Lov v amerikanskih pragozdih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lov v amerikanskih pragozdih
M. V. V.
Izdano: Amerikanski Slovenec 26. avgust 1892, 2. september 1892 (1/36−37), 3
Viri: dLib 36, dLib 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Za časa svojega bivanja v Toweru se nas je nekaj sporazumelo, da napravimo lov v bližnjih gozdih. S tem se nam bo vsaj nudila priložnost, natančneje spoznati kakovost gozdov, ter kaka divjačina si išče pribežališča v njihovih kotih in skrivališčih. Pridruži se nam še rojak Slovenec, ki je lovec "ex professo" (po poklicu).

Določili smo 17. dan avgusta za naš nameravani izlet. Naš lovec nas pokliče zarano, da bi ne zamudili ugodnega časa za lov. Priskrbeli smo si pušk in tudi jedna dvocevka je bila med njimi za nevarnejše prizore. Privezavši si dušo z močnim zajutrekom, lovci baš potrebujejo itak več za bodoče težkoče, smo se napotili v "šumo". Vsega vkup nas je bilo 5 duš in poleg tega smo imeli štiri čveteronožne spremljevalce za pomagalce. Posebno dva sta bila tako čila, da smo jih morali privezati in voditi, da bi nam prezgodaj ne ušla v temno goščo.

Pot nas je vodila poleg mesta v dolgo in široko razprostranjeno ravan, ki se po nekoliko vzvišuje. Poraščena je z nizkim grmičevjem in pokrita z navzgor štrlečimi kameni. Iz mesta izvažajo na ta prostor vsakojake smeti. Tu in tam še vidiš ostanke domačih živali, ki tukaj trohne in zemljo gnojé. Da se zrak preveč ne okuži, zato skrbe krokarji in vrane, ki se zbirajo v tolpah po okolici, katera jim ponuja zadostnega živeža. Dva izmed naše lovske "dejavne družbe" nista mogla kaj, da ne bi poskusila svoje ročnosti nad črnimi mrhojedci. Toda vrana je zvita in prekanjena; brez vspeha je frčalo smodnikovo zrnje po čistem zraku.

Dan je bil res krasen po nevihti in obilnem dežju prejšnjega dne in minule noči. Toda svežega zraka nismo mogli do cela vživati, kakor smo želeli, vsled preobilih komarjev ali moskitov. Ko bi ti komarji bili naše navadne velikosti, bi že človek nič ne rekel, a ti požrešni krvosesi so mnogo večji od naših in tako silni, kakor bi se skušali za stavo. Kjerkoli dobi mesto, ne tipa dolgo, ampak piči, da bi človeku prišla solza v oči iz samega sočutja nad seboj. Teh komarjev je bilo toliko, kolikor jih še nisem videl svoj živ dan; kar rojili so krog glave. Če ne bode druge divjačine, imeli bomo dovolj opraviti s samimi komarji.

Sam nisem bil ud "dejavne družbe"; njihov sem bil le toliko, v kolikor sem davil in moril strašne komarje, ki se pa niso dosti menili za to. Vendar sem se kljubu temu oborožil z najboljšimi očali, da bom vsaj videl, kako bodo drugi zadeli. Da bi imel vsaj nekaj opraviti, izročili so mi navezana lovska psa, ki sta me dobro vlekla zdaj nad zdaj pod pot. Pot je bila zelo zelo blatnata; povsod so še stale mlake in luže od bivših nalivov. Posledica je bila, da smo bili že do dobra umazani, predno se je pričel lov.

Slednjič jo pribrišemo do zaželjenega kraja. Odvežemo privezana psa ter ja spustimo, kamor hočeta po svojem nagonu.

Hura! to sta šla, kakor bi ju veter nesel. Kmalu se poizgubita v gošči. Lovci se razpostavijo vsak na odločen mu prostor. Z radovednostjo pričakujemo, kako bodo letali zajci iz svojih ležišč nam prod nos. Toda, nismo se malo varali; zajci so raje begali po goščah, kakor bi prišli na pot. Gozdi so bili pa tako gosti in mokri, da je kar kapalo z drevja. Ker niso imeli večinoma prave in trdne lovske obleke, ni bilo lahko in varno globoče prodirati, če se je kdo hotel še vrniti pri belem dnevu.

