Lovska smola

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lovska smola.
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 12. maj 1906 (39/109), 1–2
Viri: 109
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod Frančišek Jazbec je bil navdušen nedeljski lovec. Ustrelil sicer ni svoje žive dni ničesar živega, kakor neprevidnega polha po neljubi pomoti. Vse, kar je s triumfatorskim ponosom prinašal domov gospe Jazbulji, vse tiste prepelice, jerebice, divje golobe in zajce mu je vsakikrat preskrbel kosmato vestni lovski paznik in krokar Luka, njegov zvesti spremljevalec. Ne da se pa tajiti, da je nosil gospod Jazbec tako elegantno lovsko opravo kakor le malokdo in da je bil oborožen skrbneje nego izkušen afričanski lovec na leve. Iz strokovnjaških knjig in časnikov si je polagoma pridobil tako izobrazbo, da je visoko nadkriljeval druge nedeljske lovce, ki so se žalibog le hudobno namuzavali njegovemu teoretičnemu predavanju.

Prerok ima smolo v domovini, gospod Frančišek Jazbec pa je imel še prav posebno smolo doma. Njegova žena žalibog ni prav vedela ceniti njegovih nimrodskih vrlin, kaj še, očitala mu je celo, da za lov nima prav nikakršnega talenta. Svetovala mu je večkrat, naj rajši ostane v copatah doma in nikar tako lahkomiselno ne trga novih hlač in škornjev po grmovju in skalovju, ko je vendar dosti divjačine naprodaj. Vrli mož pa je potrpežljivo prenašal grenke očitke in hrepenel le po ugodni priliki, da kar najsijajneje pokaže zaslepljeni soprogi svoje izredne lovske zmožnosti.

Z velikim veseljem se je torej odzval prijaznemu vabilu svojega gorenjskega prijatelja Zadravca, ki mu je pisal, naj pride k njemu na divje peteline. Gospod Jazbec je vedel iz svojih knjig, kako težaven je lov na kralja gozdne kuretine, in je ženi že vnaprej hvalil svoj plen. Neverna Jazbulja pa ga je zopet devala v nič in mu slovesno obljubila, da snede s perjem in kremplji vred surovega vsakega divjega petelina, ki ga ustreli Frančišek.

Gospod Jazbec je na vse te jedke zannkacije molčal ponižno in skromno, kakor se spodobi pravemu junaku, in se odpeljal vedrega pomladanskega dne dobro oborožen s strelivom, jestvino in pijačo na Gorenjsko. Ker pa je moral gostoljubni Zadravec drugi dan nenadoma odpotovati, je dal Jazbecu za vodnika svojega paznika Janeza.

Židane volje je odrinil Frančišek ž njim v gorovje. Proti večeru sta se ustavila v zavetju na trati in zanetila ogenj. Gospod Jazbec je svinjetino in brinovec po bratovsko delil z Janezom; ves vesel, da ima koga, komur more prodajati svojo lovsko učenost, je jel predavati Janezu o poglavitnih zahtevah strelske umetnosti.

„Kaj pa je bila največja žival, ki ste jo ubili?” je vprašal Janez.

„Divji maček!” je odgovoril Jazbec mirnoponosno. „V gozdu nas je počivalo več lovcev, prav kakor zdajle midva. Pa zagledam zver na bukvi, divjega mačka ali divjo mačko, no, tega nisem mogel natanko razločiti v mraku. Zgrabim puško in ustrelim. Divji maček se je takoj mrtev zvalil z drevesa. Pa glej ga spaka! Ko zbežim tja in ga pogledam, sem videl, da to ni divji maček, divja mačka pa tudi ne, ampak polh! In če bi bil divji maček, ali bi ga morebiti ne bi bil zadel pravtako dobro ali pa še bolje kakor sem polha, ki je vendar mnogo manjši.”

„Hm,” se je nasmehnil Janez, „ne zamerite mi, gospod, ampak toliko naj vam rečem: pazite, da ne ustrelite namesto divjega petelina kakšne zanikarne veverice!”

„Dobremu lovcu se pripeti marsikaj čudnega in neverjetnega, ljubi moj prijatelj!” je dejal modro gospod Jazbec. „Tako sem naprimer slišal, da je streljal neki gospod na zajca, ki je bil privezan na močan motvoz, zadel pa ni zajca, ampak samo konopec in zajec mu je žalibog ušel!”

„To je nerodnost!” je zabavljal Janez.

„Kakšna nerodnost?” se je ogrel gospod Jazbec. „Nobena nerodnost! To je zgolj smola, prava lovska smola! Omenjeni gospod je namreč od doma grede srečal troje starih babnic, ki so vse tri lezle v loterijo. Odtod tista nesreča.”

