Lucijan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lucijan (Povest izza preganjanja kristijanov)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 16 (16. avgusta) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Za vladarja Oktavijana postavil ae je Rim na vrhunec slave. Njegovim zapovedim klanjali so ae narodi na vzhodu in zahodu, na jugu in severu. Toda Kim ni bilo ve« mcato, ki ae je stavilo v bran kartaginakim na valom, kojega alanovalci so bili pošteni, vtrjeni, hrabri in pobožni. Sedaj bil je podoben jabolku, katero je zunaj lepo rudeče in rumeno, v sredini pa gnjilo. Him je propadal duševno. — Preživel je pomlad, poletje, in bližala se mu je jesen in zima. Stara vera peAa in gino od dne do dne; še se zažiga kadilo mogočnemu Jupitru, ali darilce sam ne veruje v najvišje bitje.

Pod starim Rimom dviga pa se novi Rim, bujno klije in poganja prve svoje kali — Rim krftčanaki. Skrivaj «e še ratvija pod zemljo v temnih katakombah, ni še pnšel čas, da prodre na dan, kakor cvetka pomladi ne požene preje is zemlje, nego jo privabijo gorki žarki zlatega so>nca. S ailo skušajo trinogi rimski uničiti novo vero, kstera se skrivaj širi ne le po Rimu, ampak po celem cesarstvu. Zloba in prenapetost vrgla sta se z vso sito in besnostjo na to iskrico, ki je hotela razsvetliti palo ljudstvo. Strast in mehkužnoat upirali sta se kreposti. Ati zaman je bli ves napor in trad; besede Kristusove: »In peklenska vrata je ne bodo premagala« apolnjevale so se očividno tudi v onih časih.

Bila je tiha noč meseca maja leta 74 po Kriatuau. Nad veličaatno mesto priplul je angelj miru in razprostrl ivoja krila nad njegove prebivalce. Nobeden ponočnjak motil ni svete tišine. Ta vera je mirno tekla skozi mesto. Zdajci atopi črna moška postava iz bazilike julijske, ki je stala sredi glavnega trga, in urnih korakov atopa po kamenitem tlaku, da so glasno odmevale njegovo stopinje v temno noč. Kmalu zavije v atransko ulico, mimo svetišča Vestinega dospe na »Vio novo.« Še nekaj korakov in ustavi ao pred viaoko palačo. Vrata ae odpr6 in on zgine notri. Skozi predvor pride v veliko razavit- Ijeno dvorano. Velik zlat avelilnik visel je s stropa in bujno razsvitljeval razkošno okrašen prostor.

•Ali ai pripeljal Kakulapjja?« zakliče bolestno mlada deklica k prillecu in ae mu približa a aolznimi očmi.

•Ni ga doma, lel je zvečer v tabor pretorjanski«, odgovori Lucijan, tako se je zval prišlec, odloži togo (gornjo obleko) in gre Uho v kot k postelji, na kateri je ležal bolnik.

• Oh, tako težko pričakoval je očo zdravnika, tako mu je slabo«, tarna deklioa.

• Bodi mirna, Krigona, morda mu pa vendar odle e«, tolaži Lucijan deklico in položi roko na čelo bolniku. Bilo je razbeljeno, in prsa ao ae burno dvigala, Tedaj bolnik odpre oči in a alabim glasom vpraša: aSi 11 popeljal zdravnika?«

»Se zvečer je iel z doma in se še ni vrnil«, odvrne Lucijan.

• O bogovi moji!« vzdihne bolnik in zapre oči Deklica poklekne k postelji in z jokajočim glasom kliče : •Oh, oče, ti mi ne smeš umreti. Oče, odpri oči in poglej svojo hčer, ki le ne pusti od sebe. Moraš ozdraveti.« Solze vroče se vlijejo is oči mlade Rimljanke na roko očetovo, na katero pritiska Uaoč vročih poljubov.

• Lucijan, pojdi in sažgi nesmrtnim bogovom kadila, da nam ohranijo očeta«, prosi deklica Lucjjaoa, ki je slal poleg nje.

• Ne, Krigona, bogovi nam ne morejo pomoči.«

•Ne veruješ na bogove, Lucijan? Kdo pa nam more pomoči, če ne bogovi? Spolni, kar te prosim, in moli bogove, jaz ne morem V« prosi deklica.

