Luteranci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Luteranci: Historičen roman
Anton Koder
Spisano: Preslikal iz Kresa 1883 Miran Hladnik, OCR Matjaž Rebolj, popravljala [Tanja].
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/luteranci/index.html
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvo poglavje.[uredi]

Rešetali so med saboj
Kmetje svoje vboštvo.

Levstik.

Solnce je lezlo ondi za loške hribe jesensko popoldne leta 1554. in rudilo le še najvišje vrhove svojega orjaškega opazovalca — Grintovca. V starodavnem mestu Kranji so se sicer v tem času že zapirala težka mestna vrata; kajti s poletno vročino se je pritepla strašna kuga v njegovo ozidje in imela tu svojo obilo smrtno žetev. Vendar danes so se odprla vrata nenavadno še po solčnem zahodu. Mestni kaplan Jarnej Knafelj je namreč s svetim obhajilom iz glavne crkve po trgu prihitel in osornemu stražniku mestnih vrat naznanil, da mora, naj velja kar hoče, še nocoj v bližnjo vas Britof k umirajočemu prijatelju.

Stražnik se je sicer kremžil in zvijal, kakor da bi ga po črevih bodlo, in omenjal o ostrej postavi mestnega sodca, ki veleva, da po zatonu in pred solčnim vzhodom ne sme nihče niti v mesto niti iz mesta; a videlo se mu je, da si ne upa rabiti sile proti tedanjemu imenitnemu ter osobito pri višjej gosposki uplivnemu duhovniku.

Med tem ko se prepira stražnik s kaplanom, pridruži se v naglici kopa mestjanov, ki se meni nič tebi nič v prepir vmeša in pravice duhovnikove zagovarja.

Poslednje odloči popolnoma kaplanovo zmago. Ko zaškriplje potém ključ v visokih vratih in se odrine zapah, dovoli stražnik le duhovnu in crkovniku na prosto, ostalim pa zabranjuje s povzdigneno sulico izhod.

A v istem trenotku ga zgrabijo od zadaj krepke moške roke ter mu zatisnejo oči.

Ko je zopet oproščen potém in si mane skeleče oči, ni o mestjanih. ki so ga tako nepostavno preslepili, ni duha ni sluha.

Kaplan Jarnej Knajfelj je bil vesel, prepričavši se po svojej sodbi, da ima toliko pogumnih prijateljev v mestu posebno nocoj, ko mora v noč v oddaljeno vas. V resnici, poslednje ni bilo v tedanjih časih, v dobi verske prekucije, brez posebne veljave. Saj se je čulo vsak dan o napadih na katoliške duhovnike: še bolj pogosto pa, kako so vrgli tu in tam razsrjeni kmetje luteranskega duhovnika, ki se je utihotapil na prižnico, raz lece in mu prerahljali hudiču zapisane kosti.

Takove dugodbe je premišljal Jernej Knafelj, ko je v globok rov, po kterem šumi deroča Kokra, korakal. Tik lesenega mostu, ki je vodil v tedanjem času prek Kokre, stala je lesena kovačnica in stoji še danes, samo nekoliko višje.

V tej kovaškej kolibi je sedelo isti večer na ognjišči nekaj mož in si med raznim pogovorom grelo roké na gorečem oglji.

Poleg sajastega kovača, širokoplečega in visoko rastenega Jurja Gogole, stal je suh, upognen možiček Florijan Leskovic iz Velesovega in pripovedoval v začetku tiho in skrivaje nekaj posebnega svojemu tovarišu. Ko je pa opazil, da prijatelj Juri pazno posluša in da mu je njegov govor povšeči, postajal je vedno glasnejši, zamahoval je z rokama žulavima in v kmetskem delu utrjenima po zraku, kakor da bi z bičem pokal ali pa hotel pokazati, kako bi se maščeval nad nekim, ko bi ga dobil v pest.

Naposled je prišel celá v takov ogenj, da je s kvedrastima črevljema po tleh zaceptal ter cel oblak črnega. dima vzdramil raz njih in proti kovaču zakričal:

„Hudiča! govori ti, ki tudi kaj veš, in ti coprnice in že znaš kdo še pri belem dnevu očij ne mašé in s kurjo slepoto ne preganjajo, kaj hi storil ti Gogala, ko bi čul, kako se kuha in peče nekaj zoper tvojega prijatelja in najbolj umnega duhovnika na Gorenjskem?“

Kovač Gogala je pri slednjej besedi baš velikansko kladivo zavzdignol in udaril potem z njim s sicer nenavadno močjo in strastjo po železnem obroči, ki ga je po nakovalu z levico vrtil, tako da je po ušesih zazvenelo in kar sluh jemalo, ter pristavil:

„Ko bi prišli meni isti malharji svojeglavci in trmasti, ki sli se z lastnini umom sprli in tako daleč mislijo, kakor z roko sežejo, pod to-le kladivo, mehki bi postali kakor maslo v ponvi in ubogali bi, ko bi iz njih tudi žreblje koval in z njimí tista široka peklenska vrata zamašil, o kterih vedno duhovniki pripovedujejo in strašé, kakor da bi bili mi vsi otroci in babe!“

Zakrohotal se je njegov tovariš Florijan Leskovic pri teh besedah, da se je širokokrajno pokrivalo treslo nad malimi živimi očmi in da je na prag hitel, da bi si ondi kihanje zaradi smehú ustavil.

Poslednji smeh in glasni pogovor je vzdramil zdajci še ostala dva moža na ognjišči, debeluhastega tkalca ali suknarja in kmeta iz Velesovega, Matevža Krašno in mladega, dorastlemu študentu podobnega lutrovskega predikanta ali pridigarja Luko Avniča iz Kranja.

Med tem ko poslednja dva poprašujeta kovača, kaj sta imela z Leskovicem, skoči ta zopet raz praga v kovačnico in migne tovarišu, naj molči, položi prst na usta in skrivnostno pravi:

„Vse je res, kar sem vam že zabičeval toliko potov,“

„Kaj je res, prijatelj Florijan,“ zareži se zdaj kovač in jame zopet težo kladivo dvigati.

Leskovic ne odgovori, le zopet dlani pred zijavimi usti razprostre, potém pa s kazalcem desne roke na prosto pokaže. Zdajci se spogledajo ostali tovariši; mladi Luka Avnič lahno zbledi, raz ognjišča skoči in zapah malih stranskih durij odmakne. Med tem se skrivaje glava za glavo po strmej cesti ozira in zopet nazaj v kovačnico umakne.

„Za vraga, kam hiti gospod Jernej že v noč obhajat?“ vpraša potem kovač Gogala tovariše.

Te besedo upogumijo zopet Avniča, da odslonjen zapah nazaj nad duri pomakne, k prijateljem pristopi ter pristavi:

„Ali je res kaplan Jernej? Opeharil je torej stražnika. Izvrsten mož, pravi mož je to; takovih potrebujemo, vam pravim in naša stvar ni izgubljena.“

Med tem prizvoni sivolas crkovnik po klanci mimo kovačnice, in ko se spušča kopica naših znancev na kolena in odkriva glave, postoji duhovnik in jim podeli blagoslov, pri tem pa migne skrivaje mlademu Avniču in gori na strmino nad cesto pokaže.

„Ali si ga umel, kar ti je hotel naznaniti?“ vpraša Leskovic, ko duhovnik odide, na strmino zrečega predikanta.

„Le tja gori poglej, in umel ga bodeš tuli ti!“ odgovori mladi tovariš. In kakor bi trenol, ozre se potem osem bistrili in začudenih očij na strmino, po kterej vodi steza ob Kokri proti mestnim pristavam na desnem bregu reke.

„Za vraga, kam še hlača nocoj Sodar in Jahač in pa tista čmerika, grbasti Jelen“, povzdigne zopet kovač črez nekoliko svoj glas in kaže s prstom na omenjene može, znane mestjane Kranjskega mesta.

„To je kaj posebnega“, ongavi in zatajuje Krašna, „kako bi mogli sicer v tem času iz mesta.“

„Vse je tako, kakor sem vam rekel in zabičeval prej,“ jezi se zopet Leskovic.

„Mestni sodnik in njegovi biriči in škof in oni hlačarji na strmini, pa še mnogo skrivnih postopačev in hinavcev, vsi delajo pod enim rokavom; kajti prisegli so, da uničijo kaplana Jerneja Knaflja, in lepo darilo in odpustki od samega rimskega papeža so jim obljubljeni, če store svojo dolžnost, tako sem slišal na tihem govoriti.

Zaradi tega, le verjemite ni, podkupili so celo mestnega stražnika, da spušča na noč kaplana z obhajilom iz mesta. Nocoj so se utihotapili tudi oni za njim in — gorje mu gospodu Jarneju, če jim pride domu grede v past. Pri Bogu je milost, v kokrinih valovih je ni, kadar objamejo oni kterega izmed nas.“

Prestrašeni se spogledajo nato možakarji in pritrjujejo molče tovarišu. „Prav imaš Leskovic, resnico si povedal,“ povzdigne zdajci Avnič glas. „O tem mi je omenjal tudi že kaplan Jarnej sam in me prosil, naj ga spremljam skrivaje, kedar ima v noči opravek zvunaj mesta. Zaradi tega sem vas povabil nocoj sem možakarji; kajti vem, da leži v Britofu Gašpar Rokavec.“

„Rokavec?“ ponavljajo začudjeni tovariši in kovač Gogala vpraša radoveden: „Ali se je tudi njega prijela kuga ta, iz samega pekla k nam poslana, ki nam davi najboljše prijatelje?“

„Kaj kuga, nje obvaruje požirek žganja na tešč želodec in naš planinski zrak, ko bi ga mogli in smeli vsi uživati, a budalosti kmetske in zaslepljenosti to reši le zaspanost in bojazljivost v našej svetej stvari. Rokavec je pa pravi mož, trden kot skala in neomahljiv kakor ondi naš Grintovec, zaradi tega je pa tudi staknol in čutil nehvaležnost svojih lastnih rojakov.“

„Ubili so ga torej, ubili in mu pretipali kosti?“ čuje se zopet več glasov na en pot.

„Odgovoril bi vam s tem, da bi dejal, vi ste lenuhi in mračneži vsi, ki se ne brigate in ne veste, kako se počuti naša stvar, niti dve uri v okrožji. Sam ti prijatelj Gogala si edini, ki postaviš v sili zanesljivega moža na pravo mesto.“

Ponosen je bil sajasti kovač te pohvale ognjenega predikanta, mrmrala pa sta ostala tovariša nevolje, menéč, naj se jima dokaže le ena sama mlačnost in protivnost občne koristi. Avnič se je veselil situvacije, v ktero je nalašč zapeljal svoje prijatelje, da bi dosegel toli lažje namen, kterega še v nocojšnjej noči v mislih ima.

„V obče sem zadovoljen z vašim trudom“, pravi potém. „A povém vam, naše zadeve niso najboljše. Kakor nevihta tresejo sovragi na stebrih naše svete stvari, hoteč jih podreti v prah. In takova stebra sta, dobro veste sami, Knafelj in Rokavec; ona uničena, podrto je poslopje naših idej.“

„Kdo bi uničil ona dva?“ vpraša razjarjen kovač in dvigne težko kladivo, kakor da bi hotel reči: „To železo mu ubijem v črepinjo, ki bi si upal kaj enakega.“

„Kladivo potrebuješ še nocoj, prijatelj, če si pravi mož,“ pristavi zopet predikant.

„Povedati vam moram, ker ne veste, kakor sem se prepričal, da leži v Britofu Rokavec na smrt pobit. Cerkljanski župnik Oblak ga je namreč zvabil (znano vam je, da je tudi on naš skriven prijatelj) v svojo faro. Ondi je pridigoval Rokavec zadnjo nedeljo o svetih zakramentih. Jokalo je ljudstvo gineno po njegovej lepej pridigi, in to priložnost je porabil duhovnik, da je jel podučevati o sveten obhajilu v dveh podobah. Nemirni so postajali poslušalci, groženje in klici so se čuli: Luterš pridigar, ubijte ga, primite ga! Trenotek pozneje zgrabijo že kmetske pesti našega prijatelja in ga vržejo s prižnice na tla, da nezavesten obleži.

Skrivni somišljeniki ga prenesó v noči potém v Brítof, in ondi umira, — če ni morda že izdihnol, predno nit prinese Knafelj zadnjo popotnico, svoje blage duše.“

Gineni so bili tovariši po tem žalostnem pripovedovanji, in Leskovic je jokal kakor dete in vprašal: „Mojster naš in vodnik, kaj hočeš, da naj storimo? V smrt grem za te in za našo sveto stvar.“

„Sila še ni dobra zdaj, premalo nas je; a nekaj važnega se mora zgoditi še nocoj, če ne, smo izgubljeni“, nadaljuje Avnič. „Videli ste Knaflja in znano vam je, koga je šel obhajat. Zapazili ste tudi Sodarja in Jahača in Jelena in njihove hlapce ob bregu. Povém vam, našega Knaflja gredó čakat, in kokrni valovi molčé, če sprejmó tudi najbolj slavnega moža v svoje naročje, kakor bodo še nocoj Knaflja, — če ne preprečimo mi peklenskega namena onih malharjev.“

Tihota nastane po teh besedah. Le v roke si sežejo možakarji, in molčé poišče vsak nekaj železnega orodja za boj in brambo pripravljenega.

Ko zakrije pol ure pozneje temna noč Kokrsko dolino, stopajo skrivaje štiri podobe ob desnem bregu proti Britofu.

Drugo poglavje.[uredi]

Čuj za nama strašna kletev,
V kletvi štirje kmetje!
Bes te lopi kak zbeživa,
Kmetje pa za nama!

Levstik.

Vas Britof je bila pred tri sto leti, kar je lahko umljivo, še mnogo manjša, kot je dandanes. Pavel baron Egg, posestnik Brdske grajščine v obližji imel je ondi nekaj svojih pristav in desetino pri ondotnih kmetih. Ker je bil povrh zaščitnik luteranstva v kranjskem okrožji in oseben prijatelj duhovnika Gašparja Rokavca, prinesli so poslednjega iz Cerkelj na njegovo pristavo, da bi tam ozdravel.

Že tretji dan je ležal ondi mlad, lep in izvrsten pridigar Rokavec, zapuščen od vseh. Njegov prijatelj baron z Brda odpotoval je baš o verskih zadevah na Nemško. Ker je čutil da se je pobil hujše, kot je mislil v začetka, prosil je četrti dan nekega kmeta, naj mu pokliče kranjskega kaplana s svetim obhajilom.

Prekrižal se je pri poslednjem imenu kmetič, kajti dobro je vedel, da je dres luterš od nog do glave ta kaplan; a vendar je tekel v mesto in govoril s kaplanom Knafljem. Domu gredé se je pomudil pri mestjanu Jahači in naznanil temu svoj posel.

Zaradi tega smo videli že uro pozneje omenjene mestjana v prepiru z mestnim stražnikom. A ta razpor je bil le fingiran. Sivolas čuvaj je dobro vedel, da mora videzno braniti svoje pravice; za silo pa ni nihče odgovoren.

Ravno se je isti večer storila noč, ko dospe kaplan Knafelj v Britof in izgine za škripajočimi vrati lesene koče, v kterej je bil skrit njegov prijatelj Gašpar Rokavec.

Molčé poda poslednji desnico svojemu obiskovalcu, ko se sklone k njemu na postelj.

„Mučenik si za našo sveto stvar, dragi Gašpar“, povzame naposled prišlec besedo in sede poleg tovariša.

„Rad trpim, saj me poznaš, ko bi moje trpljenje kaj koristilo“, odgovori z otožnim glasom ranjenec, potém pa položi kazalec na ustni v znamenje, da je nevarnost v obližji. Črez nekoliko vpraša :

„Ali je komu znano, da sem tukaj, in ali te je videl kdo na potu?“

„Ne boj se, nevarnosti ni! Mnogo je kužnih bolnikov v obližji. Sumljiv ni moj pot. Celó mestni stražnik se ni mnogo branil durij odpreti po solnčnem zahodu, in najbolj uplivni mestjanje: Jahač, Jelen in še nekaj drugih govorili so za-me in mi pomagali.“

Še bolj je zbledel bolnik pri teh besedah in pristavil potém:

„Nikomur ni upati dandanes. Varuj se, ko se vračaš domu. Meni se dozdeva tako, kakor da bi nas čakala velika nesreča. In ravno zdaj je moral odpotovati baron Egg; brez njega, prijatelj, smo pač kaplja na veji, trst v nasprotnem viharji.“

Tako je, tožil oslabljeni duhovnik in omahnol nato na slamo nazaj. Stoprav ko mu je zatajeval prijatelj Knafelj, da si je izbral skrivno spremstvo, ki ga varuje in spremlja po nevarnih potih, in da je voditelj te garde orjaški in síloviti kovač Gogala in Leskovic, jako premeten človek, ktera sta ga že tudi nocój z nekimi tovariši skrivaje sem spremila: zažarilo je Rokavču oko in stisnol je pomirjen znancu desnico.

„Za-te se bojim prijatelj“, pristavil je naposled Knafelj. „Ti izgubljen, uničena je naša stvar; ti si hrast, mi tvoje mladíke, ti solnce, ki nam kaže pota v temoti, mi potniki v noči brez tebe.“

Med takim pogovorom pripravljal je Knafelj sveto obhajilo. Vzel je iz burze zlat kelih in ga postavil na mizo, vlil jo vína va-nj, položil na pateno belo hostijo in blagoslovil oboje ter molil z razprostrtimi rokavi nad bolnikom.

„Ali se kesaš svojih grehov in jih obžaluješ?“ vpraša potém bolnika.

Ko ranjenec molčé prikima in se željno ozre po zadnjej popotnici svetega zakramenta, povzdigne mašnik kelih, blagoslovi z njim tovariša in pristavi: „Veliko si trli l in trpiš za luč resnice svete vdre, užij torej ta kelih svete krvi in kruh božjega telesa, ki te naj spremi v večno življenje — amen.“

Komaj pa ko je izgovoril te besede, s kterimi se je delilo tedaj luterancem obhajilo „sub utraque“ ali v podobi kruha in vina, začuje se zvunaj pod malim oknom strašna kletev, in kakor otročja glava težek kamen prileti v stanico ki zbije Knaflju obhajilni kelih iz rok in pogasi svetilnico poleg bolnika. Strašen nered nastane zdajci vsled tega v koči.

„Izdana sva, prijatelj. Hiti, reši si življenje, jaz rad umrjem!“ vzklikne prestrašen bolnik, ko ga poskuša tovariš vzdignoti ter hoče odpeljati v varnejši kraj poslopja.

Med tem je šum in krik zvunaj vedno večji postajal. „Luteranca! Ubijmo ju, obesimo ju!“ čujejo se razburjeni glasovi. „Našo sveto vero nam pačijo in božjo kri pri obhajilu pijó“, kriči s posebnim naglasom krepek moški glas.

Neustrašljiv in neupogljiv je bil kaplan Knafelj. Kakor da bi se ne bilo ničesar pripetilo, obhajal je potém svojega tovariša in ga tolažil. In ko se je prepričal, da ga ne more s seboj odpeljati, blagoslovil ga je za slovo, poljubil in objel rekóč: „Zaradi svete naše stvari grem, sicer bi me le mogla smrt ločiti od tebe. Prijatelj, če postaneva mučenika za najino sveto vero, toliko lepše drevo spoznanja in razsvetljenja požene nad najinim grobom.“

S solznimi očmi zapusti potem svojega prijatelja in še enkrat se ozre nazaj pri vratih, v znamenje, kako težka mu je ločitev od njega.

Prišedši k izhodu, zapazi, da so duri od zvunaj zaslonjene in da ga čaka gotova smrt, če pride v roko razjarjenemu sovražniku luteranstva. Zaradi tega spleže po lestvi pod slamnato ostrešje, pretrga si ondi slabi krov in skoči tri sežejo globoko dol na zemljo.

Vendar tudi tú ga opazi bistro oko našega znanca Jelena, ki je baš na tej strani stražil, da ne uteče luteranski ptiček, ki se je ujel sam v nastavljeno kletko.

Strašen krik povzdigne zaradi tega Jelen in kliče na vse pretege na pomoč. A predno pritečeta izza ogla tovariša Sodar in Jahač z dvema hlapcema, izginol je kaplan Knafelj v temini ob bregu deroče Kokre.

Nepopisljiva gonja se prične zdajci za bežečim duhovnikom. Med tekom kolnejo in se prepirajo za sveto katoliško vero navdušeni mestjanje, kdo je kriv, pa kdo da je ubegnol ta luteš Knafelj, pa kako bi bili morali storiti in kako, da bi ga bili dobili v pest in spravili za vse večne čase tja v Kokrski tomun postrvim in rakom za večerjo. Celo oni bi ne bili več za jed potém, trdili so možakarji, kajti obležal bi jim bil črni Luter v želodci in jih ostrupil, kakor je našo sveto vero, da je vsi škofje in papeži baje ne morejo očistiti več.

Sedaj prisopó na obrežje kokrino in baš čujejo šum v valovih, kakor da bi bilo padlo človeško truplo va-nje. Le še zamolkel krik se razlega v globini in kletev nekoliko višje ob lesenej brvi, ki vodi prek Kokrske globine.

„Ali si utihotapil enega Juri in ga v Kokro pit poslal?“ vpraša zdajci moški glas ob bregu tovariša, ki sem od brvi priteče.

„Branil se je za. hudiča! Pa saj me poznaš, Leskovic, kdor pride v moje klešče, denem ga tudi na nakovalo pod kladivo. Tista griva Jahač je bil, čutil sem v rokah njegove proklete gosposke kosti. Niti ribe ne bodo zadovoljne z njim, in če še kdaj na suho zleze, kakor mureu, če mu povodenj luknjo preplavi, zapomnil si bode, kaj se pravi naše duhovnike uvohavati, kakor pirun izvoljene device.“

Tako je govoril naš znanec kovač ob Kokrskem mostu; Juri Gogala, ko je k ostalim tovarišem prihitel vesel, da je splačal sovražnega mestjana, ki mu je bil že davno trn v peti.

Komaj je izustil govornik to besede, kar mu prileti težko okovana palica v glavo, da omahne nezavesten na zemljo.

„Tu imaš plačilo za tvojo lutersko laž“, kujejo se besede potém; kajti Jahač sam je bil, ki je podrl s palico orjaškega Gogalo na zemljo.

Ko vidijo tovariši, da je uničen njihov voditelj Gogala, uderó jo vsi brez izjeme v tek, in tudi katoliški mestjanje, ki še le zdaj razumejo svojo čudno situvacijo prepričajo se, da so Jarneja Knaflja vrgli njegovi lastni prijatelji v tomun, meneč, da so ugrabili njegovega, sovražnika. Isto noč je pil hladno Kokro še tudi debeluhast Matevž Krašna, ker uteči ni mogel, razjarjeni mestjanje pa milosti dajali niso.

Ko se je jelo drugo jutro daniti, prinesla je deroča Kokra mrtvo truplo Krašne na jez pod mesto in pa širokokrajno pokrivalo, o kterem so sodíli ribiči, da ni nikogar dragega kot mestnega kaplana Jarneja Knaflja.


Tretje poglavje.[uredi]

Zavreči v jezi ga, moj Bog ne hoti,
Ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije!

Prešéren.

Predno nadaljujemo, opisati moramo nekoliko osodo katoliške crkve v šestnajstem stoletji, to je v začetku verskih prekucij na Slovenskem.

Med duhovščino materne crkve vseh Slovencev v Ogleji vsililo se je v tedanjej dobi mnogo gnilega. Marsikteri zanikaren in neomikan duhovnik se je vzpel po protekciji plemenitašev ali lastne boljše krvi, ki je bila tedaj bolj v čislih kot dandanes, na visoko in najvišje duhovsko mesto in uplival bolj po svojej popačenosti in razkošji na svoje tovariše, kot z lastnostmi pravega duhovnika na neomikano ljudstvo.

Prežal je dalje neprestano krvoločni Turek na južnih mejah, oviral, mirno delo Slovencev in njih telesni blagor. Celó najvišji dostojanstveniki katoliške crkve morali so skrbeti več potov bolj za varnost dežele proti sovražniku. kot za njeno nrav in verski duh. Naš starina Valvasor trdi, da je bil tedanji ljubljanski škof Ravbar boljši general kot crkven knez in diplomat.

Naravno je tedaj, da se je v takem socijalnem razmerji slovenskih dežel kakor črez noč ukoreninilo luteranstvo po nezadovoljnih in več potov od višjih po krivici zatiranih katoliških duhovnikih samih. Lutrove ideje so namreč delile duhovniku mnogo osebnih svobod in bičale brezozirno toliko razvad katoliških dostojanstvenikov, ki so razprostirale zlo voljo meti ubogo nižjo duhovščino in nevednim ljudstvom samim.

Take okoliščine so prisilile naposled celé jako tolerantnega ljubljanskega škofa Ravbarja, da je šel v letu 1525. na državni zbor v Augsburg in ondi povzdignol svoj prvi javni „veto“ zoper tako zvare skrivne in javne lutrovske predikuute, ki zapeljujejo Slovence.

Ravbarjev protest je uplival tako mogočno na Ferdinanda I., da je razglasil še isto leto in sicer v Budi svoj generalni mandat zoper Luterance v svojih deželah in določil za vsake verske pregrehe sledeče kazni:

Kdor zasmehuje javno Boga in božaje stvari, naj se obsodi na gromado. V ječo naj se vrže, kdor ne opravlja crkvene spovedi; zapre se ob kruhu in vodi, kdor se ne posti v zapovedanih postili ali kdor greši zoper ktero koli crkveuo zapoved. Povrh se je v tem mandatu še zagotavljalo plačilo denuncijantom verskih grešnikov.

Ta zapoved se je poslala glavarju kranjske dežele Vidu Turnskemu v sto in šestdesetih iztisih, naj jo razglasi vsem Slovencem. Kako malo je ostrašla ta ostra zapoved navdušene luteranske duhovnike in njihove prijatelje, pričuje najbolje dokaz, da je šest let pozneje (1531) Primož Truber v ljubljanskej škofijskej crkvi obilo zbranemu ljudstvu pridigoval proti coelibatu duhovščine in zagovarjal sveto obhajilo „sob utraque“ ali v podobi kruha in vina, a vendar ga niso niti sežgali na gromadi, niti zaprli, niti ni bil suspendiran „ab ofticio et beneficio“ katoliškega duhovnika.

Po takih okoliščinah je naravno, da se je razširila kriva vera kmalu po vsem Slovenskem in da nahajamo, kakor je znano iz prejšnjih poglavij, celo v malem mestu Kranji ju njegovej okolici ze tri luteransko pridigarje, ki so bili zapeljani že polovico priprostega ljudstva.

Toliko večje je bilo tudi razburjenje med peščico katoliških mestjanov v Kranji, ker so se prepričali, da nimajo niti v crkvenej niti v posvetnej oblasti dovoljne zaslombe in pomoči proti luteranstvu po domačih duhovnikih. Pomagali so si torej sami, in sicer s kijem in koščeno pestjo. Sodilo je samo ljudstvo in samo kaznovalo utihotapljene luterance. Marsikteri takov razširjevalce je izdihnol dušo na crkvenem tlaku vržen raz prižnice, ali v pesteh razsrjenih poslušalcev.

Enaka osoda je doletela v cerkljanskej crkvi pri Kranji iz Kranjskega mesta pregnanega pridigarja Gašparja Rokavca. Tudi mestni kaplan Jarnej Knafelj ni že dolgo časa zakrival svojega krivoverskega mišljenja, a razširjeval ga je do sedaj le bolj skrivno.

Zatožili so ga bili zaradi tega že več potov katoliški mestjanje pri ljubljanskem škofu Urbanu Tekstor-ji, a vedno brez pravega uspeha. Po dolgem trudu so izprosili toliko, da je bil pregnan njegov tovariš Rokavec iz kranjske okolice, proti Knaflju pa javnih dokazov do sedaj še niso imeli.

Zbrala se je torej skrivna družba katoliških mestjanov, ki naj opazuje Knaflja na vseh njegovih potih.

In baš oni večer smo videli, kako so si glavne osebe te družbe, mestjanje Sodar, Jelen, Jahač in nekaj njihovih hlapcev, videzno priborili izhod pri čuvaji in spremljali skrivaje Knaflja na Britof.

Prepričali so se potém ti možakarji oblegajoč hišo, kjer je obhajal svojega pobitega prijatelja kaplan Knafelj, kako zlorabi poslednji svete zakramente, in ga butelj utopiti v kokrinih valovih. Knafelj jim je samim sicer utekel, a bil po naključji kaznovan po svojem najboljšem zaščitniku, kovači Jurji Gogali. Vendar rešil se je iz mrzlih valov in že drugi dan, bila je nedelja, pridigoval je v glavnej crkvi Kranjskega mesta, ju sicer prvič odločno proti sovražnim katoličanom, ki napadajo kakor volkovi duhovnika, ki si upa grajati pregrehe in naredbe zaslepljene crkve.

Poslednja Knafljeva pridiga je bila kriva, da so se zbrali še isto popoldne pri Jelenu skrivaje katoliški mestjanje in poklicali za pričo redi svojega odločnega prijatelja mestnega sodca. Sklenoli so ondi, da se mori učiniti nekaj prost luteranstvu in zdaj posebej proti kaplanu Knaflju; kajti dokazov imajo dovolj in veljavnih.

Po dolgem besedovanji se je dogovorilo, da se pošlje deputacija k Ljubljanskemu škofu, ki ga ima naprositi, naj se potrudi on sam v Kranj, da se prepriča o žalostnih verskih zadevah, in naj kaznuje ali odstrani Knaflja in njegove skrivne pomagače.

Huda kuga, ki je razsajala tedaj v Kranji in v okolici, bila jo kriva, da je ljubljanski škof Urban šele prvo nedeljo meseca aprila v bodočem letu (1555) izpolnil dano obljubo kranjskej deputaciji in se pripeljal sam v Kranj ter povabil mestnega kaplana Knaflja, predikanta Rokavca, ki je bil med tem zopet ozdravel in Ávniča na sodbo. Le prvi je ubogal tej zapovedi in se opravičeval pred višjim dostojanstvenikom, poslednja dva sta pa poslala pismeno opravičevanje, a napolnjeno z luteranstvom; kajti osebno si nista upala priti v strahu pred katoliškim mestjanstvom, ki jima je s kamnanjem žugalo.

Isto nedeljo je pridigoval potém škof Urban v glavnej crkvi jako lepo in ginljivo, o čemer celo Valvasor v svojej zgodovini omenja. proti vedno bolj razširjajočemu se luteranstvu po Slovenskem. Marsiktero omahljivo in mlačno srce se je vnelo pri tej priliki zopet za katoliško vero ju obžalovalo s solzami svojo dosedanjo zaslepljenost.

In ko je izvrstni govornik konec pridige omenjal glasovitih razširjevalcev luteranstva, pridigarjev Rokavca in njegovega pomočnika Avniča, in naposled njemu samemu pri današnjej sodbi nasprotujočega kaplana Knaflja, nastane strašen vrišč in nemir med poslušalci. In ko je potém javno raz prižnice omenjene duhovnike iz crkve izobčil, čujejo se glasovi: „Iz mesta mora krivoverec Knafelj“.

Med teni se gnete nekaj mož iz crkve in hiti v župnijo, a ker je zaprta, ulomijo duri hotéč maščevati se nad brezverskim duhovnikom. Poslednji je pač slutil, kaj ga pričakuje, in utekel je v pravem času iz mesta.

Ko ne najdejo razjarjeni možje kaplana Knaflja, uničijo v njegovem stanovanji vso opravo in dragocenosti ter je pomečejo skozi okna na ulice. Po končanej pridigi dvignejo zopet drugi škofa in ga nesó na zlatem sedeži v procesiji po vsem mestu kričéč in pojóč: „Slava našemu škofu, smrt vsem luterancem in njihovim skrivačem!“

Tako se je končala crkvena visitacija v Kranji. Katoličanje so bili veseli, kajti sodilí so, da je zatrta za vselej luteranska ideja na Gorenjskem: luteranci pa so se prepričali, da si morajo iskati odslej varnih krajev in imenitnih zaščitnikov za svojo stvar, kajti oblasti so pokazale po dolgem času resno svojo nevoljo proti njim.

Koliko so se goljufali ti in oni, prepričajo nas bodoča poglavja.


Četrto poglavje.[uredi]

Če vnamemo žensko le za svoj govor,
Ogrejemo jo lahko tudi za svoje srce.

Byron.

V Brdskem gradu poleg Kranja bilo je v začetku naše povesti jako mirno življenje. Naznanili smo že, da je odpotoval ravno tedaj grajščak baron Pavel Brdski o verskih zadevah na Nemško, kjer se je mudil nekaj tednov. Gospodaril je med tem oskrbnik Piber in mlada baronessa, grajščakova sestra Valerija, na tedaj imenitnem gradu.

Baš isto nedeljo, ko je pridigoval škof Urban v Kranji, obiskala je baronico Valerijo njena prijateljica Lavra plemenita Koronini iz Strmola. Čula je že namreč toliko o Jarneji Knaflji, da jo je zanimalo zvedeti, kakó se bode opravičeval pred škofom. In ker jej je bilo znano, da je Knafelj prijatelj Brdskega grajščaka, pričakovala je najbolj zanesljivih novic pri svojej prijateljici.

Mračilo se je isti večer, ko je bil v Kranji vrišč, vzbujen po škofovej pridigi, največji in ko so jeli mestjanje prodirati v hiše, menéč dobiti v pest brezverca in zapeljivca Knaflja.

In o tem času sta zvunaj mesta za Jahačevo pristavo dva jezdeca zajahala pripravljena konja in drvila v silnem diru proti Brdskemu gradu. Prišedši do Kokrskega mostú, najdeta prehod zagrajen. Kranjski mestjan, ki je ondi s povzdigneno sulico na straži stal, poznal je sicer starega jezdeca, Brdskega oskrbnika Pibra in ga molčé pozdravil, a zagraje ni hotel odpreti, trdéč, da ima ostro povelje, nikogar pustiti črez most.

Med tem izgovorom pa je skrivaje opazoval oskrbnikovega tovariša, mladega bledoličnega jezdeca, ki je bil zavit črez ušesi v plašč ter se nekoliko skrival njegovim pogledom.

Že je hotel vzkliknoti, da je kakor lisica lisjaku ta jezdec Knaflju podoben, kterega love nocój kakor volka v gošči, ko zažvižga težek jermenast bič okoli njegovih ušes, da mu vratne vid in posluh. Ko se zopet zavé, čaje le še odmev konjskih kopit v daljavi. Zaradi tega biti na vso sapo v mesto naznanjat, da je sam škrat odpeljal luteranca pred njegovimi očmi črez most, njemu pa so tako naredil, da se ni ganoti mogel z mesta, kakor da bi bil okamenel.

Veliko senzacijo je pouzročila ta dogodba v Kranji. Strah je pretresel katoličane, da si niso upali dalje Knaflja zasledovati. Luteranci pa so bili še bolj prepričani o svojej pravičnej in edino svetej ideji.

Nenavadno nemirna bila je ista noč na Brdu. Oskrbnik Piber je postavil ob ozidji na vseh svetovnih stranéh svoje hlapce na stražo; kajti hal se je, da udarijo v noči Kranjčanje na grad, saj ga je nedvomno izdal stražnik ob mostu. Potém pa je hotel tudi slovesno praznovati rešitev svojega prijatelja Knaflja. Povabil je zaradi tega nekaj skrivnih znancev iz Kranja, ki so poslednjemu pomagali k begu, med drugimi tudi kovača Jurja Gogalo in Florijana Leskovica.

Pozna noč je bila, ko so sedeli Knafljevi prijatelji v grajskej dvorani pri vinu ter glasno ugibali in se prepirali, kako naj sedaj razširjajo in ščitijo luteranstvo, ko je izgubilo zadnjo pomoč v mestu, in kako se naj skrivajo pridigarji pred preganjalci, dokler se zopet ne poleže oblastij prvi. vihar.

Sklenolo se je, da morajo koncentrovati vse svoje moči na gradove in plemstvo, kajti ono edino ima moč in upliv med Slovenci.

Oskrbnik Piber je naznanil napóslecl tudi Knaflju, da sedanje njegovo zavetje v mestnem obližji ni brez nevarnosti in da mu hoče preskrbeti toliko časa, dokler se ne vrne grajščak baron Pavel z Nemškega, bolj varno skrivališče. Prečita mu tudi povelje, ki se je dalo grajščaku zaradi njega, o kterem piše Dimitz „Auch dem Freiherrn ven Egg wurde befohlen, den im Schlosse Egg wohnhaften Prediger Bartelme Knaffel aus dem Lande zu schaffen“. „Jutre zjutraj,“ dejal je, „vrne se prijateljica naše baronice Valerije, Lavra Koronini v Strmol, in ti moraš z njo, naj velja kar hoče. Strmolski grad je mogočen, v zatišji stojéč, za njim so obrasteni gozdje, in grajščak Koronini je mož, ki se ne bavi z javnostjo. Kdor živi pod njegovo streho, skrit je, komur in kolikor časa mu je volja. Svojo duhovsko opravo pustiš tukaj, in ker je v Strmol le dve uri hodá, pokličemo te, kedar hočemo in kedar je priložnost, da te potrebujemo; potem pa zopet izgineš v svoj strmolski brlog.“

Vsi tovariši so prikimavali in kričali, da je izvrsten ta svet, in tudi Knafelj sam ga je bil vesel.

