Luč lepote
| Luč lepote Marija Kmet |
Objavljeno pod psevdonimom Kmetamarija.
| |||||||||||||
I.
[uredi]Prelestne sanje so šustele po vrtu in vsemogočna krasota jih je obdajala.
Jesen je padala po njej in govorila je o krasoti narave, ki umira in vendar še živi v lepoti, v tistih rdečih barvah, ki polzijo v neštevilnih biserih in se spajajo v mavrične odaliske.
Stal je ves prešeren v jesenskem solncu in roke je zamahnil po ozračju, globoko zavzdihnil in se zagledal v daljo. Lepo je bilo tisto življenje, ki je plulo pred njim. Lepa misel, vsa svetla in jasna je polzela v dolgi črti, ni se zgenila in ne pretrgala.
Močna je ostala in jasna.
Ni bilo dolgo, ko je še sameval v tihi žalosti, ko so mu misli prihajale v samih gručastih oblakih, temnih in sivih, v razcefranih meglah, težkih in do tal segajočih.
Duša je klonila k tlom in ni bilo niti ene luči, niti ene jasnosti.
Vse je bilo zavito v težko mreno, in koprneče srce se je vilo v bolečinah, ono srce, ki je bilo še tako mlado in tako žejno življenja, svetlega, bujnega, z rožami in barvami prenasičenega.
Tako slab je bil, da se mu je opotekla noga, kadar je hodil po jasnih potih, da se mu je zmračilo pred očmi, kadar so mu pogledi uhajali k solncu. Da so mu omahnile roke, če so hotele poseči po žarkih.
Zdaj pa je bilo drugače.
Izpregledal je v dan.
Temna noč je ležala daleč za njim, niti onih senc ni bilo več.
In zaorila je v duši koprneča pesem o mladosti. – In vsa svetla je bila njegova pot. Prišel je bil konec oni smrti sredi življenja. In porajale so se slike v duhu, in ves vesel je bil odmev tistih glasov, ki so polzeli iz njegove duše, mlade in sveže.
II.
[uredi]Prišel je ta človek ob koncu svoje smrti v življenje, mogočno in bojno, polno resnosti in močnih črt.
Stopal je po strmem klancu, više in više in je obstal na vrhu, in pogled je objel ves svet.
Močan je bil –, zakaj, prerojenje iz teme in megel je lepo, je nebeško, je življenje. – In hotel je bivati na hribu, da bi videl ves svet pred seboj, da bi ga pozdravljalo jutranje solnce že z najsvežejšimi žarki, da bi ga obdajala čistota gora. Hotel je delati, hotel je zidati tu gori, po delu pa je hotel stopiti v dolino in učiti o lepoti.
Vzel je orodje in sekal je v kamenje, da bi postavil stolp luči lepote, da bi razžarjala srca človeštva.
Krušilo se je kamenje, skala za skalo je odnehavala. Pod hribom pa so ustajale črne sence, dvigale se više in više.
Dolge halje so se opletale krog nog; črne pošasti so bile to, misli izkušnjavca. In rogale so se človeku vrh hriba:
»Kaj počenjaš? Zidaš? – Pusti vse pri miru in pojdi s hriba! – Tam doli je življenje, tu gori je smrt. Tam doli boš hodil po širokih cestah; kaj bi tu?
In tudi – bodi – pa moraš biti človek v moči! – Ti pa – slabič si!
Misli ti trepečejo, duša omahuje – kaj bo igrača tu gori! Pride veter, razmakne krila – in po njem bo, po tvojem delu in – po tebi! – Vrzi orodje v kraj – pojdi za nami! – Vrni se »človek«! Človek se je dvignil.
Potno čelo se mu je bilo ohladilo –, mrzlo je bilo kakor led. Zamahnil je z roko proti sencam in dejal: »Pojdite! – Kaj mislite, da duša boleha na neozdravljivi bolezni? Ne – niste me ugrabile – ne me pomorile – sence meglene!
Bili so smrtni udarci, pa duša je bila še močnejša, duh krepkejši.
Otresel sem se vsega, stopil sem na pot, strmo v klanec, navzgor – do vrhunca! In zdaj sem v delu, in ko ga dokončam, bo zaorila himna po širnem svetu, bo zadonelo stotisoč glasov v širne dalje, bo zasijala luč v srca človeška –!
In zidal bom – ko bodo stali zidovi, in bo stalo moje delo – tedaj bo konec bedi človeštva. Stopil bom med nje – in jih vabil v čistoto narave. Tu gori je Bog, tu gori je lepota!«
Zamahnil je še enkrat z roko – in izginile so plašne megle.
Tam spodaj pa so hodili trumoma in polegali po jarkih. Njih glas je bil: »Kruha, kruha nam dajte!«
In padale so solze bolesti, padale so krvave srage. In širom, širom je stopala bela smrt, zmagoslavno se smejala z nasmehom, ki je bil led in smrt. In tista smrt je padla v dušo. In duša je prešla v telo, v nemo telo. In telo je rodilo dušo, in ne duša telesa.
Zato pa je bilo vse v prozo izreka odeto, vse pregrešno, vse bolno, do neba vpijoče. Prišel je glas preko gora: »Rešiteljev nam dajte! Dajte nam luči! Tema nas umori, nas duši!« In kazale so žene deci žareče nebo in govorile koprneče: »Glejte tam gori je Bog – usliši nas – molite!«
Raslo je zidovje, dvigal se je stolp. Pa donelo je od vseh strani škodoželjno, nasprotujoče vse grozeče se grohotanje: »Ha – ha!«
Pusti v nemar prazne marnje, človek! Kaj nameravaš? Ha – stolp zidaš, delo delaš – luč prižigaš! – Ha – ha – se ti sanja?
