Logarjeva dolina
| Logarjeva dolina Fran Kocbek |
| |||||||||||
I.[uredi]
Na severni strani osrednjega dela krasnih Savinskih planin je več globoko zarezanih dolin, ki vzbujajo po svoji pokrajinski lepoti — vsaka po svoje — občudovanje turista, da skoraj ne ve, kateri bi dal prednost. Na Koroškem so dolenja in gorenja Jezerska Kočna ter Belska Kočna, katerih mer je od zahoda proti vzhodu, na Štajerskem pa Matkov kot, Logarjeva dolina in Robanov kot, ki se razprostirajo od severa proti jugu vzporedno.
Vobče se prišteva najlepšim dolinam Logarjeva dolina, ki je navadni cilj večini turistov v Savinskih planinah. Naš rajni rojak M. V. Lipold jo opisuje takole: „V veliki razliki med dražestno pokrajino v dolinski ravnici in med divje razorano podobo apnenega gorovja, ki se visoko okoli nje grmadi, se nahaja posebnost in očarljivost Logarjeve doline. Jaz vsaj, dasi sem na svojih geoloških potovanjih največji del domačih planin imel priliko spoznati, bi ne vedel imenovati nobene druge točke, ki bi se radi omenjenega izrednega raznoličja dala z Logarjevo dolino primerjati. Neki geolog, ki je po svojih potovanjih po vsej Evropi sloveč učenjak, je na svojem obisku Logarjeve doline dejal, da je kaj sličnega videl le v Pirenejih na Španskem."
Ta sloveči prirodoznanec je Ami Boué, ki je leta 1832. posetil Logarjevo dolino. V svojem delu („Aperçu sur la constitution géologique des provinces illyriennes.") piše sledeče: „Krog ob vznožju gora Kušna (to je Kočna) je docela sličen krogu v Gavarniji v Pirenejih. Polkrog rogljastih apnenih sten, slap, 7000 do 9000 črevljev visoki beli vrhovi, redkokdaj popolnoma brez snega, naposled rtasti grintavci (dolomitne gore) ob vzhodu tega krasnega okrožja, to so znaki, ki so lastni tema znamenitima predmetoma.
Dr. A. pl. Böhm je v svojih vihravih spisih trdil, da Ami Boué v zgoraj omenjeni primerjavi ni mislil na Logarjevo dolino, nego le na Belsko Kočno. To krivo mnenje mu je sloveči razkrivatelj Savinskih planin, prof. dr. J. Frischauf, popolnoma ovrgel. Kdor pozna obe dolini, mora takoj pritrditi Frischaufu; kajti značaj Belske Kočne ni tak, kakor ga Ami Boué opisuje, vrhutega se nahaja slap samo v Logarjevi dolini. Pisava imen je sicer pogrešna, ali ime Kočna (Kuschna) še zdaj rabijo na Koroškem za vse Savinske planine kot celoto in za njene doline.