„Služba ves ni častna, ktero bodeš opravljal na Strmolu,“ nadaljnje zopet oskrbnik. „A za takov namen, prepričan sem, ne poznaš ti nobene težave. Nedavno mi je namreč naročeval Strmolski grajščak, naj mu oskrbim zanesljivega kočijaša. In ti si kakor stvarjen za takov posel. Lične postave si, govoriti umeš, če hočeš, in tako imaš priložnost opazovati in čuvati, kako se razvija naša kleja po gradéh.

Le toliko pazi, da se ne izdaš grajščaku. On je zagrizen katoličan, lahko tebi in našej stvari škoduje. Rajši skušaj, da se prikupiš grajskej hčeri Lavri; plavooka rumenolaska je in edini otrok ter odmenjen v samostan, če se ne oglasi primeren ženin.“

Smejali so se možakarji tem besedam, in na srečo svojega tovariša Knaflja povzdigovali so vrče.

Molčal je poslednji; kajti posel grajščinskega čuvaja bil je malo zapeljiv slovečemu pridigarju novih verskih idej, a videzno je kazal zadovoljno lice.

Pozno je bilo isto noč, ko se poslové tovariši, in še en pot pristavi oskrbnik: „Stori torej Knafelj, kar sem ti svetoval, žal ti ne bode; Ti Gogala ga pa spremiš jež tor mi poroči potém, kaj govori ljudstvo o včerajšnjem najinem begu.

Lepo je vzhajalo solnce izza Kamniških planin, ko je zdrdrala iz Brdskega dvorišča črna kočija, ktero je vodil raz kozla črnolas mlad kočijaš. Nekako romantično je senčil njegovo inteligentno visoko čelo širokokrajnik, da so se grajski hlapci nevedoma spogledovali, kakor da bi bili hoteli reči: „Bes ga vzemi, od kod se pa ta vmešuje v naš posel“.

Tudi mladej grajščakinji Lavri Strmolskej bil je bajé povšeči kočijaš, in več potov se je ozrla od strani na kozla, da bi opazovala lice in črno nekako melanholično oko svojega voznika.

Počasi se je vozila kočija, kajti tedanji neokretni, le na moč, prostornost, dolgotrajnost izdelani gosposki vozovi in pa slaba cesta zavirali so elegantno vožnjo današnjega časa.

Poslednje je bilo neizkušenemu kočijašu Knaflju jako po volji. Časa je imel dovolj za premislek, kako se na ozkem potu izognoti temu in onemu nasproti se pomikajočemu vozu, kako vladati konje na ovinkih in oglih ter povrh še zabavati mlado gospico v kočiji sedečo.

V srednjem veku in tudi še v času naše povesti imela je bogata gospoda po gradéh najete posebne ljudi, dvorske norce imenovane, ki so jo spremljali povsod in kratkočasili s svojine neutrudnim humorjem in neusahljivimi burkami.

Manjši grajščaki in manj prenlozlli, kterim je bil poseben norec predrag, jemali so najrajši v službo sluge in kočijaše z navedenimi lastnostmi, in po oceni poslednjih odškodoval se je takov posel bolje kot po ročnosti in zvestobi.

Malo jo veljal torej kočijaš, ki je molčal sedéč na kozlu; to je tudi dobro vedel naš Knafelj. Zaradi tega je jedva izpeljavši iz Brdskega dvorišča zavrtil svoj kočijaški život za devetdeset stopinj okoli svoje osi, zavil usta in obraz v smešno podobo, poklonil se globoko gospici in pristavil: „Baronessa žlahtna, moji konji imajo spredaj tri sto griv in ene pol, baš zdaj sem jih preštel. Tiste pol so izgubili včeraj, ker so luterš Knaflja iz Kranja nosili, ki se je s škofom Urbanom sprl in je jezik za nekaj vatlov predolg imel.

Smejala se je baronica Strmolska, da so se jej jamice delale na licih in da je dve vrsti kakor biseri svetlih zob pokazala svojemu tovarišu na kozlu, in niti opazila ni, kako je porabil kočijaš to priložnost, da je pogledal globoko v njene plave oči, ki so jej iskrile pod rumenimi kodri.

„Ali je res tako lep in mlad isti luteranec Kranjski?“ vpraša potém baronica kočijaša; kajti že prvi njegov dovtip, če kdo tenu verjame, vzbudil jej je sympathijo do njega.

„Ali ga še niste videli?“ odgovarja smejé se voznik. „Takov je, pravim vam baronica žlahtna, da ga hodijo ljudje devet ur daleč gledat, celo iz Ljubljane priromajo v Kranj, posebno pa mlade žene in dekleta. Vsaka poslednjih pa ali verjame njegovim lepim besedam in postane luteranka ali pa zblazni, ker je deklicam prepovedano zaljubiti se v duhovnika, ki se ženiti ne sme. Povém vam, tudi jaz sem ga šel poslušat v Kranj in stavim kar hočete, da me bil tudi preveril in zapeljal, ko bi bil ženska, in žal mi je bilo skoro, da sem mož, ubog grajski norec in kočijaš, ko bi bil lahko kaj drugega, kaj več, če bi ljudje čutili, da hodijo v temi, ko sije jasno solnce.“

Čudno so odmevale te besede govorjene v smehu in z nekako grenko ironijo v srci mlade gospice.

Vedela ni, ali bi se jim smejala ali pomilovala svojega voznika, ki druži tako nerazumno norčijo z resnobo.

Poslednjega se sicer ni upala, akoravno si ni mogla skrivati misli, da je to nekakov poseben kočijaš, bolj nežen, priljuden, omikan od drugih in — lep, mnogo prelep za takov posel.

Tihota je bila potém na gosposkem vozu nekaj časa.

„Smešen sem in smešim se sam, prokleta osoda!“ dejal je Knafelj sam pri sebi. „Vendar nosimo zdaj, kar srno si naložili. Nevredno je moškega imena dejanje, ki se opušča sredi pota.“

In trenotek pozneje je pokazal, da je mož beseda nasproti svojini nazorom; kajti zopet je zavrtil život na kozlu proti svojej gospici in šale je izbíjal in dvotipe lovil. In čudno, kakor da bi se bila situvacija med grajsko hčerjo in njenim voznikom izpremenila iz norčije v prijateljstvo, tako je tekel odslej njun pogovor. Če ne naravnost, a po umetno stavljenih vprašanjih je zvedela gospica, da je njun voznik dober Knafljev znanec in zveden v njegovih idejah, ki so se jej dozdevale jako bistrouumnr, ter da je bil stoprav nekaj dnij v službi na Brdu in da ga je ponudil Brdski oskrbnik za kočijaša njenemu očetu.

Veselila se je skrivaje poslednjega; kajti prijetno se je odilkoval njen voznik od dosedanjih strmolskih starih kočijašev, povrh je jako dolgočasno doma, ker oče ne sprejema pogostih pohodov in je malobeseden.

Tako globoko se je zapletla neizkušena deklica v to bodočo izpremembo na njenem domovanji, da je v svojej najivnosti odkrila celá svojemu vozniku, da hoče prositi očeta, da ga gotovo sprejme v službo in se bolje odškoduje od dosedanjih kočíjašev; in kako bode prijetno, ko se vozita potém z domačimi konji, ki so mnogo lepši od brdskih, in kako da rada jaha svojega konja, ki ga je dobila od Kriškega grajščaka itd.

Med takim pogovorom sta se vozila naša znanca proti Strmolu, in Knafelj je nedvomno pozabil za nekaj časa, kako se je izpremenila nenavadno njegova osoda; kajti vesel je bil, kakor nekdaj, ko še ni poznal boja v prsih, tedaj ko je še veroval vsemu, kar ga je njegova rajnka mati učila, in tedaj ko je prvič čutil blagodejno moč ljubljene ženske do moškega srca.

Peto poglavje.[uredi]

Al’ je čudo, da je njega tud’ zmotilo žensko lice?

Levstik.

Sovraštvo katoliških Gorenjcev proti javnim in skrivnim luterancem v okraji Kranjskega mesta postajalo je večje in večje. Gonili so jih in zasledovali kakor zajce te luterš ljudi, tako so jih namreč zvali, in gorje mu je bilo, kdor je prišel v pest razgadjenemu kmetstvu in njegovim ovaduhom.

Jeza in razkačenost je segala tako daleč, da so hodili kmetje zvečer poslušat pod okna svojih sosedov, ali upletajo v svojo večerno molitev tudi „Čaščeno Marijo“ in ali izpuščajo, kedar poldne zvoni „Angeljsko čaščenje“. Več potov se je primerilo potem, da je pogorela črez noč hiša skrivnega luteranca, in nihče ni zvedel, kdo mu je posadil rdečega petelina na streho. Niti gasiti in ne pomagati niso sosedje hoteli takovemu nesrečniku.

„Verski fanatisem jo najbolj silna in nepremagljiva moč na svetu, ki miruje le tedaj, kedar je zadušila vse svoje nasprotje ali pa se uničila sama v lastnej slepej strasti,“ pravi neki zgodovinar.

Fanatisem v priprostem ljudstvu pa je erynija, ki za svoj namen uniči najlepše vezi prijateljstva in sorodstva ter živi le strasti in obljubljenemu plačilu, brez kterega, naj si bode duševen ali materijalen, ni fanatisma, pristavljamo mi temu izreku.

Enak je bil položaj tudi v dobi verske prekucije na Slovenskem. Izdajalcem luteranstva niso bila obljubljena samo duševna plačila, temveč tudi denarna darila od svetovne gosposke.

Ni čuda torej, da so se skušali ne samo podkupljenci, temveč vzlasti glavarji in sodci posameznih mest in okrajev, kdo bode prekosil drugega v gorečnosti proti krivoverstvu in preganjanji njegovih prijateljev.

V tem oziru se je odlikovalo tedaj posebno mesto Kamnik. Še bolj kakor v starodavnem Kranji razširilo se je bilo med kamniškimi mestjani in okoličani luteranstvo, in navdušeni so bili zanj najbolj imoviti posestniki in celo v obilnem številu ženski spol. Zakrivil je neki to nevedoma naš znanec Knafelj, ki je kaplanoval prvo leto svojega pastirovanja v Kamniku in se je bil priljubil zarasli priprostega vedenja in veselosti mestjanstvu in je morda sem ter tja v veselej družbi i premalo besede tehtal.

Ker je tudi nekoliko prerad z ženstvom občeval in so govorili hudobni jeziki, da je prevelik prijatelj lepe mlade mestjanke vdove Stobe, premestil ga je škof Urban v Kranj.

Tu je pokazal Knafelj prvič javno in odločno svoje luteranstvo v govorih in pridigah proti duhovskemu celibatu itd.

Če trdimo, da je bila ženska, lepa žena kriva njegovega renegatstva okrepčujemo le stari slovenski pregovor, ki pravi: „Kar hudič ne more storiti, baba izvrši“.

Ves Kamnik je obžaloval, da mu je odstranjen tako ljubezniv mož, najhujše pa je bilo to zadelo mlado vdovo Stobe. Verjeti nočemo, da je imela s Knafljem že tedaj ljubezensko znanje, a resnica je, da se je bila ona zaljubila vá-nj z največjim ognjem svojega po ljubezni hrepenečega srca in da je pretresovala pogosto in natančno ideje nove vere in se vnela zá-nje, če ne iz prepričanja, vsaj iz sodbe, da ni nemogoča in brezkorístna njena sympathija do Knaflja, ko bi se hotel tudi on ogreti za luteranstvo.

To našo sodbo potrjuje najbolj resnica, da je mlada vdova Stobe v enem letu po Knafljevem odstranjenji pridobila pol Kamnika in njegove okolice za nove verske ideje in da si je upala celé na javne trge sklicovati ljudske shode, kjer je pridigovala v luteranskem smislu.

V tem poslu jo je podpirala posebno njena prijateljica pekovska hči Marjeta Šelebrin, jako pogumna mlada deklica, ker jej je postal njen lubček nezvest ter odšel v neki samostan, in pa jako uplivni mestni pisar Naglič. Kot posebno navdušeni mestjanje za novo vero znani so iz one dobe tudi še Simon Voglar, Matija Goričelc, Urban Kos in Juri Kriškar.

Stoprav resno postopanje deželske in duhovske gosposke proti krivoverstvu, ki se je pričelo baš s škofovo pridigo v Kranji, naredilo je precejšnjo črto črez javno luteransko razširjevanje v kamniškej okolici.

Posebno mestni sodec Gregor Kramar se je upiral z vso silo in odločnostjo proti luteranstvu in je strahoval, kolikor mu je pripuščala njegova ne baš majhna gosposka moč in oblast, razširjevalce brezverskih idej.

Zaradi tega je naravno, da so morali skrbeti ondotni javni luteranci ne le za svojo osebno svobodo, temveč tudi kako bi se pospeševala verska zadeva skrivaje in uspešno. Izpreminjali so torej odslej svoja zbirališča, ogibali se mesta in njegove gosposke ten si izbrali za sedaj prostorno Bobkovo hišo v bližnjej vasi: Podgorje za svoje svetišče.

Ondi so pridigovali, podučevali nove ude, opravljali svojo božjo službo, krstili luterske otroke in poročevali zakonske pare. Na pokopališči Podgorske crkve svetega Miklavža izbrali so si celo poseben prostor, kjer so pokopavali mrliče iz vse kamniške okolice.

Poslednje je trajalo brez ovir najmanj deset let. Še le nadvojvoda Karol je prepovedal s postavo dne 28. novembra l. 1564. te protestantovske konventikle v Podgorji, kakor jih imenuje zgodovinar. In zopet je bil kamniški mestni sodec Kramar pooblaščen, da je z vso svojo sodniško dostojnostjo nadzoroval omenjeno zapoved.

Povrh so se razpisala tudi posebna darila za denuncijacijo in preganjanje protestantov. Tri sto srebernjakov, v istej dobi gotovo lepo plačilo, bilo je obljubljenih vsakemu, ki pripelje ali ovadi oblasti živega luteranca; kdor ga pa skriva in podpira, izgubi vse svoje premoženje in povrh se mu odsodi še toliko in toliko palic na golo truplo in se izpostavi na Kamniškem trgu privezan na sramotni steber, kjer ga ima pravico psovati in zaničevati vsak gledalec, kolikor se mu poljubi. Lahko je razumljivo, da so imeli kamniški luteranci žalostno osodo in hud boj po tej ostrej naredbi.

In baš v takovem položaji zvedo povrh novico o razbitji protestantstva v Kranji in da je izginol brez sledú ves njihov up in skrivna pomoč, kaplan Jarnej Knafelj. Neki so trdili, da je bil ubit na svojem begu, drugi, da je utonol vržen v Kokro, tretji pa, kar jih je najhujše zadelo, da je celo preklical svoje prejšnje krive nauke in je prosil ljubljanskega škofa javno odpuščenja.

Prva nedelja v adventu je bila istega leta, ko so bili zbrani v Podgorskej crkvi na vse zgodaj luteranci ter so pričakovali obljubljenega pridigarja Knaflja, o kterem so po mnogem trudu zvedeli, da nekje na Gorenjskem skrit živi, da bi jim svetoval v njihovej zadregi in se povrh opravičil o svojej lastnej mlačnosti v poslednjem času.

Mrmrali so že nevoljni možakarji v crkvi zaradi dolgega čakanja, ko se odpro durice na prižnici, in prikaže se mlad, visokorasten, gladkoličen duhovnik v črnem talarji.

Zganejo se poslušalci pri njegovem pogledu, kakor da bi jim ne bilo povšeči pridigarjevo goreče okó, visoko čelo in kostanjevi v dolgih kitah po hrbtu se vsipajoči lasje. In še le ko pozdravi duhovnik z nekako osornim, nevoljnim glasovi svoje ovčice, jamejo se stikati glave poslušalcev, ki si šepečejo in nekako preplašeno roke sklepajo: Ni ga Knaflja, ona vé dobro, zakaj ne, in nič nam ni prida pričakovati.

Med tem povzdigne pridigar, mlada vdova iz Kamnika, Katarina Stobe svoj glas.

Kakor da bi bila strela udarila med poslušalce, tako ostrmé že pri prvih njenih besedah; kajti nekaj posebnega je imela ta duhovita, energična ženska v svojem vedenji, in nekakov nepopisljiv nimbus si je vedela pridobiti s svojo telesno lepoto in čudovito zgovornostjo.

Lahko je torej umevno, da je znala mladega Knaflja zaplesti v svoje ljubeznive zanjke, ktere se nikjer in nikdar ne razpletó rade, ako so ujele svoj plen.

Pridigovala je lepa pridigarca v začetku svojega govora o nesreči in preganjanji novoverskih idej, proti kterim se je bila v poslednjem času uprla kratkovidna crkvena in deželska gosposka, in dokazovala ter izpodbujevala je s prepričevalnimi besedami, da je to preganjanje svete stvari le začasno, da požari po končanem boji toliko lepše uma luč nad sedanjo temoto.

Po takovih splošnih opombah razgrel se je vedno bolj in bolj njen glas, bičala je brezozirno mlačnost lastnih prijateljev, ki se strašé kakor otroci vsake sapice ali pa puščajo osebnim koristim ali strastim služéč voje zastave ter izdajejo svoje brate.

Med tem je postajalo občinstvo v crkvi vedno bolj nemirno; kajti razumelo je, kam merijo te puščice, in že je imenovalo šepetaje sem ter tja ime: Knafelj renegat.

Takovo situvacijo porabila je pridigarca Stobe na korist svojemu govoru, in zaklicala je strastno svojim poslušalcem: „Knafelj, prav imate, on je begun iz našega tabora. Zatajil je morda že našo stvar in prelomil svojo prisego.

Dva poslanca sem že poslala v njegovo skrivališče ter ga pozvala sém, kjer potrebujemo pogumnih delavnih mož; a vselej je našel izgovor za svojo mlačnost.

Zdaj je posoda moje in tudi vaše potrpežljivosti polna. Pozivljam vas, da sklenemo danes na tem svetem mestu, da se pošlje deputacija dveh najbolj zanesljivih mož z zadnjim poveljem k njemu, naj se pride opravičevat zaradi svoje bojazljivosti; ali pa izgovorimo pred oltarjem skrivno glavo; kaj pomeni ona, razumete, skrbeti pa hočem jaz, da se ízvrši brez zamude.“

Nepopísljivo navdušenje ter sovraštvo in strast vzbudila je pridigarca s svojim govorom.

Čuli so se obili klici: „Stobe je naš župnik in voditelj odslej“. Nekteri možakarji so hiteli celó na prižnico ter nesli na svojih rokah lepo vdovo pred oltar, kjer so se nadaljevale molitve za uspeh nezmotljive Lutrove vere.

Šesto poglavje.[uredi]

Zdaj zagleda v ravnem polji
Mlad’ga poba urno teči,
Beli list v roti nesti.

Narodna.

Prva noč je bila po tej dogodbi. Rudča a luna je vzhajala tam izza smrekovih gozdov Kolovskega gradú in po malem razsvetljevala pot, ki vodi ob strmini iz Kamnika proti Podgorju.

In po tej stezi, ki je bila na pol s travo prerastena, na pol s snegom zametena, korakal je suh, a žilav mož ter majhne postave, precej po mesečnem vzhodu sém od mesta in klel je, da mora baš nocój to noč pihati iz Bistrice sém prokleti mrzli Štajerc, da se mu zanohtuje na rokah in ga ušesa skelé, kakor da boi jih bile ose opikale.

Tako je stopal kake pol ure možiček in tiščal roki za pasni rob, kakor da bi ga vilo in ščipalo po trebuhu, ko zagleda v dalji majhno luč.

„Sakra miš! Bobek vendar drži besedo in trezno glavo izza peči, ter smrekove treščite zažiga, da ga za grive kodraste uberem in mu dvignem premeteno butico kakor polha iz dupla in ga vprašam: „Kaj te kurent moti, dar v takovem mrazu starega poštenega Goričica iz listja dramiš in mu k sebi v to beznico velevaš?“

Te besede je govoril samemu sobi naš potlačili potnik, kamniški mestjan Matija Goričék, ko se je Bobkovemu poslopju v Podgorji približeval.

Ko je dospel pod njegovo steno, nasloni se na skladnico drv pod malim omreženim oknom in se ozre v izbo na pol razsvetljeno. Zagledal je potém za velikim omizjem bledoličnega moža, ki je glavo v pesti podpirajoč v neko zamazano knjigo zrl tor z ustnicami migal in je nategoval, kakor mali učenček, ki na vsak način urno čitati poskuša in posamezne črke narekuje.

Nekaj časa je Goriček opazoval svojega znanca Bobka, za Lutrove prekucije na Slovenskem znamenitega podgorskega kmeta. Á ko so mu jele zopet roke premirati, stisnol je pest, kolikor se je dalo v takovera mrazu, in je sunol z njo v zamazano steklo na oknu, da je zazvenelo.

Takoj je zaprl nató Bobek knjigo, tresko na pol pogorelo privzdignol in ob enem svoj visoko rasteni život leno raztegnol, oddrsunl okno ter polglasno v noč izgovoril:

„Goriček, mislil sem že, da te ne bode. Če si v resnici ti, pokaži znamenje svoje in potém na gorko k meni stopi!“

Nihče ni odgovoril zvunaj, le moška roka se je prikazala na oknu držeč, med prsti črnobel trak, na kterem ste bili utisneni črki M. L. Takovo znamenje so nosili namreč tedanji luteranci pod vrhovno obleko in z njim so se izpričevali in spoznavali pri posebnih priložnostih.

Precej potem so se odslonila vežna vrata, in ko je stopil naš znanec v zaduhlo sobo za svojim tovarišem Bobkom, vprašal je poslednji: „Ali si sam Goriček? Mislil sem, da prideta skupaj s Stobejko; čudno se mi dozdeva, da je še ni.“

„Meni nič mari. Še jazbec bi ne zapustil v takovem mrazu brloga, kot sem ga jaz, in bi v noči snega ne opletal; a prišel sem, da ne rečeš, da sem mevža in da bova lahko enkrat skupaj pobirala onkraj mano, ki bode z Lutrove mize padala.“

„Prijatelj, nobeden ne more s peto kruha jesti, če si ga ni z roko prislavil,“ odgovori smejé se Bobek in pristavi: „Ne drži se tako kislo kakor sedem lačnih let, povej rajši, ali veš, kje je grad Strmol, Goriček!“

„Vzame naj te kurent, kaj bi ne vedel. Kaj misliš, da sem ozebline in mraza pijan kakor medved o božiči,“ jezi se sosed ter meni tebi nič s hrbtom za omizje rine in s pestjo brado podpré.

„Vedel sem, Goriček, da ti nisi jare gospode cvet, ki ne vé, kaj se pravi dandanes z biriči v caker hoditi; zaradi tega sem te povabil nocoj sem na razgovor.“

„Tvoja glava tvoj svet; samo izreci kmalu, kaj hočeš, če ne ti pela na zapeček odnesem, da me tri sto griv ne premakne do jutra,“ odvrne tovariš in zre v svojega soseda, kakor da bi hotel reči: „Miši imajo svoje luknje in vrabci svoje podstrešje, mi pa se shajamo kakor garjavi v noči tu in ne vemo prav za prav čemu!“

Dobro, da je treska zvelikim otrinkom gorela in da ni videl Bobek, eden izmed glavnih stebrov ondotnega luteranstva, kislega obraza svojega tovariša, če ne, bi morda ne bil pristavil potém: „Le dobro se ogrej prijatelj in v črevlje ovsene slame natlači; kajti še nocój moraš v imenu naše stvari storiti dolg in težaven pot!

Naša voditeljica Katarina Stobe ima največje zaupanje do tebe, in le ti si izvoljen, da neseš zadnje imenitno poročilo v Strmol k Jarneju Knaflju in sicer še nocój; kajti kdo vé, ali smo jutre še vsi skupaj, saj nam je ta prokleti mestni sodec Kramar za petami, kakor bi mu gorelo za hrbtom. Baš včeraj je dal zapreti našega prijatelja Šimna Voglarja, ker se ni odkril gredé mimo crkve na Šutni.“

„Zakaj pa ravno jaz in ne ti bledost študirana? Ti kar v take bukve pogledaš, kot so te, in bereš, kako je Primož Truber hudiča panal, da mu ni mogel do živega, ko je pred obilo zbranim ljudstvom o lepej Lutrovej Katrici govoril. Poslušalci moškega in ženskega spola so se jeli kar poljubovati in tri nedelje potém ni bilo duhovnikov dovolj, da bi bili vse pare poročili? Zaradi tega so se pa kar tako radi imeli za ene kvatre ali pa dvoje, kolikor časa se jim je zljubilo. Truber sam je storil tako, ko je svojo nekdanjo kuharico v Šentjerneji javno na sprehod vodil.“

„Šalo na stran, dragi Goriček, kaj veva midva, kaj vse v svetem pismu stoji, ktero hočeš ti razlagati, kakor da bi črešnje ubiral. Jaz ti le pravim, da je tvoj čas drag.

Jutre zjutraj ko vzhaja solnce, moraš biti že v Strmolu; kajti tedaj se vozi Strmolski baron v Velesovski gozd na sprehod, in pri tej priložnosti govoriš lahko z njegovim kočijašem Knafljem ter mu podaš pismo Katarine Stobejke. Med tem ko ti občuješ z njim in ga vprašaš, kakovo naznanilo ti parola, odgovori ti on le z besedo „da“ ali „ne“. Če se zgodi poslednje, ne vračaš se prej, dokler ti ne pošljemo še nekaj tukajšnjih znancev, kteri ti naznanijo daljno naše povelje.“

Pri teh besedah Bobkovih je Goriček svoj suhi obraz tako skremžil in široki nosnici tako raztegnol kakor psiček, če mu mesto pričakovane klobase glavico česnja pod nos pomoliš. Čez nekoliko pa je zarohnel in se začudil menéč: „O sveti pust, kako smo ljudje nespametni na svetu! Z glavo po njem hodimo, da nas črevlji ne ožulijo na nogah. Potém naj pa še kdo reče, da nebeške črešnje, ki po zimi in po letu ondi zore nekdaj zastonj zobljemo?

In Knafelj je zdaj Strnlolskega grajščaka kočijaš, a jaz sem si mislil, da se bode z našim Lutrom v zlatej kočiji po nebesih vozil in še nam tja gori pomagal, če nas Kamniški Kramar prej obesiti ne dá. Če se pa nameri poslednje, potem še z našim plačilom ni nič; saj more le tista duša v večni raj oditi, ktero pobožno iz prsij izdihnemo. Kako se bode pa moglo to zgoditi, Bobek, če nalil rabelj z vrvico vrat zadrgne?“

„Ti pikaš danes kakor škorpijon, če mu na rep stopiš, samega sebe, Goriček. In treba ti ni, saj še nisi sinoči zadnjič večerjal. Jutre zjutraj na tešče te pa te besede neslane težé, kakor da bi se bil boba v stročji preobjedel,“ povzame zopet nekoliko nevoljen Bobek in zre dalje v knjigo pred sebój ter nadaljuje potém: „Tu notri stoji zapisano: Vsak naj vzame svoj križ na rame in ga naj nese za menój; kajti blagor onim, ki so trudni in obloženi, njih je nebeško kraljestvo.“

„Zdaj si se pa sam ujel, Bobek, v past mišjo, ki si jo hotel meni nastaviti.“ odgovori urno tovariš. „Da nisem obložen s križem, ne moraš tajiti prijatelj. Že petdeset let ga nosim za sebój in nihče mi ga noče vzeti, samo sodec bi ga rad, da bi ga potém med zemljo in nebom vranam in krokarjem za večerjo obesil. A ne bode ga še zdaj. Ti pa hočeš, da bi ga takoj še v noči in zimi črez strm in grm v Strmolski grad na prodaj nesel, da mi tam še nekaj rudečih klobas za plačilo, ker za Knafljem stikam, ná-nj obesijo.

Veš Bobek, naš voditelj, Katarina Stobe, nam je zadnjo nedeljo pridigoval, da imajo lisice svoje luknje, vrabci svoja gnezda; jaz Lutor apostel pa bi nocój še tvojega zapečka ne imel, kamor bi na gorko polog svojo glavo?“

Tako je govoril po svojej nravi siten in ves smešen Goriček, v resnici pa jako drzen in fanatičen Novoverec; nató je pa resno pristavil: „Torej v Strmolu je Knafelj zdaj in za kočijaša služi?“

„Rekel sem ti, ne bodi neverjeten Tomaž!“ odvrne hitro Bobek. „Kdo ti je poročil to? Ali imaš novic iz Kranja?“

„Mar si ti edini tujec v Galileji; mar ne veš, da je, poslala Stobe že Voglarja tja, a da ni ta lena korenina nič opravila. Kdo vé, ali je govoril z njim in mu razjasnil naš obupni stan.“

„In kaj mu naj naznanim jaz, če je tako, in se stiska on zdaj kakor gos glavo med peruti, ko nas je pripravil tako daleč, da so nanj vislice bolj gotove kakor naš vsakdanji kruh?“

„Sem naj pride, skliče naj shod, posvetuje naj se z nami, in če ni drugače, preskrbi naj nam pripomočke, da se izselimo na Nemško; saj se ve za Truberja, in ta nam lahko pomaga.“

„Aha, to je tvoja misel in pa Katarine Stobejke, kterej se gotovo po Knaflji zdeha kakor lačnej zajklji po rudečej detelji. Veš, jaz imam pa še kravo matorogo domá in nekaj zelnika, pred jesenjo bi ne šeč rad na Nemško, potém pa kedar hočeš.“

Tako sta se razgovarjala moža pol v jezi, pol v šalah, da je moralo prihajati že proti jutru.

In tedaj je potrkal nenadoma zopet nekdo na okno, in njegova podoba je popolnoma zakrila malo šipo.

Zopet je vprašal Bobek po imenovanej izkaznici in prikazala se je bela nežna dlan skozi okno v sobo.

„Stobe je,“ dejal je potem nekako skrivnostno gospodar in odpirat je tekel vežne duri.

Zasopljena in v temen plašč zavita stopila je velika ženska v sobo in še med durmi nekako boječe vprašala: „Ali si odposlal Gorička, Bobek?“

„Nisem, a baš zdaj hoče oditi,“ odgovori gospodar in pokaže na tovariša, ki je v svetem strahu pred mogočno žensko jedva dihal.

„Prav je, da še ni odšel,“ opomni ponosno Stobe, potém pa na klop k peči sede, plašč razvije, da se jej lep, mraza nekoliko zarudel obraz pokaže, in nadaljuje:

„Ravno nocój je prihitel predikant Luka Avnič, znano ti mora bití njegovo ime, iz Cerkelj k meni in mi naznanil nevesele vesti.“

„Pač ni resnica, kar se je čulo o Knaflji?“ vpraša nekoliko prestrašen Bobek.

„Resnica, vse res, kakor je zapisano v svetem pismu: „„Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce.““ Pri nas je toliko hujše, da odpada, pastir, a njegove ovce se branijo udarca.“

„Odpadnik, renegat torej v resnici?“ zazijata in vprašata na en pot Bobek in Goriček.

„Razjasnjena še ni popolno ta uganjka, a kmalu bode. Tudi imenitnejší prijatelji naši v Kranji, kovač Gogala, Florijan Leskovic in drugi opazujejo Knaflja, ker mislijo, da jih je izdal, a do živega mu ne morejo prav.

Zaradi tega sem hitela še nocój sém in prav je, da še nisi odšel Goriček,“ reče zdajci še enkrat Stobejka poslednjemu.

„Tudi ni jasno in gotovo, ali se vozi zdaj Strnrolski grajščak na sprehod, ker je bajé obolel, zatorej lahko počakaš, da se zdani. Potém pa idi k Cerkljanskemu župniku, véš tudi on je naš, ali skriven prijatelj, in mu to moje pismo izroči, ostalo pa skušaj Knaflju po kakovej drugej osebi oddati. Ondi ostaneš potém nekaj dnij, dokler ne dobiš drugega povelja od mene.“

Prikimaval in obljuboval je Goriček vse to storiti, akoravno je prej z Bobkom šale zbijal in vse naredbc smešil. Takovo avtoriteto je imela ponosna ženska nad vsemi svojimi somišljeniki.

Naposled je še Stobe nekaj skrivnega Bobku na uho šepetala, potém pa odšla, predno se je jelo daniti. A Goriček je raztegnol vesel svoje mrzle tule na zapeček in ondi toliko časa smrčal, da mu je solne na razmršeno glavo posvetilo.

Sedmo poglavje.[uredi]

Tedaj oblekel sem še mlad
Obleko žalno to,
Na grobe vzorov, sanj in nad
Solzé mi zdaj tekó.

Gregorčič

Med plemenitaši kranjske dežele bil je Koronini, grajščak Strmolski, v verskej zadevi častna izjema. Odkar mu je umrla že v tretjem letu njegovega zakona žena, in posebno ko je padal njegov edini sin Inan pod turskim mečem pri obleganji mesta Dunaja po Sulejmanu, kterega je poklical znani Zapolya na pomoč proti Ferdinandu, ostarel je kakor črez noč sicer krepki mož in bolehal na melankoliji. Ker je vedel povrh, da izmre po njem njegov rod, pečal se je bolj z verskimi stvarmi nego z viteštvom in postal eden največjih zaščitnikov sosednega samostana Velesovskega.

Naravno je torej, da ni bilo v Strmolu istega vesolega žinljenja, kakor po drugih gradéh iste dobe in ta dolg čas je vplinal mnogo na edino grajsko hčer, plavolasko Lavro, in to tem bolj, ker ni deklica imela temperamenta svojega roditelja, temveč bila žina, vesela in radovanja željna kljubu svojemu skoro samostanskemu žinljenju. Tudi ko je že v svojem desetem letu zvedela, da je namenjena za samostan, ni je oplašila poslednja ne ravno prijetna novica, kakor da bi si bila mislila: Užinajmo žinljenje. dokler nam je moč.

To ni bilo resnemu grajščaku posebno po volji. Zaradi tega mu tudi ni bilo ljubo prijateljstvo njegove hčere z nekoliko starejšo sestro Brdskega grajščaka, baronico Valerijo, ker je bil zadnji postal javni zaščítník luteranstva na Gorenjskem.

Odsihdob tudi ni več obiskaval svojega soseda, kar je čutila vzlasli Lavra in se zaradi tega toliko pogosteje vozila sama na Brdo, kedar bil reditelj z doma.

Pri svojej prijateljici pa se je nalezla isto ženske radovednosti, ki je toliko večja, kolikor bolj se mora zakrinati.

Onadi jej je prišla tudi prva Truberjeva knjiga v slovenskem jeziku v roke, namreč isti katekizem od l. 1550. z naslovom: „Anu kratku podučene skaterim vsaki človik more vnebu priti“.

lz te knjige se je v nasprotji s svojo izgojo napila svobodomiselnega daha, ki ne ostane prí ženski brez posebnega vplina. Tako je postala Lavra že v svojej nežnej mladosti po nevedoma in naklučji skrinna luteranka. Vzbudila se jej je želja, seznaniti se osebno z glasovitim Jarnejem Knafljem, o kterem je že od svoje prijateljice čula toliko zaniminega.

Baš iz tega uzroka peljala se je Lavra tudi tisto nedeljo, ko je ljubljanski škof Urban v Kranji pridigoval, na Brdo in se drugi dan, kakor je znano, s Knafljem samim domu vozila.

In ta nepričakovana vožnja je uplinala veliko na razširjenje verskih idej iste dobe.

Stoprav nekaj tednov je služil Knafelj za Strmolskega kočijaša in že je moral s strahom pripoznati samemu sebi, da ni baš neprijetna takova služba in tako skrivališče, in ko bi bilo mogoče, hotel bi biti vse svoje dni jetnik na Strmolu.

Največji in najbolj popolni značaj sprejema svoje zapovedi od srca, a ne nasprotno, trdi neki filosof.

Tudi Knafelj, svest si svojega novega poklica med svojem narodom, bojeval se je v začetku proti takim poveljem in z nevoljo zrl, kako izgublja najlepši čas v brezdelavnosti.

In ko se je hotel s silo iztrgati iz svoje nenadne situvacije ter mislil in študiral vso noč, kako precej zboljšati kritične zadeve svojih somišljenikov, ki so ga že zapóred nadlegovali z vprašanji o tem in onem ter mu očitavali neodločnost, celó omahljinost, indeferentisem, prišla je zopet grajska leči in dejala:

„Peljiva se v ta in oni kraj, jezdiva v sosedni grad, pojdiva na lov“ itd. In kdo bi ne bil ubogal takej zapovedi lepe plavolaske? Naravno je bilo tedaj, da sta Knafelj in vesela grajska hči postala prijatelja, akoravno si nista zatrjevala nikdar svojih svojih simpathij in naš znanec je čutil enkrat nenadoma, ko je poljubil svojej gospici roko, da se njej trese, pa opazil je tudi, da občuje ona med vsemi grajskimi služabniki samo z njim pogostoma brez opravka in uzroka.

Tako je bilo položeno in zasejano zrnje prve udanosti kakor črez noč in nevedé v neizkušeno srce mlade graščakinje, ki še ni slutilo tedaj, kako lahko sočutja se dvigne iz iskrice sočutja gromada ljubezni in strasti enako mogočnemu hrastu iz prahu, kamor je padlo po vetru zaneseno zrnice.

Neko popoldne sta bila Knafelj in grajska hči na lovu na ptiče s sokolom visoko gore v smrekovem gozdu. Precej srečna sta bila v svojem poslu; kajti marsikterega krilatega pevca prinesel jima je bistrogledi roparski pomočnik izmed vejevja. Mračiti se je jelo med tem in hipoma ju je prehitela na višavi velika ploha.

Prisiljena sta bila torej vedriti pod košatim hrastom.

„Nesrečo imam. Baš zdaj mora deževati, ko moram storiti še dolgo pot nocoj,“ povzame zdajci Knajfelj besedo, ogledujoč nebo, ali ni upanja, da se zboljša vreme.

