Lokomotiva, lokomotiva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lokomotiva, lokomotiva
Niko Grafenauer
Spisano: Pretipkala iz "Lokomotiva, lokomotiva, Teja Vodušek.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno z ustnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lokomotiva

Lokomotiva, lokomotiva
črna na belem peronu počiva.
Tam čaka,
da ji zrase hrbtenica iz vlaka.

Lokomotiva, lokomotiva
z belo rutico dima
maha v slovo,
ali pa se pahlja na poti z njo.

Lokomotiva, lokomotiva
je neulovljiva,
kadar na vsako stran hrbtenice
razpne pokrajinaste perutnice.

Lokomotiva, lokomotiva
svetle kresnice v nedrjih skriva.
V rojih pršijo na vse strani
in se utrinjajo noči v oči.

Lokomotiva, lokomotiva
je lokomotivasto zamerljiva.
Kadar jo v rep ugrizne kak zmaj,
pobegne v črno goro in je ni več nazaj.


Dežniki

Dežniki so oblečeni v svilo
in druge fine tkanine.
A vse njihovo oblačilo
so mini krinoline.

Dež je dežnikom pravo
dežnikasto razvedrilo.
Tedaj se popno ti nad glavo
in jim lahko gledaš pod krilo.

Dežniki rastejo v dežju kot gobe:
eni so majhni, drugi veliki,
eni so prav, eni narobe,
a eni leteči dežniki.

V dežju se sprehajajo stari dežniki
z dežnikastimi otročički.
Od sile, kako se vso pot veliki
obregajo nad dežnički.

A pozabljivost je z leti
huda nadloga dežnikov.
Med najdenimi predmeti
ne najdejo svojih lastnikov.


Drevesa

Drevesa so obuta v travo
in s krošnjo pokrita čez glavo.

Noša je lepa, le to je slabo,
da ne vidijo niti za ped pred sabo.

Tako stoje v parku noč in dan
in sploh ne gredo več stran.

Po svetu bi rada odpotovala,
pa so se zbala:

Tu cesta, tam cesta –
saj se ne upajo ganiti z mesta.


Klobuki

Klobuki sede na ušesih
vrh te ali one glave.
Na svojih klobučjih poteh si
delijo klobučje pozdrave.

V čakalnici se držijo
na obešalnikih za kak klin.
Klobuki se najbolj bojijo
brezglavih višin.

Klobuki bero časopise
in pijejo kavo.
A vse svoje misli in vtise
shranjujejo v glavo.

Mimo hitijo po promenadi
klobučje babice z vnučki.
In vmes so klobuki, ki radi
poškilijo za klobučki.

Klobuki imajo zvečer navado,
da v garderobe glave oddajo
in potem s pravo klobučjo naslado
vso noč klobuštrajo.


Hiša

Hiša stanuje za hišnimi vrati.
Od ranega jutra je a nogah.
Iz sobe v sobo drsa v copatih
in briše prah.

Hiša ponoči s stopnicami škripa,
kadar je najbolj mirna in tiha.
V temi za tatovi po sebi tipa
in na vsa okna globoko diha.

Hiša ne gre nikamor od hiše;
izza zaves zvedavo gleda
preko dvorišča, kako se piše
njena soseda.

Ulica je hišno zborno mesto.
A če bi hiša nekoč stopila
iz vrste na cesto,
kaj bi storila?

V reki vozil bi vsa zbegana stala
in ne bi nikamor več znala.
Potem bi jo kakšen hišni čuvaj
za roko odvedel nazaj.


Stoli

Če bi stoli ne imeli nog,
bi sploh ne mogli hoditi
ves dan naokrog.
Stali bi kot pribiti.

Stolov brez naslanjala
bi srajca ali kravata
nikjer ne tiščala.
Bili bi razpeti do vrata.

Če bi stoli v kinu ne spali,
bi bili strašno zaspani
in bi z zobmi škripali.
Tako pa je mir v dvorani.

Če bi le prazni stoli sejali,
bi se ves čas ne presedali
in ne na vsa usta zijali.
Vse bi na kratko povedali.

Stole se da lepo razvrstiti
v stonoge vrste.
A če ne uboga, kako stopiti
stolu na prste?


Pelerine

Pelerine, pelerine
nimajo rok,
ampak razkriljenine
in dvoje nog.

Pelerine, pelerine
oklepajo v sebi človeka.
Nihče iz pelerinje družine
votel okrog ne teka.

Če bi se kdaj pelerine
do golega slekle,
bi se brez vsake vsebine
po svetu vlekle.

Ali pa bi razpele
pelerinaste perutnice
in na obešalniku poletele
med ptice.