Lov je pustil

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lov je pustil
Y. Pankracij Gregorc?
Izdano: Slovenec 16/169-171, 175-177, 180-183 1888
Viri: dLib

169, 170, 171, 175, 176, 177, 180, 181, 182, 183

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: Predloga:Obdelano-10
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Y. Pankracij Gregorc
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Velik lov je bil napovedan lansko leto meseca oktobra. Svetli knez, posestnik razsežnih gozdov, naročil je g. nadlogarju, naj povabi v obližji vse, ki imajo veselje do lova; kaj pa, da se mora ozirati na oliko povabljenih. To se je tudi zgodilo, in veseli smo pričakovali napovedanega dne.

Teden prej moral je knez odpotovati v glavno mesto. Važna opravila klicala so visokega posestnika drugam. Ker pa ni hotel kaliti veselja povabljenim gostom, naroči g. nadlogarju, naj veliki lov zaradi njega ne izostane, naj torej on kot njegov namestnik vse priredi, da se napovedani dan povabljenci pod milim nebom brez kneza razveseljujejo.

Našemu starini to ni delalo preglavice. Naglo je premenil načrt in razdelil lov. V našem okraji naj bi ostalo vse, kakor je bilo napovedano, na drugo stran graščine pa naj bi povabljenci imeli lov, kedar jim drago.

»Če je prav velika družba skupaj, ni prijetno; ako so pa združeni lovci, ki se že dlje časa poznajo, bolj se razveseljujejo in navadno tudi več dobe,« rekel je naš starosta, in pri tem je ostalo.

Vsi graščinski lovci in povabljeni onostran graščine prirejeni so bili drugemu oddelku, katere je vodil tamošnji logar, mi pa smo v družbi g. nadlogarja in njegovih pomagačev šli tostran na lov.

Ob sedmih zjutraj stojimo določeni dan že vsi pred g. nadlogarja hišo. Radovedni nas pogledujejo v vasi ljudje, iz-za vogla čuje se kaka zabavljica: »danes bo zelo pokalo, pa malo ležalo, ravno pravi strelci so skupaj« itd. Družba bila je zelo raznovrstna. Okrajni sodnijski pristav, nadučitelj, dva trgovca, štirje premožni posestniki, nadlogar, logar, dva lovska pomočnika in moja malenkost. Bilo je pač živahno razgovarjanje, zraven še cviljenje in trganje osmerih lovskih psov.

»Gospodje! Ste kaj preskrbljeni s pijačo? Izostanemo celi dan. Ne da bi se kedo pozneje pritoževal o meni, če bode čutil razne potrebe. Stopite za trenotek sem v vežo! Vsak kozarček domačega slivovca popijmo, da nas malo ogreje.« 

Prijazno povabilo nam jo bilo zelo všeč. Nekateri prišli smo skoraj uro daleč in bilo je zopet še uro hoda do istega kraja, kjer se je imel začeti lov.

»Torej le hitro! Vsak jeden kozarček, potem odrinemo! Psi v rosi najložje slede,« opomni naš voditelj.

Eden za drugim ubogamo našega poveljnika.

Ob polu deveti uri bili smo že vsi razpostavljeni, vsakemu je g. nadlogar odkazal prostor.

»Tu pazite! Iz doline navzgor priteče zver in tu ostanite toliko časa, da slišite znamenje z rogom, ali da vas lovski pomočnik pokliče drugam!« je zatrdil vsakemu lovcu na njegovi postaji.

Vsi smo bili vrh hriba v polukrogu razstavljeni. Spodaj v dolini ostali so lovska pomočnika s psi in g. logar.

Zdaj se čuje znamenje, naj se lov prične.

Pretrgano lajanje psov, klici: Dragon, Hektor, Diana itd. razlega se po dobravi, pa zverine ni še na vrh.

Kar poči puška v dolini. »Morto!« slišimo lovci, in takoj vse potihne.

»Nekaj je že, prazni se ne vračamo domov,« misli si sleherni.

Dolgo časa vlada tihota, le veter maje šibke veje in suho listje pada na zemljo.

Zopet se oglase psi. Zdi se nam, kakor bi bili vsi na enem kraji, pa le predaleč so v dolini. Nekaj slede; zdaj pa zdaj lahko kaj priskače iz goščave! Vsi lovci smo pazljivo z napetimi petelini čakali, kdaj nam kaj pride na muho. Pa zver se je morala obrniti na stran, lajanje se čedalje manj čuje.

V drugo poči puška, in močan bas g. nadučitelja razlega se po gozdu: »Morto!« Le malo se še slišijo psi, končno potihnejo. Celo uro smo tako stali in čakali, ali se povrne zverina nazaj ali ne, pa čakali smo zastonj. Ura je že deset odbila, ko začujemo znamenje, da v tem oddelku je lov končan.

Ob polu enajstih snidemo se vsi lovci na vrhu, tudi ustreljeno so prinesli na hrib. G. logar ustrelil je lesico, in g. nadučitelj podrl je srno. Videl je sicer celo tropo lahkonožnih zverin, pa bile so predaleč od njega. Ker je imel eno cev nabito s krogljo, pomeril je v trumo, če tudi od daleč, in srečno eno zadel. Častno priznanje, gorsko cvetlico, dobil je za klobuk.

»Zverina šla je v drugi lovski okraj, ne povrne se danes več nazaj, torej bi zastonj čakali. Poglejmo malo naprej!« opomni g. nadlogar.

Trudili smo se še pozneje, a dobili nismo ničesa. Psi so le polagoma prišli za nami, preveč so bili utrujeni. Poludne je že zdavnej odzvonilo, ko smo spoznali, da na teh prostorih ne bomo nič pričakali.

»Stopimo na ono-le planjavo! Psi si tam odpočijejo in kaj pod zob dobodo, potem poskusimo še enkrat,« ukazuje g. nadlogar.

Kaj prijetno smo bili iznenadeni dospevši na omenjeni prostor. Čakal nas je tam g. nadlogarjev hlapec. V košu prinesel je na hrib sodček vina, slanine in kruha. Kako nam je teknilo, kako naglo smo vse izpraznili, ve le tisti, ki je bil že v hribih na lovu.

Puške položili smo na stran in ležeč na dišeči travi zavživali, kar nam je strežaj delil. Slanine in kruha je kmalu zmanjkalo. Kozarec z vinom krožil je še med nami. Zapalili so nekateri smodke, drugi pipe. Jezik se nam je razvezal, vsak je hotel kaj zanimivega povedati.

»Pa kako je to, g. nadlogar, v tem gozdnem okraji ni bilo čuti divjačine?« opomni g. sodnijski adjunkt.

»Preveč lovskih tatov je tu v okolici. Saj je sploh znano, kako spretno znajo zanjke nastavljati ob prehodih,« oglasi se neki kupec.

»Vse mogoče! Vendar zadnja leta so taki lovci preveč ostrašeni. Znano vam je, koliko mesecev so morali v ječi presedeti lovski tatovi iz Z.-ske vasi.

