaljuje glavo privzdignovši; ker je oče slutil, da se njegovo življenje h koncu nagiblje, bil je zavoljo mene v večnih skrbéh. Menil je, da bodem kedar postanem sirota, menda v nadlego celemu svetu. Zato je prosil Eufemijo za njeno roko, da bi jaz izgubivši očeta pridobila mater, ki bi me imela na vajetih. Eufemija, se vé da, ni bila preveč vesela takega ženina; ali revica, kaj je hotela? Mislila je na prihodnjost, slutila, da je jaz po očetovej smrti ne bodem več pri sebi trpela, ker sem bila že sedemnajstletna, in ker je najbrž tudi imela strah pred svojo negotovo bodočnostjo, privolila je rajši v poroko z mojim umirajočim očetom. —

In kako dolgo je potem Vaš oče še živel? vpraša hlastno Bodanski. —

Samo pet ali šest ur je bila Eufemija srečna soproga, reče smehljaje se Elza, a ko bi pa bila takrat mogla v Bodanskega notranjost videti, nje posmeh bi se bil menda v bridki jok spremenil. —

Neizmeren je bil upliv njenega pripovedovanja na Bodanskega. Sedel je tú, kakor okamenel. Samo prsi so se mu hitrejše vzdigovale in ustne so trepetale pod gostimi brkami. —

Zakaj govorite tako zaničljivo o svojej materi, Elza? reče potem površno, da bi le nekaj govoril in s tem zakrival svojo zmočenost.

Ali Vam že nisem povedala, Arnold, da mi je ona do smrti nevošljiva za vse, kar imam in znam? pravi Elza nekoliko nevoljna, ker jej ni bilo prav, da jo Bodanski svari. —

Jaz še do zdaj nisem tega zapazil, pač sem že mnogokrat občudoval njeno potrpežljivost z Vami, njeno požrtvovalnost. —

Hinavščina, druga nič, pretrga mu Elza besedo nestrpljivo z roko maháje; ali ne vidite, kako je že zastarela in grda postala, odkar se jezi, da imam v Vas tako vrlega ženina? —

Bodanskemu na enkrat sapa zastane. Srce mu neha za trenotek bíti, a potem je kakor s kladvom tem močnejše udarjalo.

Eufemija me še ljubi, navdaje ga na enkrat slutnja in okó mu zasveti, kakor v vročici vsled notranje vznesenosti.

Eufemija grda? mrmra potem, kakor bi govoril samemu sebi. Nekoliko trpeče izgleda, to je res; toda gospa inspektorica je vendar najzanimivejša ženska, kolikor sem jih kdaj poznal. —

Ženska, ki je že v letih, ne more več biti zanimiva, pravi Elza slabo premagujoča svojo nevošljivost in vidi se, kakor da se hoče zajokati. —

Kaj v letih, odvrne ognjeno Bodanski; kaj se Vam ženskam vse ne zdi? Nihče bi gospej Eufemiji več let ne prisojal, kakor kakih petindvajset! —

A potem kakor da bi mu bilo žal, da se je za Eufemijo potegoval, dostavi hitro in nekako trdo: Ako pa sem rekel, da je Vaša mati lepa, s tem nisem menil, da bi Vi Elza ne bili ljubeznjivi. —

O vkusih se ne dá prepirati, pravi Elza videzno razžaljena, in po njenem obrazu, ki je bil pred nekolikimi trenotki še tako veder, razprostirala se je zdaj mračna senca. Potem še hoče nekaj dostaviti a takoj umolkne, ker je Eufemija v sobo stopila. —

Odpustita, da Vaju motim, pravi Eufemija vstopivši; potem pa dostavi proti Elzi obrnena: Naša sosedinja, gospa svetovalka, te daje prositi, ali bi utegnola k njej priti za nekoliko trenotkov. —

Ravno zdaj, ko je Arnold tú, reče Elza z nevoljo. Potem pa si premisli, vstane in reče: Ne, vendar jej ne smem tega odrekati! Obetala mi je dragocén nevestin dar; lahko bi ga izgubila, ko bi jej te ljubavi ne storila. Jako je občutljiva in se čuti kmalu razžaljeno. —

Rekši déne ljubkovaje svojo roko Bodanskemu okoli vratú in zašepeče: Naj Vam ne bo med tem dolg čas, moj dragi; v desetih minutah upam, da pridem nazaj. —

Bodanski se zgane, ko ga Elza tako nenadoma objame ter se jej temnega obraza in v zadregi umakne. Eufemija pa se obrne to zagledavši v stran, in mrtvaška bledoba jej lice pokrije. —

Elza v hitrici ničesar ne zapazi in hiti h gospej svetovalki, da bi se tem preje vrnola. —

Ko Elza črez kakih pet do deset minut nazaj pride, prevračala je Eufemija pri malej mizici v kotu sobe stari album, Bodanski pa bobnal po steklu na oknu. —

Obadva sta kakor osvobodjena vzdehnola, ko Elza vstopi.

Elza vsa pobita pové, da želi gospa svetovalka, naj bi se z njo na sprehod peljala, kakor je to zdaj že večkrat storila, odkar je omožila svojo hčer. —

Pojdem pa jaz namesto tebe, Elza, ponuja se Eufemija z nekim nemirom. —

Saj veste, pravi Elza zbadljivo, da ne ljubi gospa svetovalka preveč Vašega društva, ker se jej zdite nekoliko dolgočasni. —

Za énkrat bode menda vendar prestala, pravi Eufemija vsa zarudela. Prizadevati si hočem, da jo po mogočosti kratkočasim, in se hoče hitro oddaljiti. —

Ne, nikakor ne, zoperstavlja se Elza, ki jej je ugajalo Eufemijo poniževati v Bodanskega pričujočnosti, ker jo je še bolelo, da jo je on preje toliko pohvalil. Meni se dobra gospa preveč smili, da bi jej jaz niti ene urice ne žrtvovala. Vi pa Arnold, idite med tem tudi na sprehod, da se ne boste domá dolgočasili, dostavi še Eufemijo neprijazno po strani gledajoč in ponudi Bodanskemu svojo roko v pozdrav.

Bodanski se njene roke komaj dotakne, vzame klobuk, pokloni se Eufemiji in odide za Elzo. —

XI.[uredi]

Ko se je Eufemija prepričala, da je Bodanski že zapustil stanovanje in je čula odhajajoč voz, s kterim se je Elza z gospo svetovalko odpeljala na sprehod, gledala je nekaj časa zamišljeno pred se. Potem pa se nenadoma bridko zajoče.

Borbe, ktere že prestaja, odkar je Elza nevesta in hodi Bodanski v hišo, so tako silne in mučne, da jej že pešajo moči. Z vsem naporom si je prizadevala, da bi uduševala čuvstva, ktera je za Bodanskega še od prejšnjih časov sèm gojila; toda vse zastonj. Svoje ljubezni do Bodanskega ni mogla zamoriti, tudi pri vsem svojem neizmernem trudu ne. Sredstva pa, ktera je rabila, da bi čim preje v sebi in v njem nekdanje nagnenje zatrla, napravila so pri obeh ravno nasprotni učinek. —

Eufemija je dobro videla, kako hudo rani Bodanskega njeno strogo postopanje z njim; čutila je, da on vsled tega brezkončno trpi, ker je nesrečen. To sočutje pa je bilo ravno, ki je pomnoževalo njena prejšnja čuvstva zá-nj.

