Luč (Tomaž Šalamun, 1)
| ← Tiho plapolajo angeli | Luč Romanje za Maruško Tomaž Šalamun |
Pada jezik → |
| |||||||
kakšen eros? kakšen dom?
vali se potrata, prst zemlje
gozdovi, svetla para noči
dim, površino morja imenujemo dim
kdo se valja v kleti?
kdo vzdržuje lakoto neba?
kam bomo dali uhane, mlade poročnike?
utrujene mornarje?
kot bi svetloba sama opisala kako odtrgamo jabolko
kako ga poduhamo , žival na preži
kako tintni svinčniki, led zrcal
z rok se spuščajo oblaki, kdo zapeljuje ogenj v noč
kdo ve za glino? viharje? nalaganje peči?
čreda toplih lačnih kramarjev
utiranje navad, lenih smrčkov
pisave téta zbite v skupne prostore rož
para! para seli duše! tkanine
prelamljanje skritih drsenj
opice so lačne, kurirji so lačni
darovi ližejo jermene, princip drhti
leže bom grabil ribe, gore, suho barvo drobtin
mečevalce, baročne kaskaderose, kolibe ust
poglejte razrahljano vezje sveta, opite murne
torbice iz jelenov, strašne otroke
prerivanje, v orbitah, propadanje nepreciznih leg
vratolomni skoki, v višinah strelci orlov
sive rute, reke angelov, prebodene maline
na zemlji ne pilimo plamenov, ne slutimo božjih hramov
ne obračamo dlani
na zemlji trepetamo, rušimo vode, hranimo dim
v temi držimo roko nad lakoto sonca