Lupinica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lupinica
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Lupinica, risal Miki Muster, Slovenski poročevalec, 1957, Ljubljana.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Živela je majhna, plavolasa deklica. Bila je tako nežna in drobna, da so jo vsi v vasi klicali Lupinica. In ker je bila tako rahla, jo je že najmanjša sapica dvignila s tal. Zato se je vselej, kadar je zapihal vetrc, oprijela travne bilke, da je ne bi sape odnesle v svet. Preden je prestopila hišni prag, se je previdno razgledala po nebu, če ne plava kje kak črn oblak, ki bi jo utegnil presenetiti.

2. Včasih pa se je grdo zmotila, kajti vlilo se je z jasnega neba in takrat bi bilo po njej, da se ni Lupinica brž zatekla pod zeleno streho lapuhovega lista. Iz svojega skrivališča se je zvedavo ozirala v pisano mavrico na nebu in čakala, da spet posije zlato sončece, ko bo lahko nadaljevala pot. Saj bi jo že najmanjša kapljica ranila, če bi ji padla na glavo.

3. Nekoč pa, ko je čisto sama stopala po prašni cesti, je izza vogala privihrala strašna burja. S prahom vred jo je dvignila in neusmiljeno vrtinčila po zraku. Napihnila ji je rdeče krilce, da je bila videti kot rdeč balonček, in jo prevračala zdaj sem zdaj tja, da se je ubogi Lupinici kar vrtelo v glavi. Od groze je zamižala, da ne bi videla globokih prepadov pod seboj, nad katerimi jo je premetavalo.

4. Ko je za hipec iz radovednosti odprla oči, je zagledala, kako se ji daleč v meglicah odmičejo strehe domače vasice. Zadnji ji je izginil izpred oči visoki cerkveni stolp in kmalu je plavala nad prostrano pokrajino, ki je še nikdar v življenju ni bila videla. Zdaj je samo še mižala in burja, ki je divjala čedalje huje, jo je dvigala s papirnatimi zmaji in suhim listjem vred, više in više.

5. Solze, ki so ji polzele po licih je burja sproti sušila in z bučanjem prevpila njen jok. Tuljenje vetra ja bilo kot zavijanje lačnega volka v zimski pokrajini. »Zgubljena sem,« je pomislila Lupinica. »Zame ni nobene rešitve več. Vrglo me bo ob tla ali pa bom treščila ob tisto visoko gorovje in se razbila na drobne kosce. Samo še nekaj minut, pa se bom razpočila kakor milni mehurček.«

6. Tako je plavala, se dvigala in padala, dokler ni zadela ob nekaj trdega visoko v zraku. Začutila je, da ima trda tla pod seboj. Počenila je na gladko ploskev in se z obema rokama oprijela roba, da ne bi zdrknila v globino. In ko je odprla oči, je videla, da jo je burja zanesla na krilo letala, ki si je visoko nad oblaki utiralo pot. «[1]Rešena sem,« je veselo zakričala Lupinica.

7. Zdaj se je še bolj oprijela krila, da bi je vihra spet kam ne odnesla. In tako sta Lupinica in letalo nadaljevala svojo pot. Zmerom bolj so se trgale megle v nižavah pod njo in že so se pokazale ravne ceste, štirioglate njive, travniki, posejani z belimi vasicami, in spet gozdovi in reke, dokler ni sonce pregnalo še zadnjih ostankov meglic. Letalo se je spuščalo niže in niže.

8. Lupinica je zdaj že lahko spoznala, da so tiste črne pike, ki so drvele po ravnih cestah, avtomobili. Razpoznala je vlak, ki se je sopihajoč prikazal iz predora in odbrzel po tračnicah. Razpoznala je vozove, dá, celo ljudi, ki so se pomikali kot črne mravlje po belih trakovih cest. In spet so zapluli nad brezkrajne vrhove gozdov, katerim ni in ni hotelo biti konca.

9. Krožili so nad rekami, po katerih so vozili beli parniki, preko neznanih mest in vasi. Lupinici je bilo na mah tako radostno pri srcu, da bi od same sreče najrajši zavriskala. Pa saj bi je ne bil nihče čul, kajti prevpil bi jo ropot stroja in brnenje propelerja. ─ »Kam neki potujemo?« se je spraševala Lupinica in srce ji je začelo hitreje utripati, ko so brzela mimo nje vsa ta nova čuda.

10. Kmalu so se pokazali pod njo visoki dimniki tovarn. Reka, ki je tekla skozi mesto, je bila kalna, in hiše, ki so bile trikrat večje kot vaška šola doma, so bile črne od saj. Množica ljudi, ki se je kakor pisana reka valila po širokih ulicah, prostrani trgi s spomeniki in spet parki in palače ─ vse to je kazalo, da leté nad velemestom, kamor si je v mislih že tolikokrat želela.

11. Preleteli so morje hiš. Na prostrani ravnici predmestja, kjer so pred podolgovatimi strehami stala že druga letala, se je tudi njeno letalo pričelo spuščati niže in niže. Udarilo je nekajkrat ob tla in se na kolescih zazibalo. Odprli so vrata in prvi potniki so se prikazali iz trupa. ─ »Kaj bo z menoj? Le kam naj se odpravim v tem tujem kraju?« je pomišljala Lupinica.

12. In že ji je šinila pametna misel v glavo. Vrh pripravljene prtljage je Lupinica zagledala odprto ogromno križasto torbo, v katero je skrivaj zlezla. Ni dolgo čakata. Pristopil je star možak in pričel vse skupaj zlagati na pripravljen voziček. Zapeljal ga je do avta, ki je čakal na cesti, naložil vanj tudi torbo, v kateri je čepela Lupinica, zaloputnil vrata in že so odbrzeli v mesto.

13. Z odprtimi usti je Lupinica zijala iz ogromne torbe skozi šipe avtomobila. Kaj takega še ni bila videla! Večkrat so vozili čisto počasi in takrat si je zlahka ogledala velikanske izložbe, polne igrač in stvari, o katerih se ji doma še sanjalo ni. ─ »Če bi mogla moja mama vse to videti!« je pomislila, ko je venomer obračala svojo glavico s te strani na drugo.

14. Avto je zavijal iz ulice v ulico in venomer trobil. Gospod in gospa, ki sta sedela na mehkem sedežu v ozadju, sta se ves čas glasno razgovarjala. Lupinica je videla, da sta vesela. ─ Pred visoko hišo se je avto ustavil. Šofer jima je odprl vrata in oba sta izstopila. Na cesto je prišel mož in odnesel za njima prtljago. Vzel je tudi torbo, v kateri je čepela Lupinica, in jo odnesel v hišo.

15. Lupinica je prišla tako nehote v tuje stanovanje. Otrok res ni bilo v njem, pač pa je od bogsigavedi kod pridirjal črn kužek, ki je z glasnim lajanjem pozdravljal svojega gospodarja. ─ Kmalu so se vsi porazgubili po prostranih sobah, le Lupinica se še ni upala zlesti iz svojega skrivališča. Ko pa se je prikazalo mlado dekle in pričelo odnašati kovčke, je Lupinica sklenila: »Zdaj pa le hitro!«

16. In že je neopaženo skočila iz torbe in se zatekla pod posteljo, kjer se je skrila. ─ »Tukaj ostanem, dokler vsi ne odidejo,« je sklenila, vendar je od časa do časa pomolila izpod posteljnega pregrinjala, ki je segalo skoraj do tal, svojo skuštrano glavico, da bi videla, kaj se dogaja okrog nje. Strašno se je bala, da bi je tisti črni kužek ne zavohal.

17. Ko pa je mlado dekle, ki so jo klicali Liza, nazadnje odnesla še prazno torbo in zaprla za seboj vrata, je bila Lupinica že bolj pogumna. Kmalu se je skobacala izpod postelje in si natančno ogledala kraj, kamor jo je po tako čudnem naključju zaneslo. Najbolj so ji ugajale prostrane preproge, ki so bile pisane kot cvetoči travniki in voljne kot mah v domačih gozdovih.

18. Slednjič si je izbrala varno mesto na udobnem naslanjaču. Zarila se je med mehke blazine, kjer naj bi se odpočila od naporne poti. In ko je v skodelici na mizici našla dovolj dobrot, s katerimi si je potešila lakoto, je kmalu sladko zadremala. Ni je predramila niti Liza, ki je na večer prišla v sobo, prižgala luči in pričela odnašati odvišno posodo z mize.

19. Zbudila se je šele zjutraj, ko je gospa vrgla svojo haljo nanjo. »Joj, če me dobi!« je pomislila in se še globlje zarila v blazine. ─ Gospa je dolgo stala pred zrcalom in si česala svoje zlate lase. Potem je odprla vrata in v sobo je veselo pridirjal njen črni kužek. Takrat je šele zvedela, da mu je Boj ime. Nič hudega sluteči Boj pa je skočil naravnost na naslanjač, kjer se je skrivala Lupinica.

20. »Ti črna zverina, izdala me boš!« je s strahom pomislila Lupinica in ga s komolcem nalahno skušala odriniti s sedeža. V tem hipu pa je Boj jezno zgrabil svilnato blazino in se z njo vred zakotalil po tleh. Vlačil jo je iz kota v kot, dokler mu je ni gospa iztrgala iz gobčka in jo vrgla nazaj na naslanjač, naravnost Lupinici na glavo. Potem sta oba z gospo odšla iz sobe.

21. Toda Lupinica to jutro ni in ni imela miru. V sobo je z omeli, krtačami in metlami prišla še Liza in pričela razmetavati, kar ji je prišlo pod roko. Odprla je na stežaj okno in ko je zavrtela neko čudno stvar, je v sobi nastal strašanski veter, ki je Lupinico z grozo spominjal na čase prestanega trpljenja. Ropotalo je in brnelo, da si je z obema rokama tiščala ušesa.

22. Obračala jo je na vse strani: zdaj po tleh, zdaj po stenah, da je Lupinici od groze zastajalo srce. Vendar ji je uspelo, da se je tako globoko zarila v naslanjač, da je ni s prahom vred potegnilo v dolgo jekleno cev, ki je Liza ni izpustila iz rok. »Tako pa ne pojde naprej!« je sklenila in čakala na prvo priliko, da si najde varnejše zavetje. Še isti dan se ji je želja izpolnila.

23. Skozi priprta vrata je smuknila v delavnico neznanega gospoda. Ali je strmela! Vsa soba je bila obložena s policami knjig. »Toliko jih ne premorejo vse vaške šole! In ti kupi papirja! Med to šaro me gotovo nihče ne iztakne!« je pomislila in že si je našla mesto za bronastim kipom vrh police. Edino živo bitje, ki ga je poznala, je bil pajek, ki si je v kotu nad njeno glavo razpredel svoje mreže. 24. Noč za nočjo je neznani mož posedal za pisalno mizo in pisal. Včasih je vstal, si prižgal cigareto in hodil po sobi. »Kaj neki dela!« je premišljevala Lupinica, ko ga je, vsega zagrnjenega v dimu, zviška opazovala. Vendar ji je bila ta puščba kmalu odveč. Želela si je, da bi prišla na cesto, kjer je vrvelo življenje. Ko je tako premišljevala, je prišla rešitev kar sama od sebe.

25. Naslednji dan je privlekel gospod v svojo sobo prazen kovček in pričel zlagati vanj svoje knjige. Lupinica je takoj spoznala, da se odpravlja na pot. Hotela se je pri priči spustiti s police, da bi si v kovčku poiskala prazen kotiček. Pa se je domislila, da bi jo teža knjig utegnila zdrobiti. Ni vedela, kam bi se vtaknila. Upala je, da jo nemara to pot zanese v domače kraje, kamor si je tako prisrčno želela.

26. Polne kovčke so zaklenili in vse je bilo nared za odhod. »Zdaj pa le brž, Lupinica,« si je dejala in se po nitki pajčevine, ki je visela od stropa, spustila na tla. Ko sta se gospod in gospa živahno razgovarjala, je Lupinica neopazno smuknila v žep gospodovega dežnega plašča, ki je ležal na stolu pripravljen, da ga vzame s seboj. Kmalu je prišla Liza in vse skupaj odnesla iz sobe.

27. In spet se je znašla v avtu, ki je drvel proti pristanišču. Tam so že čakali velikanski parniki, namenjeni na vse strani sveta. Goloroki možje, oblečeni v črtaste majice, so natovarjali blago in se prerekali, da je Lupinico prevzela groza, ko je opazovala to pisano množico. »Steptali bi me v prah, če padem mednje,« je dejala in se z vso silo prijela gumba, ki je bil prišit nad žepom gospodarjevega plašča.

28. Gospod je po lesenem mostičku odnesel Lupinico v žepu svojega plašča na krov ladje. Na obrežju je stalo polno ljudi, med njimi tudi lepa gospa, in se razgovarjali s potniki. Potem so dvignili most, potegnili vrvi in parnik je zapiskal za odhod. Nekaj časa se je gospod še sklanjal čez ograjo in mahal v slovo. Lupinica še ni bila videla morja, zato je polna začudenja strmela nad to mogočno gmoto vode.

29. Parnik se je gibčno obračal, voda mu je pljuskala ob bok, in že je stekel po gladini, parajoč s svojim mogočnim kljunom razpenjene valove. Zmerom bolj so se oddaljevali od obrežja in kmalu so bili obdani z vodo okrog in okrog. Razpenjeni valovi so parnik čedalje bolj premetavali, in ko so se iz vode zaganjale velikanske ribe, ki so jim potniki rekli delfini,[2] je Lupinico obšla pravcata groza.

30. Kadar je sirena na ladji zatulila, je Lupinica vedela, da se bližajo pristanu. Vselej je bila na obrežju zbrana množica ljudi, ki je čakala na ladjo. Bili so na pol goli in opaljeni od sonca, ki je v teh krajih neusmiljeno žgalo. Velikanski žerjavi so natovarjali in iztovarjali ogromne bale blaga. Ljudje so izstopali in prihajali. »Kdaj bom tudi jaz stopila na kopno?« je žalostno zavzdihnila Lupinica.

31. Ko je noč zagrnila zemljo, je Lupinica skozi okroglo lino v trupu ladje nepremično strmela v nebo, ki je bilo polno zvezd. »Te gotovo kažejo mornarjem pot,« se je tolažila, kmalu pa je opazila rdečo lučko, ki se je v daljavi prižigala in ugašala. Nekdo je dejal, da je to svetilnik, ki kaže ladjam smer, da v temi ne nasedejo na čeri. Dolgo je strmela v nebo, potem pa ji je spanec zatisnil oči.

32. Zbudila se je šele, ko je rezko zatulila sirena. Na krovu je mahoma vse oživelo. Potniki so vlačili prtljago, se prerivali in nenehno strmeli v daljavo, kjer so se v sivih meglicah prikazovali prvi obrisi kopne zemlje. Nekateri so z daljnogledi nepremično strmeli tja, kamor se je obračal parnik. Vsi so bili že nestrpni od pričakovanja. Prišel je s svojim kovčkom tudi gospod in si vrgel plašč preko ramen.

33. Čeprav jo je pot zanesla daleč od domače zemlje, se je Lupinica sprijaznila s svojo usodo. Bele kupole, ki so se dvigale iznad visokih palm, na pol goli črnci, ki so na glavah prenašali težke tovore, pisana gneča, skozi katero se je neznani gospod komaj premikal ─ vse to ji je bilo tako novo, da se je Lupinici kar meglilo pred očmi. Dobro, da ni gospod odložil svojega plašča, ko si je ogledoval znamenitosti mesta.