A če je Bodanski trpel, menéč, da je Eufemijina strogost resnična, trpela je Eufemija še mnogo več. Ona je namreč s strahom izprevidela, da nje odpovedanje Bodanskemu ne obeta sadú. Kajti Bodanski, ne da bi bil Elzi vedno bolj vdan prepričavši se, da ga Eufemija ne mara, postajal je le proti njej vedno hladnejši. Elza pa, ker si je napačno tolmačila Eufemijino obnašanje, ki je bilo proti njenemu ženinu neprijazno, je ni več tako kot nekdaj spoštovala, še manj pa ljubila. Dva velika udarca občutljivemu Eufemijinemu srcu: moralna izguba Bodanskega in Elze ob enem. Ni bilo dovolj, da je bila ona pri tem nesrečna, vedela je tudi, da je on nesrečen, in slutila je, da bode tudi Elza, ako ne izpremeni Bodanski svojega mišljenja, imela z njim enkrat neprijetno življenje.

To prepričanje jo je danes zopet vznemirjalo. Zato je zdaj na samem dala na enkrat prostost dolgo zadržanim solzam. Ko se zajoče, prime se za vroče čelo in šepeče: Kakšen konec bode-li imela ta ženitev? — Bog! vzdihnola je iz globočine svoje duše s sklenenima rokama, pozabi mene in daj njemu, njej, obéma skupaj uživati največjo blagost! —

Nekdo je potrkal na vrata. Eufemija se prestraši in obriše hitro solze, ki so jej še visele na dolgih trepalnicah. Ker ni nikogar pričakovala, menila je, da se je zmotila, in zato se noče oglasiti.

Trkanje se ponovi. Najbrž je šla kuharica k sosedi ter pustila vežna vrata odprta; morebiti je kakšen reven potovalec, ki prosi miloščine, mislila si je, in seže v žep po drobiž ter gre med tem k vratom pogledat.

A kakó se zavzame, ko zagleda pred seboj namesto reveža — Bodanskega.

Vi tukaj? reče Eufemija neprijetno iznenadjena in se v zadregi postavi med vrata; menila sem, da ste šli na mestni vrt godbo poslušat. —

Ali Vam je moja družba takó neljuba, Eufemija, odvrne Bodanski trdo in nagrbanči čelo, ker mi hočete, kakor vidim, vhod zabraniti? — To rekši stopi določno v sobo, déne klobuk proč, sleče površno suknjo ter hodi z velikimi koraki gor in dol po sobi, kakor dela človek v lastnem stanovanji. —

Eufemija, ktero je Bodanski dozdaj sploh klical za gospo inspektorico, zdregeta po vsem životu, ko jo nenadoma po imenu pokliče. Ko pa še vidi povrh njegovo nenavadno določno obnašanje, bala se je kakega neugodnega prizora.

Zato začne po sobi pospravljati, kakor da mu hoče s tem pokazati, da nima časa muditi se z njim in mu pri tem nekako plašno pripoveduje: Letos imamo izvrstno vojaško godbo grofa Thun-Hohensteinskega pešpolka —.

Kako bi me radi spravili iz doma! seže jej Bodanski porogljivo v besedo. Ali vedite, da sem se nalašč vrnol, ker vém, da ste sedaj sami domá, in ker hočem na vsak način enkrat zopet brez prič z Vami govoriti. —

Jaz ne bi vedela, kaj bi mi imeli povedati, gospod doktor, kar se ne bi dalo tudi vpričo Elze govoriti, reče Eufemija navidezno malomarno, a poznalo se jej je, kako je prestrašena. -

Vedno imate to imé na ustnih; vedno mi to devojko kot neko strašilo pred oči postavljate! odvrne Bodanski nestrpljivo in temnega obraza. —

Elzo, svojo nevesto, ktero popeljete v kratkem pred oltar, imenujete devojko strašilo? odvrne mu občutljivo Eufemija.

Moja nevesta? ponavlja bridko Bodanski in gleda v tla. Da, da res! nekdaj je bila —.

Kaj vendar menite s tem? pretrga mu jezno Eufemija govor in mu pogleda na ravnost v oči. Vi ste mož in kot tak boste tudi držali svojo besedo!

Ako je od prve dane besede odvisno, potem ste Vi, Eufemija, moja nevesta; kajti Vam sem najprej dal svojo besedo, ktero sem pripravljen vsak hip izpolniti, déje burno Bodanski in se Eufemiji približa. —

Nikdar! kriči Eufemija upadlega lica in se mu umakne. —

Čemu se jezite, Eufemija? reče nekoliko poredno Bodanski; saj me s tem vendar ne boste prepričali, kar se že tako dolgo zastonj trudite dokazati mi, da bi me več ne ljubili! Jaz sem zdravnik, nadaljuje mehkejše in kot tak vém soditi, od kod izvira Vaše bolehno lice, Vaša preobčutljivost, ki spremlja vsako Vašo besedo in kretanje. Tudi sem zvedel danes, zakaj ste dovolili postati inspektorjeva vdova. Vi ste pri tem činu samo poslušali svoj nesebični blagodušni čut, ki dela dobrote svojemu bližnjemu, a seka skrivne rane samemu sebi. Vém, Eufemija, prav dobro vém, da niste gospoda inspektorja nikdar ljubili in tedaj —.

Eufemija, ki je stala ves čas, kar je Bodanski govoril, od njega na pol obrnena in mu z roko migala, naj molči, a na njenem obrazu so se barve menjale, obrne se pri zadnjej njegovej besedi nenadoma proti njemu ter mu ponosno seže v besedo rekóč: Kdo Vam daje pravico, gospod doktor, soditi o mojem čuvstvovanji za rajnega mojega soproga? —

Bodanski prebledí. Prejšnji zmagonosni izraz njegovega obraza izginol je mahoma. V zadregi gledal je nemo pred se, okoli ust pa se mu je zibal bolestni čut.

Nepričakovano pa burno prime Eufemijo za roki, uprè z obupno določnostjo v njo svoj pogled ter pravi hitro in trdo: Recite, Eufemija, recite odločno, da me ne ljubite, da me že davno več ne ljubite, in ne bom Vas nikdar več nadlegoval. —

Eufemija, ki si je zastonj prizadevala roki odtegnoti mu, zašepeče vsa omamljena v pretrganih besedah: Gospod doktor, — jaz — jaz Vas — jaz Vas nič, —.