„Kam morate iti tako nenadno?“ vpraša gospica.

„Važen posel imam v Kamniku. Že dva pota so mi pisali, naj pridem, in priti moram, a jaz sem odlagal vodno zaradi —“

„Čemu ste odlagali, povejte resnico Jarnej!“

„Ker jo tako prijetno pri vas in sem se bal vašega očeta, ko bi zvedel, da hudim v noči iz gradu,“ odgovori tovariš in upre svoj pogled v gospico, da poslednja radovednosti in strahu v lice zarudi.

„Saj ni pregreha hoditi v bližnje mesto, če imate važen opravek.“

„Pač ni, a ljudje mislijo, da je, in obsodili bi me, ko bi vedeli, kam hodim in zakaj.“

„Če varat dovolijo oče, nič ne dé. Povém jim in oba se peljeva tja po dnevu, če hočete,“ odgovori nekako skrbno zopet gospica.

„Prosim vas, tega ne smete! Izgubljen bi bil jaz — in tudi nikdar več bi ne smel in ne mogel potém z vami govoriti. Poslednje bi mi bilo najhujše.“

Z naglasom in s tresočo besedo govoril je Knafelj zadnje besede in opazil je potém v svoje veselje, da je zarudela tudi njegova tovaršica.

„Mrzel veter brije, prehladili so bodete gospica,“ nadaljuje zopet Jarnej.

„Ne zebe me, da bi le dež prenehal,“ odgovori nekako v zadregi tovaršica in vendar mraza trepeče.

A ko jo zavije nató Knafelj v svoj plašč, ne brani se mu, samo boji se, da se zdaj sam prehladil.

„Le prepričajte se, da mi je gorkó!“ odgovori tovariš in kakor za pričo ulovi roko svoje tovaršice in méni, da je njena v primeri z njegovo mrzla, — prehladna.

Zopet udari vročica v dekličino lice, in to je menda krivo, da pozabi, kdo drži njeno tresočo desnico, da je to — ubogi grajski kočijaš.

„Zakaj sem moral priti na Strmol?“ pravi črez nekoliko zopet Knafelj.

„Ali vam je torej žal?“

„Žal, ker sem priklenen zdaj z jeklenimi okovi, ki me pogubé prej ali pozneje.“

„Saj ste svobodni, saj lahko —“. „Greste“ je hotela morda mlada grajščakinja pristaviti, a ustrašila se je te strašne besede in dejala je rajši:

„Kaplan Knafelj je kriv, da ste prišli k nam. Ko bi se ne bila tedaj jaz peljala na Brdo, poslal bi vas ne bil grajščak k nam, in jaz bi vas ne bila nikdar poznala.“

Slab in skriven vzdih se izvije pri teh besedah gospici iz prsij, a hoče ga zakriti s tem, da pristavi :

„Ali poznate tudi vi Knaflja? Bog zna, kje je zdaj in ali je res še tako rulad in lep, kakor pravijo ljudje.“

„Poslednjega ne vem, a znano mi je, da je najbolj nesrečen človek na svetu: kajti prijatelj sem njegov od mladih nog.“

„Ví?“ začudi se gospica, kakor da bi se razveselila ali pa nekoliko prestrašila tega poročila.

„Ne bojte se me zaradi tega, gospica! Knafelj je pošten človek in če je na krivem potu, storila ga je le osoda krivoverca, kakor ga zove ljudstvo.“

„Ne, jaz imam rada Knaflja, tudi moja prijateljica baronica Brdska ljubi ga skrivaje, in njegova vera se mi ne dozdeva napačna. Ne vém, čemu ga preganjajo kakor zapeljivca.“

V ljubeznivej naivnosti govorila je gospica te besede in opogumila Knaflja, da jo je vprašal potém :

„Veste gospica, kje je Šmarca?“

„Dobro ne vém, a čula sem že to ime.“

„Vas je uro hodá od Kamnika na bregu Bistrice in ondi je Knafelj domá. Ubogih kmetskih starišev sin je. Sam si je pridobil vednosti, ki so potrebne za njegov stan, in opravljal potém častno službo mestnega kaplana v Kamniku in v Kranji, od koder ga je pregnala zaslepljenost ljudstva, ker se ni upogoval vsakej sapici in ker je imel srce, preveč čuteče srce v prsih. Njegovo gorjé je, da je izgrešil svoj poklic. Beraštvo ga je tiralo kakor mnogo njegovih rojakov v duhovšnico, za ktero ni bil rojen, in spoznal je, ko je bilo prepozno, da najde le v Lutrovih idejah tolažbo v svojej nesreči.“

Tako je govoril Jarnej in čutil je ter se prepričal, da se zanima njegova tovaršica za nesrečnega Knaflja in da jej ugajajo njegove ideje. Nadaljeval je zaradi tega:

„Mi veste gospica, da si zdaj Knafelj pri belem dnevu ni varen življenja? On je bil že več potov v smrtnej nevarnosti; gosposka je razpisala darilo na njegovo glavo, a on je komaj ubežal isto nedeljo iz Kranja in se potika zdaj po svetu, kakor izgubljeni sin, zapuščen od vsega sveta, Bog zna, kje!“

To ni bil prejšnji grajski kočijaš, ki je govoril s tako odločnostjo o verskem renegatu; tako ume pripovedovati le človek, ki se vé ogreti za lastne ideje in jim daruje svojo srečo.

Naravno je torej, da se je med tem pripovedovanjem ustrašila gospica svojega tovariša, in potém je nekako boječe stopala z njim v dolino, ko je ponehala ploha.

Angeljevo češčenje je zazvonilo globoko doli v Cerkljanskej crkvi, ko dospeta naša znanca na razpotje za Štefansko góro.

Ondi postoji gospica Lavra in moli na glas angeljevo češčonje. Zgane se njen spremljevalec pri tej molitvi, kakor da bi bil stopil na modrasa, potém pa odgovarja s tresočim glasom molitvi svoje tovaršice, kakor dete, ki je bilo od matere kaznovano zaradi nepobožnosti.

Ni še bila končana molitev, ko Knaflja ginenje premaga; dalje ne more zakrivati več svojih čutil, ki so se mu vzbudila, v tem trenotku, stran se obrne in solza za soho mu jame kapljati po lici.

„Ali vam ni povšeči ta lepa molitev?“ vpraša gospica začudnjena. „Lepa je res, kdor jo moli iz srca in prepričanja v njeno svetost,“ pristavi Knafelj in nadaljuje potém:

„Ne zamerite gospica, spomnil sem se v tem trenotku baš dragega prijatelja, ki je tudi nekdaj s svojo ubogo materjo molil angeljevo češčenje; in verujte mi, srečen je bil še tedaj pa samo tedaj, pozneje nikdar več. Pokopali so mu mater kmalu potém, v tuje mesto ga, je vrgla osoda in v boji za življenje, za kruh, za nekaj časti pozabil je potém ono lepo molitev, — in prodal z njo svoj mir! In veste, kdo je bil ta moj nesrečni prijatelj, gospica?“

„Kako bi ga poznala, a smili se mi. Jaz bi mu odpustila ta pregrešek iz sile in prijatelj bi bil moj, ker tudi dobro čutim, kaj se pravi zapuščenemu biti na svetu in v varstvu otožnega in preostrega reditelja.“

Opogumile so Knaflja te mile, iz srca izvirajoče besede, položil je svojo roko nekako proseč v desnico svoje tovaršice in dejal:

„Baronica Lavra, dovolite, da vas imenujem prvič s tem lepim imenom ter varal naznanjanj, da ta nesrečni Jarnej Knafelj sam, ki je iskal zavetja v gradu vaše prijateljice in spoznal ondi v svoje gorjé — Vas in si nakopal na glavo zaradi tega prokletstvo svojih somišljenikov in svoje izbujene vesti ...“

Stresla se je deklica pri teh besedah, kakor da bi bila zvedela nenadoma enako svojo nesrečo, in kakor blisk se je zasvetilo v njenej glavi: - kaj, ko bi bil isti nesrečni človek -

A predno se je zavedela prav za prav te tako skrivnostne misli, zdrsnolo je koleno njenega tovariša na zemljo, objele so jo strastno njegove roke okoli pasji — in solze je čutila na svojih rokah.

Opisovati nočemo dalje tega nepričakovanega prizora, le toliko dostavimo, da se je zabeležila na tem mestu čudna osoda Jarneja Knaflja in njegove skrivne prijateljice Lavre Strmolske.

Ko sta hitela potém v dolino, opazil je Knafelj, da jima nekdo od daleč sledi.

Prišedši do grajskega ozidja, poslovi se od svoje spremljevalke in počaka svojega sledilca. A mrzel pot mu oblije čelo, ko se mu približa poslednji. Bil je naš znanec iz Podgorja Matija Goriček.

„Kaj kolovratiš ti tod okoli v tem času?“ ogovori ga Knafelj, da bi zakril svojo zadrego in strah pred svojim najbolj iskrenim somišljenikom, o kterem bi bil stavil, da gre zá-nj v smrt.

„Kaj bi ne kolovratil jaz po teh strminah? Veste, jaz pravega luteranca dve uri daleč dišim, kakor pes klobaso v štiridesetdnevnem postu.

Saj so pa tudi redki postali taki somišljeniki dandanes. Enako orehom v jeseni cepajo na zemljo, kar je jela gospoda tresti njihove vršiče.“

Zbledel je Knafelj Ni tej opazki; kajti dobro je umel, kam merijo tovariševe besede, in je pristavil: „Kaj je novega v Kamniku, Goriček?“

„Stobe vas pozdravlja in vam to pismo izroča. Že tri dni prežim tú okoli Strmola kakor mačka in miš, a bilo vas ni na pregled, in jaz nisem kriv, ako zveste novice, ki so popisane tu na papirji, že prepozno.“

Ogenj je ukresal potém Knafelj, ožgal kopico listja poti bukvo ob potu in pri njegovej svetlobi čital je pismo.

Nekterekrati je izpremenil čitajóč barvo na lici kar je v svoje veselje opazil Goriček, nató pa je pristavil:

„Hvala za poročilo! Naznanite, da pridem, če bode mogoče, kmalu sam v Podgorje in tedaj uredim, kar je potrebnega!“

„To storite lahko še nocój! Za gotovo vas še to noč pričakujeta pri Cerkljanskem župniku Gogala iz Kranja in Leskovic. Tudi Stobe pride menda tja in še več naših prijateljev; kajti važne stvari se imajo razsojevati; od Truberja z Nemškega došle so novice!“

Zopet je zbledel Knafelj pri teh besedah, kajti prepričal se je, da so zasledili njegovi prijatelji skrivališče na Strmolu in da ga čaka težko zagovarjaujc in opravičevanje.

„Naznani Goriček, da pridem tudi jaz, a pred polnočjo mi ni mogoče, ter me za zdaj župniku priporoči!“

In ko je hotel mož oditi, poklical ga je še Knafelj k sebi in mu dejal: „Pa ne govori besede, s kom in kje si nje videl nocój! Tega ni treba nikomur znati. Jaz vém, zakaj sem se izdal grajščakinji.“

Osmo poglavje.[uredi]

Kako, bogove naše zasmehuje?
Ne! Bes ga vzemi! Naj takoj umolkne!

Tugomer.

Povedali smo že, da je bil tudi Cerkljanski župnik Krištof Švab izmed tistih duhovnikov na Kranjskem, ki so bili bolj z dušo kot s telesom udani luteranstvu; poslednje pa zaradi tega, ker so se bali, živeči na deželi, za svoje grešno truplo, ki je bilo v nevarnosti pred razjarjenimi kmeti. Podpirali in razširjevali so zaradi tega skrinaje krivoverske ideje in najemali sem ter tja luteranske pridigarje v svoje fare.

Da je bil župnik Krištof Švab eden izmed veščih in spoštovanih renegatskih duhovnikov, dokazuje najbolje to, da so ga izvolili lateranski deželni stanovi za censorja in korrektotja slovenskim spisom Primoža. Truberja. Ker je bila že tedaj Cerkljanska župnija precej velika in v sredini med Kranjem in Kamnikom ležeča je naravno, da je imel Krištof Švab pogosto priložnost občevati in posredovati med luteranci poslednjih mest.

Pri njem so se oglašali tudi Knafljevi prijatelji, ko je izginol poslednji iz Kranja, in ondi je zvedela Kamniška pridigarica, Katarina Stobe, o svojem nezvestem ljubimci in poslala potém tja Gorička na prežo.

Baš isti čas je prišlo važno pisanje od prognanega Truberja z Nemškega s podukom, kako naj se po kmetih organizujejo luteranski odbori in kako naj skrbé po razširjevanji omike za nove ideje. Da bi se poslednje s toliko večjim uspehom izvrševalo, spisal je Primož Truber svoj abecednik, ki ga imenuje: „Ane bukvice iz tih se ti mladi in preprostu Slovenci mogo lehku v kratkim času brati naučiti. Mnogo iztisov tega prvega abecednika v slovenskem jeziku poslal je tudi gorenjskim luterancem ter zagotavljal in obljuboval še drugih slovenskih knjig.

Zaradi poslednjih poročil, osobito pa zaradi mnogih govoric in sumničenj, da je preklical Knafelj svoje novoverske ideje in opustil daljno delovanje, sklical je Cerkljanski župnik imenitnejše zastopnike luteranstva na Gorenjskem k zboru v Cerkljah, Knaflja pa celo s pristavkom, da se ondi opraviči ali pa dokaže, koliko je resnice o pritožbah zaradi njegove mlačnosti.

Zbrali so se torej isti večer v Cerkljah Gašpar Rokavec, Juri Gogala, Luka Avnič, Florijan Leskovic, Katarina Stobe, Matija Goriček in še nekaj manj važnih oseb.

Mirno in resno je bilo ondí zborovanje v začetku in vrtilo se je le o bolj navadnih stvareh; kajti pričakovali so Knaflja, ker je trdil Goriček, da pride k zboru. Ker pa je hitela ura za uro in je minolo že pol nočí a o Knaflji ni bilo ni duha ni sluha, vznemirjalo se je vedno bolj društvo. Edini Goriček, vedno vesel, zbadljiv ín šaljiv, zabavljal je svojim tovarišem in zbijal sem ter tja svoje surove dovtipe in šale.

„Glej šenta,“ dejal je svojemu sosedu, nekako otožnemu kovači Gogali, znanemu najboljšemu prijatelju Knafljevemu; „lepo te je v smole posadil tvoj dragi, na kterej sediš lahko tako dolgo in čakaš, dokler te biriči z menoj vred med nebo in zemljo ne povzdignejo; ti že veš, kaj se pravi to. Potém pa pride Knafelj kakor judovski stotnik na Golgati gledat, ali zletite res najiní duši črni kakor tvoj meh raz vislic.“

Ko se smejejo ostali temu govoru, zmrači še Gogala bolj svoj obraz, a Goriček ga hoče utolažiti menéč:

„Kdo vé, ali ni Knafelj že med nami. Morda ondi pri Stobejki sedi in ima mačje kosti in Kolomonov cvet v žepu, da ga nihče ne vidi; on pa vse vé in čuje vse in potém proda in izda vse Kramarju, istemu lišaju sodnijskemu po tri in trideset srebernikov enega. Bašte, dobro kupčijo lahko opravi, če hoče.“

„Molči, smrt ti konjska, in ljudij črez zobe ne vlači! Tudi ti še niz nocój zadnjič v skledo zajemal, da nam Grintovčev cvet pod noge mečeš, lakota, in hočeš, da bi se sprli in stepli vsi,“ zareži se zdajci orjaški Gogala in raztegne roki, kakor da bi si hotel rokava zavihati.

Poslednje opazi Goriček in tudi razume; zaradi tega skuša neka svoje poprejšnje nagajivosti popravíti, rekoč:

„Kdo pravi, da jaz ljudi obiram, kakor škof race in piščeta ob petkih in svetkih. Če pa kakovemu lenemu in pozabljivemu piščancu eno ali dve peresi izpulim in vam z njim tukaj pišem in rišem, kako naš voz rac klanca v prepad drči, s tem le Lutra Martina hvalim in našo sveto stvar na boljši tir spravljam.“

Tako je modroval Goriček in ni hotel razumeti, zakaj ga njegov tovariš na desni s čevljem pod mizo v koleno drega in v stegno ščiplje.

„Leskovic,“ pravi nató, ko ga ujezi to skrivno nadlegovanje, „véš, kje je Davovec, te vprašam jaz!

Tam gori, razumeš me, bil sem jaz nocoj. In ko sem v resji za smrekovim gozdom na trebuhu ležal, stisnole so se mi nehotoma oči in zaspanec me je premagal. In ko sem zadremal ondi, pritekel je bel planinski zajec k meni in zašepetal mi na uho: „Varuj se Goriček! Nocój, ko bodeš pri Cerkljanskem župniku večerjal in iz vrča vino pil, ízdajal bode nekdo tebe in tvoje učence. In ko vas bode prodal vse skopaj za slab kup mladoletne zaljubljene plavolaske, pridružil se vam bode in pil bode z vami iz enega vrča in jedel iz ene sklede. Ti ga bodeš spoznal edini Góriček. Podaj mu, da ga vidijo vsi, požirek vina in reci mu: Prijatelj, tvoja ura še ni prišla!“

Spogledali so se tovariši, ko je razkladal Goriček šaléč se svoje sanje in smejali so se, akoravno je bil nekako posiljen ta smeh. Katarina Stobe, ki je do sedaj ves čas molčé v kotu slonela in opazovala poteze na svojih dlaneh, kakor da bi hotela prorokovati iz njih, dejala je resno: „Goriček, ti si nocój nas vseh dobro voljo v najem vzel; a dokazal še nisi, da si zanesljiv poročevalec. Omenjena ura je prišla, a tvoje obljube se niso izpolnile.“

„Copernice naj me odneso v oblake ín krokarji naj me okljujejo, če sem se toliko zlagal, kolikor imam za nohtom črnega, mati Stobe. Če pa oni ne govoré resnice, ki o njej pridigujejo, in se majó kakor klepetec ob vetru na jablani, zakaj na-me goreče oglje mečete? Ko bi znal jaz gosje pero sukati, napisal bi pismo doli v Ljubljano deželnim stanovom, naj nam novih pomočnikov priskrbé, ker so se stari v ljubezni, a ne do Lutra, temveč do zapeljivosti ženstva, jeli topiti kakor led, ko potegne jug.“

S strupenim pogledom kaznovala je Katarina Stobe te besede in tudi Krištof Švab se je nekako bližje k svojej sosedi pomaknol, kakor da bi hotel pokazati, da ni sicer prijatelj coelibatu, pa da oni zaradi tega vendar nihče oporekati ne more bojazljivosti in lenobe v verskih stvareh. Med tem pa, ko si je Goriček novih važnih argumentov za svoj zagovor nabiral, odpró se nenadoma duri, in Jarnej Knafelj stopi v sobo. Akoravno so zbrani tovariši prej obirali svojega voditelja in mojstra, pretresel je vendar vse zapored njegov prihod tako močno; da so vstali kakor na povelje in ga pozdravili z globokimi pokloni.

Lep je bil Knafelj, ko je stopil ponosno kakor plemenitaš med svoje tovariše. Resen zamišljen, a miren liki vojskovodja in kakor da bi se ne bilo ničesar zgodilo od zadnjega zbora v Kranji, razjasnjeval je Knafelj verske zadeve in govoril o hudih časih, kteri preté njim vsem po crkvenej in svetnej gosposki. Opominjeval je potém k vztrajnosti in neomahljinosti, ki vodi h gotovej zmagi.

Molčali so vsi in strmeli, takovo moč je imel Knafelj do svojih tovarišev. Nihče si ni upal vprašati svojega mojstra: Kje si bil, kje si hodil toliko časa, in mu reči: Opraviči se, zagovarjaj svojo lastno mlačnost! Celo Goriček, ki je prej vedno jezik brusil in zbadal na desno in levo ter se široko ustil, otrpnol je zdajci kakor božji volek, če ga na dlan položiš, in najrajši bi jo bil popihal skozi zaprte duri v nočni zrak. Pekla in skelela ga je namreč vest, da ni bil mož-beseda. Prelomil je Knaflju dano obljubo zaradi iste plavolaske, in poslednji ga je celo lahko čul, kako ga je on obiral in smešil v družbi in svoj grenki žolč izlival na njegovo ime.

Pozno je že bilo, ko je hotel Knafelj zapustiti zbor menéč, da mora še pred dnevom biti v gradu, a nenadoma vstane do sedaj molčeča Stobe ter mu zakliče: „Stoj!“ S krepkim glasom pripoveduje potém zgodovino luteranske podružnice v Podgorji in omenja, kako je zapuščena in brez voditelja, in da mora ona, slaba ženska, opravljati službo in skrbeti za vse. A prosila je že toliko potov nekoga, ki je bil ponosen nekdaj svoje pomočnice in prijateljice, naj pride vsaj krstit v Podgorje otroke in poročat ženine in neveste, ali zastonj. „On, ki naj bi bil zvezda, v ktero bi se ozirali mi njegovi prijatelji, postal je malik svojega lastnega srca, ki pelje nas, vse v pogubo.“

Strmeli in pogledovali so se zbrani tovariši pri teh besedah pogumne ženske. Dobro so vedeli, kam letijo te strupene puščice. Knafelj pa je zbledel, a rekel črez nekoliko mirno:

„Jaz umem, zakaj ste me vabili sém nocój in da pričakujete opravičevanja od mene, ker sem molčal nekaj tednov. Jezili se bodete in me preklinjali, če vam rečem, da ste se motili in goljufali v svojih na zorih. Čemu z glavo v zid prodirati in v zanjke mušice loviti? Mirujmo, dokler se zbira oglje vse dežele proti nam iti zbirajmo na tihem vse svoje moči, da udarimo, ko se razpodé sedanje megle, s toliko večjo odločnostjo zopet na dan. Poročil sem ta svoj sklep vrhovnemu mojstru v prognanstvo in ga prosil posebno, naj zapové, da se ne vmešujejo javilo v naš posel ljudje, ki niso poklicani zá-nj in ki le škodujejo našej stvari s svojo nepremišljenostjo. „Mulier taceat,“ pravi že sveti Pavel, to naj velja tudi pri nas.

Zaradi tega izrečem, tu javno, da sklene nocojšnji zbor, da smejo le praví duhovniki opravljati javno službo božjo. A kar se tiče moje lastne osebe, protestujem odločno, da se postavlja ona pod kontrolo neomikanega postopača.“

Tího je bilo nekaj trenotkov po teh besedah s posebnim naglasom govorjenih, da bi se bila čula miš; ko bi si upala iz svojega skrivališča v luteransko sobo. Le Katarina Stobe je trepetala na vsem životu, in njena roka je segla skrivaje na mizo, kjer je ležal oster, dolg nož. Polagoma ga je spravila pod svojo obleko, in ko je stresla še nekekrati svoje črne lase in zadrževala sapo, ki je silila kakor zaprta reka na dan, planola je nenadoma izza omizja s povzdignenim nožem — na Knaflja in strašen boj se je vnel. Ko je pa zapazil Goriček, kako maščuje njegova pogumna prijateljica svoje razžaljenje, ohrabri se tudi on, priskoči na pomoč in kriči:

„Čakaj ti pasjedlakec, jaz ti bom dal vetra, da ti bo po črevih piskalo, in zaznamoval ti bom na čelo neomikanega postopača, ti griva zaljubljena!“ In v tem trenotku imela sta Stobe in Goriček Knaflja na tleh in sta ga obdelavala z vso silo ne gledé, ali pada po nosu ali po boku. Ubila bi ga bila v nepopisljivej jezi, ko bi ne bil priskočil orjaški Gogala in zgrabil suhega Gorička za hlačni rob in ga dvignol od tal kakor mlado mačko, da je molil vse štiri od sebe in brcal in suval na vse svetovne strani. Težje pa je ukrotil razjarjeno žensko. Zapletle so se namreč njene roke v dolge črne Knafljeve kodre in jih niso hotéle izpustiti brez celih šopov med prsti za plačilo in maščevanje. Stoprav po dolgem trudu oprostil je Gogala svojega prijatelja iz rok razžaljenih tovarišev ter mu pomagal na prosto.

Tako se je izpremenil luteranski zbor v Cerkljah nenadno v žalosten boj in prepir ter je imel važne nasledke za razširjevanje krivoverskih idej na Gorenjskem. Jasno je bilo namreč iz Knafljevega govora vsem, da se je on čudno izpremenil, in akoravno mu do sedaj ne morejo oponašati tenegatstva, izgubil je vendar mnogo zanesljinosti. Sklenolo se je torej opazovati natanko vse njegovo delovanje, in zató so izvolili njegovega prijatelja Rokavca. Nekteri so celó trdili, da bi bilo najboljše, ako bi se popolno Knaflja iznebili, in drugi so zopet obljubovali, da hočejo skrbeti, da se zgodi to skrivaje in brez vsega hrupa.

Deveto poglavje.[uredi]

Čuden človek to, če me ne vara razum,
Izdati me hoče in zapustiti.

Sofoklej.

Bilo je nekaj dnij po tej dogodbi. Sodnik Kamliškega mesta Gregor Kramar bil je neko jutro jeznorit in slabe volje, da še nikdar ne tako. Vso noč je namreč vodil on sam cesarsko patrolo po Podgorji in notri tam v Tunjicah je bil in zalezoval pridigarico Stobejko ter jo skušal v pesti dobiti; a hodil je zastonj in se potil.

Baš danes je hotel pisati ljubljanskemu škofu Urbanu veselo novico, da je njegova pridiga v Kranji in pa ostrost posvetnih óblastnij popolnoma iztrebila luterance in prepodila jih gori na Nemško, ko mu prileti na vse zgodaj neki kmetič oznanjat o velikem krivoverskem zboru v Cerkljah, pri kterem so bili tudi Knafelj in Stobe in Rokavec in kdo zna, koliko še drugih malharjev. Tej novici je še poročevalec skrivale pristavil, da je baje tudi Cerkljanski župnik Krištof Švab ves luterš, ker so baš pri njem zborovali luteránci in še tisto zanikerno Stobejko so povabili tja.

Poslednje je udarilo kakor palica po glavi vestnega katoličana in najhujšega birokrata Kramarja, saj je gospod Švab njegov osebni prijatelj. Kaj hoče torej poročati v Ljubljano? Kakor črez noč presekan in uničen je njegov lep črtež in pohvala, ktere je pričakoval od višjega škofa. Jezil se je torej Kramar, suh, visokorasten uradnik, ter dirjal po sobi, preklinjajóč vse krivoverce, in z obrito glavo je majal, da se mu je tresla siva lasulja na njej, kakor da bi veter po prosu pihal. Napósled pokliče iz sosedne sobe svojega pisarja in ga vpraša:

„Koliko ukazov sem natočil za lov na luterance?“

„Deset, milostljivi sodnik,“ odgovori boječe in ponižno pisar.

„Koliko sem dal razpisati cesarskih daril za Knafljevo glavo in koliko za njegove tovariše?“

„Za Knaflja štiri sto srebernjakov, za Rokavca in Avniča tri sto in petdeset, za Stobejko tudi toliko, za ostale po tri sto brez izjeme.“

„Vzemi pero in napiši dvajset ukazov in razpošlji jih v vse fare in vasi ter pristavi, da plačam jaz iz svojega žepa povrh še sto srebernjakov za živega ali mrtvega Knaflja in baš toliko za isto copernico Stobejko!“

Zgodilo se je tako, kakor je velel mestni sodnik. Še isto popoldne so hiteli biriči z novimi ukazi na vse kraje, in kmalu se je govorilo po vsem Kamniku in v okolici o teh lepih nagradah za krivoverske glave.

Baš drugi dan se je vračal Goriček po stranskih potih črez šentjursko goro in Stranje iz Cerkelj v Kamnik. Čul je že med potem, da je zvedela gosposka o Cerkljanskem zboru in da nastavlja mreže njegovim obiskovalcem. Priklatil se je torej skrivaje proti noči v Stranje, in ker je skušal zvedeti, koliko je resnice o tej novici, pomaknol je svoje široko krajno pokrivalo globoko na oči in je stopil v Goltesovo krčmo pit kapico žganja.

K sreči je bila krčma prazna. Samo v zgornjem konci sobe imel je na klopi razstavljeno črevljarsko orodje majhen, suh črevljar, ki jo staremu vozniku Goltesu kvadraste črevlje krpal. Prestrašil se je nekoliko Goriček tega moža, kajti spoznal ga je. Bil je Jurij Kriškar iz Grabna, hudoben in jezav mož, ki po hišah nove črevlje dela in stare krpa, a pri tem ljudi obira, luterance in katoličane vse povprek, kakor družba nanese, tako da nihče prav za prav ne vé, ktero vero ima on sam, ali vražjo ali nobene. Povrh se je še spomnil Goriček, da je Kríškarju celó nekaj grošev na dolgu, ker mu je že pred enim letom črevlje popravil in ga več potov terjal, a on je le odlagal in obljuboval.

Verjetno je torej, da Goričkovo stališče ni bilo prijetno. A. vendar ni hotel kazati, da se boji suhega črevljarčka; za mizo je sedel in glavo tako obračal, da je oljnata svetilnica le njegovo pokrivalo obsevala, lica pa ne.

Kriškar, bistra, premetena glava, opazil je takoj, da se mu nekako pivec skriva tor mu niti pijače ne ponudi, kakor se spodobi pri krščanskih ljudeh. Zaradi tega si misli: Čakaj me, kocina ti plesniva, pogledati ti hočem v obraz, in ti sam mi ga postaviš pod nos, če le sam Kurent nisi. Zatorej zatoči črevljarček, ko šiva in vbada raztrgano kvedrino, nenadoma skrivaje šilo pod klop, kjer Goriček sedi in pravi: „Sosed pivski, nategni svojo roko in skrivi za božji dar svoje hrbtišče in poberi mi šilo pod klopjo! Vidiš, ta kvedrina razcapana mi kar med koleni razpade, če jo zdaj, ko sem ravno zaplato ná-njo pribil, pasti pustim.“

Kaj je hotel Goriček nasproti takovej prošnji? Da bi mu ne bilo potreba govoriti in se s svojim glasom tovarišu ovajati, upognol se je pod klop za šilom in sicer tako nesrečno, da je zadel z glavo ob mizo in mu je odpadlo pokrivalo, ter je ves svoj obraz tovarišu črevljarčku odkril.

„O ti konjski lišaj, o ti preljubi Goriček, kaj smo mi tu mi? Pa tako prevzetni in ošabni kakor vrabec v polnem prosu! Lejtes, lejtes, šenta! Še pozdrava nimaš, ti šmarni romar, za svojega znanca smolca; ki ti je vendar že senc ter tja črevlje zakrpal, kedar sta ti palec in šantava peta na beli dan pogledovala.“

Tako je vzkliknol videzno nevoljen črevljar ter svojega tovariša objedal in obiral, ko ga je spoznal, vidéč ga razoglavega pobirati šilo.

„Molči za pet Kriščevih ran, Kriškar, lepo te prosim,“ šepne potém bled in prestrašen Goriček in s šilom vred tudi svojo polno kupico žganja tovariša podá.

„Ta pa ta, greje kakor peklenščekovo olju in grenek je kakor sama čmerika,“ odgovarja črovljarček, ko sprazni kupo in svoj suh in ščetinast obraz tako silovito kremži in razteguje, da je Gorička skoro strah.

„To ti povém prijatelj,“ nadaljuje črevljar, „ko bi te prokleto luterance, ki nam vero pačijo in se za mejami ženijo kakor zajci, pomočil v sod takovega žganja in še povrh nekaj šentjanževih rož in jerebike primešal, belila bi se jim koža, da bi lahko biče pletli iz nje in vse hudiče celó iz pekla z njivni pregnali, kar hi bilo za nas grešne katoličane precejšnje vrednosti.“

Jezile so te nagajive beseda Gorička, da je svoj jezik skrivaje grizel in pristavil potém: „Kriškar, rečem ti, drži jezik za zobmi; poznal me, jaz nisem hudoben človek. Pil bodeš kakor mavrica ako ne —“

Razsrdil je poslednji stavek jeznoritega črevljarčka, posebno ker je že dolgo časa Gorička zaradi istega dolga na piki imel. Da bi se ga on bal, tega ne

„Robida ti oglojena luterska, kdo pravi, naj molčim, in pa tebi? Veš, če hoče Kriškar, še nocój visiš kakor strašilo na zelniku ondi na jablanovej krozulji; pa noče, in vesel hodi zarasli tega. če te pa to žganje peče in ti ga je žal, vrnem ti ga trikrat toliko, samo tiste dolžne groše mi plačaj, sraka ti lačna!“

Te srdite besede vzemó Goričku zadnji pogum, s kterim je hotel oplašiti prej nagajivega tovariša. K črevljarčku se torej pomakne in pravi proseče:

„Ne jezi se kakor gad, saj ti nikdo na rep ne stopa. Rajši svoje strupene zobe nazaj potegni in ne izdajaj me, prijatelj; saj se še oba lahko kdaj v življenji iz ene sklede najeva. Nihče ne vé, kdo ga more še po hrbtu popraskati, ko mu lastna roka odreče.“

Goričkova pohlevnost je nekoliko utolažila jeznega črevljarja, a njegov prirojeni hudobni dovtip je stoprav vzbudila in mu dala dušek.

„Po črevih nam bode piskalo zdaj nam vsem luterancom, kakor po mehu.“ pravi zopet hudobno Kriškar in vpraša kakor navlašč potém: „Saj si slišal Goriček, kakove ukaze je sodnik Kramar v dežel poslal?“

„Kaj bom slišal, nič slišal jaz, kaj meni masi luteranci?“ zagovarja se Goriček, hotéč zakrití svojo zadrego.

„Torej si tudi ti izmed istih, ki so v Cerkljah zborovali in neki sklenoli Knaflja za luteranskega škofa izvoliti, mene pa naprositi, naj mu takove črevlje naredim, da bode v njih kakor Torklja gore preskakoval, kedar mu bode Kramar s svojimi biriči za petami,“ norčuje se črevljarček.

„Brez šale prijatelj, ti me poznaš po obrazu, kakor ježa po ščetinah, da sem pravi krščanski človek in da sovražim Knaflja kakor sedem naglavnih grehov. Govori torej, če veš kaj o Kramarji in o tistem zboru ali kali!“

„Kaj si mar v duplu spal gori v črnem grabnu kakor polh, da ne véš, kar ves okraj vé in o istih pet sto srebernjakih govori, ktere je Kramar na Knafljevo glavo razpisal? Prokleto mastni bi bili ti novci, če tudi Judeževi, nič ne dé, in prilegli bi se želodca kakor lovskemu psu klobasa, ko bi vedel človek, kje tiči tísta krivoverska korenina, ki toliko vina obeta.“

Z nekakim posebnim naglasom izgovoril je Kriškar te besede in raztegoval je svoja zijava usta na smeh, kakor da bi ne verjel prav tej sodnikovej obljubi. Opazoval pa je svojega tovariša, kajti dobro je vedel, da če je le komu, znano je Goričku Knafljevo skrivališče in pa novica o Cerkljanskem zboru.

Goriček se je s prva skoro prestrašil črevljarčkovega poročila in odgovoril je nekaj, kar ni bilo niti „bev“ ni „mev“, potém pa dejal:

„Pet sto srebernjakov, praviš Kriškar, obljubuje Kramar?“

„Ti si učen kakor gospoda sama; le v Kamnik pojdi in beri; na vseli oglih je napisano s črnim na belem, da je tako. Povem ti, kakor bi se za ušesom popraskal, tako lahko zaslužiš toliko denarja, da ob belem dnevu tri leta brez dela na trebuhu ležiš, če hočeš.“

„Ali bi ga ti izdal Kriškar, ko bi bil luteranec in Knafljev prijatelj?“

„Zakaj pa ne? Ko bi le vedel zá-nj! Veš, v nebesih je za enega luteranca toliko plačila, kakor za devet in devetdeset takih navadnih grešnikov, kakor smo mi. Veš, če je tudi obešen potém ali kar si bodi, s toliko denarjem lahko nekaj dobrega zá-nj storiš, in še hvaležen ti bo potem onkraj, da si ga izdal in izveličal.“

Utihnol je nató Goriček in videlo se mu je na obrazu, da bojuje hud notranji boj med dvomom in vero, ali bi zaupal tovarišu ali ne.

„Ti si izkušnjavec Kriškar, da veš. Ujeti me hočeš v mreže in me izdati, ko bi rekel jaz komu, da vém za Knaflja ali da se polakomnim tistih pet sto srebernjakov.“

„Kaj bodeš ti griva nezaupljiva? Kaj misliš, da bom sam sebe v nevarnost stavil in jezikoval, kar ni nič? Jaz le tako govorim, da bi bilo dobro za naju, ker sva reveža oba, ko bi mogla poleg drugega plačila še tudi nekaj grošov seveda skrivaje zaslužiti.“

Poslednje besede so Gorička popolno omamile. Verjel je zdaj vsa in v ogenj bi bil šel za resnico črevljarčkovih besedij.

„Kako dolgo še šivlješ nocój?“ vpraša potem Kriškarja.

„Kolikor časa hočem. Jezi me ta beračija kvederska, da bi jo že zdaj v Bistrico zanesel in vse orodje z njo. Nič ni dandanes s šivanjem, ti povem Goriček. Bolje je beračiti ali pa krasti, ti pravila.“

„Pasti torej in z menoj hodi! Povedati ti imam marsikaj,“ pravi Goriček in zadnjo kapljo žganja izpije.