„No, tukaj se nam ni treba bati nobene babe, ki bi silila v loterijo,” je dejal Janez in začuden pogledoval učenega lovca.

Gospod Jazbec pa je razlagal svojemu spremljevalcu še nekoliko časa, katera pravila je treba najbolj uvaževati lovcu divjih petelinov. Ko pa je videl, da nehvaležni poslušalec že dremlje, se je zavil v svoj plašč in zaspal.

Bilo je še temno, ko ga je zbudil Janez. Krenila sta jo po strmem kolovozu navkreber. Vse je bilo tiho, le nad bližnjo tokavo je žalostno čukal čuk. Na nebu so ugašale zvezde, in svitalo se je za gorami. Prišla sta na rob gozda, koder so stale hoje bolj posamezno.

„Stojte!” je zašepetal Janez. „Ali ga ne slišite?”

„Tek-tek-tek!” je jel zaljubljeni petelin klepati in brusiti.

„Skočite no!” je dejal Janez.

Utrujeni gospod Jazbec je nerodno poskakoval za paznikom od drevesa do drevesa bližje petelinu, ki je vabil kokoši na svatbo.

„Tamle sedi!” je zašepetal Janez. „Ali ga ne vidite! Streljajte vendar!”

„Saperlot,” je vzdihnil gospod Jazbec ves razburjen, „meni se prav zdi, da sem — pozabil svoj orožni list doma!” Tedaj je prhnila temna senca od smreke in izginila v mračnem jutru.

„Zdaj ga pa imate!” se je jezil Janez. „Ta vam je dejal že adijo!”

Gospod Jazbec je v tem srečno našel svoj orožni list in se pomiril. Šla sta molče dalje in v kratkem se je oglasil drug petelin.

„Stopajte tiho! Ne sopihajte tako!” je rotil Janez lovca. „Pazite tamle na tistemle borovcu mora biti! Spodaj so kure! Glejte, da jih ne splašite. Petelin odleti takoj za njimi! No?”

„Ničesar ne vidim na borovcu,” je dejal gospod Jazbec.

„Menda imate kurjo slepoto,” se je ljutil Janez. „Na veji dva komolca pod vrhom je!”

„Aha, ga že vidim!” je odvrnil gospod Jazbec veselo. Vzdignil je puško in — kihnil dvakrat prav na glas v zbujajoče se pomladansko jutro.

Kure so zbežale, petelin je iztegnil vrat, zakrilil s perutnicami in s šumnim plapotom odplul nad borovci.

„O — devetindevetdeset mrzlic!” je vzkliknil razjarjeni Janez in se tolkel po stegnu. „Kaj ste šli kihat, gospod! Ne zamerite, kaj takega pa še ne! Zdaj sva imela dvakrat najlepšo priložnost, na, pa nič! Ojej! O — vse mrzlice tega in onega sveta!”

„Ljubi moj prijatelj, motite se!” je ugovarjal gospod Jazbec. „Nahod imam, nahod, ne pa mrzlice! Še nikdar se nisem tako potil, kakor danes, ko sva skakala od debla do debla. Prehladil sem se, vidite — hači! — zato imam — hači! — nahod. Lovska smola, kaj hočete!”

„Pst, na onem vrhu poje še eden!” je dejal Janez. „Ostanite tu, da ne prepodite še tega s kihanjem. Ustrelim ga sam, da ne pojdete prazni domov!”

Toda za lov navdušeni gospod Jazbec si ni dal dopovedati ničesar in je vztrajno tiščal za Janezom. Lovska strast ga je popolnoma osvojila in sprožil je, še preden je paznik vzdignil svojo puško. Od smreke je padla obstreljena veja, petelin pa se je poslovil zdrav in vesel.

„Zdaj je pa amen!” je dejal Janez s tako bridkim obrazom, kakor bi jedel same trnke. „Danes ne bo nobenega več, je že prepozno. Oh!”

„To je vendar čudno, ali ne, prijatelj?” je rekel gospod Jazbec. „Saj sem vendar pravilno meril nanj in ga tudi zadel tako lepo, da ni mogoče lepše. V našem strelskem klubu — hači! — sem dobil vselej najmanj po eno darilo. Ta zlodjevi petelin pač ni bil normalen, to se pravi tak, kakor stoji v bukvah, sicer bi bil moral pasti — hači! — Bog pomagaj, da je res.”

Janez ni odgovoril ničesar.

Ko pa je videla gospa Jazbulja, da ni prinesel mož nobenega petelina, pač pa kašelj in nahod domov, mu je pridigovala tako dolgo, dokler ji ni obljubil, da opusti visokoleteče misli o divjih petelinih in se vrne k domačim piščancem.