Dalje ni mogla govoriti; kajti Bodanski, ki je z mrtvaškim strahom čakal na osodepolni nje odgovor in je zató skoro brez sape pazil na vsako izpremembo njenega obraza, a vidéč na njem izraženo grozno bridkost in prepadlost, zvedel je dovolj. Neizrekljiva radost ga prešine, in spozabivši se poobjame Eufemijo ter jo ognjeno pritisne na srce. —

Eufemija spusti za trenotek zmočena glavo na njegovo ramo, zavedevši se potem iztrga se mu urno iz rok in pravi hitro z negotovim glasom: Izpustite me! — To je nespodobno! — Kaj to pomenja? —

Kaj to pomenja? odgovori Bodanski radosten. Pomenja, da sva obadva stvarjena, da drug drugega osrečiva z medosebno ljubeznijo; da hočejo nebesa naju zopet združena, ki sva vsled samega neprijetnega slučaja bila tako dolgo ločena! -

Ne igrajte nepotrebnih prizorov, ki Vam ne delajo časti, meni pa niso pristojni, pravi Eufemija resno in popolnoma mirna. Vi ste Elzin ženin in le kot takemu sem prisiljena biti Vam prijaznejša, kar bi sicer z Vami nikdar več ne bila. Ako pa nadaljujete svoje postopanje proti meni, ne bodeva se, gospod doktor, od danes naprej več videla, dokler ni Elza Vaša soproga. —

Gospa inspektorica, reče Bodanski ves prepaden z votlim glasom in se mrzlo pred njo pokloni; obetam Vam, da postane Elza v kratkem moja soproga. A obetam Vam ob enem tudi, nadaljuje slovesno, kakor bi prisegal, da bode ona potem namesto srečna le pomilovanja vredna žena. —

Kaj jej hočete potem storiti? zakliče Eufemija preplašena. -

Kaj Vas to briga, odgovori temno Bodanski. —

Ali jaz sem Elzina varuhinja, jaz moram skrbeti, da bode ona srečna, reče skrbljivo Eufemija. —

Jaz pa bodem nje soprog in tedaj odpade Vaša oblast in skrb za njo, odvrne Bodanski z moškim poudarkom. —

Eufemija se uspehana vsede na stol in si zakrije z rokama obraz. Strah jo je za trenotek premagal. Po kratkem neugodnem molku vstane zopet in reče mirnejše ter z neko gotovostjo: Vi jej ne boste nič hudega storili; imate za to preblago srcé. —

Imel sem ga nekdaj, godrnja Bodanski med zobmi, a Vi ste ga popačili. —

Tudi to se mi očita, misli si Eufemija z bolestjo, a ne pokaže svoje bridkosti, temveč približa se Bodanskemu, déne svojo roko rahlo na njegovo ramo, povzdigne vá-nj svoje mokre oči in reče slovesno: Prava blagost se nikdar ne popači! In Vašo smatram kot tako, ker Vam je prirojena, ker —.

Bodanski se zgane, ko se ga Eufemija dotakne. Ko se pa še njegov pogled ujame z njenim otožnim, prosečim pogledom, obrne se neprijazno od nje in jej hitro preseka govor hudujé se: Čemu se mi laskate? Kaj mislite s tem doseči? — Ko pa še vedno čuti na rami lahno težo Eufemijine roke, strese jo neuljudno od sebe in še dostavi ves razburjen: Zakaj tú stojite in me na smrt mučite? Pojdite, pojdite vendar proč! In kakor brez uma te besede izgovorivši obrne glavo od nje. —

Eufemija ni čakala, da bi jej on še enkrat ukazal, naj odide. Pogleda ga samo pomilovalno s preplašenimi očmi in ničesar ne odgovorivši odide vsa vznemirjena iz sobe. —

Upadlega lica in razburjen gleda Bodanski za njo in koraka po sobi. Na enkrat se ustavi in iz njegovih prsij se vzdigne globok vzdih spremljan od besed: Izgubil sem jo! — In ko takó tú stoji podoba obupa, zagleda na tléh majhno cvetico, ktero je prej Eufemija na prsih nosila. Hitro seže po njej in jo stisne krčevito v pest, kakor bi se bal, da bi še tudi nje ne izgubil. —

Skozi odprto okno pa prinaša vetriček posamezne glasove nekega starega napéva, kterega je potrupana „lajna“ na sosednjem dvorišči igrala.

Otožna godba se je strinjala z Bodanskega potrto notranjostjo. Bodanski se na okno nasloni in posluša željno medle glasove one podrtije.

Zdaj odprè pest in iz nje vzame cvetico, ki je že bila vsa pomandrana. Počasi jej trga posamezna peresca in jih éno za drugim prepušča sapi, da jih odnaša. Mirno gleda za njimi, kako so po zraku plesala, dokler se niso v cestnem prahu izgubila. Ko pa z zadnjim perescem isto stori, stegne hitro kakor prestrašen svojo roko, da je zopet ulovi. In ko se mu to tudi posreči, odprè medaljon, kterega je nosil pripetega k urnej verižici in položi z neko pobožnostjo ono peresce poleg majhne slike, ki je kazala Eufernijo kot osemnajstletno devojko. —

XII.[uredi]

Elzina poroka z Bodanskim je bila do trda določena na drugi velikonočni praznik. Do tedaj je še manjkalo mesec dnij. Bodanski si je sam izbral obrok poroke in sicer že takoj drugi dan po svojem zadnjem burnem pogovoru z Eufemijo. Skrbel je tudi sam za vse priprave. Poroka pa se je po njegovej želji imela čisto na tihem vršiti. —

Bodanski ni več zahajal, kakor nekdaj, vsak teden k svojej nevesti, temveč po vsak drugi, tretji teden. Izgovarjal se je s tem, da ima sedaj v spomladi mnogo bolnikov, kterih mu vést ne dovoljuje vsak teden zapuščati. —

Potem da ni Bodanski skozi tri cele tedne videl svoje neveste, sedel je zopet v njenej bližini ter jej maločutno naznanil, da je odslej ne bode več do dneva njune poroke obiskal. —

Elza, ki mu je bila ravno pokazala krasen nevestni pajčolan in myrtni venec, dar neke daljne svoje sorodnice, delala je to začuvši čeméren obraz. Plašno gleda Bodanskega s svojim bistrim očesom in reče žalostno: Jaz sem takoj, Arnold, tedaj že pred enim mesecem, ko ste mi željo izrekli, da bi se s pisanjem več ne bavila, sežgala vse svoje spise. A Vi ste mi vendar še vedno neprijazni! —

Jaz neprijazen? pravi Bodanski raztresen, a ne da bi ga le količkaj ganola Elzina pobitost; po čem pa to sodite? —

Ker ste zdaj na enkrat tri tedne izostali, ker so zdaj Vaša pisma redkejša in silno kratka, in ker me hočete zdaj zopet za celi mesec zapustiti, pritožuje se Elza z jokajočim glasom. —

Ali Vam nisem povedal in tudi že pisal, da me moja obila praksa v toplicah zadržuje? Ako pa bi Vam hotel češče pisati, utegnol bi to storiti samo v onih par urah, ktere sem po noči prost, da si izpočijem. —

Nato obadva nekaj časa molčita.

Bodanskemu se je poznalo, kakó mu je neugodno to dokazovanje in kakó ga draži Elzina čemernost.

