Lovec Veselič
| Lovec Veselič. Iz bosanskega vojaškega življenja |
| |||||||||||||
Devetletni Jože Veselič je tekel v cokljah po sredi vasi. Ravno je ugriznil s surovim maslom pomazan kos kruha in ga mislil slastno použiti. »Pok!« se začuje — iz Jožetovega lica se pocedi kri, grižljej kruha se mu pa razprši iz ust na vse strani. Kaj se je pripetilo? Sosed je snažil puško, a ni vedel, da je nabasana. Puška se je sprožila, kroglja je prestrelila Jožetovo lice in zletela zopet pri odprtih ustih vun, ne da bi mu bila zdrobila kak zob.
Jože je kričal in klical na pomoč. Sosed ves prestrašen zapazi, kaj je napravila njegova puška. Hitro leti k nesrečnežu, ga vzdigne v naročje, boža, tolaži, miluje in obljubuje vse mogoče stvari, samo da bi Jožko bil tiho. Nese ga k njegovim roditeljem in se skesano obtoži svoje neprevidnosti. Ponudi jim za odškodnino veliko svoto denarja, s katero so se žalujoči tudi zadovoljili. Poslal je tudi po skušenega zdravnika, ki je dečku prestreljeno lice zašil in je obvezal. Lice se je sicer zacelilo in zarastlo, vendar se je tako čudno vleklo, da se je vedno zdelo, kakor bi se dečko smejal: levo lice je imelo malo jamico na sredi in usta so bila nategnjena nato stran. Skratka, rudečelični Jožek je dobil smehljajoč, vedno vesel obraz, katerega mu ni mogla zresniti niti največja nezgoda. Radi tega so ga ljudje radi nazivljali Veseličič.
Veseličič je postal mladenič. Šel je k vojaškemu naboru. Zarastek na licu ga ni oprostil "suknje bele in sabljice pripasane". Nasprotno, zdravnik mu je celo rekel: »Tu imamo vsaj jednega, katerega veseli vojaščina; fant se že naprej smeji s celim obrazom. Široka prsa, ravne noge! Dober za nas!«
Našemu Jožku se je seveda britko storilo pri srcu. Kaj mislite; zapustiti očeta, mater, rojstno vas in pa starega, na eno oko slepega belca, s katerim je tolikrat oral njivo in jo branal in sedaj iti k vojakom za cela tri leta ... to ni kar sibodi! Zlasti ga je še razjezilo, ko je prišel iz sobe na trg in so ljudje rekali: »Tega že niso vzeli; poglejte, kako se — smeji!«
Bilo je v avstro-turški vojski leta 1878, ko sem prvikrat videl lovca Veseliča. Naš oddelek je stražil okolico okolu Serajeva. Razpostavili smo predstražnike, da smo se drugi tem mirneje mogli zabavati. Sedeli smo na posekanih deblih, kadili in kramljali o širokohlačnih Turkih, katere smo imeli obkoljene v mestu. Vreme je bilo kaj prijazno. Solnčni žarki so nas ogrevali skoro preveč, zato smo se pomaknili v senco košatega kostanja. Čmrlji, hroščeki, muhe in metulji so letali po travi in se radovali ljubega življenja in krasnega dneva. V oddaljenem smrečju je celo kos žgolel svojo pesem, v senčnem gaju je pa slavec prepeval svoje otožnice. Občno tihoto so motili posamezni streli iz topov, ki so poredkoma pošiljali kroglje v mesto, da bi Turke prisilili k udaji.
»Kako je pač mogoče,« oglasi se jeden izmed družbe, »da se pri takemle vremenu streljamo?«
»Novinci gredo, novinci!« začujemo nenadoma.
»Naši novinci gredo!« kličemo jeden drugemu. Vsi stezamo vratove in se oziramo po njih. Tu zapazimo prihajati iz soteske malo četico dvanajstih mož, katero je vodil podčastnik proti nam. Bili so nam v nadomestek za one vojake, ki so iz našega oddelka ležali ranjeni po bolnišnicah.
