Lovec (Tomaž Šalamun)
| ← Pastir | Lovec Mera časa Tomaž Šalamun |
O usodi → |
| |||||||
LOVEC
Nekako vem, vem te reči,
kdaj se me bo držala smola
pastirja, vedno ista strašna šola
lovca, da mi srce zakrvavi.
Visoko v zraku, sijajni kriki
še ne pomenijo ničesar,
če ne uspem, slepar,
vložiti vase svojih temnih moči.
V črno modri svetlobi,
v sladek ozon, se razlije moja
slast, ekstaza je natančna hoja,
tu sem, kjer sem in v sobi.
Potem se žrtev zruši
in zamenjam sonca.
Jem in drhtim, iz lonca
tako pripravljenega ni moji duši
nikdar dovolj. Slina
se mi cedi.
Čisto navadna
slina, ne kri, ker boli
milina teh belih
eksplozij, čudežev v zraku.
Ista strast v cvetu, v plazu
te slike kot pri bogovih.