• Ne, bogovi, Krigona, ne morejo pomoči; ampak ohraniti more očeta le On jedini, ki vlada nad oblaki, ki je vslvaril nebo in zemljo, ki je dal luč solncu in milijonom zvezd, ki je dal tudi nam življenje«, odgovori Lucijan in upre velike odi v Erigono, ki ga začudena gleda.

»Kdo pa je on, o katerem govoriš, niso h naši bogovi vsegamogočni ? Ni-li Jupiter vladar nebea in zemlje?« vpraša Krigona mladeniča.

• Ne, to ao iamišJjeni bogovi. Oo, o katerem govorim jaa, je pravi, edini Bog. Oo, kateri 6uje naše prošnje, kateri are iznad oblakov na zemljo in na prebivalce zemeljske, je dobrot(jiv in usmiljen. On hoče arečo in blagor vaem, in ne aovrali nikogar, kakor vaši bogovi. On zamore povrniti tvojemu očelu zdravje«, poučuje Lucijan deklico.

»Moli ga, Lucijan, proai ga, naj oadravi mojega očeta, in ako te valiii, verovati hočem tudi jaz vanj!« Tako proai Krigona mladeniča io ae zopet obrne k bolniku, kateremu je ze mrzel pot roail čelo.

• Hočem proaili usmiljenega Boga, kateri bode go tovo ozdravil očeta, ako je to njemu v duševen blagor«, pravi Lucijan in odide od bolnika, pri katerem ja oatala jokajoča deklica.

ii.[uredi]

Jutranje sonce je prlaijalo izza apeninskih gorft na veličastno meeto. Strehe viaokih palač lesketale eo se v zlatih žarkih. Vse mesto joto se je gibati veaelč e« krasnega dneva.

Lucijan sedel je sam na dišečem vrtu pod košatim kostanjem in nemo zri pred se. Kodrasti lasje padajo mu po visokem temnem čelu. Mrtev je aa veaelo petje živahnih ptičev, ki skakajo po kolatem drevji, mrtev za pisan cvet dišečih rožic. Njegove misli splavale eo daleč onstran morja, daleč na bregova modrega Jordana, v deželo, o kojej krasoti je pisalo sveto pismo samo. V duhu zre beli dvor t rajskim vrtom pri n.?stu Jeruzalem svoj rojitni dom. Pogovarja ae a avojo milo aeatrico in staro mamico, koji obe krije zelena gomila domače zemlje. Njega aamega privedla je usoda Rimljanom v roke, ko je poveljnik Tit oblegal «v»to mee.o, me.to, ki ni spoznalo dneva rlitve. ki ni apoanati bolelo reieo.k. tvojega ampak ae je dalo preslepiti goljufivim zapelj.vcem, W i 0 je pahnil, v prepad - Tudi Lucija« bil j i Ujetmk rimski. Na trgu kupil ga je Flavij. bogat veljak nmaki, ker mn je krasni mladenič jako ugajal. Sedaj stanuje tu ie tretje leto. Fiavij ga ljubi skoro kot sina. tn Engona kot brala Al. vendar je Lucijan vedno reaen in nem. v srcu mu je ostalo domotoije neumrljivo. Erigona hotela ga ja Cesto tolaliti. ali on jej je odgovarjal, da tega, kar ao mu vzeli. ne more povrniti celi avat — namreč njegovih predragih.

Lucijan bil je zatopljen v avoje misli tako. da ni čul lahnih stopinj, po beli poti pribijajoče dekl.ee, katera ae ja tiho vatopila njemu za hrbet io mu obe roki polotila na oči

»Kdo aem. Lucijan?« vpraia ga a apremenjemm glasom

»Erigona«, odgovori mladenič vzdramivii ae it tvojih m.sli.