Došli so do nas. Oj, kako so bili čvrsti in lepo opravljeni v primeri z nami. Naše hlače blatnate, suknje raztrgane in prestreljene, prtljaga oguljena in kovinsko orodje vso oslepelo; novinci pa tako čili, spočiti, novi in čedni. Vendar se niso čutili domače med nami. Gledali so nas nekako bojazljivo in nezaupno. Seveda, med potjo so marsikaj strašnega videli, kakor smo pozneje zvedeli: ustreljenega vranca, od krogelj preluknjan kotel, v blato pomandrano turško kapo in čuden čevelj, ki je obtičal v blatu. Med vsemi je bil veselega obraza samo jeden, samo jeden se je kaj prikupljivo smejal. Njegovo ime smo takoj zvedeli, ko je zakričal voditelj-podčastnik: »Lovec Veselič, vi se že zopet režite, kakor zrel kostanj! Za vašim smehljajočim obrazkom se bodo podila vsa turška dekleta!«
Lovec Veselič se vendar smehlja še dalje.
»Le počakaj, lovcu Veseliču bo smeh že pošel, ko bo slišal svinčenke žvižgati okolu ušes,« mi pravi moj sosed.
»Resnično, prav neumen smeh, njegov obraz je sploh strašno naiven,« potrdi naš zastavonoša, v svesti si svojega orlovega nosa in dolgih brk pod njim.
Lovec Veselič ni slišal nič o tem govorjenju in se je nadalje smejal čisto mirno.
Podčastnik oddelka novincev pomaje nevoljno z glavo in reče preziralno: »No, kaj naj pač zahtevamo od osla druzega, nego dolga ušesa!« Potem gre k službujočemu stražniškemu častniku, ki je ravno z daljnogledom gledal na mestno trdnjavo.
Do njega pelje svoje novince, jih postavi v red in zakriči: »Pozor!« i.t.d. in izroči častniku potrebna naročila.
Častnik koraka k vrsti, da si jo ogleda. Temu popravi roke, drugemu zravna glavo, tretjemu zaupije »prsa vun!« in zopet »kolena zravnaj!«
Pride do Lovca Veseliča. »No, kaj pa se vi smejate?« vpraša častnik strogo. »Kako vam je ime?«
»Veselič, Jože Veselič.«
»Veselič? Da, svojemu imenu vso čast delate. A pri nas se mi ne bodete smejali. Naš posel je vragovo resen. Sploh se pa v vrsti ne sme smejati, zapišite si za uho jedenkrat za vselej.«
In ponosnih korakov se oddalji častnik. Lovcu Koritniku je moral "urediti rame", Kovaču pa kolena: drugi zopet je moral trebuh malo "nazaj potegniti", da so se prsa pokazala. Nato reče podčastniku: »Odstopite s fanti!«
»Odstopite!« glasi se ukaz podčastnika. Puške denejo skupaj v piramide, prtljago pa na tla. Po tem se pomešajo med stare skušene vojake, da bi jih poučili o Turkih i.t.d. Ti so novince pač spraševali, kako je v garniziji, a bili so nekako moški proti njim. Le z nekako nebrižnostjo so jemali izvrstne smodke, katere so jim ponujali novinci, da bi se jim prikupili.
Kaj je padlo Turkom v glavo, da so ustrelili jedno krogljo v naše utrdbe! Granata se sicer ni razpočila, a napravila je zlasti med novinci mnogo strahu. »Za rov!« ukaže podčastnik. Hitro poskačemo za kup nametane prsti. Nismo bili tukaj dve minuti, ko prižvižga druga granata, predere rov, nas posuje s kamenjem in prstjo, se zarije zadaj za nami v zemljo in se razpoči. Kosovi granate nam sfrče mimo glave. Jeden bolestno zaupije. Kos granate je zdrobil jednemu lovcu nogo. Nesejo ga v bolnišnico. Vsim se obrazi zresné — samo lovec Veselič se smehlja, kakor po navadi.