V Logarjevo dolino vodijo poti iz treh dežel. S Štajerskega je navadni dohod od železniške postaje na Bečici v Mozirje-Ljubno-Luče in Solčavo; od te vasi je še eno uro hoda. S tega pota, po katerem moraš radi slabe ceste od Ljubnega naprej iti peš, se ti nudijo zelo lepi pokrajinski prizori, kakor tuintam črez velikanske klade se peneča Savina, Jezernikova brv z naravno podporo, romantična Igla s presihajočim studencem pod njo (pri Rogovilcu), razjedena Raduha, Ojstrica (skozi Robanov kot) itd.; vendar je vobče vsled daljnje hoje enolična in utrudljiva, ker ima v ozki soteski premalo izpremembe. Zato pa si tembolj razočaran, ko stopiš v Logarjevo dolino. Druga pot nas pelje z visokih planin skozi Škarje (2127 m), ležeče med Ojstrico in Planjavo, nizdol v Logarjevo dolino.—
S Koroškega sta manj zanimiva pota ali iz Železne Kaplje črez Pastirkov vrh (1425 m) ali iz kopališča Bele črez Pavličev vrh (1339 m), po 4 ure hoda. Romantičnejši je pot iz Bele skozi Belsko Kočno na Savinsko sedlo (4 ure) ali z Jezerskega skozi gorenjo Jezersko Kočno na Savinsko sedlo (5 ur), odkoder je skupen pot na teraso Okrešelj (1 uro) in dalje navzdol v Logarjevo dolino. — S Kranjskega je dohod skozi lepo Bistriško dolino na Kamniško sedlo (1879 m), kamor dospeš od vira Bistrice v 3 urah. S Kamniškega sedla, ki leži med Brano (2247 m) in Planjavo (2392 m), je izredno lep razgled nazaj v Bistriško dolino, pred nami pa se razgrinja vsa Logarjeva dolina v svoji veličastnosti. Razgled z bližnje Brane (1 uro hoda) je zelo krasen in poučen, zlasti za pregled Grintavske skupine. Kamniško sedlo je kaj primerno za zgradbo potrebne planinske koče. Ali nas bodo tudi tukaj zopet Nemci prehiteli? — Od Kamniškega sedla vodi zelo strma, v skalo udelana pot, opremljena z žico in železnimi kolci, v l½ uri na Okrešelj. Ta pot je precej težavna; priporočati jo je le dobrim, neomotičavim turistom. Raz skupino Grintavsko je skupen dohod na Okrešelj skozi Turški žleb.
Logarjeva dolina je do 2 uri dolga in ¼ ure široka; 7 km daleč se razprostira v jugozahodni meri, neznatno se vzdigujoč, potem se zavije proti zahodu, je nekaj časa položna, nato se vzpenja navkreber do konca ob slapu pod Rinko v dolgosti 15 km. Prva tretjina lepe ravnice služi poljedelstvu; velike, nekoliko prodnate njive se vrste z razsežnimi travniki in košeninami. Med posestnikoma Logarjem in Plesnikom je obdelano polje, ločeno povprek s precejšnjim gozdom, za zadnjim kmetom pa se nahajajo le gozdi in bolj puste ledine, ki rabijo za pašnike. Ob zahodni strani se vije suha in kamenita struga, po kateri se drevi voda le spomladi ali ob velikem deževju ter preplavi včasi tudi vso dolino, kjer zapušča veliko proda. Vzhodno stran omejuje razrastek Ojstrice, ki deli Robanov kot od Logarjeve doline. Nižji del je obrastel z zelenjem, pašniki se menjavajo z redkimi gozdiči. Ob grebenu štrle vrhovi: Icmanikova planina (1515 m), Lucijan (1763 m), Strehalica (1798 m) in Krofička (2035 m), ki so od severa proti jugu bolj in bolj visoki in goli. Najveličastnejša pa je Ojstrica (2350 m), ki kot ostroroba piramida kipi v zrak in je na severni strani po globoki zarezi Škrbini (1749 m) ločena od Krofičke, na južni strani pa po zarezi Škarje (2127 m) od dolgo raztegnjene Planjave (2392 m), katera kaže svoje navpične, nedohodne stene. Čudom gledamo te velikane, ki se nam zde neprelazni, in katerih beli, goli in smeli vrhovi kipe v sinje nebo! Tudi v Dolomitih razvajeno oko se mora čuditi lepoti Logarjeve doline.
Pod Krofičko in Ojstrico se razprostira lepa kotlasta stopica Klemenšekova planina (1195 m), ki je lastnina kmeta Klemenšeka. Tu stoji lepa pastirska koča. Ob vznožju Ojstrice se svetli večni sneg in pod njim veliko prodišče. Tam pod Škrbino je primeren prostor za zgradbo planinske koče, katera je zelo potrebna turistom, ki lazijo iz Logarjeve doline na Ojstrico. Tukaj bi našla kaka marljiva in denarna podružnica dovolj hvaležnega in zanimivega dela, saj je še treba napraviti pote črez Škrbino v Robanov kot, od Škrbine do Kocbekove koče povprek po severnem pobočju Ojstrice, od Škrbine na Krofičko, odkoder je krasen razgled v obe vzporedni dolini ter od Škrbine na Ojstrico; ta pot bi bil gotovo najzanimivejši in najkrajši dohod iz Logarjeve doline. Žal, da Savinska podružnica tega radi pomanjkanja novcev ne more izvršiti.
