Loterijo je pustil
| Loterijo je pustil. Filip Haderlap |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. • dno |
I.
[uredi](Pripoveduje E. Jurjev)
„Ura je ednajst odbila,
Gospodarjem naročila:
Var’te ogenj, var’te luč,
Bog vam daj svojo pomoč!“
Odpel je na trgu malega mesta na Dolenskem neke tamne jesenske noči mestni čuvaj, Adamov Pavel. Mèdlo je koračil dalje v podkovanih čevljih in v bukovej suknji po slabem tlaku, da se oglasi kot mestni čuvaj tudi drugim meščanom. Marsikatero dete se tedaj prestraši ter prebudi iz sladkih sanj mater ali svojo pestunjo, in potem, ko ga je bila vtolažila, pojoč mu: Ajaj! ajaj! zlato moje dete! počne zopet sanjati o bavbavih in mnogih drugih otročjih strahovih. Kar je starega in spati ne more, zastoka v svojem grobu, začuvši glas živega človeka. Kar jih je na preji, ti se spogledajo ter zakrohotajo hripavemu in zaspanemu glasu Pavlovemu, katerega ne veseli hojevati po noči okrog, ko spijo vsi krčmarji, temuč po dnevu si mora gasiti večno žejo, po noči pa dremlje in je zaspan. Kogar pa je ta pozna doba v noči dobila pri trudnem poslu, ta se pokriža, prosi dobrodelnega nočnega spanja, priporoči se angelju varhu, ter se spravi v postelj.
Vsak po svoje; — ko pa prodre glas nočnega čuvaja do ušes in duše starega mesarja Jurja, stresne se, kakor bi bila strela vanj vdarila, posadi se precej na postelj, menca si oči, da se do dobra osvesti; potem vžge luč, ter pregovori sam sè sabo jezen pa žalosten: „Proklete številke! Glej, koliko časa mi uže ta nesrečna številka nagaja, da se je rešiti ne morem. Pred štirnajstimi dnevi prišla je (na prvi poziv) prva; pred osmimi dnevi dobila je strina Mica nanjo dvojko (ambo). Meni je zmiraj po glavi vršelo, da je ta številka na vrsti. Kar sem mislil, to sem našel tudi v zapisniku; ali jaz pravim, da je neka skrivna vražja moč, ki sedi vsacega človeka sreči za vratom, ter kadar ni treba, popusti jej uzde, kadar bi pa treba bilo, navrača jo na drugo stran! E treba se boriti, brez muje se čevelj ne obuje! Kdo ve, je li ta glas, ki mi še ječi po ušesih, glas preroka, ki mi ga je sreča poslala, ali ostane zopet le navadna in stara pesem — pijanega čuvaja Pavla? Pavel in sreča nikakor se ne vjemata; temuč če pomislim: nekdaj premožen gospodar ... kartač ... lotrijec — sedaj pa čuvaj in h temu pijanec! ... Hm! hm! ... A kdo ve, kako mu je Bog namenil? ... Pridi od kogar koli! — Jurij piši ednajst! ... Liho število, srečno število! — Sladka številčica! Tolike so me uže prevarile, ti me morda ne bodeš! — Poznam ne milostne številke, ki se mi vidijo prav krvave. — Hranil sem jih z vsem, kar sem imel, prelagal sem jih kakor mati svoje dete, klical na tihem po dnevi in v noči Božjo pomoč nanje, prideval sem jim molitve in darove; ... one pa, kedar jih je bilo treba, niso mi prišle, in oglasile se pač kedaj, kedar se po njih še prašalo ni. Ni je veče tiče, kot je edenindvajseta. Ne vem, je li še kaj pod nebom, kar bi se mi pod tem številom osmililo. Ednajst — Bog in sveti križ Božji!“
V tem se prikaže zopet stric Pavel. Udarivši pred Jurjevo hišo s kopjem — znamenjem svoje oblasti in službe — zapoje še z bolj zamolklim glasom kakor prej, cmokajoč z jezikom, svojo pesem:
„Dvanajst ura je odbila,
Gospodarjem naročila:
Var’te ogenj, var’te luč,
Bog vam daj svojo pomoč!“
Kovač Jurij pa, ki je za Pavlovega kričanja pobožno molčal, nasloni glavo na levo roko, popraska se za ušesom in počne dalje premišljavati tako-le:
„Dvanajst ... dvanajst! — Nu, kdo bi vsem vstregel? Res, lepo in skrivnostno število; apostoli, angelski kori, sinovi Jakobovi, plemena izraelska, ura duhovom ... E moj stari prijatelj Štefe! Da te pusté, kakor te ne pusté, z onega sveta, pak da sedaj, ker si čist duh, ker vidiš in veš, kar mi pod to potno odejo ne vidimo in ne vemo ... da zdaj prideš, ko je tvoja ura, pa da staremu tvojemu bratca šaptneš v uho, kar bode in kar ne bode! — kako bi to lepo bilo! ... Nu kaj dvanajst? — Ali je to sveto pismo, da se pijani Pavel dere, kjer se mora? — O Bog! moja glava! Mi je li res prisojeno, da se vse življenje s številkami vojskujem? Strašna vojska, mili Bog! Stokrat pobita, stokrat zopet oživi. Čudna vojska! ki jo mora protivnik sè svojo krvjo vzdržavati. Za vraga! kakih dvanajst? — Če bi bile sanje ali kaj druzega, pa ne ta pijana pesem pijanega pevca! Ne, ne! Budni ljudje se ne varajo. Ednajst! — in to zase zmumljavši, prime kredo ter napiše ž njo na črno tablico pri postelji število 11. Predno pripovedovanje nadaljujem, moram ob kratkem opisati osobo in življenje našega znanca. Ostavimo ga torej, ko je bil luč ugasnil, še edenkrat se prekrižal, obrnil in na bodečem vzglavji svojih številk zopet zaspal.
Jurij je bil nekdaj lep fant, kakor se ga še danes spominjajo, pošten mladeneč. Zmerno je živel, dobro se oženil, srečne čase preživel, ali nesrečo pričakal. Nastale so vojne, draginje: več stroškov, manj dohodkov. Kdor mnogo podedva, kakor je on, je malokdaj dober gospodar. Dokler se jim sreča smeja, je dobro za nje; ali joj jim, kadar jih zadene nesreča. Njegovi starši niso mislili, da mu je lehko danes ali jutri tudi slabeje; deli so ga na dobro, a proti slabemu ga niso zavarovali. Velikemu zlu treba tudi junaško se ustavljati; toda Jurij je bil zato slab junak. Nikdar se ni bojeval, orožja ne poznal pa propadel. Težke rane, ki jih le prebrisana delavnost ozdravi, zadale so mu dosti skrbi in žalosti, ker si revež v svojej nevednosti ni znal pomagati. Nikakor si ni mogel opomoči in ker poprej bogat človek v nesreči navadno nima nič poguma in upanja, tako bi bil skoro tudi ta obupal. Nu, dobro srce varovalo ga je potov, ki so sami na sebi slabi; pa, ko so ga bila mlajša leta še nekaj vzdržavala, prišla so ona leta, ko padajo taki ljudje v babje slabosti ter iščejo zdravja v praznoverstvu, v čudežih in sreči. Oni postanejo igrača različnih neumnosti, kakor pravimo, smešni ljudje, taki, da če bi jih ne bilo, ne bilo bi tudi toliko smeha — in tudi ne te-le male smešnice.
Mi poznamo mesarja Jurja samo kot smešnega človeka in to nam smeh olajšuje, ker pravi nesreči se ne smejemo radi. Jaz sem njegov znanec od tistega časa, ko sem ga videl, kako je pred svojo mesarnico sedel ali notri za čokom prirezoval meso, da ga je bilo lepše videti. Takrat je trgoval večjidel s prešičjim mesom, in to mu je bilo videti od pete do glave. Bil je ves tak, kakor bi ga iz ocvirkov potegnil. Jaz si ga ne morem drugače misliti, kakor v zelenej sukni, mastnih jirhastih hlačah za visokimi čevlji, s polhovko na glavi in pipo v ustih. Tak je hodil v eno mer pred svojo prodajalnico, kadil neprestano in pluval, mahal z rokami in pel. Bil je čokat človek, trebušast, polnega svetečega se in zagorelega obraza, malokrat obrit, na kratko vstrižen — kakor glava bodeče neže, ojstrega pogleda — zamišljen.