Veš kdo smo mi? Zakoni – zakoni so jasni in tirajo človeštvo v bogastvo in v uboštvo in v propalost. Taki so zakoni – mogočni so. Lepote ne kažejo – jo uničujejo. Pa – kaj bi z lepoto? In čemu rušiti zakone, ha – čemu? Človek jih je priklical sam, sam jih postavil, in sam se jim klanja. Ha – klanja do tal!«
Človek pa je zrl preko gora in govoril:
»En sam zakon je, in ta je zakon narave, zakon lepote!«
In čelo se mu je posvetilo, in iz oči je lil žar svete resnice. –
Pa prihajalo je polno drugih ovir, težkih in močnih.
Prihajala so zagonetna vprašanja človeštva, in prihajala so spoznanja laži, ki so jo imenovali tam doli resnico. In pod silno težo je razpadalo zidovje, se je rušilo. In pomnožil je svoje sile človek. – Ni ga omamljalo divje in razbrzdano protje življenjskih sil.
Iz nova je pričel – in dokončaval. –
In – dokončal je stolp.
Luč lepote je vžgal v njem, da se je razlivala daleč po vsem svetu. Ni dosegla vsa srca, če tudi jim je žarela v obraz. Pa zakrili so obraz, da se jim ne bi bleščalo.
Reveži so bili – daleč jih je bilo privedlo uboštvo na lepoti.
III.
[uredi]In človek sam je stopil med nje, prijel jih za roko. Pa udarjali so nanj s palicami, bili ga s pestmi, in ga imenovali umobolnega in očitnega norca.
V dušo so ga ranili.
Pa se je nasmehnil bolečinam, in podal jim je obe roki. da so se jih vprijeli in da so šli za njim na pot k spoznanju lepote.
In glejte, udarjali so še po njem.
Človek je mukoma drgetal bolesti nad toliko trdovratnostjo, pa vedel je. da niso krivi sami temu, temveč, da je krivo življenje, in življenja neusmiljeni zakoni, ki so jim razcefrali duše v majhne, drobne, borne kose. In do pota enote teh duš je bil križev pot.
Podajali so se na pot v dom luči lepote, gori na goro. Pa sredi pota so se vračali – le nekateri so dospeli do nje. In človek je stopil še in še med nje.
Govoril jim je:
»Glejte – glejte – glejte!«
Ne hodite s slepimi očmi, ne pustite, da bi vam zakoni življenja ugašali luč vaših oči. Glejte – in še enkrat: glejte!
Pa je stopil eden izmed tistih, ga prijel za roko in govoril:
»Kako naj gledamo? Zavezane oči imamo vsled bede in lakote.
Kaj naj gledamo? Trnje se vije krog nas, smrad in gniloba se širi po naših bivališčih. Smrt prepeva himne krog nas – smrt uživa sadove našega dela, v mukah storjenega – kako naj gledamo in kaj?« In stresel se je mrazu dušne bede. – – –
Človek pa jim je dejal: »Zaveze imate, beda in lakota vam jih je dala na oči.
Stopite iz vaših hiš – dvignite se!
V srcu vam gori luč, ki vas bo ogrela že pri misli, da živite.
Ali veste, da živite? Ali veste, kaj je življenje? Življenje je lepota.
Življenje je tako lepo, je tako veliko, je tako sveto! In četudi vas bode lakota, vas tepe beda, življenje je v vas, ako boste gledali lepoto z očmi lepote!
Zarja v zarji se poraja vsak dan – dan na dan – leto za letom.
Narava je lepota. In vsak izmed nas je del narave, je spet celota, eden – in on sam! – Samo on – in vsi drugi so spet v njem –! Vsako delo vam priča o lepoti. In človek je lepota v tem, da vidi lepoto – vaše oči ne bodo več zavezane.
Glejte svet! – Vse je za vas – vse za človeka! In če je svet za človeka, kako velik je on sam, on v spoznanju življenja v življenju.
Otresite se zakonov parfuma med vas potrošenega, otresite se zaves preko vaših oči prevezanih!
Glejte, tam gori sveti luč lepote, pridite in prižgite si jo v srca, v duše! – In potem pojdite z njo med vse one, ki so še revnejši od vas.
Živite lepote v lepoti življenja!«
Ljudje so se začudeni ozrli naokrog in odhajali proti domu.
Pogledali so v se in se jeli ozirati v svoje duše. Videli so zarjo – in lepoto so našli v njej. Videli so žarke, videli so cvetice, videli so vrno zemljo. In videli so v vsem lepoto. In videli so ljudi, tudi v ljudeh je bila lepota.
Tedaj so začutili v sebi tisto luč, prižgano v človeku, luč, ki jim je posvetila v dušo in srce, da so zamogli gledati.
In dejali so:
»Kaj nam je bilo?«
V mrazu smo tavali – v ledu vstajali. In zdaj nam je tako dobro, polno toplote in miline.
Glejte, nismo vedeli, da živimo.
Kakor more smo se vlačili po tleh med golaznijo. Še blato nam je bilo prelepo. Zdaj pa nam bo zasijala luč lepote! – Ha – pa smo dejali, da smo reveži! Bogatini smo – bogatini!«
In radostna himna je zaorila preko sveta.
Visoko gori na nebu pa je sijalo solnce, veliko in zlato, in razlivalo žarke v prešerni luči ...