Sedaj si z lepa ne upa nobeden zopet nad divjačino,« odgovori g. nadlogar.

»Jaz pa mislim, kedar se v človeku lovska strast vkorenini, ne pusti z lepa. Celo enoletna ječa ga ne izpameti.« 

»Imate tudi prav!« dostavi gospod nadlogar. »Vendar ljudje tu na okrog niso tej strasti preveč udani. Zakaj nič zverine nismo čuli, razlagamo si lahko od tod, ker smo bili ravno prej sosedni lovski okraj obstopili. Lajanje psov, klicanje hlapcev in pokanje pušk je oplašilo zverino, da se je umaknila čez hrib v goščavo. Sicer pa tudi pripoznam, da kedar se enega človeka strast polasti, posebno še lovca, težko ga mine. Meni je jeden sam tak dogodek znan, da je nevaren tatinski lovec pozneje lov popustil.«

»Prosim Vas, povejte nam, kako se je to vršilo?« vprašam.

Pomenljivo se ozre na-me g. nadlogar; znal je, da bodem to porabil, vendar povabljenemu gostu mora vsekako postreči.

»Naj bo! Počijemo se mi, in oddahnejo se tudi psi, v pol ure skončam.« 

»Poglejte, gospodje, čez ta-le hrib! Precej zadej stoji graščinska pila. Voda teče po grapi tako obilno, da tudi poleti v največji suši lahko jedno kolo vrti. Tam reže zdaj žagar Martin hlode iz graščinskih gozdov. Dela se mu nikoli ne manjka; ker je mož precej delaven, opomogel si je že nekoliko. V gostilni ga ne boš dobil, redko kako nedeljo se zamudi v druščini in še takrat se mu vidi, da ga srce vleče kam drugam. Dve leti je, kar so je oženil, toliko časa je že tudi graščinski žagar. Ako me katerikrat pelje mimo pot, stopim v njegovo hišico. Dobro de človeku, ako vidi, kako potrpežljivo ravnajo mladi ljudje z bolehnimi starimi. Stanuje namreč pri njem tudi mati njegove žene. Reva že leto in dan ne more iz postelje, vse morajo donesti k njej in kakor malemu otroku morajo ji polagati grižljeje v usta. Bolehna je stara žena že kaka tri leta.«

Martinova mati je še takrat osobenkovala v vasi. Vdova bila je od vseh zapuščena in bolehna. Malokateri se je zmenil za staro ženico, bila je skoraj celi dan sama v sobici pod streho. Njen sin Martin služil je že več let pri nekem žagarju za hlapca. Ko se je materi shujšalo, popustil je službo in se naselil pri materi, da bi ji ložje postregel. Prihranil si je bil res nekaj novcev, a bolezen je polagoma pobrala vse. Videlo se je pa tukaj, da Bog res ne zapusti tistih, ki četrto zapoved vestno spolnujejo. Naš Martin je sicer postregel materi, kar je le mogel; pa saj veste, da moški nimamo daru, da bi kuhinjska dela opravljali, tudi ne, da bi bolnikom stregli, to moramo že pripustiti drugemu, če tudi pravimo, slabejšemu spolu. Za bolezen Martinove matere zvedela je stara Šimonka, revna ženica v vasi. Bili ste prijateljici že od mladih nog.

Uboštvo in zapuščenost družila ju je tudi na stara leta. Šimonki se je sicer malo bolje godilo. Imela je že doraslo hčer, ki je s šivanjem nekaj si prislužila. Še celo v graščini so jo čislali in bolj navadne obleke je vsem le ona napravljala. Opomogla si je sčasoma toliko, da si je omislila stroj za šivanje; in ko ga je popolnoma izplačala, prihranila si je kak krajcar za slabejše čase.

Šimonka je večkrat obiskala staro znanko, Martinovo mater, in kmalu spoznala, da je sinu denarja zmanjkalo. Vedela je tudi, kako mladeniču težko de, ker ne more postreči svoji materi. Šel je sicer čez dan na delo, ako ga je kedo klical, pa le malo je zaslužil. Tu je ona priskočila na pomoč. Hči je imela vedno dosti dela in primeroma tudi denarja.

»GIej! stara Martinka je tako zapuščena, vsega ji manjka. Jaz jo grem malo obiskat, pa s čim ji naj postrežem?« vpraša svojo hčer Marjeto.

»Mati, tam-le je še par goldinarjev, le vzemite in preskrbite, česar je potreba. Jaz pridem k bolnici na večer, ko se ne bode videlo več šivati. Takrat bom ji malo posteljo prerahljala in drugo za silo pospravila, sedaj še ne utegnem.« 

Šimonka vzela je nekaj krajcarjev, kupila kar je vedela, da bode dobro ugajalo stari bolnici. Obiskaje jo izroči ji polovico, drugo pa spravi na tak kraj, da bode sin Martin lahko precej dobil.

Hudo je bilo mladeniču, ko svojo mater na zadnje ni mogel sam preskrbovati. Delal je sicer za dva, kedar so ga kam na delo klicali, a plačali so mu kakor druzemu. Po leti in tudi na jesen v lepem vremenu je še kaj zaslužil, a zima je prezgodaj nastopila in njemu tudi prezgodaj zaslužek odvzela. Dobro mu je sicer dejalo, ko je stara Šimonka tako pridno obiskavala zapuščeno mater; vedel je tudi, od kod jemlje ona denar, da lahko donaša okrepčajoče jestvine materi. Bil je zelo hvaležen revni šivilji. Ko je ona dohajala še na večer k bolnici ter spretno poravnala, kar je bilo po izbi v neredu, prinesla vode in preskrbela vse za drugi dan, spoštoval je mladenič borno dekle nad vse njene tovaršice v vasi.

Pa kaj hoče! S čim naj ji povrne, ker je sam ubog? Za hlapca na žagi ga radi vzemo povsod, a mater samo v bolezni ne sme pustiti. Zahvali se šivilji le z mokrimi očmi pri odhodu.

Neki dan je bila mati posebno slaba. Šimonka se je že bala, da bo ta dan ugasnila. Prihitela je tudi njena hči k bolnici, nesoč v malem jerbasčku raznih reči za bolnico. Ko jej popoludne malo odleže, olupi ji šivilja pomarančo in bolnica se po zavžitem sadu tolikanj okrepčano čuti, da se skloni na postelji. Marjeta se odpravi zopet k šivanju na dom, vedoč, da ne bode še take sile za danes. Martin gre za njo ter se ji v veži zahvali za izkazano dobroto:

»Marjeta! Ko bi katerikrat koga potrebovala, spomni se, da sem jaz tvoj dolžnik ves čas svojega življenja.« 

»Beži no! Beži! Zakaj neki?« in brzih korakov hiti zopet v malo izbo k šivalnemu stroju.