34. Iz četrti mesta, kjer so stali ponosni dvorci in nenavadno lepe palače, kjer so bili ljudje oblečeni kot njen gospod, so prišli v črnsko četrt. Pred nizkimi bazarji, kjer so trgovci prodajali vsakovrstno blago, se je gospod večkrat ustavil, ogledoval to in ono in si kaj kupil. Zavitke z blagom si je vtikal v žepe in Lupinico je oblila zona od strahu, da bi si ne napolnil še žepa, v katerem je čepela.

35. »Potem bo po meni,« je dejala in se še bolj stisnila na dno. A kaj kmalu je gospod segel tudi v žep, kjer je čepela Lupinica. Na srečo pa je potisnil vanj le neko mehko kodrasto pero, ki ga je kupil za svojo ženo. Prav nič je ni poškodovalo, le neznansko jo je ščegetalo v nos, da je morala Lupinica nekajkrat glasno kihniti. Na srečo je ni nihče slišal.

36. Ko je minil dan, se je gospod odpravil po krasnem vrtu, kjer je vse dišalo po cvetju, v veliko razsvetljeno palačo. Tam ni bilo črncev, razen majhnega fantička v rdeči obleki z zlatimi našivi, ki je gospodu odprl vrata. Vzel mu je iz rok zavitke in ga zapeljal v sobo, v kateri je že čakal kovček, ki ga je bil gospod prinesel s seboj. Skozi okno je Lupinica zagledala zasnežene vrhove visokih gora.

37. Gospod je prihajal in odhajal, a njegov plašč je ostajal v pusti sobici, ki je začela Lupinici kar na moč presedati. Premišljevala je in premišljevala, kako dolgo utegne vse to še trajati in kakšna bo njena usoda. Kadar je kdo vstopil, je vselej upala, da bo odprl tudi zatohlo omaro in jo rešil peklenskih muk. Tri dni in tri noči je bila že zaprta v nji, da je že kar umirala od neznosne vročine.

38. Neko jutro pa je neznani, zdaj belo oblečeni gospod s čudnim pokrivalom na glavi, odprl omaro in snel plašč, v katerem bi se bila Lupinica že skoraj zadušila. Pred vhodom ga je čakala petorica prijaznih ljudi, ki so sedeli na čudnih grbastih živalih. Neotovorjeno, ki jo je držal na povodcu domačin Afričan, je zajahal gospod, in že so v vrsti krenili naprej.

39. Po mučnem potovanju se je karavana ustavila na neskončni rumeni ravnici z redkimi zelenicami dateljnovih palm. Neznosna vročina, ki v teh krajih niti ponoči ni odjenjala, je prisilila utrujene potnike, da so v senci dreves razjahali velblode, ki so že opešali od naporne poti. Nekaj časa so tavali naokrog, dokler niso prišli do starih korit, kjer se je zbirala kalna voda.

40. »Alah bodi zahvaljen,« so vzklikali in si s hlastnimi požirki gasili žejo. Ko so se založili še s sladkimi sadeži, so drug za drugim zadremali. Le Lupinica ni zatisnila oči. Zlezla je iz žepa gospodovega plašča, da bi se malo ohladila. Dolgo v noč je opazovala velikanske skupine gazel, ki so se podile po peščenih sipinah. Kako so ji ugajale te poskočne živalce!

41. Drugo jutro so odrinili dalje proti jugu. Puščavski pesek temnordeče barve je tod prekril zadnje borne otočke trave, in Lupinici se je zdelo, da je prišla v kraj, kjer je izumrlo vse življenje. Nenadoma so postajali velblodi bolj in bolj nemirni: zaslutili so namreč, da prihaja žareči strupeni vihar. Ker so se ustavljali, so poganjači začeli glasno prepevati, da bi jih s petjem vzpodbujali naprej.

42. Res so velblodi za trenutek pospešili korake, kmalu pa so se vrgli v pesek, iztegnili dolge vratove in položili glave na zemljo. Od strahu so se tresli po vsem životu, kajti slutili so nesrečo. »Samum, samum,« so obupno zavpili priganjači. ─ Da bi videla, kaj se dogaja, je Lupinica samo za hip pomolila svojo glavico iz gospodovega plašča, a še preden se je zavedela, je že bilo po njej.

43. Silen vihar, ki je dvigal ogromne oblake drobnega peska, je z neznansko brzino zavrtel tudi ubogo Lupinico in jo odnesel s seboj. Na mah se je znašla sama v vrtincu peščenih zrn, ki so jo bičala po glavi, da je revica pri priči izgubila zavest. Peščeni vihar, ki je divjal v deželah vzhoda, je odnašal nesrečnico v daljave, od koder ni bilo poti nazaj.

44. Prav nič ni vedela, kako dolgo je tako spala in kdaj jo je zaneslo v savane, na vejo samotnega drevesa, kjer se je neko jutro do smrti izmučena prebudila. Čeprav je bila se vsa izčrpana od vseh teh naporov, vendar ni preslišala topota kopit, ki se je bližal in bližal. Na moč preplašena se je zravnala in se z grozo zastrmela v velikansko lisasto žival, ki je drvela naravnost proti nji.

45. Bila je čudovite rasti: prednji nogi je imela višji od zadnjih, truplo prekratko in strahotno dolg vrat, ki je na njem počivala majhna konjska glavica, iz katere so milo in krotko gledale velike in prijazne oči. Zaradi dolgega vratu in visokih prednjih nog se ni mogla pasti po zemlji, temveč je obirala listje in brstje s svojim dolgim, hrapavim jezikom.

46. Kmalu je pričela smukati vejo, na kateri je sedela Lupinica. »Požrla me bo,« je prestrašena zakričala le-ta in se ujela za vejo, da ne bi padla na tla. Žival je na mah spustila iz gobca napol osmukano vejo, da se je Lupinica zagugala kakor na gugalnici. ─ Vendar žival ni zbežala. Ostrmela je, ko jo je ugledala v raztrganem, rdečem krilcu, vso majhno in nebogljeno.

47. »Kdo si in kaj počneš na tem kraju?« jo je prijazno ogovorila in hipoma se je Lupinica nehala bati neznane velikanke. Nekaj časa je pomišljala, potem pa je jecljaje odgovorila: »Lupinica sem in zdaj ne vem ne kod ne kam,« in že si je s krilcem začela brisati debele solze, ki so se ji udrle po licu.

48. Ganjena nad bridko usodo male deklice jo je žival skušala potolažiti: »Nič se me ne boj, ubožica! Jaz sem žirafa Uganda, najstarejša v našem tropu. Zlezi mi na glavo in se počasi spuščaj po mojem vratu. Zanesla te bom na kraj. kjer bodo skrbeli zate.« In že ji je nastavila svoj dolgi vrat, po katerem je Lupinica kot po mehki lestvi zdrsnila nizdol.

49. Tako zasidrana na žirafinem hrbtu je Lupinica kmalu pozabila na vse muke in težave, ki jih je pravkar preživela. V njenem varstvu se je počutila srečno. ─ »Primi se za grivo, da ne padeš, zakaj dolga bo najina pot,« ji je še naročala Uganda, ko se je pognala v skok, zibaje svoj dolgi vrat zdaj nazaj zdaj naprej. Lupinici je takšno guganje na moč prijalo. Želela si je, da bi še dolgo trajalo.

50. Ko sta imeli že dokaj poti za sabo, sta spotoma naleteli na krdelo kopitarjev, ki so se zdeli Lupinici čisto podobni oslom. A vse lepše so bili pisani ─ po vsem životu belo in črno progasti. »Kakšne živali pa so to? Nam bodo kaj hudega storile?« je vprašala Lupinica Ugando, ki se je za hip ustavila in s stegnjenim vratom nekoga iskala med njimi.

51. »Bodi brez skrbi!« jo je potolažila. »Poklicala bom njih poglavarko, staro zebro Zulo, da bo z nama nadaljevala pot. Rade volje pojde z nama, poznam jo. Spoznati moraš vse, saj boš odslej živela med nami in nihče ti ne bo skrivil lasu.« Tako se jima je pridružila še zebra Zula, ki je vztrajno kopitljala za njima.

52. Hiteli so po travnatih savanah mimo naselij z okroglimi kočicami, okrog katerih so se gnetli goli črnci. »Vidiš, to so naši sovražniki! Teh se boj!« jo je posvarila Uganda in zavila daleč v stran, da bi se umaknila njihovim očem. Vesela, da se jim je posrečilo pobegniti, je rekla Lupinici: »Zanesla te bom v pragozd, kamor ne prodre človeška noga.«

53. V daljavi so zagledali črne volnene šotore, ki je pred njimi stala cela karavana čemernih kamel. Druga za drugo so se spuščale na kolena, ko so jim nakladali tovore. Ko je bila žival natovorjena, jo je domačin udaril z gorjačo, da je grozno zatulila in skočila na noge. ─ Tudi te so obšli, kajti Uganda se ni hotela srečati s človeškimi bitji.

54. Proti večeru, ko se je shladilo, je v njihovo bližino priskakljalo krdelo poskočnih, srnam podobnih živalic. Bile so nepopisno ljubke in vesele. »To so gazele,« je dejala Uganda in že je poklicala eno izmed tropa, ki se je na mah pognala kvišku, kakor da bi hotela zleteti. V skoku se je ustavila pred Ugando in jo z razprtimi očmi vprašala: »Kaj ukazuješ, Uganda?«

55. »Z nami pojdeš, Gala!« ji je ta odgovorila. »S sabo nosim bitjece, ki je potrebno naše pomoči.« Rade volje je Gala zapustila krdelo družic, s katerimi se je pasla, ter se jim pridružila. Včasih se je preveč pognala naprej; kakor vihar je zbežala na kak grič in se s plašnim očesom ogledovala naokrog, ali jim ne preti kakšna nevarnost. A vselej se je vesela vrnila in z njimi nadaljevala pot.

56. »Tam beži Kiku! Pokličem ga,« je dejala Gala in z glavo pokazala v smer, kjer je brzela ogromna ptica. V skokih se je pognala za njo. Lupinica je splezala zdaj Ugandi malo više na vrat, saj je bila zelo radovedna, koga lovi Gala. V daljavi je zapazila velikanskega ptiča, ki je bežal, kolikor so ga nesle noge. »Zakaj neki ne zleti?« se je spraševala, ker ni vedela, da ne zna leteti.

57. Ko jo je Gala dohitela, je ptica brž vtaknila glavo v pesek, da bi se skrila. Vendar ji je Gala toliko časa prigovarjala, da je spet dvignila glavo in počakala na Ugando. »To je noj Kiku, poglavar ptičjega rodu. Moč ima v svojih nogah, da z brco pobije šakala. Ti se ga ne boj,[3] koristil ti bo, če ga boš potrebovala,« je razlagala Uganda.

58. Lupinica je še kar naprej z odprtimi usti zijala v čudno ptico velikanko. Ogledovala si je njeno majhno glavo, mesnata bedra, njena razčehana peresa v kreljutih in repu in se ni in ni mogla domisliti, kje je že nekoč videla takšno perje. Pa se je domislila, da je bilo tisto pero, ki ga je vtaknil nekoč gospod v žep ─ nojevo pero. Kiku se je nekaj časa obotavljal, nazadnje pa je krenil z njimi.

59. Hodili so že ves dan in vso noč, pa še niso prišli do vode, ki so vsi tako hrepeneli po njej. Ko pa so zavili malo v stran, je bilo rastlinstvo vse bohotnejše in že so vedeli, da ni več daleč do reke, kjer se bodo ustavili in odpočili. Nestrpna Gala je večkrat predirjala pot tja in nazaj, da bi jo našla, zakaj vsi so že pešali od moreče sopare. Krenili so mimo visokih dreves, po katerih so se vzpenjale kot kača debele ovijalke.

60. Ni trajalo dolgo in že so prišli do umazane reke, ki se je leno valila po široki strugi. Skozi trsje so si krčili pot in prišli do obrežja. »Voda, voda!« so vzradoščeni vzkliknili in si s hlastnimi požirki pogasili žejo. Ko so se drug za drugim odžejali in se jim je voda še cedila iz ust, je Uganda sklenila: »Tu ostanemo!« Vsem se je odvalil kamen od srca, saj so bili vsi željni počitka.

61. Ko se je nekoliko opomogla, je krenila Uganda med nasade dateljnovih palm, da bi natrgala nekaj sadežev za Lupinico. Naročala je noju Kiku, naj ta čas pazi nanjo. Kiku je bil na moč ponosen, da je dobil Lupinico v svoje varstvo. Posadil jo je na velikanski list močvirne rastline in ji stopil za hrbet. S svojimi kreljutmi jo je začel previdno pahljati, da bi se čimprej ohladila.

62. Kmalu se je vrnila Uganda z najsočnejšimi sadeži vseh vrst. Prinesla je tudi velikanski kokosov oreh,[4] kakršnega Lupinica še nikdar ni videla. Kako ji je teknil, ko ga je Uganda izluščila in zdrobila! ─ Nasičeni in napojeni so drug za drugim polegli med visoko travo v soparno senco košatih dreves. Na straži je ostala le gazelica Gala.

63. »Ob rekah nam preti tisoč nevarnosti,« je razlagala Uganda Lupinici. »Hudobni šakali prežé na nas, ko prihajamo pit. Slišala jih boš ponoči, kako tulijo in zavijajo. Vendar se jih ne boj! Pazili bomo nate!« Do noči je bilo še daleč, zato se Lupinica ni kar nič bala, ko je ležala na zleknjenem hrbtu zebre Zule kakor na progasti žimnici. Še ves dan so imeli pred seboj.

64. V vodi je začofotalo, kakor bi se nekdo zvalil vanjo. Tudi zebra Zula se je zdrznila, ko je zaslišala pljusk. »Ne boj se, Lupinica,« je dejala Uganda. »Oglej si ga! To je krokodil.« In že jo je žirafa dvignila in si jo posadila na glavo med mehke rožičke, da bi si ga prav natančno ogledala. Lupinica se je kar zdrznila, ko je zagledala to strahovito prikazen.

65. Ležal je, kakor bi ne bil živ in molel velikansko glavo iz vode. Včasih je odprl žrelo in pokazal kakor žeblje ostre zobe.[5] Lupinica je strmela v ogromnega kuščarja, ki se je nekaj časa grel na gladini, dokler se ni ves potopil. Povedali so ji, da bi jo pošast s kostmi vred požrla, če bi se ji približala. Zaupala jim je, da se greje pri njih doma po skalah tak pritlikavček, ki mu pravijo martinček.

66. Na tisoče majhnih muh, ki so jim lezle v oči, nos in ušesa, so pregnale Ugando, da se je z drugimi vred umaknila v gozdove dateljnovih palm. Ko so nekaj časa počivali in jedli sadeže, ki so jih spotoma pobrali po tleh, jih je zdajci prestrašilo strašno topotanje nog in lomljenje vej. Na mah so poskočili kvišku in obrnili glave tja, od koder je prihajalo lomastenje.

67. Na jasi so zagledali siv trop orjakov, ki se jih je Lupinica neznansko prestrašila. »Šakali, šakali,« je pričela vpiti, vendar ji je Uganda povedala, da so to sloni, umne in dobrodušne živali, ki ne store nikomur nič žalega. Ko je zvedela, da jim ti velikani ne bodo nič hudega prizadeli, jo je Lupinica lepo prosila, naj jo ponese mednje, ker bi si jih rada od blizu ogledala.

