Louis Majerle
| Louis Majerle Ivan Molek |
(Odlomek iz romana »Sesuti stolp«.)
| |||||||||||||
- Prinašamo odlomek iz romana slovenskega ameriškega delavskega pisatelja, ki ga izda začetkom oktobra Cankarjeva družba, nakar že sedaj opozarjamo. Roman »Sesuti stolp« je nadaljevanje romanov »Dva svetova« in »Veliko mravljišče«, ki sta oba že izšla kot redni publikaciji Cankarjeve družbe. Vsi trije romani tvorijo zelo zanimivo izpoved slovenskega izseljenca. Op. nr.
Louis Majerle je imel v žepu en kvoder, ko se je napotil v široki brezdomski svet. To je bilo vse njegovo premoženje. Sklenil je, da bo ta kvoder stiskal do skrajne sile. Zavihal je ovratnik svoje oguljene suknje čez ušesa, nategnil kapo na čelo in krenil v vzhodno, smer Šestindvajsete. Pred nekaj dnevi mu je slovenski krparski mojster zakrpal čevlje. Za silo je šlo.
Namenil se je v downtown peš. Devet milj je do tja in Louis je računal na dve uri hoje. Korakal je mimo praznih, zabitih prodajalnic; vsaka druga ali tretja je bila prazna. Baš je stopal mimo bivše Kogojeve zemljiščne pisarne, ki je tudi bila zapuščena. Na steklenem pročelju je bil še bahat napis, ki je pričal o nekdanji prosperiteti. In tako zvrstoma vso dolgo pot.
Nekoč živa ulica je bila zdaj napol mrtva. Razsvetljenih izložb v trgovinah ni bilo več, le ulične žarnice na oglih so žalostno brlele v večerni megli. Avtov je bilo dve tretjini manj na ulici. Majerle je hodil po več blokov, ne da bi bil srečal človeka ali vozilo, zlasti ko je tolkel po razkopanih pločnikih v tovariških distriktih, kjer je bilo pusto in mirno kakor na pokopališču.
Ulica je oživela, ko se je Blue Island avenija spojila z ulicama Halsted in Harrison pred downtownom. Živahno ulično križišče je tam in v normalnih časih se je kar trlo ljudi in vozil, toda Majerle je zdaj opazil največ pešcev, ki so bili na zunaj – po slabih oblačilih in udrtih licih – večinoma njemu podobni; moški in ženske, ki so prihajali z vseh strani, kakor da so se zmenili, da bodo nocoj vsi terjali svojo pravico ...
V okolici omenjenega križišča je mrgolelo »butlegarskih« beznic, cenenih restavracij in zakotnih hotelov – napol podrtih ln zakajenih brlogov, ki so jih vodili Italijani, Grki, Židje in zamorci. Zbirališča »trempov«, gangežev, žeparjev, svedrovcev, prostitutk in drugih takili človeških uši. Marsikaterega poštenega delavca, ki je bil izgubil delo in dom pred enim letom, dvema letoma, je potegnilo v vrtinec teh drobnih zločincev, in navadil se je obiranja žepov, raznih goljufij, tatvin in celo ropov. Ječa nas čaka, to je vse – so mu govorili – in v ječi je bolje kakor na mrzli ulici; tam je gorko in stradati ni treba ...
Majerle se je pridružil množicam brezdomcev, ne brigajoč se, kam gre z njimi. Nekam že pridemo, si je mislil. Skupina, za katero je krevsal, je delala ovinke okrog oglov v napol temnih ulicah med visokimi skladišči, veletrgovinami in tovarniškimi poslopji na robu downtowna. Po dolgem in mučnem romanju v mrzlem vetru in mokri megli so prekoračili most in se ustavili pred širokim starim poslopjem na severni strani reke. Zapuščena plesna dvorana. Slaba luč je brlela nad vhodom in osvetljevala – kajpak – preprost napis, napisan s kredo na črnih durih: »Hotel Hoover«.
Pred »hotelom« je bilo vse živo. Na stotine revno, a tudi bolje oblečenih moških je sililo noter. Stari gostje so pokazali vstopnico reditelju, poleg katerega je stal policaj, in pustil jih je v dvorano. Majerle pa ni imel vstopnice. Bil je novinec. Reditelj mu je pokazal mizo v kotu, pri kateri je sedel drugi uradnik. Začelo se je izpraševanje.
Ali ima priporočilo od okrajne dobrodelne agenture? Koliko časa je v Chicagu? Odkod je prišel? Nima nič denarja? Nič sorodnikov ali prijateljev, ki bi mu pomagali? Ali je bil kdaj aretiran zaradi kakšnega zločina? Kje je doslej bival in s čim se je preživljal?
In marsikaj drugega. Majerle je odgovarjal previdno in si pomagal z lažmi, toda v glavnem je rekel, da nima nič, da nima nikogar in da mora skočiti v reko, če mu oblast noče pomagati. To je vse. Ne bom čakal počasne in mučne smrti na cesti! ...
