Luč na oknu
| Luč na oknu. Anonimno |
| |||||||||||||
»Postavila bom luč na okno, dokler ne prideš domov, moj sin.«
»Ni potreba, mati, kajti predolgo bi morala goreti,« reče mlad človek ter nekako nemiren odpré sobna vrata.
»Pač, pač, noč bo temna in ulice so ozke, lahko zvečer, ko se vračaš domov, kam zadeneš ali padeš. Ne pozabi torej, Martin, luč bo gorela na oknu, dokler se ne vrneš.«
Bila je čvrsta Primorka, ki je tako govorila s svojim sinom. Pridno je poravnavala in gladila perilo, ter je belo, kakor sneg pokladala v pripravljeni jerbas. Mati je bila vdova in to je bil njen edini zaslužek, katerega je krvavo potrebovala. V majhni sobi so bili poleg Martina še štirje otroci, premajhni, da bi materi kaj prislužili, veliki pa dovolj, da so povžili ves njen zaslužek pri perilu. Martin je bil šestnajst let star, lep, zdrav mladenič.
»Ko bi bil le bolj postaven in možat,« tako je večkrat zdihovala mati, toda Martin se ni mnogo ménil ne za prošnje, ne za svarila svoje matere. Bil je čuden dečko. Doma ga ni bilo moči obdržati. Dan za dnevom pohajkoval je ob morju, čakal na ladije, ki so dohajale in odhajale, dražil in nagajal je ljudem ter metal kamenje v morje. — Preslaba je bila Martinova mati, da bi ga bila pravočasno dovolj strahovala; pa saj tudi ni mogla, ko bi bila tudi hotela. Morala je od doma za kruhom in otroci so bili sami sebi prepuščeni.
»Spriden Martin še ni,« tolažila se je mati, »le lahkomiseln je in upati smemo, da z leti postane tudi modrejši in postavnejši. Ko bi le toliko slabih tovarišev ne imel na bregu; ti ga vedno vabijo seboj. Pri ladijah vjemó kak krajcar, ko pomagajo prekladati blago in to jih ravno mika na breg.«
Tako je razmišljevala in tožila sama sebi mati Martinova, ne vedoč, kake misli da rojijo sinu po glavi. Zato je pridno nadaljevala svoje delo; zvečer, ko Martina ni bilo domov, je postavila lučico na okno, da bi sinu svetila na potu domov. Toda lučica je dogorela in ugasnila po noči, a Martina le ni bilo domov. In ker se je to ponavljalo več noči, jela je mati povpraševati ter zvedela, da je Martin pobegnil po svetu in sicer z ladijo na široko morje. Življenje doma mu je bilo predolgočasno, materino oko je čulo prepazljivo nad njim, in zato je zapustil dom, da bi po svoji volji hodil svoja pota. Razne misli, razni naklepi so ga spremljali na tem potu, izgubil se je v vrtincu življenja, vendar besede materine: Ne pozabi, luč bo gorela na oknu, dokler se ne vrneš, bile so mu vedno pred očmi.
Martin je vstopil v službo k vojakom na morju, k pomorščakom. Njih neredno, divje življenje ugajalo je Martina; danes tukaj, jutri tam, povsod kaj posebnega, kaj novega, to ga je veselilo. Res je sicer v začetku bil večkrat v strahu, ko je jel razsajati vihar na morju, ter premetaval ladijo med groznimi morskimi valovi, a kmalo se je privadil vsemu in niso ga imeli na ladiji skoro bolj drznega pomorščaka, kakor je bil naš Martin. A tudi tedaj ni mogel popolno zadušiti opominov na materine besede. V nekaterih letih se je Martin ves spremenil. Lice mu je ogorelo vsled pekočih solnčnih žarkov, glas mu je postal globok in hripav vsled obilnih žganih pijač. Pomorščaki so znani kot veljavni pivci.
Martin ni bil dober človek, bil pa je dober pomorščak, zato je pridno napredoval v svoji vojaški službi. Prijateljev in vesele dražbe ni nikoli pogrešal, kajti Martin ni skoparil z denarjem; kar je imel, vse je rad izdal v veseli družbi. Berača, ki ga je srečal na obrežju, obdaril je bogato, zato so ga radi imeli vsi, ki so ga poznali. Le včasih je bil otožen in tedaj je mislil na mater, na katero bi bil rad pozabil, a ni mogel. Otožnost svojo je vselej topil v pijači, a ko se mu je razkadila pijanost, vrnili so se zopet njemu zoprni spomini.
Tako je minulo Martinu leto za letom; bil je štirideset let star, vtrjen kot pomorščak, ki je žganje pil, kakor vodo ter se Boga spominjal le takrat, kadar je preklinjal. Prevozil je mnogo morja in videl je razne kraje. — Nekdaj se je bližala ladija po dolgi vožnji suhi zemlji; svetilnik se ji je že videl v daljavi, bil je svetilnik blizo Martinove domovine. Pomorščaki so bili vsled dolge viharne vožnje zelo trudni in veselili so se, da kmalo stopijo zopet na suho. Vesel je stal tudi Martin na krovu ladije, ter gledal proti svetilniku; zamišljen je kadil smodko in se gotovo spominjal svojih davnih dni, svoje stare matere, ki javaljne sedaj še živi in se še spominja svojega izgubljenega Martina. Krepko je potegnil dim iz smodke, da bi si omračil svoj pogled in zadušil te neprijetne spomine in ni zapazil, da je vtrinek od smodke padel v spodnji del ladije ter se hitro vnel v goreč plamen. Vojaška straža hitro zapazi plamen.
