Lurd
| Lurd anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 23 (7. decembra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
Vse oči se obračajo dandanes v lurd kraj, kjer je podelila Mali milosti, bre/ madeža sjiočeta >t nettevilno darov in jib »e vedno deli. Sv oče »o te večkrat priporočili če*čenje lur<ke Matere Božje in letos *onzna nili splu*no romanje k nogam nebeMte Kralji« e v l.urd Kako lep** praznujemo praznik čisteira apočetja, kakor da poku>*tno na par vzgledih. kako milostna je sveta Gospa. Vzgledi ao opisani v iMarien Kalendru. /a I l*!»t
I.[uredi]
Naslednji dogodek je opisal tupmk v (Jaz.derotjue-u škofije Agenske na Prancoakem. /.ena, katero je Mati Bo*ja ualitala, je v njegov, župniji. Tudi zdravnik, ki )e postal doktor idravilstva na pariAkem vaeu6iiitču m Pravil bolnico jedno leto. potrdil je. da je bilo ozdravljenje v Lurdu čudežno Antonijo Toussaint. mlado ženo dva in dvajsetih M, j« načela nenadoma desna noga hudo boleti ko j«, »la po polju, vsi udje ao jej strepetali; r«reirgila ae je, je bila namreč jedna m.iica. kakor ao zdravniki odločil, pozneje Bolečina ae je raz*,nI. v kratkem načelo desno Hran, deena noga je otekala, poaUla vrtnjev«, in uboga €«na kmalu ni mogla drugače hodili, kakor ob bergljah /.dravih an »irom kakor ao mogli, zavijali nogo kota jo v mrzli vodi rarm- zdravnike a> vi>ra*o«aii '» sv« a zaatonj, bolečine ao bib vndno hujae. telesne ao^ boln.^me ao vedno bolj petale. deana noga seje »ii«4a nazadnje je i«ta bolezen napadb tadi »rlo dean<> rolo Sklenili amo tako pi*e ; upnik da itpronnv »driv jenja od lur«ke Mater« Ito^je, ko človeAko znan e ve ni vedi-lo pomoli I bog o bolni« o *ino priporočili v nedrij« vernikom v molitev ter oznanili akupno romanje v l-ub Mnogi ao ledaj dejali »No. č« M vrne la adriva pote« venijrmo tudi mt v čudeta«. /jtlo mi j« tudi pra» otri*ko rekb Antonija Touaaaini. ko j« bib ozdravljene •Ii ao prisilili »veto Uevi««, da me j« ozdravila« —
Priael je čaa. odko^n u akupno romanj«. gusi U moje tiipnij«, ki ai«j« 437 dul, «lo jih ja aa romanje 41 Vel.^aatno .pričevanja v«n! P«ii je zelo utrudila nato bolnico, vendar soj® moral, neati »e »Ii večer v jamo Vlilo j« ob ««eith. K c pa bi ae bila morala vrnili v l^ird. odpovedal« «o je; va« moči, niti gin.t. ni mogla, oč« nj«n m mot »u jo morala preneati v pr«no^i»če; aed«la jima j« na rokak Po noAi n i zatiamb očeaa, t«m vač pa lrp«b l'rugo julro j« bila pri av. mafti in av. obhajil" Ib lečine je čutib med tem tako mine. d« ji je bhko bal vsakdo z obrazi koliko trpi Okoli poluanajale ure so jo ne»h h kopeli, potopili ao jo v aveto vodo - b trenotek — in glej - stopi iz vode, obleče se naglo sama, česar ni mogla že cele mesece. Stala je lahko brez pod; ure, hodila, da velo tekala je brez bergelj vpričo vaeb, kakot bi na biia nikdar bolna Zvečer istega dnC »e je sama &e enkrat potopila v kopel. V petek, 2H. avgu>u je bila pri av. mati. katero sem bral v rožnivenski cerkvi; eio mašo ja klečala, ne da bi bila kaj utrujena Ko aem jo vpraial, ali ne čuti nič več bolečin, odgovorila j t ; »One«, a ko je pritisnila z roko močno na rame in nogo, vskliknilaje onupnjeno «P»Č. nekoliko »e. ako močno pritisnem« »Jtobro. pojdite loraj danes zvačar *e eakrat v kopel da ozdravili- popolnoma«, od- >ruil SEM JI.