To zapazi korporal Bučar in takoj zagrmi nad revežem: »Kaj? Fantalin, ti se smejiš celo prijateljevi nezgodi? Kaj takega pa še ne! Ti brezsrčni kmečki cepec ti! Le počakaj, ko bodeš ti padel s prestreljeno nogo na tla, takrat ti bo že smeh zginil s tvojega neumnega obraza. Ti režeča opica, ti, poberi se mi, da te videl ne bodem!«
Ozmerjani se je trudil na vso moč, da bi se mu napravile resne gube na obrazu; vse zastonj, obraz se ni hotel zresniti. Veselič se je nehote smejal še dalje.
Turki niso več streljali na našo stran. Povrnemo se k šotoru in zakurimo pod kotlom, katerega smo po dnevu dobili v zapuščeni kmečki hiši. Hoteli smo se okrepčati s pravo turško kavo.
Proti večeru pride naš stotnik, da bi pregledal cel lovski oddelek. Častnik mu je podal več listin. Stotnik zakriči: »Novinci v vrsto!«
Bliskoma se vržejo ti po svojih puškah, vzamejo v veliki zmešnjavi napačne puške, se prepirajo zanje in sujejo, da jih je slednjič častnik s silo in trudom uvrstil.
Tu so stali, kakor sveče po koncu in mirno, kakor štor v gošči. Stotnik si jih ogleda, graja to in ono — brez graje tako ni nikdar pri ogledovanju čet — in pride slednjič do lovca Veseliča.
»No, kaj pa se Vi smejite?« ga vpraša. »Vojak gledi svojemu predstojniku drzno in odkritosrčno v oči, — ali se niste tako učili? — Kaj se režite, kakor zaljubljen muc? Lovec — no, kako je že ime fantu? — Lovec Veselič, pazite! Držite se resno in ne delajte tako neumnega obraza!«
Lovec se je trudil, da bi naredil pameten obraz.
»Fant, ti se mi sedaj še pačiš!« grmi stotnik nad njim. »Poročnik, zapišite lovca Veseliča; za kazen bo imel nočno stražo!«
Stotnik gre naprej.
Ko se zmrači, zakurimo znova in se vsedemo krog ognja. Vlegel sem se na desno stran, a oster kamen me je tako tiščal, da sem se moral obrniti na levo, in tu sem imel za soseda — lovca Veseliča s prijazno se smehljajočim obrazom. Hitro se spustim ž njim v pogovor in ga vprašam, odkodi je, koliko časa je vojak, kakošno delo je opravljal doma i.t.d.
Veselič nam je odgovarjal na vsa vprašanja radovoljno.
Pri tem sem zvedel vse dogodbe njegovega življenja, katere sem že prej povedal. Veselič je tudi omenil velikih neprijetnosti, katere je moral pretrpeti vsled svojega spačenega obraza. Zlasti je pretrpel pri prvih vajah v vojašnici, kjer so mu po stokrat na dan kričali: »Fante, kaj pa se ti muzaš?« Za kazen je moral po dvakrat, da, po trikrat toliko letati, kakor drugi.
Tolažil sem ubogega mladeniča, kolikor sem le mogel, potem sva pa zaspala oba, izročivši se v božje varstvo.
Upanje na boljšo prihodnjost, s katerim sem navduševal lovca Veseliča, se je takoj izjavilo.
Opoludne prihodnjega dneva prihaja namreč major našega bataljona na svojem belcu in se ustavi pred našo stražo. Vzvišeni predstojnik skoči raz konja, ga odda jednemu lovcu in zakliče z ostrim glasom: »V vrsto!«
Kar šinili smo v red.
»V krogu na desno in levo, stopaj!« se zopet glasi.
Središče kroga je bil major; premičnice tega solnca pa stotnik, častnik, nekaj podčastnikov, zastavonoša, poročnik in desetnik. Lovci smo strahoma pričakovali bližnje bodočnosti.