– Zavedam se, da smo delavski reveži, ki smo prišli sèm iz Evrope, ustvarili precej bogastva v tej deželi, v vsaki zgradbi je nekaj našega dela, tudi v tem poslopju je nekaj mojih opek, zato pričakujemo, da nam Amerika podeli vsaj toliko zavetja pred gladom in mrazom, kolikor ga dobe zločinci ... Svoje nesreče nismo zakrivili mi!
Uradnik ga je škilasto pogledal in zamrmral nekaj, da ne mara poslušati radikalnih pridig. Amerika ni dolžna podpirati onih, ki se v dobrih časih niso znali preskrbeti za slabe čase! Vendar naj bo, okey, naj gre spat. – Majerle je dobil vstopnico.
Odšel je v notranjščino in prišel v čebelni panj.
Velika dvorana z izglodanim podom je bila natlačena z množico starih in mladih moških vseh mogočih polti; narodnosti in poklicev. Ležali so po tleh. Postelj ni bilo. Ob stenah je bilo precej ogrevalnikov, iz katerih je šumela in piskala para, toda prostor okrog teh radiatorjev je bil že davno zaseden. Le v sredini je bilo še nekaj praznega poda, a tam je bilo le malo manj mrzlo kakor na ulici; tako hladno je bilo, da je bilo videti ob svitu dveh medlih žarnic, visečih s stropa, oblačke izdihane sape. Veter je majal razšklepetana okna, ki so neprestano tolkla in puščala mrzli zrak v dvorano.
Louis je bil tako malomaren, da ni prinesel s seboj niti časnika, da bi ga bil pogrnil po tleh. Moral se je vleči na gola, trda tla oblečen in obut, kakršen je bil – in še je bil premalo obleten. Možje so ležali v zapetih suknjah in tiščali roke v žepih, šepetanje, mrmranje, glasno razgovarjanje, stokanje in neprestano kašljanje z vseh strani je rezalo gosti zrak. Smrad je bil grozen, a k sreči so bili »gostje« večinoma prehlajeni in nosovi so jim odpovedali službo.
Ko je bila zavzeta zadnja ped poda, je reditelj zaprl dvorano. »Hotel Hoover št. 1001« je bil poln …
Majerle je bil izmučen od dolge hoje; bolele so ga noge, toda iztegniti jih ni mogel, ker ni bilo prostora. Partnerji na levi in desni, pri glavi in nogah so tiščali skupaj, da ujamejo kaj gorkote in nehote suvali drug drugega, kakor hitro so se le genili.
Vsa človeška množica, zgnetena skupaj med štirimi stenami, je bila ena sama boleča rana ...
... Navdušeni Majerle je držal besedo dva tedna. Nič ga ni bilo naokrog v tem času in Toneta je zdaj manj skrbelo. Vedel je, da Majerle ne zapravlja časa z golim iskanjem hrane in kota noč, pač pa misijonari med brezdomci. Da le nekaj počne! Najslabše je s siromaki, ki ne vedo kaj početi.
V hipu, ko ga je najmanj pričakoval, so se vrata odprla in zarežal se je obraz njegovega »reporterja« – za njim je pa stalo mlado, drobno dekle in plašno gledalo Plesca.
– Oprosti, da te spet motim, Tone; upam, da ga zdaj nisem polomil. Našel sem tole siroto in mislim, da ti ne bo v nadlego, če malo pogovoriva glede nje. – Le naprej, Albertina, to je najin prijatelj Tone Plesec.
Tone, ki je bil vajen opreznosti, se je držal hladno. Ošinil je dekle, bledikasto brunetko v ponošeni sivi suknjiči iz skromnega blaga, v raztrganih čevljih in s tesnim, rjavim klobučkom, izpod katerega so štrleli šopi črnih las, in ji ponudil sedež.
– No, kaj je zdaj, Majerle?
– Slovenka je, Albertina – kako se pišeš?
– Albertina Kambič, je rekla deklica mehko, komaj slišno.
– Dobil sem jo davi na ulici pred ženskim Hoovrovim hotelom. Pravi, da je tam prenočila in da so morale davi brezdomke umivati pod, ta pa je bolna in se je komaj izvlekla iz postelje. Ker se ni mogla dovolj hitro sukati, so jo rediteljice vrgle na cesto. Mislil sem jo odvesti v okrajno bolnišnico, toda tam ne vzamejo izvenčikaških ljudi. Pomoč zanjo je nujno potrebna; ako ne najde kota pri naših ljudeh, jo moram izročiti policiji. Pomagaj mi Tone, da ji najdeva zavetje!
– Odkod si prišla? je Tone vprašal deklico.
– Iz Wisconsina.
– Kaj je s tvojimi starši?
– Nimam jih več, je požirala besede. Imeli smo farmo, katero so nam prodali z živino in vsem drugim vred, in oče se je obesil. Kmalu potem je mati umrla od žalosti. Ostalo nas je šest otrok. Pet jih je v ubožnici, jaz pa sem odšla po svetu. Zdaj sem bolna.