Danes gre ji vse bolj urno od rok in kolo bolj naglo se vrti. Tudi šivilja je bolj vesela, kakor druge dni. Zakaj tudi ne? Z malim darom postregla je bolnici, in kako ji je za to hvaležen njen sin! Kako dobro de zavest, da smo storili svojo dolžnost, ali da nas kdo tudi v siromaštvu in zapuščenosti čisla!

Ne mislite pa, da je bil naš Martin mladenič brez slabosti in napak.

Že prej kot žagarski hlapec dve uri od domače vasi zahajal je rad na lov. Po dnevu je sicer pridno delal, noč pa ga je večkrat zanesla v goro, če ni bil ravno na vrsti za ponočno delo. Vedel je že od mladih nog, kod prehaja zverina, in nastavljal ji je zanjke ali tudi streljal. Imel je pri skali zraven malega studenca skrito puško in smodnik in marsikatero srno je tam podrl. To je potem oddajal kupcu, ki je skrivaj prodajal divjačino v bližnje mesto. Prislužil si je po strani marsikak krajcar s tem poslom, a koliko noči je tako prebdel in koliko strahu prestal, da ga graščinski lovec ne zasači!

Imel je res veliko srečo. Vedeli so, da je on glavni tihotapski lovec, dokazati mu pa le niso mogli. Bilo jih je več skupaj, imeli so neko tajno zvezo med seboj. Eni so pazili na grajske lovce, drugi so pa na drugi strani lovili zver. Slišali so večkrat grajski lovci strel iz puške, pa bilo je le predaleč v stran, da bi tatu dobili v pest. Na zadnje so pa vendar čuvaji spazili, kam največkrat tihotapci zahajajo, in neki dan dobe kar šest lovskih tatov. Le dve srni so ubili, pa te ste bile neznansko dragi. Prvič zato, ker je srni dobil pravi lastnik lova, in drugič ker so morali sedeti več mesecev v ječi in po vrhu plačati še sodnijske stroške. Pa kakor sem že rekel: naš Martin imel je srečo. Ravno tisti večer ga ni bilo zraven. Tihotapstvo je potihnilo za nekaj časa, tudi Martin odšel je k bolni materi, zato ni mogel veliko v goro. Sem in tje se je pa še vse jedno natihoma splazil v gozd. Do čakališča, kjer je bila skrita njegova puška, bilo je le poldrugo uro hoda.

Delo je večkrat pošlo in Martin je imel tako pičle dohodke, da ga je že skrbelo, kje bode vzel denar za stanovanje. Kdo se bo čudil, ako je tak dan Martina zmanjkalo in se le pozno v noč ali še-le zgodaj na jutro vračal na dom.

Logarji imamo navado posebne oddelke gozda prihraniti za velike love. Le malokaterikrat zahajamo v tisti kraj, da se tem več zverine nabere. Ko je bil enkrat v takem oddelku napovedan velik lov, dobili so le malo divjačine. Čudno je naš knez pogledoval svoje podložne. Ukazal je, naj se ta kraj gozda pusti, logarji in njih pomagači love naj drugod. Če so danes mesto dvajset srn dobili samo dve, kdo je temu kriv, kakor njegovi lovci? Postrelili in prepodili so divjačino, sedaj pride on, pravi lastnik, s svojimi prijatelji na lov, pa ni zverine. Poklical je našega logarja g. M. na stran ter ga ostro prijel, kolikrat je bil tu na lovu ali on, ali pa njegovi hlapci. Tako ostrega vprašanja logar ni pričakoval, vidno se je prestrašil. Knez je to smatral za slabo vest in mu ni verjel, ko mu je logar zatrjeval, da se v tem kraji celo leto ni streljalo.

»Če niste vi, so pa vaši podložni! Lepe ljudi imam!« osorno zavrne knez in stopi zopet k lovski družbi. Pričo gostov se ni hotel kazati razdraženega. Podajo se na drugi kraj v gozdu. Logar M. gre zraven kneza, ker ima nalogo, vsakemu lovcu odkazati prostor. Že je druge lovce razpostavil, knezu odbral je najboljše čakališče, da bi ga vsaj s tem malo potolažil.

Grede po ozki stezi navzgor dospeta do nenavadnega prizora:

Na mali smreki visi lep srnjak. Precej je bilo obema jasno, zakaj ni danes tu zverine. Tihotapski lovci odbrali so si ravno tisti okraj za svoj lov, katerega si je bil knez sam sebi prihranil. Kar niso s puško podrli, nalovili so v zadrge. Na krajeh, kjer zverina bolj prehaja, pripognili so čez pot mlado drevo in napravili zanjko. Zver nič hudega ne sluteča teče po stezi do nastavljene zanjke. Vjame se v zadrgo, sproži lahno zarezo, pripogneni vrh vzdigne se zopet na kviško in seboj tudi vjeto žival. Le malo trenotkov si še skuša pomagati z nogama, zadušena pričakuje, kedaj po njo pride lovski tat.

»Tako je ta stvar?! Zato ni zverine, ker jo tatje odneso. Pač lepo pazite po gozdu! Če vi sami ne morete, zakaj imate pomagače? Ko prideva na čakališče, spravite srnjaka tu stran!« ukaže knez.

Grom prišel je tako nad logarja, pa pozneje je njegov jek odmeval še po gozdarskih pomočnikih. Zagrozil jim je logar, da k letu vse spodi iz službe, ako ne bodo bolj vestni pri svojih opravilih.

Večerja pomočnikom ni kaj teknila. Jezno udari ob mizo hlapec Dante: »Jaz vem kdo najbolj nastavlja zverini in kdo je največji tat v gozdu. Nobeden drugi nego ta Martin. Zakaj je popustil dobro službo? Pravi sicer, da zavoljo matere, a vendar ga večkrat ni bilo doma, tudi po noči je bila stara bolnica večkrat sama. Kje se je takrat potikal? Po gozdu je iskal, če se je kaj vjelo. In zdaj je že teden dni, kar so mu mater zakopali, pa je še vedno tu brez dela. Od česa živi, če ne od tatvine?«

Martinova mati je bila res umrla. Opomniti pa moram, da je hlapec Dante že precej časa črtil Martina. Ker ni bil domačin, fantje vaški niso kaj marali zanj, zraven tega bil jo še oduren in neznano strog do ljudi. Ni sicer imel kaj ukazovati, pa kedar ga je logar poslal ljudem to ali ono reč odkazati v gozdu, nagajal je rad, kar je mogel. Le pičlo in na najbolj nepristopnih krajih delil je kmetom les. Ob nedeljah je pa le rad zašel v krčmo. — Neko velikonoč so vaški fantje imeli precej denarja v svoji blagajni. Pred pustom bila so v vasi tri ženitovanja. Vsak ženin si je z par goldinarji odkupil nevesto. Ta denar moral se je po praznikih zapiti. Tisti večer došel je v fantovsko družbo tudi Dante, dasi ga ni nobeden vabil. Nekoliko vinjen začel je zabavljati navzočim, da za priberačeni denar pijo. Našega Martina je to očitanje tako zbodlo, da je Danteja prijel čez prsa ter ga tako na pol drsal na pol nesel na prosto. Od tistega časa je črtil Dante Martina in le čuda, da mu že prej ni plačal vročekrvni Italjan.