68. Nekaj časa je Uganda nepremično stala in iztegovala svoj že itak dolgi vrat. Ko pa je med tropom zagledala svojega starega prijatelja Samba, je vsem ukazala, naj ji slede. »Dobrodošel, Sambo!« ga je že od daleč pozdravljala in se mu priklanjala skoraj do tal. »Če je res tak, kakor praviš, daj da ga pogladim," je rekla Lupinica in že je jela stegovati po njem svojo drobno ročico.

69. Velikansko truplo na stebrastih nogah se je jelo okretno pomikati Ugandi naproti. Ob debeli glavi, nasajeni na kratkem vratu, sta mu ob vsakem koraku mahedrala dva velikanska uhlja. Z drobnimi, pametnimi očesci ji je Sambo prijazno pomežiknil v pozdrav: »Sestra Uganda, povej mi, kaj te je zaneslo v naše kraje,« je vprašal. In še preden mu je utegnila odgovoriti, jo je s svojim dolgim rilcem objel okrog vratu.

70. Joj, kako se je Lupinica prestrašila, ko je zagledala dva velikanska, navzgor obrnjena okla, ki sta orjaku štrlela iz gornje čeljusti! Bala se je, da bo nanju nabodel Ugando. Ko pa je videla, da sta si dobra, ga je tudi ona na mah vzljubila. Tako je Uganda zaupala Sambu skrivnost, da nosi na svojem hrbtu človeško bitje. Sambo ja nemudoma dvignil svoj rilec, ki je še vedno oklepal Ugandin vrat, in stopil do Lupinice. Z rilcem jo je previdno dvignil za krilce in si jo posadil na hrbet.

71. Lupinica se je čudila njegovi razpokani in raskavi koži in ni vedela, kje naj se ga oprime, da bi ne padla na tla. Sambo je od samega zadovoljstva iz vsega grla nekajkrat zatrobil Lupinici v čast. Ko je še obljubil, da jih bo v pragozdu čimprej obiskal, je z rilcem prav narahlo dvignil Lupinico za krilce, jo spet posadil nazaj Ugandi na hrbet in se od vseh prisrčno poslovil. »Vrnimo se k obrežju, kajti sonce je že zašlo,« je dejala Uganda.

72. In ko so našli kraj, kjer so nameravali prenočiti, je Lupinica zagledala neskončno očarljiv prizor onkraj v mrak zavite reke. V večerni zarji so s široko razprtimi krili plesale slokonoge rožnate ptice. V čudoviti ubranosti so zavijale dolge vratove in se ritmično pozibavale, da se je Lupinica brez besed zastrmela vanje. »To so flamingi,« ji je zašepetala v uho Uganda. Nihče se ni zganil, da ne bi motil lepote nepozabnega prizora.

73. Kot bajni privid je v mraku izginjala slika plešočih ptic. Vendar so še vsi dolgo molče strmeli predse, prevzeti od globokega doživetja. Ko so v noči drug za drugim legli v travo, je noj Kiku prvi prevzel stražo. Še vedno mu je lebdel pred očmi prizor plešočih ptic ob vodi, čeprav se je iz daljave razlegalo odurno zavijanje in lajanje šakalov, ki so stikali po stepah za onemoglimi kamelami. Ni se jih bal, kajti vedel je, da bi jim bil kos, če bi se mu približali.

74. Ko je tako stal na straži in so drugi z Lupinico vred že davno spali, mu je sredi noči udaril v nos ostuden smrad, ki je prihajal od nasprotne strani. Zagledal je dvoje zelenih iskrečih se oči, ki so se mu bolj in bolj bližale. V debelem gobcu je žival prenašala na pol oglodano kost. Spoznal jo je, bila je pegasta hijena. Čeprav mu je bilo znano, da je bojazljivka,[6] je vendar vedel, da jo lakota ohrabri do velike drznosti. Ni ji mogel zaupati.

75. Sprva je že hotel prebuditi speče tovariše, da bi jih opozoril na pretečo nevarnost. Vendar se je kmalu premislil. Vedel je, da bi se Lupinica preveč prestrašila, če bi zagledala to odurno pošast, ki se zna tako nevšečno smejati, da zona pretresa še odraslega moža, če jo sliši. Zato se je potuhnil in čakal, da se za njo priklati še ostali trop vrstnic, ki stikajo za mrhovino. Poznal je njihove malopridne navade.

76. Ko so se, klecaje v hoji, priplazile še ostale, je Kiku zgrabil debel kamen in začel drugega za drugim metati mednje. Bojazljivke so se pri priči razbežale, puščajoč cele kupe oglodanih kosti za seboj. »Vrnite se v svoje skalnate brloge, pritepenke!« je kričal Kiku, ko že ni bilo več nikakega sledu za njimi. Pač! Ostal je neznanski smrad, ki je pričal, da so še nedavno hodile tod.

77. Prva se je zbudila stara Uganda. Močno jo je skrbelo, kako je Lupinica prebila noč. Ko pa je videla, da še vedno negibno leži na progastem Zulinem hrbtu, je šla, da bi poklicala Kika, ki je neomajno stal na mestu, kamor ga je bila sinoči postavila. Kako se je prestrašila, ko je zagledala kupe belih kosti, ki so ležale vsevprek. »S kakšnimi sovražniki si se boril to noč?« ga je vprašala. »Zakaj nas nisi poklical?«

78. »Ne,« je dejal Kiku, »moj ponos mi ni dopustil. Mar nisem kos bojazljivim hijenam? Čemu bi vas po nepotrebnem vznemirjal!« In ko si ga je od vseh strani ogledala in videla, da mu ne manjka niti peresce, ga je za njegovo hrabrost pohvalila, rekoč: »Prav zares si modro ravnal! Zdaj vidim, da si bil vreden mojega zaupanja.« Obljubila mu je, da ga bo z bananami nagradila.[7]

79. Prerivala se je skozi šumečo bambusovo goščo in spotoma osmukala samotno drevo, ki so se na njem pričele oglašati že prve ptičke. Ko je tako nekaj časa veličastno brodila po zrelem trsju, je prišla do vode. Razkoračila je dolge noge in si privoščila izdaten požirek. Zdajci je zagledala pod seboj zavaljeno telo povodnega konja, ki se je valjalo v blatu. Na glavi mu je čepela majhna ptička, ki mu je nenehno pobirala mrčes iz razpokane kože.

80. »Pozdravljen, Begemot,« ga je ogovorila in majhne oči nerodnega telebana so se bebasto zazrle vanjo. Na široko je odprl svoj zabuhli gobec in jo vprašal, ne da bi okrenil glavo: »Povej vendar, kam te nese pot v tej jutranji uri?« ─ »Res ne utegnem, da bi se ustavljala,« mu je odgovorila, kajti mudilo se ji je, da bi prišla čimprej do bananovih nasadov. Bala se je, da bi se Lupinica ne zbudila, še preden ji prinese zajtrk.

81. Z ogromno, s težkimi sadeži obloženo vejo v gobcu, se je Uganda vrnila. Bili so že vsi zbujeni in tudi Lupinica ni več počivala na Zulinem hrbtu. Sedela je na glavi lepe Gale, medtem ko ji je Kiku urejal lase. Brž ko je Uganda od daleč zagledala lepo prikazen, se ji je na mah raznežilo srce. »Kako neskončno ljubka je! Ko bi jo le mogla imeti zmerom pri sebi!« je rekla in še bolj pospešila korak.

82. Ko je stopila mednje, je položila težko vejo previdno na tla in izbrala iz šopa banan najlepšo, jo olupila in dala Lupinici. Kako ji je teknila! Drugo je dobil noj Kiku. Nato je obdarila še ostale in ko so se vsi založili in napojili, so znova krenili na pot. Vsak je nosil v prsih skrito željo ─ da bi mu Lupinica sedela na hrbtu. Vendar si jo je Uganda tudi to pot posadila na vrat, ker je ni zaupala tujemu varstvu.

83. »To je najnevarnejši del naše poti. Bodite oprezni,« jih je posvarila Uganda. »Tu se pričenja kraljestvo Guape, našega smrtnega sovražnika. Na lov hodi zvečer, vendar nas lahko tudi zdaj napade iz zasede.« Stopali so oprezno, ogibaje se krajev, koder so domnevali, da se skriva krvoločnež. Spet je bila ljubka gazela Gala prva, ki je brezbrižno poskakovala med visoko travo prebujajoče se džungle.

84. Sum korakov je predramil strašnega Guapa, ki je ležal zleknjen, z glavo položeno na prednjih nogah, da se je hipoma dvignil in pozorno motril okolico. Ko je videl, da se mu obeta plen, se je potuhnil in se skoraj po trebuhu plazil naprej. Ker je bil močno lačen, je otepal z repom, ko se je pripravljal na naskok. Meril je natančno, kajti če bi mu skok izpodletel, bi ne naskočil v drugo.

85. Vesela Gala ni niti najmanj slutila, da bi ji pretila kaka nevarnost. Brezskrbno je skakljala sem ter tja in se od časa do časa ozrla za drugimi. Toda Guapi so se zasvetile zelene oči in že se je v loku pognal za ubogo živalco. Z zobmi in kremplji se ji je zagrizel v vrat in jo strahovito razmesaril. ─ »Guapa, Guapa!« je v smrtnem strahu kriknila Uganda in se pognala v dir, kar so jo nesle noge. Za njo so kot nori bežali še ostali.

86. Kiku jo je v neznanskem diru dohajal, le uboga Zula je sopihajoč zastajala daleč zadaj, dokler ni povsem izgubila sledi za njima. V gozdu, kamor zaradi gostih krošenj niso mogli predreti žarki sonca, se je naposled vsa upehana ustavila. Obšla sta jo strah in žalost, ko je bila tako sama na kraju, kjer ni bilo videti žive duše. Nekaj časa se je razgledovala in na vse strani napenjala oči, če bi kje zagledala Ugando.

87. Ko pa se je ozrla kvišku, je nenadoma zagledala krdelo živahnih opic, ki so se v neskaljenem veselju podile po vejah velikanskih dreves. »Pomagajte mi,« jih je prijazno ogovorila. »Strašni Guapo nas je na poti napadel in ugrabil iz naše srede ubogo Galo. Zdaj mi je za petami, saj poznam krvoloka, ki ni nikdar sit krvi.« S pisano tačko si je ubožica brisala solze, ki so ji kapljale od gobčka.

88. »Guapo je tudi naš smrtni sovražnik,« mu je odgovorila opica Bibi, ki je splezala po deblu, da bi potolažila nesrečno Zulo. »Ni dolgo tega,« je dejala, »ko je pošteno razredčil tudi naše vrste. Vendar se ga ne boj! Sonce stoji že visoko in zdaj ga gotovo ne bo blizu. Lezi pod to drevo in se odpočij! Poiskala bom tvoje tovariše in poskrbela zate. Do večera je še daleč!«

89. In že se je Bibi oprijela veje in se gibčno pognala v krošnjo, kjer so njene vrstnice glasno vreščale in skakale. Ko jim je pripovedovala, kar je bila slišala o krvoločnežu Guapi, so se opice sočutno ozirale na nesrečno Zulo, ki je legla pod drevo med visoko praprot. A ni se mogla umiriti. Kar naprej je imela pred očmi mrtvo Galo in debele solze so ji curkoma vrele iz oči.

90. Kot pobesnela je dirjala Uganda, dokler ni v gozdičku datetjnovih palm telebnila na tla. Šele zdaj je z grozo opazila, da je na begu izgubila Lupinico. Noj Kiku, ki je slepo dirjal za njo, ji tudi ni vedel povedati, kdaj ji je odfrčala s hrbta. Uganda je bila vsa iz sebe in se je tresla po vsem životu. Kiku, ki je bil zaradi svoje nepazljivosti ves poklapan, je od sramu pobešal drobno glavico skoraj do tal.

91. Takoj se je Uganda odločila, da se vrne in prehodi še enkrat nevarno pot, samo da bi jo našla. Noj Kiku, ki je komaj prestavljal noge, ji je z razprostrtimi krili sledil. ─ Tako sta oba tavala v vročem poldnevu, ko je bila vsenaokrog neznanska tišina, ki jo je zdaj pa zdaj pretrgalo sikanje ogromnih kač. »Lupinica, Lupinica,« je zaman klicala Uganda, ko jo je iskala vsevprek po steptani savani.

92. Vsa strta od žalosti, da je ostala čisto sama med visoko travo savane, je Lupinica dolgo milo jokala. Prav nič ni upala, da se bo tokrat še rešila iz te divjine in samote. Ni vedela, da je bila v bližini visokih skal, kjer je že nekaj časa prebivala družina pavijanov, živali iz opičjega rodu. Ko pa je čez čas začula rezko, kratko lajanje, je utihnila in prisluhnila.

93. Nikjer ni bilo videti žive duše, marveč samo nebo, travo in v daljavi pečine. Nenadoma pa je zagledala ostudno, človeku podobno žival, ki se ji je počasi bližala. ─ Strašno je bila grda s svojim pasjim gobcem in golo zadnjico! Lupinica je kriknila od strahu in groze, a pošast v človeški podobi ni pobegnila. Nasprotno! Bolj in bolj se ji je jela približevati in jo skušala umiriti.

94. In ko ji je prišla že čisto blizu, jo je s svojima prednjimi rokami prisrčno objela okrog vratu,[8] jo božala po licu, dvignila in ljubkovala, dokler je ni povsem potolažila. Kmalu sta bili obkoljeni z drugimi pavijani, ki so se drug za drugim spuščali s pečine. Vsak izmed njih je želel popestovati Lupinico, zato so si jo podajali iz rok v roke.

95. Lupinica je videla, da so ji živali naklonjene in da ravnajo z njo kot s svojim otrokom. Ni se več branila, ko so jo prosili in rotili, naj gre z njimi. Najmočnejši, ki je bil poglavar družine, jo je objel okrog pasu in jo z eno roko nosil pod pazduho, z drugimi tremi pa se je gibčno vzpenjal po strminah, dokler ni dospel do vrha skale. Za njima so kmalu priplezali še ostali in ju obkrožili.

96. Ko so najprej opozorili Lupinico, naj se varuje kač, ki so njihove najhujše sovražnice, so ji iz zalog prinesli vsakovrstnih sadežev, tako da si je Lupinica kmalu opomogla. Stara pavijanka jo je nato prevzela v svoje varstvo. Začela ji je puliti kaktusove bodice, ki so se ji zadrle v telo in obleko. Nazadnje ji je še skrbno pregledala lase, če se ni morda v njih zaredila kakšna uš.

97. Brž ko je bila očiščena, jo je izročila poglavarju, ki jo je ves blažen stisnil v svoje naročje. »Razloži nam, kako to, da si ostala čisto sama?« jo je vprašal. In Lupinica je začela pripovedovati svojo žalostno povest. Ko je prišla do leoparda Guape in se je pri tem vsa v solzah topila v spominu na ubogo Galo, so vsi v en glas sklenili, da bodo maščevali njeno smrt.

98. Lupinica še svoj živ dan ni videla tolikšne složnosti kot v družini pavijanov. Ko je končala svojo žalostno povest, je na svoje začudenje zagledala staro pavijanko, ki se je odmaknila daleč proč od drugih, prav do roba strme skale. Zaslišala je njen globoki vzdih, ki se ji je izvil iz potrtega srca, ko je dolgo časa zamišljeno sedela na kamnu in strmela v daljavo.