Elza pa je molčé pospravila pajčolan ter ga dejala potem v škatljo poleg drugega kinča umetnih cvetlic. —

Pa še hvala! mi niste rekli, Arnold, zató da sem se Vam na ljubo za vselej odpovedala pisateljevanju, oglasi se zopet Elza z očitajočim glasom, ki pa je dovolj kazal, kakó si ona zopet spravo želi s svojim ženinom. —

Kaj bi se Vam zato še zahvaljeval? odvrne Bodanski s tiho ugodnostjo, ker je sedaj vedno veselje čutil, da Elzo žalosti; saj ste storili samó svojo dolžnost, kajti odslej naprej Vas čakajo druge skrbi, ne pa da bi tratili čas s pisateljskimi poskusi. —

A prvi čas najine zaroke niste vendar nič proti temu imeli, pravi Elza zopet vsa vesela, in iz njenega lica žari nenadoma sama radost, takó prijetno jo je namreč iznenadilo, da jo ženin že spominja njenih skorajšnjih novih skrbij. —

Da! takrat, takrat je bilo drugače, sporeklo se je Bodanskemu in komaj premaguje majhni dreget, ki ga je pri tem obhajal. —

Naj bode, kakor Vi želite, Arnold, pravi Elza iskreno in se nekoliko rahlo ná-nj prisloni. —

Kdo bode tako mehek, Elza? odvrne z nemirnostjo Bodanski in se jej hitro umakne. Mehkoba ni zdrava za živce! A potem naglo dostavi: Ali ste že poskrbeli družico? Jaz že imam tovariša. —

Vse je preskrbljeno, Arnold, odvrne Elza živahno. Ali pa že tudi véste novost, da mora Eufemija zavoljo bolehnosti takoj prihodnji teden na deželo? —

Kaj meni to mar pravi burno Bodanski in temna rudečica zalije njegov upadli obraz. Poroka se tudi lahko brez nje vrši! —

Vém, da Vam ni Eufemija sympathična, reče Elza z nekim dopadenjem; saj je tudi jaz že davno kot nekdaj več ne ljubim. Ali vendar se mi smili, da je tako slaba, kakor mi je zdravnik povedal. Morda jej bo zrak na kmetih hasnil? Kaj menite, Arnold? K stricu, gospodu dekanu, misli iti, kakor mi je pravila. Jaz pa bodem med tem do najine poroke stanovala pri gospej svetovalki, končala je ljubko in rudečica jo oblije. —

Tako? pravi mehanično Bodanski, ki jo je le navidezno poslušal, a v resnici so bile njegove misli zeló raztresene, ter gleda skozi okno v daljavo. —

Kuharica, ki je v sobo prišla, pretrga njun pogovor: Gospodična Elza, gospod Piber so tu, naznanja ona. —

Kaj, Piber? zakliče Elza prestrašena. Peljite ga h gospej inspektorici, ukazuje kuharici potem. —

Gospa so danes slabi; zato ne morejo nikogar sprejeti, ugovarja kuharica. —

Moj Bog! kako je to neprijetno in sitno, jezi se Elza. —

Kdo je ta gospod Piber? poprašuje Bodanski brez zanimanja. —

Elza se s prva obotavlja povedati mu to, na zadnje pa vendar reče, a ne brez zadrege: Neki hišni prijatelj, ali prav za prav neki znanec. —

Potem pa bode dobro došel, odvrne hitro Bodanski, ki je bil vesel, da ga nekdo vsaj za nekoliko časa reši dolgočasnega govorjenja z nevesto. —

Ko gre kuharica po inženirja, izgovarja se Elza boječe: Prosim Vas, Arnold, ne dajajte nobenega pomena besedam gospoda Pibra! Ne glejte na njegovo čudno obnašanje; on, on je —.

Kaj mislite reči? seže jej neprijazno Bodanski v besedo. A potem popraša, kakor da bi mu nekaj v glavo šinilo, poredno: Ali hočete morda, da ne bi postal ljubosumen? —

In ko Elza molčé in zeló zarudevši to potrdi, dostavi še Bodanski bridko smejé se: Ne bojte se! Mene ne bo nihče ljubosumnega napravil! Vi ste varni pred menoj od te pošasti. In da Vam to tudi dejanjski dokažem, pustim Vas samo z gospodom Pibrom, dokler Vas ne bode volja poklicati me. —

In še predno je utegnola Elza kaj odvrnoti, odide Bodanski skozi stranska vrata. —

Vi tukaj? Pa tako nepričakovano ste prišli! —

S temi neprijaznimi besedami je Elza takoj potem Pibra sprejela, ki se jej je ves ponižen približeval, kajti ona se ni ganola, da bi mu šla naproti. —

Elza, gospodična Etza, kakó ste lepi, kako ste se pomladili, odkar Vas nisem videl! reče Piber ves ginen, ko stoji Elzi nasproti in jej bojazljivo ponuja roko v pozdrav. —

Kaj ne, odvrne Elza komaj dotaknovši se ponujane jej roke in se srčno nasmehne, da izgledam bolj cvetóče, kakor pred énim letom? — A Vi, gospod Piber, Vi pa ste med tem silno zastareli, dostavi naivno. —

Kaj res? pravi Piber obžalujé in pogleda nehoté v nasproti mu viseče zrcalo, ki je kazalo njegov ne lepi obraz nekoliko po strani in bolj miner, kakor je bil v resnici. — Trpel sem mnogo v tem letu, dostavil je potem vzdihujóč. —

Ali res? pomiluje ga Elza. Tedaj ste bili najini osodi v tem letu čisto nasprotni; kajti jaz sem med tem časom toliko prijetnega užila, rekla je skrivnostno. —

Pač niste potem nič na mene mislili, Elza, pravi Piber otožno in se potrudi, da bi jej le eden sam pogled ulovil. Niti enkrat mi niste pisali, očita jej dobrohotno. —

Kako bi Vam bila utegnola pisati, odvrne Elza veselo; sedaj imam toliko opraviti, da ne vém kam z glavo. —

Ali ste zopet kaj lepega pisali? poprašuje Piber s poštljivo radovednostjo. —

Kaj še! zdaj naj bi se bavila s pisanjem! odvrne Elza z majhno nevoljo v glasu. Jaz živim sedaj samo svojemu Arnoldu! —

Arnoldu? — Kdo je ta Arnold? reče Piber obledevši, ker mu na enkrat temna slutnja v prsih nastaja. —

Kaj Vam še ni Eufemija o njem pisala? začudi se Elza. —

Ne éne besede, déje Piber zamolklo in po žilah se mu ogenj namesto krvi pretaka, takó je nemiren. —

Dobro, nadaljuje Elza določno; tedaj vedite, da sem že pol leta srečna nevesta in da imam v štirih tednih poroko! —

Piber nato nič ne odgovori. Na kolena nasloni komolce in zagrebe potem med rokama svoj obraz. Ni jokal, ni vzdihoval, a njegovo suho uprto okó, njegovo na enkrat upadlo lice in krčevito povzdigovanje prsij, vse to je kazalo pravo moško ból v vsej njenej neizmernosti. To némo bridkost je bilo hujše gledati, kakor morje ženskih solz, ki tečejo včasih v ravno takej obilnosti za umrlega sorodnika, kakor za mrtvega psička ali mačka. —