Naš lovec ima v resnici pravo lovsko naravo. Brzo se izgubi v temnih sencah.

Jaz, kot mrtev član lovske skupine, sem otepaval le po komarjih ter se radoval krasne narave. Vse je tiho; le lajanje psov se razlega daleč po samotnih gozdih in kaka ptica z enoličnim vzletom in krikom moti grobno tišino.

Pred nekaj desetletji je morda še Indijanec natezal po teh gozdih svoj ročni lok, a danes ni več sluha ne duha o njih todi. Rdečekožec se je moral umakniti daleč posilnemu vseljencu. Kar me predrami iz sanj močan strel iz puške. Bo že, si mislim; nekaj je že mrtvega. Po kratkem premolku se ponovi strel. Kmalu prileze naš "lovec" izza grmovja; na lovski torbi ima privezano divjo kokoš, ki je bila najbolj podobna našej jerebici. Z drugim strelom je zadel tudi jedno, a je ni mogel najti, zgubila se je v preraščenih tleh.

Bilo je okolu desetih dopoludne. Žejalo nas je močno. Zato jo krenemo proti bližnji kmetiji, v svesti si, da dobimo tam pitno vodo. Privoščiti smo hoteli tudi želodcu kaj hrane, ker je že zahteval dolžne mu plače.

Omenjena kmetija še ni stara, to vidiš po vsej zvunanjosti. Tudi še ne stanujejo tu ljudje stalno, marveč hodijo le delat sem. Našli smo, kar smo poželeli, namreč vodnjak s svežo vodo. Voda bila je nekam kalna, vendar dokaj dobra.

Ko se okrepčamo in odpočijemo, namenimo se znova lovit in sicer na drugem lovskem obrežju, to je po širnem gozdu, ki se razprostira krog one kmetije. Hodili smo čez njivo, obsejano z repo ter prišli do močvirnatih tal, ki so pokrita z dolgo gosto travo. Proti poldnevu se je mokrota na drevju že posušila tako, da smo lahko vsi lezli v strahotne gozde. Gazili smo pod gostim grmovjem navzgor po poševnem bregu ter prišli do velikih skal, ki se vlečejo po tleh.

Tu zberemo svoja lovišča. Vsak preži z nabito puško, le jaz stojim kot priča, da poberem "kar pade". Psi se poizgubé v različnih meréh. Pazno pričakujemo, dasi nas še vedno komarji mučijo, kaj bode prišlo na "muho". Psi pripode nekaj divjih kokoši. Jedna se vsede blizu v gosto grmovje. Puška poči; drugi, začuvši strel se jamejo glasiti, kaj je, ali je "morto". Z zmago se strelec oglaša, da je padla jedna kokoš.

Zopet vse potihne. Nenadoma se začuje puškin pok.

»Halo, kaj je mrtvega?«

»Zajec je ubit.«

Lovec prinese za pete dolgouhca. Zajci so tu nekoliko manjši od naših; tudi baje ni tako okusno meso. Nekateri izražali so željo, da bi radi prišli do vode, češ, da jih žeja. Šli smo torej pit, potem pa zopet hajdi nazaj za zajci.

Bili smo vnovič v tihem lesovju. Drevesa niso visoka, a sledovi se poznajo, da so rasla tu velika drevesa. Lesovje je propreženo z grmičevjem in ovijalkami. Treba jih je z roko pregrebati, da moraš naprej. Tla so dobro poraščena z različnim zeliščem, s katerim se menda hranijo le zajci, kajti drugih čveteronožcev tu ni, niti domačih, niti divjih. Tudi opaziš do pasu ti segajočo praprot. V gozdih se nahajajo tudi smreka, mecesen in javor. Gozdi so tako gosti, da bi človek skoro ne vedel, kje je vzhod ali zahod. Po večkratnem tarnanju smo dospeli do male planjave. Čudno se nam je zdelo, da se večkrat v gozdu nahajajo po gotovih odmorih prostori, pokriti z mogočnimi skalami na tleh, kjer seveda ne rase nobeno drevo; ta skalnata planjava zavzema povprečno prostor jedne sobe. Le mah in lišaji preraščajo razpokline. Tu sem prvič videl v naravi lišaj, s kojim se živi severni jelen na mrzlem severu.