99. Medtem sta Uganda in Kiku vsa prepadena nepretrgoma tavala okrog po savani in iskala Lupinico. Z vrha alojevca ju je zagledala mala Bibi in ju ogovorila: »He, vidva! Kaj vendar stikata tod? Mar ne vesta, da se strašni Guapo že pripravlja na lov? Čeprav je davi požrl ubogo Galo, nista varna pred tem požeruhom.« ─ »Kako le veš, da nam je Guapo ugrabil Galo?« je ves, začuden vprašal Kiku.

100. »Zebra Zula se je zatekla k nam in nam to povedala,« je odgovorila Bibi. ─ »Kje je Zula?« se je iztrgalo iz Ugandinega grla. Na ves glas je tarnala: »Povedi naju do nje! Morda bo ona vedela kaj več o Lupinici.« Bibi jima je rade volje ustregla. Še pred nočjo ju je privedla do drevesa, kjer je zatopljena v misli ležala Zula. Žal jima tudi ona ni mogla olajšati srca.

101. »Vstani, da gremo skupaj,« ji je vsa skrušena dejala Uganda, ki ni ne podnevi ne ponoči našla miru. »Prizanesi mi, pusti mi živeti,« jo je prosila Zula, zakaj vedela je, da bi ne mogla ubežati Guapi, če bi ji prišel na sled. Tudi noj Kiku, ki je bil že ves slaboten v nogah, je želel ostati. ─ Tako se je stara Uganda sama odpravita na pot; zdaj si je ubožica želela samo še smrti.

102.»Zakaj nas zapuščaš? Guapo te bo raztrgal drobne kosce, kajti tvoja moč je pri kraju,« so kričale za njo opice, ki so zdaj že umirjene posedale po debelih vejah ogromnega drevesa. Toda Uganda se ni niti za hip ustavila. Zdaj ni več mislila nase, ko je brezskrbno blodila po prostrani savani in še kar naprej iskala Lupinico, čeprav ni več upala, da jo najde. Ni se ogibala krajev, kjer ponoči gospodari silni Guapo.

103. Ko je prišla do vode, je zagledala ogromno krdelo pavijanov. Z vseh strani so načrtno obkoljevali veliko pisano mačko - leoparda Guapo, ki je lomil kosti mladi kozi, na katero se je bil pravkar pognal v drznem skoku. Vsi hkrati so navalili na razbojnika, ki je bil na mah na tleh, prevrnjen na hrbet. Brž mu je eden izmed najmočnejših skočil za vrat, drugi se mu je zagrizel v trebuh, da Guapo ni mogel več rabiti strašnih krempljev svojih zadnjih nog.

104. Borba ni trajala dolgo. Močni zobje prvega pavijana so izvršili svojo nalogo. Čez nekaj trenutkov se je strašna zver iztegnila in nič več ganila. Veselo vriskanje in lajanje ponosnih zmagovalcev, ki so od samega veselja udarjali z rokami ob tla, se je razlegalo daleč naokrog. »To je plačilo za Galo!« so kričali, prepuščajoč razmesarjeno truplo Guape lačnim hijenam, ki bodo ponoči prilezle iz svojih brlogov.

105. Uganda, ki je bila priča strašanskemu klanju, je še nekaj časa strmela za bežečimi pavijani, ki so po štirih, z dvignjenimi repi, dirjali kot ponoreli. Z zaglušnim kričanjem so vso pot proslavljali svojo zmago nad mrtvim Guapom. Kmalu pa se je v dolgih skokih pognala za njimi ter jim sledila do visoke skale. Drug za drugim so se z neverjetno spretnostjo pričeli vzpenjati kvišku.

106. Obstala je in se ozrla kvišku. Srce ji je zastalo v prsih. Na vrhu pečine je zagledala staro pavijanko, ki je čakala na svoje tovariše. V rokah je držala malo Lupinico in jo krčevito stiskala k sebi. Obstala je na mestu kot vkopana. Premišljala je, kako bi jo rešila. Čeprav se je na moč bala za usodo ljubljenke, se ji je vendarle vžgalo novo upanje.

107. Dasi je bila že trda noč in se je iz daljave oglašalo, grmeče rjovenje kralja džungle, se Uganda ni pomišljala niti za hip, da se ne bi nemudoma vrnila k svojim tovarišem in jih obvestila o tem, kar je videla. Vso pot je premišljevala, kako bi iztrgala svojo Lupinico iz rok psoglavcev. ─ Mimo šakalov in hijen, ki so že zavohali razpadajoče truplo Guape, je brzela po že tolikokrat prehojeni poti.

108. Ko je Lupinica živela že nekaj časa v družbi pavijanov, jo je obšlo tolikšno hrepenenje po domu in svojcih, da je od same žalosti hudo zbolela. Prevzela jo je tolikšna bridkost, da se ni več dotaknila najslajših sadežev, s katerimi so jo skušali potolažiti. Stregli so ji na vse načine, jo zabavali in razvajali, toda Lupinici niso mogli več razveseliti srca. V strašni stiski je mislila samo še na to, kako bi jim utekla in prišla domov.

109. Tudi Uganda ni imela več mirnega trenutka, odkar je vedela, da je Lupinica v rokah kosmatincev. Noč in dan je kovala načrte, kako bi rešila ugrabljeno ljubljenko. Spraševala je za svet vsakogar, ki ga je srečala, naprosila malo Bibi, naj se žurno odpravi na pot in iztakne modreca Samba, ki bi ji edini utegnil še pomagati. Ni ji odrekla.

110. Od krošnje do krošnje je skakala gibčna Bibi in poizvedovala pri vsakomer, ki ga je srečala, ali morda ve, kje kolovratijo sloni. Sivi Koko, največji žlobudrač džungle, ji je vedel povedati, da so ga rogovileži pravkar prepodili iz gozdička dateljnovcev, ko je dvoril mladi papagajki. Čeprav mu ni prav verjela, da govori resnico, se je Bibi vendar odpravila tja.

111. Koko res ni lagal. Ko še Bibi ni imela niti polovice poti za seboj, je že začula topotanje in lomastenje vej v gozdčku onkraj savane. Takoj je krenila tja, sledeč odtisom orjaških stopal v mehki zemlji. Na vse strani se je zvedavo ozirala in kmalu je zagledala med debli ogromen hrbet slona, ki se je na mestu pozibaval, kakor da bi spal. »Imam ga,« je vzkliknila in od veselja tlesknila z rokami.

112. Da ga ne bi preplašilo šumenje listja, je Bibi od krošnje do krošnje tiho poskakovala, ko se mu je bližala. Nenadoma je zagledala vsenaokrog, desno in levo, same slone, ki so dvignili rilce in pričeli oglušujoče trobiti. In že se je celo krdelo spustilo v beg, da je grmelo in pokalo, kakor da se rušijo plazovi. »Kaj neki jih je tako nenadoma pognalo v dir?« je rekla Bibi, ko je začudena strmela za njimi.

113. Zdajci pa so se izza debla prikazali štirje možje, oboroženi s puškami. »Aha,« je rekla Bibi, »v tem grmu tiči zajec! Zdaj vem, zakaj tako beže, kakor da jim gori za petami.« Ker je vedela, da jih ne bo dohitela, se je vrnila na kraj, od koder je bila prišla. Kakor blisk je švigala z veje na vejo, saj ji jebilo znano, da se Koko zgodaj odpravlja spat. Hotela je čimprej priti do njega in ga zaprositi, da ji znova pomaga.

114. Sivi Koko je medtem že vtaknil svojo glavico pod kreljuti in zaspal. Pocukala ga je za rep in prebudila: »He, prijateljček, pomagaj mi! Res so bili sloni tam, kamor si me poslal, vendar so jih lovci prepodili. Oddirjali so kot obsedeni in mi izginili izpred oči. Ne vem, kam naj se zdaj obrnem.« Ves čas ga je gladila po glavici, da bi ga spravila v dobro voljo.

115. Sivi Koko, še ves čemeren, ker ga je Bibi prebudila, je najprej našopiril in stresel svoje perje, potem pa je nejevoljen odprl zakrivljeni kljun in pogrkavaje dejal: »Pusti me pri miru! Saj vendar vidiš, da sem se že odpravil spat!« ─ Ko pa mu le ni dala miru, ji je obljubil, da bo zarana preletel vse kraje počez in povprek, da iztakne kraj, kjer se bodo sloni ustavili.

116. Bila je že noč, ko se je Bibi vrnila nazaj pod drevo, kjer so že vsi spali. Le Uganda, ki je od velikih naporov klečala, ni mogla zatisniti oči. Ko pa je nenadoma zagledala pred seboj Bibi, je skočila pokonci: »Kje so? Si jih našla?« jo je vprašala in ko ji je ta povedala vse, kar je ta dan doživela, je vendar proti jutru malo zadremala. ─ Ko je sonce že vzšlo, se je Bibi odpravila tja, kjer je včeraj zapustila Sivega Koka.

117. Hotela se je prepričati, ali bo držal besedo. Medtem je Sivi Koko že odletel z drevesa in se odpravil na pot, še preden se je pričelo daniti. Preiskal je vse gozdičke in nasade daleč naokrog, dokler ni zagledal krdela velikanov, ki so neusmiljeno teptali in pustošili po plantažah. »Sambo, Sambo,« je pričel klicati, ko se je spustil na vrh dateljnovca, ki mu sloni še niso bili zlomili debla.

118. Toda slonov ni mogel prevpiti. Njih trobljenje in topotanje je bilo tako strahotno, da je preglušilo njegov glas. Z odprtim kljunom jih je poln začudenja opazoval, ko so z rilci objemali ogromna drevesa, jih s koreninami vred ruvali in treskali na zemljo. Čeprav je vedel, da bo prišlo na vrsto tudi drevo, na katerem je čepel, se Sivi Koko ni dal ustrahovati od pobesnelih orjakov.

119. Frčal je od vrha do vrha, od veje do veje, in čakal, kajti vedel je, da sloni ne ljubijo sonca. Zato je sklenil, da ostane, dokler to ne vzide na obzorju. Ko pa je že pošteno pripekalo, se je na mah vse krdelo velikanov zaprašilo v pragozd, kamor jim je po zraku sledil. ─ »Ne izpustim jih iz vida,« je dejal Koko, ki bi od srca rad ustregel Bibini prošnji.

120. Ko so se sloni v hladni senci polagoma pomirili, je Sivi Koko znova pričel klicati Samba. In res se je kmalu primajal predenj ogromen orjak, ki ga je z dvignjenim rilcem vprašal: »Zakaj me kličeš? Kaj želiš od mene?« In ko mu je Koko povedal, da ga išče njegova dobra znanka Uganda, je bil Sambo takoj voljan, da pojde z njim. Vsa srečna sta ga končno oba z Bibi pripeljala do nje.

121. »Kaj želiš vedeti?« je vprašal orjak Ugando, ko je stopil pred njo. Takoj so mu odgovorili vsi hkrati: »Prijatelj modrec, tvojega sveta smo potrebni. Svetuj nam, kako naj rešimo Lupinico, ki so nam jo ugrabili hudobni pavijani?« ─ »Ali vam je znano, kje so?« jih je vprašal Sambo. ─ »Da,« so dejali, »znan nam je kraj.« ─ »Pojdimo tja,« je ukazal in takoj so vsi krenili za Ugando, ki jim je kazala pot. Samo Bibi je ostala doma, ker je bila iz rodu opic.

122. Slednjič jih je Uganda privedla na kraj, kjer so pavijani obračunali z Guapo. Ko se je malo ozrla naokrog, je z glavo nakazala v smer, kjer so se vzpenjale strme pečine: »Tamkaj so,« je zašepetala Sambu in zona jo je oblila, ko se je spomnila nanje. V srcu jo je peklo ob misli, da je Lupinica mogoče že mrtva in da je nikdar več ne bo videla.

123. »Umaknimo se v grmovje,« je dejal Sambo. »Najprej moramo zasnovati načrt. Le z zvijačo bomo preslepili psoglavce, ki jih mrgoli ko listja in trave. Sami jim ne bomo kos. Najti moramo kačo Tigračo in jo prositi, da nam pomore. Ona ima takšno moč, da jih pri priči spravi ob pamet, samo če se priplazi mednje. Iščite jo in kdor jo iztakne, naj me nemudoma obvesti, zakaj meni se ne bo upala upreti!«

124. Storili so, kakor jim je bilo ukazano. Vsak je zavil drugam, da poišče pisano Tigračo, ki bo prilezla na plan, ko bo sonce najbolj žgalo. Upehana Uganda je zavila v bližnji gozdiček, da si z vej natrga nekaj lističev. Vsa srečna je med zelenjem opazila vabljive rdeče sadeže in že jih je z vrha pričela obirati. Neznansko pa se je prestrašila, ko je zagledala kraj sebe mrzlo, nagnusno kačo, ki se je tesno ovijala debla.

125. Težko jo je bilo prepoznati, kajti s svojim lisastim hrbtom se skoraj ni ločila od razpokane skorje dreves. ─ Kot iz uma je pričela dirjati, da poišče Samba in ga obvesti o tem, kar je bila videla. Bala se je, da se kača ne bi odplazila, preden bi se vrnila z njim. Včasih se je stežka prerila skozi goščo, trgala ovijalke in teptala praprot, se sprostila in spet pognala v dir, v neznanskem strahu, da ne bi prišla prepozno.

126. Sambo, ki se je tudi odpravil na pot, da poišče Tigračo, je že mislil, da je naletel nanjo. Tiho je pristopil k drevesu in jo prijazno nagovoril. A ko se mu ni nihče odzval, je kmalu spoznal, da je bilo njegovo veselje prezgodnje. Saj ni bila kača Tigrača, temveč debela ovijalka, ki je tesno oklepala orjaško drevo. Osramočen, da se je tako grdo zmotil, si je odslej natanko ogledal vsako deblo posebej.

127. Ko si je tako ogledoval deblo za deblom, kakor bi jih prešteval, mu je Uganda prekrižala pot. Vsa vzradoščena mu je šepnila na uho: »Našla sem jo! Le brž z mano, da nama ne uide!« ─ »Samo če bo prava,« je podvomil Sambo, a že se je podvizal za Ugando, ki je prodirala pred njim. Ko se je ustavila in mu jo pokazala, je bila kača še zmerom tesno privita k deblu in se ni niti za las premaknila. Bila je prava.

128. »Kača Tigrača, potrebni smo tvoje pomoči,« je dejal Sambo, ko se je je z rilcem narahlo dotaknil. Spolzko telo ogromne kače se je narahlo zdrznilo in pričelo odvijati. Naenkrat pa je dvignila glavo kvišku in siknila s svojim šilastim jezičkom naravnost proti njemu. Na srečo ga ni usekala. Ko pa je spoznala, kdo jo dreza, je jezik brž potegnila nazaj in vljudno vprašala: »Kaj ukazuješ, modrijan?«

129. »Pri priči mi splezaj z drevesa, kajti danes sem potreben tvoje pomoči,« ji je odgovoril in ko ji je na kratko razložil, za kaj gre, se je kača na mah začela spretno odvijati, a je ni bilo ne konca ne kraja. In ko se je končno pognala na tla, se je po trebuhu pričela plaziti za njima. ─ Spotoma se je Uganda ozrla nazaj, da se prepriča, če jima Tigrača res sledi. Kar zavrtelo se ji je v glavi, ko je videla, kako strašansko je dolga.

