Luč (Rudolf Maister)
Luč Rudolf Maister |
|
Iz podstrešne sobe mrzle
zadrevi se poln obupa
revež v hišo razsvetljeno,
kjer poljublja lok se s struno,
kjer se brati smeh z zdravico
in bleste se v zlatu kamni …
«Čujte, žena mi umira!
Lakote mi mrje silne
na bodečih, mrzlih deskah …
Le še žrebljev potrebujem,
pa ji zbijem rakev tesno.
Pest krepčila mi vrzite
za družico! —
Kaj gospod, če jaz poginem!
Ona pa je mati — mati —
Voščenic je polno tukaj,
dajte eno milostivi,
da ženici mroči
stisnem v roko jo koščeno.
Lepo prosim — na kolenih.
Le pred bogom poklekujem!
Danes pa mi mrje žena …
Vidite me … na kolenih …?»
«Proč, berač, ne kali vendar
gostom svetlim lepih uric!
Skoro še za nas premalo
bo sladčic do zore zlate.
Svečo rad bi? He, ne vidiš,
da premalo še v dvorani
razsvetljave je goreče?»
Ulice so polne šuma.
Vpitje v zimsko noč prodira,
lizajoč se plete plamen
iz palače bogataške,
kjer je vrela radost hrumna.
Iz podstrešne sobe gleda
skozi temno lino revež,
káko šviga plamen k nebu.
Lahko gladi lice mrzlo
svoje drage mrtve žene
in šepeče blazen v témo:
«Luč prižgal sem ti, družica,
luč za uro tvojo smrtno
in pomogel skopim vragom
do žareče razsvetljave …
Hahaha …»