Ko je logar očital hlapcem malomarnost in grozil jim, podvojilo se je sovraštvo do Martina. Ker se tudi po smrti svoje matere ni veliko trudil poiskati si druge službe, slutil je Dante, da misli Martin celo na grajsko žago. Dosedanji najemnik je pogodbo odpovedal. Mož je bil že star, sina ni imel, hlapca za pomoč pa ni hotel imeti. Le še mesec dni imel je ostati na žagi.

Naš Dante se sicer ni veliko razumel na žagarski posel, vendar je mislil, da bi se kmalu toliko privadil, da bi bil lahko samostojen.

Grajski žagar je pa tudi več od bornega lovskega pomočnika. Vode je tam obilno, lesa v graščinskih gozdih dovolj in najemščina še precej nizka. Zato je včasih posedal pri starem žagarju izpraševaje ga to in ono. Kedar je staremu možu bilo kaj pretežko, pomagal mu je hlod vravnati na voz. S tem se je žagarju tako prikupil, da mu je pozneje razkazoval posamezna dela in opravila pri njegovem poslu; začetkoma pa Dantejevih pohodov stari mož ni bil kaj vesel. Izprevidel je Dante, da graščinska žaga daje dober zaslužek, da je najemnik tudi precej samostojen mož, edina skrb je le ob letu dati najemno svoto v grad. Bil je precej vznemirjen, ko je spoznal, da bi se morda tudi Martin za to službo ponujal; ker je enak posel že prej opravljal, znal bi mu biti nevaren tekmec. »Na vsak način ga morem vjeti. Odstranim ga, naj velja kar hoče.« Tako je sklenil Dante in po tem se je tudi ravnal.

Veliki lovi v knezovih gozdih bili so končani, Povabljeni gostje razšli so se kmalu na vse kraje. Bogataši so hiteli v velika mesta, tam imajo ob dolgih zimskih večerih boljšo zabavo, kakor v samotnih gradovih na deželi.

Zadnje goste spremila sta v vozu knez in kneginja na kolodvor. Uro daleč od graščine bila je železnična postaja. Kneginja se sicer rada ne vozi, posebno še v deževnem jesenskem vremenu ne, vendar gostje bili so bližnji sorodniki in tem na ljubo že človek kaj stori. Napregli so najlepšo kočijo in najbolj čili konji dirjali so na postajo.

Mrak je bil, ko sta se knez in kneginja poslovila od gostov in se vračala v grad.

»Vozi le bolj počasi in pazi na konja, rada se plašita!« opomni knez. Pot se je vila po ozkem jarku, na obeh straneh raslo je nizko jelščevje.

V nekem grmu glasno zafrfola, in velik ptič zleti čez pot ravno pred konjema. To je bilo spočitima vrancema že preveč. V divjih skokih jo udereta naprej. Vojnik omahne z visocega sedeža, zgubi vajeti iz rok in konja še bolj drvita proti gradu. Kneginja vsklikne in strahu omedli, knez . Kneginja je ves prestrašen. Ne upa si skočiti iz voza, obsedeti na sedeži je pa zopet nevarno.

Sreča iskala je zopet našega Martina, da je ravno po tej poti na večer korakal domov. Sliši prenaglo peketanje konjskih kopit in vsklik prestrašene kneginje. Zagleda preplašena konja in ubozega voznika krčevito se držečega za rob svojega sedeža. Spozna takoj, kaj se je pripetilo in kako je pomagati.

Naglo stopi kraj pota in ko vranca pridrvita mimo njega, popade hitro za vajet bližnjega konja. Ta se sicer uspne na kvišku, Martin ga pa le ne spusti. Skuša še bolj dirjati, mladenič se pa še trdovratneje drži jermenov. Na večih krajih strgal si je obleko, vendar njegova stanovitnost premaga, konja se umirita in obstojita. Voznik prijel je zopet za vajeti, kneginja se je zavedla in tako ni bilo druge škode, kakor vsi trije so se zelo prestrašili in Martin si strgal zanošeno obleko.

»Kdo ste pa Vi?« praša knez Martina. Pove mu svoje ime.

»A tu iz vasi ste? Za nocoj hvala Vam lepa, škodo imate na obleki, Vam bom vse povrnil še jutri.« 

»Kaj to? Vsa moja obleka velja par goldinarjev nova, sedaj je že zamazana in slaba, škode pač ni nobene,« odgovori Martin.

Tako so se ločili.

Še tisti večer pa je popraševal knez, kdo je Martin, s čim se peča, itd. Posebno smilil se je kneginji, ko je slišala, da mu je ravnokar mati umrla, da je sedaj čisto sam na svetu, brez roditeljev, brez sorodnikov. »Mu bodem pa jaz mater nadomestovala,« rekla je visoka gospa.

Drugi dan pokličejo Martina v grad.

»Ti si bil prej na žagi za hlapca, ne? In zdaj si brez službe? Kaj bi ne hotel zopet v enako službo stopiti?« nagovori ga knez.

»Zelo rad, svetli knez! Ali prejšnji gospodar dobil si je že pomočnika, za kje drugod pa še nisem nič zvedel.« 

»V štirinajstih dneh zapusti prejšnji najemnik mojo žago. Ako ti dopade, prepustim jo tebi zelo ugodno. Ta si je prihranil toliko denarja, da upa na stare dni brez težavnega dela se preživiti, tebi bom pa še bolj najemščino znižal, da ti nekoliko poplačam včerajšnjo dobroto,« nadaljuje knez.

»To bi bil na mojem mestu vsak storil; storil sem jaz le svojo dolžnost. Ako mi pa svetli knez prepustite žago, zelo Vam bom hvaležen. Opravljal bom vestno svoje delo in natanko plačeval najemščino.« 

»Prav! Le malo počakaj in jaz ti pismeno vse izročim.« 

Knez se vsede k pisalni mizi. Navzoča je bila tudi kneginja. K Martinu pristopi in se mu še posebej zahvali, da se je zanjo izpostavil veliki nevarnosti.

Mladenič ni vedel, kaj bi odgovoril. Ves zmeden je bil, le klobuk je neprenehoma vrtil v rokah. Kneginja je to opazila in naglo pogovor zasukala.

»Sam pa ne bodeš mogel vsega opravljati, kedo bo vodil gospodinjstvo? Oženiti se boš moral.« 

Martin je postal še bolj zmešan, rudečica ga oblije po obrazu.

»Ali imaš že katero izbrano? … O nič se ne boj! Ako bi te ne hotela, pomagala ti bodem jaz, tvoja dolžnica sem. Če si se ti za nas skoraj v smrtno nevarnost podal, ti tudi jaz prav rada pomagam iz kake zadrege.« 

Te besede so prihodnjega žagarja nekoliko osrčile.