Zakaj pa zamišljen? Ali je izmišljal kake posebne naprave in imel zeló modre osnove? — Ne! Jurij ni kakor ga vidiš druzega kot edna sama številka. Duša mu gomzi kakor na mravljišči, samih številk in ves svet prikazuje se mu v številkah. On pozna rimske in navadne. Mesarnica, soba, vsak košček papirja, celó vsi nohti na rokah so popisani sè številkami. Ene zbriše, druge napiše. Razun teh malih zapiskov ima pa še debele zapisnike, v katere od stave do stave zapisava vse, kar je po širokem svetu izšlo. To mu je kupčijska knjiga in evangelje in njegovo vse. Nad njim nagnjen modruje včasi po več ur, iskajoč brez prestanka skrivni ključ sreče. To si je ubil v glavo: to je naloga njegovega življenja. Kadar se kdo razgovarja ž njim, mu je govorjenje le v toliko kaj vredno, v kolikor je število ali kaže na število. V žepu ima knjižico sè svinčnikom, v hiši pa nad posteljo tablico s kredo, s tem lovi po dnevi in po noči. Če kdo reče: „Tega ali onega leta — tega in tega dne“ — to precej prime za svinčnik, da si vlovljeno številko zapiše. Možki mu je 1, ženska 0; če pa gre možki sè žensko skup, to je deset; ako se pa s tretjim srečata — to je zopet nov račun. Če se vsedejo lastavice na streho: velja, da se prešteva; če se vidijo kokoši, ravno tako; kolikor je vsega skupaj ur po cerkvah udarilo, tudi to je nekaj vredno. Kar je čez številke male loterije, to gre na veliko, ako le kolikaj denar pripusti, in mu stara zapisovanja tako svetujejo.
Tak-le je mesar Jurij — pravi mučenik Božji. Marsikdo pogine kakor si uže bodi, on pa bode prav od loterije. Nekdaj je sekal meso, kupčeval z voli in prešiči v Trst; zdaj včasi vjame še kako staro ovco in še tista bravina visi toliko časa na drogu, da ni več za kuho. Pri kaki mešetariji dobi še največ, da nese zopet vse loteristu.
Njegova žena Katra je uže od nekdaj malo zmešana, a zarad njegovega neumnega razsipanja je skoraj trapasta. Ona je dobra gospodinja, hripavi glas čuje jej se ves božji dan po hiši do tretjega soseda, kakor v noči glas dobrega psa, hišnega varha. In Bog jej je tudi dal, da se nad kom dere: nad nesrečo svojega moža. Otrok jej Bog ni dal, razun tega ni živega v hiši, kot edini in to bedasti hlapec Jože. Njemu zaupa gospodar vse; on odnaša številke k loteristu in prinaša v hišo tiste vražje plave papirčke, katerih so uže vse shrambe polne, da bi jih lehko meril na polovnjake. On drži v vsem sè svojim gospodarjem: dve združeni moči proti žalostni Katri. Mastna, na temenu strgana kapa z vegastim sčitcem (šildom), zamazan oprsnik (lajbelč), moder na sto krajih preluknjan predpasnik, hlače spodaj prekrevsane, zgoraj pa flika na fliki, stari rujavi šlebedri na bosih nogah, vse to kaže, da tudi Jože tisto malo svojega zaslužka, kakor gospodar znosi na gromado sreče, od koder se malo komu kaj vrne. On je suh človek, mrklega lica, rudečega nosa, neobrit, zamišljen ter gredoč po cesti zaleteva se z desne na levo. Imenitno je pa to, da je Jože tudi tajni svetovalec svojega gospodarja Jurja, in da bi se po celem svetu iskala, ne bila bi se taka sèšla.
Dogodki, kar smo jih dozdaj zvedeli, godili so se neko noč pred nedeljo. Pred poludnem tega dne sedel je Jurij v svojej sobi, premetaval je one nesrečne zapisnike, ter snoval nove trojke (terne). Jože pa je v cerkvi ter prosi Boga, da mu izmeni za krajcarje tisučake. Svetega Janeza altar v farni cerkvi je na zadnji strani vpisan ves sè številkami; pa tudi spredaj pršé, kadar se blazinica dvigne, papirčki, ki jih devajo k svetnikom, češ, da bi jih o priložnosti pregledali, ter potem postopače obogateli! Tudi Jože ostaja kot pobožen človek, dostikrat v cerkvi, ko so drugi uže odšli, ter, če gre mežnar le kam vstran, smukne on hitro za altar.
Katra pripravlja južino, pred južino pa se obleče v praznično obleko, bele rokalce, krilo s črnega mezlana, na glavo denč starinsko pečo in opaše si srebern svoj pas, ki jej je pred časom pač držal mnogo ključev za prepolne shrambe, zdaj ne nosi take teže.
Po jedi, zabeljeni sè živim razgovorom o loteriji, napelje Katra, da bi končale svoje težke belečine, razgovor na druge stvari.
„Dragi moj! danes štirnajst let.“ — Toda zastonj, kakor izreče število, se Jurče požene in vpraša Jožeta: „E Jože moj! kako misliš o tej štirnajstej?“
On pa mu smrkav odgovori: „Ni osem dni, kar je prišla.“ — „Kar je prišla“ — ponovi nehoté gospodar in mahne z roko Katri: „Kako dalje Katra?“ — „Bog se usmili! ti češ res ves svet polotrijati, pač dušo mi hočeš sè svojimi številkami iztrgati. Štirnajst let je, veš, kar je umrla sestra Marjeta in takrat si bil res za toliko let pametneji. Da nisi pozneje znorel ter vragu dušo in pamet zapisal, to se ne bi danes njenih devetero otrok“ ...
„Devet! — ni slaba številka,“ opazi tiho Jurij.
„Ti nesreča ti! ne bi še danes onih devetero otrok potikalo se po svetu kakor devet beračev.“
„Devet in devet — osemnajst, — malokrat pride! Res Katra, res! osemnajst ali da rečem devet revežev; prav praviš. Jože kaj misliš?“
„Oče, jaz mislim ekstrat!“ — „Tri sto vragov vanj“ — razljuti se Katra, dvigne se, v prsi se vdari ter z glavo kimajoč gre iz sobe; Jurij pa vikne za njo: — „Preveč je za malo, morda bi bilo za veliko. — E Jožek moj! Tako je le; kdor se hoče z našim poslom pečati, ne sme se ženiti. Saj ženske ne umejo, kak poklic je to! Zmiraj naprej: „daj za kuho“, kakor da človek dela samo zato, da bi vse snél. Oni skrbi za danes, na jutri pa ne misli — in da, kjer je danes krajcar, bi jutri bil lehko tisučak. Prav pravijo, da se dela z glavo najteže, in kadar imaš zraven tega še druzih sitnosti na vratu, kadar uže mora kakor bučela še trote hraniti, je bolje za vsacega, da ga ni na svetu. Blagor ti, ki greš lehko zdaj v loterijo in če hočeš danes samega sebe, kakor tu stojiš, z dušo in telesom zastaviš — na ekstrat; nobeden za te ne poprašuje — lehko si srce zadovoljiš, kakor ti drago.“
„Lepo je res, gospodar, kadar stoji človek tako sam na svetu, kakor prst; da se sam hrani in oblači kakor jaz, sicer pa da počne, kar mu srce veli. Zdaj grem k Lahovim, tam bo kaj druščine; jutri pa grem, kakor ste rekli, da zaročim tista mala števila s srečo ali nesrečo. Tedaj ednajst ekstrat!“
Jože odide, Jurij pa se opravi ter tudi on gre k svojemu botru Marku, da se ž njim malo porazgovori.
II.
[uredi]Stara navada je huja kot pijavka in kršelj. Kogar se prime, ne spusti ga več. Zato ni čudo, da je preteklo med tem uže celih pet mescev in Jurij je še zmiraj tak, kakoršen je bil uže mnogo let poprej. Po tistih mescih pa zakliče nekega dne: — „Jože, sim pojdi!“ ter ozre se nekolikrati na vse strani smehljajoč se s tihim glasom in zamolklo, kakor bi se na primer smejal človek, ki je iznašel, kako se zlato dela. Jože je ravno na dvorišči drva cepil in ko je stopil v sobo, pritisne ga gospodar na prsi ves v veselji in šepetne mu na uho, prav jeclaje od radosti:
„Jože! torej v četertek.“
„Dobro, oče,“ odgovori hlapec kratko.
