Luna (Lovro Toman)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Luna.
Lovro Toman
Izdano: Slovenska bčela 1850 (1/3)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedeli smo v družbi veseli
Slovenskoga sini rodú,
Domače smo pesmice peli
Ganljivoga serca glasú.

Za pesmico pesem versti se,
Ko dihal skoz perje bi pih;
V razkrita sva serca vtopi se
Zbudivši občut in izdih.

V spominu se bridke rodijo,
Da k petji se solze vdero,
V oblačno podnebje kipijo,
K očetu molitve neso.

Od sužnosti časov, nesreče
Razgrinja toživen se pev,
Novivši nam rane skeleče
V opombi sadajnih še rev.

Kar luna skoz okno pogleda
Na družbo Slovencov glasnó,
Ozira se tužnosti bleda —
Da vtihne vse v izbi plašnó.

Bledé se svim žarena lica,
Po sercih se trese nje vid,
Na sluhe zabije pesmica
Soglasen prežaljnosti snid:

Verni sini majke stare,
Čujte, čujte, kar povem;
Brate vaše sužnost tare
Žaljna zmir od hiš njih grem.

Kamor Sava se preteka
In posluša vbozih jok,
Narod silen — sužen veka
Overiženih še rok.

Tam kjer hribec, njiva
Joka voda solznata,
Kjer je tožba vedno živa
Mati roda — mačoha; —

Mačoha — joj! turska sila,
Mačoha mu vera je,
Ki preljube deca ’z krila
Majke prave zmir kradé.

Kjer je Slava pokopana,
Kjer propad je bil za dom,
Kjer je vsekana mu rana
Kjer je vere bil razlom.

Kjer slavjanska je lastina,
Up, obzir prihodnosti,
Kjer peklenska se sužnina
Dava roda še kervi.

Čujte, čujte, jok se sliši,
Čez nebo razlega se —
Nosijo ga zvezde, piši,
Žarki solnca — noči tme.

Kad od Juga zemlja trese
In razpenja se vihar,
Kad sorodnici proste se,
Kad bojišče bo oltar:

V roke sablje kervorujne
Puške smertne na ramé, —
Padle bodo trume tujne —
Če nebesa še budè!

Ni življenja dete vredno —
Če v verigah majka spi!
Uro sužnosti posledno
S Turči boj naj ji gromi!

Oblaki se hudoviharni
Objemajo v sredi neba,
Ko luni ponočnici žarni
Ostavi se pesem leta.

Kot grom se po sercih razlega
Besede budivne razum
Nje žar po očesih svim bega
V sercih vplamivši pogum.

In množica tiho vun plane,
Prisega zaveka tje v noč,
Da zlega v nočivne se strane,
Da jeka nebeški obroč:

Majka je ena
Cenena žena
Slava v porodu — Slava je smert!
V slogi češena,
V slogi svečena,
Hram nje v razdvoju — čar je nje
stert!
Zato kdar zove
Streti okove
Kar je nje sinov — gre naj v
prepir;
Da na bojišču,
Slavnim svojišču
Mati bo zerla — sinov lep pir!

In množica duše navdane
Zdaj tje razkropuje se v noč —
Prisega se zlega v vse strane
Glasi se v nebeški obroč.

Tulite jo nočni viharji!
Tulite jo groza in strah!
Tulite, da v srečni nam zarji —
Dom reši si složen svih mah! —