•Tako si bil zsmilljen, Uko resen, tsko talosten je bil troj pogled; bsls tem se blitsti te ti. Bodi vesel! Glej. oče je dsnes te toliko pri moči. ds pride tedsj kmalu ns vrt vlivat čisti zrak pomladanski. In ti M ne veaelii tega?«

•Da, Erigona, tudi jaa te veselim. Ali prmv tedaj zsmislil tem «e v tsljne muli. kstere so mi satrla vae veaelja. Hvala, Erigona, ti ai me vzdramila in topet aem veael, gledaje veselo tvoje lice in pa cvetočo naravo, katero nan j« Oni nad oblaki okraail a najleplimi umotvori. Veselim ae da je ozdravel tvoj oče.«

• Kaj ne, Lucijan, in ti ti mu pomogal, da je vzdravel.

Ali, nekaj le, oče j« rekel, da bi danaa a teboj rad govoril nekaj valnega, pa ne vem ksj «

•Kaj neki?« vpraia začudeno Lucijan.

»Ne vam. — Ali, Lucijan, zadnjič ai mi pravil o onem Galilejcu; takaj ao ga pa vati očetje krilati, č« ja toliko čudetev delal, in č« j« bil popolnoma tak, o kakortaem ao govorili te tiati ootje v ttari zavesi. Kako te ta imenujejo?«

•David, Salomon, Daniel in drugi «

»Da, la ti imenoval. Tedaj, kako da ga niao tpoznali? « tpratuje ga radovedna deklica.

•Zala kar ata napuh in prevzetnoat posedla njihova arca. Poatali ao alepi ia niao apoznali avojega reieaika. Mislili ao, da bode prilel mogočen v zlatu in srebru, da bode tu na zemlji ustanovil mogočno kraljeatvo. Ali ker ja bil poniien, ao ga zaničevali. In le ubogi in ponitni tposoali ao avojega Odreftenika in ao mu tledili Prevzetni « pa to iakali, kak6 bi ga umorili, ker jim njegovi rasni nsuki niso ugajali, io jim vzbujali v arcu črva veati. Doltili ao ga po krivem, da uči zoper preroke tiare aavaze, da aa Bogu jednacega dela. In Poncij Pilat ga j i aa ta obdolibe obtodil na tmrt.« Pazno je poaluiala deklica Lucijana, ki je navduleno govoril Zdajci te prikaže izza grmovja častitljiva poatava atareg. Flavija Kriva palica in p a 8 U i e n U j | £ J hojo. Ko sneg bela brada pada mu na P J in v aveZ očeh odaeva nekaj mladeniikega ognja. Na licu pa se mu bere. da je vetal iz hude bolezni. Ko ga Erigona zapazi, akoči po konci in mu hiti naproti.

»Opri se na me, dragi oče«, ponuja mu svojo ramo, in istotako g.v prime Lucijan za drugo roko in oba g.i peljeta na kamenito klop pod kostanj. Engon, se mu vsede k nogam, Lucijan pa poleg njega »Voaeli tn«, tla vaju vidim ie jedenkrat v cvetočem vrtu«, apregovori Flavij in poluli roko na Erig no.

•In to ae moramo zahvaliti aamo Bogu, kaieregi časti Lucijan, in katerega čaatiu tudi jaz ielim., pretrga mu govor Engona.

»Da, tvojemu Bogu in tebi, Lucijan, gre zahvala«. pritrdi Flavij.

•Ne meni, ampak B>-gu Batnemu; on aam povrnil ti je ljubo zdravje, da ga apoznal in zavrlo! t« malikv«, odgovori Lucijan

»Želim ga apoznati. in tudi lelel bi ga častiti; zato bi danea rad imel, ako nama z Er.gono aedaj kaj povei o njem in o tvoji veri.« Lucijan jo bil takoj pri prav I jen ustreči želji starčevi.

Pričel juna je razlagali vero krlčansko; podučil ju je natanko o vaeh dogodkih alarc zaveze, o Mojzesu, Noetu, izraelakem ljudstvu, — potem o Devici Mariji, o Kriatuau in njegovih učencih, o plačilu, katerega dobe pohotni častili i onkraj groba, o kaznih, katere zadenejo hudobne ljudi. Vae je govoril Lucijan tako navdutono in prepričevalno, da ata bila Flavij in Erigona kar u vorovana vanj.

•Kje ti ac vsiga tega naučil?« vpraia ga alednjič Flavij.

»Mati mc je naučila, ki je bila verna čattilka Krittuaova.«

•Tako, prav. Ali zamore vsakdo stopiti v to vero' povzame zopet Flavij.