Kriškar se ne dá siva pota prositi. Jasno mu je bilo, da vé Goriček za Knaflja in da je pri volji izdati ga. Zaradi toga vrže šivanje pod klop, uredi nekoliko svoje orožje, skrivaje pa utakne svoj nož krivec, s kterim sicer podplate obrezuje in svinjske kože razdeluje, za srajco ter reče krčmarju Goltesu, ki baš v tem trenotku v sobo stopi:

„Slabo olje si prilil nocój leščerbi, Grega. Ne vidim več prav mašiti lukenj na kvedrini; zaradi tega pospremim nekoliko svojega prijatelja proti Kamniku.

Mrmral je sicer na tihem krčmar in klel, da niso delci za drugo kot za pitje; a ugovarjati si ni upal črevljarčku, akoravno je dobro vedel, da je z lučjo le svojo lenobo zagovarjal.

Deseto poglavje.[uredi]

Že zgrabil jo je za bele roké,
Pa vleče jo tje do globoke vodé.

Stritar.

Tema je bila kakor v rogu, ko stopita naša znanca Goriček in Kriškar na plan in ubereta kolovozen pot proti Kamniku. Nekaj časa hodita molčé, potém pa pravi Goriček:

„Veš, prijatelj, da je vendar le grdo izdajati prijatelja, ki mi ni storil žalega nikdar. Meni se kar srce krči, ko pomislim, da bi znali Knaflja v resnici obesiti, ko bi ga prodala midva Kramarju.“

„Kaj boš ongavil takisto, kar ni nič?“ povzame zdajci lisičji Kriškar prepričavši se, da ima svojega tovariša v kleščah kakor zaplato pri šivanji in da ga bode stiskal in nategoval toliko časa, da bode mehak in voljen kakor hruška pečena. Zatorej reče:

„Goriček, ti si katoličan, je-li? K spovedi hodiš in k obhajilu po cerkvenej postavi. Daj mi roko, da je res, kar mislim o tebi, stoprav potém ti morem zaupati nekaj važnega!“

Tresel se je Goriček in mrzel pot mu je lezel po hrbtu pri tem vprašanji, saj je vedel, kako je z njegovo vero, a izdati se ni upal hudobnemu Kriškarju, zaradi tega mu podé, desnico v znamenje, da je dober katoličan.

„In veš, prijatelj, kaj veleva postava cesarska vsakemu pravovercu, ki zve kaj o luterancih? Naznaniti in ovadíti ga mora gosposki, ako ne, je kaznovan sam z večletnim zaporom.“

Stresla se je pri teh besedah Goričkova desnica v tovariševej, kar je dobro čutil poslednji ter nadaljeval potém:

„Goriček, jaz ti na nosu berem, da veš za Knafljevo skrivališče in dober katoličan si, kar trdiš sam; torej stori, kar je tvoja dolžnost, če ne, storim jaz, kar je moja.“

Te besede je izgovoril črevljarček s hudim glasom in še bolj se ga je ustrašil Goriček, kajti žal mu je bilo, da se je izdal tako daleč tovarišu, da mu skoro več niti ne more. Domislil se jo tudi, da je neumnost pripovedovati zdaj Kriškarju o Knafljevem skrivališči; saj mu tu na prostem več škodovati ne more, povrh bi pa še moral deliti razpisano nagrado z njim, ko bi ga skupno izdala. Lakomnost do novcev ga zopet urdu izdajati ljudi rekel precej osorno: „Jaz nič no vém, Kriškar, tudi je grdo izdajati ljudi, ki nam niso storili žalega.“

„Kaj?“ zakričal je zdajci črevljarček razjarjen. „Tri sto kopit, pa tvoja garjava glava bode mene za nos vodila sem v noči? Kaj misliš, da sem jaz oči izposodil tedaj, ko si s Stobejko k Bobku v Podgorje zahajal, ti ščetina luteranska, zdaj mi bodeš pa lagal in o poštenosti in krivici poduke dajal?“

Molčal je Goriček pri teh besedah, le same jeze je jezik grizel; kajti prepričal se je, da ni z njim odkritosrčen črevljarček, da ga pelje morda sam k Kramarju in ga skupno s Knafljevi izda. Trdno sklene torej Goriček iznebiti se ga nocój na vsak način, naj velja kar hoče. Zdaj jame urneje stopati in trdi vedno razjarjenemu tovarišu, da se moti in krivo sodi. Na. dolgo in široko mu tudi razjasnjuje, da je Knafelj skrit v Podgorji, pa da ga gresta še nocój oba z biriči lovit itd. Kriškar zvita glava pa je urno pretuhtal, da laže tovariš, in opazil je tudi; da stopa bližje ob Bistrici, kakor je potrebno. Vzbudila se mu je torej misel, da ga hoče Goriček pogubiti; zaradi tega je hodil par stopinj za tovarišem in je stisnol črevljarski krivec, vzemši ga na tihem izpod srajce, v pest. Kmalu potém pusti Goriček svoje pokrivalo z glave pasti, da se zvali po bregu v Bistrico in zakliče:

„Kriškar, pomagaj, lovi mi pokrivalo, ti si uren kot podlasica, jaz sem pa hodil že mnogo danes, težko se pripogujem!“

Kriškar je stopil navlašč na breg in zrl za pokrivalom, a dobro je pazil na vsak gibljej tovarišev.

In v resnici, ko zagleda Goriček svojega tovariša na levi ob vodi, zavrtel se je proti njemu, kakor da bi ga bila osa piknola, zgrabil ga za ovratnik in zaklel: „Čakaj me, ti smrt oslovska, jaz ti pokažem, kaj se pravi mere v past hudičevo loviti.“

Izgovorivši skušal je z vso silo pahnoti tovariša v deročo Bistrico baš na mestu, kjer je delala globok tomun; a Kriškar, ki je sam prežal in pričakoval napada, vrgel se mu je hipoma poet noge in kakor da bi trenol, podrl ga je na tla, zlezel mu na trebuh ter ga jel srdito s pestmi obdelavati. Goriček je kričal na vse pretege in se zvijal pod svojim tovarišem in ga prosil, naj ga pusti, saj bosta novce za Knaflja delila.

„Ti in tvoji lutrovski novci! Jaz jih zaslužim lahko sam brez tebe, če hočem, a jaz ne izdajem prijatelja kakor si ga mislil ti, ali tebe bi, ko bi bila tvoja griva groša vredna, pa ga ni. Zdaj vém, kakov zanesljiv tovariš si ti nam luterancem; kajti vedi, tudi jaz sem Lutrov prijatelj in sem te le skušal, kakovo hudičevo dušo imaš.“

Tako je zmerjal in obdeloval Kriškar svojega tovariša. Nató pa pristavi:

„Spomin moram vendar tudi imeti od takovega zvestega prijatelja, kot si ti pasjedlakec.“

Izgovorivši potegne krivec in odreže hipoma Goričko desno uho. Zatajil se je zdajci Goriček kakor jež in sapo je na-se vlekel; kajti to si je mislil, more me še rešiti iz rok grozovitega črevljarja.

„Dovolj imaš,“ dejal je v resnici potem Kriškar, vstal je, raz videzno nezavestnega tovariša in odhajaje z odrezanem ušesom pristavil:

„Zdaj pa le pojdi in izdaj prijatelja biričem. Zaznamoval sem te tako, da pozna ves svet Judeža Iškarijota.“

Danilo se je že in ondi za Bergantovim hribom je rudela jutranja zora, ko se vzdigne Goriček ob Bistriškem bregu in kolnéč daljo gre, kolikor mu raztepeno in krvavo truplo dopušča. Vedel ni s početka, kaj mu je storiti, ali naj Knaflja izda Kramarju in z lepimi novci v roki zapusti luteransko družbo, pri kterej ga bode brez dvoma ta grivec, skriti Kriškar, o kterem ni mislil, da je res luteranec, očrnil, ali naj pa ondi Kriškarja za odrezano uho in za dreganje s krivcem v rebra losi.

Prišedši potém pred sodnikovo stanovanje na Malem gradu, prestreli se, kakor da bi bilo treščilo pred-enj; kajti na vežnih durih zagleda pribito svoje lastno uho.

„Prehitel me je ta prokleti pasjedlakec in me brez dvombe izdal,“ pravi Goriček samemu sebi in zapusti urno, kolikor ga morejo noge nesti, grad in se izgubi v mestnih ulicah.

Enajsto poglavje.[uredi]

Odhajaš že? Še dneva zora spí,
To slavca k je v seči žvrgolenje,
Škrjanca ziblje še v razorji sen.

Romeo in Julija.

Trikrat je vzhajal mesec potém, četvrta noč pa je bila oblačna. In v takovej noči je čakal Knafelj grajsko hčer pod košatim kostanjem ob grajskem ozidji na severnej strani. Saj niti je obljubila, da čuje, dokler ne pospi vse po gradu, pa da je ni strah same iti skozi dvorišče na vrt pod visoko drevó.

Knafelj je položil roki okoli njenega života, ko je pritekla po peščenej stezi, in dolgo jej je zrl molčé v lepo plavo okó. Potém jo je vprašal: „Lavra, ali me res ljubiš tako, kakor nevesta svojega ženina, ki mu sledi, če je treba, na konec sveta in deli z njim gorje in srečo?“

Tiho je bilo zdaj nekaj časa, da se je čulo težko dihanje grajske hčere, ki je nagnola lice na ljubčekove prsi in dejala boječe: „Zakaj govoriš tako, dragi moj?“

„Zato ker te ljubim tako nepopisljivo, kakor solnce zemljo, ktere se nikdar nagledati ne more, ki jej pošilja bledo luno, ko pada v morje, in zlato zoro, ki naznanja prihodki njegovo ljubezni.“

„In zemlja je tudi hvaležna za tako milobo. Lepo cvete, zeleni in zori o solnčnih žarkih in umre ter zledeni, ko pojemlje luč njenega tovariša,“ odgovori urno deklica.

„Kaj si rekla? O reci še enkrat, draga moja: Zemlja zeleni v ljubezni in umira brez nje! Kaj pa človek, povej Laura, kaj je on brez ljubezni?“ povzame Knafelj in strastno poljubi svojo tovaršico.

„Ti si danes tako čudno razvnet, dragi moj; takov še nisi bil nikdar, kaj ti je?“ vpraša nekako boječe Lana potém.

„Nič mi ni, samo bojim se kako bode živelo moje srce ko mu izgine za vselej luč tvoje ljubezni; saj pravis, da zledeni celo zemlja brez milodejne gorkote.“

„Ti dvomiš o mojej ljubezni? Sramuj se take misli brez vzroka!“

„Lavra moja, srce človeško je uganjka, ktere najvišji modrec razvozlati ne more. Izpreminja se kakor luna na nebu, ki sveti le nekaj ur, ki vzhaja vsako noč pozneje in pozneje, a naposled izostane.“

„Kaj sem ti storila, da trpinčiš s takimi mislimi nocój mojo srce, in vendar si obetal da mi imaš poročati važnih stvarij, kterih naj se ne strašim.“

„Pač zlata Lavra, čemu ti zakrivam oblak, ki se je privlekel nad najino ljubezen, ki vsuje, prej ko se morda zaveda, ledeno točo, ki uniči zadnjo bitko upa o lepej najinej bodočnosti; zakaj povém ti, dete moje, prej nego solnce trikrat vzhaja, odpelje me pot za one daljne gore ondi za v nebo kipečim Triglavom.“

Stresla se je grajska hči po vsem životu pri teh besedah in desnica, s ktero je gladila otožno tovariševo čelo, zdrsnola jej je ob životu, in deklina vpraša: „Ti greš, zakaj groš, kam groš in brez mene, in za vselej?“

Toliko stavljenih vprašanj v enem stavku, kdo bi jih odgovoril tako urno in z lahkim srcem?

„Jaz odhajam, ker te ljubim, kakor še nisem in ne bodem nobenega človeka več na svetu, bolj kakor samega sebe, kot domovino in bolj, sramujem se skoro te besede, bolj kakor sveto stvar, kterej sem izročil svoje nesrečno življenje. Lana moja, jaz grem, ker ti vošim srečo, ker ti ne želim takove osode, kakoršna je moja; kajti mene bodo, če me še niso, izdali prijatelji moji, ker sem jim mlačen, nedelaven tovariš. Kam grem? To vprašanje je lahko, a težek odgovor. Tja, golobica moja, kjer ni potreba človeka zatajevati svojega prepričanja, kjer vlada mir in bratoljubje, in kamer me vabi moj prijatelj Primuž Truber, kterega preklinjajo njegovi rojaki za njegovo ljubezen.“

Tako je govoril Knafelj svojej tovaršici ter pristavil brišoč njene v curkih tekoče solze po bledem lici:

„Odpusti, draga moja, tem besedam! Ti, le ti bi mi bila lahko še rešilni angelj, ki bi me priprljal s pota moje pogube, kakor učé vaši duhovniki, v naročje crkvi, v kterej me je rajnka mati moja izredila. Zdaj je prepozno. Prisegel in zaklel sem se tovarišem, da ostanem zvest strojim načelom. Povrh si zapomni, skrivna prijateljica moja, kdor izpremeni svoje dejanje brez prepričanja iz osebnih uzrokov, je renegat. In tako najbolj gnusno, vse veke od vseh narodov prokleto ime, bila bi moja smrt. Prosim te torej še enkrat, odpusti mi, nepozabljiv angelj moj! Jaz ne morem tu zaradi tebe več ostati, ti pa z menój, s prokletim luterancem, bežati ne smeš, in ti ne velim, — ker te ljubim.“

Tiho je bilo po teh besedah pod grajskim kostanjem. A med tem se je grajska hči izvila iz Knafljevega objetja in dejala resno:

„Pojdi dragi moj, če je tako, kakor praviš! Zaradi mene ni vredno prelamljati danih priseg. A ničen je izgovor, da odhajaš zaradi tega, ker me ljubiš! Povej mi za slovo, kje je zapisano v sv. pismu, da vpraša prava ljubezen po veri in stanu. Knafelj, ti si velik učenec svojega mojstra, a poslednjega stavka nisi razumel. Zaradi tega pojdi sam, kamer te je volja, kdo vpraša —.“

Poslednjega stavka ni izgovorila grajska hči, le z obema rokama si je zakrila obraz ter omahnula na peščeno stezo. A Knafelj jo planot kvišku in dvignol v solzah utopljeno deklico in klical:

„Lavra, dete moje, sreča moja, ali greš ti v resnici z menoj? Ali to ne plaši preganjanje, revščina in trpljenje luteranskega duhovnika?“

Odgovarjala ni grajska hči takovim vprašanjem, le oči polni solz so se čistiti in svetliti, in težko dihanje se je pomirjevalo, in mrzle rake so dobivale prejšnjo toploto.

„Hvala ti nepopisljiva, Lavra moja, za tvojo preveliko ljubezen, ktere jaz ne zaslužim in ki je vreden nisem,“ odvrne Knafelj potém in pritisne strastno Lavrino roko na svoje prsi in poljubi deklico v vroče lice, a nate pa reče:

„Uredi torej svoje reči in bodi pripravljena! Tretjo noč te bodem čakal pod ravno tem kostanjem, ali varujva se med tem, da se ne izdava; izgubljena sva lahko oba.“

Vzklikola bi bila samega veselja mlada Lavra pri teh besedah, da bi bil jek po gorah odmeval; saj jej je zrlo naproti lepo življenje na strani ljubljenega moža! Srečna deklica ni poznala življenja niti njegove goljufije ne bridkosti. Bivanje na samotnem gradu poleg bolehnega, čmerikavega očeta bilo je njenemu zgodaj vzbujenemu srcu največje gorje.

Potém sta zaljubljenca v sladkem objetji pod kostanjem še dolgo sanjala o svojej bodočej sreči na Nemškim. Kako si hočeta urediti prijetno življenje, pa kako se ljubiti in zvesta si ostati! In ko se pomiri viharnost v preljubem domovji, hočeta se vrnoti na Slovensko. Saj jima bodi oče odpustil, ko ju nihče več ločiti ne more, in z ljubeznijo mu hočeta potem stotero povračati sedanjo žalost njegovo. Rudeti je jelo nebó ondi za Viženskim vrhom, ko se ločita Lavra in Knafelj, zatrjujoča si še en pot, da črez tri dolge dni ni več za nju ločitve, temveč samo ljubezen, nič kot ljubezen!

Dvanajsto poglavje.[uredi]

„Glaub’ mir’s“ — setzte hinzn der Freund,
Und lachte und seufzte und lachte wieder.

Heine.

Na južnej strani Cerkelj ob cesti stoji dandanes velika zidana hiša v eno nadstropje, in ondi se toči vino, prava kislica in žganje in kakova mesena klobasa se tudi dobi za prigrizek. Na ravno tem mestu je stala za naše povesti pol zidana, pol lesena koča, pricestna krčma. Nič ni ostalo od nje v današnje čase kot hišni priimek: „Pri Jajcu“ in pa pravica točiti vino in žganje.

V tej krčmi „Pri Jajcu“ sedel je tretji večer po dogodbi v prejšnjem poglavji tuj človek in žganje je pil po malem, a precej pogostoma je pogledaval skozi malo okno na cesto, ki v Kamnik in Mengeš vodi. Mračiti se je že jelo med tem in iz zvonika je naznanjal zvon „Ave Marijo“. V tem trenotku je stopil v krčmo visokorasten, debeluhast krčmar, snel je pokrivalo ter jel moliti na glas angeljsko češčenje. Že prej je namreč skrivaje opazoval svojega gosta, a ta mu ni bil nič kaj povšeči.

„Kdo vé, ali ni ta griva ščetinasta povrh še luterš, in mene zapró napósled, ker mu kupo žganja prodajam,“ sodi pri tem opazovanji mož.

Znano je namreč, da je bilo z ostro kaznijo prepovedano občevati z luteranci in še toliko bolj sprejemati jih pod streho. Zaradi tega je krčmar, zvita glava, že težko čakal priložnosti, da jame moliti na glas angeljsko češčenje, tako sklepajóč: „Če moli z menój in mi odgovarja ta griva, kakor se spodobi, potóm je pošten in pije naj, da pod mizo pade; ako ne, skusiti moram, da ga spravim na cesto.“

In pivec ni odgovarjal krčmarjevej molitvi. Pokrivalo je globoko na oči potisnol, po mizi bobnal s prsti in v pijačo je zrl, kakor da bi se moglo kdo zna kaj videti v njej.

Jezila je krčmarja ta luterška svojeglavnost, da mu je kar po hrbtu mrgolelo, vzlasti ker je bil pivec slaboten, majhen možiček, kterega bi si bil upal on sam kakor mačko črez streho zalučati, ko bi bilo potreba. Zaradi tega je prisedel za omizje h gostu rekóč:

„Kam si namenjen prijatelj? Nocój bode temno kakor v rogu. Za ped daleč ne bodeš pred se videl, če skozi vas kolovratiš; povrh je v zgornjem konci še zadnja povodenj most odnesla.“

Dobro je razumel pivec te besede; kajti hudo je pogledal izpod čela svojega tovariša, potém kupo polno žganja izpil ter rekel: „Piščeta se bojé teme; zaradi tega ob solnčnem zahodu na gredi zlete in potaknejo glave pod perutí, nam je pa noč ljubša kot dan, ker lisjaki, ki nas ob solnici oblazujejo, tedaj vso moč in pogum izgube!“

V ustnico se je grizel krčmar; kajti tudi on je opazil, kam merijo te nagajive besede, in jezno je pristavil:

„Kaj pa, ko bi lisjaki po dnevu v brlogu spali in stoprav v noč na lov hodili, in napósled bi ujeli dihurja v past, da bi se zvijal kakor kača, če jej na rep stopiš?“

Ta pogovor, ki bi se bil nedvomno izpremenil v prepir, končal je v istem trenotku tujec, ki je v krčmo stopil in molčé k prejšnjemu pivca prisedel.

Kakor da bi se bil krčmar prestrašil suhega, širokoplečega in rudečelasega prišleca, ker je baš prej o lisjaku govoril, vstal je in odšel po pijače.

„Kako si opravil, pokaži srebernjake!“ rekel je prvi pivec sosedu, ko sta bila sama, in pokazal je z desnico, kako se šteje denar.

Raztegni je tovariš v smeh svoja zijava usta, da se je nekaj umazanih zob pokazalo, in tiho rekel prst položivši na usta: „Molči Goriček, stene imajo ušesa, in še muham, ki nam med pogovorom na nos sedajo, ni vselej zaupati!“

Med tem pa je segel v žep svojih usnjatih blag in položil pest svetlih srebernjakov na mizo, rokóč:

„Glej jih kebre sreberne! Komur takovi pod srajco lazijo, isti je pravi mož, in njega ni o svečnici ni o kresu več v roke ne zebe!“

„In popraskajo ga povsod, naj ga v peto ali v grlo srbi,“ pristavi naš znanec Goriček in seže lakomno po denarji, kakor češ: „Daj, pusti, kaj umeš tí o denarji!“

„Ne glej jih tako, kakor Eva jabelko spoznanja! Veš, ti te ne zapeljejo, kakor so našo prvo mater; kajti ti so moji, a pošteno zasluženi,“ odgovori smeje se tovariš Urban Kos, na pol postopač, na pol mešetar, iz Kamnika na Šutni domá. in Goričkov stari prijatelj, ko svetle srebernjake zopet v žep spravlja.

„Dihur te vzemi, griva lisičja! Kako sva se zmenila o tej stvari? Kaži, štej, polovica je moja; obljubil si mi jo, če ne, zadavim te kakor polha,“ jezi se Goriček in se siloma v tovarišev žep zaletuje in praska po njem kakor petelin, če v gnoji črva diši.

„Ne hodi siten! Ti bi še svojemu patronu, svetemu Matiju kaplje Žganja ne ponudil, griva lakomna, ko bi k tebi prisedel, za en groš bi ga pa še s palico udaril,“ pristavi tovariš šaléč se in meni nič tebi nič po kupi seže tor jo v enem dušku izprazni.

„Smoli na stran in norčijo! Povej, kako si opravil?“ vpraša zopet Goriček in gole radovednosti z očmi namežikuje.

„Ti si kakor smola in tisti naglavni greh, ki mu pravijo lakomnost. Čakaj in potrpi in ne bodí kakor ogenj! Veš, jaz sem bil pri Kramarji in sem mu naznanil kakor pri spovedi vse, kar si mi naročil. In kaj je rekel pasjedlakec sivi? Jaz ti ne verjamem vsega, pravi on: kdo zna, če nisi sam luterš, pravi, in me le za nos vodiš. Če je tako, kakor poročaš, pravi, prepričam se sam in pošljem biriče v Strmol. Potém pa se oglasi, ko ga zvežete in priženete k meni, in izplačana ti, kar je obljubljenega.“

„Torej ti ni nič odštel na roko? Odkod imaš pa srebernjake?“

„Tega ne rečem, da bi ne bil dal ničesa. A z veliko silo sem mu izmolzel te beliče, a ne na račun, le za moj trud mi jih je izplačal, da véš, in moji so kakor je ono žganje tvoje, akoravno ga še plačal nisi in ga baje tudi ne boš, ker nimaš drugega okroglega kakor grlo žejno v svojem premoženji.“

Jezilo je to nepreveselo poročilo Goričica, da se je za ušesom praskal, vprašajoč: „Torej pridejo nocój? Noč je primerna, lune ni in grajščak je z doma. Kakor navlašč je takov čas za lov.“

„Meni nič stari, če jíh tudi ni. Kdo vé, ali ni že kdo ovohal naš sled, in dobiš napósled ti sam s polenom po buči, da se ti ubije kakor pisker. Znaš, jaz ga ne greni lovit, ti stori, kar hočeš!“

„Veš, ker si tako gostobeseden in učen kakor šembilske bukve, prašil te bodem nekaj, potém pa govori ti suša študirana! Povej, od kdaj so rudeči lasje na svetu!“

„Odkar jih je Bog stvaril,“ odreže se modro Kos.

„Poglej, dat nič ne veš!“ odgovori nagajivo Goriček in pristavi: „Od tedaj so, kar je Peter svojega mojstra judovskej dekli iz strahu zatajil, in ko se je potém na dvorišči pri ognji grel, jeli so hipoma kazati vsi črnolasi biriči na-nj, rekóč: Tudi ta rudečelasec je izmed njegovih prijateljev! In on se je ustrašil potém in se razjokal skrivaje, in kamer so padale njegove solze, zrastle so gobe, takozvani „urbančki“, in iz takih urbančkov rodil si se baje ti, stari grešni Urban, ker si izdal svojega gospoda za tiste kobre; zdaj ga pa tajiš in se umikaš!“

Zijal je od strmenja mešetar Urban Kos, ko mu je zastavil Goriček tako uganjko, in molčal je kakor stena. Iz takove zadrege ga je rešil krčmar, ki je veliko mero pijače postavil na mizo; kajti videl je skozi razpočeno steno, da ima prhli pivec denar in da bode dal kaj zaslužka.

Stoprav precejšnja použita kapljica pobratila je zopet naša pivca. Kos je še en pot pripovedoval vso dogodbo pri sodniku Kramarji in tudi naznanil, da bodo pošteno izplačani obljubljeni srebernjaki, če se posreči napad.

Goriček pa je vso to tovariševo odkritosrčnost pripisoval le svojej modrosti, kí je Kosa tako v klešče spravila, da ga na noben naliv za „talijo“ ogoljufati ne more.

Ko še potém pivca razpravljata, kako bi se najbolje porabili novci, da bi tudí kaj prida zalegli, trdi Kos zopet svojeglavno, da bi bilo najbolje z njimi kupčijo z žganjem pričeti. Tedaj bi človek saj vedno najboljša zdravila v hiši imel. A ko nató Goriček nasprotuje in méni, da bi se še lahko ženil potem in bi Marjeto Šelebrinovo, ki je učena kakor sam Luter, k sebi vzel, čujejo se koraki zvunaj in nekdo potrka na okno.

„So že tukaj biriči!“ vzklikne Kos, ko spozna Kramarjevega sodnijskega hlapca s helebardo pod oknom.

Ta klic sede krčmarju tako globoko v pete, da kakor pes, ki jo pleče ukradel, skrivaje za skrivaje izgine in v veži prižgano tresko pohodi. Beseda birič bila je namreč v istem času najhujša za krvnikom. Kjer je ta v svojem poslu prestopil prag, ondi je šlo navadno za glavo. Iz tega uzroka je morda biriško ime še dandanes našemu kmetu nekaj, kar kobre kakor samega škrata in kar bi najrajši strl in pohodil kakor gada na cesti, — saj bil je trt in hojen sam od veka do veka!

Trinajsto poglavje.[uredi]

Pojdi z menoj!
Črnoobrobljena noč se bliža.

Ossian

V Gogalovej kovačnici na Klanci v Kranji bilo je isto popoldne živahno življenje. Že isto jutro na vse zgodaj je namreč tja naš znanec Kamniški črevljar Juri Kriškar pritekel in je Gogalo, ki je v svojej kolibi na rženem otepu smrčal, vzdramil ter dejal: „Juri, če si prijatelj moj in mož-beseda, kakor si vedno bil, kar te poznam, sezi mi v roko in obljubi, da me spremiš nocojšnji večer!“

„Ti kopito, ti šilo ti kamniško, kaj so ti podgano snedle vse možgane in se mrčes notri ugnezdil, da me dramiš, ko bi bilo najlepše spanje in najboljše,“ jezi se sajasti kovač nad črevljarčkom, potém na nasprotno stran leže in pristavi:

„Pa bar zdaj te sova prinese, smolec, ko se mi je sanjalo nekaj tako lepega, kakor da bi komu kdo vlekel med skozi usta in izraelsko mano! Veš, kaj se mi je sanjalo, Kriškar, ti ki umeš dreto vleči, kakor bi na bas godel?“ vpraša potém tovariša, ko se mu zapored več potov zazdeha.

„Kaj bom vedel, ko sem vso noč skozi gozde sem hodil, da me dan ne prehiti in ne izda,“ odgovori nevoljen črevljarček in sede na nakovalo, vidéč, da je danes Gogala zopet hudomušen in siten kakor kravji brencelj, ki najrajši tja seda, kamer se mu najmanj spodobi.

„Hodil si torej in črevljev si strgal od Kamnika do Kranja za poldrugi groš. Veš, jaz sem bil pa bolj imeniten nocój in še zdaj bi to imenitnost užival, ko bi me ne bil ti po nepotrebnem iz nebes na zemljo vrgel, kar ti vse žive dni ne odpustim.

Znaš, v nebesih sem bil, tako se mi je sanjalo, in na stolci poke Boga očeta sem sedel, ko je sodil, pravoverce in luterance. Zapored stopali pred večnega sodnika najprej luteranci. Znano mi je zaradi tega tudi, Kriškar, kdo je moj prijatelj, kdo ne, in koliko je upati najboljšemu prijatelju!“

Vroče je prihajalo črevljarčku pri teh besedah; kajti verjel je vse kovačevim sanjam, povrh ga je pa tekila vest, da je tudi on smo ter tja kaj malega o Gogali rekel in ga vlekel črez zobe, zdaj pa on vse to vé in vidi.

Gogala je dobro opazil to zadrego; a delal se je neumnega in nadaljeval je: „Najprvo je bil poklican k Bogu Martin Luter in dobro sta se omela s stvarnikom v začetku. A ko je nanesla govorica na nuno Katrico, razjezil se je sodnik in je zakričal: Sram vas bodi, največji možje se zapeljujeta po slabih ženskih kakor otroci po belem kruhu.

Dolgo sta se prepirala potem zaradi ženskih, in če sem prav razumel, v tretja nebesa ni bil Luter sprejet, a v peklo tudi ne, ker ondi bi bil zopet v družbi zapeljive Katrice!“

Kriškar si upa komaj dihati; tako resnične in verjetne so se mu dozdevale kovačeve sanje. Boji se, da bi bil sanjal tovariš trudi o njem, da vidi pridigarico Stobejko nekoliko rajši kot druge ljudi; ker pa bo ona brez dvoma izveličana, moral hi pa tedaj sam v peklo, da bi je več ne mogel gledati.

„In naš Knafelj je prišel potem na vrsto,“ nadaljeval je kovač svoje sanje. „Veš, pa hudo sta ropotala s sodnikom božjim.“

„Tista penica grajska, Strmolska, me je zapeljala,“ izgovarja se Knafelj in prosi milosti.

„Da bi vas dihur pokadil!“ jezi se stvarnik. „Moški ste dandanes kakor tisti kamniški črevljarček, Kriškar mu pravijo, ki se, akoravno precejšnji križ na hrbtišči nosi, na stara leta v kljukasto babnico zaljubi, in iz hvaležnosti zato pomaga njenemu prejšnjemu ljubčeku k novej ljubezni.“

Smejal se je pri tem pripovedovanji šaljivi Gogala, Kriškar pa je jeze obledel, ker je kovač v sanjah vse tako čul in videl, kakor je res. Pa ker se dandanes niti skrivaje misliti niti želeti ne more več, zakaj ga pa že obirajo, da hodi za Stobejko, a on je skušal sem ter tja le vštric nje na cesti ali ulicah hoditi, drugega pa si upal ni!

„Ti lažeš Gogala in ljudi po nepotrebnem črez zobe vlečeš!“ jezi se videzno zdajci črevljar in pristavi: „Ne mlati praznih sanj zdaj, sezi v roko, ali greš ali ne greš z menoj nocoj?“

Gogala, ki je imel največjo zabavo s svojmi draženjem, ni hotel meni nič tebi nič opustiti šal, zaradi tega je vprašal:

„Kriškar, če ugoniš, kaj laz zdaj mislim, potém grem s teboj na Šmarno goro ali v peklo k Lutrovej Katici, če ni drugače.“

Kriškar, ki je poznal nagajivega in precej lenega tovariša, dejal je urno: „Ti ne misliš iti z menój, akoravuo si mi že na pol v roko segel. A baš s svojim zadnjim vprašanjem si se ujel, da moraš iti, če imaš kaj moške časti v sebi. Veš, če sem ugonil, da ne misliš iti, moraš z menój, akoravno nisi hotel iti, baš ker sem ugonil; če pa nisem ugonil, da ne misliš iti, potem si pa že sam mislil iti z menoj.“

Zijal je Gogala nad tovariševo modrostjo, ki ga jo v resnici ujela v zanjko, akoravno ni on mislil iti z njim. Zaradi tega je, sam premetena glava, prevrnol črevljarčkove besede in dejal: „Ti govoiš kakor Stobejka, ki celo svetega Pavla v malho spravi, mene pa ti ne boš in tudi s tebój ne grem, akoravno si uganjko razvozlal.

Poslušaj! Če si ugonil, da ne grom s tebój, ni mi treba, iti, saj si sam ugonil, da ne grem; če pa nisi ugonil, da ne grem, pa mi ni potreba iti, ker nisi razvozlal uganjke.“

Pri teh besedah je zopet Kriškar zijal in klel, da je zabredel sam v takov kozji rog, da ni priti tovarišu do živega.

„Ker je bilo prvo tvoje ugibanje boso, Kriškar, povoj mi še, ker si črevljar, koliko časa potrebuješ, da mi zabiješ petnajst žrebljev v moj raztrgani črevelj, če imaš le toliko priložnosti, da vsak dan tri zabiješ, do dragega dne pa jaz že zopet dva žreblja izgubim, ker v starej kvedrini žreblji ne ostajajo radi?“

Kriškar študira in premišlja, da potrebuje za vsak žrebelj en dan, ker Gogala vedno po dva izgublja, in reče napósled: „To je pač otročja uganjka! Petnajst dnij bo treba, da so nakovani tvoji raztrgani črevlji, če železo tako slabo drže.“

Gogala pa se zasmeje na vse grlo, skoči z otepa in pravi: „Kriškar, ti ne veš nič, čeravno imaš imenitno znanje, niti črevljarije ne razumeš kopitarske svoje. Jaz kovač ti bom povedal, da potrebuješ samo trinajst dnij za petnajst žrebljev, akoravno le po eden vsak dan v črevlji ostane; saj v dvanajstih dneh jih je zabitih dvanajst, trinajsti dan zabiješ zopet tri in to je skupaj petnajst, jeli?“ Kolikor jih pa izgubim potem jaz, tebi nič mar!“

Zopet se je čudil Kriškar kovačevej modrosti in spoznal je, da ne bode nič z ugibanjem.

„Vse dobre reči so tri,“ ogovori zopet kovač žalostnega tuvariša, ker mu je izpodletelo vse ugibanje, in pravi:

„Jaz poznam človeka, ki to spremi nocoj, kamer koli želiš, če ugoniš, kdo je.“

„Ti si hudobec, kako bom ugonil, če ga še morda v življenji nikdar videl nisem,“ odreže se črevljarček.

„Pomagam ti torej pri uganjki, če ti povem, da isti človek ni brat, no moja sestra, a vendar mojih starišev otrok.“

Zopet premišlja, in študira črevljarček in pravi slednjič: „To je petkrat nič, to še mogoče ni da bi bil kdo tvojih starišev otrok, pa ne tvoj brat in ne tvoja sestra.“

„Ti si modrijan, da bi pet krav za en groš kupil,“ krohota se Gogala, „da niti tega ne veš,“ in pristavi:

„Če ni prijatelj moj, brat in sestra, a vendar otrok otrok mojih starišev, vsak ve, da sem to jaz sam, ti suša študirana!“

Sramoval se je zdajci Kríškar pred svojim tovarišem, ker je sicer hotel biti učen in moder in je kot črevljarček na šivanji vedno z uganjkami vasovalce zabaval.

„Z ugibanjem si ne prislužiš, prijatelj, neslanega kropa, to že vidim. Povej torej, kje te črevelj žuli, morda imam tikovo kopito, da ti obuvalo zravna!“ povzame črez nekoliko zopet Gogala, vidéč v kakovo zadrego je spravil svojega tovariša.

In zaupljivo mu je nato poslednji razodel, kako se je sešel v Stranjah z Goričkom in kako živita odslej v sovraštvu, pa čut je, da ga je tožil že zaradi odrezanega ušesa in povrh izdal za pet sto srebernjakov Knaflja.

„Zaprt je zdaj na Strmolu naš prijatelj,“ pristavil je skrbno potem črevljarček. „Brez dvoma ga obesijo danes ali jutre, in sramota bi bila za nas vse, ko bi jedli krokarji pod robom njegovo mesó. Zaradi tega, Gogala, prosim te jaz in vsa naša občina te prosi, pomagaj nam; le ti moreš rešiti nesrečnega Knaflja.“

Prestrašil se je tega poročila Gogala, da ga je hipoma vsa nagajivost minola; kajti neznano mu je bilo, da je v resnici gosposka Knaflju za petami, akoravno je vedel od Cerkljanskega zbora sém, da sta si hudo navzkriž z Goričkom in Stobejko, in da sta ga poslednja dva že tedaj dobro lasala in praskala.

„Kaj hočete od mene in kaj naj torej storim?“ vpraša Gogala potem in hodi zamišljen po kovačnici sem ter tja.

„Nič, samo nocój zvečer, predno mesec izza Grintovca prileze, zgrabi svoje najtežje kladivo in orodje, s kterim se po sili odpirajo duri, in hodi z menój. Med tem, ko mi stražimo in grad dobro obstopimo, ulomiš ti Knaflju duri in spustiš ptička na prosto. Veš, to pomoč smo dolžni našemu prijatelju, če je tudi nekoliko zadnji čas omrznol in mu je res tista grajska punica možgane sesvedrala.“

„Proklete ženske!“ dodal je jezen Gogala. „Samo Knaflja nam v miru pestite! Zakaj nam mamite ravno tega in našo stvar uničujete? To ti povém, Kriškar, ko bi jaz v grad do tiste plavolaske prišel, zaletel bi jej štreno na kodrastej glavi, da bi se vrabci lahko vá-njo lovili. Že tedaj sem dejal, ko se je on z Brda na Strmol skrivaje vozil z njo: Gogala, le verjemi, ta dva nam še vsem tako zagodeta, da bomo po biriških goslih plesali, ko am bodo hrbtišča strojili. In tako se je res zgodilo!