„V četertek je vnebohod Grospodov,“ nadaljuje gospodar. „Zdi se mi, da je take dni tudi Bog bolje volje kakor sicer, zato sem ta dan izbral. Samo molči, ne pravi nikomur ničesar.“ — Potem mu stisne nekaj v roko in pravi: „Tu imaš dvajsetico, nova je, kakor bi bila zdaj le skovana; ž njo pojdi v samostan (klošter) k očetu Benvenutu, pa reci mu, da mu jo pošilja mesar Jurij v dober namen. Ako bi le popraševal v kak namen? tedaj mu reci: na svoj namen, in če bi še kaj popraševal, potolaži ga s tem, da mu rečeš, kot človek, ki se tudi malo razume v krščanskem nauku: Oče Benvenut, Bog uže ve zakaj je, vam pa je za trud in opravilo. — On je uže večkrat zame molil in človek je, ki ne sili, da bi vse znal, kakor mnogi drugi, ki kadar se jim pove to ali ono, kar se ne vidi vsak dan, precej trdijo, da ni res.“
„In še nekaj! kako je z blagoslovljeno vodo?“
„Imam je skoro cel liter prav iz cerkvenega kamna, odgovori sluga. — „No, no!“ povzame gospodar, ko človek, ki je o tem dobro podučen. „Ni na tem, koliko je je, samo da je. Edna kaplja blagoslovljene vode je več vredna, kot poln studenec druge, kot ves naš potok. Toda še nekaj je,“ doda gospodar položivši prst na usta: „Treba je tudi blagoslovljene krede.“ — „A čemu to?“ vpraša začuden hlapec. — „Čemu?“ — „Glej ga čemu. Vrag stori človeku dobro, ker ga Bog prisili, ali on ostane naš sovražnik. Zato, da ne more človeku škodovati, vpiše se sè sveto kredo veliko kolo in v tem krogu mora stati tisti, ki ga kliče. V takem krogu stal bom tudi jaz v noči na vnebohod in videl bodeš, kadar pride, kako počne prositi, da naj krog vsaj toliko prerežem, kolikoršna je človeška stopinja; pa ne boš! Tam smem početi, kar me je volja, on pa ne sme, če bi še tako rad, noter, ako hoče obdržati živo glavo. Pa, da ga iz kroga grdim in z volovsko žilo preko ušes tolčem, če bi me volja bila: stal bode kakor prikovan na meji tega kroga in moledoval, da naj ga spustim, češ, da bi me rad poljuboval in nekaj pošepetal o skritem bogastvu in o tem, kar mi poročajo moji ranjci — ter še druge skrivne reči.“
„Bog nas varuj,“ spregovori sluga in prekriža se. „Tega do zdaj nisem vedel.“
„Ti še marsikaj ne znaš, Jožek moj,“ pravi gospodar, smehljajoč se ponosno, „ali česar ne znaš, to boš videl. Do nedelje bode tudi sosedov Francek zakletvico prepisal. Mnogo sem se trudil, dokler sem jo na skrivaj dobil od Butina, o komur veš da pravijo, da ima vraga v steklenici. Tudi drugih zakletvic je še več, pa skoraj da bode ta najbolja; na to je uže marsikteri vrag, hočeš ali nočeš, prišel na zemljo. Vse je tedaj v redu. V četertek pred večerom pripravi vse, pa greva v vinograd Markovega botra. Pa, da ne pozabiš čutare z vinom, da bova malo bolj pogumna.“ — „Razumim, oče,“ konča sluga, kateremu so se od strahu uže sedaj režali vsi vragi pred očmi.
To odločivši razideta se, hlapec gre na vrt, gospodar pa nekam v mesto. V tem pride boter Marko. Na sobnem pragu postoji in zakliče:
„Botrica!“
„Tukaj sem, boter!“ oglasi se Katra iz kuhinje in pride v sobo.
„Kako je, žalostna moja botrica? Zakaj tako resna in žalostna?“ vpraša nadalje Marko.
„Meni, boter, ne rodi se več oni sad; meni je zatonilo za vedno ono solnce, ki ga ljudje imenujejo veselo in dobro voljo. Sej veste, kako je.“
„A kje je Jurij?“
„Bog ve, boter moj, kodi se potika. Najbrže lovi zopet številke po svetu. To mi je pokora! Skupi le malo, hiša pa se nam hoče nad glavo podreti. On pa, mesto da bi ščedil in delal, pošilja dan na dan mesnico in hišo v tisto pekleno žrelo — v loterijo — ter da vse, naposled še kapo z glave za one nesrečne listke, o katerih sem mu uže večkrat rekla, da so vstopnice v večno prokletstvo.“
„Pa kaj bi mi dali, kuma,“ reče Marko po dolgem premišljanji, „če počnem jaz Jurija zdraviti? Morda raste kjerkoli kaka travica tudi za njegovo bolezen. Prišel sem nekej novej bedariji njegovej na sled. Izdal ga je šolarček, ki pri mojem sosedu stanuje. Tam sta dala on in Jože prepisati za dober denar, samo da tajno ostane, neko knjižico, ki jo poznam še iz otročjih let. Bedaki mislé, da se kliče vrag iz pekla, da prinese blaga tega sveta, v zameno pa da hoče dušo človeka, kateri ga kliče. In tako vidim, ko hoče Jurij tudi svojo dušo prodati nečastnemu. Nu nadjam se, da ga bodem rešil iz vražjih rok, ako bode tako, kakor jaz mislim. Kes da mi to malo drago poplača ali pamet za neumnost ni še nobeden v ceno dobil.
Ako kateri dan nekako pohabljen in tepen domov pride, to vedite, da je od moje roke. Bolezni so na svetu, ki se zdravé na tak način. Ko sem hodil jaz v šolo, učilo se je, udri trdoglavca po glavi, da se omehča. Ali se tudi sedaj uči, tega ne vem, vendar to je edino zdravilo za mnoge bolezni. Da niso klofute zabranjene, to bi marsikateri uže zdavnej ozdravel. Ako mi se ta pot ne posreči izdraviti ga, tedaj hočem še nekaj poskušati, potem pa naj ozdravi ali propade. Ako ozdravi — ostane gotovo tudi zdrav, ako propade, ni ga škoda. Kaj pravite k temu, botrica?“ — „Da bi vedela za koga,“ potoži Katra, „ki mi ga ozdravi, poljubovala bi mu roke, molila bi Boga zdravja zanj, dokler sem živa; ali jaz ne verujem. Ne marala bi, če mu kedo omehča tisto nič vredno kožo, samo da bi enkrat zlevil ono slabost, v kateri je sedaj.“
„Nehajva, zdaj le gre. Varujte kumica, da me kakorkoli ne izdaste in da nam ta prilika ne uide, od katere se nadejam vsega dobrega.“
V tem vstopi Jurij v sobo in začudi se malo dobivši botra svojega v takem živem razgovoru s Katro. Ne boji se, da bi mu kdo prevzel njegovo zlato; temuč on je le sit do grla Markovega opominjanja in naukov; — Marko in žena pa, ter še taka kakor je Katra, je njemu gotova vojska, iz katere je težko rešiti se. Kadar je Katra sama, je besedna — Bog jej odpusti — ali palca je vendar huja kot besede, če ni drugače; boter pa se ne da s palico vtolažiti. On mu je, kar se nekih posel tiče, kost v grlu. Ž njim ne more deset besedi spregovoriti, da bi mu ne razsul žive žerjavice hudih priimkov na glavo zarad njegove norosti k loteriji. No Jurij je modra glava — pa da se Bogu usmili, — in vede se proti svojemu neusmiljenemu botru kakor mlinski kamen s trdim zrnom. Tedaj prišedši v sobo, priskaklja k njemu, dene mu roke krog vrata in pozdravi ga: — „Da si mi zdrav, kúme Marko! V slabem času prihajaš; Bog daj, da bi bil srečo prinesel.“
Oni pa mu odgovori: „Kake sreče, Bog te? Vsakdo o čem živi, bedasti moj Jurij, ti pa samo o lažnivej sreči, ki jo uže tako loviš za njen kratek rep, a je nikakor vloviti ne moreš. — Glej, kaj se mi je sanjalo! Silna številka! in to izvrstna številka! Jaz pa vedno ponavljam v spanji proti tem sanjam: Nisem Jurij; temuč pojdite h kumovim, tam ga najdete; ne mučite mene zastonj. — A ko se prebudim, posedli so me komarji, ker je žena pozabila zvečer okna zapreti. Številke so torej težave, ker s težavami se prikazujejo.“
„E bedarija in neumnost,“ preseka Jurij, „kaj sem jaz tako norel za njimi? Včasih poskušam, pa zakaj bi ne? Trkam, če bi se mi hotelo odpreti.“
„Nekterikrat, dostikrat potrkaš na vrata sreče; kaj ne da kume? Toda veš li, kaj so ljudje zagledali, kateri so na ta vrata trkali? — Kadar se vrata odpró, pricaplja pred te malo, krilato dete, ki razsiplje po svetu žrebove (lože), kakor so kateremu prisojeni, ter kdor mu nepoklican pride, temu se s krohotom nasmeja, za nos ga povleče, ter oslovska ušesa mu nasadi na glavo, rekoč: Počakaj malo!“ — „Ne norčuj se,“ preseče ga jezno Jurij; „pride čas, ko ti hočem tudi jaz pravljice praviti. Ti žena pa šivaj mošnjice in pospravi vse iz predal. Za nekaj dni!“
„A tako Jurij?“
„Tako da! kume Marko. Slab dijak, ki se uči, a ne nauči. Takó, tako!“ in pri tem pogleda okolo z lica v lice, najprej svojega kuma, potem pa Katro, oba dva sta se storila nevedna, dobro vedoča, kaj je menil. Za malo časa se kum dvigne in odide, Jurij pa ostane ter nadleguje ženo pozno v noč, in jej pripoveduje o ljudeh, katerim je Bog dal, da so videli na sveti večer, kje zaklad gori; drugim pa se je odprlo nebo ter spustil se jim čeber zlata na zemljo, in ko so drugi dan šli na tisti kraj kopat, našli so zvrhan kotel samih cekinov; drugim pa da Bog ni hotel pomagati, dokler niso vragu duše zapisali, ki je ta odkup sprejel ter jih obsul z blagom od pete do glave.