»Da, vaakdo; ker ta vera je za vae ljudi in u vae čaac, in tudi ti lahko priatopil vanjo.« »Jaz ne morem preatopiti, ne amom pustiti vere svojih očetov, dasiravno je vala vera jako lepa«, pri" Flavij.

»Oh oče, ali rea nc moro«? Daj ae kratiti in ne oatajaj v avoji veri, ki je izmilljena. Tako aem trečna, oče, jaz ac bodem dala krstiti; daj sc le ti oče«, proti dekle in objema koleni očetu »Ne morem. Ti lahko prestopil v novo vero«, odvrne jej resno Flavij.

»Tudi ti moral oče Jaz sem obljubili, da se krttii ako ti Bog da zdravje. Proaim te, oče, krati ae! — Pomisli, da potem, če umrjcl brez krsta, te ne bodem videla več; ti ne bodel stanoval tam, kjer bom atano vala jaz in Lucijan, nc bodel zrl obličja Kristusovega, ampak bodel tam — oh bojim so imenovati oni grozni kraj. Krsti ae, oče, lepo to prosim. Raje umrjem j« meato tebe, kakor da umrjcl brez avetega krat*. Lucijan, proai ga le ti! Kaj nc oče,;da ae krstil?« Erigona mu pade okolu vratu in vroče njeno solze močijo lic« dokler sc nc omeči. Kakor biser čista aolza izvije w njegovim očem in ao potoči po velom obrazu v aivo brado. S tresočim glasom reče slednjič: »Saj verujem, Erigona, aaj ae bom dal kratiti.« Flavij ae obrno k Luoajanu in mu pravi: »Ti ai naju spreobrnil in ai nama prižgal luč; hvala ti; pojdi nocoj po avojcga duhovnika, da naju krati.«

III.[uredi]

Erigona sedela je, ko ae je lahen mrak vlegel na večno mesto, v velikanski a srebrnimi svetilkami razsvii- Ijeni dvorani. Cel prostor napajal je čaroben vonj, kateri g« je siril iz srebrne v kolu stoječe kadilnice. Vsa soba bila je odičena z dragimi preprogami, in tla so se lesketala, da si sam sebe videl v njih.

Krigona vstane z mehkega atola in gre počasi po subani. Bila je oblečena v belo krilo in prepasana z modrim Irakom, obšitim z dragimi biseri. I.asje so jej prosto padali po ramenih in se ovijali vitkega telesa. Na lici bere se jej radost in veselje. Nocoj pride krščansk i svečenik, da jo uvrsti inad častilce Kristusove. Komaj čaka, da pride polnoč, ker takrat mora duhovnik priti. Zato sta iz dvorane zginila bogova Apolon in Venera, in na njihovo mesto priti mora podoba Krislova. Mirno poklekne na klečalnik in dvigne v sveti molitvi svoje misli k nepoznanemu Bogu.

Zdajci vstopi v aobo Lucijan. Molče obstoji pri vratih in gleda na čarobno deklico, katera ga ne zapazi takoj. Zamisli ae zopet v svojo domovino. In pred oči mu priplava podoba draga — sestrice njegove, katera bi sedaj morala biti tolikšna kakor Krigona — bila je Miri leta mlajša nego Lucijan in zvala se je Babcla.

»Bahela«, zašspeče Lucijan liho in Krigona ga je čula.

»Lucijan, kaj želiš? kaj si žalosten?« priskoči Krigona k njemu in upre svoje a vitle oči vanj.

Spomnil sem se svoje sestre Babale, katera bi bila sedaj toliko alara, kakor ai li, Krigooa, in žuloaten sem, da mi je že umrla.«

Bodi vesel, Lucijan, saj si dejal večkrat, daje sla v nebesa, ali jej no želiš tega veselja?«

Ali jaz sem tako sam, rad bi umrl tudi jaz, da bi ae ondi združil z njo«, odgovori tožno Lucijan.

Lucijan, naj ti pa jaz nadomeščam sestro, saj jaz tudi nimam nobenega brata, bodi mi bral!« pravi na to veselo Erigona.

Da, li ai mi aealra, kratiti le mora svečenik danes za Hahelo«, odgovarja Lucijan. Flavij je v tem vstopil v dvorano.