S kom si še govoril o tej zadevi, Kriškar?“ vpraša še enkrat Gogala.

„Ne boj se, dvajset mož ti priženem, če hočeš, ko vedo, da si ti na čelu našemu podjetju. Zdaj tečem k Leskovicu in k Avniču v Velesovo, in ta dva poznata vso okolico. Vsi kmetje se dvignejo na tvoje povelje in vpepelijo grad in poderó, če zvedó, da je Knafelj zaprt v njem. A bolje bi bilo, ako se zgodi to skrivaje. Zaradi tega še enkrat lepo prosit, prijatelj, ti lahko odpreš brez hrupa ječo, in za silo pokličem le nekaj mož, da te zvunaj stražimo proti nepričakovanej sili.“

„Hodi, pa drži jezik za zobmi! Ob ednajstih me čakajte pod gradom ob starej lipi! Skusiti hočem, kaj se dá storiti.“

To ni bil več šaljivi kovač, ki je govoril te besede, temveč resni orjaški Gogala, pred kterim se je tresel vsak, kdor ga je videl v jezi.

Vedel je ceniti te besede Kriškar; zaradi tega se tovarišu globoko pokloni in odide molčé po klanci proti strani, od ktere je bil pred eno uro pritekel.

Štirinajsto poglavje.[uredi]

On je k ljubi trkat tekel
V lepo belo kamrico.

Narodna.

Ednajst je že moralo biti isto noč. Tako je vsaj preračunil moški, ki je v plašč zavit stal pod široko lipo na vrtu Strmolskega gradú; kajti na nebo je zrl in po oblakih je preštudiral, kako visoko mora stati luna, akoravno je ni videti. Nekoliko pozneje, ko se je prepričal, da je vse mirno okrog in da je po gradu vse pospalo, odšel je na severno stran poslopja. Ondi je na peščenej stezi pobral okrogel kamenček in ga zalučal v okno v prvem nadstropji. Precej potém se je prikazal nekdo za šipo, ki je lahno in polagoma okno odrsnol.

„Ali si ti?“ čul se je nežen ženski glas iz višave.

„Proti polnoči mora že kazati mesec; hiti torej Lavra! Predno se jame daniti, morava biti na koroškej meji,“ odgovarja moški pod zidovi, ozirajóč se pazno okoli.

„Oh mene tako srce boli nocój, dragi moj! Bojim se, da sva izdana. Tudi se mi dozdeva, da sem čula pred pol ure šum na dvorišči, ko sem se hotela prepričati, ali res spi čuvaj pred vrati v ječo.“

„Ne boj se, on smrči kakor polh v gabrovem duplu; predno se vzdrami, bode solnce visoko na nebu, kajti žganje ga zeló omamilo.“

„Ali misliš, da me ni videl nihče, ko sem upijanila stražnika, in ni čul ključa v vratih?“ vpraša zopet ženski glas.

„Nihče. Oče spijo; dolg in uren pot iz Nemškega Gradca jih je utrudil.“

Precej potém se je razsvetlila soba v prvem nadstropji, in mlada grajska hči Lavra pospravljala je v silnej naglici nekaj obleke in dragocenosti v culo ter je jedva brisala sproti solze, ki so se jej vlivale kakor biseri po mehkih licih.

Med tem ko je govoril otoški, ki je bil Jarnej Knafelj, s svojo izvoljeno, ležal je nekdo v obližji za rožnatim grmom na trebuhu in sapo je ná-se vlekel ter utepal posluške. Ko je čul besede: „Pridi, hiti; ko se jame daniti, morava biti na koroškej meji,“ prestrašil se jih je ter zadel s kvadrastim črevljem nehoté ob rožnato vejo, da se je zmajala in da so se otresle deževne kaplje popoldanske plohe raz nje in je zašumelo ob belem pesku na stezi.

Privzdignol, je zaradi tega Knafelj glavo, ozrl se in rekel polglasno: „Netopirji in miši hodijo na sprehod in se veselé življenja.“ In kakor da hi jim ne privoščil tega veselja, povzdignol je svojo težko z železom okovano palico in jo zalučal v rožnati grm.

V istem trenotku pa se je čul strašen krik, kakor da bi bil nekdo smrtno zadet, in možak, ki je prej za grmom na trebuha ležal, planol je kakor obstreljena zver kvišku in kričal: „Pomagajte, primíte ga!“

A predno je storil deset korakov, držale so ga že jeklene Knafljeve roke za vrat, da je hipoma zamrl krik in se je čulo le bolestno ječanje. Boj, ki se je vnel med moškima, privabil je kakor strel ljudij od dveh nasprotnih stranij. A prej ko se je zavedel Knafelj, bil je že sam pobit na zemljo, in čutil je, kako ga vežejo in na zemljo tiščé napadalcev roke. Nekaj časa je bil on izgubil zavest. Le kakor v strašnih sanjah čul je krik in boj napadalcev med seboj, in dozdevalo se mu je, da je spoznal globoki Gogalov glas. In kakor v megli je videl, da pobija on s kovaškim kladivom moža, ki kleči njemu na prsih, in da meče ostale z levíco kakor gladne mačke od sebe, in pesek prši kar v zrak, in tla se tresejo pod njim.

Krik in šum udari tudi Lavri na uho. Naglo, kolikor jo morejo nesti nogé, dirja iz svoje sobe po kamenitih stopnjicah na grajsko dvorišče. Na vežnem pragu pa omaga samega strahu, da se zgrudi nezavestna na tla.

Ta nenavadni hrup vzdrami kmalu grajske hlapce. Z baklami, sekirami, vilami in vsakovrstnim orožjem hité na dvorišče, od koder prihaja vpitje in jek. Prišedši tja najdejo tri možake v krvi na tleh in med njimi enega brez zavesti.

Začudijo se in strahu snamejo pokrivala, ko spoznajo na bojišči med biriči in kmeti Kamniškega mestnega sodca, ki divja in kolne, da mu je ušel prokleti luteranec Knafelj in mu povrh še pobil vodnika in dva spremljevalca.

Med tem se vzdrami tudi grajščak, in strašna misel mu pride v glava, ko čuje krik na dvorišči.

Sinoči se je vrnol poklican po sodniji iz Nemškega Gradca in važno povelje je dobil, naj takoj zapre svojega kočijaša, dokler ga skrivaje ne odvede sodnija. In utaknol je vestno kočijaša Jarneja v najglobjo ječo in postavil stražnika pred vrata. A zdaj ko je hitel na razsvetljeno dvorišče, izpotaknol se je na pragu in padel na hčer ondi v nezavesti ležečo. Ta padec mu je razvozljal strašno uganjko, in misel mu je šinola v glavo, da je v zvezi s prokletim luterancem njegov edini otrok.

Mesec je prilezel med tem izza oblakov, in ko je posvetil med kopico mož na dvorišči Strmolskega gradu, spoznali so okoli stoječi v krvi ležečega Kamniškega mestjana Gorička, poleg njega rudečelasega Urbana Kosa in enega izmed sodnijskih biričev. Ostali možakarji, sodnikovi spremljevalci pa so vezali ondi ob grajskem zidu nekega izmed ujetih rešiteljev ubeglega Knaflja. Pripeljali so ga potém vsega krvavega in raztepenega mestnemu sodniku, menéč naj ga sodi sam.

„Predikant Luka Avnič je,“ čuje se potém mrmranje zbranih mož. Izpraševal je ujetega takoj na mestu po njegovih tovariših sodnik Kramar. A ujetnik ni odgovarjal, le sem ter tja se je ozrl s strupenim pogledom po na tleh ležečem Goričku, kakor da bi bil hotel reči:

„Onega vprašajte! Takov lopov izdaje prijatelja za Judeževe srebernjake; mene pa v miru pustite in storite z menój, kar vas je volja.“

Med tem ko se je godilo to na Strmolskem dvorišči, hitelo je po stranskem potu proti Brdskemu gradu nekaj mož. Dva izmed njih, orjaški Gogala in Kamniški črevljar Kriškar, nosila sta na smrekovih vejah ležečega in ranjenega — Jarneja Knaflja. Ko dospejo do Kokre, speri mu v valovih rano na glavi, in prvi nosilec ga vpraša potém:

„Mojster naš, kje hočeš, da te skrijemo, dokler ne ozdraviš?“

„Ne skrbite zá-me, prijatelji; sebe varujte: kajti žalostni časi so prišli vam in nepričakovani; mene niso našli nepripravljenega.“

„Avniča ni med nami,“ odgovori žalostno Gogala. „Ugrabili so nam ga, ko smo prihiteli tebi na pomoč, ki si se bojeval z Goričkom, in rešiti ga ni bilo časa več, če ne bil bi ostal ti mrtev na mestu.“

„Goriček je bil torej Judež Iškarijot izmed mojih prijateljev?“ ponavlja polglasno Knafelj.

„Polakomnil se je obljubljenih srebernjakov. Jaz sem ga zaznamoval dobro za izdajalske namere; odrezal sem mu desno uho in je pribil na hišna vrata Kamniškega sodnika,“ pripoveduje ganen Juri Kriškar, in nekakov divji maščevalen ogenj mu v žalostnem pogledu.

„Plačan je za svoje izdajalstvo. Ubil sem mu s kladivom glavo, da mora biti mehka kakor medenica,“ povzame zopet Gogala.

„Za Avniča mi je žal in to nepopisljivo žal, prijatelji,“ reče potém s slabim glasom Knafelj.

„Predno bode solnce trikrat vzhajalo, viselo bode njegovo truplo med zemljo in nebom, in črni krokarji bodo obletavali njegovo nevtrudljivo glavo.

Vaša dolžnost je, bratje, da prikrajšate mrtvemu zaničevanje in ga skrivaje odstranite raz vislic, če je mogoče; kajti ondi se ne smeši samo on, temveč tudi naša stvar, za ktero živimo in umrjemo, če je potreba.“

In ko so podali možakarji desnice govorniku, da storé vse, kar je v njih moči, da osvobodijo Avniča ali mu vsaj prikrajšajo sramoto v smrti, dejal je Knafelj Gogali:

„Prijatelj, ti si mi bil ves čas zvest in nepremakljiv kakor skala, zá-te imam še posebno naročilo.“

Naročal je skrivaje potém Knafelj svojemu tovarišu, naj izroči nesrečnej grajskej hčeri, če je mogoče, njegovo zadnje poročilo in jo naj prosi v njegovem imenu odpuščenja, ker jej je zagrenil najlepše mladostne dni. Prosi jo naj, da ga pozabi in da ostane zvesta veri svoje matere; kajti le ona tolaži, le ona deli mir in srečo!“

Daniti se je jelo med tem, in na nebu je že ugaševala juternica, ko so položili možje v samotno kočo Nakelske fare ranjenega Knaflja in se molčé razšli.

Petnajsto poglavje.[uredi]

Bilo dolgo bojevano kruto,
Da je konec boju noč storila.

Kraljedvorski rokopis.

Milo so peli dva dni pozneje Cerkljanski zvonovi; kajti nesli so iz Strmolskega gradu ubitega Gorička k pogrebu. Velika množica ljudij ga je spremljevala na zadnjem potu. Trditi nočemo, da jo je vabila pobožnost in žalost po rajncem, temveč radovednost, ker nosili so mrliča grajski hlapci in grajščak sam ga je spremljal. Videzno žalosten je bil le eden pogrebec. Zadnji za množico stopal je možak rudečih las in z zavezano glavo Urban Kos, Goričkov prijatelj. Povedali smo že, da je bil ranjen pri Knafljevem begu. Dva dni se je zdravil potém v gradu in čakal Goričkovega pogreba. In ko je stopal potém na videz žalujóč po umrlem in je odgovarjal glasneje molitvi pogrebcev, mislil bi bil lahko kdo, kako mu sega v srce prijateljeva smrt. Vendar temu ni bilo tako. Vso pot je premišljal Kos, kaka neizmerna škoda je, da je utekel Knafelj, že zaradi tega, ker ne bode zdaj sodnik Kramar hotel njemu izplačati obljubljene talije. Poslednje bi bilo sicer vzlasti zdaj prijetno, ko je umrl Goriček in bi njemu istega denarja niti delíti ne bilo potreba.

Ker je bil ta dan ravno nedelja in ker se je dogodba o boji z luteranci na Stmolskem dvorišči raznesla urno po vaséh na daleč okrog, je naravno, da je pogreb Gorička, o kterem so trdili vsi kmetje, da ima tudi luterš-dušo, napravil velik hrup, in več kot tisoč ljudij je privabil v Cerklje. Najbolj čudno in nerazumljivo pa se je dozdevalo ljudem, kako se more taka griva brezverska pokopavati s tako slovesnostjo, kakor da bi bil dober katoličan, in povrh še na njih blagoslovljeno in katoliško pokopališče. Dobro so namreč vedeli kmetje, da prepoveduje postava pokopavati luterance na svetem kraji. Čule so se torej že dan prod pogrebom grozitve in govori posameznih kmetov, da ne trpé, da se jim skruni pokopališče, in isti Goriček ne bode počival ondi, ker je bil luterš od nog do glave, če ravno gosposka in pa Strmolski grajščak tega ne ve, ali pa verjeti noče.

Vnel se je bil tudi že prvi dan mali boj zaradi Gorička v Cerkljah. Ko je namreč crkovnik jel mrliču zvoniti, pritekli so sosedje in zavezali s silo zvonove. Opoldne in zvečer pa je zvonilo zopet, a ne spodaj pred crkvijo, temveč v zvonik se je bajé nekdo zaklenol in zvonil je v linah iz strahu pred kmeti mrliču. Vse to se je razneslo urno kakor blisk po fari in vzbujalo neizmerno radovednost, kako bodo pokopavali ubitega Gorička.

Take so bile okoliščine, ko so se isto popoldne bližali pogrebci Cerkljam. Že pri prvih hišah v vasi pričakovale so jih posamezne vrste možakov in ženstva. Čule so se že dva dni poprej kletve in grožnje proti luterancem, in današnji pogreb je bil kakor navlašč primeren za demonstracije proti krivoverstvu.

Povrh je bil Strmolski grajščak Koronini tako kratkoviden, da je razglasil po svojih hlapcih največje kazni onemu, ki zabranjuje zvonjenje Goričku, ali ki pouzroči najmanjši nered pri pogrebu.

Kmetje, ki že niso prej imeli mnogo zaupanja v gospodo po gradeh, saj je bila tudi ona skoro vsa luterš, posneli so iz tega, da je tudi Strmolčan javno pristopil k novej veri in da jo hoče polagoma vsiliti tudi njim. V resnici pa je bilo ravno nasprotno. Grajščak je hotel le častiti s slovesnim pogrebom Knafljevega izdajalca, saj ni vedel, da je storila poslednje le lakomnost po denarji in razžaljena osebna čast.

Komaj so dospeli pogrebci do prvih hiš v vasi, razlegal se je posmeh na desno in levo ter posamezne zabavljice na luterance. In ko se je spozabil celó nekdo izmed kmetov, da je skrivaje izza hrbta vrgel kamen na mrtvaško trugo in ranil po nesreči enega izmed nosačev, bil je po sili povzročen nemir in boj.

Ko je namreč grajščak videl, kako se javno smešijo njegova povelja in se kamnajo pri belem dnevu njegovi stražniki, ukazal je razjarjen svojim spremljevalcem, naj primejo onega, ki je vrgel kamen, in s silo razpodé zbrano množico ob cesti, koder se vije pogreb.

In ko so v resnici potém, akoravno videzno neradi, povzdignoli grajski hlapci sulice in helebarde nad gnečo ljudstva in ranili neko ženo, ki je branila zasačenega početnika, bil je hipoma razvnet upor, kakor da bi bil kdo olja vlil med skrivaj tleči ogenj. Krik in prepir se je širil enako povodnji po celej vasi proti crkvi, kjer je bilo največ zbranega in čakajočega ljudstva, in le s silo so delali grajski hlapci pogrebu pot.

Kmalu potém je prihitel župnik Švab iz svojega stanovanja, in pomirjeval je razjarjene kmete in jih prosil, naj se vrnejo domú ter naj ne zavirajo pogreba nesrečnemu možu. Vsaka beseda pa je stoprav pomnoževala upor in dražila duhove.

„Tudi on je luteranec, primite ga!“ čuli so se nenadoma sovražni glasovi.

„Krivoverce sprejema in pogostuje,“ kriči zopet drugi glas. „Goriček sam in tista Kamniška Stobejka, hudiču zapisana baba, zborovala sta ono noč pri njem.“

Dalje si ni upal ugovarjati prestrašeni župnik, pogrebu je tekel nasproti in ondi je prosil grajščaka pomoči proti razdivjanemu ljudstvu. In zdaj se je pričel prav za prav še le boj katoliških gorenjskih kmetov proti krivoverstvu.

Kmalu potém je jela teči kri; kajti zaklenoli so kmetje crkev in zabranili pogrebcem vhod, zopet drugi pa so obstopili pokopališče oboroženi z vilami, sekirami in kosami. Celó najstarejše ženske in otroci so zgrabili po kamenji in orožji vsake vrste, najbolj so pa s krikom, zasmehovanjem in zmerjanjem pomagali svojemu pogumnemu moštvu.

Kake pol ure trajal je hud boj, predno si priborijo grajski hlapci z orožjem vhod na pokopališče; v crkev pa jim nikakor ni bilo mogoče. Trije izmed grajskih so bili ranjeni med tem, in župnika samega je zadel skrivaje zalučen kamen na glavo, da so nezavestnega odnesli z bojišča.

Ko niso hlapci, po tem zločinstvu silno razjarjeni, dajali nikomur milosti, delajóč si s sulicami pot, in so smrtno ranili več mož, ženskih in celó otrok, razgnetlo se je stoprav nekoliko ljudstvo in zrlo od daleč, kako se oskrunja njih pokopališče.

Ta boječnost pa je bila le videzna. Komaj je bil namreč stopil zadnji pogrebec na pokopališče, zaprl je neki kmet za njim železna vrata, množica pa se je razvrstila za pokopališčnim ozidjem. A ondi je bila cela groblja nanošenega kamenja in kakor navlašč za boj pripravljena. Kajti ko je oni možak, ki je bil vrata zaprl, potém zažvižgal na prste, vsula se je cela toča kamenja izza ozidja na pogrebce.

Nepopisljiva zmešnjava je nastala zdaj ondi. Krik, stok in jok se je mešal med strašno kletev in grozitev. Tek, dirjanje in letanje od zida v zid razlegalo se je kakor iz zverinjaka, kjer si išče zaprta zverina med divjanjem izhoda.

Ko je bila že ranjena skoro četrtina pogrebcev, med temi tudi nekaj kmetskega ženstva in otrok, ki so se bili od same radovednosti pomešali med grajske hlapce, objel je strah tudi najbolj pogumne. Mrtvaško trugo so vrgli na tla in zagnali se v jezi in obupu proti zidu, kjer je bil najnižji, ter poskakali in zlezli čez-nj. Marsikak kamen je še priletel na pleča počasnemu skakalcu, in stoprav ko je bilo pokopališče popolnoma izpraznjeno, ponehala je kamnena toča. A ko so bili pogrebci na vse strani raztepeni in razpodjeni, hiteli so kmetje na pokopališče, zgrabili ondi mrtvaško trugo in jo vrgli črez zid na grobljo kamenja.

Še le ko je prihajal mesec izza Tunjiških gozdov, prišla je skrivaje kopica mož. Dva najmočnejša izmed njih sta zadela za pokopališčem ležečo mrtvaško trugo na rame, in vsa družba se je vračala precej potém po prejšnjem potu skozi gozde proti Kamniku. A ko se je jelo drugo jutro daniti, bil je na pokopališči v Podgorji pokop, in izdajico Gorička pokopali so ondi brez blagoslova in zvonjenja crkvenega.

Šestnajsto poglavje.[uredi]

Tjekaj so ga pripeljali
Sred Ljubljanskega polja.

Narodna.

Upor Cerkljanskih kmetov proti grajščaku Strmolskemu zaradi Goričkovega pogreba pouzročil je zopet nov punt katoličanov proti krivoverstvu na Gorenjskem. V skrbéh je bila gosposka, da se razširi vstaja po mestih, in zaradi tega je urno poslala komisijo v Strmol, ki naj preiskuje krivdo posameznih in postopa ostro po postavi proti zločincem. Ker je bila preiskovalna zadeva verska, sestavljena je bila komisija polovično tudi iz katoliških duhovnikov, in predsedoval jej je ljubljanskega škofa koran in skrivni tajnik ter „reformationis commissarius“ Hren (Chronn).

Ogromna je bila tvarina zatožbe, ker ni obsegala samo krivde kaljenja verskih obredov in krivoverstva, temveč tudi težkega telesnega poškodovanja in uboja Kamniškega mestjana Gorička. Mnogo obdolženih kmetov bilo je polovljenih, ker so se udeležili pogrebne demonstracije, a ker je skušal vsak oprostiti samega sebe, izdajal je eden drugega, in tako ni bilo opravičevanju in sumničenju ni konca ni kraja.

Glavni zatoženec bil je pač mladi predikant Avnič; kajti zasačen je bil tako rekóč „in flagranti“ v boji na Strmolskem dvorišči. Ker so se izgovarjali posamezni kmetje, da so le zaradi tega napadli pogrebec, ker dobro vedo, da je bil rajnki Goriček najbolj luterš človek na svetu, in da ni Cerkljanski župnik sam ni za las boljši, povabljen je bil tudi poslednji pred sodbo; in Strmolski grajščak sam se je prepričal, da se je prenaglil s katoliškim pogrebom, ker je bil od Kamniškega sodnika napačno podučen o Goričku.

Da bi se pokazala toliko jasneje moč katoličanstva nad luteranstvom, napovedana je bila sodba pod milim nebom na travniku pod Strmolskim gradom vpričo na tisoče zbranega ljudstva.

Ondi sta se postavila dva visoka odra eden za sodnike, drugi za obtožence, spodaj pa so se zbrali poslušalci in radovedneži, kako se bode opravičeval župnik Švab, kako isti mladi Avnič in oni pogumni možje, ki so po pravici kamnali grajske biriče in vrgli Goričkovo truplo črez zid v cestni rov.

Nemir se je čul kmalu potém med množico, ko so pripeljali iz grajske ječe zvezanega predikanta Avniča in ga odvedli na vzvišeni prostor sodnikom nasproti.

Lep je bil mladi lutrovski pridigar, ko je stal neustrašen in neupogljiv pred sodbo ter zagovarjal odločno in pogumno svoje delovanje, poskušajóč dokazati, da ni storil ničesar zoper postavo, s ktero mu žugajo kakor obcestnemu roparju. In ko vpraša predsednik sodbe, kaj mu je znanega o Knaflji in v kakovej zvezi je z njim, in da je kriv brezdvonmo tudi on Goričkóve smrti, zaiskrilo je predikantu okó, zbledel mu je inteligentni obraz, roko je povzdignol proti nebu ter rekel:

„On, ki je nad nami vsemi, on pravičen sodnik bode sodil vsa naša dobra in zla tlela. Njemu bodem odgovarjal nekdaj tudi jaz, nikdar pa svetnej sodbi. Moj tukajšnji sodnik je le ljudstvo samo in sicer na tisoče in tisoče, ki ve, kdo mu podaje resnico, kdo laž, in ono je pripravljeno zastaviti življenje za svoje prepričanje.“

Tiho je bilo, ko je govoril Avnič s povzdignenim glasom te besede, konec govora pa je nastalo mrmranje kakor lahno gromenje. ki je znamenje silnega viharja. Precej potém so se čuli posamezni glasovi:

„Primite krivoverca, vrzite ga raz odra, obesite ga na bližnje drevo!“

A med tem krikom so se tudi razlegali posamezni klici:

„Živel Avnič, slava našemu pogumnemu pridigarju!“

V zadregi je bila zaradi tega sodna komisija; kajti prepričala se je, da ima luteranstvo tudi v priprostem kmetstvu že krepke korenine.

Sklenola je torej ustaviti daljše sodnijsko preiskavanje proti Avniču in obsodila ga je po kratkem posvetovanji k smrti na vešalih zaradi razširjanja po postavi prepovedanega luteranstva med Slovenci.

Zopet je nastal nepopisljiv nemir med poslušalci, in nebrojni klici so slavili in pozdravljali obsojenca, ko je stopal neupognen nazaj v grajsko ječo.

Za Avničem je stopil na oder zatožencev Cerkljanski župnik Švab. Poznalo se je na prvi pogled sivolasemu možu, da ga je prestrašila osoda mladega znanca; kajti s tresočim in komaj umljivim glasom se je trudil dokazati, da ga je le zavist in osebno sovraštvo pripeljalo na ta sramotni oder, pa da on ni nikdar občeval s temi novoverci, ki so mu gnus in pomilovanja vredni, zapeljani ljudje!

Dalje ni govoril; kajti takov hrup je nastal pri zadnjih besedah, da bi bil največji trud, nadaljevati opravičevanje, brez uspeha. In med tem hrupom in šumom storila je zločinska roka nenadoma konec sodbe župniku Švabu. Izmed množice je priletel težek kamen, ki je zadel nesrečnega moža tako na čelo, da se je hipoma zgrudil na tla in ondi črez nekaj trenotkov dušo izdahnol.

Poslednja dogodka bi bila nedvomno krvav boj in pretep pouzročila med poslušalci, ker je mnogo izmed njih zagovarjalo med sebój Švaba, ko bi ne bila komisija hipoma končala sodbe in se urno vrnola v grad k tajnemu posvetovanju, kaj je učiniti, da se pomiri razvneto ljudstvo.

Med tem ko se je vršila javna sodba na planjavi pod Strmolskim gradom in je vse tja hitelo, kar je moglo hoditi, pritihotapil je na grajsko dvorišče možak v obleki navadnih grajskih hlapcev in od tod v stanovanje baronice Lavre. Ondi jej je skrivaje naznanil Knafljev pozdrav in pa pristavil njegovo prošnjo, naj reši, če je mogoče nesrečnega Avniča, kakor je oprostila njega, pa da naj čaka in potrpi, dokler ne pride on sam tudi po njo, ker mu ni več živeti brez nje.

Vesela je bila grajska hči teh poročil, da se jej je povrnola za nekaj časa njena prejšnja rudečica v obraz. In ko je čula, da upa Knafelj kmalu ozdraveti ter jo odvesti sebój, bila bi najrajši v zahvalo objela njegovega poslanca in rešitelja, Kamniškega črevljarja Kriškarja, ki jej je v smrtnej nevarnosti prinesel to radostno novico. Stoprav vračajoča se komisija ločila je Lavro od njenega tajnega poročitelja.

Dolga in viharna bila je še potém sodna seja v Strmolskem gradu. Razpravljalo se je tu natančno, kako postopati dalje proti razširjevanju luteranstva in v prvej vrsti proti njegovemu glavnemu oznanjevalcu Knaflju, kteri se vselej po čudovitem potu umakne pravici.

In pri tej priložnosti je tudi korar Hren javno izrekel grajščaku, da ima povelje preiskovati, ali je resnica, da je imela njegova, edina hči pregrešno znanje z onim človekom ter mu pomogla k begu, ko je gosposka v noči napravila lov ná-nj.

Prestrašil se je sivolasi starce te strašne tožbe; kajti sam je sumil o tej nesrečnej ljubezni, kterej je prišel še le v onej noči na sled, ko je našel svojo hčer proti jutru nezavestno na pragu in na straži upijanega stražnika.

Da bi dokazal nedolžnost svojega otroka, ki bi zapadel sicer enakej kazni kot baš obsojeni Avnič, dejal je slovesno:

„Kdor mi dokaže le najmanjšo krivdo moje hčere pri Knafljevem begu, istemu prepuščam popolno pravico, tla postopa z njo kot z javno krivoverko in prešestnico, ki zasluži, da se takoj usmrti.“

Nihče ni ugovarjal prapričevalnim grajščakovim besedam, le sklenolo se je, da se izvrši drugo jutro ob solnčnem vzhodu smrtna sodba nad Avničem in da je grajščak sam odgovoren, ako ubegne obsojenec enako njegovemu mojstru.

Sedemnajsto poglavje.[uredi]

Odbije ura polnoči,
Po starem gradu vse že spi;
Hči knezova le še ne spi,
Pri nji še svetla luč gori.

Narodna.

Stoprav pozna noč je umirila živahno življenje v Strmolu. Le ob gozdu na višini proti vzhodu čula se je hoja potém in šum ter trkanje s kladivi in tesanje; kajti ondi so postavljali grajski hlapci vislice za obsojenega Avniča. In ko so se vrnoli smeje in razgovarjajoč tudi poslednji, bila je na grajskem dvorišči edina živa stvar stražnik, ki je ob oknu podzemeljske ječe gori in doli hodil. Težko okovano helebardo pokladal je z rame na ramo, po mesečnej senci na zidu pa zaznamoval in računil, koliko časa mu je še stražiti, da ga odreši drug tovariš.

Nocójšnja straža v gradu ni bila takova kot sicer, ko je stražnik lahko sedel na kamen ob zidu, orožje k steni prislonil, malo zakimal in zadremal ter tudi prijetno posanjal, če se mu je zljubilo; kajti grajščak sam je nocój stražo zamenjaval, pregledal ječo in zaklep ter zažugal vsakemu s smrtjo, če pide jetnik. Povrh pa je še bil grajščak sinoči slabe volje. Čuli so ga, kako je grozil edinej hčeri, in voz je bil že na dvorišči pripravljen, ki jo odpelje jutre na vse zgodaj nekam daleč, in nihče ne vé kako dolgo preč.

Ob enej po polnoči zamenjavala se je v tretje straža. Mladega in kolikor se je moglo v mesečini soditi, lepo rastenega hlapca pripeljal je sam grajščak tja. Zabičeval mu je enako njegovim prednikom čuvajeve dolžnosti, menéč, da je proti jutru najbolj nevaren čas, ker tedaj rad zaspanec posili človeka in slabost mu jemlje bedenje.

Govoril ni novi stražnik, a stal je kakor stena pred grajščakom, kakor da bi hotel reči: „Postava kaže dovolj, da sem zanesljiv in na pasem mestu.“ Vendar grajščak ni bil enakih mislij. Promalo mu je impozirala mlada stražnikova postava; po hoji in po noši orožja sodil je, da potrebuje lepi mladič največje kontrole.

Zaraditega je odšel sicer grajščalc po navadnem potu v grad, a po nasprotnej strani se je zopet tiho in skrivaje vrnol ter se skril za oglom tako da je mogel na tanko opazovati mladega stražnika. Dolgo časa je slonel ondi grajščak in žal mu je že skoro tega bilo. Hotel se je že vrnoti; kajti ponosno korakajóč ob zidu gori in doli, zrl je neprenehoma stražnih v omrežno lino. A baš ko je mislil oditi, zapazil je, da je postal hlapec, poslušal potém in se oziral, ali ga nikdo ne vidi. In ko je bilo mirno vse, prislonil je k zidu orožje, potém legel na trebuh in skoti omreženo okno tri pota zapored polglasno zaklical: „Avnič, pripravi jaz te rešim!“

Takoj potém je stražnik izginol v gradu in hitel po stopnicah in hitel k vratom podzemeljske ječe. Lastnim očem ni veroval grajščak, ko je glodal nezvestobo svojega hlapca. V jezi zgrabi takoj hlapčevo helebardo ob zidu in steče za njim v grad. Kmalu potém pa se je čel krik in nemir, ki je vzdramil grajsko družino. Grajščak sam je vlekel mladega strašnika za lase v dvorano k sodbi za njegovo nezvestobo. Viharna je morala biti ta sodba in zastonj vse opravičevanje; kajti čulo se je na dvorišče, kako dívjá grajščak po dvorani. A hipoma utihne nemir.

Hlapci pa, ki so pri zaklenenih durih poslušali skrivno sodbo svojega videznega tovariša, razumeli niso drugega, kot besedo: „Res je torej, da si zapeljana tudi ti in da si rešila Knaflja ter hotela oprostiti obsojenega tovariša!“

Jok, nežen in mil, odgovarjal je tem klicem. Po njem so spoznali hlapci grajsko hčer Lavro v podobi zasačenega mladega stražnika.

Kake tri ure pozneje, ko se je jelo komaj ruditi na vzhodu nebo, nastane zopet šum in tekanju po gradu. Kmalu se odpre grajska ječa, in oboroženi hlapci sprejmó v svojo sredo mladega Avniča. Dva jezdeca v črnih plaščih nad oklepi in z zaprtima vizirjema jezdita v prvej vrsti in poleg obsojenca krvnik z golim mečem, opravljen v rudečo obleko. Žalostna je bila ta procesija, ki se je vila iz grajskega dvorišča na višino ob gozdn. Obstala pa je ondi, kjer je bil hrastov hlod v zemljo postavljen.

A v istem času je stala na grajskem dvorišči naprežena kočija. Mlada gospica Lavra pride z objokanim očmi poleg grajščaka iz gradu in se vsede v pripravljeni voz. Ko je zavila potém kočija iz grajskega ozemlja na cesto, ki je vodila proti vzhodu, ozre se še enkrat ženski obraz iz kočije na grajsko višino, a ondi vidi na veliko svojo žalost, da je že Avniča zadela — smrtna kazen!

Osemnajsto poglavje.[uredi]

Ničesa!
Idi k stolu jest in pit,
Zvršiti hoče mu še dones vse,
Kar je potrebno, to veruj mi tvrdno,
Slovenski sosed!

Tugomer.

Na pokopališči v Podgorji bila sta izkopana v enem tednu dva skrivna luteranska groba. V prvem je počival ubiti Knafljev izdajalec Goriček, v drugem v Strmole obešeni Avnič, čegar truplo so luteranci zvečer ukradli raz vislic, a v prihodnjej noči so ga skrivaje ondi zagrebli ter grob s kamenjem zakrili, da nihče ne oskruni počivališča slavnemu možu.

Sedem dnij pozneje slavili so spomin teh mrtvecev njihovi prijatelji pri znanem Bobku v Podgorji. Ta mrtvaška sedmina bila je prav za prav tudi občni zbor vseh zastopnikov luteranstva na Gorenjskem.

Trditi moramo, da je bil žalosten in precej obupen položaj poslednjih po zadnjih dogodbah. Rokavec je živel v Nemčiji, Knafelj je bil tudi odšel na Nemško posvetovat se z ondotnimi pospeševalci krivoverstva na Slovenskem, goreči Avnič je počival v grobu in tudi Gorička, najbolj pogumnega agitatorja za versko stvar, ni bilo več. Povrh je pritiskala gosposka tem bolj od dne do dne krivoverce; Kamniški sodnik Kramar je pridobil v mestnem pisarji Nagliči izvrstnega pomočnika. Uboj Cerkljanskega župnika, obsodba Avničeva plašila je vedno bolj skrivne somišljenike. Ljubljanski škof Urban Tekstor si je pridobil velike privilegije za postopanje proti luterancem. Njegov koran in glavni „commissariuss reformationis“ Hren pa je bil znan zaradi osebne energije in ostrosti. Krivovercem je bilo osobito izvrstnega zastopnika in voditelja potreba v tem žalostnem položaji. A kje dobiti namestnika Knaflju? Lutrova somišljenika ni bilo na daleč okrog, priprosti možje pa so imeti premalo omike in osebnih izkušenj za težavno vodstvo tukajšnjega luteranstva, kteremu je jela skoro vsa dežela stopati na pete.

Knafelj je sicer imenoval odhajajoč kovača Gogalo svojim namestnikom, a poslednji je bil v Kamniškej okolici premalo poznan. In boš v tem okraji bilo je stroge organizacije potrobi ter neomahljivosti in zaupanja, v lastno moč.

Pridigarica Katarina Stobe, ki je imela tu vso moč in vpliv v svojih rokah, povabila je torej ob priliki mrtvaške sedmine vse znamenitejše somišljenike v Podgorje, kjer bi se naj določilo, kdo ima začasno voditi luteranstvo. Za ta važni shod bila je določena kakor večkrat poprej Bobkova hiša že zaradi tega, ker je stala na samoti konec vasi, kar jo omogočilo in zlajšalo stražo proti nenadnemu napadu biričev Kamniškega sodnika.

Mračiti se je jelo na dan mrtvaške sedmine, ko je sprejemal dolgopeti, suhi Bobek svoje imenitne goste. Golorok in rdečem brezrokavniku pričakoval jih je na pragu svoje pol zidane, pol lesene hiše. Za vsakega posebej imel je kakov smešen ali resen pozdrav, ki se je ravnal po individualnosti posameznega prišleca. Katarini Stobejki je Bobek celó v posebnej ponižnosti roko in jej odkazal prvo mesto na naslonjači za hrastovo mizo. Kovaču Gogali iz Kranja pa je napravil poklon, da bi bil kmalu z nosom v koleno trčil. Tudi Jurja Kriškarja, Urbana Kosa in Šimona Voglarja sprejel je nepopisljivo prijazno ter namežikal vsakemu posebej, kakor češ: Lepo je, da ste tudi Vi tukaj.