„Kako pa si se ti odločil?“ vpraša ga Katra. „Vsako leto greš tisto noč pred vnebohodom v nebo zjat, k temu si prečul toliko svetih večerov, lehko bi pač zapazil, da kje iz zemlje gori; ne postopaš in ne beračiš, kakor mnogi drugi, a žejen si denarja kakor goba vode. Kar dobiš, v loteriji poženeš ... Kaj ti tedaj ostaja, kakor da — Bog bodi z nami — slednjič dušo vragu zapišeš, da se te morda on usmili, ker od Boga ne moreš ničesar sprositi.“
„Tega ne bo,“ odreže se Jurij, „duša je samo ena in ne more se nadomestiti. Raji pridem čisto na nič, kakor da bi se prodal vragu — in pri tem mu vdari mrzel pot na čelo, glava pa se mu povesi. — Pojdimo spat!“ „Kam smo zabredli v take razgovore, Bog ne daj, da bi se nam o tem sanjalo. Pač imam po dnevi dosti nemira in skrbi, pa da bi še po noči ne mogel odpočiti se. Lehko noč!“
„Lehko noč, Jurij!“
III.
[uredi]Večer pred praznikom Gospodovega vnebohoda je nastopil. Osma ura je odbila. Glejte botra Markota, kako se mu mudi. Za plotom svojega vinograda hiti in smukne — v svojo kolibo. Pod pazduho ima veliko culo, v roci pa dobršen kolec, ki ga je bil malo poprej vsekal v meji, mimo katere je šel. Pri priliki ene ure pozneje, ko se je uže zmračilo, mahajo preko ravnega polja mesar Jurij in ž njim njegov verni sluga — proti vinogradu. Oba sta se razgrela, nekaj od nagle hoje, nekaj od težkega razgovarjanja.
„Mene je strah, oče!“ reče naenkrat sluga.
„Molči vendar, plašljivec! Kak strah! In če bi bil sam vrag, panan je in nima moči, da bi nam kaj slabega storil. Glej to je njegov strah!“ — rekoč potrese torbo, kjer je imel kredo in tiste črne bukve.
„Oče, jaz mislim, da bo storil, kakor se mu bode zdelo, knjiga je knjiga in kreda je kreda; če ušečeva kje dober glogov kolec, on nama bode morda več pomagal.“
„Z glogovim kolcem se gre na vraga, ki je sam in nepoklican prišel, ali kogar jaz na to knjigo pokličem, temu so dosti te strašne besede, križ in ime Božje.“
„Kakšen pa pride, oče, da vem in da se manj prestrašim?“
„Kakor ga je volja. On se spreminja v vse, kar si moreš misliti: v mačko, zajca in v kar hoče, ter kar mu je najpripravniše, a danes pride najbrže tak, da bo lehko nosil skrinjico z blagom! Mislim torej, da se prevrže v človeka. Čemu bi se tedaj bal svojega brata?“
„Nu vsakako se mi zdi previdno, da pustiva vrata odprta, ako bi trebalo bežati.“
„To lehko storiva, če prav ni potrebno. Njega ne skrbi, kje bi vstopil, nama pa, pravim ti, ne bo treba bežati ... Ali vendar naj bode po tvoje ... vse eno je.“
„Tukaj sva, oče, pri kolibi.“
„Pri kobili“ ... ej, reči čem „pri kolibi“ ... „Nekaj ... nevem ... nič, nič.“
„Dajte, da se vas primem.“
„Primi se, bedak, kolikor te volja.“
Zdaj počneta laziti po stopnicah. Ko sta prišla uže do polovice, nekaj zaškriplje, sluga se strese, noga mu omahne in ker se je držal gospodarja za obleko, tako potegne padši z znak tudi njega za sabo. Trkljala sta se do doli, eden druzega se vstrašita in bežati počneta, kakor bi imela peruti. Čez nekaj časa se gospodar ustavi, kri se mu je vlila iz nosa, pa ne mené se za to, jame hlapca klicati: „Nazaj nesrečni človek!“
„Stoj! Stoj! Kakega vraga imaš? Kdo te podi? Zakaj bežiš. Pokaj so mi tolike priprave, pa še da me na zadnje neumno izdaš.“
Hlapec se vrne bled kot zid in zasopljen kot konj!
„Jaz bežim od straha, od česa pa vi, gospodar?“
„Jaz ne bežim, norec, temuč sem samo tebe vrniti hotel. Pojdi nazaj!“
„E, hajdiva v imenu Božjem.“
„A kaj je tisto bilo?“
„Kaj je bilo, stara baba! Kdaj se je še človek miši zbal?“
„Jaz bi tudi tega ne rekel, ali zdaj vidim.“
„Kaj vidiš? kakega vraga vidiš?“
„Hajd nazaj!“
In tako se sta v kolibo vrnila, ozirajoč se enkrat eden, enkrat drugi, zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Prišedša v gorno izbo, izvlečeta najprej večerjo iz torbe.
„Daj založi, Jože!“
„Ne morem oče. Pričakati ga hočem na tešče.“
„Pa kaj zmiraj požiraš, če ne ješ?“
„Teh slin pač tudi vi dobete, da si ž njimi večerjo zasladite.“
„Zdi se mi, da se od straha daviš?“
„Glejte, da se tudi vam ne dogodi še kaj hujega?“
„Ne blebetaj, bes te; pokaj sva pa sèm prišla?“
„Prišla sva lehko, ali kako bodeva odšla?“
„Dejal sem ti, da se ni treba ničesar bati.“
„Vi mene učite, česar sami ne verujete.“
„Sedaj mi je dosti! Molči! — Če bi tebe poslušal, bi človeka res skoro strah prijel. Ti nisi toliko pogumen, da se ženami perje skubiš, a ne, da vragove pričakuješ.“
„Moj oče tudi ni vragov pričakoval, pa je srečno končal; a kako bom jaz skupaj z vami, to se bode še le videlo.“
„Ne besede več, ampak na delo. Enajsto je odbilo in ko bo dvanajsto bilo, velja pričeti. Izvleči križ in voščene sveče in popostavi jih; meni pa pripravi kredo, knjigo in koc.“
Sluga stori to in povpraša:
„A hočem tudi jaz v ris ali krog?“
„Kaj pak da češ? — ali hočeš da te vrag odnese?“
„Pa kaj hočem početi?“
„Molčati, kakor da bi ne bil živ, ako te on nič ne povpraša.“
„Ako me kaj povpraša, bojim se, da omolknem za vselaj. — Joj meni!“
„Ne javkaj, nepridiprav!“
„Pa kaj hočem sedaj, gospodar? V takem stanji ne puške, ne kolca — in Bog ne daj, da bi nama tega treba bilo.“
„Jezik za zobe! Danes sem jaz gospodar pekla. Čaj kredo! Ali zdaj, da se mi ne premakneš — veš, in primši kredo, počne nekaj moliti ter pri tem okolo mize na kaka dva koraka v okrogu kolobar vleči in ko ga sèstavi, odahne se pa reče: Glej ga!“
„Oče, razmaknite ga malo; sej to nič ne stane, pretesno nama bode.“
„Dva koraka sta dosti, še preveč. Molči! Koliko je uže?“
„Tri četvrti na — dvanajst!“ — bile so poslednje besede hlapčeve. Na to ga gospodar spodi v kolobar ali ris, pomeče hitreje ko more obleko sè sebe, omota se v rjuho, na glavo pa navleče belo kapo, ko da bi hotel vraga plašiti, nastavi križ in užge sveče ter mahne zopet hlapcu v roke, naj bode miren; sam pa si nikakor ni mogel oprave na sebi vrediti, temuč od hudega natezanja strga kapo in rjuho, sveče pa mu le slabo brlijo, križ ne stoji dobro, — ter vsak čas kreše in prestavlja — a od ubozega sluge se ne čuje nič druzega, kot tiho šepetanje očenaša in češčene Marije in pa kateri težki vzdih, pri katerem mu vdari vselaj debel in mrzel znoj na čelo.
Dvanajst udari, Jurij pa odpre knjigo in počne zaklinjati: „V imenu ... v imenu Božjem in vseh ... svetnikov njegovih zaklinjam te du ... du ... duh peklenski (verige zarožljajo, gospodarju se pošibé kolena, sluga pa si z rokama oči zatisne), — zaklinjam te duh peklenski, da prideš tu sèm iz črnih svojih dvorov in da mi prineseš, kar sem od Boga izmolil — — —“ Vrata se odprejo in hudič vstopi. Črn je kot zamorec in čudno napravljen. Na glavi ima malo rudečo kapico, na plečih pa zeleno sukno, noge so mu od beder pa do kolen z dlako obraščene, a mesto nožnih prstov ima kozje parklje. Iz ust mu ogenj suklja in osvetljuje one strašne oči in ustne, bolj rudeče kot kri. Med noge je rep podvil in ušesa nima kot človek. Okoli vrata visi mu jarmen za škrinjico, v desnej roki drži dobršen kolec in za pas ima vtaknjeno neko pismo.
