Luč (Tomaž Šalamun, 2)
| Luč Sončni voz Tomaž Šalamun |
| |||||||
Vošči, tremendast.
Kmalu ne boš več voščil.
Pocinkan silvanec, kamna lupa, nag na
travi.
Vemo, da je reka voda.
Vemo, da Kristus peče.
Jasno, da imajo cerkve zidove.
Jasno, da ima voda obliko ledu.
Na oltarju so lučke.
Nad reko polno mušic.
Jem in pohištvo poka.
Vlaki so si dejansko skopali tunel pod mojo
hišo.
Vedro, če je prebito kot žuželka s
slamico, se vrti okrog svoje osi in
štrika, od katerega je odvisno. Zdaj je
toplo, zdaj je sonce. Zdaj ni
zime. Nerval ni imel
plašča. Ni imel Giannija, da bi mu
stregel. Nerval je bil
brez vrtnarja, ki bi mu avto pral,
ko je potoval na vzhod. Popadla ga je
slast viseti na kandelabru.
Zakaj bi ne hoteli
belega žeblja? Ima ime. Divjak svojo travo
smehlja.
Vse, kar je težka soboljevina,
naj pade v omaro.
Kako narediti red po postelji.
Red po postelji je za
šumnike.