Lucifer zveličan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gromovnik Ilija Lucifer zveličan
(Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom)
Jakob Kelemina
Sv. Matija
Dovoljenje: Copyright.svg Delo je avtorsko zaščiteno. Brez ustreznega dovoljenja ga ne prenašajte v Wikivir!
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela sta v sijajnem gradu brat in sestra. Brat je bil junak in je hodil po svetu in iskal priliko, da pokaže svojo hrabrost, sestra pa mu je čuvala dom. Imela je krasen vrt, poln najplemenitejših cvetlic. Sredi vrta je bil grm, ki je nnosil samo en zlat cvet. Blažen je bil njegov vonj in blažene so bile moči, ki jih je imel v sebi. Ko pride deklica neko jutro na vrt, se od nekod prikaže mož, ki je šepal na eno nogo. Zaprosi jo, naj mu utrga cvet z onega grma. Preden se je dobro zavedla, kako in kaj, je že tujec držal cvet v rokah in z njim izginil. Bilo je, kakor da je z enim cvetom izginila vsa lepota vrta in veselje. Cvetlice so ovenele in ptičke onemele. Deklico oblijejo solze žalosti in težko je dočakala večer, da pride brat. Ko se je vrnil, jo je vprašal: »Kaj ti je, sestrica, da stojiš pred mano solznih oči?« Pove mu, kako ji je odnesel kruljavec najlepši cve z vrta. Reče ji: »Ne jokaj, cvet ti prinesem, pa najsi mi je iti do konca sveta. Dokler ga ne dobim, se ne vrnem!« In res je šel po svetu. Hodil je od kraja do kraja, iz mesta v mesto, pa o cvetu ni videl in slišal ničesar. Slednjič pride do visoke gore, a na njenem vrhuncu zagleda velikanski grad, zidan na štiri vogle. Na stotine služabnikov je hodilo noter pa ven. Vpraša, čigav je grad. Povedo mu: »Gospod se zove Lucifer. Vse, kar ti vidi oko tu okrog, je njegovo.« Prosi, da naj ga povedo k njemu. To se zgodi in Lucifer, ki je bil prijazen, toda resen mož, ga sprejme v službo. Junak mu je bil zvest in poslušen sluga in gospod ga je imel v čislih. Priteče leto dni. Tedaj ga pozove gospod k sebi in reče: »Glej, zvesto si mi služil leto in dan; povej, kaj hočeš imeti v plačilo.« Nato mu pravi junak: »Doma imam sestro in njej je odnesel šepast mož najdražje, kar je imela, svet s čudodelnega grma. Od tistega časa mi sestra hira in ne vrnem se prej, dokler ji ne pripravim cvet nazaj in ji tako vrnem zdravje in veselje. Pri tebi nekje je. Pomozi, da ga najdem! Tega te prosim za plačilo.« Gospod ga posluša in reče: »Če je tako, kakor praviš, bo cvet tvoj, ker je taka pravica.« Vzame rog s stene in zatrobi vanj na enem oglu gradu. Na glas trobente je prihrumelo toliko služabnikov, da se jih je kar trlo na dvorišču. Vsakega izmed njih vpraša gospodar, ali ve kaj o onem cvetu, nobeden ni nič vedel. Gresta k drugemu in tretjemu in četrtemu grajskemu oglu; ob vsakem zatrobi gospodar in pozove svoje služabnike, ali nikjer ne izvesta tega, kar bi rada. Že sta mislila, da je pozvedovanje zaman, kar se prikaže od nekod majhen šepast služabnik in tudi tega vpraša gospod, ali ve kaj o tistem cvetu. Mož prizna: »Imam ga, gospod, ali ga ne dam. Imam še devet in devetdeset drugih; vse druge dam, samo tega ne.« Ali gospodar ga prisili, da prinese cvet, ki ga jezno vrže junaku pod noge. Junak se hoče nato posloviti od gospodarja, a on mu namigne, naj gre z njim. Prideta v gornje grajske prostore. Vse je bilo preoblečeno v damašku, vse se je svetilo v plamtečem sijaju. Ko stojita v sobani, kjer je gospod spal, se junak po neprevidnosti dotakne z mezincem gospodarjeve postelje – prst mu hipoma odgori, tako da pade ostanek na tla kot utrinek od sveče. Junak vtakne bolečo roko v plašč, kjer je imel čudežni cvet, in prst na roki je spet cel. Gospod je dolgo molčal, potem pa reče: »Vidim, junak, da je milost s teboj. Daj, povej mi, kako naj se rešim življenja v gorečem gradu? Oči me bole od večnega plamena in svetlobe, želim si teme in pokoja. Glej, cvetlica ovene, kadar preteče njena doba, in žival premine, a jaz ne morem. Povej mi zdravila, ako moreš.« Na te besede reče junak: »Vsak bol ima svoj lek, tudi tvoj ga ima. Idi, človek, na onile grič; tam najdeš suho steblo, poklekni k njemu in ga drži, dokler ti pride odrešenje. Prišlo ti bo.« Torej sta se ločila. Junak je odrinil proti domu, kjer je našel sestro in ji izročil cvet. Vrnila se je pomlad v njen vrt in veselje se je spet naselilo v njeni duši. A gospodar plamtečega gradu je storil, kar mu je veleval junak. Na griču je klečal in držel v rokah suho steblo dolgih sedem let. Nokoč ponoči prebudi junaka glas, prihajajoč iz daljnih daljac: »Reci onemu vstati, ki si mu velel poklekniti!« Drugo noč je prodrl k jinaku spet isti glas skoz tmine še bolj proseče in milo. Pokliče sestro in ji pove, kaj se mu je zgodilo. Ona mu reče: »Poslušaj še nocoj: če ti ukaže še danes, se jutri podaj brez odlaganja na pot!« In res se je slišal ponoči spet isti presunljivi vzkrik, proseč in vzdihujoč: »Reci tistemu, naj vstane, ki si mu velel poklekniti!« Drugo jutro se brat napoti v one kraje, kjer je mislil, da najde Luciferja, gospodarja gorečega gradu. Dolgo je blodil po svetu, slednjič je našel pot v tisti gozd. Že od daleč je videl štor ves porastel z mahom. Štor je imel podobo sključenega človeka. Ko stopi bliže, se oglasi iz panja slaboten glas: »Vendar si prišel!« »Da, prišel sem, vstani!« mu ukaže. Štor se zgrudi na tla in razprši na prah, a iz njega se vzvije bel golobček in zleti naravnost proti nebesom. Suho steblo pa je pri tej priči ozelenelo.