Vstopi in obstoji na meji Jurjevega kroga, ter ga počne gledati, smejoč se, kakor se smejajo vragi. Jurij se je revež preplašil in, dolgo ne vedoč, kako bi ga nagovoril, sname vendar kapo in pozdravi ga:
„Hvaljen Jezus ... Dober ve ... Vrag se strese in zamumlja kakor medved, ter vpraša:
„Tedaj ti si me klical?“
„Klical sem vas pač ... Klical sem vas ... Ali če vas je volja ... jaz ne maram ... to se pravi ...“
„Ha! ha! ha! Nič, nič, moj Jurij Kramarjev. Na tvoje klicanje sem prišel; toda vedi, da vrag tacega pota ne dela zastonj.“
„Bog nama pomagaj! še za ime mu ve“ — šapne sluga.
„Molči, Jože Kolovratnikov“ — zadere se vrag. Sluga pade na obraz.
„Ne zamerite mi kaj, jaz nisem tako mislil“ — poprime hitro Jurij.
„Nisi li ti od mene zahteval tega-le blaga?“
„Jaz, — sem ... to se pravi ...“
„Tedaj si. Kadar si, toraj podpiši! reče vrag in pripogne se nad krog ter mu podaja tisto pismo. Svojo dušo mi zapiši. Dobro ti jo bodem plačal, če prav ni mnogo vredna. Vzemi! ne mečkaj!“
„Gospod in vraže pekleni! ... Čakaj da ti povem.“ „Ne besedice več. — Podpiši.“
„Ne znam pisati.“
„Odkodi pa znaš čitati (brati) in vragove klicati?“
„Pisati bi še znal, gospod vrag, ali nimam s čim, Bog ve, da ne.“
„Tukaj je!“ — in takrat seže vrag pod ono kozjo kožico v žep in mu ponudi svinčnik; a da je ta čas ubogi Jurij kaj videl, bil bi hlače svojega botra Marka spoznal. Jurij se razjoče, ali od strašnega pogleda vražjega ni mogel drugače — podpiše in vrne mu pismo.
„Sedaj z Bogom“ — reče vrag in se odpravi. Toda Juriju postane žal, da je dal dušo zastonj, ter ljut vikne za vragom.
„Ali tako vraže? Ti si me prevaril. Kje je moje blago?“
„Blago! ... Saj res, blago!“ odgovori vrag vračajoč se h kolu, na meji kroga postoji ter zagrmi:
„Jurij Kramarjev! Obrni se!“
„In ti Jožek drži se, da vama plačam obema. Obrnita se!“ vikne še en pot in zakorači v krog (ris).
„Nazaj vrag! nazaj!“ zadere se Jurij; tam je tvoja meja.
Vrag zakorači drugikrat.
V tem popade Jurij nekaj lesenib križev sè stola in počne ž njimi metati na vraga; Jože pa se je v enomer križal.
V tretjem koraku zamahne vrag s kolcem ter opali najprej gospodarja, potem hlapca — zopet gospodarja, pa hlapca.
Oba sta jela bežati iz sobe ter preko stopnic in vinograda javkajoča, — vrag pa zmiraj za njima in spremi jih prav do vrat vinograda, od koder se vrne.
Ona dva pa sta stopala pretepena in niti besede nista govorila, temuč samo molila sta, dokler vendar Jurij ne pride k sebi in hlapcu reče:
„Težko sva jo odnesla, Jožek moj. Tu imava blago. Kdo bi se bil nadjal, da bode vrag mejo prekoračil. Joj! te sramote, ako se zve, kaj je bilo z nama. A kako bi se ne zvedelo? Tam nama je orodje ostalo, domov pa neseva kervave pleče. Kaj poreče gospodinja, kadar naju zagleda take?“
„Prav vam je,“ zavrne jezni sluga; hteli ste z vragom češnje zobati. Mene uže nobeden več ne pripravi k temu opravilu. Toda zdaj, kar je, to je. Bog daj, da naju to spameti.“
V tem razgovoru prispeta domov in spravita se tiho, da jih nikdo ne sliši, vsaki v svojo posteljo. To je trda postelja pod namazanimi ledji, pa tudi hudič jim neče spred oči, temuč predstavlja se jima, pa se smeje enemu in drugemu. Drugi dan zbudita se oba od straha in bolesti v hudej vročici.
IV.
[uredi]Desetkrat je uže solnce zapalo od one nesrečne noči, ko sta se mesar Jurij in njegov sluga prvič sèznanila s peklensko pošastjo. Od strašnega trpljenja, ki ga je takrat prestal, osušil se je kot trska; sluga pa je zgubil tudi tisto malo mesa, ki ga je imel prej krog kosti in se spremenil v pravo okostnico smrti, katero je stokrat pred očmi videl, stokrat nehoté objel.
Vročica je odlegla, nekaj so pomagala zdravila, nekaj svéti starih sosedinj, ki jih je bila Katra v pomoč pozvala — ali vse to ne more odpraviti tiste notranje vročice, ki jima je potrla dušo pa s strahom napolnila srce. V teh desetih dneh prošel je ubogi Jurij ves pekel, kakor je dolg in širok; in da mu je od Boga dano tisto opisati, kar je videl in si domišljal, pripovedoval bi nam o jaskajočih četah loteristov in takih, ki kličejo vragove, katerim je peklensko kraljestvo izmislilo posebno ojstra terpljenja. Tako izmučena in potrta, da se Bogu usmili, sedela sta gospodar in sluga, vsak na svojem stolu v sobi, in Jurij spregovori s slabim glasom pa pravi:
„Hvala Bogu, vendar sva zopet sama. Gospodinje ni.“
„Ni je, gospodar.“
„Kako ti je kaj Jože?“
„Bilo je uže precej dobro; kar glej nove nesreče.“
„Kakošne za Boga? Jeli iz kolibe vse pospravljeno?“
„Ravno to vam hočem povedati! Po vašej želji zaprosil sem oni dan svojega prijatelja Andreja, da gre čim prej v vinograd in vse, kar v kolibi najde, sim prinese. Moral sem mu vse povedati, kaj in kako je bilo; sicer bi mi bil težko vstregel. Ko mi je stvari sim prinesel, razvežem koc, in notri, seveda so me zopet popale vse tiste groze — zagledam tudi vražji rep, prav tisti rep, ki ga je vrag imel in sem si ga jaz dobro zapomnil. Ves prestrašen ga spravim v culo ter ga odnesem v svojo sobo, kjer ga zbašem pod zglavje; — toda od tistega časa ne zahajam več notri in dve noči sem uže pod kozolcem prespal.“
„Kaj hočeva sedaj?“
„Kaj čemo! Še vprašaš, kaj čemo? Sim ž njim; on meni dušo, jaz njemu rep.“
„Prav dobro! Še raji mi je, samo da ni pri meni.“
„Poravnajte se vi ž njim, jaz pa naj ga ne vidim več. Res čuden rep ima vrag, prav kakor da je lisičji!“
„Naj bo kakoršen koli, njegov je. In ker ga je zgubil, mogla bi biti še sreča zame. Oh Jožek moj, koliko sem pretrpel! Uže zato sem zaslužil, da me Bog oprosti.“
„A kako bode pa s peklenskim trpljenjem?“
„Tiho! molči. Ko bi me imel tešiti in miriti, tu mi še o peklu govoriš, kot da ga nisem uže desetkrat gledal in pretrpel. Misliš li, da je šala, kadar veš, da ta duša, ki je v tebi, ni tvoja, temuč tuja, in to še čegava? Kolikokrat sem za svoje bolezni vstal in v zrcalo kukal, da vidim kaka je. Zmeraj me je strah prevzemal, da steklo počrni od nje, da kedaj zagledam tisto črno, rogato — uže veš kaj. Joj, joj meni — zopet me težave spopadajo. Jože! Beži! Beži za Boga! Ta, ki govori s tabo ni Jurij, gospodar tvoj, temuč hudič, ki ga je obsedel. Kaj ti ne diši po žveplu? Mar ne slišiš kako klofuta s peruti, kako renči in kako mi z nohti po drobu rije?“
„Joj! moja glava, razpasti mi boče! — Moja prsa, raztrgati se mi hočejo!“
„Umirite se oče! Jaz naj bom kriv, če ne bode bolje. Vrag mora rep odkupiti. Naj le pride, ne bojim se ga več. Huje ne more biti, kakor je bilo; in če bi večkrat bilo, verujte mi, da bi človek slednjič navadil se tudi ž njim drugovati.“
„Prav praviš, Jožek moj. Daj da te poljubim. Tudi jaz mislim, da je vragu več za rep, kakor za eno ubogo dušo. Med toliki tisuči mu za eno še mar ni; zanj je pa vendar sramota, da hodi med drugimi vragovi brez repa in da se mu ves pekel smeja. Jaz ti pravim, da me ta rep zeló tolaži in mi skoro ves strah odvzema.“
„Tako, tako oče. — Jaz se nadjam, da bode vse tako, kakor je bilo.“
„Pač, pač; ali — glej — glej — spregovori z veselim glasom gospodar, obraz se mu razvedri in poteze na njem ožive. Kako je vendar z loterijo? Ne čuješ nič, kaj je vse v tem času izšlo?“
„Tudi meni je včeraj prvi pot prišlo na um, da sem poprašal — nekoliko dvojek (amb) — in nič druzega.“
„Ono drugo je ostalo za naju — mar ne bratec Jože? pridene šaljivo gospodar. Jaz mislim, da v loterijo staviti in vragove klicati, ni vse eno in da nama ne more škoditi.“
„Pač nikomur se nisva zavezala, da loterijo popustiva. Pa zakaj bi jo, ko naju morda v kratkem sreča čaka, za katero sva se trudila uže toliko.“
„Prav praviš. Jutri zopet pričneva. Vraga klicati — to ne. To si je le svet zmislil, toda v loterijo staviti — zarad tega ni še nobenega vrag vzel. Ta hip vzdahne nekdo v veži: Oj Bog nas varuj! in ne dolgo potem nastane novi dogovor med gospodinjo Katro in botrom Markom v njegovej hiši.