Tone je majal z glavo.
– Kako si prišla v Chicago?
– Pritrempala sem s fantički v tovornem, vagonu. Trije so bili. Sama sem bila z njimi v vagonu in noč je bila. Hudo je bilo ... Grozili so mi, da me vržejo iz drevečega vlaka. In zdaj sem bolna ...
Zakrila si je obraz in se jokala.
Plesec in Majerle sta se spogledala.
– Sirota zares! Dekle je preveč preprosto, da bi se lagalo, le verjemi ji, je prosil zanjo Majerle.
– Naj bo kakor hoče, pomoči je potrebna, se je strinjal Tone.
– Ali nisi vedela, da je v Chicagu na stotisoče ljudi brez zaslužka in da pride vsakdo, ki pride od zunaj za zaslužkom zaman?
– Nihče mi ni povedal resnice. Fantje so mi rekli, da je tu dosti služb in zvabili so me s seboj.
– Koliko si stara? je še vprašal Tone.
– Osemnajst let.
Tone in Louis sta izvedela dovolj. Zdaj je bilo vprašanje, kaj naj storita z dekletom brez vsakega odlašanja. Po kratkem posvetovanju je Louis dobil dva dolarja z naročilom, naj dekle takoj odvede k zdravniku, katerega mu je omenil Tone. Od zdravnika naj pride z njo h Komarju.
– Ti bomo že pomagali za prvo silo, jo je potolažil Tone.
– Ali ti nisem povedal, Albertina? se je režal Majerle, ko jo je vedel iz sobe.
Plesec je izvršil najnujnejši posel in se napotil h Komarju. »Butlegarna« je bila kakor po navadi polna gostov, ki so debatirali, zabavljali in se norčevali drug iz drugega in iz vsega sveta.
– Halo, Plesec! so ga pozdravili in se oblizovali, toda Plesec ni naročil pijače za goste.
Poklical je Jožeta k mizi v kotu in ga po kratkih ovinkih vprašal, če ima kaj prostora za tuje dekle, Slovenko, ki je bolna in potrebuje počitka. Jože je pa mencal po navadi in se izrezal, da bo to stvar rešila njegova Mimi.
– Vem toliko, da dekle ne potrebujem, vse drugo pa ve moja žena, je zaključil Jože.
– Ali right, grem pa k njej, je dejal Tone in stopil v kuhinjo, kjer se je sukala Mimi. Povedal je na kratko, kaj želi.
– Koliko punc pa imaš, ti salamenski lump, da nimaš prostora za vse, he!
– Šalo na stran, Mimi! Dekle smo našli na ulici; brez doma je, brez vsega in bolna povrhu. Nekaj časa potrebuje mirnega kotička in hrane. Imej srce, Mimi, saj te ne bo zatrla.
– Ne bo nič, Tone. Nimam prostora in naša hiša ni javni spital.
– Res ne?
– Rekla sem in pri tem ostanem.
– Kaj pa, če bi ti obljubil dva ali tri dolarje na teden?
– Nič ne obljubljaj – daj!
– Potem bo?
– Morda bo, toda dal boš najmanj štiri dolarje.
– Dobro. Majerle jo pripel je vsak čas od zdravnika. Pripravi posteljo in skrbi, da ne bo lačna in da bo imela mir. Tu je denar za prvi teden, jutri pridem naokrog.
Tone se je vrnil v gostilniško sobo in tam je našel razburjenje. Pravkar je prišla vest, da so starega mizarja Mikca našli v garaži, ki je bila njegovo stanovanje, mrtvega.
– Umrl je za lakoto, je bila sodba.
– Da, glad ga je umoril!
– Morda je bil tudi mraz.
– Oboje skupaj.
Jožeta Komarja je zaskelelo, a le za hip. Brž na delo, da odvrne od sebe vsako moralno odgovornost! –
– Ne verjamem, da ga je glad. Ljudje moji, pred nekaj dnevi je bil pri meni – prišel je že pozno zvečer, ko sem bil po naključju sam – in kupil sem od njega galono kuhanega. Nekaj denarja je torej imel. Kaj je naredil z denarjem? Najbrže ga je zapil, a ne pri meni.
– To pa že ni res, Jože ... Mikec ni pil; vsaj pijanec ni bil. Rajši je jedel ko pil ... Glad ga je.
– Kaj pa ti veš o tej stvari? Kaj se vtikaš v moje izjave? Jaz pravim, da je bil pijan in v pijanosti je zmrznil!
– Jaz pa pravim, da je mož stradal in da je to povzročilo njegovo smrt!
– Ti si osel!
Tone se ni mogel premagati, da se ne bi bil vmešal.
– Mirujte, možje! Naj bo kakor hoče. Mene pa zanima nekaj drugega. Baš zadnji teden je prezident Hoover slovesno izjavil:
»V Združenih državah ni se nihče za lakoto umrl, in naša vlada bo skrbela, da se to nikoli ne zgodi ...«