Zahodno od Ojstrice stoji Planinščica (1733 m), kot predgora popolnoma ločena od glavnega grebena. Domačini jo imenujejo tudi Rjavico, najbrž radi velikih rjavih in rdečkastih lis v navpični steni, ki se vidijo iz Logarjeve doline. Dne 28. junija 1877. l. so se namreč od nje odkrhnile velikanske skale ter so v vznožju pokopale ves macesnov gozd; precej velike klade so priletele celo do ceste sredi doline in leže še danes tam. Vsled tega se je vzdignilo toliko prahu, da je bila vsa dolina v megli. Zatem so se še večkrat, skoraj vsak 3. ali 4. dan odkrhnile manjše skale. Ta dogodek tolmači narodna pravljica takole: „Nekdaj je ustrelil kranjski lovec na vrhu Rjavice divjega kozla ali „gamza". Nato sta prišla dva štajerska lovca, ubila kranjskega lovca in ga vrgla v prepad. Zato se odkrhavajo skale in se bodo tako dolgo, da vrže Rjavica lovčeve kosti v dolino."
Na južni strani Planinščice se nahaja Rjavčka dolina, po kateri vodi zelo strm pot v Grlo in v Logarjevo dolino. V bližini Grla rastejo pečnice.
Zahodno stran Logarjeve doline omejuje severnozahodni razrastek Mrzle gore, ki je obrastel skoraj do grebena z redkim drevjem jn grmovjem. Tu sta znamenitejša vrhunca Veliki vrh (1587 m) in Vrlovec. (1537 m). Turistu ne nudi to gorovje posebno lepih prizorov.
Potujočim iz Solčave po ozki dolinici ob bistri Savini se nam odpre pri kmetu Podbrežniku pogled na Logarjevo dolino, ki vsakega turista takoj očara. Tukaj prekoračimo potok Jezero, ki pridrevi od zahoda po ozki romantični soteski iz Matkovega kota in se nekoliko niže združi s Črno, kakor domačini imenujejo potok v Logarjevi dolini; odtod pa se zove Savina.
Korakajoč po cesti ob velikem travniku in med njivami, kmalu dospemo do premožnega kmeta Logarja, po katerem se dolina imenuje. Ugajajo nam velika enonadstropna hiša ter lepa gospodarska poslopja, a za turiste tu ni prenočišča. Črna je tu že tako močna, da goni žago in mlin, po bistri vodi pa švigajo rdeče-pikaste postrvi. Nato pridemo kmalu do starikave koče, kjer se je nekdaj pravilo „pri Andreju". Malo gospodarsko poslopje je bilo v svojem času prvo zavetišče turistom; na nizkem podu je bila obednica, v podstrešju pa seno za prenočišče. Tukaj je bila od leta 1862. do 1881. gostilnica. Spominsko knjigo — darilo g. Kristijana Germela v Solčavi — hrani sedaj Savinska podružnica.
Pred to kočo zavijemo na desno črez plot in dospemo v sto korakih do spodnjega vira Savine (oziroma Črne), kjer je Savinska podružnica postavila dve klopi in mizo. Izpod velike skale in na okrog vre voda od tal; do sem je tekla voda od slapa pod Rinko pod prodnato zemljo, zapuščajoč na njej le suho in kamenito strugo. Sploh opazujemo po vseh dolinah v Savinskih planinah, da teče voda dolgo časa pod zemljo. Kmalu pridemo do gozda, kjer nas tabla z napisom opozarja na večkratni odmev, v 15 minutah pa zagledamo turistično hišo celjske sekcije D. u. Ö. A. Va, katero oskrbuje g. Janez Piskernik. ki ima za razvoj turistike v Logarjevi dolini mnogo zaslug. Hišo je postavil Piskernik l.1889., celjski sekciji pa jo prodal l. 1896., vendar je svet, na katerem stoji, le v najemu še 40 let.
