Lončar

Lončar (Kratkočasna povest – Spisal Podgoričan) Fran Jaklič

Spisano:	Dom in svet, 1895
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Lončarji najsmo žleht l'dje:
Prav dobro ímamo srcé,
Glavice pa bistré.

Lončarska pesem.

Lonci, sklede, kozice, lambore, čorbe itd. je bilo lepo kuhano in pečeno posodje, da sta se lončarju Andrejcu smejala srce in duša, ko je tam v Dolenji vasi gledal okoli ožige razpostavljeno lončeno robo. Črepinj je bilo malo ostalo, vse se je bilo nekako po sreči speklo, in sedaj je ugibal, koliko mu bo vrglo vse to lončeno blago, če je brez velike nesreče pripelje na kak dober semenj in vse dobro speča. Ej, kako se ne bi veselila lončarska duša, ko vidi pred seboj toliko robe iz jedne peči, kjer je bila posoda v vedni nevarnosti, da se zdrobi, ali pa razpoka!

Andrejec je lepo zahvalil sv. Roka – domačega patrona –, ker je tako dobro varoval z veliko umetalnostjo sezidane lonce in sklede. Ko je vse blago pregledal in preudaril, koliko grošev bi se iztržilo na dobrem semnju, sede na tla, potegne kolena kvišku k sebi, opre ob nja komolca in glavo nasloni na roko ter premišlja, kam bi peljal lončeno robo. Ker je bilo že po sv. Alešu, ko je semenj na rebri pri Svetem Antonu, ni vedel prav, kam bi krenil v semenj.