130. Medtem je Sivi Koko, kakor mu je Sambo naročil pred odhodom, že nekolikokrat preletel ozračje nad skalovjem, kjer so domovali pavijani. Bilo jih je toliko, da se mu je stemnilo pred očmi. Krožil je nizko nad njimi, napenjal oči in iskal, dokler se mu ni posrečilo, da je vendarle med to črno gmoto zagledal rdeče krilce male Lupinice. Kot pripet v zraku, je z višine opazoval njih početje.

131. Črnuhi, ki so glasno kričali in metali kokosove orehe, so uganjali vsakovrstne burke, samo da bi razveselili malo dekletce. A vse je bilo zaman! Lupinica je žalostnega obraza strmela kar naprej v daljavo ... Dvojni bes je zgrabil Sivega Koka, ko je spet in spet zagledal njen otožni obraz. Mahajoč s krili, je odjadral, da čimprej obvesti svoje tovariše o tem, kar je bil videl.

132. Končno je Sambo pripeljal Tigračo in zvedel, da je Sivi Koko že iztaknil Lupinico. »Čakali bomo za tem grmom,« je dejal, »dokler ne bo Tigrača preplezala polovico skale. Takrat se, Koko, pripravi, da se dvigneš v zrak! Krožil boš v ozračju, dokler Tigrača ne bo dosegla vrha in se priplazila mednje. Ko bosta zmeda in strah največja, boš kakor strela planil med okamenelo drhal in ugrabil Lupinico. Glej, da je ne raniš, ko boš z njo letel po zraku!«

133. Z nepopisno napetostjo so vsi z očmi spremljali naskok kače, ki se je v vijugah že vzpenjala kvišku. Ugandi so se od neznanskega strahu šibile noge, ko je pomislila, kakšna strašna usoda jih čaka, če bi se jim početje ponesrečilo. Zuli se je naježila dlaka, Kiku je tiščal glavo v tla in Sivi Koko, ki je pripravljen čakal na povelje za dvig, se je prestopical z noge na nogo. Le Sambo je mirno in preudarno zasledoval vsak njen gib.

134. Včasih je kača za trenutek izginila, a se je spet prikazala, ko je vztrajno premagovala neštete ovire, zavedajoč se svojega poslanstva. Z neverjetno naglico je premagala že polovico poti. »Brž,« je rekel Sambo, ko je z rilcem dregnil v bedro Koka, ki je na mah sfrčal v zrak in kmalu dosegel pečine, ki se je po njih vzpenjala Tigrača. Krožil je visoko v zraku in pazno motril, kdaj bo dosegla vrh.

135. Med rajajočimi pavijani je žalostno sedela Lupinica, ki jim ni privoščila prijaznega pogleda, čeprav so jo skušali na vse načine spraviti v dobro voljo. Naenkrat pa se je spolzko telo ogromne kače pognalo mednje in kakor vkopani so se pavijani na mestu ustavili. Dolga dlaka se jim je pričela lepiti in tresli so se po vsem životu, da so jim glasno šklepetali zobje. Nobeden se ni mogel premakniti z mesta, kjer je stal.

136. Sivi Koko, ki je iz višav pozorno motril najmanjši gib Tigrače, je bil vsak hip pripravljen, da plane med pavijane. Ko je opazil kakšen preplah je povzročila kača v njihovih vrstah, se je kot blisk pognal mednje in jim izpred oči odnesel Lupinico. Nihče se ni drznil, da bi jo branil. V oblasti Tigrače so vsi obstali kot začarani in uročeni.

137. Koko jo je držal s kremplji za krilce in ko sta že krožila po zraku, je Lupinica še naročila Tigrači: »Ne prizadeni nič hudega mojim prijateljem pavijanom! Bili so dobri z menoj, le razumeli niso, da si želim svobode! Rotim te, pusti jih pri miru, kajti tako se ne plačuje dobrota!« S strahom se je še vedno ozirala nazaj, ko je bila že daleč na obzorju.

138. Kmalu jo je Sivi Koko, oprezno ko jajce, postavil na tla pred Ugando. Od veselja ji je poskakovalo srce, ker je dobila nazaj svojo ljubljeno Lupinico. Vendar se je strašno bala, da bi se razkačeni psoglavci ne pognali za njimi, ko bi se Tigrača umaknila. Zato je prosila Samba, naj ji ukaže ostati na mestu, dokler ne bodo tako daleč, da jim ne bo več treba v strahu trepetati.

139. Zdaj je Sambo ukazal Ugandi, da se s tovariši nemudoma odpravi na pot in počaka nanj pod drevesom, kjer prebiva Bibi. Ni odpoklical Tigrače, dokler ni bil uverjen, da so vsi na varnem. ─ Ko se je pričelo že mračiti, je šele dal kači znak za odhod. Z bliskovito naglico se je Tigrača začela spuščati s pečine. Ni trajalo dolgo in že se mu je zvijala pod nogami.

140. Preden je odšel, se je Sambo še enkrat ozrl kvišku. Kaj je videl! Na robu strmih pečin je mrgolelo na tisoče črnih pavijanov, ki so hoteli dati duška svoji jezi. Žugali so s pestmi in strahovito tulili nad izgubo Lupinice. »Ne bodo zlepa preboleli sramote, katero smo jim prizadeli,« je rekel sam pri sebi, ko je odtopotal za drugimi.

141. Nenadoma pa se je stara pavijanka, slepa od žalosti in jeze, pognala po skali nizdol. Ni opazila, da se je Tigrača pravkar zvalila s skale na zemljo. Kot bi trenil, jo je kača tako tesno ovila, da so ubogi pavijanki glasno škrtnile kosti. In že je hlastnila po njej in jo pričela goltati, dokler ni bila vsa v njenem telesu. Ko jo je požrla, se je z ogromnim trebuhom odplazila v noč.

142. Bibi se je nepopisno razveselila, ko je videla prihajati tovariše zdrave in vesele. Z naglimi skoki se je pognala v krošnje, se vzpenjala od veje do veje, dokler ni z drevesa skočila na tla. Z dvignjenim repom jim je po vseh štirih šla naproti. Vsa srečna, da ima v svoji sredi živo Lupinico, je Uganda svečano korakala z Lupinico na čelu sprevoda.

143. Ko je Lupinica zagledala žival, ki jim je prihajajoč bliže in bliže, mahala v pozdrav, se je je tako prestrašila, da se je krčevito oklenila Ugandinega vratu in zavpila: »Bežimo, bežimo! Spaka v človeški podobi nas bo ugrabila!« ─ Vendar jo je Uganda kmalu pomirila, ko ji je povedala, da je to Bibi, prijazna in norčava opica, ki jim je pomagala, da so jo našli.

144. Nekaj časa se je Lupinica v tej druščini kar dobro počutila. Predvsem so jo zabavale živahne opice, ki jih je tod kar mrgolelo. Skakale so semtertja, trgale sadeže, jih vrtele v rokah, nosile v usta, metale proč, spet odtrgale druge, se zibale na eni roki in se v loku zavihtele na sosednje drevo. Včasih so se neusmiljeno steple, da se je Lupinica od srca nasmejala.

145. A njeno veselje ni trajalo dolgo. Nekega jutra je Sambo odločil, da krenejo v pragozd, kjer bodo varni pred sovražniki. Naveličal se je že pohajanja. Hotel je priti v svojo druščino, ki je štela preko sto glav. Kakor ogromen tank je prodiral skozi neprehodno goščavo. Lomil je veje in podiral drevesa, da je zemlja bobnela, ko je krčil pot svojim tovarišem, ki so mu verno sledili.

146. Daleč v notranjosti pragozda se je ob gorskem potočku končno ustavil. Pod krošnjami košatih orjakov ni raslo grmičevje, zato so drug za drugim polegli na zemljo, ko so se odžejali s hladno studenčnico. Sambo, ki je skoraj ves potoček izpraznil v svoj rilec, se je nazadnje še ves opral z njo, ker se je strašansko rad kopal in si tako nabiral novih moči.

147. Po nekaj dneh se je Sambo poslovil in se pridružil krdelu slonov, ki so prišli mimo. Tudi Zula in Kiku sta zmerom bolj želela priti v Savano, kjer sta bila doma. Ko sta zaupala Ugandi, kaj jima teži srce, je rekla: »Pojdita! Vendar ne pozabita priti, kadar vaju bom potrebovala!« ─ Ko sta odhajala, je Lupinica milo jokala, posebno po Zuli, saj je tolikokrat počivala na njenem progastem hrbtu.

148. Zdaj je bil Sivi Koko tisti, ki je prevzel skrb za razvedrilo Lupinice. Zbral je okrog sebe nešteto pisanih tovarišev, ki so žlobudrali ves božji dan. Visoko v krošnji so spletli zanjo gnezdece in ga vsega obložili z mehkim perjem. V njem je Lupinica čepela in jih poslušala, ko so ji pravili o vsem, kar so v svojem življenju doživeli. Bili so stari, zato so veliko vedeli.

149. Uganda, ki je morala odslej sama skrbeti za hrano, je bila kar vedno na nogah. Prinašala je Lupinici vsakovrstnih sadežev, vtem ko se je sama zadovoljevala s skromnimi lističi, ki jih je mimogrede obrala. Trudila se je na moč, samo da bi ji ustregla. Po visokih vejah, kjer so dozorevali prvi sadovi, je stegovala svoj dolgi vrat.

150. Če jih ni mogla doseči sama, je razkoračena stala pred drevesom in se zavidajoče ozirala po opicah, ki so se zlahka poganjale v najvišje vrhove. Včasih se ji je posrečilo preprositi kakšno, ki je skakala visoko v krošnji, da ji je z vrha kaj zagnala. Vendar se je to zgodilo le redkokdaj, ker si ga je opica rajši vtaknila sama v svoja usta, ko da bi ga dala njej.

151. Nekega dne pa se Uganda ni vrnila ob običajni uri. Sprva so mislili, da se je kje zamudila, ko pa je do noči ni bilo nazaj, so bili vsi zelo v skrbeh in žalostni. Pričeli so ugibati, kaj bi se ji bilo utegnilo zgoditi. Razgovarjali so se vso noč, in ko se je zdanilo, so se vsi kot en mož odpravili na vse strani, da preiščejo kraje, kamor je navadno zahajala.

152. Lupinica, ki ji skrb ni dala miru, je želela iti z njimi. Vendar so jo pregovorili, da je ostala doma pri Limpopi, stari papigi, ki je bila dolga leta preživela v ujetništvu. Imela je zlomljeno perut in na eno oko je bila slepa, vendar je bila izmed vseh najbolj učena, saj se je v svetu naučila veliko tujih besed, ki jih ni pozabila. S svojim zakrivljenim kljunom je luščila zrnce za zrncem in jih vtikala Lupinci v usta.

153. Zdaj je bila ona tista, ki je morala skrbeti za Lupinico. Čakali sta že ves dan, a ko na večer še ni bilo nikogar, ki bi jima vedel kaj več povedati o Ugandi, se je Lupinica tako zgrozila, da si Limpopa ni vedela več pomoči. Misel na Ugando obema ni dala zaspati, zato sta se tesno privili druga k drugi, in Limpopa je pričela pripovedovati svojo žalostno zgodbo:

154. »Ko sem bila še mlada in lepa, so prišli v naše gozdove možje-lovci. Presenetili so nas, da se nismo mogle pravočasno, razbežati. Streljali so s puščicami na levo in desno, da smo cepale ko zreli orehi. Mene, ki sem bila ranjena v perut, so živo ujeli, vtaknili v kletko in prodali v pristanišču trgovcem, ki so se z nami vred vkrcali na ladjo in odpeljali.

155. Vozili smo se dolge dneve in noči po morju, od dežele do dežele, kjer so nas prodajali in kupovali. Ker sem bila na mestu, kjer so me ranili, brez perja, so me prodali zadnjo za majhen denar. Kupil me je bil neki star možiček, ki je dolgo barantal zame. Stlačil me je v vrečo in me naposled vtaknil v polomljeno gajbico, ki je bila tako tesna, da sem se komaj obračala.

156. Z vozom, v katerem smo stanovali: gospodar, opica, kača in jaz, smo potovali iz kraja v kraj. Opica, ki je bila po človeško oblečena, je znala marsikaj. Salutirala je gledalcem, streljala na povelje, se prevračala in zabavala občinstvo. Večkrat se je natepla pred naš voz cela množica razposajenih paglavcev, ki so nam nagajali na vse načine. Cukali so me za rep in obmetavali s kamenjem, dokler jih ni gospodar napodil.

157. Nisem veliko znala. Morala sem vleči iz vreče zvite lističe, katere je moj gospodar prodajal ljudem, ki so se gnetli krog nas in mu metali novce v nastavljen klobuk. Kača, ki je bila že na pol mrtva, je zvita ležala v zaboju. Od časa do časa je dvignil gospodar z nje volneno odejo, s katero je bila pokrita, in jo pokazal ljudem. Vsi so se je strašansko bali, čeprav ni imela več zob.

158. Tako mi je potekalo življenje iz dneva v dan, brez slehernega veselja in že sem pričela obupavati, da se bom kdaj rešila iz tega pekla. Neko nedeljo pa je imel naš gospodar posebno srečo. Nabralo se mu je toliko drobiža, da si je na večer privoščil čez mero žlahtne kapljice. Pijan je obležal na tleh, spal in smrčal, pri tem pa je pozabil zapahniti vrata voza.

159. Čeprav sem že dremala, vendar to noč nisem mogla zaspati. Opica, ki je prva opazila, da je pustil gospodar vrata nezaklenjena, se je tiho priplazila do mene, odprla kletko in mi šepnila: »Le brž, preden se bo gospodar prebudil! Zdaj se nama nudi prilika, da pobegneva iz te peklenske ječe!« Ni mi bilo treba dvakrat reči. V temi sva se priplazili do vrat, smuknili skoznje na prosto in se rešili.

160. Ko se je začelo svitati, sva bili že daleč iz mesta. Res nisva vedeli, kod hodiva, vendar naju je gnalo v kraje, kjer je pripekalo sonce, in tako sva končno prišli do mesteca ob morju. Ker je bilo še rano in so ljudje še spali, sva si nemoteno lahko ogledali kraj, kamor naju je prignala usoda. Ko sva v pristanu zagledali usidrano ladjo, sva neopaženo smuknili nanjo.

161. Splezali sva na vrh jambora in čakali, da odjadramo na široko morje. Mornarji naju niso opazili in čeprav sva bili lačni in do smrti izčrpani, sva vendar zdržali vso dolgo vožnjo, ko naju je vihar premetaval, da sva se morali krčevito oprijemati droga, da naju ni vrglo v morje. Včasih je za las manjkalo, da nisva štrbunknili v vodo. Vendar vožnje ni hotelo biti konec.

162. Bolj mrtvi ko živi sva slednjič prispeli na kopno. Ljudje so pričeli zapuščati ladjo in raztovarjati blago. Dolgo je trajalo, dokler se niso umaknili zadnji. Šele takrat, ko je bila ladja brez moštva in potnikov, sva z opico splezali z jambora. Na krovu nama ni kazalo ostati, zato sva zbežali na obalo. Nisva se mogli dovolj načuditi naključju, ko sva med čermi zagledali globoko votlino, v katero sva smuknili.

163. Čeprav so se obnjo neprestano zaganjali spenjeni valovi, sva premočeni in premraženi ostali v njej. Veseli, da nisva utonili med potjo, sva stisnjeni ob skalo čakali, da se znoči, ko bova spet lahko nadaljevali pot. Pred nosom so nama viseli vsakovrstni rumeni sadeži, ki bi nama mogli potešiti glad. Vendar si nisva upali na plan. V temi, ko so se ljudje porazgubili po hišah, sva hoteli zapustiti najino skrivališče.

