Pojdi na vsebino

MALA OPICA

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Pred domovanjem opic je stala skupina otrok in jih občudovala. Najmanjša med njimi je bila Mojca, mama pa ji je šepetala v uho: »Poglej tisto malo človeško afno, ki razkazuje popek. Samo posnema odrasla dekleta in ne ve, da so skrite reči mikavnejše.« »Mama, kaj niso to pred nami ljudje? Afne smo me, čeprav ne vem, zakaj nas tako kličejo,« je rekla mala opica in se zazrla v opičji obraz samice. »Ko sem bila še majhna, sem živela med ljudmi v predmestju nekega afriškega mesta. Bili so tako premožni, da so jih pogosto obiskovali lepo oblečeni in urejeni ljudje. Nekoč je prišla na obisk posebno lepa ženska. Sedeli so na verandi, pili čaj in veselo kramljali. Nenadoma je vstala in šla v prostore, kamor so hodili lulat. Splazila sem se za njo in videla, kako si je ustnice mazala z rdečo palčko. Komaj sem čakala, da se mi je ponudila priložnost in sem ji to rdečko izmaknila. Se sama sem se pobarvala po ustih, licih in nosu. Ko sem privreščala mednje, so se glasno zakrohotali. Osupla sem jih gledala, potem pa sem začela poskakovati po zadnjih nogah, vreščati in se čohati pod pazduho.« »Kaj je bilo potem?« »Potem so se mi še bolj smejali. Ko so odšli, sem komaj čakala, da bi ušpičila še kakšno afnasto. Nekega popoldneva se je pripeljal ugleden gospod. Odložil je klobuk, sedel in si prižgal cigaro. Čez nekaj minut sem mu že izmaknila oboje, klobuk in cigaro. Postavila sem se prednje s postrani nataknjenim klobukom na glavi in s cigaro v kotičku ust. Spet sem bila deležna gromkega smeha. Možakar mi je rekel afna neumna, a sem te besede preslišala in še naprej zganjala norčije. Gospodični sem sunila čevlje z visoko peto in jih nataknila na stopala. Hodila sem previdno kot po jajcih, migala z ritko, a sem prav pred njimi telebnila naravnost na nos.« »So ti zato rekli afna?« »Mogoče. Ali pa zato, ker sem jih posnemala in hotela biti takšna kot oni. Mislim, da sem bila podobna njihovim otrokom, ki tako radi natikajo reči odraslih.« »Je afna tisti, ki posnema druge in noče biti to, kar v resnici je?« je vprašala mala. »Najbrž res, a otroci to hitro prerastejo,« se je zasmejala stara opica in se zagledala v otroke pred seboj.