Lojzina zadnja noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lojzina zadnja noč
Draga Beloglavec
Izdano: Vigred 15/1 (1937), 3-4
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na vrhu sloni ob cesti drobna borna kočica, vsa zasnežena, ter gleda z majhnimi pohlevnimi okenci v zimski mrak, ki iztega svoje mehke roke iz mokre globeli gori proti njej. V izbici, kjer je tesno in zaduhlo, lije motna luč rumenkast nemir na prhlo pohištvo, na veliko ognjišče, na sključeno starko poleg ognjišča. Motna je luč, slabotna in tresoča se ko da ji primanjkuje olja. Slabotna in tresoča je tudi stara ženica, ki prebira začrnel molitvenik. Pozna že sleherno molitvico, saj čita iz stare knjige večer za večerom, včasih pozno v noč, ker stare utrujene oči ne najdejo spanja. Med molitvami so vpletene pesmi, ki jih je Lojzka nekoč pela. Da, nekoč ... Nocoj gleda liste s posebno ljubeznijo, kakor gledamo obledele spomine dobrih znancev in nam poje v duši težka beseda slovo.

Čudno je danes Lojzi. Kaikor da je na visoki gori in se iz višine razgleduje po spominih; vsi so čedni, a malenkostni, mali, obledeli. Vele roke omagajo, neslišno zdrsi molitvenik na tla. Lojzi pa je, ko da ji leži v naročju debela knjiga z naslovom: »Tiho življenje«.

In lista.

Tam v vrhu, kjer stoluje sveti Pankracij in varuje gorice onstran ter gozdove tostran, so pri Počkanovih dobili Lojziko. Lojza vidi mali kričeči sveženj, ki mu je najbrže usojeno, da umre gladu, kajti mati je bolna, težko bolna. V zapuščenem kotu Radla pa se takrat o umetni dojenčkovi prehrani še nikomur ni sanjalo. In tako je Lojzika jokala v prvi bridkosti življenja. A dobrotna dlan Previdnosti je varovala Lojziko in mater.

Mine košček dogodkov in temu koščku pravimo: čas. Drobno dekletce hodi v uro oddaljeno remšniško šolo. Brihtna je Lojzika. Dobro čita, lepo piše, najraje prepeva.

Leta minejo. V prvi pomladi življenja je izpregovorilo srce. Rahlo, ko v odsvitu slutnje grenke sreče. A v spoznanju je ostala bridkost. Takrat se je bila Lojza odločila za najvišjo pot življenja: za odpoved.

In ta pot je ozka, a ni ji trda; le tiha, tiha. Bel praznik je bil njenemu srcu dan, ko je obljubila v farni cerkvi sv. Jurija vedno devištvo.

Potem vsa dolga vrsta let ... Kaj je bilo v njih velikega, mogočnega, da bi ji pretreslo dušo do dna, jo vzpelo v pogonu strasti kvišku ter jo treščilo v molk obupa? Nič. Služila je duhovnim gospodom kakor dobra Marta, pela je na koru, a v njeni pesmi ni bilo ihtenja neutešenega hrepenenja, ne vriska bolesti; njene pesmi so bile tiha, vdana molitev. Njen glas je bil čist ko srebro in zvoki so se razlili po cerkvi ko kadilo.

Prikradla se je starost in razglasila strune v grlu, oslabele roke ter odkazala Lojzi izbico v mežnarijski koči blizu cerkve.

Lojza lista; lista v knjigi tihega življenja ter premišljuje, kako dolgo je že tu. A misli so nocoj tako težke, spomini čudovito zamotani, zavozlani. Le ena misel ji je jasna: Vrhunca svojega življenja še ni doživela. Torej še pride. Nekaj veliko lepega se mora dotakniti njene duše, jo napolniti s srečo, ki ji ni besede. V upanju ji zažare dva in osemdesetletna lica in krog brezzobih ust ji drgeta blažen smehljaj.

V tem zabrne zvonovi, vabeč k jutranji maši ter predramijo Lojzo. Začudeno se ozira: »Torej vso noč sem prespala sključena poleg ognjišča!« Hiti se umivat; voda ji za hip osveži čelo in oči, a starkine roke so trudne, brez moči in brez občutka. Prsti so okorni ko leseni, ko razvozljajo ruto ter ogrnejo sivi stari plet. Plamenček v svetilki še brli, a ves hladen je in modrikast.

Lojza se pritipa do vrat. Preden jih utegne odpreti, jo ustavi topa bolečina krog srca. Vsa leva stran postaja mrzla in brezčutna. V glavi ropoče sto koles. »O, Bog! Za hip v posteljo, saj bo takoj odleglo!« V postelji prenehajo bolečine.

Iz čudovite bele dalje lije svetloba, topla, mehka. V svetlobi valovi godba, ki odpira srce, da ga napolnjuje s srečo, ki ji ni besede.

V objemu neskočne večne sreče vzdrhti staro telo ter vztrepeče enkrat, dvakrat, trikrat. Plamenček v svetilki vztrepeta: enkrat, dvakrat, trikrat. In ugasne.