Elza ga nekaj časa pogleduje v zadregi, a potem se mu približa in ga tolaži z besedami: Ali, gospod Piber, bodite vendar pogumni! Kakó je vzvišeno, prestati nekaj za svojega prijatelja! In da ste Vi moj prijatelj, trdili ste mi že večkrat. —

Lahko je komu prigovarjati pogumnemu biti, reče Piber bridko in privzdigne glavo. Vém, da sprejme srčen mož brez pritožbe smrtni udarec; da pa pod tego takega udarca postane za nekaj trenotkov ves omamljen, tega mislim bi mu nihče ne smel zameriti. —

Kakó me veseli, da tako razumno govorite, pravi Elza s pohvalnim glasom, ker je menila, da ga takó najbolj ohrabri. Pa véste, da mi ne smete zavoljo tega zameriti. Ni pač bilo določeno, da bi se bila midva vzela! A prijatelja ostaneva pri vsem tem tudi za naprej, kaj ne? —

Kaj Vam hočem zameriti, pravi Piber mehko, a na obrazu se mu je brala globoka žalost in tožna vdanost; kaj morete Vi zató, da imajo tudi drugi ljudje, ne samo jaz, za Vas oči? Ali pa bi Vam naj celó očital, ker ste se zagledali v moža, ki je gotovo vrednejši od mene? —

Verujte mi, gospod Piber, da ko bi zdaj ne bila, nevesta doktorja Bodanskega, postala bi gotovo ta hip Vaša nevesta, zagotavlja Elza ginena vsled njegove blagosti in tudi zató, ker je vedela, da se to ne bode zgodilo. —

Hvala! odvrne Piber mrzlo. Ali res mislite, da sem jaz manj blagodušen, kakor mi hočete dokazati, da bi Vi radi z menoj bili? —Ko bi Vi zdaj tudi prosti bili, ne hotel bi več postati Vaš ženin iz tega samega uzroka, ker sem zdaj prepričan, da me ne ljubite in bi torej tudi ne mogli z menoj srečni biti. —

Elza ni vedela nato kaj odgovoriti. Pibrove besede so jo malo zbodle in spravile jo v zadrego. Tudi je danes prvikrat spoznala, kako je on blag in kako vrl je njegov značaj. —

Elza, reče zdaj Piber na enkrat ognjeno in jo tako reši neugodnega položaja, ali ljubite močno svojega — tega doktorja? —

Jako, odgovori Elza s poudarkom. —

Piber je bil prepričan, da govori ona resnico. Ali Vas on tudi jako ljubi, poprašuje Piber dalje, poudarjaje besedo jako, in kri mu stopa močno v lice. —

Jaz mislim, da! reče Elza bolj tiho in se jezi, da jej je on stavil takošno vprašanje. —

Potem pa z Bogom, Elza, pravi hitro nato Piber, a ne podá jej po svojej navadi roke v slovo. Najina pota se zdaj ločita. Ali Vam bodem smel pokloniti majhen nevestni dar? —

Zakaj ne? Veselilo me bode od Vas imeti spomin, odgovori Elza zamišljena. —

Bodite srečna, Elza, srečna, kakor bodem jaz brez Vas nesrečen! nadaljuje Piber z negotovim glasom, in rosna megla mu vid zatemnjuje. Ko pa se počutim dovolj krepkega, da pogledam brez bridkosti v obraz Vašemu bodočemu soprogu, hočem Vas obiskati na Vašem novem domu, ako dovolite.

Pri zadnjih besedah vstane siloma in z životom omahujóč, kakor bi ga omotica obhajala, zapusti sobo. —

Elzi je bilo tesno pri srci, ko so se vrata za Pibrom zaprla. Čutila se je na jok razpoloženo, a uzroka ni vedela za to. Skoro nevedoma vzdihne potem: Ah, ko bi me Arnold le četrti del tega ljubil, kakor me ljubi Piber! in pri teh besedah ste jej kanoli dve debeli solzi iz očij. —

XIII.[uredi]

Bil je topel pomladanski popoldan. Pred vrati na dvorišči nam že znanega farovža, kjer se ravno na pragu leno na solnci greje tolsti maček in ima eno oko zaprto, drugo pa odprto, postal je poštni voz. Iz njega stopi še mlada, okusno opravljena gospa, a kakor se je dalo iz njenega bolehnega obličja in počasne hoje soditi, jako slabega zdravja. Iz načina, kakó se ozira, da bi našla med obilimi dvermi vhod v farovž, pozná se, da je tukaj popolnoma tuja. —

Med drevjem na dvorišči hodi gor in dol z brevirjem v roki mladi gospod kaplan, ki pa je takó v knjigo zamaknen, da ne vidi niti ne čuje, kaj se pri vhodnih vratih godi. —

Oprostite, da Vas motim, duhovni gospod, ogovori ga nenadoma slaboten ženski glas; ali so gospod dekan domá? —

Gospod kaplan se prestraši, ko čuje neznan glas in po svojej navadi tudi zdaj ves zarudi, zagledavši pred seboj tujo gospo.

Še vedno v knjigo gledajoč odgovori v zadregi: Mislim, da so domá. Tam, skozi tista vrata na levo izvolite iti, kazal je z nategneno roko, potem pa po stopnjicah na ravnost gori in tam potrkajte na prva vrata na desno. Ah, zakliče na enkrat veselo, ravno tam gre kuharica! Katra, Katra! klical je na vse grlo, ker je vedel, da ona debelo čuje; tu je nekdo, ki poprašuje po gospodu dekanu.

Tako, zdaj pa blagovolite s kuharico iti, reče potem obrnovši se proti tujej gospej. Jaz se vam priporočam, dostavil je še poklonivši se jej in takoj s širokimi koraki nadaljeval svoj sprehod in svoje berilo. —

Deset minut pozneje prikaže se na dvorišči čestita podoba gospoda dekana z visokimi črevlji polnimi blata; z debelo palico v roki, v starej oguljenej suknji vračajoč se iz vinograda, kamor je bil hodil gledat, kakó kaj delavci pri trtah napredujejo. —

Gospod dekan, kliče mu kaplan nasproti; neka tuja gospa je po Vas popraševala in zdaj v farovži na Vas čaka. —

Tuja gospa? začudi se dekan in ves v skrbéh ozre se na svojo nečedno opravo ter si nehoté z roko po neobritem lici potegne.

A na enkrat se mu zjasni obraz, da poprašuje z radovednostjo: Kakšna pa je bila ta gospa? mlada ali stara? —

Ne vém, gospod dekan, odgovori kaplan ne brez zadrege; nisem je prav v lice pogledal. —

Ali ni velika in bolj šibka, pa še mlada, kostanjevih las, govori. —

Nič ne vém gospod dekan, pretrga mu kaplan besedo; samo toliko sem videl, da ni bila priprosto oblečena, temveč gosposki. —

Ko bi bila morda Eufemija, govoril je dekan sam s seboj in se napoti v farovž. Ona mi je pisala, da me obišče, a menil sem, da še le po Elzinej poroki. —

Zvečer istega dne sedi Eufemija, ko so se vsi drugi v farovži že ulegli k počitku, sama v énej najboljših sob v farovži.