Major se odkašlja in prične slavnostno govoriti: »Štejem si v veliko veselje in zadoščenje, da smem odlikovati z zaslužnim križcem vašega podčastnika Balantiča, ki se je skazal posebno hrabrega v boju pri Banjaluki. Ta križec od presvitlega cesarja in najvišjega vojnega poveljnika je na možkih prsih največja dika, častno znamenje za celo življenje, pred katerim se mora odkriti vsak poštenjak in reči: "Glejte ga junaka iz Banjaluke!" Ako tedaj ......«
Tako daleč je prišel major, ko nakrat zagleda lovca Veseliča, ki se je vzvišenemu generalu s celim svojim obrazom smejal. Pri toliki slovesnosti, in smejati se! Majorja je jako pograbilo. Prenehal je z govorom in vprašal stotnika: »Kako je ime temu-le fantu, ki se drzne smejati mojim besedam — ki se mi reži v obraz, kakor pouličen paglavec?«
»Veselič,« odgovori stotnik.
»Tri dni v zapor ž njim!« narekuje major; »poročnik, zapišite lovca Veseliča!«
Poročnik hitro seže za nedrije in zapiše Veseliča v svoj rudeči zapisnik. Major nadaljuje z govorom.
Jaz nisem pazil na besede, zato jih tudi ne morem navesti. Moje misli so bile pri ubogem Veseliču, in moje oči so s sočutjem opazovale njegov obraz. Naenkrat mu zdrčite dve debeli solzi po rudečem licu in še dve in še več za njimi. Veselič je jokal; in zraven njegov smehljajoč obraz .... bil je v resnici čez vse smešen prizor!
Major pa, ki se je slučajno zopet ozrl po Veseliču, ni imel nobenega čuta za šalo. Na vso moč se zadere nad njim: »To je pa že preneumno! Cepec mi sedaj še kriči, kakor stara baba, zraven se mi smeji v zobe! Poročnik, zapišite mu zapora še šest dnij! Lovec Veselič naj nastopi kazen še danes. Stotnik, zaprite fanta v prvo ječo, ki jo dobite! ....
Podčastnik Balantič, pojdite sem in sprejmite znamenje najvišjega odlikovanja iz roke vašega predstojnika, ki vas iz srca čisla in spoštuje.«
Podčastnik Balantič pristopi in major mu pripne na napeta prsa zaslužni križec; slavljencu čestitata stotnik in častnik. Balantič stopi v vrsto.
Major zajaha konja in odide. Mi se povrnemo k ognju, skuhamo juho, si jo razdelimo in povžijemo z najboljšim tekom — razun Veseliča, ki je žalostno sedel na strani in premišljeval svojo žalostno usodo.
Ob dvanajstih so se straže menjale. Mi gremo v šotore, novodošli pa stopijo na naše mesto.
Tu nas seveda ni pričakovala bogata miza, pač pa okrepčevalno spanje na slami in senu. Obžalovanja vrednega lovcu Veseliča so odpeljali v — ječo.
Tri dni nisem videl nesrečnega lovca Veseliča, potem sva šla zopet na stražo. Veselič je bil prost za štiriindvajset ur, da bi vžival prijetnost ponočne straže.
»Hm, dečko se še vedno smeji, pripomni z glavo majaje desetnik Cerar. »V svojem življenju še nisem videl takega človeka. No, jaz bi ga moral imeti pod oblastjo!«
»Ali se res ne moreš odvaditi smeha?« kriči nad Veseličem častnik. »Le počakaj, ko naskočimo Serajevo, se gotovo ne boš tako smejal!«
Po straži so ga vtaknili zopet v ječo, da bi prestal drugo polovico svoje kazni. 17. avgusta smo imeli sitne vaje v letanju, skakanju in naskakovanju z nasajenimi bajoneti. Veselič je veselega obraza smehljaje vse povoljno naredil.