Stoprav v pozno noč pričela se je pojedina, in vrč rumenega dolenca jel se je vrstiti od gosta do gosta. Starodavna slovanska navada je bila, da so se popevale na grobu umrlih sedem dnij zapored otožne pesni in se pripovedovale povesti iz njihovega življenja in o njihovih vrstnih lastnostih. Tudi nocój so po končanem obedu govorili o mrtvem Goričku in Avniči. Lepa pridigarica Stobe pričela je venec povestij s sledečimi besedami:

„Sinoči se mi je sanjalo, da sem bila v Strmolu. Veš, kje je Strmol, ti Juri Kriškar in ti kovač Gogala?“

Pogledata se nagovorjena možaka nekako začtudjena ter odvrneta: „Kaj bi ne vedela, a čemu vprašaš to?“

Stohejka nadaljuje potém, kakor da bi ne bila čula poslednjih besed:

„Videla sem v sanjah lepo belo golobico. A pritepel se je sem iz Kranja lisjak in zaljubil se je v grajsko golobico, da je pozabil mladičev v lastnem brlogu in popolno zatajil svojo lisičjo nrav. In ko so napravili njegovi znanci lisjaki na svojega nezvestega tovariša lov, kakoršnega zaslužil, prestrigla sta zopet dva izmed njih to namero. Gledala sem v sanjah, kako sta se priplazila v noči skrivaje v grad in zapustila v boji za nezvestega prijatelja ostale tovariše, izmed kterih je bil eden ubit, drugi pa mu je zvonil z lastnina telesom med zemljo in nebom k pogreli.“

Izgovorivši pa je povzidignola vrč z vinom rekóč:

„Ker so se moje sanje že tolikokrat uresničile, napijem na zdravje zvestih prijateljev in na pogin onih, kteri jih zapuščajo v nesreči!“

S povzdignenim glasom končala je pridigarica svojo napitnico, vendar jej ni sledilo ono navdušenje med poslušalci, kot je kila sicer navada.

Zbledel je vzlasti pri zadnjih besedah kovač Gogala. In slaboten pivec na njegovej strani, črevljarček Kriškar, grizel je v zadregi nohte na svojih prstih, kakor da bi bili medeni, in pod mizo je suval z nogo svojega tovariša.

Kakor da bi bil kovač razumel to skrivno znamenje, vstal je takoj, z žulavo roko sí lase pogladil in potem je govoril s krepkim glasom:

„Jaz imam dobro spanje in sanjalo se mi še ni nikdar v svojem življenji da bil sem nekdaj v resnici z glavo in nogami v Kamniku na Šutni. Stobejka, veš, kje je Šutna? Videl sem ondi na svoje lastne oči, kako je postopala lepa, mlada vdova za mlajšim gospodom, kakor je sama. Kakor podlasica za piščanci dirjala je od stopinje do stopinje za njim. In ko se je mladi mož ni mogel ubraniti več, dejala je: Pustiva vero očetov in imejva se rada! Pomislila pa ni, ali bode srečen tajen ljubimec z njeno ponudbo; kajti ženska lepota je pravijo kakor črešnjevo cvetje, ktero že prvi dan odnese mali veter, ona moškega pa je podobna hrastovemu, ki ne diši in ne vabi, a baš zaradi tega hrani še v poznej dobi krepke korenine in mlado življenje. In ker je v resnici mladi mož ljubil pozneje bolj svoje nove verske ideje kot ostarelo ljubico, prisegla mu je poslednja maščevanje in prodala bi ga bila, ko bi se bilo dalo, za trideset iškarijotskih srebernjakov.“

Tiho je bila družba meti Gogalovim govorom. Na čelu društvene predsednice pa se je vrstila rudeča in bela barva, in potne kapljico so lezle iz njega. In v resnici, med družbo se je pripravljalo nenadoma nekaj takega kakor huda ura; kajti goreči pogledi posameznih so se že kresali in užigali kakor bliski, in skrivno mrmranje čulo se je kakor oddaljeni grom senc ter tja od raznih stranij.

Postrožni in izgovorni Bobek je baje čutil v svojih dolgih, suhih nogah bližnji vihar. Zaraditega je skušal s sladkimi in pomirljivimi besedami pregnati temne oblake. Delal je poklone na vse strani in o vremenu je napeljal govorico. Hvalil je vinsko kapljico Stobejkino ter izvrstne žreblje iz Gogalove kovačnice. A ko je zapazil v svojo žalost, da je nocój vsa njegova govorniška umetnost brez posebnega upliva in veljave pri razgretih glavah, jel je pripovedovati tudi sledéče lastne sanje:

„Poslušajte me,“ rekel je Bobek. „Če sem tudi kmet in ne kdo zna kako učen, vendar se mi je v sanjah pritaknolo tudi nekaj posebnega. Ceste v nebesih sem bil, se mi je sanjalo, in ondi sem obiskal našega sveta Martina Lutra. Vesel je bil starček, ko me je zagledal, da je takoj raz svojega zlatega sedeža meni nasproti pritekel, saj vedel je, da sem iz Podgorja crkovnik njegovej skrivnej crkvi.

„Lepo je, da si prišel,“ je dejal. „Prav je,“ je dejal. „Pa slabo obnašate gorenjski luteranci,“ je dejal, „tako da bi vas s palico potipal,“ je dejal.

„Prepirate se zaradi mesene ljubezni rajši kot zaradi verske,“ je dejal. „Zaradi tega ste prijatelja Gorička ubili in Avniča pustili obesiti na kol. Knafelj in Rokavec pa sta jo kakor tihotapca pobrisala v noči na Nemško, kakor da bi jima bili podplatje goreli pod nogami,“ je dejal Luter, ko sva se po nebesih sprehajala.

„Dobrega in zanesljivega namestnika potrebujem zdaj, kakor se kaže med Slovenci. A jaz te ljudi premalo poznan,“ je dejal. „Svetuj mi ti!“ pravi. „Ti si iz Podgorja,“ pravi, „in ondi mrliče pokopavaš in imeniten si ondi kakor denar,“ pravi.

„Mojster moj in moj gospod!“ dejal sem potém jaz. „Kako bi služil tebi, ker sem kmet in neučen? A kar mi zapoveš, storil bodem, če je v moji moči.“

„Tri vprašanja ti bodem dal Bobek,“ pravi zopet Luter nato. „Razglasi jih v javnej družbi! In kdor jih ugoni, isti naj bode vaš gospod in moj namestnik ondi,“ povzame zopet Luter besedo.

„Kdo je zakrivil prvi prepir na svetu?“ vpraša zdaj Bobek zbrane tovariše.

Dolgo ugibljejo okoli sedeči in se prepirajo o tem, a prídigarica Stobe naznani slovesno potém, da Kajn, ki je zaradi dima, ki nima nobene veljave, svojega brata Abela ubil.

Vsi pritrjujejo tej modri razsodbi, le sajasti Gogala odkimuje in pravi smejé se:

„To je laž. Eva je bila, naša prva mati. Zakaj zaradi nje je moral celó stvarnik spečemu Adamu rebro vzeti, da je iz njega ženo stvaril, ki se je potém z možem zaradi enega samega jabelka lasala in prepirala, da je bil jok in stok.“

„Tako je,“ oglasi se zopet Bobek in ploska umnemu kovaču, rekóč: „Ti si pravo pogodil.“

„Kdo je bil pa prvi kovač na svetu?“ vpraša potém zopet Bobek vesel, da se mu je tako posrečila prva uganjka.

Zopet so se trudili in ugibali poslušalci na vse mogoče načine; kajti vsak bi bil rad Lutrov namestnik med Slovenci. Bobek pa ni bil z nobenim odgovorom zadovoljen.

Pridigarica Stobejka je ménila, da Noe, ki je prvo barko iztesal in gotovo tudi žreblje in železnino potreboval za njo.

Gogala pa se je odrezal, da prvi kovač ni moški bil, temveč pravcata ženska. Zakaj povsodi se bere, da je ona dobila moža v svoje klešče ter ga stiskala in ščipala tako dolgo z njimí, da ga je zakovala napósled v svoje grešne zanjke, ki so morale biti najmanj iz železa ali jekla, sicer bi jih bil mož gotovo raztrgal in jej utekel.“

Smejali so se pri tem odgovoru pivci, da so se držali za trebuhe in Bobek je slovesno priznal, ta je bil v resnicí ženska prvi kovač.

„Še éno vprašanje mi je naročil Luter,“ nadaljuje Bobek, „in to najimenitnejše.“

„Zakaj si je Eva po grehu baš iz figovega perja naredila oblako?“ Urno vzklikne potém zopet Stobe in z njo še več tovarišev: „Zaraditega, ker so figova drevesa obdarjena z največjimi listi.“

„To ni nič“, ugovarja resni Gogala. „Jaz pravim iz sladkosnedeštva in nevošljivosti, ker ni ona hotela, iz raja izpodjena, pustiti ondi najboljšega drevesa v njegovej lepoti. In tako je še dandanes. Vse sladkosti na svetu mora imeti ženska in zmožna je, da bi zaradi enega samega figovega peresa izdala — svojega prijatelja!“

Smejali so se pivci tem besedam. Stobe pa je zapazila stoprav zdaj, kam merijo uganjke in šale tovarišev. Zbledela je v obraz in nekako divje se odsevale njene črne, lepe oči izpod visokega čela. S pridigarico vred bilo je razžaljenih tudi precejšnje število Kamniških mestjanov in kmetov iz obližja, ki bi bili šli, ako bi bilo treba, v ogenj in vodo za Stobejko. Tudi Bobek se je potuhnol kakor jež, kedar ga pes oblaja, ko je čutil, da je s svojilni šaljivimi sanjami stoprav povzročil srd in nevoljo med nasprotnimi si tovariši, ne pa da bi bil vzbudil veselje in dobro voljo med njimi.

„Prijatelji,“ povzdignol je potém svoj glas. „Ne kavsajmo se kakor piščeta za proseno zrno. Vsi smo dobri Lutrovi prijatelji in vsi bi bili radi njegovi namestniki na zemlji, a to ne gre. Prvič bi že vsakemu posebej takove lepe Katrice manjkalo, kakor je bila Lutrova, ko bi tudi naš vodja postal ali veliki pastor, drugič smo pa mi Kamničanje posebno trde in trmaste glave. Ko bi postavim stvarnik kranjsko Kokro v vino izpremenil, trdili bi mi, da je naša Bistrica nebeška pijača v primeri z njo, in zakleli bi se, da je Bergantova gora trikrat višja od svetega Jošta.“

Poslednje besedo so bile povod, sa se je v resnici jelo razgovarjati potém o razdeljenji novoverstva na Gorenjskem v dva razna tabora; kajti en del jo zahteval, naj se izvoli Gogala za namestnika Knafljevega, drugi pa je hotel Stobejko za svojega voditelja. Nekteri so imeli celo v mislih, združiti poslednja dva v zakonski par, a prepričali so se po današnjih dovtipih, da je to nemogoče. Še le proti jutru razšel se je luteranski zbor v Podgorji, dualizem pa, ki je bil ondi stvarjen, imel je imenitne nasledke v razvitku krivoverstva na Gorenjskem.

Devetnajsto poglavje.[uredi]

„Doch diese hieltou an ihrem Irfwahn fest und schickten eine Deputation an den erzherzoglichen Hof nach Gratz. Sie beschweren sich uber die Verbrennung ihrer zur Ehre Gottes nach romisch-Katholischer Kirchenordnung erbauten und verwahren sich dagegen“.
Dimitz Geschichte der Reformation.

Čudno je, da med tem ko ni bilo na Slovenskem skoro niti večje vasi ne gradu, kamer bi se ne bilo skrivaje ali javno vselilo luteranstvo, so ostali vendar moški in ženski samostani pri nas popolno versko okuženi. To je morda manj pripisovati na račun pobožnosti tedanjih menihov in nun kakor pravilu, da edina lutrova vera ne pozna samostanov in se odločno protiví vsakemu oklepu osebne svobode v kurist verske ideje. Klausura in glavna načela samostanskega življenja: pokorščina, devištvo in vedna revščina, protivijo se že po principu vsakej samostalnosti in misli na prekucijo. Na podlagi teh dobro premišljenih in važnih pogojev stvarili so razni možje samostane, in katoliška crkev je imela v njih vedno in povsod neomahljive zaščitnike, ob kterih so se ubijali krivoverski navali.

Naravno je tedaj, da so zasloveli baš ob verskih prekucijah samostani; kajti v njih so iskale mnoge najbolj imenitne družine svojim nedorastlim otrokom zavetja in v samostanskih učilnicah bila je mladina varna svobodomiselnega duha in novoverskega. strupa. Povrh je poveličevala ime samostanov tudi občna navada, da se je posvečevalo v tedanjih vekih mnogo imenitnih plemenitašev redovnemu življenju, morda ne samo iz pobožnosti, temveč tudi ker so navadilo v kratkem času dospeli po tem potu do najvišjih duhovskíh častij, ktere so jim pripomogle tudi do velikanskega upliva v svetovnem življenji in v državnej politiki.

Izmed najimenitnejših samostanskih redov v tedanjem veku bil je pač oni Dominikancev. Zaradi tega se je razširil tudi z nepopisljivo hitrostjo skoro po vsej Evropi. Ustanovljen je bil od svetega Dominika de Guzman (1215) in njegov glavni nalog bil jo proti krivoverstvu. Papež Gregor mu je izročil leta 1232. celo najimenitnejši posel verske inquisicije.

Tudí na Slovenskem je našlo krivoverstvo v tem samostanskem redu veliko oviro; kajti kranjska dežela imela je tedaj razven v Ljubljani še dva druga morska in dva ženska samostana. Med poslednjima pa je znamenit v našej povesti osobito oni „Klarissinaric“ v Mekinjah pri Kamniku.

Najbolj uspešen je bil boj teh samostanov proti luteranstvu v tem, da so zalezovali po svojih skrivnih poslancih bolj imenitne krivoverce ter jih naznanjali višjej duhovskej in deželskej gosposki, in pa da so ustanavljali učilnice, v ktere so vabili posebno mladino iz višjih stanov, in po njej se vplivali potém neposredno tudi na roditelje.

Stoprav zdaj razumimo torej, da je kočija, ki se je pripeljala zadnej osodepolno jutro íz Strmolskega dvorišča. drdrala po cesti proti Kamniku ín po mestnem tlaku na ravnost proti Mekínjam. Ondi se je ustavila pred samostanskimi vrati, in iz nje je stopila rumenolasa mlada deklica ter izínola potem v mračnem zidovji.

S tem dnevom se je zasukalo tudi življenje Strmolske Lavre v čisto nov tir; kajti ona je bila ta rumenolasa tujka na samostanskej porti, in za njo se je zaprla poslednja.

Zadnje dogodbe so sploh pričale, da so zatonoli lepi dnovi krivoverstvu na Slovenskem in da bode iztrebljeno in zatrto v kratkem po nasprotnej sili. Tudi okoliščina, da je umrl baš v istem času ljubljanski škof Urban Tekstor, ki je bil sicer izvrsten pridigar, a v dejanji premalo energičen proti luteranstvu, ni bila na korist krivovercem.

Novoizvoljeni škof bil je namreč dosedanji železni tajnik in korar Hren, ki je že doslej o mnogih priložnostih pokazal, da če kdo je le on zmožen stopiti na glavo strupenej kači krivoverstva in izruvati ljuliko vsejano med pšenico naukov svete crkve.

Zgodovina trdi, da je bil v resnici škof Hren najbolj zmnožen in vpliven sovražnik in preganjalec luterancev, in osobito zaraditega koristil je svojej crkvi neizmerno, ker je začel majati visoke in najvišje nasprotne glave, dobro vedóč, da če so podjarmljene one, udá se priprosto ljudstvo samo od sebe.

Trkal je škof Hren najprvo na vrata plemenitašev po gradéh na Slovenskem, opiraje se na svoj osebni vpliv in prijaznost deželne vlade. V kratkem času je pripeljal mnogo izgubljenih ovčic vsaj videzno crkvi nazaj, še več pa jih je primoral, da so se ízselili iz domovine ter si iskali navadno na Nemškem varstva in novega doma.

Med poslednjimi nam je vzlasti omeniti grajščaka barona Pavla iz Brda poleg Kranja, ki je moral bežati skrivaje in v noči na Bavarsko. Zakaj Hren je dokazal gosposki, da je v zvezi s pregnanim Knafljem in njegov najimenitnejši začasni namestnik v domovini. Enaka osoda je dohitela grajščaka na Križi poleg Kamnika, ker je javno nasprotoval deželnim verskim postavam, tako da je sezidal celo lastno luteransko kapelo, kamer so zahajali njegovi somišljeniki k službi božjej. In baš o tej kapeli pripoveduje zgodovinar, da je ona postala znamenita zaradi tega, ker jo je ukazal škof Hren neko nedeljo vpričo tisočernega ljudstva in najvišjih posvetnih oblastnij razstreliti v zrak. Od daleč in blizu so baje prihiteli gledalci k tej redkej katoliškej slovesnosti. Oni pa, ki niso imeli časa in priložnosti priti na Križ, zrli so z visokih krajev in gorá. Na Šmarnej gori bilo je neki vse natlačeno gledalcev, kako bodo pršeli kosi hudičevega poslopja groméč na vse svetovne strani.

Takova dejanja kažejo jasno, da je bil škof Hren pravi strah krivovercem in da jim je bilo o njegovem pastirovanji zabranjeno najmanjše javno postopanje. Koliko pa se je posrečilo Hrenu zatreti skrivno delovanje slovenskih luterancev, pokazala bodo sledéča poglavja.

Dvajseto poglavje.[uredi]

„Siehst du melu Kind,
Ich halte Wort — und komme.“

Heine.

Naravno je, da so luteranci, ko je bila izvita moč njihove javne verske aktivnosti, dajali dušek svojej strasti v sovraštvu proti onim, ki so jim pregnali njihove prijatelje, uničili zaščitnike, podrli svetišča in onemogočili verske shode. Vzbujena moč pa se ne ukroti s silo, prepričanje se ne zatre z zvunanjo zmago. Skrivaje tli in se širi kakor ognjenik, dokler ne najde izhoda, skozi kteri se izlije potim s toliko večjim šumom črez ograjo videzno omejenega okrožja.

Enako je bilo med luteranci na Slovenskem. Vzet jim je bil vpliv do razširjevanja krivoverstva, a strta jim ni bila skrivna moč in navdašenje, ktero so postavili nato v oseben boj s preganjalci.

Povrh niso bili tako onemogli in tudi ne zapuščeni, kakor se je dozdevalo katoliškej stranki. Dobivali so namreč redno z Nemškega od Truberja, Knaflja, Rokavca in drugih v prognanstvu živečih slovenskih somišljenikov obilo verskih knjig v domačem jeziku in tudi precejšnjo materijalno pomoč. Prepričani so bili, da ko se izpremeni sedanji njim sovražni system vladin, gibali se bodo zopet svobodnejše, kakor se je in godilo trdi do sedaj v času nalogih tolerantnih svetovnih in dobovskih glavarjev.

Takov je bil vsaj občni krivoverski črtež in tolažilo v boljše čase. Posamezni zastopniki luteranstva pa so storili v tej zadevi še celó važen korak dalje.

Preopolzel jim je bil optimizem negotove bodočnosti. Osebna strast in sovraštvo prisililo jih je k sklepu: „Zboljšanje sovražne systeme zagotovimo si lahko sami. Čemu bi čakali srečnega slučaja, ki nam od strasti tega ali onega nasprotnika? Hajdimo sami na delo! Prisilili so nas sami v boj do noža. Mi si umijemo roke, če teče kri za našo stvar. Oni pa naj gledajo gori!“

V pospeševanjé te silovite ideje osnoval se je potem kakor črez noč izvrševalen odbor. Ta je nabiral svoje skrivne ude, ščuval in navduševal strahljivce in pripravljal vse, kar se mu je dozdevalo potrebnega, da se kolikor mogoče hitro odstrani najbolj nevarni sovražnik luteranstvu, Ljubljanski škof Hren.

Načelnik tega znamenitega odbora na Gorenjskem bil je naš znanec Kranjski kovač Gogala in njegov prvi pribočnik slavni črevljar griškar iz Grabna; Kamniški mestni pisar Naglič pa je bil skrivni tajnik.

Znamenito v tem luteranskem odboru pa je bilo to, da ste se podružnici v Podgorji in Kraglji popolno združile v boji proti gosposki, akoravno ste v verskih zadevah tekmovali druga proti drugej. Ker pa ni bil glasoviti Gogala v Kranjskej okolici, odkar je bil prognan njegov zaščitnik, Brdski grajščak baron Pavel Egg, več varen pred biriči, naselil se je stalno v Mengši pri svojem prijatelji, ondotnem crkovniku Matevži Cepudru. Že lega tega sela ob glavnej cesti nad Ljubljano in Kamnikom bila mu je posebno ugodna, ker mnogo se je dalo tu zvedeti o tajnih namerah gosposke proti krivoverstvu. Povrh so bili Mengšanje precej tolerantni in v mnogem številu skrivni častitelji Lutrovi. V tem novem lutrovskem taboru sklepal je skrivni „generalni štab“ svoje črteže, čakaje ugodnega trenotka in priložnosti, da pokaže z odločnim dejanjem, da je krivoverstvo, le utihnolo, a ne obnemoglo.

Bil je kmalu potém poletni večer, nekaj tednov po binkoštih. Po Mengši so se že bile ugasnole luči; kajti polnoči se je že bližal čas. Le v lesenej koči za pokopališčem poleg crkve odseval je še žarek skozi majhno okno, in na črvivem hišnem pragu sedel je kakih petdeset let star možak. Neprenehoma je zrl na cesto proti Trzinu, kakor da bi bil nekoga pričakoval. Napósled pa, ko se mu je jelo pogosto zdehati, raztegnol je roki v zrak, potém pa je vstal in švedral na končišče kočino, priltlanjaje se neprenehoma k tlom. Poslednjega pa ni delal iz ponižnosti ali pobožnosti, temveč nepovoljno je bil k temu prisiljen. Njegova desna noga bila je namreč za nekaj palcev kračja od leve, kar je bilo uzrok, da je precej hudo šepal.

Prišedši na kočin ogel, gledal je zopet nepremakljivo nekaj časa pred se. In ko se je prikazala v dalji premikajoča temna pika in postajala vedno večja in večja, potisnol je štiri prste v usta in zažvižgal nanje tri pote zapored. Poslušal pa je med posameznim žvižganjem ali urn nihče ne odgovarja v daljavi.

In ko obstane po tretjem potu temna pika v daljavi, ki je narastla do sedaj že v precej veliko ravno črto, in odmeva napósled enako žvižganje od one strani, pravi možak samemu sebi:

„On je, nihče drug. Vrag vé, kje se je mudil tako dolgo. Mislil sem, da ga ne bode več. Težko, da prinese ugodnih poročil.“

Izgovorivši šepa bližajočej se podobi nasproti in pol glasno sam s seboj govori. Ko se pa do kakih dvajset korakov približa pričakovani prišlec, zakriči mu nasproti: „Kod kolovratiš gos ti suha, grešna tako dolgo? Mislil sem že, da te Ljubljanski purgarji obirajo, ali pa so te za gos svetega Martina spekli za škofovo mizo in dali Hrenu v dar.“

Prišlec, suh upognen možiček, s prva hudobno pomežíka svojemu pričakovalcu, potém pa zapiči svojo gorjačo predenj v tla, rekoč:

„Ti zajcu na rep stopati misliš in ga hočeš za roge ujeti, grešnega oglja na svojej glavi pa ne čutiš, miš crkvena!“

Po teh ne baš prijaznih pozdravih podasta si tovariša roki, in pozabivši na to nagajivost korakata skupno proti omenjenej koči za pokopališčnim zidom.

„Kaj je torej novega v Ljubljani, kaj si zvedel in opravil?“ vpraša resno črez nekoliko šepet.

Prišlec pa je bil precej dobre volje ter ni hotel tako hitro opustiti svoje prejšnje šale in je dejal:

„Ali še nisi čul: crkovnika škofijske crkve v Ljubljani ujeli so v past, kakor crkveno miš, ker je po noči Lutra častil, po dnevu pa pravim svetnikom muhe branil. Tri dni ga postijo zdaj v kleščah, četvrti dan ga pa bodo tako počastili, da mu že zdaj tesarji na javnem trgu gugalnico tešejo, na kterej ga bode rudeči rabelj gugal in krokarji mu večerno pesen krokali.“

Prestrašil se je šepet, Mengiški crkovnik Matevž Cepuder teli besed in vprašal je tresoč se:

„Smolec sitni, ne govori kakor bi raztrgano kvedrino krpal, ki več vboda ne drži. To kar praviš, to ni nič. Tudi ti še nisi zadnjih hlač strgal, lahko še biriči zá-nje pod vislicami kamenčkajo in te brez njih v krtovo deželo pošljejo.“

„To se pa tebi ne primeri lahko, griva Mengiška! V mojej obleki bi še lahko Kamniški Kramar, če ga v pest dobimo, po našej godbi plesal, — v tvojih, prijatelj, pa bi ne bilo mogoče, da bi ne kazal nagih desnih meč, kar bi bilo za takega gospoda vendar nespodobno.“

Dolgo bi se bila morda še pikala znanca s svojilni smešnimi puščicami, ko bi se ne bila med tem približala koči, kjer si nista več upala glasno govoriti.

„Ali je Gogala doma?“ vpraša potem prišlec, naš znanec črevljar Kriškar Cepudra.

„V koči smrči kakor polh v bukovem duplu in dolge pete po klopi od sebe molí. Stoprav zvečer se je vrnol s svojegapotovanja po Gorenjskem in potém se je vlegel.“

„Vzbudi ga! Jaz moram nemudoma govoriti z njim,“ déne naglo Kriškar.

„Véš, nekdo je medveda v brlogu s palico dregal, za plačilo je pa s taco po koku dobil,“ odreže se energično Cepuder ter pristavi: „Jezen se je vrnol sinoči, znaš, kakor sršen ko se s paše brez medni v satovje vrača in od jeze samega sebe v trebuh pika. Slabe novice je moral zvedeti, ti povém, in nocój bi ne bilo dobro z njim črešenj zobati. Zaraditega sem tudi tebe nocoj pričakoval na končišči, da bi ne prišel kar tebi nič meni nič njemu v pest; saj vedel sem, da moraš priti, predno za Kolovškim gozdom juternica otemni“.

„To je pa tako, kakor hobad in obcestni tropotec na otepeno glavo, ti povém, ti služabnik božji; kajti jaz imam nocoj takove novice za Gogalo, da mu mačkino bolezen bolje ozdravijo, kakor krópive pasji želodec, verjami mi!“

Ta pogovor, ki se je glasneje vršil, kakor je bilo v Cepudrovih mislih, vzdramil je v kočí spečega Gogalo. In ta je zaklevši planul kvišku, odprl duri na stežaj, da so zarežale kakor postni klepetec, in zaklical: „Cepuder, dani se še ne, a ti pa že z jezikom kakor s tremi zvonovi ob sobotah popoldne pritrkavaš!“

Prestrašila sta se govornika vzbujenega, ne baš krotkega kovača in mojstra, da jima je zadnja beseda kakor ajdova skorja v grlu zaostala. In ko so se zopet zaprle duri, ohrabril se je Kriškar, da je s pestjo tri pote ná-nje potrkal, potom pa ponižno in s pripognenim hrbtiščem v kočo stopil.

„Kaj bi rad, Cepuder? Pusti me dalje spati, ti nadloga sitna,“ zareži se v temini Gogala menéč, da ga moti njegov hišnik Cepuder.

„Nekaj važnega imam povedati mojster in zapovednik vseh pravili luterancev,“ oglasi se ponižno zdaj Kriškar in vrti svoje širokokrajno pokrivalo med prsti, kakor da bi gonil mlinsko kolo.

„Besede so mojega zvestega pribočnika Kriškarja, podobe pa ne vidim v tej beznici temnej,“ pravi Gogala iznenadjen potem, ko žvepljeno nit ožiga in posveti prišlecu v obraz. Ko se pa prepriča pri luči, da je rés oni, o kterem je sodil, vpraša ga resno:

„Kako sí opravil posel v Ljubljani? Kaj je novega v mostu?“

„Proso je dozorelo, mojster naš in gospod. In kedar se približa oni čas, treba je postaviti slamnato strašilo vá-nje, da odpodi vrabce, ki se zaganjajo kar v gručah po latovjí sem ter tja, vam trdim,“ odgovarja potuhneno in smehljaje se črevljarski pribočnik.

„Ti hočeš reči, Kriškar, da se bliža priložnost, ko lahko nastavimo svoje meže,“ vpraša zdaj bolj veselo Gogala.

„Tako sodim jaz, mojster slavni, da če raztegnete vi svoje zanjke med Črnučami in Trzinom, ujamete postrv, ki bode tehtala najmanj poldrugi stot, naj se imenuje že Hren ali tista podlasica biriška, sodnik Kramar!“

„Govori jasno! Kako je to mogoče, Kriškar?“ Petdeset srebernjakov ti izplačam isto uro, ko caplja eden izmed onih v našej mreži.“

„Težko ne bode, če morete zaupati svojim ljudem.“

„Dve sto jih postavim že jutre večer ob cesti med Kamnikom in Ljubljano, ti povém; če ne, naj se ne imenujem kovač Gogala,“ odgovori s ponosom tovariš.

„Potém je zmaga gotova. Veste, posrečilo se mi je priti v škofov hlev v Ljubljani. In spéč ondi pod konjskimi jaslimi, čul sem na tanko, kako so se pogovarjali škofovi služabniki, da se bode peljal bodočo soboto škof v Kamnik ali prav za prav v Mekinjski samostan, kjer bode slovesno umeščenje nove mlade nune, iste baronice iz Strmola, ki je največ kriva, da so nam pregnali našega Knaflja.

Velikanske priprave se neki delajo za to slovesnost. Vse mesto bode po konci. A bojijo se tudi naših ljudij pri tej priložnosti, kakor sem čul. Previdnosti je torej treba. Kamniški sodnik Kramar sam se bode peljal s svojimi biriči škofu do pol pota naproti. In baš tú mislim jaz, poskusilo bi se lahko — saj veste kaj!“

„Prepusti vso pripravo meni, Kriškar! Skrbi le, da je resnica, kar govoriš. Zastonj nočem vznemirjati svojih mož na vseh krajih. — Zaraditega, če si slišal napačno, dal ti bodem priložnosti učiti se, da drugi pot bolje napneš ušesa.“

Poslednje besede izgovoril je Gogala s posebnim naglasom, potém pa je pristavil: „Zdaj hodi! Okoli dveh je po polnoči. V Kamnik imaš poldrugo uro hodá, če ne dremlješ s potom. Ob šestih hočem govoriti na tein mestu s pisanjem Nagličem. Tvoja skrb je, da ga pripelješ do tedaj sém.“

Prikimal je ponižno Kriškar temu povelju, potem pa priklonivši se globoko svojemu videzno zadovoljnemu mojstru, zapustil njegovo spalnico.

Edenindvajseto poglavje.[uredi]

Komm! komm! schon weicht die tiefe Nacht.

Faust I.

Natanko ob navedenej uri korakala sta drugo jutro po cesti od Kamnika proti Mengšu dva moža. Če sodimo po njunih stopinjah, verovati moramo, da se je njima mudilo. Osobito suhi in slabotnejši potovalec ubiral je izvrstno kamenit pot, da, ga je precej grbasti in upogneni rudečebradec komaj dohajal in si neprenehoma brisal z dlanjo pot raz čela.

„Da bi te Kurent odnesel, Kriškar smolnati! Noge se ti zapletajo, kakor da bi po jajcih hodil, ali kot da bi doma mlade imel v listji,“ jezi se tovariš, ko vidi, da znanec prav nič ná-nj ozira ne jemlje, kakor da bi niti skupaj ne hodila ne.

„Ti lahko govoriš tako, lakota gosposka, ki še ne véš, kaj se pravi z Gogalo v caker hoditi. Kar on reče, veljá kakor bi z žrebljem pribil. In to ti povém, če nisva ob pravem času pri njem, obiral naju bodi, kakor lisica piščanec, ali pa Kramar tebe, ko bi vedel, da tako pošteno dvema gospodoma služiš.“

„Da bi mene, meniš kvedrina suha? Jaz pa pravim, da bo zijal kakor žejna gos, ko mu povém, kako bomo naše sovražnike lovili bodočo soboto, ko bodem jaz enkrat birič in sodnik v enoj osebi, Kramar pa moj pisar in hode po papirji gosje peró sukal, kakor bi brazdo vlekel in mi rekal gospod milostljivi, jaz pa njemu, kar bodem hotel, samo lepega nič.“

„Vidva sta gotovo pri jesihu bratovščino pila, Naglič, da tako prijetno gladiš Kramarja, kakor da bi ga s kropivami pod nosom umival?“

„Kropive bi bile med zá-nj, kakor je mislil on, da so palice za mojo sestro vijolice, ker jo je ovadila neka dlaka pasja, da z ljubčekom na Graben na sprehod hodi, k spovedi pa ne.“

„Z leskovim oljem jo je torej mazilil, hočeš reči, kakor psa, ki klobaso ukrade?“ šali se nagajivi Kriškar.

„Zdaj je pa ne bode več, ti pravim. Naglič mi ne reci več, ampak lažnik, če nímam jaz v enem tednu Kramarja v pasti. Potém naj gori gleda! Pri Bogu je milost, pri meni je ni!“

Med takim pogovorom približala sta se naša znanca Mengšu. Kriškar se je potém še mnogo trudil, da bi zvedel, kakov skriven črtež ima njegov učeni tovariš proti Kamniškemu sodniku in njegovim prijateljem, Naglič pa mu je le smejé se kazal svoje škrbinaste zobe, menéč, da se ne spodobi, da zve prej poročnik generalnega štaba, kako se luteranska kaša kuha, gredno je ni general Gogala sam okusil in odobril.“

Nekaj trenotkov pozneje je mestni pisar Naglič že Gogali dobro jutro vošíl in bral v njegovem zaspanem in precej nevoljnem obrazu, da bode treba danes besede varno postavljati, če hoče razvedriti zadnji čas vedno čmerikavega mojstra.

„Ali te je videl kdo, da sí k meni šel?“ vpraša najprej Gogala resno svojega tovariša, pogledavší na cesto, da hi se prepričal ali je zrak čist pred sovražniki.

„Ni mogoče. Za vrti sva hodila s Kriškarjem in od strani v kočo, kakor dihur v ljukujo.“

„Prav je tako, Naglič. Véš, nihče ne vé, kdaj se je zadnjič pod nosom popraskal, če že od daleč nasprotnega vetra ne zadiši, kakor medved medu, to si zapomni!

Koliko imaš prostih ur na dan? vpraša dalje Gogala.

„Štiriindvajset, če nobene ne prespim ali ne zapijem.“

„Ti si torej brez dela. Pognali so te iz službe?“ začudi se Gogala.

„Šel sem sam. Kdo bí vedno za pisarja služil? Zdaj čakam priložnosti, da postanem jaz sodnik in Kramar moj pisar. Zakaj bi ne menjala enkrat svojega posla?“

„Rok si nista podala za slovo, Naglič, to vém dobro; pač pa nogi v kvedrastih rokavicah v zadnjo stran, ali kamer je priletelo; in takov spomin navadno dalje traja, kot posiljena prijaznost. Zaraditega bi vedel rad, kakova bode kaj tista priložnost, ki te posadi na sodnijski stol, Kramarju pa porine gosje peró v roko, ki bode škripalo po tvojem povelji?“

Pri tem vprašanji položi Naglič prst na usta v znamenje, da je skrivnost, kar hoče povedati, potém pa pravi:

„Dobro véš, ti mojster naš, o slovesnosti bodočo nedeljo v Mekinjah. In dan poprej se pelje Kramar Ljubljanskemu škofu naproti. Kaj ko bi? —“ tega stavka ne izgovori popolno, le z rokama pokaže, kakor da bi bil nekoga v pest dobil in bi mu potém vrat zavijal.

„Ti prebrisanost malharska!“ začudi se pri tem znamenji Gogala in pristavi:

„Zdaj je že jajce bolj premeteno od kure. Jaz sklepe kujem kakor sem nekdaj železo, ti mi jih pa podiraš, suša učena. Povrh ti moram pa še pripoznati, da tvoje misli niso slabe, če bodo pa kaj sadu rodile, ne moreva že danes soditi. Véš, jaz sem tako sklenol in sodil, da bi bilo dobro, ko bi mi, saj véš, kdo je to, resno govorili s Hrenom in mu v Trzinskih gozdih poplačali dolg za preveliko prijaznost, ki jo skazuje našej stvari. In takova stvar poravna se najhitreje in najbolje s koltom po glavi ali kamer pade.“

Pisar Naglič raztegne pri zadnjih besedah obraz v takove poteze, kakor da bi hotel reči: „Prijatelj, mislil sem, da imaš več možgan v glavi, kakor je res,“ potém pa roko proti tovarišu stegne in pravi: „Čemu to? Kaj pomaga nam in našej stvari, če mu prekrižamo blag ali neblag del života? Nič! Krik in upor proti imam bode le narastel, kakor če dregnete v sršenovo gnezdo.

Če moj svet in moja misel kaj velja, rekel bi vam:

Mi razpostavimo v soboto večer naše ljudi ob cesti med Trzinom in Črnučami tor skušamo da dobimo Kramarja v pest, naj veljá, kar hoče. Potém ga odpeljemo skrivaje na varen prostor, kjer ga zapremo in postimo tako dolgo, da mu hoda pajek prepregel želodec in si ne bode upal reči niti bev, če pravimo mi mev, in nasprotno. Ko bode voljen nato kakor vosek in ponižen kakor tridnevna ovca, pokličem ga jaz pred se, podam mu papir in gosje pero ter velim: Sedi in piši duhovskej in deželskej gosposki pismo:

„„Visoka sodnija v mestu Kamniku naznanja, da je zatrto popolnem krivoverstvo v njenem okraji in da se je prepričala stoprav zdaj, da ni bilo v resnici razširjeno tako, kakor se je v naglici napačno poročalo. Posebna krivica pa se je zgodila kaplanu Knaflju, ki je bil po nedolžnem zatožen od svojih sovražnikov in prognan na Nemško. Le s tem se more popraviti njegova v nebó vpijóča krivica, da se pokliče nemudoma zopet v domovino, ter se mu za odškodovanje podali služba mestnega kaplana v Kamniku, ktera se mu je bila nekdaj nenadoma vzela.““

Videl bodeš Gogala,“ nadaljuje Naglič, „kako hode Kramarjevo peró praskalo to pismo in kako hode spodej podpisal svoje ime in pritisnol pečat. In ko je izvršeno poslednje, smo mi zopet na konji.