II.[uredi]
Poprej je Piskernik kot gospodar Plesnikovega posestva gostoljubno sprejemal turiste, četudi je bilo prenočevanje slabo, največ na senu. Piskernik je že siv dobrosrčen mož, poštena stara korenina. Obhodil je mnogokrat najvažnejše vrhe Savinskih planin. Prof. Frischauf ga je spoznal za edinega pripravnega človeka, kateri ga je podpiral pri razkrivanju planin, zgradil prvo kočo na Okrešlju ter napravil razne pote. Turistična hiša (Kako so tujci obiskovali Logarjevo dolino, kažejo sledeče številke, posnete iz spominske knjige pri Plesniku in pozneje v turistični hiši: leta 1876. (83), 1877. (75), 1878. (61), 1879.(87), 1880. (67), 1881. (130), 1882. (65), 1883. (83), 1884. (82), 1885. (67), 1886. (108), 1887. (86), 1888. (96), 1889. (84), 1890. (144), 1891. (185), 1892. (185), 1893. (240), 1894. (274), 1895. (353), 1896. (276), 1897. (244), 1898. (245), 1899. (285).) ima v pritličju tri sobe, v podstrešju dve in posebno obednico na vrtu. Vzhodno od hiše je lep mrežast slap.
Leta 1896. je kupila Savinska podružnica dve orali zemljišča, ki obsega ograjeni in v najem vzeti prostor celjske sekcije ter sega še na spodnjo stran ceste. Po preteku najemne pogodbe pripade turistična hiša brez odškodnine k Plesnikovemu posestvu. Leta 1897. se je osnovala zadruga „Rinka", katera je prekupila omenjeno zemljišče ter misli tukaj postaviti moderen hotel, ustrezajoč dandanašnjim potrebam hribolazcev in letoviščnikov. Z zgradbo se žal še ni moglo pričeti nekaj radi tega, ker ni še vozne ceste iz Solčave do Logarjeve doline, nekaj radi pomanjkanja denarja, ki se zlasti v Slovencih, obremenjenih z raznim narodnim davkom, težko nabere, nekaj pa tudi radi mlačnosti in nepodjetnosti bogatejših oseb in korporacij.(Stroški za napravo hotela so proračunjeni na okroglih 50.000 K, nabranih pa je šele blizu 6000 K. Deleži znašajo po 20 K in 200 K. Denar se pošilja ali načelniku „Rinke", g. dr. Juru Hrašovcu, odvetniku v Celju, ali blagajniku g. dr. Ivanu Dečku, odvetniku in deželnemu poslancu v Celju). Dal Bog, da bi se vsi ljubitelji krasne Logarjeve doline in Savinskih planin požrtvovalno udeležili prepotrebnega podjetja, katero bode gotovo v teku let primerno obrestovalo naloženi denar. Lega nameravanega hotela je jako lepa. Za zemljiščem je gozd, spredaj pa velik travnik, da bode od poslopja najlepši pogled na velikane: Ojstrico, Planjavo in Brano. Z zgradbo hotela se bode gotovo turistika tod silno povzdignila; to je prelepa dolina že davno zaslužila. Ko bi bila Logarjeva dolina na Tirolskem ali v Švici, stali bi ondi že velikanski hoteli in žvižgal bi hlapon po železnici. V nas Slovencih se vse razvija prepočasno, ker imamo nujnega dela v vseh strokah.