Hvala Bogu, da sem tú! reče Eufemija vzdihujoča in zre zadovoljno po priprostej, a snažno opravljenej sobi. Tukaj upam zopet okrevati, v lepej božjej prirodi, v društvu blagih ljudij, daleč od njega in tudi od nje, vsaj do njune poroke. Božji hram imam tudi blizu; moliti hočem, iskreno moliti; to bo v zdravilo mojej duši, in ko ta ozdravi, ozdravelo bode tudi moje teló. —

Vstala je in si ogledavala slike, ki so po stenah visele. Vse so bile starinske, nekoje na platnu namalane, toda že močno oguljene. Razven nove, v živih barvah namalane zadnje večerje, ktera podoba je nad njeno posteljo visela, ni so moglo pri vseh drugih slikah več razločevati, ali je tu upodobljen svetnik ali pa svetnica, ali kaj sploh one predstavljajo.

Eufemija se je čutila zeló uspehano, in to po dolgej vožnji, od vtisov pri slovesu od Elze in po predolgem govorjenji z gospodom dekanom.

Glavo je imela vročo in v život jo je zeblo. Toda zaspana še ni bila, kakor je bila sploh zadnji čas spanje izgubila.

Ogrnola si je nekaj črez rame in okno odprla. Polna luna v najlepšem svitu se jej prikaže nasproti, in pomladanska dišeča sapa jej boža lice. Nasloni se na okno z upom, da jo bode hladni nočni zrak okreval in da bode potem boljše spala.

A kako se prestraši, ko vidi pod oknom in povsod okoli, kamor je segal njen pogled, križ za križem bledeti v luninem svitu! Soba je namreč gledala na eden del pokopališča, ki se je razprostiralo okoli crkve. Ravno pod oknom je stala nova gomila, po njej pa so raztreseni ležali na pol še frišni venci in cvetice. Vetriček se je igral z dolgimi, visečimi vejami žalujočih vrb, ki so rastle pri posameznih grobovih. Njih gibajoče sence v luninej svetlobi, mrtvaška tišina, ki je vladala tam in borni grobovi, obrasteni s prvo pomladansko travo, ves ta žalostni prizor je Eufemijo z neko grozo navdajal. Njena bolehnost je pri tem tudi še nekoliko pripomagala, tako da je imela živce in domišljijo hipoma razdraženo. Mislila si je takoj tudi sebe mrzlo in trdo, med petimi deskami zabito, v temni grob pokopano!

Mrzli znoj je čutila na čelu, naglo zaprla okno, slekla se hitro ter se vsa prestrašena skrila pod odejami v postelji. —

XIV.[uredi]

Eufemija ni bila, kakor umevno, vsled raznih v njenej glavi podečih se mislij in prizorov celo ono noč niti očesa zatisnola. Prvi nasledek vsega tega pa je bilo hudo glavobolje, tako da ni mogla drugo jutro postelje zapustiti. Mrzlica jo je tresla, huda žeja jo mučila in ves život jo je bolel.

Prešel je dan za dnevom, teden za tednom, a njeno zdravje se ni zboljšalo. Stari zdravnik iz bližnjega trga, ki je bil vsled slabe prakse že davno pozabil učeno theorijo zdravilstva ter samó še praktično zdravil ljudi, majal je zamišljen z glavo, ker niso Eufemiji hasnila njegova mnogovrstna zdravila. Na zadnje pa pové vendar zdravnik dekanu, da je Eufemija po njegovem mnenji popolnoma izgubljena. —

Dobrega starčka je ta vest do solz ganola. S težkim srcem prevzame bridko nalogo, da Eufemiji to naznani in jo z vsemi tolažbami sv. vere na smrt pripravi. —

Eufemija se ni prestrašila, začuvši, da mora umreti. Videlo se je, kakor da bi se bila ona nato že davilo sama pripravila. Voljno se je udajala vsem tem pripravam.

Ko se čuti neki dan slabšo kakor sicer, poprašuje jo sočutno dekan, ali ne goji še kakšne želje do tega svetá. —

Nobene druge, odgovori Eufemija s slabim, a določnim glasom, razven one, da bi se skoro doktor Bodanski z Elzo poročil. — Uspehana umolkne potem in težko sope.

Črez nekaj časa odpre oči in hoče nekaj govoriti; a vendar molči, kakor da bi si bila zopet premislila. Poznalo pa se je, da še ima neko željo na srci, ktere izreči pa se ne more določiti. —

Gospod dekan! reče vendar nekoliko pozneje; rada bi, ko bi me doktor Bodanski še obiskal, predno umrem. —

Da, draga Eufemija, da! takoj ga hočem po brzojavu poklicati, odgovori dekan postrežlijivo in se pripravlja, da bi iz sobe odšel. Prav imate, Eufemija, nadaljuje dekan; doktor Bodanski je imeniten zdravnik in kakor se mi je reklo, rešil je že mnogemu bolniku življenje; mogoče, da reši tudi Vaše. Pa kakó, da se ga niste že prej spomnili?

In v Boga ves zaupajoč zapusti dekan sobo, da bi šel Bodanskemu brzojavit, trdo menéč, da ga želi Eufemija, zato imeti, da bi zopet z njegovo pomočjo ozdravela. —

Dva dni pozneje je sedel pri Eufemijinem vzglavji doktor Bodanski, bled, resen, nemirno čakajóč, da se Eufemija predrami iz blodnje, ktera jo je bila prevzela, in zatorej ni niti njega, niti koga drugega poznala.

Da bi se pa preje izdramila, odprl je široma obe okni, da se zrači soba, ki je bila polna sopara; ukazal je tudi devati jej mrzle ovoje na glavo in odposlal vse ženske, ki so jokajóč in glasno moléč delale šum v bolničinej sobi. —

Blagodejni upliv čistega zraka in mrzlih ovojev se je kmalu pokazal. Eufemija je postajala vedno mirnejša, potem pa jo prevzame kratko, a dobrodejno spanje. Ko se izbudi, spozna takoj Bodanskega ter mu mirno roko podá. —

Bodanski stisne srčno podano mu roko, potem pa jo rahlo izpusti in reče resno: Dali ste me poklicati, gospá! —

Rekli so mi, pravi nato Eufemija s slabim jedva slišnim glasom, da moram umreti. Je-li to res? —

Bodanskemu je to vprašanje srce pretreslo, in on odgovori navidezno miren: Upajmo, da še ni takó hudo! —

Pustite me umreti, prosi Eufemija; pripravljena sem že nato. — A Vi, kaj ne, da osrečite Elzo? reče kakor v sanjah in ga brezčutno pogleda z velikimi od vročine prozračnimi očmí. —

Doktor Bodanski je vedel, da govori z zeló težkim bolnikom. Vedel je torej tudi, da bi bila zdaj za njo jako nevarna najmanjša duševna zdražba. Zato takoj odgovori, toda bolj tiho: Da, Vam na ljubo jo hočem osrečiti! —

Hvala! odvrne Eufemija in z njenega obraza izgine za trenotek oni izraz brezčutnosti, ki je lasten hudo bolnim ljudém. Potem pa se siloma nekoliko iz postelje privzdigne in reče: Zdaj pa, Bodanski, me še objamite v zadnje slovó! —

Bodanski si ni dal tega dvakrat reči. Z bridkostjo in s sladkostjo ob enem pritisne na srcé onemoglo Eufemijo ter poljubuje z nekim češčenjem zaporedoma njeno glavo, ki je visela v nezavesti na njegovih prsih.