164. Pod noč, ko sva se za silo okrepčali, sva odšli v mesto, iz katerega pa nisva mogli najti izhoda. Tavali sva po praznih ulicah, tipali po stenah in spet prišli na kraj, kjer sva pravkar bili. Pričeli sva že obupavati, da se nama bo kdaj posrečilo rešiti se iz morja hiš. Begali sva kot v začaranem krogu in šele proti jutru zapustili mesto. Nisva še dolgo hodili in že sva v bližini zagledali bambusov gozdiček.

165. Krenili sva proti njemu in se tam sestali s številnimi opicami. ki so naju nadvse prijazno sprejele. Morali sva jim pripovedovati vse dogodivščine od tistega dne, ko so naju ujeli. Niso se mogle načuditi najini rešitvi in postregle so nama, da sva kmalu pozabili na vse prestano gorje. In ko so nama še povedale, da ni več daleč kraj, kjer sva bili doma, sva komaj čakali, da se čimprej snideva s tovariši, ki niso več upali, da sva še živi.«

166. Ko je Limpopa tako pripovedovala svojo povest. da bi noč hitreje minila, je zaslišala kraj sebe Lupinico, ki je milo ihtela. »Kaj ti je, mala, zakaj jokaš?« jo je vprašala. ─ »Kako čudovita je tvoja povest, Limpopa,« je v solzah dejala Lupinica. »Kako ne bi jokala? Saj imam tudi jaz doma mater in bratce, ki ne vedo, če še živim. Čeprav ste vsi tako dobri z mano, me vendar neprestano vleče domov.«

167. Lupinica se je z obema rokama tesno oklenila Limpope, potem pa je jela milo prositi: »Pomagaj mi ti, ki si okusila, kaj je pregnanstvo, da se vrnem v svoje kraje.« ─ Spet so jo oblile solze, ki so močile Limpopino glavico, da se ji je trgalo srce od žalosti. »Pomagala ti bom,« je dejala. »Čeprav bo treba velikih naporov, bom storila vse, da te rešim.«

168. Dva dni in dve noči so papige zaman iskale Ugando. Šele tretji dan je Sivi Koko pretresljivo zavreščal, ko jo je našel mrtvo, obešeno na veji ogromnega bananovca. Ubožica je hotela odtrgati sad, pri tem pa se ji je zapletel vrat med rogovile, kjer je obvisela in se zadavila. Od vseh strani, so na njegov krik priletele ostale papige in z vej presunljivo strmele v ubogo Ugando, ki je tako žalostno končala.

169. Ko so se vrnili, se sprva nihče ni upal povedati Lupinici, kaj se je zgodilo. Ko jim pa le ni dala miru, ji je Sivi Koko s tresočim se glasom dejal: »Ugande ne boš več videla. Mrtva je.« Lupinica je bridko zajokala nad strašnim gorjem, ki jo je zadelo. Pri priči je hotela domov in le Limpopi jo je uspelo pregovoriti, da ni skočila z drevesa in se odpravila sama na pot. Obljubili so ji, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da se čimprej vrne.

170. Tedaj se je namerilo, da je zašel pod drevo, na katerem so molče žalovali, očka Pelikan. Ko ga je Sivi Koko zagledal, se ga je tako razveselil, da je glasno zaklical: »Prišel si pravi čas, prijatelj, kajti potrebujem te!« ─ »Kaj imaš na srcu?« ga je vprašal Pelikan. Razburjen, kakršnega Pelikan še ni bil videl, mu je Koko razodel, kakšno težko nalogo so si naložili.

171. »Stvar res ne bo lahka« je dejal Pelikan, »kajti najti moramo ptico, ki je drugače ustvarjena kot sva midva. Preleteti bo morala širna morja, da odnese Lupinico nazaj v kraje, od koder je prišla.« Ko mu je zatrdno obljubil, da bo spraševal vsakogar, ki ga bo srečal, če vé za takšno ptico, se je Pelikan poslovil in krenil proti jezeru, kjer je živelo vse polno njegovih znancev.

172. V bičevju je naletel na vsakovrstne ptice. Hodil je od ene do druge in jih spraševal, ali morda kdo pozna ptico, ki prihaja k njim iz tujih krajev. Zaman je spraševal že teden dni, dokler mu ni Pelikanka svetovala, naj se obrne na Plešastega marabuja, ki je veljal za velikega vsevedeža. »Kje naj ga najdem?« je tarnal Pelikan, a je s svojim živordečim očesom že sledil ribo, katero je mimogrede ujel in spravil v svoj sak pod kljunom.

173. »Tamkaj stoji v svojem črnem fraku,« je dejala Pelikanka in pokazala na požrešneža, ki je skrit med trsjem goltal velikansko ribo, katera se mu je še živa premetavala v goltancu. Marabuj je Pelikanu sicer priznal, da je nekoč res slišal o ptički, ki prihaja v jeseni in se spomladi vrača, da pa je preneznatna, da bi se zanimal zanjo. Razočaran, ker mu je up splaval po vodi, je očka Pelikan žalosten stopal po travi.

174. Medtem je Sivi Koko že iztaknil Bibi in ji povedal, kaj se je zgodilo z Ugando. Prosil jo je, da obvesti o tem še Zulo in Kika. Ko sta le-ta zvedela pretresljivo novico, sta se z Bibi nemudoma podala na pot, da potolažita Lupinico. Spotoma so naleteli na Pelikana, ki je vprašal molčečo trojico: »Povejte mi, kje najdem ptičko, ki pride v jeseni in nas spomladi zapusti? Obljubil sem jo Sivemu Koku, da ponese domov neko dekletce.«

175. »To bo Lupinica!« je kriknila Zula. »Hitimo, hitimo, da ne pridemo prepozno!« In že so se vsi spustili v dir, kar so jih nesle noge. Kiku je bežal, da ga Zula in Bibi nista mogli dohajati. Bal se je, da bo Lupinica prej odpotovala, preden bo prišel do nje. ─ »Počakaj, Lupinica, počakaj!« je pričel klicati, ko je pred seboj zagledal gozdiček, kjer jo je bil nekoč zapustil.

176. »Norec, kam vendar dirjaš?« ga je z vrha palmovca ozmerjal Sivi Koko, ki je že povsem obupal, da bi še našel koga, ki pozna ptičko iz daljnih dežel. ─ »Kaj ne veš, da bo morala Lupinica še presneto dolgo čakati, preden bomo našli ptičko, ki bi jo odnesla domov? Res mi je Pelikan obljubil, da bo storil vse, samo da jo iztakne. Zdaj ga pa sploh ni več blizu! Vidiš, kako me je pustil na cedilu!«

177. Spočetka je bil Kiku tako užaljen, da ni spravil glasu iz sebe. Ko pa se je Koko spustil na tla, mu je dejal: »Lahko bi si prihranil psovko, s katero si me sprejel. Res, težko bomo našli ptičko, ki je ne poznamo, toda zaprosil bom ves ptičji rod, da jo išče z nami. Tudi Pelikan te ni zapustil. Od močvirja do močvirja bega in sprašuje, če jo kdo pozna.« ─ Medtem sta Zula in Bibi dohiteli Kika. Skupno s Sivim Kokom so krenili v gozd.

178. »Moja Zula prihaja!« je radostno vzkliknila Lupinica in ji z razprostrtimi rokami hitela nasproti. Po pisanem oblačilu jo je prvo zagledala. Takoj je objela še ostale, a njihovo veselje ni trajalo dolgo. Ko so se spomnili, da ni med njimi dobre Ugande, so vsi pričeli bridko jokati. Potem je Limpopa, ki ni bila nič manj razžaloščena nad njeno smrtjo, posegla vmes:

179. »Dovolj je žalovanja! Premagajte svojo bolest in pomagajte Lupinici, da se čimprej vrne v kraje, od koder je prišla.« Pri teh besedah so dvignili glave in se zakleli, da ne bodo nehali iskati prej, preden ne najdejo ptičke, ki bo Lupinico ponesla v domovino. V upanju, da se ji bo želja mogoče vendarle izpolnila, je Lupinica pristopila k vsakemu posebej in se mu od srca zahvalila.

180. »Pelikan prihaja,« se je vzradostila Bibi, ko je nabirala v košarico sadeže za gostijo, ki so jo nameravali prirediti zvečer, da proslavijo svidenje. Misleč, da prinaša veselo vest, je Bibi tako nerodno skočila, da je zvrnila po tleh vse, kar je bila nabrala. ─ »Kakšno novico prinašaš? Si našel ptičko?« ga je veselo pozdravila, ko mu je tekla naproti.

181. »Prehitro sem dal besedo Sivemu Koku. Poizvedoval sem pri znancih in sosedih, a nihče mi ni vedel svetovati. Le Plešasti marabuj me je kljubovalno odslovil, čeprav slutim, da jo pozna.« ─ »Ne izpusti ga izpred oči!« je dejala Bibi, ko je pobirala sadeže, ki so ležali raztreseni vsenaokrog. Ko je vse lepo zložila nazaj v pleteno košarico, se je v spremstvu Pelikana podala domov.

182. Pregovorili so Pelikana, da je ostal pri njih zvečer na gostiji. Ko so sedeli zbrani okrog polne košare, je morala Lupinica prva poseči vanjo. Potem si je vsak izbral, kar mu je bilo všeč, dokler ni imel dovolj. Ko so ugibali to in ono, je Bibi prišlo na misel, da jim ne kaže iskati ptičke med pticami velikankami, s katerimi se gotovo ne druži. Obljubila je, da bo že jutri obiskala naselbino tkalcev, čeprav je z njimi živela v velikem sovraštvu.

183. »Ob našem jezeru raste drevo, na katerem visi na tisoče njihovih gnezd,« je dejal Pelikan in jo povabil, naj gre z njim in poskusi srečo. Čeprav je Bibi vedela, da med tkalci ne bo dobrodošla, ker so jim opice že neštetokrat pokradle jajca, je vendar upala, da jim bo z zvijačo prišla na kraj. Na tankih vejicah, ki so se stegovale nad vodo, je že od daleč opazila bučam podobna gnezda, ki so se pripeta na dolgih motvozih, pozibavala v vetru.

184. Nekaj časa se je razgledovala naokrog, potem pa je po deblu splezala kvišku. Moledovala je in jih klicala ter se zaklinjala, da jim ne bo storila nič žalega, toda tkalci ji niso hoteli verjeti. Skozi ozka grla so zlezli v svoja gnezda in se poskrili. Ko je Bibi uvidela, da so vse njene prošnje bob ob steno, se je naposled odločila, da se po vejici spusti do tkalčevih gnezd. Hotela je doseči zgrda, česar ni mogla zlepa.

185. Tedaj se je krhka vejica prelomila in Bibi je na glavo štrbunknila v vodo. V blatu se je na mah nekaj zganilo in že se ji je kakor ogromna podmornica jela približevala nagnusna pošast. Bil je krokodil, ki je že odpiral svoje žrelo. Pri priči bi jo bil požrl, da mu je ni Pelikan, ki je stal na obrežju, pred nosom potegnil na suho. Na pol mrtva od prestanega strahu, se je Bibi mokra ko miš zvalila na zemljo.

186. »S temi ne bo nič, preveč si v sovraštvu z njimi,« je dejal Pelikan, ko jo je s sočutjem opazoval. Bibi, s katere se je v curkih odtekala voda, je žalostno pristavila: »Poskusiva srečo drugje.« ─ »Mogoče ti uspe pregovoriti Plešastega marabuja, ki požre, kar mu pade pod kljun,« je dejal Pelikan. »Prinesi mu masten zalogaj, polakomnil se ga bo in ti izblebetal vse, kar vé o ptici iz tujih dežel.«

187. »Pojdiva,« je dejala Bibi in ga prosila, naj ji pokaže pot. Tja grede sta povsod iskala, če bi kaj našla zanj, a vsenaokrog je bilo pobrano. Končno je Bibi vendarle staknila v blatu razpadajoč velblodov parkelj, ki ga je pobrala in odnesla s seboj. Z njim je hotela podkupiti požeruha. Pelikan, ki ni mogel pozabiti, kako ga je pred kratkim Marabuj odslovil, je ostal skrit v bičevju in čakal, dokler se Bibi ne vrne.

188. Ko je Bibi stopila pred Marabuja, mu sprva ni hotela pokazati vabe, ki jo je bila prinesla s seboj, čeprav je takoj opazila, da je potrt in slabe volje. Približala se mu je na nekaj korakov in ga spoštljivo vprašala: »Gospod Marabuj, zakaj ste danes tako neznansko slabe volje?« ─ Marabuj pa ji ni odgovoril, čeprav ga je še kar naprej ogovarjala in se mu dobrikala.

189. Ko pa mu je pomolila prav pred kljun velblodov parkelj, je pri priči hotel šavsniti po njem. Z bliskovito naglico ga je potegnila nazaj in dejala: »Dam ti ga, če mi poveš ime ptičke, ki prihaja k nam iz daljnih dežel.« ─ »Le čemu ti bo frkolinka, ki ni vredna počenega groša? Nadvse nadležna je, ko mi šviga nad glavo, podeč se za mušicami,« je rekel Marabuj in znova segel po parkeljcu, ki ga je Bibi vrtela v rokah.

190. »Še ime mi povej, potem ga dobiš«, je dejala Bibi, kajti za vse na svetu bi bila rada ustregla Lupinici. »Slišal sem, da ji pravijo lastovka,« je odgovoril Marabuj in poželjivo motril vsak gib njenih rok. ─ »Še to mi povej, kakšna je,« je silila vanj. »Škarjast rep ima, zgoraj je črna, spodaj bela. Vsak čas bo priletela k nam.« ─ »Tu imaš,« je vzradoščena dejala Bibi in mu vtaknila smrdečo roževino v kljun.

191. »Lastovica, lastovica,« je ponavljala vso pot, ko je hitela, da obvesti Pelikana, ki je v bičevju čakal nanjo. Ko je zvedel, da Bibino prizadevanje in iskanje ni bilo zaman, je od prevelike sreče zamahnil s svojimi belimi kreljutmi. ─ Ko sta brzela, da bi čimprej obvestila tovariše o tem, kar sta izvedela, sta vso pot ponavljala ime ptičke, ki je iz Pelikanovega kljuna nekam čudno zvenelo.

192. »Ime ji je lastovica, lastovica,« sta že od daleč kričala, še preden bi ju utegnili slišati. ─ »Lastovica! Poznam jo, pod našo streho gnezdi!« je radostno vzkliknila Lupinica. Nato jim je na široko pravila o ptičkah, ki se na jesen, ko zacvete podlesek, zbirajo po žicah, preden se v jatah odpravijo na pot. »Spomladi se vsako leto vrnejo,« je dejala in se otožno zamislila v kraje, kjer je nekoč hodila.

193. Čez čas pa je vprašala: »Kaj ni pri nas že jesen? Takrat ženejo moji bratci na pašo in kurijo ogenj. Bogve, kako so preživeli vse te dolge dni, odkar sem jih zapustila?« Limpopa jo je tolažila, naj potrpi še nekaj dni, ker ni več daleč, ko bodo priletele lastovke in ji povedale, karkoli bo želela. Toda Lupiničina žalost je bila od ure do ure večja. Mučilo jo je neutešljivo koprnenje po domu in domačih.