»Ogenj! gorí! gorí!; Taki obupni glasovi se čujejo od vseh strani. Bili so po pravici obupni. Zakaj plašen je že ta klic, ako se začuje med hišami na suhem, ko je vendar ljudem mogoče bežati. A ogenj na ladiji, ko je okoli in okoli brezdanje morje, to je prizor, da si ga strašnejšega ne moremo misliti.
Tudi ob tej priliki je bilo vse takoj v največjem neredu. Rešilni čolni, ki so jih imeli pri ladiji, so bili takoj polni, drugi pomorščaki in potovalci pa so obupni tekali po krovu ladije, gledajoč bližnji svetilnik, ki jim je kazal, da bi bili kmalu v zavetju, a vendar so predaleč, da bi mogli priplavati do nabrežja. Neki star mož klical je ves obupan: »Da bi pač še enkrat videl svoje otroke!« Drug mlad popotnik z nevesto, mati z otrokom v naročju, klečali so sredi krova ter dvigali svoje roke proti nebesom za pomoč.
Načelnik ladije ostal je miren, ohranil samozavest in dajal svojim podložnim vojakom ukaze, da bi kolikor mogoče največ popotnikov rešili, ker so bili brez vspeha vsi poskusi, pogasiti ogenj. Sam je sklenil vtopiti se z ladijo vred v morskih valovih. Med vsemi pa se je najbolj odlikoval Martin. Marsikaterega je še spravil na rešilne čolne, ko so se ga že branili; sam nase in na svojo rešitev niti mislil ni. Slednjič so odvezali rešilne čolne od goreče ladije, na kateri se je ogenj vedno bolj širil. Poslavljali so se popotniki rešeni na čolnih in v smrt obsojeni na ladiji. Kapitan je stal z Martinom na krovu ladije; plamen se jima je vedno bolj približeval in videla sta, da imata le še malo trenutkov časa.
»Kapitan, kmalu bo skončano.«
»Da, Martin, kmalu! Daj mi svojo roko. Dolgo časa sva skupaj brodarila in krmarila po morju, sedaj se kaže, da sva na zadnjem potu. Bog bodi nama milostljiv!«
»Še je mogočo, da se rešimo, kapitan; le upanja ne smemo izgubiti.«
»Jaz nimam ničesar iskati na svetu. Mene ne pričakuje doma ne žena ne otroci. Ako vtonem, bo hitro pozabljen moj spomin.«
Bile so to zadnje načelnikove besede. Razpoknile so se na ladiji vrele vode in tema je nastala za nekaj trenotkov — ladije ni več, le kosovi njeni plavajo po morju.
Martin jo izgubil zavest ob razpoku. Ko se je zopet vzdramil, čul je okrog sebe šumenje vode, videl je v bližini svetilnik, držal je še v roki kos deske, ki je z Martinom priplavala na nabrežno peščevje. Previdnost božja je čula nad njegovim življenjem. Oslabljen in pobit leži dolgo časa obnemogel ter si ne more nič pomagati.
Oblaki na nebu so se v tem pretrgali in luna je razsvetlila temo noč. Martin se ozré okrog po peščevju in spozna, da je blizo doma, blizo ondi, kjer mu je pred toliko leti mati naročila: »Ne pozabi, luč bo gorela na oknu, dokler se ne vrneš domov.«
Dvajset let je že bilo od tedaj. Sedaj je gotovo mrtva skrbna mati in ugasnila je tudi luč na oknu. — Morda pa vendar kaj zvem o materi v domači vasi. Zato se napoti Martin proti domu; težko je hodil, a želja po domači koči gnala ga je naprej. Videl ni mnogo, a vendar spoznal tudi po noči, da se je vse spremenilo v domačem kraju. Ulice, ki so vodile do rojstne hišice so, postale široka cesta z lepimi hišami ob obeh straneh. In tam na koncu mora biti domača hiša, ako še stoji.
Zdi se mu, da sveti od tam slabotna lučica. Martin pospeši korake. Ni se zmotil. Hišica je še, kakor je bila nekdaj in na oknu brli lučica. Glasno bije Martinu srce. Razne misli mu begajo po glavi.
Ali pač velja še njemu lučica na oknu? Ali morda res še živi skrbna stara mati?
S strahom potrka na duri; začujejo se počasni koraki in na pragu se pokaže stara ženica s snežno belimi lasmi na glavi.
»Kdo je?« vpraša žena s slabim glasom.
»Ubog pomorščak, kateremu se je potopila ladija, prosi prenočišča,« odgovori Martin s trepetajočim glasom, spoznal je namreč takoj svojo mater.
»Le bližje stopite v hišo, zunaj je neprijetna mrzla noč. Gotovo vas je luč na okuu privabila do naše hiše. Ta lučica gori že sedaj nad dvajset let vsako noč na oknu. Imela sem nekdaj sina, a zapustil me je in zanj sedaj gori lučica. Večkrat sem si pristradala pri kruhu, da sem kupila olja za luč. Zdi se mi, da se mora še vrniti, predno umrjem. Drugi moji otroci so mi vsi pomrli, le izgubljeni Martin, zdi se mi da še živi. Zato bom lučico prižigala, dokler ne pride.«
Ogoreli pomorščak se sklone na kolena in začne jokati kakor otrok; on, ki ni poznal solzà nikoli v življenju, tudi v onem trenutku ne, ko se je ladija topila pred njim.
»Mati!« vzdihne, »sedaj vam ne bo več treba prižigati luči na oknu, Martin se je vrnil domov.« — In tedaj sta bila srečna mati in sin. — Življenje je zmodrilo Martina, bil je odslej skrben sin svoji materi; prepričal se je, da kakor ni ugasnila lučica na oknu vseh dvajset let, tako tudi ni ugasnila ljubezen v materinem srcu. Vestno je skušal popraviti, kar je zagrešil.