XV.[uredi]

Bilo je tri tedne pozneje. Na klopi sredi sadnega farovškega vrta, čegar drevje je bilo ravno v najlepšem cvetu, sedi Eufemija vsa uspehana. Danes je bilo prvikrat, da je po svojej dolgej bolezni zapustila sobo ter prikorakala s pomočjo ženske, ki jo je čuvala ves čas njene bolezni, s trudom in silo do omenjene klopi.

Močno jo je bolezen zdelala. Bila je videti, kakor senca prejšnje Eufemije. A na njenem velem lici se je že začela razprostirati rahla rudečica, podobna onej sadnega cvetja nad njeno glavo, in ta rudečica je obetala skorajšnje okrevanje.

Da ni Eufemija umrla, bila je zasluga doktorja Bodanskega. Ko je namreč spoznal njeno bolezen, našel je tudi lek, da jo zopet odstrani. In dasi je bil on takoj isti dan, ko je Eufemijo obiskal, odpotoval, vendar se je boljšalo Eufemijino stanje dan za dnevom, odkar so jo lečili po njegovih ukazih. —

Pustite me nekaj časa samo, prosi Eufemija svojo strežnico.

Ko jo ta zapusti, gleda Eufemija nekaj časa brezmiselno v svojo bližino. Ne daleč od nje se spirata dva mlada petelina; na golobnjaku njej nasproti se pa na solnci grejejo mladi, na pol še nagi golobčeki, a stara goloba se ljubkujeta na golobnjakovej strehi.

Eufemija se nenadoma zgane. Rudečica jo oblije in lahno se strese, kakor da se hoče iznebiti nekakšne neprijetne misli. Neki nemir se jej bere na lici, potem pa z grozo zašepeče: Dala sem se od njega objeti, menéč, da umrem, a zdaj še živim! — Zakaj nisem umrla? — Kaj si bode on mislil? —

In kdo vé, kako dolgo bi še bila ona o tem premišljevala ter sebe mučila, ko bi se jej ne bil na enkrat pridružil dekan.

Častitam Vam, Eufemija! Tedaj hvala Bogu! ste že tako daleč s svojim zdravjem, da ste semkaj prišli? ogovori jo veselo dekan ter se blizu nje vsede. —

Hvala, gospod dekan, za Vaše sočutje! zahvaljuje se Eufemija nekako v zadregi, ker je čutila, kako malo se strinja dekanovo častitanje z njenimi prejšnjimi mislimi. Ali res mislite, da sem prišla iz nevarnosti? poprašuje potem dekana skoro sama sebe pomilovaje. —

Gotovo, ljuba Eufemija, gotovo, potrjuje dekan slovesno, menéč, da še ona o tem dvomi. In za Bogom imate zahvaliti svojo rešitev samo doktorju Bodanskemu! —

Njemu? zakliče plašno Eufemija. —

Da! njemu edinemu. Ko bi bil on le én dan zamudil k Vam priti, Vi bi ... ah! Čemu ti grozni spomini, pretrgal si je dekan sam besedo. Vi ste rešeni, in ta gotovost je tako vesela, da radi vso minolo nevarnost pozabimo! —

Ali ste dobili kakšno pismo za mene, gospod dekan? poprašuje Eufemija po kratkem molku, ker bi bila rada govor na kaj drugega obrnola. —

Nobenega! bil je dekanov odgovor. —

Ali ni Elza nikdar po meni pozvedavala? poprašuje dalje Eufemija z obotavljajočim glasom. —

Prav v kratkem bodete o njej mnogo zvedeli, reče dekan, navlašč preslišavši njeno vprašanje, in jo nekako čudno pogleda. —

Ali je že poročena? vpraša hitro nato in bolj tiho Eufemija ter gleda v tla, da odtegne tako svoje oči dekanovemu pogledu. —

Bog je v svojej dobrotljivosti vse na dobro obrnol, Eufemija, reče pomenljivo dekan in potegne s palico po travi, kakor da bi tam nekaj iskal. Videl je namreč Eufemijino zadrego; zato je s tem obrnol drugam oči in sicer iz rahločutnosti do nje, da je ne bi še bolj v zadrego spravil. —

Med tem pa ko se je dekan z Eufemijo pogovarjal, oglasi se v farovškej kuhinji okusno oblečen, še mlad gospod, prašajóč, ali sme z gospó inspektorico govoriti.

V kuhinji ni bilo v onem trenotji nikogar drugega, kakor dekla, ki je posodo pomivala. Dekla je spoznala v njem onega doktorja, ki „čudeže dela“, kakor je farovška družina o Bodanskem govorila, odkar je bil Eufemijo smrti otel, ter pusti takoj posodo in teče Eufemijo v njeno sobo iskat. —

Med tem je hodil Bodanski po kuhinji gor in dol. Iz vsega njegovega obnašanja se je poznalo, da ga navdaja prijeten nemir. Tudi oči so se mu svetile polne upa in na obrazu mu je bil brati srečen nasméh. Bil je mnogo mlajši videti, kakor pred tremi tedni in tudi njegova oprava je bila bolj izbrana.

Kakih deset minut je že tako čakal, da se dekla povrne. Ti trenotki so se mu zdeli cela večnost. Ogledoval si je cvetice, ki so stale na oknu, in prešteval klobase, ki so visele od stropa. Ves nemiren se ustavi zdaj med kuhinjska vrata, da pričaka deklinega povratka.

Med tem pa je dekla, ki ni našla Eufemije v njenej sobi, tekala povsod iskajoča jo, samo tam ne, kjer je bila. Vsa uspehana prisopiha naposled nazaj in pové, da sedijo gospa z dekanom na vrtu. Bodanski se takoj tja napoti. —

Ko pride Bodanski na vrt, najde že Eufemijo samo na klopi sedéčo. Dekan jo je bil z nekim izgovorom takoj zapustil, ko je zvedel, da želi Bodanski z Eufemijo govoriti, dasi ga je Eufemija prosila, naj bi ne odšel.

Ko Eufemija doktorja zagleda, hoče vstati, menda da bi mu šla naproti, a moči jo zapustijo, in spusti se zopet na klop.

Bodanski se je v trenotji Eufemiji približal in zapazivši, da hoče v omotico pasti, hiti jej pomagati.