Ogledavši si nekoliko okolico, idemo dalje; kar skoči zajec izpred nog našega lovskega sprevodnika.

»Ustopite se na vse strani po grmovju,« veli njegov ukazujoč glas, »mu bomo kmalu posvetili.« Psi so ga v kratkem zasledili, a mi smo nestrpljivo čakali, kedaj se prikaže dolgouhi glodavec. Kar začujemo pok.

»Ali si ga zadel?«

»Je ušel,« se glasi.

Grom in strela, pok! a še ni po zajcu.

Naš mojster lovec zagleda dolgopetca in pomeri nanj.

Zaporedoma pošlje dvocevka svoje jagode.

»Mrtev, mrtev,« se glasi.

Hitimo gledat, a o zajcu ni duha ne sluha. Zadel ga ni menda zadosti in četudi je zajec dobil precej svinčenega zrna, skočil je jeden meter visoko ter se potem po bregu počasi pomikal do spodaj ležeče gošče. Šel ga je iskat, meneč, da ga bo z roko zagrabil, a o tem zajcu ni bilo več sledu. Če se je v zemljo udrl, tega ne vem, ker jaz ga nisem videl celo nič: grmovje je bilo pregosto.

Varno je treba streljati v taki gošči, sicer bi lovec lakko lovca ustrelil mesto zajca.

Hodili smo po tem dogodku po gozdu, kakoršnega še nisem videl. Bil je pravcata podoba pragozdov. Drevje je bilo jako gosto in pri tem še prepreženo z raznovrstnim grmovjem in ovijalkami. Mnogo debel je ležalo strohlenih ali na pol trohlih na tleh, poraščena so z obilim, zelenim mahom. Toliko leži raztrošene gromadi in dračja po tleh, da se v nekaterih krajih zemlja podaja. Voda se tudi težko odteka v takošnih krajih, zato se vlaža dobiva pogostokrat med mahovjem in trohlobo. Po mučnem in dolgom trudu smo si delali pot čez skoro neprodorno gozdovje. Kako bi človek lahko zašel, ko bi ne imel s sabo veščega vodnika!

V šumi je bilo več divjih kokoši, streljali so le za jedno, druge so se predobro poskrile, a tudi prve nismo dobili, dasi jo je jeden baš dobro počil. Pravili so, da se je skrila v preraščenih tleh, kar je prav lahko mogoče. Ustrelili so tudi jedno veverico. Razlikuje se v tem od naše, da nima tako čopastih ušes in na dvoje razčesanega repa. Barve je po hrbtu sivo rujavkaste in po trebuhu belkaste. Po pogledu spominja na podgano, le, da je nekoliko vitkejša, tanjša in druge barve.

Oboroženi z orožjem in divjačino, kakor bi šli nad Turka in ne zajcev streljat, smo se vrnili po visoki travi do tiste kmetije, od koder smo pričeli popoldanski lov. Na potu nas doide velik voz za prtljago, s kojega kočijažem se pobotamo, da nas potegne v mesto, kajti bili smo preveč zamazani, da bi si upali priti ljudem pred oči.

Takove vožnje pa še ne! Tako smo odskakovali, da se nam je skoro želodec preobrnil. S sosedom, s katerim sva skupno sedela sva treskala jeden ob druzega in odskakovala kakor prožne krogle. Na potu je ležalo mnogo debelega kamenja, da je imel voz dovolj nepovoljnih odskokov in gibanj. Domov smo prišli vsi zdravi pa utrujeni.

Krepka večerja nas je zopet poživila, a v mirnem spanju smo pozabili vse reve in nadloge pretečenega dne.