V.
[uredi]Na večer istega dne prikrade se, da nikdo ne vidi, v hišo Marko in gre kar v kuhinjo, kjer ga je pričakovala Katra, kakor sta se bila dogovorila.
„Dober večer botrica. — Tukaj sem.“
„Dobro mi došli boter; z vami je vedno prihajala tudi sreča v hišo.“
„Bog daj da bi tudi danes. Ali nesreča uže beži?“
„Prav pravite, nesreča. Radovala sem se uže, da preboli bolezen in ž njo svojo neumnost; ali ko sem danes čula tisto nesrečno loterijo izgovarjati, bilo mi je, kakor da bi treščilo v me. Vidim, da zopet ne bo dobrega. Klobase z hrbta, neumnost pa z nova v glavo. Lek je bil precej močan, ali za tisto njegovo ožuljeno kožo in dušo preslab. Da bi le Bog dal, da ste si kaj gotovega izmislili.“
„Poglejte, če spi.“
Katra stopa lehno v sobo in se prec vrne.
„Zaspal je in še trdo, smrči da je kaj.“
„Tem bolje. Dajte mi zdaj rjuho in krinko (larfo). Glejte, kako angeljski obražček ima ta krinka. Če le malo več vidi kot je, videl bo danes slavo nebeško, saj je vendar zadnjič pekel videl.“
„Tedaj kar pojdite boter. Kakor ste rekli, tako je vse pripravljeno.“
Marko se ogrne z rjuho, prikrije obraz s krinko, v roke pa vzame kositarjevo posodico, in ko je bil zažgal špirit v njej, napoti se polahko v sobo. Priplazi se srečno k postelji, pst — nekolikokrat in ko vidi, da se Jurij počasi probuja, počaka, dokler oči odpre in potem glasno zavikne: „33.777!“ ter odide s počasnim korakom kakor kaka prikazen iz sobe in prej ko moč domov.
Jurij ostane še dolgo sedeč na postelji kot bi bil mutast. Tako je bilo našemu velikemu apostolu Pavlu, tako Mojzesu, Eliji, Zahariji, in več drugim, kadar jih je svetlost nebeška obsijala. Potem si jame oči raztirati, da vidi, je li resnica, ali so le sanje. In ko se popolno razbistri, povzdigne roki in jecajoč od radosti, spregovori sam seboj tako-le: Pozdravljen bodi angelj Božji, sreča in odrešenik moj! Nisem vreden in ne zaslužim ... ali naj bode po besedi tvojej ... Pa res! — poprime kredo in zapiše na tablici 33.777. Oj kako so lepe, pa vse enake! Navadne, toda čudežno skrivnostne. Človeška modrost zmede, Bog pa spet razmota; Božja volja je priprosta in čista in nikdo je ne more prevreči. Toda kaj čem zdaj? Da bi se vlegel in spal, o tem še govoriti ni; ali da bi premišljal — ne smem. — Jože! Jožek! Katra, ki je dobro vedela kaj je, počne se žalostna smejati; Jože pa ko je bil začul, da ga gospodar kliče, dvigne se jezen s slame in ogrnivši se s sukno, pride mrmljajoč v sobo pa se zadere:
„Kaj je spet? Kaj vas boli? Menda vam še zmiraj vrag roji po glavi. Toda če to še dolgo traja, to jo bom, na mojo vero, kar pobral, potem pa rastresajte sitnost, nad komur hočete.“
„Ne, ne, srce moje. Glej solnca tudi pred našimi vrati! Kar smo trpeli, pretrpeli smo; sedaj se vse na bolje obrne. Zdaj-le me je nekaj probudilo in ko so se mi oči odprle, bilo jim je kaj gledati. Ženska belo oblečena, lepa, kakor more angelj biti, obraz kakor kri in mleko, stala je pri postelji in — —“
„Dosti, dosti. Jaz več ne verujem tem prikaznim. Ste li dobro oči odprli, če ni bil oni naš prijatelj prišel po tisto, kar je pozabil?“
„Ne jezi me, bedak. Kedaj še je hodil vrag v belini po svetu, kje ima on tak obraz, kje ima pekel tisto blago svetlobo, ki slepi, pa vendar ne škoduje, temuč razblažava in dušo topi v blaženosti?“
„Hm! Hm! pa je li kaj reklo?“
„Reklo, toda samo meni, ti pa in drugi zveste, kadar bo čas.“
„A bode tako nekaj za naš posel — — ?“
„Bode, bode, toda molčati treba. Veš kako se v evangeliju veli zdaj temu, zdaj onemu: Idi, toda da ne praviš nikomur ničesar. Ti ljudje ne vidijo radi, da bi se razglašalo po svetu, kar so komu storili.“
„A bode li na me kaj palo?“
„Nam vsem bode dosti. Sedaj lehko miruješ ter tudi kak groš več popiješ, kakor do sedaj. Miren biti in čakati, to je tvoje. Male loterije še pogledati več nečem, pa tudi tebi je ni treba. Sicer ostaneš ti pri meni to kar si bil, naj se stvari premené, kakor se hoté. Jaz sem človek, ki se tudi v bogastvu nečem našopirjati. Akoravno bode kočija, gospodske sobe, svilene obleke, izbrana jedila, tako boš sedel spred na kočiji v zlatej obleki pa nič druzega ko gledal, kako jo debeli in iskri konjiči naglo vbirajo, hop! hop! Kadar pa se voz ustavi, skočil bodeš, vratca odperl, vzdignil me iz kočije, poklonil se in dejal: Kaj zapovete vaša milost! To vse samo pred svetom, a na samem ostaneva stara prijatelja. Imel bodeš svojo sobo tako kot je v raji: lé-tu bodejo pregrinjala, vsakovrstne slikarije, mehki stoli za sedeti in naslanjati se, tukaj se leniš lehko cel dan, in če kdo pride mu porečeš: Počakajte malo, moram pogledati, ali se je njih milost oblekla; jaz pa porečem, kadar me bodeš vprašal, je li svobodno to ali ono: Svobodno je; malo bolehen sem, naj pride jutri in tako dalje.“
„Tega ne maram, oče. Bog daj, da se kakor si bodi izvlečeva, vi iz vašega špeha, jaz pa iz svojih cunj.“
„Kaj špeha? Kaj cunj? Bhu! bhu! — Pa ko vzamem svojo Katro pod roko, vse bo šumelo krog nje, ti pa boš za nama: na klobuku ti zlata rožica, krog vrata in rok se spreminja in blišči zlato, čevlji z ostrogami škripljejo — kako zavistno nas bode gledal svet in popraševal: Glej! glej! Kaj je iz Jurja postalo? Ta-le je tisti Jože? In Katro! Kdo bi jo poznal? Kako ošabno so vzdigali glave! — Tako bode napačen svet govoril, mi pa nalašč še bolj glave podvignemo, pomahamo z rokami, odkašljamo se, in nikoga ne pogledamo takrat. — Kaj praviš Jožek na to? — Boter Marko pa, počne od tega dne, glavo stavim, staviti v loterijo, ne bi li nas kakor si bodi dosegel. Takrat mu bom, kakor sem mu rekel, o dobrih svetih pripovedoval.“
„To je vse lepo; pa samo poslušati.“
„To je moja briga. A sedaj pojdiva zopet spat, ti na slamo, jaz pa na debel koc, dokler ne bode drugače.“
„Lehko noč, oče! Glejte, da do jutri ne bode vse le prazne sanje.“
„Tako se ne sanja. Lehko noč!“
VI.