Eufemija mu to zabranjuje zavedevši se in reče s hripavim glasom: Pustite me, gospod doktor! — Zapustite me! — Ah! zakaj me niste pustili umreti? —

Eufemija, pravi ginen Bodanski, čemu se me branite? Ali se menda sramujete, da ste takrat, ko ste bili blizu večnosti, poslušali ukaz svojega srca? — Ako se kesate, potem se upokojite! Vi ste od včeraj znovič postali moja nevesta, in to ne samo vsled prve obljube, ampak tudi vsled Elzine lastne želje. —

Slaboten vzdihljej uide bledim Eufemijinim ustnam, in ona se prime za klop, kakor da bi se hotela uloviti. —

Bodanski se vsede blizu nje in jej drži svojo roko okoli pasú.

Eufemija se nič ne brani. Na krilu jej ležijo roké, oko se jej zarosi, hitreje diše, a nje lice kaže pri tem znak ugodnega iznenadjenja. —

Bodanski jo opazuje z mehko resnobnostjo in nadaljuje: Ko sem Vas oni važni dan težko bolno obiskal ter na Vaše mrzlo čelo pritisnol prvi zaročni poljub, prisegel sem na tihem, da ne bode, ako bi Vi preminoli, nikdar druga ženska posedala mesta v mojem srci. To sem Elzi drugi dan brž naznanil, in ona se je potem proti meni blago obnašala. To mi daje upanje, da se tudi proti Vam ne pokaže manj blagodušne, kakor proti meni. —

Po teh besedah seže po listnico in iz nje vzame zapečačeno pismo, ktero izroči Eufemiji z besedami: To je Elzin odgovor na mojo izpoved! Ona mi je naročila Vam izročiti ga. —

Eufemija prime hitro za list ter naglo ná-nj poljub pristisne. Potem prelomi pečat, hoče čitati, ali roki se jej tako močno tresete, da ni mogla iz njega ničesar povzeti, ker črke so jej plesale pred očmi.

Dajte meni, da prečitam; Vi ste za to še preslabi, pravi Bodanski in vzame list iz njenih rok. Tudi on je bil ginen, ginen od prevelike sreče, ki se mu je tako nepričakovano pokazala. Glas se mu je nekoliko tresel, ko je glasno čital Elzino pismo, ki se je takó-le glasilo:

Predraga mi Eufemija!
Vaša velika ljubezen do mene je edino kriva velike bridkosti, ktera je mučila tri osebe: Vas, Bodanskega in mene. Ko bi mi bili Vi takoj odkrili, kakšne pravice imate Vi do mojega ženina in kakošna čuvstva še zá-nj gojite, ali mislite res, da bi se jaz ne bila čutila toliko krepke, da bi se bila v trenotji odpovedala Bodanskemu, kakor se mu sedaj odpovém. Takrat bi mi bilo to gotovo lažje, kako pa danes.
Boga zahvaljujem, da Vam je rešil življenje, in veselim se, da bodete odslej srečna z možem, ki je kakor stvarjen za Vas.
Ne pomilujte mene; kajti jaz izgubim le malo s tem, da se odpovém možu, ki mene ne ljubi. Ljubezen pa, ki ni povračana, ohladi se kmalu, in enako upam, da poneha tudi moja do Bodanskega.
Ker pa že imam vse za svatbo pripravljeno, in ker bi mi vendar bilo nekoliko težko za naprej v vajinem društvu živeti, določila sem se vzeti gospoda inženirja Pibra! Jaz sicer Pibra preveč ne ljubim, a njegova neizmerna udanost je moje srce popolnoma premagala. Njegov preblagi značaj je v resnici vreden, da ga čislam in da mu bodem dobra soproga.
Predno se zopet vidive, pišite in naznanite mi, da ste srečni in da mi voljno odpustite moje osorno obnašanje v slednjem času proti Vam!
Za vselej Vaša

Elza.

Ko je Bodanski čital pismo, jokala se je tiho Eufemija; ko je pa pismo prečitavši zložil ga in ga jej nemo izročil, zaplače Eufemija glasno in reče: Jaz sem se jej hotela voljno, iz ljubezni do nje žrtvovati, a zdaj je ona, ki se proti meni velikodušno obnaša. Ah, Arnold, kaj ste storili? vzdihne proti Bodanskemu solze si briséč; zavrgli ste cvetico, da poberete veli list! —

Elza je cvetica, to je res, pravi nato Bodanski ves radosten, a moja Eufemija je biser in sicer tako žlahten, da ostane ta, kogar ona enkrat začara, za večne dni v njo zamaknen. —

Ali sta se že pogodila? oglasi se zdaj dekan, ki se je jima po stranskej stezici približeval. —

Vse je ostalo tako, gospod dekan, kakor sem Vam včeraj pisal, odvrne Bodanski resno in gre dekanu spoštljivo naproti. Predstavljam Vam svojo nevesto! nadaljeval je s srečnim nasmehom kažóč na Eufemijo, ki mi je nekdaj siloma hotela tašča postati, tako da jo je izpolnjenje te želje skoro stalo življenje. —

Tudi Eufemija je vstala in čudo! držala se je tako krepko po konci, kakor da bi bila na enkrat zadobila prejšnje močí. Lice je imela žareče, okó jej je gledalo zdaj polnočutno na Bodanskega, zdaj plašno in v zadregi na dekana. Čutila je, da bi morala tudi ona nekaj reči, a prišlo je vse tako nenadejano, da so bile nje misli še vse raztresene. —

Ali Vam nisem bil povedal, Eufemija, da je Vsemogočni vse na dobro obrnol? pomaga jej dekan iz zadrege. Gospod doktor, Vas je ohranil v življenji, on sme torej tudi imeti do Vas nekoliko pravice. Bog Vaju blagoslovi, dostavil je ginen, a tudi našo Elzo z gospodom Pibrom! Ona ima poleg svoje slabosti vendar le tudi dobro srce! —

Zvonovi so mrliču zazvonili. Mimo vrta je šla vrsta ljudij, ki so spremljali mrliča k zadnjemu počitku.

Eufemija zbledí, ko to zagleda. Dekan in Bodanski pa sta si menjala pomenljive poglede.

Bodanski se Eufemiji približa, prime njeno roko ter jo s svojo oklene, potem pa reče skrbno: O čem mislite, Eufemija? Zdaj ni časa premišljevati! Čemu gledate oni žalostni prizor? posvari jo ginen ter se obrne z njo na drugo stran. Kaj ne veste, kako se menjajo v življenji vesele prikazni z otožnimi? Glejte rajši okoli sebe, kako je priroda lepa, kakor da bi praznovala najino zaročbo! —

Eufemija ga pogleda z mokrim očesom in se ga ožje pritisne, kakor da bi se bala zopet izgubiti ga. —

Dekan pogleda na uro in reče: Zdaj imamo četrt na dvanajst; točno opoldne je obed. Ostanita še tú do tedaj; gotovo si še imata kaj povedati. Jaz pa še imam pred kosilom v kleti nekaj opraviti. Prosim pa, da se ne data pri obedu čakati, kajti jaz postanem kmalu nevoljen, ako ni reda v hiši! —

In dobrohotno se jima nasmehnovši odide iz vrta, pustivši na njem dva srečna človeka.