Vidal aem Antonijo še le ledaj zopet, ko »1110 »c "upravljali domov, nisem hotel vernikom govorili v nedeljo
- cerkvi prej o tem fudeiu, predno nisem »e en
krat videl ozdravljene. Ko sem jo sedaj vprašal, ali ne čuti nikakib bolečin več, odgovorila ni ničesar, pač pa luakočila, pregibala koleno in ne naposled z vao močjo vrgla na kolena.
Ko aem lo videl, bilo me je skoro groza; toda dvomili odela) niaein mogel Solze hvale*no.ti *o m. ro-
- ile lic«, ko »eni jo blagoslavljal
Vae prebivalstvo je čakalo pred cerkvijo na ozdravljeno- Ne moram opisati, kako »o bili vsi ganjen«, ko ao viden hoditi, da. tekali ono, nad katero ao prej va. obupali. N^jčudoviteje je, da je noga zopet popolnoma naravna in da ludi na rok. ni epoznali niti sledu bolaani, in aicer od tedaj, kose je prvikrat kopala v .lurtki kopali
Pretekli ao /e meseci, odkar je Antonija Toussaint dosegla milost ozdravljenja, in žena more \sakemu, ki jo vpraša o čudežu, veselo odgovarjati: »Tako se mi zdi. kakor bi bile moje noge trdne kot železo Večna hvala brezmadežni Devici, lurtki Materi »ožji!«
II.[uredi]
Jean Kosse je bil svoje dni orožnik žandarm). Ko je odslužil, odprl je majhno gotlilno. Vse je ljubilo starega orožnika, ker je bil odkritega srca in poštene dobre volje.
Itavno je ozdravel hude bolezni ter je sedel nekega večera na l.ladu pred hišo. Nenadoma ga obide v glavi huda vročina, prične se potiti in tilnik mu kar otrpne Tako se je začela huda živčna bolezen, noč in dan mu je bilo, kakor bi mu kdo z noži rezal po glavi. Pokoja ni imel nobenega. Tudi v obnašanju se je popolnoma spremenil, poatal je čialo drugega značaja: sedaj je bil otožen, sam zase, nepotrpežljiv, skoro ogibal se je ljudij- Vsa zdravniška sredstva mu niso nič pomagala, sam je naposled obupal nad človeško pomočjo; prepovedal je kar naravnost zdravniku, da bi ga zdravil. Bil je že na robu groba in hotel je že poklicali svoje otroke, da bi jim dal »voj zadnji očetovski blagoslov. Nekega dne je užaljen sodel v gostilni, ko stop. v sobo mož, ki je opravljal v okolici posle r ^ Ko fo* čaje, kaj tare gospodarja, opomni ga: »p. *«HJ torej v lurško jamo Saj je bila z meno, ravno taka. Imel <span style="border-bottom: 1px dotted black; cursor: help" title="Morda: »oti\el. govoril je i-elo sam s »eboj: .Sedaj Kcsse. sedaj bode« ozdravi! — A kako naj se to zgodi? . . . Ne. nnem vreden da »e zgodi nad mennj čude* .. Pa saj je bil pAt tudi -zdravljen . . . . Tako je govonl in molil mož neprenehoma in klical Devico, brez madeža spočeto, dokler ga ni vzbudil klic: ».lama. jama'. Peljal, so se mimo masab. elskega skak.vja; videl je prvikrat beli kip Matere llo*je v skalni votlini. Neizmerna radost I n upanje napolnjevalo mu je sne p kolodvora w je napotil Pre-ej k jami. A moj Bog' Kako težko, kako po<W Smiliti se l. je moral, ako si ga videl. Naposled je stal pred jamo. I^adel jc na kolena. S spoitovanjem, pobožno,.jo ..panjem je gledal pred seboj skalovje, studenec-, votlino! Mater Kotjo - *ivo mu jc- .»opalo pred oči. kar je iul M ^ n J r t 7 P n k a T a n j " d " m i i , , l j e ' d B rred sebo, Mater Boijo v pr.kazn. .0 srečno dele« .i „ J 0 . . . toda, meni bode pomagala, vem ... f m j">sem na vratu rano Nobena k"f»el m pomagala "»el »em k Materi Be>ji v l.uH umil m rano in bil »»m /«lrav« Orožnika zadele te be»ede /adnj h dvomov ga je rešil neki mo* v va«i. ki je bil tudi v l.urdu o<dnt\ljen »voje bole/ni Trdno je »klenil iti v l.urd, ni i*>mi«ljal dolf»»- /ena je morala takoj najeti vo*. da se pojelje na (»stajo v Pau. Prav. muka je bila za ubrgega molit ko »e je vozil v Pau Ves strt je »edel v kotu v. za Ma\a je bila »klonjena na prsa. Ile«edice m .pregovoril. V Pau u je <el na žfleznuo. Tu se je zopet nekoliko In res je .tal trdno zdrav pred svojo ženo ter veselo dibisl v »•'• sveži jutranji zrak. Irganja v giavi ni čutil, s peto je bil ob tla. a bolečin v giavi ni več im<l, v tem ko »e prej ni smel ganiti, < elo neka oteklina za tilnikom, ki mu je prizadejala hude bolečine, izginila je bila »koro pojndnoma.}}
»IM»ro »eni čutil«. pripovedoval je "komaj sem stopil iz vode, jireAinilo me je neko novo življenje po vsem telesu. Zdrav sem. ozdravljen sem«. Od čudežnega studenca je tel mož k jami ler pregoreče molil tn se zahvaljeval; le » »ilo ga je spravila žena «.d votline. — Ko nv je vračal trden, močan, foživljen, s svojo ženo proti mestu, jej celo pot ni jenjul dopovedovati in zatrjevali, da je zdrav in ozdravljen.