[uredi]Hoj! hoj! Vesel bodi Jurij! Tudi tebi je prišel rešilni dan, potrkala je sreča enkrat tudi na tvoja vrata, naj ti procvetejo rože in rožmarin na stezi tvojega življenja, mesto starega drača in plevela! Moj Bog! Revščina je velika težava. Dan na dan hrani, preživi, odevaj sebe in svoje, pa nemaš odkodi; kadar koli kdo poprosi, je kakor bi prijel za uho; kadar koli se daje, rana globoka; kadar se pa ne more, bolečina prehuda. — Ali tudi bogastvo ne da spati; železne škrinjice — tudi one pritiskajo dušo težko; ne veš, kam bi šel z denarjem; izmišljaš vse načine, kako da ga priskrbiš, pa nikakor ne moreš do kraja priti. Sreča, ošabna sreča! Je li mogoče, da si se tudi z mano enkrat posestrila! — Pač! pač! Tiste sanje ne lažejo, in če tudi zdaj nobeden več ne spremeni resnice v laž. Po vsem mestu gre od ust: Jurij pa — Jurij pa, ta je zdaj gospod! Številka 33.777 je vsem na jeziku in otroci jo uže klepečajo; tej številki se zdaj vse uklanja, vse se jej čudi, in kadar se jaz pokažem na ulici, kar lete kape in klobuki: Sluga ponižen gospod! Čestitam vašej milosti, priporočujem se! A jaz človek, ki nečem, da bi se v dobrem poošabil, odzdravljam vsakemu velikodušno in samo izpod očesa motrim in merim prijatelje in sovražnike ter pri sebi odločujem: Temu bodem milostljiv, onemu pa nečem nikoli odpustiti. In kako boter Marko: Hvala, prijatelj Jurij! Klanjam se, zopet se je sešlo na tvoje. — Vem, da se je izšlo, boter Marko. No pa Marko je še človek še. — Pa odkodi ve svet za mojo številko? Kakor sem jo srečno dobil in kupil, spravil sem jo v predalček ovito v deset zavitkov, se vendar ve. Pa sej res! Danes je uže sedmi dan, kar se je vleklo, a tolika sreča, čuje se daleč: Huj! kuj! Koliko je samo to vredno! Po vsem svetu se bode razglašalo, vse novine bodejo pisale o mojej sreči. Mnogi bogataš, ki je dozdaj mislil, da je samo njega Bog vstvaril, da se v denarji valja in drugi svet po strani gleda, poreče zdaj: Glej ga, tega mesarja! To se bode govorilo na Dunaji, v Parizu, Londonu in povsod, kjer kupujejo in prodajajo denar, jaz pa bom pod to svojo podrto streho in v teh mastnih hlačah roke mencal si, žvižgal in mislil si: Bedaki, kakor da ste vi srečo v najem vzeli. — Toda! Jutri je pri meni pojedina! Toliko gosti, a jaz se nič ne brigam zato.
„Hej Katra, pošlji mi po Marka!“
Za malo časa pride Marko.
„Brate Marko, reče mu Jurij, vpre se ob eno nogo in maje ž njo, roke pa vtakne v žep; — ti veš, kako sedaj stojim, in rad mi storiš ljubav, za katero se smeš nadjati stoterega plačila. Ker sem tako srečen, hočem nekaj potrošiti. Jutri bi rad nekatere prijatelje pogostil, naj se mojej sreči veselé. Nekaj pa sem pri raznih rokodelcih naročil, pa hočem, da kot bogat človek tudi pošteno plačam. Daj mi, daj kakih štiri sto goldinarjev, tu le imaš pismo na štiri tisuče.“
Marko ga žalosten pogleda, toda kar je pričel, mora tudi zvršiti, ter zopet ljubeznjivo in ves prijazen odgovori:
„Kako da bi ne dal brate? Dajal sem poprej, kako da bi sedaj ne. Nu potrpi do jutri večer.“
„Vse eno, dan prej ali pozneje. To sem te hotel prositi, zdaj pa da si mi zdrav.“ Marko se mu pokloni in odide.
„Moj Bog, kako se časi premenijo! nadaljuje Jurij svoje govoijenje. — Ta človek, ki me je poprej toliko obdelaval, grdil in samo iz usmiljenja včasi iz blata izvlekel, glej ga! zdaj se mi vklanja. O zlato! o blago! Ti si gospodar, ti Bog tega sveta, ne vklanjajo se Juriji, temuč samo tebi.
„Jurij, kaj hočemo za jutri zaklati?“ popraša Katra skozi vrata.
„Bhu, bhu, kaj hočemo zaklati? — To je vprašanje! Kaj hočemo zaklati?“
„Seveda!“ zadere se Katra. „To treba vedeti. Ona dva purana ali tele?“
„Kako tele, prokl ...? Kravo zakolji in kjerkoli kaj dobiš. Kjer je ena stvar, tam jih danes mesec dni lehko stoji sto. Kolji vse, kar ti pod roko pride, nič naj se ti ne smili, to je samo eden dan ali milijon milijonov druzih vreden.“
Katra se na skrivnem nasmeje in zapre vrata, toda kmalu se zopet povrne in napove, da pride mizar Dletar.
„A veseli me, veseli me, mojster Dletar. Ste li uže delali kedaj omare, v katerih se denar shranuje?“
„Oče ... ali da rečem gospod Jurij, ni potrebe bilo, pa če treba umem tudi to.“
„Ha, ha, ha! Potrebe! Kake potrebe, kje se delajo omare za denar! Potem pa „če treba!“ kako, da bi ne bilo treba! Vam je ni treba za vaših pet grošičev, to vem, ampak za dve sto tisuč, pravim, dve sto tisuč, mislim, da je bilo vedno treba in da bode potreba.“
„To je res, vaše gospodstvo, ali to je prvi pot pri nas, odkar svet stoji.“
„Tako, tako moj Dletar,“ in potrepta ga z roko po rami. „Zdaj pa da vam povem, kako da želim imeti to omaro. Iz najboljega orehovega lesa, zvunaj lepo na rujavo osvetlena; vsa omara na dvoje razdeljena in za vsaki predel posebna vratica, v doljnem konci bolj velike podolgaste predele za debel denar in take papirje, od zgoraj pa tri do štiri vrste samih malih, drobnih predelčkov, ki se tajno odpirajo in zapirajo, da ne more vsakdo svojega nosa vanje vtikati. In kadar se eni pridelčki spredaj izvlečejo, da so za temi zopet drugi, taki kot prvi. Tako mi naredite, ampak kadar bode gotovo in ste vi prijeli lep denar za delo, potem še prisežite mi, da nikomur ne izdaste, kako ste omaro naredili. Toliko denarja ni šala, — kaj mislite.“
„Vstregel vam bodem, gospod. Kako pa bo za ceno?“
„Računite, kakor vas je volja. Kar gre v en pre-elček cekinov, to je vaše.“
„Lepo zahvalim. Pa kedaj da bi bila gotova?“
„Čim prej. Jaz grem skoraj po denar, in kadar ga prinesem, treba, da jih imam kam spraviti. Vi veste, kako je svet dandanes poreden. Vem, da so tu tisoči sedaj name oči vprli, kakor gladne vrane na mrhovino, do katere ne morejo. Eni mislijo: sedaj bode Jurij zagrabil z eno pa drugo roko in metal bode na vse strani, tu se sedaj oglašajo žlahtniki, večjidel iz tistega kolena z mano v sorodstvu, ki ga nikoli bilo ni; prijatelji, za katere se prej nikoli vedelo ni, krstni, birmanski in Bog ve še kaki botri, in izvajajo po najtajnej krvi eni rodbinstvo, drugi prijateljstvo, tretji pa kumovega kumstva kumstvo. To so eni. So pa tudi taki, ki so morda pošteneji od prvih, ter sodijo: ako z lepa ničesar ne dobimo, bodemo pa s silo. To so tisti nepovabljeni gosti, od katerih bi se bila morala najprej zemlja očistiti, potem pa reči: Hajdi Jurij po svoj denar. Bog ve! — živ odideš, mrtev prideš.“
„Mrtev prideš! Kako to govorite?“
„Molči neboré! To cika na bogastvo. Pri tolikem denarji sme človek neumno govoriti in celó budast postati. Denar in neumnost, to sta dva druga, ki se dobro razumeta. Misliš li, da tam, kjer je polna škrinja, ne more biti prazna glava! Še več, sreča in bedasti človek, to sta navadno spremljevalca polne škrinje. Marsikdo bi po onem, kar je sam na sebi vreden, bil uže davno poginil, toda roka mu je zlata, pa je ves zlat, trebušček mu rase in podbradek se mu-je obesil; mnoga poštena duša pa, ki je polna dobrote a ne zlata, zvezana je kakor natič v fižolu. Tako je na svetu, kaj hočemo? Eden vara z onim, česar ni, drugi pa se ne more pokazati tacega kakor je. Zato rečem kratko: Zraven blaga ne išči pameti, in ako bi danes ali jutri čul tudi neumnih stvari od mene, tedaj moraš misliti, da je tudi patent na neumnost, in ta je bogastvo.“
„Vi, modro govorite, gospod Jurij, kakor bukve.“
„Ej gorje mi je bilo — pa zdaj vsaj lehko govorim. Sicer imam še nekaj posla, drugih naročb; vi pa se žurite, da kmalo zgotovite omaro.“
„Bodem. — Vaš sluga!“
„Pač — sluga. Zdravi ostanite!“
„Jurij, kolar uže zdavnej čaka,“ vikne Katra.