Zapustivši turistično hišo, pridemo kmalu do zadnjega kmeta v tej dolini, do Plesnika, ki ima v podstrešju tri sobe, pripravljene za prenočevanje tujcev. Kakor sem že poprej omenil, je bila ta hiša edino pribežališče turistov. Za Plesnikom se začenja redek gozd, ki se menjava s suhimi pašniki. V ¼ ure dospemo na veliki trati do razpotja. Napis nam pravi, da na levo vodi pot na Ojstrico črez Klemenšekovo planino.
Ozrimo se po dolini nazaj proti severu, kjer jo zapira gorovje pred mrzlimi vetrovi. Na desno zapazimo dolgi greben zobate Olševe (1980 m, na spec. karti napačno Ovčeva), od katere se proti zahodu znižuje in v skoraj vedno enaki višini vleče proti odrasleku Pavličeve stene. Tu je tudi Pastirkov vrh (1425 m), kjer je prehod iz Logarjeve doline v Železno Kapljo. Od vznožja doline se vzdigujeta navpični steni Klemenšekova (1275 m) in Strelčeva peč (1336 m), nad katerima nas v sredi kaj ljubko pozdravlja bela cerkvica sv. Duha.
Dalje potujoč na desno, koračimo po velikem prodišču, pomešanem z drobnim peskom in gramozom, dalje po redkem gozdu in mimo Logarjeve pastirske koče, prelezemo majhen strmec in v 1/4 ure zagledamo od daleč zanimivi slap pod Rinko. Tu se Logarjeva dolina zasuče od sedanje meri proti zahodu in preide v divjeromantično, veličastno kotlino, ki je obkoljena z Brano (2247 »»), Tursko goro (Kotlo, 2246 m), Štajersko Rinko (2276 m) in Mrzlo goro (2208 m). Sedeč na klopi, se zagledamo v krasno okolico. Naravnost južno pred nami se iz doline vzdiguje zeleni, z bukvami obrasli grič Ogradec (1220 ««), za katerim se vzpenja ostro raztrgan, strm greben s Pasjimi sedli (spodnje, srednje in gornje sedlo) navkreber na Kamniško sedlo. Na vrhu opazimo čudno obrazovano skalovje, ki nalikuje „Kamenitemu menihu". Proti Planjavi stoji mnogo ostrih, šiljastih rogljev, katere imenujejo „Device" . V sredini kotline vzbuja močen šum našo pozornost. To je slap pod Rinko , kjer pada voda črez mogočno, navpično rdečkasto skalo 120 m v globino kot bel trak. Nad omenjeno skalo se nahaja stopica Okrešelj. Na nje levi strani nas zanima grič Kopa, ki je od daleč podoben velikanski cerkvi s stolpom. Pod Turško goro se blešči veliko belo prodišče, iz katerega gleda šiljast in ozek steber, podoben dolomitnim stolpom; to je Kopica .
Prestopivše suho strugo, nas pelje pot polagoma navkreber po tratinah in bukovih gozdih. Močno šumenje potoka nas opozori, da tukaj voda izgineva v zemljo. Kadar ima slap malo vode, ponikne že v bližini: pri obilni vodi pa sega žuboreči potok celo do Logarjeve doline. Do 10 minut še imamo nekoliko bolj strmega pota, in že stojimo pred veličastnim slapom. Voda pada v lepi paraboli, razpršujoč se v moker prah, da je vse ozračje vlažno. Pod slapom se je napravil v tisočletjih do 20 m visok apnen stožec, katerega voda vedno obliva. Ko zjutraj obsije solnce pršeči slap, vidiš krasno mavrico. Kaj lepo je gledati ob viharnem vremenu, kako se veter igra z ogromnim curkom, premikajoč ga zdaj na desno, zdaj na levo.
Tukaj je leta 1897. postavila Savinska podružnica odprto verando, kjer lahko počivaš in uživaš lepoto slapa ter najdeš ob deževju prijetno zavetje. Veranda je 4 m dolga in 2 ½ m široka. Da se je dobil prostor za njo, je bilo treba velik del skale odstreliti. Ker gredo spomladi plazovi navzdol, se veranda vsako jesen podere, spomladi pa zopet postavi. Lesena streha je z močnimi kavlji pritrjena v navpično skalo; podporni stebri se odvzamejo, streha pa spusti navpično ob skali. Miza, klopi in stebri se zlože pod streho. Tako je veranda zavarovana, da je ne zdrobe plazovi.