To čudežno ozdravljenje je vplivalo na vse naslednje življenje orožnikovo. Bil je odslej veliko bolj postaven. Ni se zabaval več z malokoristnim berilom, tem raje pa je bral kaj duhovnega, zlasti o .Muteri Božji. Da bi bil svoji dobrotn.ci bliže, šel je pozneje z vso družino v I.urd ter se ondi naselil
III.[uredi]
Bamnovko de la Kue jo napadla huda bolezen, ki jo jo popolnoma oropala vida; poleg jc pritisnila te nekaka l ' , i £ t . Po ode ure so je uboga gospa w po tleh ter bila okrog sebe, tako da so moral. .p«v,t, iz aobe vao hiino opravo, celo posteljnak so ovib z odejami, tla so ne bi ranila. Ni čuda. da je radi teh groznih bolečin gospa upadla, njena zunanjost bila je v strah celo lastnini "trokoin in družini. Iskala jc zdravila povsod, pri Bogu in pri ljudeh. Okrog trideset zdravnikov so vprašali za svet; ni ga menda bilo kopališča na Francoskem, v kater« m ne hi Lila. ni bilo menda božje ho ti, kjer hi ne bili opravljali zanjo devetdnevnice. Nič ni pomagalo. Vkljub temu pa je imela neizmerno zaupanjo do Matere Božjo, trdno se je zanašala. da bodo ozdravljena, in sicer da jej hode pomagala lurška Mati Božja. Čim siln« jši so bili v bolezni napadi, tem bolj ji j«> rastlo zaupanje do brezmadežne Device. Ncsn-ča pa je bila, da ni mogla v Luni. Ko je prosila, zavračali so jo, da jc prenevarno bolna, sedaj nc more na pot; počakati inora, da se nekoliko utrdi. »Potem sploh nikdar no pridem tja«, odgovarjala je, »lo v Lurdu liodcm ozdravela.«
Tako je morala čakati tri cela leta. Skozi šest let ni pretekel dan, da bi nc bila pila lurško vode in se ž njo umila. .
Naivosled so sc vendar podali na mučno potovanje, ali bolje bolno baronovko so le prenašali. V železniških vozovih so ji postiljali na tleh, okna pa so vsa zakrival,
- blazinami tla ni mogla do njih. Sama s. n, mogla no
najmanj pomagati. Vzdigali so jo le drug. m prenafial, J pltajah v noailnici. Ko je videla, kako sočutno so jT pogledavali nosa*i in iclcznitki uradniki, govorila bovata.e Onem iglo in skoro umirajo&i «.. pnn<*sli v l.urd ter ji dali stanovanje j«ri M-struh l.r</mad- žiHLM Sp «č«-tj.i enkrat y> j" tukaj napadla l žja»t a n«' več tako hudo. Zahtevala je. da so jo n—l; k jann A k»r j<- 1>:1.. »ila rr.mar.ev, m -irU j.- o*u»ti 1«. uk^. dolgj, d.v je d'>mo]ila rož m vtneo. N«<č je bila ininia, —">jim je »L/ d -t»r < m>- p^flejtc d.» me i- p«-t /rt.vte k»dar se vrnem. V Lurdti hodem «>/4ravljeru j. t. ru n«' btitkm v«A va»