„Naj čaka — tudi jaz sem včasi tako čakal. Lepo je biti velik gospod, ali bogat človek — kar je slednjič vse eno. Tu lehko ves svet za nos vlačiš, on pa se ti mora vklanjati. Kadar sem jaz včasi hodil k velikej gospodi, če je bilo ob desetih pred poludnem, rekel mi je sluga: „Gospod se ravno oblači, počakajte malo. Enajsto je odbilo. „Prosim vas, pravim —“ „Zdaj njih milost ravno zajutrkva.“ Dvanajst je ura. „Prosim vas ...“ „Vidite, da je gospoda, ki mora poprej na vrsto, pridite jutri.“ Tako je bilo jutri, tako pojutranjem in tako vedno. Le čakaj kolar! — — Pa naj ti bo — —“
„Vstopite!“
„Kakor zapoveste —“
„Imate gotovih kočij po najnovejši šegi?“
„Po kakej ceni?“
„O tem ni govora; temuč samo če imate gotovih kočij po najnoveji šegi?“
„Gotovih nimam, pa če zapoveste —“
„Kaj pak, da zapovem; kočijo z dvema sedaloma pokrito, da se more tudi največi človek nasloniti v njej kakor ga je volja, vse iz samega železa, kar more iz železa biti, zeleno pobarvano, z grbom. — No! to bomo še pozneje.“
„Postregel vam bodem. Doklej?“
„V štirnajstih dneh najpozneje. Da ste mi zdravi!“
Tako je sprejel tisto popoludne še nekaj mojstrov in umetnikov mestnih, med katerimi je bil zadnji lah Danjelo, ki je včasi le moter mešal, zdaj pa se je štel, da zna tudi nekaj sobe slikati. Tega je pozval, da mu malo olepša prostor, kjer ima jutri obed biti, nujni posel, na kateri velja, da se potroši vsa noč, ampak za lep denar.
Ko se je bil tako nagospodoval to popoldne in na večer, povečerja po navadi malo krompirja in zelja ter spuši tobaka, kakor da bi se bil najel samih pišek in napil šampanjskega vina. Potem pa se vleže pod tisto rastrgano plahto in počne sanjati o dvoranah, hlapcih, pséh, konjih in o drugem gospodstvu, ki si ga je vbil v glavo.
VII.
[uredi]Drugi dan pod večer je v hiši Jurjevej vse po konci, domači in najeti. Eni dogotavljajo lopo na dvoru, drugi mizo pregrinjajo in jedila prinašajo. Katra je v kuhinji, zavihala in zasukala si je rokave ter kuha in peče, da se kar bliska; Jurij pa hodi gori doli in pričakuje goste. Sobe so mu premajhne, zato jim je pripravil mizo in stole v dvoru pod lopo.
Gostje dohajajo, eden za drugim in kakor kdo dojde, seže mu Jurij v roko ter sprejema voščila; oblečen je od pete do glave v novo obleko, odgovarja na voščila, goste poseja in pozdravlja na vse strani.
„Večerja je na mizi!“ pokliče eden sluga. Po mizi je pregrnjen lep bel prt, in s čimer se jé, vse je lepo in drago ceno, za ta pot še od soseda izposojeno. Nad mizo na prvem konci, napravljena je podoba „sreče“ kot ženska. Na razvitem papirji, ki ga drži v levej roki, napisano je z velikanskimi številkami in razsvitleno je število 33.777.
Družba se vsede, jé in pije, ali malokdo se norčuje in veseli. Pridejo do zdravic.
Marko vstane in nazdravi: „Bog nam poživi domačina, katerega sreče se danes veselimo. Naj se v njej ne poošabi, temuč ostane naj nam prijatelj, kakor nam je bil. Blago mine, a pravo prijateljstvo ostane na veke. Bolje, da ni premoženja, kakor da se ž njim greši. Bolje je pamet ohraniti pa blago zgubiti, kakor v blagu pogubiti dušo. Tedaj Bog ga nam poživi še mnogo let — kolikor kapljic toliko let!“ Trčili so pa zapeli:
„Kol’kor kapljic tolko let,
Bog nam daj na svet živet!“
V tem prinese nekdo pismo in ga da Juriju.
Odkodi je pismo Jurij? viknejo kot v eden glas vsi gosti, Marko pa se takrat dvigne in odide. Jurij ne opazi tega, temuč zagledal se je v list ter vgiba: od kod je neki, kaj je neki.
Odpri ga Jurij, viknejo zopet gosti. On pa list odpre. Videti ni druzega v njem kot tiskane številke poslednje stave. Zaupno razmota list, nu ko pogleda vanj: pobledi kakor smrt, ustne mu zdrhté, lasje mu vstajajo, žile se mu napno in z veliko težavo spravi iz grla eno samo, ampak strašno besedo „Izdaja“ in omoten pade po naslonjači, na kateri je sedel.
V tem stopi v lopo vrag, ravno tisti vrag, ki se mu je prikazal v vinogradu, v ravno tisti obleki in brez repa. Okoli vrata je škrinjico obesil, pa pisma za prsa zataknil in vstavši so pri Jurijevem stolu, pogleda ga ojstro in reče:
„Tukaj je denar!“
On pa se dvigne kot besen iz stola, ves iz sebe je izbulil oči, stisnil pesti in zavpil na ves glas:
„Nečem denarja, ampak dušo mi vrni.“
„Hočem, no prej daj meni moj rep.“
„Peljite me v sobo, da mu vrnem rep.“
Peljejo ga v sobo, vrag pa za njimi. V sobi je vse temno, ker so oknice zaprli, da bi se ničesar ne videlo in da bi se težje spoznal. Nekateri gostje se smejó, drugi ga pa milujejo, toda vsem je všeč, da bode zdravilo pomoglo.
Jurij se privleče k postelji, seže z roko pod zglavje ter izvleče lisičji rep in gledajoč v stran, moli ga vragu:
„Tukaj imaš rep, vrag!“
Vrag pa potegne iz za prsi pismo in da mu ga:
„Léti je duša Jurček, pa za naprej jo bolje čuvaj.“ To reče vrag in odide, ostali pa spravijo Jurja na posteljo, da se izspi. Ko se zjutraj zdrami, vgleda najprej tisto pismo, ki mu ga je bil vrag pustil, skoči na noge in poprime pismo, da ga prečita. Sladko je, spominjati se nesreče, ki se nam je srečno odvrnila iznad glave; tudi dolžnik gleda z nekim veseljem huda dolžna pisma, potem ko je bil uže dolg poplačal. — No kako se začudi, ko mesto onega nesrečnega zapisa zagleda list svojega botra Marka, ki mu tako-le piše:
„Dragi moj Jurij! Tisti vrag, ki te je toliko mučil, bil sem jaz. Ej da bi ti koncem težkega terpljenja bil angelj rešitve. Vidiš, da se o tujem terpljenji ne more živeti, temuč da se mora vsak zanašati sam na se in se s svojim trudom in znojem pomagati. Popusti dosedanji trud, ali da bolje rečem svojo bedarijo. Tistih štiri sto goldinarjev, ki sem ti jih posodil, ni treba vračati. Tudi jaz nemam nič odveč; toda ni mi žal zanje, ako te izvedem na pravi pot. Stroški včerajšnega dneva so pobotani, a iz tistih tvojih gosposkih naročeb ne bo nič. Takisto je vse med prijatelji dogovorjeno bilo. Ne boj se nikake sramote, temuč bodi prepričan, da se bode vse veselilo, da si rešen. Pameten bodi in sprejmi le-ta moj svet z ono pripravnostjo, s katero sem jaz skrbel za tvoj blagor. Ostani mi zdrav.
Tvoj Vrag — Marko.“
Jurij postane malo zamišljen; ali na enkrat vdarijo mu solze na oči, katere upre v sveto razpelo, ki je viselo v kotu, dvigne tri prste in priseže na Boga in svojo dušo: „Nikoli več!!!“
In od tistega časa ni se v loteriji mesta N. več videl Kramarjev Jurij.