Lonec bi šel, pa nima nog
| Lonec bi šel, pa nima nog Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
LONEC BI ŠEL, PA NIMA NOG
V Radovici sta živela mož in žena, ki sta bila brez otrok. Za dvoje ust ni treba mnogo jela, zato je imela ženska same majhne lonce, v katerih je kuhala sebi in možičku.
Nekoč pa so jo obiskali sorodniki. Žensko so pričele pestiti skrbi, ker je imela premajhne lonce, da bi mogla za vse goste skuhati obed. Odšla je torej k sosedovim, kjer si je sposodila velik lonec. V njem je skuhala obed, da ga je bilo dosti za goste, pa se zanjo in za možička je ostalo jela ...
Pod večer, ko so gostje odšli, sta ženska in možiček sama ostala v bajti. Ker nihče ni hotel nesti sposojenega lonca nazaj, sta se pričela prepirati. Hudo sta se prerekala, kmalu bi se bila stepla …
»Hej možiček, nesi lonec nazaj!« je zakričala ženska.
»Hej, lahko se je s tujim blagom dičiti!« se je posmehoval možiček.
»Ampak jaz si lonca nisem sposodil! Kdor je šel ponj, naj ga nese nazaj!«
Lep glas potuje daleč, a grd se trikrat dlje! Možiček in žen¬ska sta kričala, da je vsa vas priletela na kup. Ko sta pod okni zagledala sosede, ki so prodajali zijala, ju je minila jeza. Umirila sta se in se sporazumela, da bosta drug dragemu govorila: »Lonec bi šel, pa nima nog!« — Kdor se bo prvi zmotil in spregovoril kaj drugega, tisti bo nesel lonec nazaj.
Domenjeno.
»Lonec bi šel, pa nima nog …« je pričel možiček.
»Lonec bi šel, pa nima nog! Lonec bi šel pa nima nog …« je zajezikala ženska.
Mrak. Mimo bajte je prišel popotni. Namenjen je bil v Metliko, pa je v temi zgrešil pot. Zato je stopil v bajto in vprašal: »Kod naj grem, katero pot naj uberem, da pridem v Metliko?«
»Lonec bi šel, pa nima nog…« je kakor v litanijah ponavljal možiček in se ni pustil motiti od neznanca.
»Lonec bi šel, pa nima nog … « je kar naprej brbrala ženska, mimogrede pa je le iztegnila roko in kar skozi odprto okno pokazala tujcu smer proti Metliki. Neznanec se je zahvalil in sitisnil ženski v roko svetel novec.
»Lonec bi šel, pa nima nog,« je ženska kar naprej drdrala, vmes pa se je možičku nagajivo posmehovala in mu molila novec pod nos … Možiček se je ujezil in vzkipel:
»Hej ženičica, novec boš dala meni, da si kupim tobaka!«
Tako je izgubil stavo. Moral je nesti lonec nazaj k sosedovim. V temi pa se je pred bajto spotaknil ob pajčevino, telebnil po tleh in zdrobil lonec.