Ne bom opisoval, kako smo se po krvavem boju 18. in 19. avgusta polastili Serajeva, le to omenim, da se je Veselič hrabro boril, na je bil jeden izmed prvih, ki so prišli na serajevsko trdnjavo in da je bežeče Turke podil še dalje izven Serajeva proti bližnjemu gozdu. Ondi ga je zadnjikrat videl njegov tovariš. Ko smo se po boju zbrali v vrsto, manjkal je lovec Veselič. Prihodnjega smo ga iskali med mrtvimi in ranjenimi, pa ga nismo našli. Moral je tedaj priti Turkom v roke.
Tako je tudi bilo. Ko smo zamenjali ujetnike, zagledam med ujetniki, katere so pripeljali Turki lovca Veseliča. Smehljaje, kakor po navadi, mi poda roko.
Z burnim hura! ga vsprejmemo v svojo sredo. Častnik se ni jezil nad smehljajočim obrazom Veseličevem, ker je vedel, da se je ravno v Serajevu bojeval z vso navdušenostjo. Stotnik, zastavonoša in poročnik se mu tudi približajo in mu čestitajo k toliki hrabrosti.
Stotnik, jako dobrovoljen, pokliče vse tovariše lovce in pravi: »Sedaj pa sezite v roko svojemu prijatelju, potem nam bode povedal, kako se mu je godilo pri Turkih.«
Veselič se odkašlja in začne nekako v zadregi: »Bil sem med prvimi, ki smo podili Turke proti gošči. Nismo vedeli, da nas je tako malo, zato smo jo brez skrbi drli za njimi v grmovje. Tu nas obkole, da nismo mogli nazaj. Vse drugo posekajo, mene pa so pustili, ker jim je poveljnik rekel: "Pustite tega, ker se mi tako prijazno smeji!"
Peljejo me v neko sotesko, kjer so imeli druge ujetnike. Jeden izmed Turkov mi ponudi steklenico in me nagovori v hrvatskem jeziku: "Na, pij, ker se tako veselo držiš." Prišlo je še več Turkov, ki so se pogovarjali v hrvatskem jeziku. Poveljnik čete pristopi k nam in pravi: "Drugi gledajo temno izpod čela, kakor sam vrag, le ta mladenič se smehlja, temu ni prav nič žal, da je prišel nam v pest. Pojdi sem, tu imaš smodko." To rekši mi poda polno pest finih, lepo dišečih smodk, katere sem hvaležno sprejel.
Ko smo zopet korakali proti Serajevu, smo prenočili v kmečki hiši, ki je bila polna turških vojakov. Bili smo lačni. Za moje tovariše se nihče ni zmenil, meni so pa ponujali suhega mesa in rudečega vina rekoč: "Pij, dečko, ker si tako vesel!"
V ti hiši ostali smo dva dni. Drugi dan smo dobili vsi jesti. Mojim tovarišem rezali so majhne kosove in še tiste slabe, jaz sem pa imel v obilici mesa, kruha, tobaka, vina, da, še celo drobiža so mi dajali.
Danes zjutraj zvemo, da nas bodo zamenjali za turške ujetnike in — sedaj sem tukaj... Gospod stotnik, jaz si ne morem pomagati, če se vedno smejim. V mladosti mi je prestrelila kroglja lice, ki se je tako čudno zacelilo, da se vidi, kakor bi se res smejal; zato bi vas, gospod stotnik, prosil, da ...«
»Že dobro, že dobro, dečko,« odvrne prijazno stotnik. »Sedaj te ne bom več kaznoval radi tvojega smehljajočega obraza. Z veseljem sem opazoval tvojo hrabrost pri naskoku serajevske trdnjave, in sem tukaj nekaj zate prihranil, kar te bode gotovo veselilo.«
S temi besedami izvleče stotnik malo škatljico, vzame iz nje srebrno medalijo, katero pripne na prsa prijetno iznenadenega lovca Veseliča, in se obrne k nam rekoč: »No, sedaj pa čestitajte svojemu prijatelju!«
Vsi smo drli k vrlemu tovarišu in mu stiskali močno desnico. — Oj, kako se je lovec Jože Veselič od srca smejal!