194. Vest, da iščejo papige ptico, ki bi odnesla Lupinico v domače kraje, se je z bliskovito naglico raznesla po vsej okolici. Zvedeli so zanjo tudi pavijani, ki so se na večer spuščali s svojih skal, da si pogase žejo. Neskončno vzradoščeni nad novico, da Lupinica še živi in da se jim nudi prilika, ko bodo maščevali smrt stare pavijanke, so pričeli poskakovati in kriliti z rokami.

195. Nato se je njihov poglavar izprsil in povzel besedo: »Zdaj pa na delo!« Da bi bil vsem, ki so se drenjali okrog njega, bolj viden, je stopil na visok kamen in nadaljeval: »Naša vojska šteje nad tisoč glav. Spoprijeli se bomo na življenje in smrt, in prišel bo dan, ko bo Lupinica spet v naših rokah. Vendar moramo biti oprezni, da nihče ne zve o naši nakani, sicer nam pošljejo na vrat Tigračo, ki bi zdaj vse drugače obračunala z nami.«

196. Ko so pavijani dognali, da sta bila Bibi in Pelikan nedavno pri Plešastem marabuju, so sklenili, da ga bodo podkupili in tako zvedeli od njega, kje je Lupinica. Z velikanskim kosom še krvavega mesa so se naslednje jutro odpravili k njemu. Našli so ga dremajočega med visokim bičevjem. Ko pa so mu pokazali, kaj nosijo zanj, je postal na mah ves razigran. Počaščen, da mu prinašajo tak dragocen dar, jih je nadvse prijazno sprejel.

197. Povedal jim je, da sta Pelikan in Bibi res pri njem poizvedovala po ptički iz daljnih dežel, ki bi ponesla domov neko dekletce, ni jim pa vedel povedati kraja, kjer biva. Marabuj, ki je že goltal neznanski kos mesa, ki se mu je zatikal v goltancu, jim je še razložil, kako pridejo do Pelikana, se jim zahvalil za pozornost in se poslovil. Oziral se je za njimi, dokler niso izginili v gostem bičevju.

198. Pelikan ni niti najmanj slutil, s kakšnim zahrbtnim namenom so ga pavijani prišli obiskat. Vzeli so ga v svojo sredo in so mu pričeli lagati. »Dragec, zvedeli smo, da iščeš ptičko, ki prihaja k nam iz daljnih dežel. Ujeli smo jo in bi ti iz srca radi pomagali. Vendar se bojimo, da bi ti ušla, zato nam povej, kje je dekletce, da ji sami ponesemo ptičko, ki jo bo vrnila v domače kraje.«

199. Ko je Pelikan to slišal, ga je obšla tolikšna radost, da jim je drage volje povedal, kje bodo našli Lupinico. Ker jih je imel za poštene in vredne zaupanja, ni vedel, da so ga pavijani grdo prevarali. Zahvaljeval se jim je in jih s solzami v očeh rotil, naj nikar ne odlašajo, temveč že jutri odnesejo ptičko Lupinici. Obljubili so mu, da bodo tako storili, se poslovili in odšli.

200. Ko so mu izginili izpred oči, so se pričeli iz njega norčevati: »Pelikan je prismojen, da kaj takega svet še ni videl!« Spotoma so od veselja brili burke, se prevračali in objemali, dokler niso dospeli do svojih skal. Drug za drugim so se pričeli vzpenjati kvišku. Vriskali so, da so tovariši prihiteli na rob in jih z mahanjem pozdravljali. Vedeli so, da so dobro opravili.

201. Pelikan, ki je rano hodil k počitku, ni mogel zaspati. Misel, da bo Lupinica že jutri v posesti ptičke, mu ni dala miru. Čeprav je bil že vtaknil glavico pod perut, se je vendarle premislil in krenil na pot. Hotel je še danes obvestiti tovariše, kakšno veselje jih čaka jutri. »Nesrečnež, kaj si storil!« je zakričal Sivi Koko, ko je iz njegovih ust izvedel, kaj je zagrešil.

202. »Mar ne veš, da so pavijani naši smrtni sovražniki, odkar smo rešili Lupinico iz njihove srede?« je nadaljeval. »Spet nam jo bodo ugrabili!« ─ Ko je Lupinica slišala, kaj jo čaka, je pretresljivo zajokala. Ves strt se je Pelikan umaknil v samoto. Od same žalosti, da je tako nepremišljeno ravnal, si je pričel kljuvati srce, da se mu je pocedila rdeča kri po belih prsih.

203. »Še nocoj se moramo odpraviti drugam, da nas ne najdejo pavijani, ko pridejo,« je rekla Limpopa. Bibi se jim je ponudila, da jih pri priči lahko povede na kraj, kjer bodo na varnem. »Nekaj nas ostane,« je rekel Sivi Koko, ki si ničesar ni bolj želel, ko da se čimprej spopade s svojimi sovražniki. »Zbral bom trumo papig,« je dejal, »ki jih bo sprejela, kakor zaslužijo. Če nam bo trda predla, se lahko dvignemo v zrak, da bo od naših trum potemnelo sonce.«

204. Ko so odločili, kdo pojde in kdo ostane, so se nemudoma odpravili na pot. Na čelu je stopala Bibi, ki jim je kazala pot, za njo Zula, ki si je natovorila Lupinico in staro Limpopo, za njimi Kiku, ki je nosil košarico, zadnji pa je stopical Pelikan. Vzeli so ga s seboj, čeprav jih je bil izdal, saj so vedeli, da je ravnal v dobri veri in jim hotel pomagati.

205. Sivi Koko se je takoj lotil obrambe. Sklical je vse papige iz soseščine in prebudil zaspance. Ko jim je razložil svoj načrt, jih je razposlal na razne kraje, da pokličejo še ostale in kmalu se jih je zbralo na drevesu toliko, da so se debele veje šibile pod njimi. ─ »Če nas psoglavci ne bodo napadli pred zoro, si preskrbimo kač, da bodo kot toča padale nanje,« je dejal poglavar vojske.

206. V duhu je še videl prizor, ko je bil Sambo nagnal Tigračo mednje. Dobro je vedel, da trepečejo črnuhi že pred najmanjšo kačo, zato ga ni skrbelo, da bi jim ne bili kos. H koncu je še pristavil: »Ostal bom na straži in vas navsezgodaj prebudil. Paziti moramo, da nas psoglavci ne bodo prehiteli, sicer bi nam trda predla! Spočijte se, a bodite pripravljeni, ko vas bom poklical!«

207. Vendar tudi pavijani niso držali križem rok. Izbrali so najmočnejše, ki jih bodo uporabili za napad. Sklenili so, da jih bodo z vseh strani obkolili in zjutraj napadli. Določili so najboljšega plezalca, ki naj sredi zmede ugrabi Lupinico. »Ne prizanašajte nikomur in uničite vse, kar vam bo prišlo pod roke,« je dejal poglavar. »Le Sivega Koka hočem dobiti živega v roke, da bom z njim sam obračunal. Vedite, da je bil on tisti, ki nam je odnesel Lupinico.«

208. Pavijani, ki so že postajali nestrpni, so si pričeli vtikati v dlako pisana papigina peresa, da bi bili videti še bolj bojeviti. Preden so odrinili v napad, so že pripravili ležišče za Lupinico. Bili so tako prepričani o svoji zmagi, da niso niti najmanj pomislili, da bi se jim njihova namera mogla ponesrečiti. Nepretrgoma so se spuščali po skalah, da se je mogočna črna vojska kakor reka valila proti gozdu.

209. Vso noč je Sivi Koko obračal glavo in prisluhnil najmanjšemu šumu, ker se je bal, da bi jih pavijani ne presenetili. Zelo se je čudil, ko jih od nikoder ni bilo, čeprav se je že pričelo daniti. Zapovrstjo je iz dremeža prebudil tovariše in nagnal desetorico izmed njih, da pogleda, ali so kače že prilezle na plan. »Ko jih boste polovili,« je dejal, »se nemudoma vrnite, dokler ne bomo vsi založeni z njimi, kajti kače bodo naše najzanesljivejše orožje.«

210. Papige so odhajale in prihajale in vsaka je nosila v kljunu priščipnjeno kačo, ki se je neusmiljeno zvijala, da jo je komaj obdržala. Vdano so posedale z njimi, čeprav so bile lačne, saj so zarana še na tešče odrinile ponje. Vendar so potrpele, kajti vedele so, da bi se kače bliskovito poskrile po luknjah, če bi jih le za hipec izpustile. Zmerom bolj so sikale in se zvijale, da je bilo videti ogromno drevo, kakor živo, ker je vse migotalo na njem.

211. Ves prepaden nad ogromno množico črnuhov, kakršne Sivi Koko še svoj živi dan ni bil videl, se je sprva nemalo zgrozil. Kmalu pa se je opogumil, zanašajoč se, da bodo kače opravile svoje. Počakal je, da so pavijani prišli v neposredno bližino, in ko se je plezač, katerega so določili, da ugrabi Lupinico, že pričel stezati po deblu, je Sivi Koko dal znak za napad.

212. S strašnim šumom so se papige vse hkrati dvignile v zrak. Spuščale so z višav kačo za kačo, da je pričel padati pravcati kačji dež pavijanom na glavo. Plezač, ki je priplezal skoraj do polovice debla, se je od strahu zvalil na hrbet in na mah je tudi med ostalimi nastala velikanska zmeda. Pričeli so se med seboj tepsti in ruvati od groze, ki jih je prevzela.

213. Skušale so ubežati, a kače, ki so se plazile po tleh, so se jim ovijale okrog nog, da so dreveneli od strahu in groze. Papige, ki so zviška opazovale zbegano trumo, so se jim tako smejale, da so imele solzne oči. Čakale so vse dotlej, dokler se ni zadnja kača porazgubila v svoje skrivališče. Šele potem so se pavijani, ki so od prestanega strahu komaj še ostali pri življenju, kakor poparjeni psi po štirih odplazili domov.

214. Sivi Koko se je po bitki nemudoma odpravil tja, kamor so se bili preselili tovariši. Od srca so mu čestitali, ko so zvedeli, da je pognal tako mogočno vojsko v beg. Ko je Lupinica to slišala, je postala zamišljena. »Zakaj se ne veseliš z nami?« jo je vprašal Koko. »Nisem še pozabila, da so bili pavijani tisti, ki so me pobrali, ko sem ostala sredi savane, « je rekla Lupinica. »Čeprav bi za vse na svetu ne hotela živeti z njimi, mi je vendar hudo zanje.«

215. »Dobili so, kar so iskali,« je modroval Pelikan, ki precejšnji čas ni mogel spraviti besedice iz sebe, ker ni pozabil, kako grdo so ga bili pavijani nalagali. ─ Ko so se črnuhi po nekaj dneh opomogli, so pričeli razmišljevati, kdo bi utegnil biti tisti, ki jih je tako sramotno izdal. Zeleni od jeze, da so doživeli tak poraz, so se zakleli, da ne bodo mirovali prej, preden se brez usmiljenja ne maščujejo nad njim.

216. »Nihče drug ne bo ko Pelikan,« je dejal poglavar, ki bi ga bil v svojem divjem besu najrajši pri priči ubili. »Ne nosite svojih glav naprodaj,« jih je svarila izkušena pavijanka. Vendar jih je prosila zaman, kajti še isti dan so se odpravili najbojevitejši k obrežju, kjer je med rogozjem prebival Pelikan. Niso ga našli doma, ker je odšel lovit ribe za svoje mladičke.

217. Naleteli so na Pelikanko, ki je čepela na svojem gnezdu in čakala, kdaj bo Pelikan v saku prinesel hrano za njene štiri lačne kljune. Na moč se je prestrašila, ko je zagledala črne pošasti, ki so se skozi bičevje prerivale naravnost proti nji. Ni pobegnila, še bolj si je potisnila mladiče podse, da bi jih tako obvarovala pred sovražniki, kajti slutila je nesrečo.

218. »Vrag naj pobere tebe in tvoj zarod,« so zavpili pavijani, zgrabili Pelikanko in ji neusmiljeno pregriznili vrat. Potem so podavili mladičke drugega za drugim in jih pustili ležati kraj mrtve matere. ─ »Zdaj bo Pelikan do smrti pomnil, kaj nam je storil,« so kričali krvi žejni podivjanci. Ko so opravili svoje delo, so jo jadrno odkurili.

219. Ko je Pelikan zagledal svojo podavljeno družino, mu je za trenutek zastal dih. Takoj je vedel, kdo so bili tisti, ki so se nad njim tako kruto maščevali. Razžaloščen nad izgubo svojcev, je premagal bolečino in se odpravil do Sivega Koka, da mu potoži, kakšno nepopisno žalost so mu pavijani prizadeli. Ko so se mu ob pripovedovanju potočile solze iz rdečih očesc, je tudi Lupinica jokala z njim.

220. »Ostani pri nas, prijatelj,« je rekla in ga pričela gladiti po belem hrbtu, da bi ga pomirila. Sivi Koko, ki je vedel, da Pelikan ni zaslužil kazni, ki ga je zadela, je rekel Limpopi. »Zamerila sta mi z Lupinico, da sem nagnal kače nad psoglavce. Še vse premalo smo jim podkurili.« ─ Odslej se Pelikan ni več vrnil k jezeru. Branili so mu, ker so se bali, da ne bi še on padel v roke pobesnelim črnuhom.

221. Zdaj je bila Bibi tista, ki je zanj beračila ribe, da ne bi trpel lakote. Vsak dan je kaj staknila, ker se ji je Pelikan od srca smilil. Neko jutro, ko je stala na obrežju in čakala na ribo, ki ji jo je bil obljubil kljunač, je pristopical mimo Plešasti marabuj. Sprva se ni zmenil zanjo, potem pa se je nenadoma obrnil in zaklical: «Hej, ti, ki si svojčas proizvedovala pri meni po lastovkah! Zdaj jih imaš, včeraj so se vrnile!«

222. Nekaj časa je Bibi premišljala, če ji ne bi kazalo, da steče prazna domov in sporoči veselo novico, ki jo je pravkar čula. Vendar si je premislila, da bi še enkrat prehodila dolgo pot. Nestrpno se je ozirala, kdaj se bo kljunač prikazal in zdelo se ji je, da čaka že celo večnost. ─ Brž ko je imela ribo v rokah, se je pognala v dir, ne da bi se kljunaču zahvalila zanjo.

223. »Pripravi se na odhod, Lupinica!« je kričala, ko je vihtela v zraku še živo ribo, s katero jim je mahala v pozdrav. »Lastovke so prišle v naše kraje,« je vsa zasopla izjecljala, ko se je ustavila pred tovariši. »Kje so?« je vprašala Lupinica, ki ji je od sreče poskakovalo srce. Ko jim je povedala, da jih je videl Plešasti marabuj, so takoj pričeli razmišljati, koga bi poslali k tkalcem, ki bi bil najbolj vreden njihovega zaupanja.

224. Ko niso nič pametnega uganili, je rekla Bibi: »S tkalci so si lastovke res na roke, toda jaz se jim ne prikažem blizu.« Nazadnje se je Sivi Koko odločil, da jih obišče. Misel, da se bo moral ločiti od Lupinice, in negotovost, kako ga bodo tkalci sprejeli, sta bili krivi, da je to pot počasneje letel kot navadno. Zdelo se mu je, da je se vse prehitro prišel do njihove naselbine, kjer se je bil spustil na najvišjo vejo.