»Milostljiva, na ženitev pač še nisem mislil! Kaj bi jaz revež ponudil svoji nevesti? Ker mi pa svetli knez ponujajo žago, izprevidim, da sam vsega opraviti ne bom mogel. Ko bi že katero vzel, gotovo bi najprej Simončevo Marjeto poprašal, če me hoče.« 

In razvezal se je jezik našemu Martinu, ko je pripovedoval, kako je stregla njegovi materi, kako je posebno zadnji teden pri bolnici prečula cele noči, kako si je večkrat sama pritrgala, da je ranjci pomagala, da je zadnji čas celo stara Simonka oslabela, da bode Marjeta kmalo sirota brez sorodnikov, kakor on, itd.

Smehljaje ga je poslušala kneginja. Martin bi bil še dalje govoril, pa knez je vstal in podal mu polo papirja.

»Tu imaš pismo! Žago sem ti dal za dvajset let po zelo nizki ceni v najem. Opomba je zraven, da tudi po moji smrti naj se tebi ali tvojim naslednikom pusti za isto ceno, ako ne bode zoper to kakega važnega vzroka. V štirinajstih dneh že lahko prevzameš, ako pa sedanji najemnik prej pusti, lahko takoj nastopiš njegovo mesto.« 

Kam jo je naš Martin iz grada krenil, gotovo boš uganil č. bralec. Naravnost k stari Šimonki in njeni hčeri. Mati je dremala pri peči, Marjeta pa je pridno šivala pri svojem stroju.

Ves razvnet stopi Martin v malo izbo. Razvedelo se je že po vasi, v kaki nevarnosti so bili včeraj grajski, in kedo jih je rešil nesreče. Ker je bil Martin praznično oblečen in pismeno pogodbo v roki držeč prišel v hišo, vedela je šivilja, od kod prihaja.

»Glejte, kaj mi ponuja svetli knez. Žago mi je dal kar za 20 let po jako nizki ceni v najem. Toliko je lesa v gozdih in vode vedno dovolj, oj to bo življenje!« 

»Naji z materjo prav veseli, da si tako prišel k stalnemu zaslužku!« 

»Kaj praviš, Martin,« oglasi se mati izza peči, »ti boš zdaj grajski žagar?« 

»To je res, mati! Glejte tu stoji črno na belem. Celih dvajset let in lahko še dlje me nobeden ne more pregnati. In vi se lahko tje preselite, saj veste, kako prostorna izba je tam za stanovanje?« 

»Kaj bom jaz tam počela? Stara in slaba sem, še kuhati bi ne mogla.« 

»Pa naj gre še Marjeta z vami, da vam ne bo dolg čas.« 

Prav všeč je bilo Martinu, da se je mati mešala v pogovor, tako bode od strani najlažje zvedel, kaj tudi hči misli. Zato je pri zadnji opombi po strani pogledal, kaj bode storila šivilja. Ona je pa le malo zarudela, še bolj se pripognila k šivalnemu stroju ter nadaljevala svoje delo.

»To pa že ne gre!« opomni mati. »Kaj bi rekli ljudje? Bove pa že še tu ostali. Malo mokrotno je sicer, pa se bode že prestalo, kakor do sedaj.« 

»Pa gospa so rekli v gradu, da se bom moral oženiti, da vsega ne bom mogel sam opraviti.« 

»Če je pa tako, pa se sama zmenita, jaz moram tu k sosedu pogledat!« in počasi grč mati iz hiše.

V kako zadrego je s tem spravila mlada človeka! Šivilja še bolj hiti s svojim delom, Martin pa na sredi sobe stoje je celo v zadregi, kam bi svoje roke dejal. Pisanje iz grada ga še nekoliko ohrabri. Znova odpre pismo in pregleduje na videz prav pazljivo, kako je vse določeno v pogodbi, če tudi še pravilno brati ni znal.

Na zadnje ga je že samega sram. »Naj še tako nespametno govorim, bolje bo, kakor tako neumno stati sredi sobe«, misli si.

»Marjeta, saj veš, kaj mislim in zakaj sem naravnost iz grada došel k vama? Glej, mati so stari in sami pravijo, da imate slabo stanovanje, katero vama pa že lahko danes odpovedo. Tam na žagi bomo pa v svojem bivali, šivala boš lahko tudi tam, pa mislim, da ti ne bode potreba, ker bodem jaz zaslužil toliko, da nam ne bode sila. Poznaš me že od mladosti, hvaležen sem ti še posebno, ker si toliko storila moji ranjki materi, to sem tudi kneginji povedal in tudi njej rekel, da tebe prvo vprašam, če me hočeš.« 

»Kaj, kneginji si govoril o meni?« izpregovori šivilja še bolj zarudela.

»Kaj sem hotel? Vprašala me je, katero iz vasi si bodem izbral, in jaz sem naravnost rekel, da tebe prvo vprašam, in gospa je bila s tem zadovoljna.« 

»No, če v gradu nimajo nič zoper to, pa naj bo!« uide nehote šivilji.

Skoraj se sramuje, da je prenaglo razodela svoje misli. Martina je pa ta odgovor toliko osrčil, da se vsede k oknu na klop in na dolgo in široko razklada, kako bodo zdaj vsi trije prijetno skupaj živeli.

»Posebno za mater bode to dobro v njenih starih letih in ona tudi zasluži po tolikem trudu malo oddihljeja. Moji materi je bila najboljša prijateljica do zadnjega izdihljeja. Verjemi, Marjeta, da jaz tega ne bom nikoli pozabil. Lastna mati so mi umrli, a tvoja naj bodo zdaj tudi moja mati,« konča Martin. Pravo struno je zadel mladenič. Šiviljo polijo solze. Za mater je delala nepretrgano. Ljubila jo je nad vse. Kako jo ne bode premagalo, ko ji tu Martin zatrjuje, da hoče svojo ljubezen ž njeno vdanostjo zediniti, da bolehni ženi olajša stara leta.

Dolgo časa še razpravljata, kaj bode še vsega potreba za gospodinjstvo. Na zadnje hoče se Martin posloviti. Šivilja mu poda roko, pogleda ga v obraz in se na glas zajoče.

Osupnilo je to mladeniča.

»Marjeta, zakaj se jokaš? Ali misliš, da z menoj ne bodeš srečna?« 

»Oh, Martin, vse bi bilo, le nekaj mi teži srce. Sam veš, kolikokrat si šel v goro skrivaj in koliko divjačine si spravil iz graščinskih gozdov. Stara želja se ti bode znova vzbudila, strast se te bode polastila, zasačili te bodo in kot lovski tat boš moral žago pustiti. Jaz dobim sedaj iz gradu veliko dela, a potem kdo bode dal zaslužiti kaj ženi lovskega tatu? Celo ljudje po vasi se me bodo ogibali, ker se boje grajskim zameriti. Kaj počnem tedaj, s čim bom potem preskrbljevala mater v njih bolezni?«

»Marjeta, verjemi, da ne pojdem nikoli več po takem potu v gozd. Tu imaš roko! Od danes naprej se divjačini ni treba več skrivati pred menoj.« 

»Ali res obljubiš? Za trdno obljubiš, da boš pustil lov?« 

»Bog mi je priča, da resno mislim. Tebi dane besede ne prelomim.« 

»Zdaj bodem mirna, zdrav ostani!« 

V veži sreča Martin staro Šimonko.