Erigona hiti liki plaha srna k očetu, pade predenj in povzdigne roke k njemu: »Oče, kaj no da dovoliš, da je Lucijan moj brat in jaz seslra njegova, li pa oče obeh?« StrmC gleda Flavij svojo hčer in Lucijaaa slednjič spregovori:

Lucijam, stopi bližje! — Ti vel, da sem te kupil M trgu kot sužnja; da sem te ljubil, da te nisem imel

  • a sužnja, tudi ve«; da si bil pofttea, zvest, vem jaz; da

»i bd Erigoni zvest prijatelj in po«ten, tudi to mi je znano. Ne bodeš brat Erigoni, ampak nocoj bode« oproščen in po krstu z vet« naj vaju srsčen zakoaaki par.« Stareo umolkne.

»Ne saaluiujem tega«, odgovori Luoijan.

»Sodbo prepusti meni«, ga ssvrne Flavij. Erigona pa ihtč objame svojega odeta in potem Lucijana, ki jo gorko poljubi na čelo. Noooj prejela bode Erigona dva zakramenta.

IV.[uredi]

Da je bilo v istem času razkošje v Bimu razvito do konca, znano bode vsakemu, ki se je količkaj pečal z rimsko zgodovino. Polno je bilo mesto lahkoživcev, ki so na dragih pojedinah in zabavah zapravljali imetje svojih starišev noč in dBn. Kadar so zabredli v dolgove čez glavo, so pa iskali, kje bi se zopet dobili novi viri za nadaljevanje razkošnega življenje. Skušali so se vriniti za zete bogatim Rimljanom, ali pa so se prilastili tujega premoženja na kak drug način. Dvor cesarski je bil sum vedno v denarnih zadregah in da ai je nekoliko opomogel, lastil si je premoženje bogatih Rimljanov Ako je bil kak bogataš le količkaj na sumu kake pregrehe, takoj ga je dvor obsodil na smrt in premoženje pripadlo je potem dvoru, nekaj pa ludi onemu, ki je ovadil bogatina.

K Flaviju je takrat zahajal nek rimski plemič Scipijon, ki je s svojimi prijatelji pognal skoro vse svoje premoženje. Še je siccr veljal za prvaka v mestu in je imel vstop v najodličmše rodbine rimske, ali v resnici bil je pa popolnoma na praznem. Ali on se ni dosti brigal zato, saj je vedel, da mu Flavij roke svoje hčere ne odreče, in tako postane on jedini dedič bogastva Flavijevega. Zato je še bolj brezskrbno poganjal zadnje svoje beliče, češ, saj potem pridejo Flavijevi na vrsto. Flavij ga jo nekoliko čislal, ali le zaradi njegovega očeta, Erigoni je bil pa jako zopern.

Kmalu ko sta se Flavij in njegova hči spreobrnila prišel je zopet plemič obiskat Flavija. Bil je danes krasneje napravljen in držal se je resno. Ko vstopi v krasno dvorano, sedeli so vsi trije, Flavij, Lucijan in Bahela, tako se je Erigona sedaj zvala, pri mizi in Lucijan je ravno pripovedal o razuzdanstvu v Rimu. Flavij povabi prišleca k sebi. Po kratkem pozdravu in brezpomembnem vsakdanjem razgovoru pričel je Scipijon napeljevali govor na svojo stran.

Dobil sem službo pretorja (predstojnika), in sedaj bode, treba pričeli resno življenje«, prične Scipijon. »Nastran bo treba pustiti vse zabave in gostije in privadili se bo ireba domačemu življenju. Zato sem sklenil poiskati si družice.« Scipijon prestane.

To bode« pa že dobil, bogate Rimljanke se bodo kar pulile za te, posebno ker ti je odprta tako lepa prihodnjost «, odgovori Flavij.

»Kaj se brigam za vse Kimljanke, jedna sama bila bi mi najdražja, in ta je tvoja Erigona.« Tišina nastane. Erigona se strese. Luoijan vatar.e in hoče spregovoriti, ali Flavij ga prehiti. »Žal d. ti ne morem .polniti željo. Engona ali bolje Rahela jo soproga tu stoječega Lucijana..Engona vstane in ee vatopi k Lucijanu. Soipijon oblo* m * * beeede, ali ne najde primernega govora, alednjič pnuic.

