Lovska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Lovska.[uredi]

Nikdar ni meni to povšeči,
Da v družbi se na lov podam;
Ker vselej gre mi bolj po sreči,
Ce nad divjačino grem sam.
In zame tudi ni, o zori
Da hodil z lepih bi ravnin;
Da lazil bi ves dan po gori,
Na serne prežal verh planin.

Jaz še le z belim dnevom raji
Pokličem par veselih psov,
Pa kar v domačem, ravnem kraji
V gozdek narbližnji grem na lov.
Za silo in potrebo tudi
Si polno torbo naložim,
Da lakoti, da žeji hudi,
Ce hočem, precej zadostim.

O gozd! veselje me spreletje,
Kako mi v tebi dobro de!
Zelenje, čisti zrak in petje
Poživlja lovčevo serce.
Pa glej, tam dvoje golobičev,
Kako se gerlita ljubo;
Pok, pok! in par nar lepših tičev
Pred mene pade na zemljo.

Živalca ljuba, bitje nežno!
Gotovo zvest sta bila par;
Pa sta sedela mi priležno
In kaj je milost lovcu mar!
Med tem pa zajca psa iz hoste
Prihujskata na prostor moj;
Al predno v germe pihne goste,
Leži ubit že pred menoj.

Po stezi dalje grem veselo,
Bogato s plenom obložen;
Pa kaj se ondi sveti belo,
Kjer gozd jenjava se zelen.
O hišica je ljubeznjiva
Z zelenjem vsa obraščena;
Skoz okence pa sramožljiva
Smehlja se moja ljubica.

O serce drago, duša mila!
Al zbudil te je glasni pok,
Da svoje delo položila
Čakaje mene si iz rok?
Pa že nasprot gre smehljajoče
In nežna ko golobček bel;
Kako bi bilo pač mogoče,
Da bi je sladko ne objel!

In v mehko vsedeva se travo
Na koncu hiše pod drevo;
V naročje položim ji glavo,
Pa meniva se to in to;
In da beseda raji teče,
Poljub jo večkrat posladi;
Al zdaj mi naj pa še kdo reče,
Da lov moj res prijeten ni! --