»Ali greš že domov?« vpraša ga.

»Da, mati! Če pa želite, da še pri vas ostanem, vrnem se, saj vam ni morda preveč dolg čas po meni?«

»Glej ga no! Saj te vsak dan vidim po vasi, kaj bo dolg čas?«

Mladenič pride domov. Štiri gole stene ga vsprejmo. Malo mu je zapustila stara mati in še to je zelo v slabem stanu. Ko bi se kaj popravilo, morda bi še ugajalo za malo časa. Ali Martin danes ni za tako delo.

Pretesno mu je v ozki sobi. »Lov bom moral pustiti, kaj pa!« govori sam seboj. »Saj časa tako ne bo, tudi ne potrebe za tako negotov zaslužek … Puško in smodnik hranim še vedno na čakališči — to moram pa vendar imeti pri sebi za spomin na nekdanje čase. Kar zdajle precej grem po njo, v mraku sem že doma.« Rečeno — storjeno.

Martin zapre sobo in odide iz vasi. Nekaj časa gre po potu proti bližnji vasi, potem jo pa zavije po travnikih v gozd. Že koraka brezskrbno po ozki stezi v hrib. Na malem ovinku si malo odpočije gledajoč nazaj v vas. Kako lepo se vidi od tu graščina in njegova žaga.

»Tamle je moj prihodnji dom! Tako v skrbi sem bil, kaj bodem počel, in Bog mi je tako hitro dobrotno naklonil lepo prihodnjost.« Še malo postoji, potem pa pospeši korake.

Ni vedel, da ga je zapazil grajski hlapec Dante, ki ga je vračajoč se domov že od daleč zagledal.

»Danes te pa imam ptiček, ne uideš mi z lepa ne!« mrmra sam pri sebi.

Skrije se za košati grm in čaka, kam jo bode Martin zavil. Ko pa naposled vidi mladeniča korakati navzgor, naravnost proti skali, zasvetijo se mu oči, kakor bi že vedel, kam je Martin namenjen.

Od daleč gre za mladeničem. Skrbno pazi, da bi ga ne zagledal, med grmovjem sledi mu za streljaj daleč.

Martin je prišel do velike skale visoko v gozdu. Izpod pečevja izvira mali studenec, njemu in zverini dobro znan. Med skalovjem v tesni razpoki je njegova puška in smodnik. Tu je že marsikatero srno podrl.

K navadnemu čakališču jo krene, razbrska malo suho dračje in kmalu se pokaže mala špranja. Oprti puško in smodnik spravi v žep.

Pa kaj je to? Iz gozda proti studencu čuje, kakor bi kedo po suhih vejah lahkoma stopal. Za skalo skrit varno opazuje, kedo sedaj dohaja. Brezskrbno priskakljata dve srni in srnjak do studenčnice. Malo popijo, privzdignejo glavice, kakor bi hotele živalice zvedeti, ali preti kaka nevarnost, potem zopet malo popijo in se paso ob vodici. Kolika skušnjava za našega Martina! Dobro v zavetji je, zverina ga ne more zavohati, ko bi tudi nasprotna sapa pihala, ker je za strmo skalo dobro skrit. Nehote vzame puško z rame in nevede jo že tudi nabija. Še le, ko mora vžigalno kapico natakniti, spomni se, kaj dela. Živo mu je pred očmi, kako britko je nevesta zaplakala, ko se je spomnila, da ga bode lovska strast zopet premotila. Spomni se tudi, kako svečano je obljubil, da ne pojde več na lov.

»Mož-beseda ostanem,« izreče na glas, puška mu zdrsne črez skalo daleč doli v grmovje.

Ropot bil je zverini dovolj, urno zbeži, a v tem trenotku poči puška, in srnjak se zvrne pri studenci.

Hlapec Dante šel je toliko časa za Martinom, da se je prepričal, kje bode čakal. Videč ga na spodnji strani, bil je prepričan, da je prišel tu sem čakat zveri, zato jo on po ovinku na zgorji rob skalovja ubere, tu hoče počakati, da bode Martin streljal, potem ga prime na mestu kot lovskega tatu. — Videl ga je dobro, kako je nabijal puško, smejal se je že na tihoma, češ, le postreli, kolikor drago, saj bodeš potem tudi sam nesel, pa ne domov, ampak v grad.

»Dolgo sem te zasledoval, danes mi ne uideš.« 

Ko pa je Martinu zdrsnila puška črez pečino in se je zver ostrašila, pomeril je on na srnjaka in ga tudi zadel. Po ovinku se je bližal živali.

Martin se začetkoma prestraši strela, vendar se skloni ob strani in zvedavo izza skale pogleduje, kdo je lepega srnjaka ubil.

Dante pride k studencu, pogleda na kviško in zapazi Martina.

»Pojdi doli, pojdi! In pomagaj mi tega srnjaka spraviti domov!« zakliče mu.

Mladenič nič hudega sluteč se po ovinku približa.

»Vzemi drobovje iz srnjaka, saj razumiš ta posel, in ker si danes grajski žagar postal, zakaj ne bi pomagal grajskemu lovcu, saj oba enega gospodarja služiva.« 

Martin vzame nož in kmalu iztrebi zver.

»Sedaj pa kar na ramo ž njim! Nesel ga bodeš pred menoj v graščino, tam se bomo tudi zmenili, kje boš danes spal,« ukazuje Dante.

Mladenič ne razume teh besed, začuden pogleda lovca.

Dante pa je nastavil puško in tudi petelina napel.

»Če ti je življenje drago, kar precej ubogaj! Ne vem li, po kaj si prišel na to čakališče. Ustrelil bi ga bil ti, ko bi ti ne bila puška zdrsnila iz roke. Kaj misliš, da sem zastonj že ves upehan hitel za teboj tu sem? Vodil si nas predolgo že za nos, zaradi vas lovskih tatov oštel je nas logar in nam celo zagrozil, da izgubimo službo; zato pa bo danes tebi odklenkalo v grajski žagi. Le precej srnjaka na rame, če ne še tebi posvetim!« 

Kaj je hotel Martin druzega kakor ubogati. Divji obraz Dantejev očitno kaže, da se lovec ne šali. Lahko bi ga premagal, pa kako se ga naj loti, ko oni z nabito puško na njega meri? Molče torej pobere srnjaka in žalosten koraka počasi navzdol proti graščini.