Zbegana bode vlada, ki že zdaj ne vé, kako postopati prav za prav proti nam, in škof sam bode napačno podučen; kajti Kramar je bil do sedaj njegova desna roka. S tem pismom pojdem jaz sam k škofu in deželnemu glavarju, opravičujóč Kramarja z boleznijo in odpotovanjem v toplice. In kakor bi mignol, sukati se bodo jela imenitna peresa za našo stvar in Knaflja dobimo tako gotovo domu, kot je amen v očenaši. Za vse drugo hode skrbel potém on sani, to mu zaupaj!“

„Učen si in veden, kakor vsi pismouki, Naglič. Zastonj nisi toliko let služil gosposki in kmetiča stiskal,“ povzame zdaj Gogala vesel in pristavi:

„Izvrsten je tvoj črtež, samo ko bi se dal tako lahko izvršiti, kakor je lep in imeniten!“

„Da bi se ne, misliš! Na tešče ti ga izvedem, če hočeš in ukažeš. Najprvo moramo preslepiti Kramarja, da se pelje zvečer namesto zjutraj škofu nasproti; drugič naznanimo škofu, da je poklican Kramar po zdravniku v toplice. Tako ga ne pogreša potém nihče. Napósled pa bolnik v toplicah tudi lahko umije — pri zdravem telesu!“

Tako je govoril Naglič. Pri zadnjih besedah pa se mu je tresel glas, kakor da bi se bil sam nekoliko prestrašil poslednje grozovite misli; a zatajeval je to svojo zadrego.

„Storílo se bode, kakor si svetoval. Hren pa se naj zahvali pri tebi za svojo glavo; kajti sklenol sem že bil, da so šteti njegovi dnevi. Tako pa je boljše, če kri ne teče in se povrh v mira koristi našej stvari. A varuj se, da ne izdaš nikomur naših namer. Tudi ne pravi nikomur, da si pustil písarjevo službo!

Jaz pošljem še nocoj svoje ljudi na ogledi, ti pa pišeš škofu pismo in opravičiš Kramarjevo odpotovanje; drugo pisanje o škofovem prihodu pa oddaš Cepudru, naj ga Kramarju nese in ga zvabi v sobotnej noči na cesto Trzinsko.“

Dolgo sta se še posvetovala potem naša znanca o napadu na Kamniškega sodnika in naposled še povabila pri vratih posluške utepajočega Kriškarja v posvet in v skrivni štab.

Dvaindvajseto poglavje.[uredi]

Prišlo je pismice
žalostno pismice
Na moje drobno srčice.

Narodna.

Pozno je moralo biti že drugo noč, ko je potihnol šum v Mekinjskem samostanu; kajti priprave za slovesnost ob inštalovanji mlade sestre Lavre iz imenitne in plemenite rodovine vznemirjale so že nekaj dnij prostore sicer tihega zidovja. In ko je spalo ali v samotnih sobah molilo kmalu potem vse, odprle so se skrivaje duri neke celice, in iz nej stopi na mračni mostovž visoka, nežna podoba.

Postala je najprvo pred durimi sosedne sobe in poslušala, ali njena bližnja soseda mati Ana čuje. In ko je bilo vse mirno, hitela je po prstih dalje mimo svetega razpela na steni vrh stopnic, da je lahno šumela njena bela kuta in je vihral v zraku škapulir na njenih prsih. Prišedši pod oljnato svetilnico sredi stopnic, zavila se je tesneje v svoj črni plašč vrh bele kute in pri tem je razkrila za trenotek svoj mladi, a bledi in objokani obrazek, in nekaj rumenih lepih las vsulo se jej je na čelo. Kmalu potém je dospela v spodnji del samostana. Tu pa je bila hoja težavna; kajti nobena bič ni gorela ondi. Le mesec je pošiljal nekaj žarkov skozi majhno, omreženo okno proti vzhoda na duri refektorija. In te dani je lahno odklenola mlada nuna in izginola v velikej dvorani.

Kakor da bi bil zdajci končan najhujši in najbolj nevarni pot, oddahnola si je ondi redovnica in bolj omahnola kot pokleknola pred podobo božje porodnice sedem žalostij na steni, ktero je nekako skrivnostno razsvetljeval mesec vpirajoč se v visoko okno. Povzdignola je roke potém in oziraje se v višavo pred se, vzdihnola je med solzami:

„Odpusti, mati odrešenikova, grešnej stvari pred sebój! Obljubujem ti, da hodim nocój zadnjikrat ta grešni pot v poznej noči. Še malo dnij, in zapre se svet za vselej za menój, vse umrje, kar je do sedaj vezalo ná-nj s tako nepopisljivo močjó. Nocoj, le še nocój, potém pa nikdar več. Dobila sem posebno znamenje iz crkve včeraj na molitveni oder in sledim mu, kakor sem mu tolikokrat, a v slove nocój zadnjikrat.“

Jok zatopi te polglasne besede. Kmalu potém nadaljuje mlada redovnica svoj nočni pot skozi refektorij v samostansko crkev. Ondi privzdigne stopnice stranskega oltarja in najde nežno pismice pod njimi, ktero skrije v nedrije. Po istem potu se vrne zopet v svojo celico v prvem nadstropji.

V mesečini razpečati ondi pisanje in čita tresoč se samega veselja in strahu naslednje vrstice:

Nepozabljiva moja Lavra!

Morda je že pretrgana zadnja nit med nama, ko čitaš to moje pisanje; kajti čul sem,

da postaneš v kratkem samostanska nevesta. Hudo mi je to baš zdaj, ko dobivam od prijateljev iz domovine vesele novice, da odstranijo, prej ko mogoče, vso zapreke, ki zabranjujejo mojo vrnitev. Prosim Te torej še enkrat v imenu najine ljubezni, potrpi še nekaj časa, morda še ni uničena najina sreča; ako ne, pozabi me in odpusti

nji, kakor odpuščamo pri zadnjem slovesu tudi svojini največjim sovražnikom.

Tvoj

nesrečni Knafelj.

Solze so lile med čitanjem na beli papir tega pisma, in blede ustnice mlade redovnice močile so ga z Vročimi poljubi.

„Počakaj, potrpi! strašna beseda,“ vzdihne nate sestra Lavra in omahne na omreženo okno svoje spalnice, raz kterega so se videle visoke Kamniške planine.

Tiho je bilo potém zopet vse. In ko so zapeli proti jutru otožni samostanski zvonovi v tiho dolino in dramili njene prebivalce, ni se še bilo sklenolo okó mlade redovnice od vsega samostana blagrovane.

Samo éna oseba v célem samostanu vedela je za skrivno ljubezen sestro Lavre. Mladej nuni, Ani Hrenovej, sestri Ljubljanskega škofa, odbila je ona v nekem otožnem trenotku svoje gotjé in našla v njenih besedah tolažbe.

V tedanjej dobi ni bilo nič nenavadnega, da so se hčere najimenitnejših rodovin več potov iz malostnega uzroka siloma izročale samostanskemu življenju.

Tudi lepa črnooka Ana Hrenova stopila je bila le po prigovarjanji svojega imenitnega brata v samostan. Zaraditega je naravno, tla se je oklenola svoje mlade sestro po osodi in da ni bilo potém skrivnosti med njima.

In kolikor bolj se je poslednjej bližal konec novicijata, toliko pogošče ste se shajali in kovali skrivne naklepe, sanjaje o zlatej svobodi izven samostanskega zidovja.

To jo opogumilo tudi mlajšo redovnico, da je pričela po znanem potu s pomočjo nekega Kamniškega mestjana dopisovanje s pregnanim Knafljem. In baš poslednji je bil, ki je vzpodbujal svobodomiselne želje svoje skrivne prijateljice ter jej obetal zlate gradove v bodočnosti, ako mu ostane zvesta.

Ta poesije polna pisma čitala je tudi mati Ana in verovala je va-nje ter sklenola, da se no loči od svoje prijateljice v nobenem položaji. Kaj je bilo torej bolj naravnega, kakor da sklenete napósled neizkušeni prijateljici, da ubežite skupno iz samostana, predno stori mlajša javno obljubo. Vzlasti zadnje Knafljevo pismo potrdi popolno ta skrivni sklep in pa določba, da se ima že bodočo nedeljo vršiti slovesna obljuba sestre Lavre.

Triindvajseto poglavje.[uredi]

Piše liste, dá povelje,
Nest’ jih reče v tri dežele.

Národna.


Med Trzinom in Črnučami prostirali so se v času naše povesti nepresežni gozdje. Tik njih je vodila glavna cesta v Ljubljano. Naravno je iz tega uzroka, da je bila ta cesta še cele pred petdesetimi in manj leti jako nevarna. Marsikteri potnik je izginul na tem potu za vselej. In ko bi mogle govoriti stoletne smreke in hrasti, ki še ondi stojé, o stoterih zločinih, ki so se vršili vpričo njih, imel bi pisatelj strahovitih povestij gradiva dovolj, in naša literatura bi presegala morda v tej stroki magyarsko, ki slovi po svojih junakih iz temnih gozdov.

Ob tej cesti kake pol ure od Trzina ležal je dva večera pozneje v visokem resji človek. Le sem ter tja povzdignol je svojo z ogljem očrnjeno glavo in se po cesti oziral proti vasi. Ker ni videl ničesar, pritisnol je zopet uho na zemljo in je dalje poslušal, ali mu odmev iz tal ne naznanja bližajočega voznika. Naveličal se je že ne ravno prijetnega oprezovanja v resji; kajti zdehati se mu je jelo in rosa mu je že močila život. Tudi je preračunil po meseci, ki je vzhajal ondi za Limbarsko goro, da ni dolgo do ednajste ure. To je bil njemu posebno važen čas. Zakaj pozneje bi bilo čakanje zastonj, nihče bi si ne upal več po tej uri potovati po nevarnej cesti.

A kaj je bilo zdaj? Zopet je pritisnol prežec uho v resje in dozdevalo se mu je, da čuje peket konjskih kopit. Nekoliko še posluša, nató pa dvigne glavo in v goščo tri pote na prste zažvižga.

Kmalu potém pritekó iz gozda trije možakarji s počrnjenimi obrazi in s kolci oboroženi. Njih voditelj, velik, širokoplečast dedec migne, naj molčé, nató pa dvigne grčav in rogovilast borovec, ki je ob cesti posekan ležal, sam kakor jelševo vejo od tal in ga počez na cesto položi.

Dva izmed svojih tovarišev postavi na nasprotno stran, sam pa leže ob desnej strani ceste poleg prejšnjega prežarja.

„Ali imaš vrvico?“ vpraša tiho potém tovariša.

„Imam jo in kamen v niti, če bi se utegnol braniti.“

„Le dobro zategni, da kričati ne more, vse drago prepusti meni!“ govori poveljnik.

Med tem se čujejo vedno bližje in bližje udarci kopit. Črez nekaj trenotkov zajaše jezdec v rogovilast borovec. Konj se zdrsne. A predno preskoči nastavljeno ograjo, zgrabita ga dva možaka za uzdo. Orjaški poveljnik pa prime jezdeca in ga postavi kakor otroka raz konja na zemljo, kjer mu vrže tovariš zanjko na vrat ten mu z višnjevim robcem zaveže oči.

Vse to je bilo urno in brez hrupa izvršeno.

Ko se odstrani potém zopet ograja raz ceste, zajaše poveljnik uplenjenega konja in ukaže tovarišem, naj vodijo ujetnika po stezi v gozd v naznanjeno zavetje.

Najmanj eno uro hodili so nató možakarji z ujetnikom po gozdnem potu. Stoprav na višini za gozdom ustavili so se pri samotnem poslopji, ki se je prištevalo k vasi Rašici. Brez trkanja so se odprla hišna vrata; kajti nekdo jih je ondi pričakoval, akoravno je bilo poslopje zapuščeno.

Poveljnik je ukazal potém trem tovarišem, naj stražijo poslopje, z ujetnikom in enim pomočnikom pa je v hišo stopil in ondi ukresal luč.

„Sedi!“ zakriči nató ujetniku. „Ti učenost naša pa isto pisanje poišči ter peró in črnilo!“ dé svojemu tovarišu.

Zgodilo se je, kakor je velel.

„Ali veš, prijatelj, zakaj si pot zgrešil nocój in namesto škofu meni v pest prišel?“ vpraša potém poveljnik, o kterem je bralec že gotovo ugonil, da je naš znanec kovač iz Kranja, njegov pomagač pa mestni pisar Naglič, a óni izmed stražnikov zvunaj, ki je v resji ležal, črevljar Kriškar.

Ko ne odgovori ujetnik, ki je bil mestni sodnik Kramar, temveč obraz v stran obrne, pravi kovač:

„Vse na svetu ima svoje plačilo in svoj dan. Brez volje božje niti vrabec raz strehe ne pade, zakaj bi tebi ne povrnoli dobrote, ki jo nam krivovercem skazuješ? Vendar čas je še, da se spokoriš in poboljšaš! Zaraditega prostovoljno prekliči, kar si poročal gosposki do sedaj proti nam, in pomagaj Knaflju, da se vrne zopet v domovino!“

Prej bledo lice Kramarjevo zarudelo je pri teh besedah in zopet zbledelo potém; kajti stoprav zdaj je spoznal, v kakovih rokah je njegova osoda. Upa na rešitev ni imel, zaraditega je strogo rekel:

„Kar sem govoril in pisal, je resnica, preklicati ali tajiti nimam ničesar.“

„Sam sodil, sam obešen bil,“ odgovori mirno prejšnji potém in pristavi:

„Videli komo kakov mož-beseda si. Čitaj, pisar, pismo napisano in podaj tovarišu peró, da podpiše spodaj imé!“

Pisar Naglič čita z izpremenjenim glasom sledeče pisanje:

„Jaz podpisani in s pečatom potrjeni sodnik Kamniškega mesta Gregor Kramar naznanjam slavnej deželnej vladi, da je luteranstvo v mojej sodniji izumrlo in izginolo popolnoma. Zatorej ne potrebuje nikakoršnega nadzorovanja več.

V tem pismu potrjujem tudi, da se je huda krivica nekdaj zgodila Knaflju, ker so mu krivoverstvo podtikali le njegovi sovražniki, ter mora on zaraditega še vedno po nedolžnem živeti v prognanstvu. Po pravici terjam torej, naj se pokliče Knafelj brez odlaganja v domovino, in naj se mu podeli njegova nekdanja služba mestnega kaplana v Kamniku.“

Pepelnata barva je med čitanjem tega pisanja izpreminjala sodnika Kramarja.

„Ali si umel pismo?“ vpraša kovač potém resno.

Ker ne govori prejšnji, nadaljuje ta: „Vse eno, da le podpišeš lasnoročno; drugo oskrbimo mi. Pisar, pritisni sodnijski pečat!“ veli dalje.

In med tem ko seže Naglič v žep po ukradeni uradni pečat, odstrani si Kramar s komolcem (kajti roki jo imel zvezani) ruto raz očij in ugledavši svoje orodje, vzklikne:

„Naglič, ti si torej tudi tat in krivoverec! Nihče mi ni mogel ukrasti pečata, kot le ti sam.“

A pri tej priči ga spomni težka pest, da je ujetnik. Ukaz se glasi: „Primi pero in piši prokleto svoje imé!“

„Nikdar, če mi velé cestni roparji in luteranci,“ odgovori brez strahú Kramar.

„Pisar zategni vrvico, daj mu duška in pisal bode, kakor da bi po cesti tekel.“

Zategnól je Naglič zanjko, ktero je nosil sodnik na vratu, da je šinola pepelnata barva v Kramarjevo lice. A trmast je bil ujetnik, in pero se ni ganolo v njegovej desnici.

„Čakaj griva, jaz ti bodem rokavice umeril, da se bode samo pisalo,“ dene razjarjeno prejšnji potém in potegne iz žepa takozvano zapestno vrtilo ter vá-nje levo Kramarjovo roko zavrti.

Neizmerne bolečine moral je čutiti sodnik pri tem grozovitem dejanji; kajti zvijal se je kakor v kleščah, in desnica se ni mogla več protiviti lopovskej sili.

Trenutek pozneje je že zgibal pisar Naglič podpisani dokument ter ga smehljaje spravil v svojo listnico. Poveljnik pa je ukazal odpeljali obnemoglega sodnika v stransko sobo in je Kriškarju izročil glavno stražo nad ujetnikom.

Štiriindvajseto poglavje.[uredi]

Ona culico navezala,
Se od grada pobirala.

Desetnica.

Drugo jutro so se vozile po cesti med Ljubljano in Kamnikom tri kočije. V prvej je sedel Ljubljanski škof poleg svojega spremljevalca, škofijskega tajnika.

Ko pridrdrajo vozovi na kamenito Mengiško polje, prijaše jim v naglici jezdec nasproti ter se ustavi pred škofovo kočijo menéč, da ima važno poročilo. Nató je opravičeval proti višjemu duhovniku sodnika Kramarja, češ da mu zaradi nujnega odpotovanja v toplice ni mogoče, spremljati ga k napovedanej slavnosti, a o mnogih važnih stvareh porota mu kmalu pismeno ter prosi milostne pomoči v onih nujnih zadevah.

Ko je izvršil jezdec to povelje mestnega sodnika, izginol je zopet na prašnej cesti proti Mengšu.

V Mekinjah pa je bila ista nedelja jako slovesna. Že dolgo se ni praznovalo umeščenje tako imenitne in bogate nune, kot je bila Lavra Strmolska.

Zastopano je bilo pri tej slovesnosti plemenitaštvo od blizu in daleč, akoravno jo je dvojil sicer baš v poslednjem času na novo vzbujeni verski boj.

Naravno je tedaj, da je skrbela crkvena oblast, da ne moti krivoversko ljudstvo, podkupljeno in zapeljano, te svečanosti. Zaraditega je privolila le pičlej omožiti vstop v crkev ter razposlala med njo svoje skrivne čuvaje.

A vendar se je med slavnostjo posrečilo majhnemu postarnemu možu, pregnesti se v obližje velikega oltarja, kjer je bil odločen prostor povabljenim gostom. Videlo se je, kakor da bi se bil vsiljenec navlašč priril v obližje mlade nune, da vzbudi pri prvej priliki ná-se njeno pozornost.

In ko bi ga bil kdo neprestano opazoval, videl bi bil, kako je dvigal zapored brez potrebe kvišku svojo desnico z razprostrtimi prsti in da je dal neko znamenje mladej nuni, ko sta se srečala njuna pogleda.

Kmalu potém je zapustil crkev in se pridružil tovarišu, ki je zvunaj za zidom slonel. Brezdvomno je njega pričakoval, zakaj ta mu je skrivaje rekel:

„Zvečer bodi pripravljen! Posrečilo se mi je opozoriti našo prijateljico. Brez dvombe zve o pravem času naš črtež, in če nas ne izda kaka kakavica, izpolnjena je o polnoči želja našega mojstra.

In v resnici, ko so se pogasnole isti večer luči po samostanu, prišla sta za zid ona dva možaka. Opazovala sta omreženo okno v prvem nadstropji. In ko se je prikazala tri pote zapored lučica na njem in zopet izginola, rekel je starejši, a manjši tovariš velikemu, mlajšemu:

„Glej šenta, umela je naju. Knaflju se bode dozdevalo, kakor da bi mu med vlekel skozi usta, ko čuje, da je v naših rokah ta penica rajska. In rés, takovega para še ni bilo, ko bi jo on potém za éne kvatre ali dvoje za ženo k sebi vzel, če bi tudi Stobejka pisano gledala.“

„Molči!“ dejal je potem resno mlajši prijatelj.

„Kaj ti veš, kaj je lepa ženska, ko ti je tvoja škrbasta Špela živ dan ušesa strojila in post nakladala, kakor da bi bil vsak dan veliki petek.“

Grdo je pogledal izpod nizkega čela možiček Juri Kriškar šale izbijajočega Gogalo, a svojo jezo je zopet rahlo po grlu v se spustil in pristavil:

„Jaz tudi poznam enega, ki bi mu bela golobica bolje dišala kot krokarjeva pečenka, ko bi jo zá-se v pest dobil. To bi se morda utegnolo tudi pripetiti, ko bi njegove roke po kovaškem mehu ne dišale in ga kakor lisico, ki je tudi zvita, že na tri sto korakov ne izdale.“

Tako sta se pikala in ščipala za samostanskim zidom naša znanca, ko so šum in hipoma tudi krik, prepir in jok na samostanskej porti čuje.

Gogala skoči k vratom. Ko pa razume notri znan proseč glas, udari s kolcem po tečajih, da jamejo omahovati. Kriškar pa spleže na omreženo okno in zagleda, kako se borite s samostansko vratarico dve mladi nuni, hotéč jej izviti ključe iz rok. Z grozo zapazi tudi, da omagujete poslednji ter da je brez dvoma izdan črtež njegovega mojstra.

A v istem trenotku čuti, da ga je nekaj zaskelelo po hrbtu, kakor da bi se bil ovil bič njegovega života. In ko se ozre, zagleda, da držita dva možaka njegovega tovariša.

Ta kritični položaj vzame, kakor bi trenol, vso radovednost Kriškarju. Brez obotavljanja skoči raz visokega okna. In ko vstane, ležala sta že tovariševa napadalca na tlaku.

„Glejva, da odneseva noge! Kdo zna, kdo jo izdal naš črtež?“ pravi Gogala potém, ko s Kriškarjem proti Nevljam tečeta, kakor da bi gorelo za njima.

Drugi dan pa se je vršila v Mekinjskem samostanu takozvana tajna sodba proti dvema redovnicama. Čutili bi bili brez dvoma poslednji ostrost srednjeveške inkvizicije, ko bi ne bilo mlajše varovalo slavilo, plemenito ime, starejše pa čast in moč njenega brata, škofa Ljubljanskega.

Za našo povest ima ta preiskava le toliko vrednosti, da je razdvojila za vselej zvezo dveh enako mislečih redovnic. Ona je osvetila v slabih barvah ženski značaj. In to je imelo potem imenitne posledice, a ne na čast ženskemu prijateljstvu!

Petindvajseto poglavje.[uredi]

„Ihre Furstliche Durchlaucht haben fest beschlossen, auch diesen kleinen Hinterreste abzuschaffen und so zu reden keine Lutherische Mucke in Dero Landen mehr zu zulassen.“
Valvasor, Ehre des Herzogthums Krain.

„Vse se je zaklelo proti nam, prijatelji,“ dejal je nekaj dnij pozneje Gogala, ko se je vrnol pozno v noči k svojini tovarišem, pri crkovniku Cepudru v Mengši zbranim, in na obrazu se mu je bralo, da je jako slabe volje.

„Zaradi tistih golobic, ki se niso dale izpeljati, še ni izgubljeno vse, mojster naš. Čemu bi bili tudi obe Knaflju? Mlajša hi bila pač doberšna in petična, kedar pride njen dan. A če ni, pa ni. Nihče ne vé, kje ga še lahko črevelj žuli in zakaj.“

Tako tolaži pisar Naglič svojega poeljnika in pristavi:

„Da nam jo je vrana gosposka upihala in kar tako nenadoma, kakor zajec izpod grma, je pač sitna stvar. In stopati bode morala odslej naša desna v levo stopinjo, kakor koza na pečini; ako ne, kakor bi kvišku pogledal, tičimo v okovih, iz kterih nas more le vzvišen prostor med zemljo in nebom rešiti.“

Molčal je Gogala med tem pripovedovanjem in vsi ostali tovariši. Le Naglič je še hotel Kriškarja dalje dražiti, kako bodo namreč živega na drogu pekli biriči, če ga dobe v post; zakaj on je kriv vsega krivoverskega zla.

Nagličevo nagajivost je pretrgal Gogalov ukaz, Cepudru namenjen, naj se opraviči in pové na tanko, kako je bilo mogoče, niti Kramarju iz zaklenenega poslopja na Rašici.

Zbledel je šepasti možiček Cepuder, ko je videl tako resnega Gogalo, a potajil se jo potem kakor jež. Kračjo lovo nogo pa je kakor petelin, kedar svojo kurjo družino prešteva, skrčil v kljuko in dejal:

„Ko bi bili videli vi, kar sem gledal jaz ono noč, povém vam, no beden bi morda več trave ne tlačil.

Temna noč je bila, ko sem ondi na griči pred hišo sedel in premišljeval, kako hudo bi bil kaznovan in bi so zameril, ko bi zaradi moje neubogljivosti sodnik utekel, in kako bi nam vsem šlo za kožo potem.

In ko te svoje čuvarske dolžnosti pretehtujem, dozdeva se mi, kakor da bi se bilo nenadoma premaknolo nekaj na nebu in padlo doli na hišo. Manem si oči nato ter gledam in zijam in tavam in tipljem, pa glejte, ničesar ne morem doseči. Vid me zapustil in poslopje je izginolo kakor sapa v nezakurjenej sobi.

Čez nekaj trenutkov pa se je zopet dvignolo kakor oblak od tal, in v istem migljeji sem čutil, da sedim kakor prej na pragu in čuvam ujetnika.

A ko se hočem prepričati, ali so bile le prikazni to sanje ali resnica, vidim, da je Kramarjeva soba prazna in duri na stežaj odprte.“

Zazijal je Cepuder pri teh besedah, kakor da bi hotel reči: „Zdaj vi sodite, kaj je bilo to, ali zdelo ali kali?“

A ko so se smejali tovariši potem precej zmedenemu pripovedovanju Cepudrovemu, razjezilo ga je to, da je zakričal in s črevljem po tleh zaceptal:

„Pa vi sodite, ki ste uveni kakor biriči, ali ni bil hudobec sam, ki me je preslepil také in izpeljal ujetnika.“ A sam pri sebi si je pa mislil: „Le lagaj in tuhtaj, kolikor se dá! Kdo ti more spričati, da si preveč žganja pil in potem zaspal na straži, in to slabost je porabil sodnik v svojo korist.“

„Ti si baba Cepuder, a ne mož. Pred mišjo luknjo te bodemo postavili drugi pot za čuvaja, da veš. Vreden nisi, da bi ti s palicami na hrbtišče naslikali tisto zdelo, ki te je strašilo na straži.“

Molčal je potem možiček. Tovariši so pa pogostoma z njim šale izbijali in mu kazali vislice ondi na prvem borovci.

„Brez šale, prijatelji, resna je naša stvar,“ povzame zdajci Gogala in nadaljuje:

„Brezuspešno in nehvaležno je naše delo in trud. Ko misli človek, da je zavozil na pravi tir, pa se mu kar črez noč podere poslopje na glavo. Gonili nas bodo kakor zajce zdaj, povem vam bratje; kajti Kramar ovadi nas vse. Povrh srno še Knaflju prezgodaj poročili, da se je zboljšalo naše razmerje. Naglič, tvoj nalog je, da vzameš gosje peró v roke in napišeš tikovo pismo, ki pravi našemu mojstru, da je izgubljen up na mlado nevesto, da nam je izpodletelo ono noč, pa da ni mogoče, izbirati v drugič kostanja iz žrjavice. Poročaj, mu tudi, kako. je z našo poskušnjo, preslepiti gospodo z dokumenti ter jo prisiliti, da ga pokliče sama v domovino nazaj. Stori naj potém, kakor ga je volja. Jaz si umijem roki, če teče domá na ravnost biričem v naročje in iz njega v višino na koles med zemljo in nebom.“

Molčé so poslušali možakarji te besede, in marsikteremu so utripalo trepalnice, kakor da bi mu silile solzo iz očesa.

In ko je videl krivoverski glavar ginenje svojih tovarišev, posilila gaje tudi nekaka tesnoba okoli srca. Mogel ni drugače, da je dal dušek kamenu na prsih, menéč: „Naznanjam vam, prijatelji, da pokladam nocoj čast vašega načelnika, ktero ste mi podelili, v vaše roke nazaj ter ne jemljem nobene odgovornosti več za stvari, ki se v bodoče vršé v naših zadevah. Jaz no bodem sklical prej zopetnega zborovanja, dokler se sedanje okoliščine ne izpremenijo toliko, da moremo upati vsaj majhnega uspeha. A opominjam vas, delujmo tudi razkropljeni po deželi skrivaje vsak po svojej moči, kakor smo si obljubili in prisegli. Ko bi pa utegnol priti morda še čas, da bi potrebovali kovača v Kranji na klanci, oglasite se!“

Molčé so si stiskali možakarji desnice potém, kakor da bi bili gotovo vedeli, da je odzvonilo za vselej krivoverskej moči na Slovenskem in da se na bodo nikdar več zbrali vsi k verskemu posvetovanju.

Šestindvajseto poglavje.[uredi]

Mir je legel za nekaj časa po zadnjih dogodbah na slovensko deželo, po krivoverstvu zbegano. Nihče si ni upal odslej javno pridigovati za Lutrove ideje. Starim poznanim verskim reformatorjem pa je jela stopati resno gosposka na noge. Gonila jih je navadno črez mejo v nemške provincije. Osobito Kamniški okraj, do sedaj pravo gnezdo krivoverskega strupa, iztrebil je srečno ubegli sodnik Kramar, ki je postopal odslej ostro proti svojim sovražnikom. Zaraditega je izginolo polagoma mnogo oseb, ki so živele prej ob razširjevanji novoverskih idej. Zopet drugi, ki so imeli svoje posestvo, akoravno zanemarjeno, poprijeli so se vsaj videzno kmetovanja in svojega prejšnjega posla.

Konec prve reformacijske dobe uplival je torej jako uspešno na zboljšanje socijalnega življenja. Ljudstvo se je tako rekóč po dolgem času oddahnolo od razburjenosti, ktera se mu je prej vsiljevala dan na dan. In to priložnost je veri zvesto ostala katoliška duhovščina porabila za utrjenje omajenih stebrov katoličanstva in za razširjenje svojih trdnjav proti bodočim krivoverskim navalom.

Takovi verski tabori so bili v prvej vrsti samostani. Trkali so torej višji duhovniki na vrata najbolj imenitnih družic in pridigovali za blagor večnega devištva in pokorščine v samotnem zidovji. In raz prižnic so oznanovali, kakove odpustke in milosti si pridobi tisti, ki pospešuje združeno duhovno življenje.

Naravno je torej, da je hitelo, kakor zgodovina vseh časov spričuje, tudi tu ljudstvo od ene skrajnosti v drugo. Kakor je prej ubogalo svoje zapeljivce, tako se je odpovedovalo sedaj v obilnej meri sladkosti in svobodi sveta ter se zatekalo v mir in zadovoljnost obljubujoče celice samostanske. Od teh dob datuje tudi še dandanes več potov premoženje in posestvo posameznih samostanov in verskih zadrug.

Soditi nočemo poslednjega raz narodno-gospodarskega stališča, ali raz verskega smemo trditi, da je to nepovoljno in neposredno koristilo in pospeševalo omiko, in po njej se je vzbujal i narodni čut našega ljudstva.

Če so hoteli duhovniki skrbeti za duševni blagor svojih srenj, treba jim je bilo v tekmovanje s svojimi rojaki, ki so še celó v prognanstvu ščuvali svoje daljno, zapuščeno ljudstvo, pošiljale jim slovenske knjige v domovino, najprvo važnih pripomočkov. Tu pa velja izrek: klin s klinom izbijati.

Ako je bilo krivovercem mogoče v tujih nemških deželah spisovati knjige in tiskati je v domačej besedi, zakaj bi to v domovji ne bilo?

Pričel se je torej kakor črez noč duševen boj na komaj ozelenelem versko-literarnem polji slovenskem. Kakor krepi vsako drugo tekmovanje moči tor čisti duh in povzdiguje, tako je tudi poslednje rodilo našemu spečemu in od vsega sveta zapuščenemu rodu v kratkem času obilo verskih knjig v njegovem jezika ter položilo nevédoma temelj poznejšej svetskej literaturi. In eden takih mogočnih tekmecev katoliške duhovščine na Slovenskem bil je Jarnej Knafelj. Ko je živel na Nemškem v prognanstvu, dobival je od ondotnega plemenitaštva obilo matrijalne podpore za svoje krivoversko delovanje. Na njegovo čast moramo izreči tu, da v obilnosti živeč ni pozabil svoje daljne domovine in da jej je skušal po svojem prepričanji koristiti pri vsakej priliki. Vzpodbujal je svoje prijatelje v domovji k vztrajnosti in jo skušal prepričati, da si morajo prej ali pozneje priboriti popolno zmago.

Pregovor pravi, da se stoprav na tujem učimo domoljubja, in da nam kaže daljina domače razmere v nekakej poetiškej svetlobi. Le dobro in lepo vidimo vse ondi, a črnih pik in stvarij, ki nam stavijo nepremagljive zapreke, ne poznamo. Le raz tega stališča morasto soditi Knafljevo požrtvovalnost do svojih rojakov in do domovine, ki mu je rodila malo prijetnih ur ter imela zá-nj samo preganjanje in nehvaležnost. Neomahljivost v verskem delovanji pa je zajemal Knafelj nedvomljivo v svojej skrivnej ljubezni.

Kdo vé, ali bi se ne bil naveličal svojega Sisyfovega truda, ko bi ne bil preračunil, da mu sije le na tem potu še malo upanja, da se združi enkrat s svojo nepozabljivo Lavro. Poskušal je sicer ubranili jej vstop v samostan, in pozneje je najel svoji prijatelje, naj jo odpeljejo iz njega, a nepričakovana naklučja so uničila njegovi naklepe.

V takej situvaciji ga je tolažil morda zgled njegovega mojstra Lutra, ki si je našel tudi v samostanskem zidovji lek svojim srčnim ranam. Če je postala nekdaj lepa Katrica srečna nevesta, zakaj bi ne mogla biti to tudi njegova Lavra, o kterej je prepričan, da ga neizmerno ljubi.

Zaradi tega ni mogel in ni hotel pretrgati ljubezenske zveze s sedanjo nuno Mekinjskega samostana. In to je bilo tudi mladej, v prvih mladostnih sanjah v vrvno ječo vrženej deklici edina tolažba, da se odpro morda še nekdaj duri, ki jo peljejo iz nesrečnega zidovja njenemu ženinu v naročje.

A med takim upom in strahom minulo je leto za letom. Gotovo bi se bilo že davno pozabilo Knafljevo ime na Slovenskem, ko bi se ne bili oglašali njegovi prijatelji pri raznih priložnostih tu in tam ter pridigovali in ščuvali ljudi proti duhovnikom in crkvi.

Izmed najbolj glasovitih in najbolj predrznih luterank bila je naša znanka Katarina Stolbe. Hudobni ljudje so pač trdili, da deluje bolj iz sovraštva proti nezvestemu Knaflju kot iz prepričanja. Njena edina želja je bila, da izpodkoplje vso veljavo njegovo. Drugi so hoteli celó vedeti, da ni njena duševnost sem ter tja popolno normalna. Tudi naš znanec kovač Gogala iz Kranja je zopet zoper svojo obljubo popustil za vselej kovačijo ter postal potujóč Lutrov apostol. Pridigoval je vsakemu in povsod; kjer se mu ni bilo bati nasprotne oblasti. Več potov bi se mu bilo slabo godilo, ko bi ga ne bila rešila njegova silovita telesna moč iz sovražnikovih rok. Premagal in razkropil jih je toliko potov, da je postal mythična oseba, o kterej so govorili po vsej deželi in s ktero so matere strašile svoje neubogljive otroke in se kričale pred njim pobočne ženice. Gogalova zvesta pribočnika ostala sta tudi pisar Naglič in črevljarček Kriškar, akoravno sta zá-nj delovala navadno le na svoje rokó in v razrili krajih.

Umevno je torej, da ni mogla gosposka v takih okoliščinah opustiti preganjanja proti krivovercem. Slab uspeh in nepopisljiva predrznost luterancev stiskala jej je le še ostrejši bič v roke. Polnile so se ječe zatoženih in čestokrat po nedolžnem izdanih krivovercev; kajti od ostrosti do krivice je le éna stopinja.

Lepa darila obetana po gosposki zapeljala so marsikterega, da je ovadil svojega soseda, sorodnika ali prijatelja. Sodbe in preiskovanja ni bilo ne konca ne kraja.

Najbolj vplivna. za našo povest o tem času sta pa dva važna dogodka.

Kamniški sodnik Kramar, ki si je za pravo crkev v svojem okraji največje zasluge pridobil, je neko noč nenadoma umrl. Trdili so mnogi, da so mu zastrupili luteranci vino, s kterimi je nevedé v krčmi pil.

Drug jako imeniten dogodek je, da je postala mlada nuna Lavra opatica mekinjskega samostana zaradi svoje — velike pobožnosti in strogega izpolnovanja samostanskih dolžnostij!

Kaj pa je bil v tedanjem veku opat ali opatica mogočnega in bogatega samostana, vé le oni, ki pozna na tanko svetovno zgodovino onih časov, v kterih so igrali posamezni verski zastopniki večje uloge, kakor prvi državniki.

Verjetno je, da se je ob tej priliki zopet gmotno zboljšal položaj krivovercev Kamniškega okraja, in trdi so se jeli tedaj izpolnovati marsikteri skrivni upi.

Sedemindvajseto poglavje.[uredi]

„Ich wusste diesen Unordnungen auf keine andere Art vorzubeugen als dadurch, dass ich die Aebtissin in ein anderes Kloster versetzte, wo ich für dieselbe ein eigenes Gemach „stanza“ als ihren immerwahrenden Kerker erbauen liess.“
Škof Hren Ljubljanskim stanovom.