225. S svojim ostrim očesom je takoj opazil črnuha, ki je še zmerom stal na istem kraju, kjer je nekoč gnezdila Pelikanka. »Poberi se, grdoba, sicer naženem Tigračo nadte,« je zavpil in zagnal vanj kos odlomljene veje, ki ga je po hrbtu oplazila, da je jezen in togoten pobegnil v goščavo. Nekaj časa zatem so tkalci drug za drugim zlezli iz svojih bivališč in se preplašeni ozirali naokrog, da bi videli, kaj se dogaja zunaj.

226. »Kdo izmed vas je voljan izslediti lastovke, ki jih iščemo?« je prijazno vprašal Sivi Koko tkalce, ko se jih je po drevju že precej nabralo. Ko jim je še povedal, zakaj bi jih radi našli, so mu takoj povedali, da prilete vsak večer na obisk. Obljubili so mu, da jih bodo že jutri poslali k njim. Ko so se še nekaj časa pogovarjali, se jim je lepo zahvalil za prijaznost in jih povabil, naj pridejo tudi sami, da bodo spoznali Lupinico, preden bo odpotovala.

227. Ko se je zdanilo, je Lupinico prebudilo veselo ščebetanje ptičic, ki so v vrstah posedale po vejah in čakale. »Dobrodošle drage moje! Neznansko sem vas vesela! Zdaj vem, da bom v resnici prišla v domače kraje!« jih je pozdravila, ko jih je zagledala. Želela je najti lastovko, ki se je leto za letom vračala, pod krov njihove domačije. Vsem se je odvalil kamen od srca, kajti vedeli so, da bo Lupinica zdaj laže čakala, čeprav so si želeli, da bi ločitev še dolgo ne prišla.

228. »Nikdar nismo preganjali lastovic,« je rekla Lupinica, »ker smo vedeli, da nam prinašajo srečo.« In ko jim je potem povedala, iz katerih krajev je doma, se je ena izmed njih oglasila: »To bo lastovička Marička, kajti ona vali v tisti hišici na klancu! Našli jo bomo in ti jo pripeljali.« Še nikoli ni uboga Lupinica tako sladko zaspala, odkar je zapustila dom, kakor ta dan, ki ga je preživela v njihovi družbi.

229. Odslej ni minil dan, da ne bi lastovke povpraševale po lastovički Marički, dokler niso slednjič zvedele, da ni prispela na cilj. Ko so se prek morja vračale, je revica izmučena nekje obtičala. Spustila se je na kopno, vendar niso vedele, na katerem otoku jih je bila zapustila. Ko so se od vseh strani zbrale in posvetovale, kaj bi podvzele, da bi jo našle, se jih je nekaj odločilo, da se drugo jutro odpravijo na pot, če bo vreme ugodno.

230. Letele bodo od otoka do otoka, se spuščale na vsak košček zemlje in jo iskale vse dotlej, dokler je ne bode iztaknile, če je le še živa. In res! Naslednji dan je bilo nebo jasno ko ribje oko. Zato je nekaj lastovic zletelo z vej in se dvignilo v zrak, da pojdejo iskat sestro Maričko. ─ Ko so prišle na odprto morje, so v daljavi zagledale peščen otok in usmerile svoj let proti njemu.

231. Kmalu so se spustile na kopno, toda na vsem otoku ni bilo slišati živega glasu, kaj šele cvrkutanja ptic. Gole, razpaljene skale so štrlele v zrak. Na njih so se grele v klobčič zvite strupene kače. Ko so vsega preletele, so rekle: »Tu je ni, pojdimo naprej.« Ko so se znova dvignile v zrak, so pod seboj zagledale ladjo, ki je plula po gladini.

232. Po njenih vrveh in jamborih je posedalo vse polno izčrpanih ptičic, ki so omagale sredi poti. Lastovke so se spustile na krov, da bi videle, ali ni morda med njimi tista, ki jo iščejo. In res! Lastovička Marička je čepela na vrhu dimnika in čakala, da bi jo ladja pripeljala na kopno. Ko so ji povedale, da že težko čaka nanjo neko dekletce iz njene vasi, je bila takoj pripravljena pomagati ji.

233. Ko je ladja pristala, so se ptičke dvignile in odletele s krova. Vesele, da imajo v svoji sredi Maričko, so še isti dan priletele z njo k Lupinici. ─ »Prošnjo imam, ki mi jo moraš izpolniti,« je rekla Lupinica, ko je zaslišala, da je to Marička, ki vali pod krovom njene domače hišice. »Pomagaj mi, da se vrnem v domovino,« jo je z dvignjenimi rokami prosila.

234. Lastovička Marička ji je zatrjevala, kako neskončno je srečna, da bo ona tista, ki jo ponese k materi. Saj stoji revica večer za večerom na pragu in žalostno strmi v daljavo, ko čaka, kdaj se bo njena Lupinica vrnila. Ko ji je še povedala, kar je vedela o njenih domačih, ji je zatrdno obljubila, da je ne bo zapustila. Tolažila jo je, da ni več daleč dan, ko se bosta skupno podali na pot.

235. Vsak dan so prihajale lastovice, da pouče Lupinico o vsakovrstnih nevarnostih, ki jih čakajo na potovanju. Ko sta Sivi Koko in Limpopa zvedela, da žive nekje hudobni ljudje, ki nastavljajo ubogim ptičkom mreže, ko se lačni in premraženi vračajo v domače kraje, sta bila vsa iz sebe. In ko sta slišala, da jih celo na ražnju peko in pojedo, sta Lupinico milo prosila, naj raje ostane pri njih, ko da bi bila kriva onadva njene pogube.

236. »Letela bom z Lupinico visoko v nebesni modrini in se ogibala nastavljenim pastem,« je tolažila Marička Limpopo in Sivega Koka, ko sta še in še prigovarjala Lupinici, naj se nikar ne poda na nevarno pot. »Neštetokrat sem že preletela morje in dobro poznam deželo, kjer žive zlobneži, ki nam strežejo po življenju. Joj, koliko dobrih ptičic se na poti zaplete v njihove mreže! Ne bojte se zame! Naju ne bodo ujeli!«

237. Vse hitreje se je bližal čas odhoda. Da ne bi prišli prepozno, se zadnje čase nihče ni ganil z mesta, kjer je Lupinica čakala na odhod. Vsak dan so se prišli znova poslovit. Rotili so jo, da naj jim po lastovkah, ki se bodo v jeseni vrnile, sporoči, ali je srečno prišla v domovino. Tudi tkalci so nekoč, ko ni bilo Bibi, prileteli v goste, da se je ptičje petje razlegalo daleč naokrog.

238. Neki večer so se lastovke polnoštevilno zbrale in sklenile: »Če bo jutri pihal ugoden veter, odrinemo na pot.« Lupinica je od veselja tlesknila z rokami, ker je že komaj čakala, kdaj napoči njena ura. Limpopi pa se je ob teh besedah zasadil nož v srce. Močno jo je skrbelo, kakšna bo usoda njene ljubljenke. Iz lastne izkušnje je bridko pomnila, kaj se pravi živeti daleč proč od domovine, zato je okrenila glavico, da bi Lupinica ne videla solz, ki so ji navrele v oči.

239. »Letaj previdno,« so spet in spet naročali Marički, ki je imela Lupinico na skrbi. »Pazila bom nanjo ko na punčico svojega očesa,« je zatrjevala, »vendar če utonemo, utonemo. Bolje je poginiti v morju, ko se dati peči na ražnju.« Ko je videla, kako jih je znova prizadela, je brž pristavila: »Bodite brez skrbi! Izkušena sem, saj sem že nič kolikokrat preletela morja!«

240. Od morja so pihale rahle sapice in lastovice, ki so se v jatah zbirale, so vedele, da bo vreme ugodno za potovanje. »Ostanite zdravi dragi moji, in bodite zahvaljeni za vse, kar ste mi dobrega storili,« je govorila Lupinica, ko je zapovrstjo objemala vse, ki so se zbrali, da se od nje za zmerom poslovijo. Vsi so povešali glave in nihče ni spravil besedice iz grla.

241. »Nikdar vas ne bom pozabila! Po lastovkah vam bom pošiljala vesti,« je zaklicala, ko sta se z Maričko že dvignili v zrak, da se pridružita jati, ki ju je čakala. ─ Potrti in skrušeni so zrli zapuščeni tovariši za črnimi pikicami, ki so vse bolj izginjale v meglicah. Zdelo se jim je, da z njimi odhaja vsa njihova sreča.

242. Potovale so od morja do morja, od dežele do dežele in kadar so se spustile na kopno, so použile le toliko, kolikor je bilo potrebno, da se ohranijo pri življenju. Hotele so izrabiti ugodno vreme, da bi čimprej prišle v kraje, kjer so jih čakala lanska gnezda. V deželi, od koder ni bilo več daleč do doma, so lastovke opazile gručo mož, ki jih je čakala.

243. Ozirali so se v nebo in jim verno sledili. »Pazite na mreže, ki jih ni malo,« je zaklicala lastovica, ki jim je letela na čelu. Opozorila jih je, da je zdaj napočil najnevarnejši del njihove poti, kjer morajo biti na moč oprezne, da se ne ujamejo v nastavljene pasti. Čeprav so dotlej vselej ubrale najkrajšo pot, so se zdaj v velikem loku umaknile, da bi se na ta način rešile.

244. Drevje je cvetelo, travniki so zeleneli in sonce je sijalo v krajih, kjer so se lastovke pričele razhajati in poslavljati. Od jate, ki se je od vasice do vasice manjšala, jih je vselej nekaj utrujenih obsedelo po brzojavnih žicah. Vsaka se je še posebej poslovila od Lupinice in ji želela srečno pot.

245. Zdaj je Lupinica že spoznala vasice nad katerimi je z Maričko potovala. Spomnila se je, da je nekoč že hodila po travnikih in cestah, ki so ležale pod njo. Ko pa je zagledala domačo vas, se je še tesneje oklenila lastovičke, da bi od prevelike sreče ne zdrsnila z nje. »Vidiš hišico na klancu?« jo je vprašala Marička »Doma sva.«

246. Pričela se je spuščati niže in niže, dokler nista pristali na slemenu slamnate strehe. Tu je Lupinica zlezla z Maričkinega hrbta in sedla poleg nje, da bi se revica odpočila od naporne poti. Čeprav se ji mokro perje še ni utegnilo povsem posušiti, si jo je lastovička znova naprtila na hrbet in jo zanesla pred prag domače hiše.

247. Vrata so bila zaprta, ker so bili vsi domači na polju. Zato ji je naročila: »Sedi in počakaj, dokler se ne vrnejo! Jaz pa si medtem ogledam gnezdece, če je prek zime še ostalo celo!« Preden se ji je Lupinica mogla zahvaliti za ves njen trud, je lastovička spet odletela. Kako je Lupinici v prsih razbijalo srce, ko se je ozirala naokrog in čakala, kdaj se bodo njeni vrnili!

248. Lastovička je nekajkrat obletela domači hlev in si v letu ujela roj mušic. Nato je švignila pod krov, da vidi, če je njeno gnezdece v redu. Ker ga niso zasedli vrabci, je bilo od zime le malo poškodovano. V kljunčku je pričela znašati grudico za grudico blata, da bi si pripravila ležišče za prvo noč. Ko ga je še mehko nastlala, je zlezla na češnjo, da bi pozdravila penico in vrtoglavke, ki so se pravkar vrnile iz južnih krajev.

249. Pričelo se je že mračiti, ko se je z grabljami v rokah prva prikazala mati. »Mama, doma sem, mama!« je zavpila Lupinica in ji tekla naproti. Mati, ki so ji od začudenja padle grablje iz rok, ni hotela verjeti svojim očem. Ko pa jo je objela in stisnila k sebi, je videla, da resnično drži v rokah svojo izgubljeno Lupinico, po kateri je potočila cele potoke solza.

250. Pod noč so se vrnili še bratci. Takoj so vsem postregli z jedjo in pijačo, in ko se je Lupinica okrepčala in pomirila od razburjenja nad veselim svidenjem, je pričela pripovedovati o svojih nenavadnih doživljajih. Do jutra so domači in sosedje napeto poslušali in se čudili njenim prigodam. Ko so ji vsi čestitali k njeni srečni vrnitvi, je želel vsak spoznati še ptičko, ki jo je prinesla pod domači krov. Obljubila jim je, da jo bo naslednje jutro pokazala.

251. »Tista je,« je rekla Lupinica, ko je s svojci stopila na domači prag . S prstom je pokazala na gnezdece pod krovom, v katerem je čepela Marička. »Pazite nanjo, da se ji ne bo nič hudega zgodilo, dokler bo pri nas! Nikdar ji ne bom mogla povrniti tega, kar je storila zame. Čeprav je danes moj najsrečnejši dan, ne bom do smrti pozabila svojih prijateljev, ki so mi tako nesebično pomagali.« Res ni pozabila nanje!

252. Vsako jesen, ko je listje pričelo rumeneti, se je Lupinica otožno ozirala po lastovkah, ki so se zbirale, da polete v toplejše kraje. Naročala jim je pozdrave in jih prosila, naj se čimprej vrnejo, da bo zvedela, če so njeni dragi živi in zdravi. Ko so odhajale, je dolgo sledila črnim pikicam, ki so izginjale v daljavah. In kot nekoč njenim tovarišem, tako se je zdaj nji trgalo srce, ko je strmela za njimi, čeprav so se že davno izgubile na obzorju. KONEC

Opombe urednice[uredi]

  1. Pred izidom knjige je zgodba z naslovom Doživljaji male Lupinice izhajala kot podlistek s 84 nadaljevanji in 252 oštevilčenimi sličicami (risal Miki Muster, Slovenski poročevalec, 17. 2. do 26. 5. 1956, let. 17, št. 39-122).
  2. Za slikanico si je Vera Albreht delila prvo in drugo nagrado z Janezom Trnovcem (slikanica Za očetom) za leto 1955.
  3. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Lupinica, rokopis (11 listov), IN = 6809. V rokopisu ni oštevilčenja odstavkov.
  4. Vera Albreht, Lupinica, prevedel Milan Rakočević, risal Miki Muster, Titograd, 1959.
  5. Vera Albreht, Lupinica, ilustrirala Ančka Gošnik Godec, 1972, Mladinska knjiga, Ljubljana. To je edina izdaja, ki ni izšla kot strip.
  6. Vera Albreht, Lupinica, risal Miki Muster, [1978], Delo, Ljubljana. V tej izdaji so posegli v besedilo, črtali posamezne dele zadnjih dveh povedi in jih združili. Tako skrajšano besedilo je tudi v naslednjih izdajah.
  7. Vera Albreht, Lupinica, risal Miki Muster, 1995, Pomurska založba, Murska Sobota.
  8. Vera Albreht, Lupinica, risal Miki Muster, 2005, Delo, Ljubljana.
  9. Lupinico je začel kot podlistek objavljati Novi list (Vera Albreht, Lupinica, Novi list, narisal Miki Muster, 1974, let. 23, št. 988, str. 8, Trst, Gorica) in jo po prvih šestih delih, zaradi tehničnih razlogov, prenehal objavljati.

[[Kategorija:Mladinska proza]

  1. Začetni narekovaj je obrnjen po starem.
  2. Delfini so kiti, torej sesalci in ne ribe.
  3. Noji so nevarni človeku.
  4. Kokosov oreh ne uspeva v savani.
  5. Krokodilovi zobje niso ostri.
  6. Hijene niso bojazljive.
  7. Noji ne jedo banan.
  8. Pavijani so napadalni.