Bilo je že precej temno, ko dospeta v grad. Dante pove logarju, da je zasledil lovskega tatu ravno, ko je ustrelil tega srnjaka. Zastonj je Martin trdil, da on ni streljal, zapriseženemu lovcu so verjeli. »Kaj si pa delal gori ob tem času, kakor prežal na zverino?« vpraša ga logar. Na to vprašanje ni vedel Martin kaj odgovoriti, in logar je bil popolnoma prepričan, da so pravega tatu vjeli. Povedal je to knezu in ta še ves nevoljen zaradi zadnjega slabega lova, ukaže tatu kar naravnost odpeljati v sodnijsko ječo. Še vprašal ga ni za ime, ko je razdražen povelje dal. Še le ko so Martina odpeljali v četrt ure oddaljen zapor, vprašal je logarja, kdo je lovski tat.

Zelo se je knez zavzel, ko je čul, da je njegov prihodnji žagar tako nehvaležen človek.

»Pa naj še kdo takim ljudem zaupa! Danes v jutro mu skažem ljubav, popoludne ti že tihotapi po mojem posestvu! Naj ga le kaznujejo po postavi, in potem naj si le išče službe drugod, ne na graščinski žagi!« nejevoljen opomni knez vračajoč se v svoje sobane.

Še tisti večer se je razvedelo po vasi, da je graščinski lovec Dante zasačil Martina, ko je ustrelil srnjaka. Tudi Marjeta je čula, da so ga odpeljali v ječo. Da niti mati ne hči tisto noč niste veliko spale, je naravno. Hči je materi povedala, da je privolila Martinu v zakon, in stara ženica je bila vesela, da se je tako vse izvršilo. Skrbelo jo je tako že, kaj bo hči počela, ko jo ona v kratkem zapusti. In koliko je vredno, ako človek stanuje v svoji hiši z vsem potrebnim preskrbljen, kakor pa se potikati po zaduhlih stanovanjih, katera mora še precej drago plačevati. Ravno ste se pomenkovali, kaj jima še vsega primanjkuje in kje bote dobile za gospodinjstvo na žagi potrebnih reči, ko ju obišče neka znanka in pove žalostno novost, da je Martin bil popoludne na lovu, da so ga tam vjeli in ko lovskega tatu zaprli. Skoraj bi ne bili verjeli, pa skozi odprto okno slišali ste pogovore in razne opombe mimogredočih, ki so najnovejšo novico po svoje tolmačili.

»Mati, jaz ne verjamem, da se je Martin tako daleč spozabil! Ravno danes mi je slovesno obljubil, da nikoli več ne pojde na lov, gotovo je tu kaka pomota,« opomni šivilja, ko sta bili zopet sami.

»Kaka pomota bo? Prej je večkrat hodil čakat, danes je bil brez dela in slepa strast ga je zopet premotila. Moj Bog, kaka prevara! Veselila sem se že zaradi tebe, da ti ne bo treba tako pozno v noč šivati. Zadnjega pol leta škodilo ti je veliko na zdravji, ko si hotela z večjim delom pomagati ranjki Martinovki. Vsa si bleda in prepadla od dolzega čuvanja pri luči. Sedaj, mislila sem, bo tega enkrat konec, pa to naredi! Težko, če boš še kaj iz graščine dobila za šivanje.« 

»Mati! pravi mi notranji glas, da je Martin nedolžen. Tako spriden še on ni, da bi prisego prelomil. Boga je na pričo poklical, ko mi je obljubil, da ne pojde več na lov.« 

»Za kaj tacega ni potreba, da bi že človek spriden bil. Dosti je, da je le lahkomišljen, da ne pomisli, kaki nasledki izvirajo iz slabega ravnanja. Stara navada, železna srajca. Kar je delal prej, storil je tudi danes, drugače bi ga ne bili zaprli … Pa ne govorive več o tem!« 

Mati sede k peči in tiho moli rožni venec, hči pa dalje šiva. Na spanje tako ne more še misliti, delo naj jo vsaj nekoliko pomiri. To pa se ji ne posreči, njene misli so bile pri zaprtem ženinu.

Trudna in žalostna se že pozno vleže k počitku, še bolj trudna na jutro vstane. Ni zatisnila očesa po noči. Vedno vidi svojega ženina stoječega pred seboj, kako ji slovesno zatrjuje, da ne bo več hodil na lov. Njo, revno šiviljo, si je izbral za prihodnjo ženo, in zakaj? Največ iz hvaležnosti, ker je bolni materi postregla. Kako milo se ji je oni večer zahvalil: »Marjeta! vedi, da sem tvoj dolžnik ves čas svojega življenja!« in danes ji je zatrjeval, da hoče zdaj materi in njej povrniti, kar ste mu prej storile. Ako ga vedno misel na rajno mater spremlja, gotovo ga je ta misel varovala prelomiti storjeno obljubo.

Martin je nedolžen! Tega mnenja je bila, ko je zjutraj še vsa trudna vstala. In če je nedolžen, kdo mu ložje pomaga, kakor jaz?

Ko je mislila, da je gospoda v gradu vstala od zajtrka, obleče se bolj praznično in reče materi, ki jo začudena pogleduje, da gre po opravkih v graščino.

Ženica ne vpraša hčere, kaki so ti opravki, ker na vpadlem obrazu spozna, koliko revica trpi.

Dospevši v graščino vpraša, če bi mogla s knezom govoriti.

Nekako mrzlo jo sprejme graščak, ko so mu povedali, kdo je.

»Ali si prišla za ženina prosit?« ogovori jo. »Dekle, ne bode nič! Mislil sem, da mu povrnem uslugo, ki mi jo je storil, pa spoznal sem, da on dobrote od moje strani ne ceni. Pravili so mi tudi, da je on prvi lovski tat v okolici, zato naj le gosposka ž njim po postavi ravna.« 

»Martin je nedolžen,« vsa solzna odgovori. »Ravno včeraj mi je slovesno obljubil, da ne pojde nikoli več na lov. Jaz sem prepričana, da on je in bode tudi ostal zvest svoji obljubi. Dante ga sovraži že par let, ker ga enkrat ni pustil v družbi vaških fantov. Gotovo se je hotel nad njim maščevati.« 

»Dekle, tako mi ne govori! Moji lovci prisežejo, da bodo vestno svojo službo opravljali, predno jih sprejmem. Ne znaš, kam bi te taka nepremišljena trditev zapeljala?« 

»Milostljivi knez, dovolite mi vsaj, da z Martinom govorim. Ako je on res kaj takega storil, ne bodem govorila nobene besede več za njega.« 

»Kaj morem jaz storiti? Orožnik ga je odpeljal v sodnijsko ječo, tje pa moja moč ne seže.« 

»Pa vendar bi mi lahko dali mal list, da bi mi bolj verjeli, kdo sem. Gospod sodnik mi gotovo dovolijo na Vaše priporočilo govoriti z Martinom.«

Šivilja se je graščaku smilila, ker je videl, kako je trdno prepričana o nedolžnosti ženinovem; sam je začel misliti, kaj, ko bi bil žagar vendarle nedolžen. To bi bilo celo njemu všeč. Žago mu v posebnem pismu za več let zagotavlja in zdaj naj razveljavi lastni podpis. To mu je neljubo.

