Lov na moža
| Lov na moža. Milan Pugelj |
| |||||||||||||
Govore sem in govore tja, pa si potegne gori hlače starina Mačkovšek in izjavi, da poreče tudi on eno. Tista »ena« je lovska, toda ne v pravem pomenu besede. Pri vinu pa se lahko sliši in slove tako-le: Ženska, rečem, je ženska. Njena glava je nekaj posebnega. Sam vem, kako sem stikal okrog, dokler je nisem iztaknil. No, potem sem jo pa imel.
Medenih tednov se naješ kakor meda. Pa se spomniš na Lovrača, ki laže, kakor bi peš tekel, pa na Ivčka in na Gašparina, bučo zvito. Prijatelji sede v gostilni, na gorkem so, sede in sede, pa kratkočasno jim je. »Enkrat, za rogatega hudirja, moraš začeti!« sem se jezil. »Kar kreni jo pod smrečico!« Pa sem udaril po ledu. Nerado je počilo, pa je moralo. Ampak včasih se ji je doma le stožilo; oblekla se je, pa sem jo ugledal na vratih gostilne. Saj sem jo rad videl, toda tam ne. To so se mi smejali, jaz pa jezen! Grda lastnost je taka ženska lastnost! No, pa smo se le počasi privadili.
Enkrat naskoči Ivček k meni, loputne me po rami, pa zasumi: »Ti, tvoja gre!«
Jaz pa nič drugega kakor klobuk na glavo, pa pri stranskih vratih ven. Zavijem čez dvorišče pa po poti za hišami do tistega svojega okna, ki se zapira odzunaj. Umen gospodar naredi vse tako, da je prav. Odprem, zlezem notri, tiho prislonim, zaklenem vežo, pa po prstih v izbo. En, dva, tri — pa sem bil slečen. Prekrižam roki pod glavo, si oddahnem in gledam v strop. Otroka dihata v postelji ob steni lepo in enakomerno, zdrava sta torej, kar me prav veseli. Vse je tiho. Zunaj sveti mesec in malo ga sili tudi skozi okno. Iz mraka nad vrati gleda tisti veliki petelin, ki sem ga bil podrl spomladi. Nagačil mi ga je Češmur, falot, toda to ne spada sem. Na petelinovi desni se vrste vodni tiči, vse od malega pondirka do racmana in žerjava, ki stoji v kotu na mizici. A na levo ruševci: en, dva, trije, štirje. Poturčali smo jih v gorah. No, in malo niže rožički srnjakov. Lepa vrsta, dolga vrsta! A na sredi glava jazbeca, belega, črnoprogastega strica.
»Jutri,« si mislim, »pojdem malo za srnjakom. Morda hodi še tam, kakor je hodil pred mesecem, ko ni bil čas za streljanje. Morda se drži kateri tudi gori nad gobjo jamo kakor predlanskem. Zajcev ni letos posebno, lisice pa so. Tudi jazbeca so videli, takega kakor prašička. Menda ne bo devet križev na peti, če se bo treba sniti z mrho kosmato.«
Zunaj se sliši korak poznega vaščana, pa spet utihne. Nekje zapojo in pri naši pesmi, ki je taka kot nobena druga, še lepše premišljaš svoje stvari.
»He, puškica moja je več vredna od zlata! Lahka, spretna in nese ti, nese. Gozdiček, lepo zelen, tik tebe ptičar, ti pa z njo na rami pod gabri in bukvami naprej. O — ho! Tam so jame in grmovje. Le oprezno, le oprezno. Ti diši, kaj, dolgouhec ti diši, pučarček? Tak le ponj, da se malo pokaže!«
Takrat potrka na okno. Potrka enkrat, potrka dvakrat, jaz pa nič. Še ne pogledam proti šipam. Nekaj časa je vse tiho. Potem pride nekdo, zunaj se razvije kratek pomenek, pa spet tiho. Potrka tretjič, četrtič. Jaz nič. Domislim se samo na to, če je vse dobro zaklenjeno. Mislim, da je. Potrka petič, šestič. Nič. Sedmič, osmič, devetič, desetič.
Počasi vstanem in sedem k oknu.
»Kdo pa je?« vprašam.
»Jaz!«
»Jaz, to je vsak!« zagodem.
»Marijana! Ali si neumen?«
»Marijan je dosti! Katera Marijana?«
»Odpri, no!«
»Katera Marijana?« sem vprašal.
»I, no, tvoja žena, ne?«
»A, tak si ti?«
»Jaz!«
»Poglejmo zdaj, koliko je ura!«
Vstanem, prižgem žveplenko in pogledam na budilko, ki je tiktakala na omari.
»Veš, koliko je ura?«
»Koliko?«
»Ura je enajst proč!«
»Odkleni! Kaj pa poreče kdo, če me tukaj spozna!«
»Tisto imam pa govoriti prvi jaz!«
»Kaj imaš govoriti?«
»Najprej vprašam, kaj imaš opraviti zunaj, ko gre ura na polnoč?«
»Tebe sem šla iskat.«
»Mene iskat, ki ležim v postelji? Ho — ho! Dobra je ta. Pridem zgodaj domov, žene nikjer. Ležem, zadremljem, se zbudim, potipljem, žene nikjer! Obrnem se tretji pot, oči mi padejo spet skupaj, malo dremljem, pa se vnovič prebudim. Potipljem, žene nikjer. Ko gre ura na dvanajsto ponoči, me pa zbudi trkanje na okno.«
»Matevž, res, tebe sem šla iskat.«
»Vsaka bi tako rekla! Od kdaj pa že jaz spim! Že devetkrat sem se obrnil!«
»Matevž, če nočeš, da bi hodila iskat, pa več ne pojdem.«
»To so vse druge reči. O teh se že še pomeniva! Zdaj pa to! Kaj se zdaj pride domov?«
Vstanem vnovič, prižgem žveplenko in pogledam na budilko.
»Tri četrti bo na dvanajst! Kaj se pride zdaj domov?«
»Matevž, obljubim ti, nikoli več te ne pojdem iskat.«
»Kateri čas pa je za žensko, če je sama, pa hoče biti o pravi uri doma? Kaj je to ob dvanajstih ponoči?«
»Matevž, ostani zunaj, kolikor hočeš, nikoli več ne pridem pote.«
»Tak povej zdaj, kod si pa stikala okrog in mi delala sramoto?«
»Bila sem pri Vodopivčevih, kjer pijeta Ivček in Gasparin.«
»Pa kje še?«
»Pri Vitezovih, kjer pije župan in še več drugih.«
»Pa kje še?«
»Pri Fortunatku, kjer se ravno fantje tepo.«
»In kje si še bila?« zarohnim, da šipe zašklepetajo in se skoro zemlja potrese.
Žena klekne in pravi ponižno in skesano:
»Samo notri me pusti, Matevž, če me prav pretepeš.«
»Ključ ti bom dal, pa pojdi drugam spat, k dekli, če češ, zakaj hud sem kakor ris, ki pije kri.«
Rekši sem ji vrgel skozi okno ključ in zaprl.
Drugi dan nisem rekel ne bele ne črne. Žena je hodila kakor po jajcih, gledala me je pa vse nekam od daleč in od strani s takim spoštovanjem, kakor gre pravemu zakonskemu možu. Vprašala me ni več noben večer, kam grem. Kadar sem se vrnil, pa naj bo pozno ali zgodaj, takrat sem prišel prav.
Zdaj pa še nekaj! To se je pripetilo rajnemu Ivčku, ne pa meni. Povedal sem pa zato tako, da se lepše sliši.