Kakor se jamejo zopet zbirati mravlje, ko se je oddaljila hudobna človeška noga, ki jim je poteptala mirno domovje, in znašajo na vse svetovne strani razmetane dele svojega pohištva, tako so se jeli gibati in zbirati krivoverci v Kamniškem okraji po ugodnih zadnjih dogodbah.

Podgorje, njihovo staro mravljišče, oživelo se je kakor črez noč, in samotna Bobkova hiša je dobila prejšnjo čast. Nadaljevali so se ondi nekdanji imenitni zbori, kterim je predsedovala vdova Stobe, Gogala in pisar Naglič. In v enem takem zboru prikazal se je tudi nenadoma kakor skozi zaprta vrata — Knafelj.

Nepopisljivo veselje je zagromelo tedaj ondi. Dvignoli so ga na rame, nosili ga kakor svojega odrešitelja okrog ter pozdravili v njem oznanovalca nove moči svojih idej. Mož dejanja in železne energije Knafelj pa je skrbel s čudovitim svojim talentom, da niso ostali ti zbori tajni: temveč pogumnejši od nekdaj, potoval je od sela do sela, pridigujóč po crkvah in na prostem, kjer je le našel ugodna tla za svoje mišljenje.

In ta Knafljeva potovanja so bila podobna neprestanim s slavnostim. Njegova oseba je tako rekóč elektrovala rojake in mu pridobivala na stotine prijateljev in somišljenikov. Poslednje je bilo toliko lažje, ker je bil tedanji poveljnik slovenskih dežel, nadvojvoda Ernest, precej toleranten v verkih zadevah in novoizvoljeni Kamniški sodnik oseben Knafljev prijatelj. Naravno je tedaj, da je v takih okoliščinah zopet oživila komaj ugasnena iskra luteranstva na Slovenskem in vzplamtela v zeló mogočen ogenj.

Kdo zna, kako daleč bi bila pozneje prigorela baklja krivoverstva, ko bi je ne bila sem ter tja upihnovala zavist posameznikov in sovraštvo v lastnem taboru. Nesloga je uničevalka močij in protivka vsakemu napredku. Kamor se uselí ona, zaseje sovraštvo in z njim pogin, pouzročen po lastnej sili, ki bije v slepoti na desno in levo rane, ktere se največ potov ne zacelijo nikdar več.

Tako je bilo tudi z nenadoma zopet oživljenim krivoverstvom na Slovenskem. Posvetna oblast si morda pripisuje zaslugo, da ga je ona iztrebila v hudem boji. A poslednje ni resnica. Temveč krivoverstvo je opešalo kakor mogočno drevo, ne po sekiri in viharji, ampak izmolzeno po strupenih, požrešnih rastlinah, ki hočejo zeleneti in cveteti na njegovem deblu, dokler napósled oboje ne zvene in ne strohni.

Znano je, da se je že pred Knafljevim begom jela Katarina Stobe kujati iz ljubosumnosti in maščevanja ter hotela po lastnih načrtih delovati za luteranstvo.

Tudi Gogala in rajnki Goriček sta se čutila žaljena zaradi precejšnje tedanje Knafljeve mlačnosti ter sta ga bila pozvala celo iz Strmola na opravičevanje v Podgorje.

Viharni dogodki v Cerkljah so poravnali to disharmonijo. S toliko večjo silo pa se je zaradi tega vnelo zdajci nasprotje po Knafljevej vrnitvi v domovino; kajti on je odslej javno preziral njihovo pomoč in enako veljavo v verskem poslovanji. Čast in slavo pa je užival neprestano sam, a pozabil je, komu se ima zahvaliti, da ni popolnoma zamrl krivoverski čut med tem, ko je bival on v tujini. Slava rodi ponos in brezozirnost, poslednja pa antipathijo pri sobojevalcih, ki so darovali toliko bridkih ur za drugo ime, ki zdaj žanje, kar so sami sejali.

Razžaljivi čut pravice pa je moč, ki ne izgine in ne miruje prej, dokler ne najde priložnosti, da zataji, če jo potreba, tudi svoje lastno prepričanje, da je le nasičeno maščevanje do prejšnjih prijateljev. Dá, mi trdimo, da je sovražna strast proti onim, za ktere smo bili pripravljeni darovati zadnjo kapljo svoje krvi, a bili goljufani od njih, večja od one do sovražnikov po principu in naravnem nasprotji.

Resničnost poslednjega mnenja potrjujejo tudi zadnji dogodki pričujoče povesti ter jo zagrinjajo z nekakim tragičnim zagrinjalom.

Največ priložnosti za osebne intrigue med zastopniki luteranstva podajale so razmere Mekinjskega samostana. Ondi je vladala mlada in neizkušena opatica Lavra v precej svobodoljubnem smislu. Povrh so trdili vsi okoličanje, da stara ljubezen ne zarjavi, in da uživa Knafelj lepe ure v svetem samostanskem zidovji, ker je bil pri vsakej priložnosti javno tja vabljen k pojedinam.

Da ni Knafelj zamujal teh pogostili vabil, potrjuje to, da so se čule tožbe katoliških duhovnikov proti takovej svobodomišljenosti Mekinjske opatice, in domača duhovska gosposka je vse poskusila da bi strahovala opatičino grešno predrznost.

Poslednja je imela namreč po svojem plemenitem rojstvu in redovnej časti toliko prijateljev in somišljenikov, da je bila neobčutljiva za tako opominjevanje, zatrjujoč, da jej ne more nihče zabraniti občevanja z njenimi prijatelji.

V takej zadregi zaradi mogočne opatice ni si moglo duhovstvo drugače pomagati, kakor da je prosilo papeža samega, naj on napravi red v venskih deželah zbeganih po krivoverstvu. Papež Klement je uslišal to prošnjo in pisal lastnoročno pismo nadvojvodi Ernestu, kterega zadnji del se glasi v originalu takóle:

„Ut cooperetur in amotione Abbatistae Munkendorfensis secularisantis et Luteranismi suspectae, cum ad convivia vocaret luteranos.“

In stoprav ta papeževa prošnja za polnoč posvetne oblasti proti neupogljivemu krivoverstvu je povzročila, da se je jelo javno in ostro preiskovanje v Mekinjskem samostanu po Ljubljanskem škofu Hrenu.

Zanimiva je ta verska sodba posebno zaradi tega, ker imajo ženske zavisti in intrigue največjo ulogo v njej.

Povabljena je bila namreč za pričo tubi naša znanka Stobejka.

Očitali so jej vsi, da se je ponudila sama iz sovraštva do Knaflja in iz zavisti do svoje javne rivalke opatice.

A zatožena ni bila le samostanska opatica Lavra, temveč tudi redovnica mati Ana, njena prijateljica.

Slovesna je bila baje ta škofova sodba v črno pogrnenej samostanskej dvorani vpričo vseh redovnic in obilo katoliških duhovnikov od blizu in daleč. Na vzvišenem prostoru sta klečali zatoženki svojim sodnikom nasproti. In ko je bila poklicana najprvo Stobejka, ki je brez dvoma zakrivila to preiskavo, ter je s povzdignenim glasom pripovedovala zgodovino svoje minolosti in sreče, dokler je ni uničila zatoženka s svojimi skrivnimi zvezami, zbledela je opatica, in solza jej je zabliščala v očesu. Njeno gorje pa je prikipelo do vrhunca, ko je izpovedovala potém njena najboljša prijateljica Ana v slabem smislu ter odločno tajila svojo najmanjšo krivdo.

V dolgem govoru je pojasnjevala napósled opatica svojo nemilo osodo. Olepšavala ni svojih pregreškov, le trdila je, ona ni sama kriva, da živí med tem zidovjem, pa da ne smatra sympathije do človeka in mladostnega prijatelja za greh: pohujševanja pa jej nihče dokazati ne more.

Takovo mišljenje je razburilo sodnika in napravilo splošno senzacijo. Po kratkem posvetovanji sklene sodni zbor, da je odstavljena opatica zaradi grešnih zvez z luteranci, in mati Ana se imenuje zaradi krivic, ki so jej bile storjene po hudobnej zatožbi, za prednico Makínjskemu samostanu.

Ta historični slučaj osvetljuje dovolj socijalna razmere šestnajstega veka in tedanje življenje po samostanih.

Osemindvajseto poglavje.[uredi]

Gorje mu bilo je,
Kdor v boji jim dozdaj je pal v pesti.

Tugomer.

„Nemo propheta in patria“, bil bi lahko vzkliknol Knafelj po zadnjih dogodbah; kajti prepričal se je, da izgublja prijatelja za prijateljem. On, ki je po svojem prepričanji toliko storil v tujini za svojo domovino ter bil vrnovši se domu slovesno sprejet in mnogo let težko pričakovan, moral je zreti, kako mu jemljo nekdanji tovariši čast in ime, kako delajo na lastno roko versko politiko, njemu, svojemu mojstru in učeniku pa mečejo kamenje pod noge. Po zavisti in hudobnem jezika izgubil je tudi svoj zadnji ideal, ki ga je vnemal toliko let v hudem boji ter mu dajal up v lepšo bodočnost, ko proderó njegove ideje v najmanjšo kočo slovensko. In ta ideal je bila njegova skrivna prijateljica opatica Lavra. A njo so bili po obsodbi premestili v neki oddaljen samostan, ali v kteri, ni vedel nikdo.

Naravno je, da je jel po tako bridkih izkušnjah Knafelj pešati v svojem osodepolnem boji za mladostne ideale. Edini tovariš in prijatelj, ki mu je ostal zvest, bil je črevljarček Kriškar. Z ginljivo vdanostjo je bil poslednji združen s svojim mojstrom. Delil je z njim vesele in žalostne ure. Vere ni mogel izgubiti, da premaga napósled njegov učitelj vse zapreke, ki mu protivijo sedaj.

Takova je moč fanatizma. Na podlagi sebičnosti se vzbuja, širi, divja in trpi ter upa in upa do zadnjega izdihljaja, da ne more zasluženo plačilo tu ali ondi izostati. V takih osebnih razmerah sta potovala Knafelj in Kriškar po Slovenskem tem navduševala pridigujóča, kjer je bila priložnost.

Ker pa je dajal Knafelj pogostoma dušek svojemu sovraštvu do prejšnjih prijateljev s tem, da jih je bičal v javnih govorih, svaril pred njimi kot pred volkovi v ovčjej obleki, a samemu sebi pripisoval vrhovno oblast in privilegij v razširjevanji krivoverstva; napovedal jim je oseben boj.

Ker so imeli Gogala, Naglič in drugi tudi svoje stranke med ljudstvom, pripetilo se je nekekrati, da se je vnel med poslušalci hud boj za prednosti in principe nasprotnih mojstrov.

Takov krvav boj se je pričel enkrat v Mostah poleg Mengša. Knafelj si je otel življenje le po naključji, da je utekel v zvonik in se ondi skril v takozvanih slepih linah, a njegovemu spremljevalcu Kriškarju pa so neusmiljeno prerahljali kosti tem mu zaznamovali hrbtišče in kamor je priletela pest in batina.

Naveličal se je napósled Knafelj nehvaležnega hoja. Globoko užaljen sklene za vselej zapustiti svojo domovino in se vrnoti na Nemško, kjer je bilo tako rodovitno polje za njegove ideje.

Pred odhodom je bil oznanjen njegov zadnji govor v Šmarici, njegovej rojstnej vasi. Svarili so sicer Knaflja njegovi prijatelji, naj opusti javno pridigo; kajti skrivna zarota se baje snuje proti njeruu. Preponosen in prepogumen je bil Knafelj, da bi se bil dal preplašiti po takovej govorici. On, ki je zrl stokrat smrti v lice, naj bi opustil zadnje slovó od domovine zaradi boječnosti?!

Bilo je zvečer pred velikim Šmarnom. Po cesti, ki iz Radomlja v Kamnik vodi, korakala sta, ko se je že mračilo, dva tujca. Starejši grbast rudečebradec moral je še enkrat tako hitro stopati, da ga mlajši visokorasteni tovariš za seboj puščal. Zaraditega je najprej tiho klel potém pa ko mu je bil popolnoma izginol humor, zgrabil je jezno mladega tovariša za rokav in ga stresel, kakor da bi mu bil s tem hotel njegovo hudobijo poplačati, ter dejal:

„Hudobec naj s tebój hodi, pa ne krščen človek! Svoje grešne noge prestavljaš, kakor da bi te sto biričev preganjalo, in ne pomisliš, da ni vsak s tebój pri istej skledi vzrastel.“

Jezno je pogledal pri teh besedah govornik svojega sopotovalca, pokrivalo je snel in si pot brisal, ki mu je lil po čelu.

„Včasih si tudi ti tako pot ubiral, kakor da bi piskalo za tebój, zdaj te pa kolena bolé, ker si jih luteranstvu v najem dal,“ odgovori nagajivo tovariš ter postoji in grbastega tovariša za ramo potrese, rekóč;

„Ne jezi se in stopinj ne preštevaj! Še nocój bova na medvedjo kožo pila in janca boš na drogu vrtil, da se ti bodo usta kar na stežaj režala od samega veselja. Jutre bode pa po vsej okolici govorica o tebi, kakor o cesarji. Neki te bodo hvalili ín dejali: „On ga je izpeljal, nihče drug, to je pravi mož.“ Drugi pa: „Gosenica naj ga oblete tista strupena, povsod je in nikjer. Kar pride in izgine. Do živega mu ni priti kakor ježu. Po noči se prikaže, po dnevu pa v grmovji igle razprostira.“

Potolažile so nekoliko te besede slabovoljnega potovalca. Bralec je že gotovo ugonil, da je prvi nekdanji pisar Naglič, mlajši tovariš pa naš stari znanec Gogala.

Noč se je storila med tem popolno, ko prideta možaka na piano. V tem trenotku se pa tik gozda ob potu, ki raz glavne ceste v Volčji potok vodi, nekaj zabliska, kakor da bi kdo gobo kresal. Kmalu potém se pokale ogenj pri tleh.

„Ona je, znamenje nama je dala,“ pravi Naglič, kažóč na ono stran, od koder je bič odsevala.

Molčé ubereta potém tovariša pot proti onej strani, in ko se bližata ognju, méni Gogala: „Pazi, da se ne zaljubiš nocój! Izgubljena sva oba, če še povrh meni naredi, kakor je nekdaj Knaflju, da je kakor za lastnim nosom vedno za njo tekel.“

Iz takovega govora ju vzdrami moški glas, ki se kakih sto korakov od ognja oddaljen čuje ter vpraša po imenu prišlecev.

Gogala ne odgovori, le tri pote zapored zakašlja. Že to znamenje je bilo dovolj, da nekdo izza debelega hrasta stopi tor prišleca pozdravi rekóč:

„Kje kolovratita tako dolgo? Zamudili smo ga nocój. Že proti večeru je s Kriškarjem v Šmarico odšel in ondi bode prenočil. Mislim, da smolo diši, kakor lisica past.“

Ko pridejo potem vsi trije k ognju v gozdnem zatišji, vstane velika črnolasa ženska, ki je v obližji sedela na deblu. Nató stopi h Gogali ter mu nekaj na uho zašepeče, kar Naglič po njenem čmerikavem obrazu tako razsodi, da ne more biti kaj posebno prida.

Molče posedejo vsi okoli ognja.

„Ali si spravila torej vse v red, Stobejka?“ vpraša črez nekoliko Gogala žensko poleg sebe.

„Jaz imam že davno vse urejeno. In česar ne morem storiti sama, obljubil si mi ti. Videla sem nocój, da nisi govoril resnice.“

„Nikari me ne pikaj kakor osa! Medu ne dobiš iz mene, rajši svoje prste v Nagličevo grivo utakni. On je zakrivil da sva se zamudila za pol ure. A pri dnevu bi se itak ne bilo dalo nič prida opraviti.“

Smejal se je orjaški Gogala sedaj, a razjarjena Stobejka je jela obirati boječega in zaljubljenega pisarja Nagliča.

Ko ga je pa dobro oštela, reče Gogala: „Pusti mu še nekaj rodeče brade za seme; če ne, pustí vso tú, kakor zajec dlako v grudnu za grmom. Saj veš, ko bi bilo šlo za tvojo osebo, bil bi kakor medved za medom sém pridirjal; povrh si je že pa tudi nekaj pet za našo stvar obrusil.

Naznanim ti, da se mi usmili Knafelj. Dovolj ga tepe lastna osoda. Čemu bi se še Nagličevo srce zaradi njega bolesti krčilo?

Razumeti ne morem, kako se tvore izpremeniti ljubezen, kakoršna je bila tvoja, v zlobno sovraštvo.“

Zbledela je ženska pri teh besedah in je zrla strmá v ugasujoči ogenj, potém pa dejala:

„Prijatelja, vidva ne poznata in ne vesta, kaj je zapuščeno in povrh žaljeno srce, kot je moje.

Odpustila bi mu, ali da me je javno imenoval sprijeno žensko brez značaja, tega mu ne morem odpustiti. Zaraditega sem vaju povabila sém nocój. Zamudili smo pravo priliko, in zdaj je propozno.“

Izgovorivši zakrije Stobejka oči in se obrne v stran. Tihota nastane nekaj časa potém. Stoprav, ko se jame Gogali zdehati in prisveti mesec izza visokih smrek na pogorišče, pravi možak, ki je prej za drevesom na straži stal: „Spat nismo prišli v ta lisičji brlog. Zdeha se nam pa tudi lahko v resji, je-li Naglič?

Ko bi imel jaz kaj govoriti, rekel bi: Ujamimo onega, ki zdražbe dela med nami, in prodajmo ga gosposki ter pijmo enekrati za njegovo grešno glavo!“

Čelo se je zmračilo Gogali pri teh besedah. Goréč oklešček je zgrabil na pogorišči in ga strastno zalučal govorniku o glavo, da so iskre sipale na vse strani, ter dejal:

„Molči lakota! Mislil sem, da so možje moji somišljeniki, a ne babe, ki se umikajo poštenemu boju in mešetarijo za hrbtom!“

Poznali so vsi Gogalo in vedeli, da se ni šaliti z njim, kedar je slabovoljen; tedaj umolknejo. Stobejka pa je vstala nato in rekla glasno:

„Ne sodi me napačno, prijatelj! Le éno željo sem imela in jo imam še na svetu. Ponižanega hočem videti njega; saj me je plačeval z zaničevanjem in sramoto pred celim svetom. Povabila sem vas sem, da ga dobimo v pest in prisilimo, naj prekliče javno one sramotilne besede ter me prosi odpuščenja. Več nisem hotela.

Pomoči ne morete in nočete vi, a tedaj vam hočem pokazati jaz, kaj ženska sama premore!“

Dalje ni govorila Stobejka. Odšla je, kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar, v gozd in dalje črez polje proti Šmarici.

„Čudna ženska je to,“ pravi potém Gogala. „Sama si naj poravnata, kar sta zamotala. Sramotno bi bilo, da bi onečastil mož svoje ime zaradi ženske, ki se jej zobje skominjajo po maščevanji!“

Devetindvajseto poglavje.[uredi]

„Ta slabi me čolnič bi mogel rešiti,
V prijateljska mesta z manoj oditi“?

Marija Stuart.

Nenavadna množica je prihitela drugi dan v Šmarnico poslušat Knafljevo pridigo. In lep je bil baje ta govor; kajti pogosto odobravanje poslušalcev ga je spremljalo v začetku. A ko se je jel Knafelj poslavljati od nehvaležne domovine, kakor je trdil, ter naznanjal uzroke svojega slovesa, med kterimi je bil eden glavnih razprtija in zavist njegovih nekdanjih prijateljev, in povrh še osobito takih, kteri nimajo niti po stanu niti po spolu v verskih zadevali nikakršne pravice: tedaj se je pa čulo mrmranje in nemir.

Poslednje je bilo uzrok, da se je govornik še bolj ogrel za svoje dokaze. On se je spozabil tako daleč, da je jel javno naštevati imena onih, ki niso nič prida katoličanje, a še slabejši luteranci, ter zaslužijo, da jih pahnete obe stranki iz svoje družbe. In ko so se imenovala imena Stobe, Naglič in druga, prevzel je nekakov strah poslušalce. Zakaj dobro so vedeli, koliko zaveznikov imajo poslednji in kako lahko se vname krvav boj zaradi nepremišljenih besed.

Nemir je postajal potem vedno večji, žvižganje se je čulo in posamezni klici: „Vrzite Knaflja s prižnice, ubijte ga sramotilca!“

Dolgo ni trajalo to groženje, kar so privijeta izmed množice dva moža do prižnice, ki sta imela obraz z rutami zagrnen. Večji možak zgrabi govornika, zatisne mu usta, zadene ga na ramo kakor petletnega otroka ter hiti med nepopisljivim hrupom in smehom z njim iz crkve. Prišedši na prosto, postavi ga na zemljo, in mu ogrne navaden kmetski plašč, njegovega pa oddá svojemu tovarišu ter se zameša nato med neštevilno množico. Kakor da bi ne vedel ničesar o poslednjej dogodbi, pa kriči: „Primite Knaflja, ubijte ga! Ušel je zapeljivec!“

S takovim vedenjem zbega v naglici ljudstvo, da se razpoti na vse strani hitéč za videznim ubežnikom. A ko ga doteče, spozna v njem le Gogalovega tovariša Nagliča..

Gogala porabi to ugodno priložnost in potegne Knaflja na stranski pot za sebój. Zadnji ga pa takoj uboga, kajti spoznal je bil svojega nekdanjega tovariša.

Kake četvrt ure od Šmarice stala je tedaj ob Bistrici lesena koča. Že davno ni bival nihče v njej, le ribiči so iskali ondi ob hudej uri zavetja.

Tja odvede Gogala svojega ujetnika. Kmalu potém priteče tudi Naglič po ovinkih za njim in še nekaj drugih mož.

Žalostno je bilo gledati nekdaj ponosnega Knaflja sredi grčavih mož, ki so bili zbrani kakor h krvave sodbi okoli svojega mojstra.

„Ali me poznaš, Knafelj?“ vpraša Gogala potém ter veli ujetniku, naj mu sede nasproti.

Odgovoril ni Knafelj, le rudečica mu je zalila prej bledo lice, in tudi sedel ni, kakor se mu je bilo ukazalo.

„Veš, zakaj sem te ujel in pripeljal sem?“ nadaljuje Gogala.

„Zato, da me uničiš ali umoriš in sebi vrhovno versko oblast podeliš“, odgovori mirno Knafelj ter še pristavi:

„Ne misli, da se bojim tega, kar me čaka v vaših rokah. Prosila vas, storite, kar ste mi namenili, pa hitro, morda bi vam bilo pozneje žal in bi se sramovali svojega dejanja pri belem dnevu.“

Ponosno je govoril mož te besede. Videlo se je, kako je pretresalo sovraštvo zbrane možakarje zaraditega. Le Gogala je ostal miren kakor prej. A sedaj ukaže tovarišem, naj zapusté za nekaj časa kočo; kajti on hoče sam govoriti z ujetnikom.

Ko sta bila Knafelj in Gogala sama, pravi poslednji:

„Prijatelj, čemu je bilo treba razpora vred nama? Poglej, kam te je pripeljal tvoj ponos in koliko je škodoval našej stvari!“

„Prepozno je govoriti zdajci o tem. Stori, kar hočeš storiti, drugega odgovora niham na tem, mestu.“

Imponovala je Knafljeva neustrašljivost Gogali. Morda se je pa tudi spomnil nekdanjega zvestega prijateljstva, ki ga je vezalo ná-nj, zatorej je dejal:

„Knafelj, jaz te imam še vedno rad kakor nekdaj; samo tvoj ponos in razprtijo sovražim. Pomisli koliko sem storil zá-te in kako plačuješ tí moje dobroto in pomoč! Pokazati sem ti hotel, da nisem surov človek, kakor me sodiš in sramotiš ti pred svetom. In baš zaraditega sem prišel danes sem. Svoje življenje sem zastavil zá-te, da te rešim iz rok razjarjenemu ljudstvu moje stranke, ki bi te bilo brez dvoma kamnalo. In govoriti sem hotel tu resno besedo s tebój in te svariti, varuj se, predaleč si zašel v svojem verskem ščuvanji. Osobito one ženske Stobejke se ogiblji! Najela me je menéč, da te uničim jaz. Zaraditega sem zamudil včeraj navlašč prežo v gozdu na té, kakor sem bil obljubil, in danes sem pritekel skrivši v Šmarico, ker sem vedel, da ti žuga nevarnost.“

Tako je govoril orjaški Gogala, in poznalo se mu je na resnem lici, da mu gredó besede iz srca.

Strmel je Knafelj po končanem govoru. In ko mu je svetoval tovariš potém, kako se naj danes varuje zbranega ljudstva in da ga hoče skrivaje on sam prepeljati črez Bistrico, da ga ne spozna čolnar, zabliskale je nekaj kakor solza v njegovem očesu. Molčé si podasta desnici stara prijatelja. Nató pokliče Gogala svoje ljudi v kočo teč jih razpošlje navlašč z raznimi povelji na vse strani, češ, da hoče do večera sam stražiti ujetnika, a v noči ga pa hočejo skupaj soditi.

Razidejo se vsi, kakor se jim je velelo; saj so pa tudi verjeli poveljnikovim besedam. Le Naglič zbledi same jeze. Zakaj on je bil največji Knafljev sovražnik, ker ga je poslednji sramotil tudi zaradi njegove telesne pomanjkljivosti, imenujóč ga pisarskega grbeca. Radoveden je bil tedaj, kaj ima Gogala skrivaje govoriti z ujetnikom, ter je poslušal pri razpokanih durih njun pogovor.

„Rešiti ga hoče. Goljufal je nas vse. In mi se naj potimo za to vrano gosposko?“ dejal je sam pri sebi posluške utepajóč ter sklenol, na svojo roko pričeti boj proti Knaflju.

Tako je pomišljeval, ko je korakal proti Šmarici; kajti velelo se mu je, naj ondi Stobejko poišče in se skrivši z njo stoprav ob desetej uri zvečer vrne v kočo.

„Stene imajo ušesa, Naglič pa ne slame v možganih“, pravi potém.

„Ob desetih torej naj se vrnem, ob devetih se bode pa Knafelj črez Bistrico vozil. Kaj pa, če bi talec storili, da bi se on ob tej uri v vodi kopal in bi jaz že lahko ob desetih poročal: Naznanjam ponižno, da Knafelj po Bistrici v Savo in po njej v peklo plava!“

Trideseto poglavje.[uredi]

„Ženitvanja smo pričakvali,
Jutri ju pa bomo pokopali.“

Mlada Breda.

Devet je moralo biti tisti večer, in luna je baš tam izza Kolovških gozdov vzhajala, ko zapustita dva moža samotno kočo poleg Šmarice in korakata kar počez brez pravega pota proti Bistriškemu bregu. Nekaj časa stopata molče. Potém pa reče večji tovariš svojemu manjšemu spremljevalcu:

„Hudo mi je, da je moralo priti tako daleč, zdaj pa ni drugače kot udati se vsaj za nekaj časa.“

Pri zadnjih besedah se ustavi možak, kteremu je tovariš govoril te besede, ter odvrne z naglasom in odločno:

„Ti praviš za nekaj časa, Gogala; jaz pa mislim, težko me bode nosila še kdaj domača zemlja. Povém ti, jaz sem izgrešil vse, vero, domovino in tudi prijateljstvo, kakor vidim. Kaj me še naj vabi domu in kdaj? Žali spomini, kamor se ozrem. Moji niso razumeli mene in jaz ne umem vas. Najboljše je torej, da se ločimo za vselej.“

Z otožnim glasom je govoril Knafelj zadnji stavek in pristavil potém:

„Nemila osoda! Najhujše mi je, da me tako rekóč tiraš baš ti iz domovja, ki sí nekdaj toliko storil za-me in za našo sveto stvar! Zapomni si, častiželjnost je skala, ob kterej se razbijajo najblažja čutila in trgajo najbolj nežne vezi.“

Zopet sta korakala potém nekaj časa molčé eden zraven drugega; ko pa se od daleč čuje šumenje vode Bistrice, pravi Gogala:

„Pustiva zdaj takov razgovor! Ti si mi bil vedno drag prijatelj, le s tvojimi mislimi se ne ujemam popolnoma. Zaraditega je boljše, da se ločiva. Ti storiš lahko v tujej deželi mnogo brez mene, in jaz doma nekaj brez tebe; ko pa se ukorenini in utrdi popolno naša stvar, vrni se v domovino! Z veseljem te sprejmó tvoji rojaki zaradi prejšnjih tvojih zaslug.“

Nato je svetoval Gogala Knaflju, kako se naj prepelje tu črez Bistrico, pa da je potém lahko po stranskem potu skozi gozd v štirih urah v Motniku in na štajerskej zemlji, od koder odpotuje brez nevarnosti na Nemško.

Med takim pogovorom se približata h koči na bregu, kjer je prepeljaval star čolnar na nasprotno stran.

Gogala potrka na malo okno in zakliče: „Hoj! Ali spiš Peter, kakor polh v duplu? Svoje lene kostí raztegni in prepelji mojega prijatelja! Pa oči si očisti prej, da ne zavoziš na skale ter sebe in potnika v Bistrici ne skoplješ!“

„Hudobec naj vozi nocoj, pa ne človek!“ jezi se sivolasi dedec, ko skozi lino pogleda, kakor da bi se hotel prepričati, ali je kaj prida oni, ki ga nadleguje v noči, alí ne.

Pri tej pričí spozna orjaškega Gogalo in se ga prestraši, da mu prileze pot na čelo; kajti takov luterš človek, kakor je on, misli si, je s samim peklom v zvezi. Kdo ve, ali se že ni ljubi Bog naveličal njegovega krivoverstva in bi ga, ko bi bila baš sredi reke, z menoj vred potopil na dnu?

Potuhne se zaraditega čolnar ter se dela, dakor da bi spaval.

Dolgo je še trkal Gogala in klel nad dedčevo trmoglavostjo. A ker ni hotel nepotrebnega hrupa delati, udal se je napósled ter rekel:

„Knafelj, kaj pa, ko bi vozila nocój sama črez Bistrico, če te ni strah pred njo?“

Izgovorivší odveže čoln, in prijatelja stopita va-nj molčé. Jedva pa veslata nekaj trenotkov, ko zapazi Gogala na nasprotnej strani od gozda sam tekóči dve človeški podobi.

Neprijetno mu je bilo to; a da bi ne plašil svojega tovariša, ne pové mu nič o tem. Le toliko hitreje vesla, da bi prehitel ona dva, o kterih je sumil, da sta njegova zarotnika, ki sta morala, kdo vé na kakov način, zvedeti o Knafljevem begu.

Po dolgem trudu, kajti Bistrica je bila po deži močno narastla, posreči se našima znancema, da priveslata na nasprotno stran.

Tu pa zadržuje Gogala navlašč svojega prijatelja, da bi se prepričal o prišlecih. A ko ni čuti nikogar, pravi:

„Knafelj, jaz moram biti ob desetih zopet v koči. Povabil sem tja otovrej svoje ljudi. Srečno hodi tedaj in ostani zvest našej stvari!“

Ginljivo je bilo slovo starih prijateljev, kakor da bi bil obema pravil neki skriven glas, da se vidita nocój zadnjikrat v življenji.

Med tem pa ko je veslal tovariš zopet na nasprotno stran nazaj, premišljuje Knafelj, ali bi ubral pot ob gozdu: črez Volčji potok, ali oni kračji črez Rove. A kar se vzdignete v daljavi zopet oni dve podobi. Na križem potu pa se razideta nočna potnika, a nato tečeta ob dveh stranéh proti Bistrici.

Nekoliko se prestraši Knafelj, ko opazi bližajoča se človeka. Potém pa stisne gorjačo trdneje in ubere spodnji pot proti Rovam. Ko je pa storil ta kakih dve sto korakov, stisnete se kakor na migljej podobi v travo, in precej potém pade debel in z močjo zalučen kamen predenj in za njim drugi in tretji. Poslednji ga zadene na koleno. Zabolel ga je udarov ter pobil na tla.

Med tem pa ko skuša pogledati, koliko škode mu je učinil kamen, in zapazi, da mu teče kri izpod obleke, pa prisopiha nekdo od zadi za njim. In v tistem trenotku držale so ga že tudi štiri roke in tiščale na zemljo. Hud boj se vname potém; kajti močen je bil Knafelj. Morda bi bil premagal napadalca, ko bi ga ne bila, zavratno zgrabila.

Zvezanega ga peljeta potém lopova nazaj k brega Bistrice in tamkaj mu velita, naj leže na zemljo in se ne gane. A nató zažvižgata na prste tri pote zapóred ter se ozirata, kakor da bi pričakovala nekoga.

Stoprav zdajci je imel Knafelj priložnost, mirno opazovati svoja sovražnika, kar ga je toliko bolj zanimalo, ker se mu je dozdeval znan njijun glas.

Prepričal se je kmalu, da sta v obleki čudno našemljena in da imata z ogljem počrnjena obraza.

„Kaj mi hočeta, lopova, kaj sem vama storil?“ vpraša pogumno potém stražnika..

„Lisica lovi zajce brez krivde. Zakaj pa bi midva tebe ne, ki si že davno zrel za vislice“, odgovori prvi lopov. Drugi pa pristavi: „Skesaj se in pokoro stori. Odbila je, tvoja ura. Predno bode polnoči, sodil te bode isti, ki je naju najel in plačal pošteno; vse drugo nama nič mari.“

Jedva so bile izgovorjene te besede, ko se čuje od daleč tek. In takoj prisopiha sém od Šmarice ženska, ktero je komaj dohajal grbast rudečebradec.

„Ali sta ga ujela v past nastavljeno?“ vpraša ženska, ko se ozre v zvezanega Knaflja na tleh. Ali me poznaš ujetnik?“

Knafelj ne odgovori besede. Med tem pa še priteče možiček, ženskin tovariš. V zaničljiv smeh se mu skremži obraz, ko spozna ujetnika poleg sebe na tleh.

„Storita kar sta se namenila. Jaz vaju ne prosim niti milosti niti odlašanja,“ pravi potém Knafelj ter se ozre v tomun pod seboj, kakor da bi hotel reči: Dobro vem, čemu ste me pripeljali na to mesto!

„Torej niti dobre besede nimaš za svojo zapovedovalko? Vedi, da je tvoje življenje v mojej roki!“

Odgovoril ni Knafelj tem besedam. Le skrivaje se je pomikal ob bregu navzdol proti tomunu.

Opazil je poslednje rudečebradasti mož, naš znanec Naglič, in jeza mu šine v glavo.

„Ne bodeš uhajal, ti pasjedlakec, in nas pred svetom smešil!“ Pri tej priči pa. plane h Knaflju ter ga sune po strmem brega — v globoki tomun.

„Ti si prenagle jeze. Moja sodba še ni bila končana in bi tudi ne bila tako resna“, vzklikne nató Katarina Stobe. In ko se nagne potém nad tomun, izginol je že bil Knafelj v valovih deróče Bistrice.

Stoprav drugo popoldne so našli ribiči na pesku ob Bistriškem bregu kake pol ure od Šmaríce utopljenca.

Ker pa ni hotel nihče krivoverskega mrliča pod streho vzeti, položili so ga v nekem praznem hlevu na mrtvaški oder, in ljudje so ga hiteli gledat od blizu ín daleč.

To priložnost je porabila gosposka in poslala svoje skrivno biriče v Šmarico; kajti dobro je vedela, da pride tu najlažje krivoverskim ščuvalcem na sled, ki bodo hodili kropit svojega mrtvega somišljenika.

In v resnici že prvo noč ukradejo krivoverci Knafljevo truplo v Šmarici ter je odnesó skrivaje v Podgorje, kjer je pokopljejo na svojem pokopališči.

Pri tej priliki zasači gosposka i glasovito pridigarico Stobejko in ubeglega pisarja Nagliča, Gogalo pa je rešila njegova nenavadna telesna moč.

* * *

S Knafljevo smrtjo je bil končan krivoverski boj na Gorenjskem, ki je trajal več kot šestdeset let.

Posebno ko so zvedeli prijatelji novoverstva, da si je prerezala Stobejka v ječi žile na rokah in kmalu potém umrla, polastil se jih je nekakov obup.

Sicer je še bilo pogostoma čuti o Gogali, ki se je bil vrnol po teh dogodbah na Gorenjsko ter je imel bajé pri Brdskem grajščaku, baronu Pavlu, poleg Kranja varno zavetje, a krivoverstvo je pojemalo od iste dobe.

Največje zasluge za to pridobil si je nedvomno Ljubljanski škof Hren, ki je s pomočjo deželne gosposke energično postopal proti luteranstvu.

Le priprosti črevljarček Kriškar, ki je igral veliko vlogo v našej povesti, ni mogel preživeti žalostite osode svojega mojstra v domovini. Odšel je na Nemško, kamor je že bil prej s Knafljem namenjen, in ta se ni vrnol več v svojo domovino.

Nekdanja Mekinjska opatica Lavra Koronini pa je živela po obsodbi cele zapuščena ter umrla v Tržaškem samostanu „Klarissinaric“ v začetku sedemnajstega veka.

Vse svoje krivoverske prijatelje preživel pa je edini kovač Gogala. Ko je videl, da mu je uničen zadnji up v njegovem delovanji in ni bilo tudi iz Nemškega nobene pomoči več, popustil je nehvaležno luteransko apostolstvo ter postal vnovič navaden kovač.

Tako se je bil zopet povrnol blaženi mir v ubogo deželo, in od tedaj do današnjega dne ni na Slovenskem nikdo veš kalil katoliške vere!