Napiše torej pismo do sodnika. Prosi ga, naj dovoli tej ženski v ječi govoriti z Martinom. Ker mu nima nič skrivnega povedati, je lahko jetničar med njunim govorom navzoč.

Iz grada poda se Marjeta naravnost v sodnijsko pisarno. Odda sodniku knezov list in ta precej naroči, naj jetničar pelje to žensko k Martinu in naj ostane tudi v ječi toliko časa, da se zopet ločita.

Koliko se je naš Martin v eni noči premenil! Videti je vsaj 15 let starejši. V kotu sedi otožen, niti ne pogleda ne, ko jetničar odklepa težke zapahe. Zdrami ga klic: »Martin! kaj ne, da si nedolžen, ti nisi obljube prelomil?« 

Strese se po vsem životu. Glas mu je tako znan, pa ne more verjeti, kako bi njegova nevesta v ječo prišla. Še le, ko ga šivilja prime za roko in še enkrat vprašanje ponovi, zave se popolnoma.

»Ne, jaz nisem ustrelil srnjaka. Pač je bila skušnjava zelo velika, pa kar sem obljubil, tudi držim. Jaz sem hotel samo puško vzeti iz skrivališča, pa me je takrat Dante prekanil.« 

»O saj sem vedela, da nisi šel na lov! Pa zakaj si ti prinesel ubito žival domov, zakaj je ni Dante, če jo je on pobil?« 

Martin vse natanko razloži, kar se je včeraj pripetilo.

Razjasni se obraz dekletu, ko mladenič konča.

»Torej je še tvoja puška pri skali in še neizstreljena? Ni tako?« 

»Kaj pak! Včeraj je bil Dante na to popolnoma pozabil, zdrsnila je bolj globoko v jarek, zato je ni videl. Da sem nedolžen, bodo lahko že iz tega spoznali, ker je še nabita.« 

»O, zdaj pa zadosti vem, še danes bodeš prost, Martin!« 

Molče si podasta roke v slovo.

Iz ječe gre šivilja naravnost k sodniku. Njemu vso stvar razloži in ga prosi pomoči. Delati je treba naglo, da se Dante še ne spomni, kaj je zgrešil, drugače je vsaka pomoč zastonj. On je prisežen lovec, njemu bodo verovali, naj Martin še tako trdi, da je nedolžen. Ker je tudi jetničar vse potrdil, kar je Marjeta pravila, odločil je sodnik takoj dva moža, naj se odpravita na odmenjeni kraj.

Marjeta šla je ž njima. Ona je dobro znala, kje je omenjeni kraj. Vendar so skoraj pol ure stikali med gostim grmovjem, da so Martinovo puško dobili. Hlapec Dante imel je prejšnji večer še dokaj opravila. Poslal ga je logar z naročilom še uro daleč. Ko se je vrnil, bil je že toliko utrujen in zaspan, da se še spomnil ni, da je treba tudi puško tatovo oddati. Drugi dan zjutraj ga vpraša logar, kje ima Martinovo puško. V zadregi je bil nekaj časa, pa naglo si je pomagal. Kupil je pred meseci staro dvocevko in to odda logarju.

Spoznal je, da bi se kmalu vsa reč lahko drugače zasukala. Rad bi šel zdaj tje gori k skali in tam dobil pravo Martinovo puško ter jo zakopal. »Kako sem mogel kaj tacega pozabiti?« mrmra sam seboj.

Pa za danes bilo je prepozno. Mora takoj oditi z grajskimi delavci ravno na nasprotno stran gozda in pred poludnem ne more nazaj.

Ko se okoli ene ure vrne v grad, pripoveduje mu družina, da je šla kar cela komisija k skali, kjer je on zasačil sinoči lovskega tatu, Marjeta je bila dopoludne pri knezu in okoli enajste ure šla je z dvema možakoma od sodišča v goro.

Ko je Dante to slišal, ni nič kosil. Natihoma se je zmuznil iz družinske sobe ter šel na višino nad gradom. Premišljuje dolgo časa, kaj bode, ako res puško dobe. Da je nabita in še ne izstreljena, dobro ve. Vse bi se še dalo izviti, ko bi le šivilje ne bilo zraven. Drugi bi se posebno ne trudili resnici priti na sled, in njemu kot graščinskemu lovcu gre vera. Pa ženski obljubi zakon, ona se ne ustraši nobenega truda, naj tudi obrabi vse podplate. Na vsak način sem izgubljen, ako se jim le posreči dobiti Martinovo puško. Tako je sklepal naš Dante pod košatim gabrom nepremično gledajoč tje v gore proti skalovju.

Okoli tretje ure popoludne res zapazi po znani stezi navzdol tri osebe. Ne razloči pa še, so le samo moški ali tudi kaka ženska, ker pa vidi, kako urno eden hiti navzdol in druga dva bolj počasi daleč za njim korakata, sodi, da prva oseba ni drugi kakor Marjeta. Urno jo ubere tudi on v stransko poslopje, kjer je imel stanovanje. Naglo poveže svoje imetje in odnese na višino pod gaber. Kmalu spozna komisijo, o kateri je družina govorila. Eden možakov nosi na rami puško. To mu je dovolj. V gradu več ne more obstati. Gre v gozd, in od tistega časa ga ni nobeden več opazil v naši okolici.

Akoravno so prinesli Martinovo puško v grad in pozneje k sodniku, vendar jetnika še niso izpustili. Toda obravnava se je hitro vršila. Ker je bil grad komaj četrt ure od sodišča, preiskavah so lahko takoj. Spoznali so, da je srnjak ubit s krogljo. Sedaj namreč le s krogljami streljamo na večjo zverino. Puška Martinova pa ni bila kaj pripravna za krogljo. Eden hlapcev je tudi spoznal dvocevko kot lastnino Dantejevo. Ko so pa lovca klicali na odgovor, ga niso našli nikjer, pač pa zapazili velik nered v njegovi sobi. Sklepali so iz tega, da je on v naglici svoje hitro pobral in izginil. Ker je tako glavne priče manjkalo, oprostili so Martina.

Lepo je bilo od našega kneza, da je poklical mladeniča k sebi in mu prijazno podal roko. Višji gospodje težko priznajo, da so se katerikrat prenaglili. Kneginja je celo po Marjeto poslala ter ji voščila srečo, da je ona največ pripomogla k ženinovemu oproščenju. »Saj me povabiš na ženitovanje?« smehljaje pristavi.

Šivilja v zadregi ni vedela, kaj bi odgovorila.

Štiri tedne pozneje bil je Martin s svojo ženo in staro materjo že kar vdomačen na grajski žagi.

Kedar me pelje pot mimo, vselej pogledam k priprosti družini. Veseli me posebno, ker mladi žagar z bolehno ženico tako lepo ravna, kot bi bila mu mati. »Sedaj pa gospodje na noge, če hočemo danes še kaj dobiti!« konča g. nadlogar.