Lojzka
| Lojzka Janja Miklavčič |
| |||||||||||||
Jesen je bila – jesen, polna tožnih, nejasnih upov. Tajinstveno so šepetali kostanji, kot bi mi sporočali zadnji pozdrav, mi voščili srečo na pot. Bridko mi je bilo v duši, prazno v srcu, ko sem se izprehajal pod tistimi temnimi kostanji v onih hladnojesenskih večerih. Zdelo se mi je, kot da čujem znani zvon izpod Rožnika, da zvoni, da poje pesem pogrebnico ...
Davno je že bilo, a vendar se mi zdi, da še čujem ono turobno šelestenje kostanjev, da mi še zveni na ušesa neka pogrebna pesem daljnega večernega zvonenja.
Ravno, ko pada na poljano zopet mračna jesen, mi vstajajo v duhu kot neke daljne sence ti spomini vnovič.
Živo mi je še v spominu tisti zadnji večer, ko sva stala pod kostanji, držeča se za roke in zroča si nemo v obraz. Veter ji je razpletal bujne rumene lase, da so se ji vsipali po hrbtu. Hudo ji je moralo biti tistikrat pri srcu, pravile so njene solzne oči. A meni je bilo, kot bi se za en dan malomarno poslavljal od svoje matere, podavši se na božjo pot k Mariji Pomagaj.
»Saj me vendar ne misliš pozabiti, se mi izneveriti!?« mi pravi boječe, gledaje mi zaskrbljeno v oči.
»Čemu bi te pozabil, nisem ti še nikdar tega obetal!« odgovarjam suho, poltiho.
»Izpridi te tujina, pozabiš na obljube – zapustiš me mogoče! A kaj naj potem počnem sama? Iz obupa umrjem ...«
»Čemu bi umirala ... Vrnem se – in ti boš moja ...« Odvzel sem ji pogled, se ozrl v stran. Sram me je bilo zlaganih besed. Morda je slutila, da so bile zlagane. Ustnice so mi krožile na smeh, ko sem zri v daljno temo.
Le mri, dekle, sem si mislil. Maščujem se. Tako sem umrl pred letom jaz, ko sem se valjal pred teboj v prahu, te prosil Ijubezni – a ti si se mi poredno smejala v obraz, nisi me hotela razumeti! Ljubil sem te takrat na življenje in smrt – a danes je z menoj drugače. Prosil sem te iskrico Ijubezni, vsaj prijazne besesde – nisem je dobil takrat, a danes prosiš Ijubezni ti mene! Sram me je bilo pred tovariši, ko so se mi posmehovali, se mi rogali, da sem tako slab, da tako globoko uklonem vrat, če si hočem pridobiti lahkomiselno srce. Sram me je bilo samega sebe, da sem tako slepo izvrševal njene ukaze. Zadostiti hočem onemu hlapčevanju, oni sužnosti, nazaj ti dati ono mojo bol, tvoje naj bo ono ponižanje! Zmago hočem odnesti iz tega kraja. Tudi ti okusi skelečo rano srca – jaz sem že zdrav, ozdravil me je čas... Najini srci sta se zamenjali, maščujem se. Oj, le mri, dekle, le trpi! Nočem sedaj izkoriščati tvoje opojne Ijubezni, nočem te tirati v propad. Le poigrati se hočem malo s tvojim srcem, da okusiš tudi ti gorje in bridkost nehvaležne ljubezni, kot sem okusil jaz.
»Čemu se odpravljaš od tod, saj ti ni sile! Kaj te vleče tako od mene? Zakaj vendar ne ostaneš več tu, da bi se videla večkrat, kot sva se videla dosedaj?« vprašuje boječe, nestrpno.
»Mesta sem sit do grla, sit sem teh krajev. Proč grem, da se razvedrim.«
»A kmalu se vrni, ker mi ne bo živeti radi turobnosti!«
»Vrnem se.«
Zaslepljena se mi ovije krog vratu, pritisne mi na ustnice vroč poljub. Bilo mi je v onem trenotku, kot bi mi potegnil kdo z vlažno roko preko obraza, branil bi se rad, če bi se mogel. Izpustila me je in se ozrla naokrog, če kdo ne prihaja, a jaz sem se ozrl na drugo stran, potegnil z roko preko ost in pljunil ven ...
Veter je zapihal, da so zašumeli kostanji, streslo se porumenelo listje in tiha podalo na zemljo. Postaren delavec je prišel po poti mimo, in ko naju je zapazil v temni senci, je postal, ter si nažigal pipo. Ozrl se je na naju in zmajal z ramami, kot bi hotel reči: »Čemu stojita tu na hladnem vetru? Zakaj ne gresta raje spat, ne gresta raje domov, kot grem domov jaz! – Molče sva zrla za njim, kot bi premišljevala njegove misli.
»Čas je, odhajati treba. – Ostani zdrava!« Podal sem ji roko.
»Tudi ti ostani zdrav! – Piši kmalu – kmalu se vrni! Ne zabi me, ne zapusti me, ker te tako ljubim! – Srečno pot – zbogom!«
»Zbogom!«
Odšel sem urnih, trdih korakov in izginil za ovinkom. Bal sem se ljudi, bal srečati znance, da bi mi ne metali v obraz moje zaljubljenosti. Bežal sem proč, preganjan od turobnosti svoje duše, oplašen od vedno pikrega zasmeha prijateljev. – Odpeljal sem se še isto noč ...
Videl je nisem od tedaj nikdar več, nič čul, nič izvedel o njej. A kaj bi izvedel, saj se nisem več brigal zanjo. Morda sem takrat res mislil, da se zopet kdaj povrnem? Ne vem.
Nedavno temu, ko sem nekje čul, mi je menda kdo pripovedoval, ali sem pa morda sanjal, da se je izgubila potem, izginila iz onega kraja ...
Škoda te je bilo, dekle! Sem se li prekruto maščeval? Mogoče. Preveč sem ti natvezil obljub, a te potem prenaglo pahnil od sebe prehudo zamoril tvoje upe. Bolest ti je bila prebridka, nisi je mogla prenesti. Onemogla si pešala pod njo, padala nazaj pod bremenom prevar ... Ah, ve mlade, brezskrbne osrečevalke življenja, zakaj ste tako slabotne, tako malodušne, da omahnete takoj na stran, če se vas izpusti z roke? ...
Davno je že temu, davno že prebolen oni razstanek, a vendar mi stopa v spomin ravno sedaj, ko pada na poljano zopet jesen, ko porumenevajo zopet kostanji. Zaželim si onega večera, zaželim zopet onih sanjavih oči, njenih prosečih, tako bolestnih pogledov, zaželim zopet onega zadnjega poljuba – morda bi mi ne bil več tako zopern, morda bi več ne potegnil z roko preko ustnic, in pljunil ven? ... Strastno si me ljubila takrat, vem, pričale so tvoje neizmerne solze, pričale tvoje trudne oči, izhujšan tvoj obraz ...
Je pač tako. Če bi bila vedno pomlad, bi človek mogoče ne mislil tako pogosto na preteklost, ne bi mu vstajali v duši nekdanji tožni spomini?... A jesen je, jesen v srcu, turobnost v spominih... Tiho šumijo kostanji ob teh večerih, njih vzduh je okužen, pusta in grda je njih obleka, rjavkastorumena, kot ožgana, osmojena od poletnega požara.
Tiho se poslavlja narava, umika se času – opustošeno je nje telo, pusta nje barva. Sive megle vstajajo iz tal, vlačijo se nad kostanji ... Tiho odpada listje, trepetaje leti na zemljo ...