»Ti ai dal avojo Mor sužnju ?«

»Nc sužnju, ampak prijatelju, kateri je je vreden. Soipijon vstane in gre po dvorani psrkrat gori in doli molče, slednjič postoji pred stojali, kjer sta stala Apolon in Venera nekdaj.

»Kjo je Apolon in Venera. Flavij*«

»Odstranil sem ju. ker sem. vedi. postal kristijan«

»Tako, Flavij. na stara leta si premcnil vero. Seli ne bojii, da cesar to zvo. stalo bi te glavo »» straii ga Scipijon.

»Ne bojim se cesarskega dvora, bojim ee le Boga.«

»Zdravstvuj. Flavij. Da te ne bodem več obiskal, razume se samo ob st bi. ker nimam navade obiskovati kristijanov in nisem njih prijatelj«, reče slednjič Scipijon in ogrnivči svojo togo odiel je z velikimi koraki iz dvorane. penil se je jeze. da mu je nsčrt tako spodletel. Sklenil jc iti takoj na dvor in ovadili Flavija, da je kristijan. _

Malo uiest je, kojib da bi bila popila toliko državljanske krvi. kakor mesto K.m Ob času republike je v državljanskih vojskah tekla kri v potocih in za časa cesarjev je bilo kristijanov pomorjemh na tisoče. Vedno ao gorele gromade, na katerih so se sežigali neustrašeni častilci Kristusovi; v amfiteatrih so se metali levom in tigrom v hrano, ali pa jim je rabcij posekal glave. Zopet je naložena gromada na moriji, na kalen bodo danes sežgani knstijani. Itadovedno ljudstvo rimsko se zbira, da bi giedalo nesrečne žrtve zvijati se v gro zovitih bolečinah. Kim. lo je tebi v zabavo! — Ljudstvo Šepeta: »Danes bo aojen Flavij, oni bogati in imenitni Rimljan, prvi velika« rimski. To mora v tej veri n, neKaj posebnega biti, ker so vsi Uko etanovitni.. Trinog se prikaže in se vsede na sodni stol, krog njega valopijo se pa rabelji, ki čakajo njegovega povelj, »Flavija«. spregovori trinog.

V trenutku pripeljeta dva rabelja starega Flavjje, njegovo hčer in Lucijana. Ti*ina nastane.

Si Ii v resnici prestopil h Kriatovi veri, Flavij?. vprafta sodnik. Flavij pntrdi.

"Premisli se in časti stare bogove, ne pahni tebe in svoje mlade hčere v pogin, jedna aama beseda zamera retiti vas vse tri«, prične zopet trinog. »Ne zgubljaj zastonj besedi, ker, kar sera sloni. Storil sem s premislekom in se nisem prenaglil. Svojega Zveličarja ne zatajim, niti moja hči ne bode tega stonla. Ako umrem jaz, naj gre ludi ona z menoj v oni rajski dom Izreči urno svojo sodbo! Lucijan, stopi bližje! Sedaj se združila na veke.« Kngona obiatne svojega očeta.

Smrt na grouiadi«. glasi se sodba sodnikova Vsi trije stopijo ria gromudo, stari Flavij v sredo, na levo Itahela. na der.no Lucijan Vsem sta mir in radott sijala iz obraza in mirno »o čakali, da rabelj zapali pod njim. Tiho so molili k Higu.

Dim jih počne že obdajati, in F.rigona stala je liki angelj v beli obleki opiraje starca, kojemu se je obraz svetil, in Lucijanu igral je rajski smehljaj veselja na ustnicah. 7.e jih je jelo duAiti. in starček omahne, tako ludi Itahela. Lucijan vjame deklico v roke in jo podpira Lucijan.alividit an<eja s palmovo vejo?« vpraAa slednjič Itahela in mu omahne iz rok. Tudi Lucijan se je zgrudil. Srečni Lucijan, sedaj se bode S združil a sestrico in materjo, po katerih si vedno hrepenel, in Hahela in Flavij. katere si ti pripeljal v nebesa. stala ti bosta na strani.