Od slapa stopimo še na Okrešelj, kamor vodita dve poti. Najstarejša pot pelje desno od verande v daljnem ovinku v 1 uri do planinske koče. Mnogo zanimivejša in krajša (½ ure) je pot na levi strani slapa, katero je napravila Savinska podružnica 1. 1894. Prekoračivši potok, pridemo po le malo strmih ovinkih kmalu do globoke struge nad slapom. Po brvi dospemo v strugo samo, kjer stopamo med velikimi kladami navzgor ob neprestano žuboreči vodi. Ta pot je zelo romantična. Na levi strani zapazimo šest virov, kjer voda vre iz strmega pobočja in teče po zelenem mahu v strugo. Največji vir je nekoliko više (1290 m) ter zelo mrzel (2° C.). Tu se nova pot združi s staro. Pot se zavije na levo, in v ¼ ure smo na skoraj ravnih tleh na Okrešlju. Nova, 1894. povekšana planinska koča je lastnina celjske sekcije D. u. 0. A. Va. Blizu stoji velika pastirska koča za velikansko skalo, ki jo varuje plazov. Lega planine je zares krasna ter prija ne le prijatelju nežne, ljubeznive pokrajine z zeleno trato, pretkano z raznimi krasnimi, živobojnimi planinskimi cvetkami, ampak tudi ljubitelju divjeromantičnih prizorov, zlasti kadar zadnji žarki zahajajočega solnca zlate fantastne tvorbe planinskega okrožja.
Na desno se vzdiguje skoraj nedohodno in golo pobočje Mrzle gore. Najsmelejši plezalec pride tod samo po Hudem prasku, kjer tudi rastejo lepe pečnice, na vršac. Od planinske koče se vije proti zahodu Mrzli dol, ki se začetkoma le malo vzpenja, mimo gručastega in razvotljenega griča, kjer vrešče planinske kavke (Pyrrhocorax alpinus L.), vedno strmeje v gornjo kotlino z mrzlo jamo, kjer je večen sneg, potem pa na Savinsko sedlo. Hoda je 2 uri. Tukaj pelje pot na desno strmo v Belsko Kočno in v kopališče Belo, na levo pa na Jezersko sedlo in v gornjo Jezersko Kočno .
Ako potujemo od planinske koče po Mrzlem dolu po omenjenem potu, se kmalu odcepi na levo strma pot v Turski žleb, katero pa je že moj prijatelj prof. Frischauf obširno in natančno opisal.
Tretja pot vodi od planinske koče na levo na Kamniško sedlo. Začetkoma je skoraj ravna pod vznožjem Turške gore, proti Brani pa hodiš po vijugasti in nakopani poti ob strmi trati, potem pa strmo in ob prepadih ob poti, izklesani iz skale in opremljeni z žico in železnimi kolci. Hoda je na sedlo 2 uri.
Logarjeva dolina, zlasti pa Okrešelj, je tudi v botaničnem oziru zanimiva. Tod najde rastlinoslovec razne lepe planinske cvetice, kakor: Achillea Clavennae, Aconitum Napellus, Adenostyles albifrons, Allium carinatum, Arabis alpina, hirsuta, Astrantia carniolica, Atragene alpina, Bartsia alpina, Biscutella laevigata, Bupleurum graminifolium, Campanula Zoisii, Circaea alpina in luteliana, Cirsium carniolicum in Erisithales Scop., razne Dianthus, Dryas octopetala, Epipactis latifolia, Gentiana ciliata, verna, calycina, Globularia nudicaulis, Gymnadenia Conopsea, Hutschinsia brevicaulis, Lilium carniolicum, Linaria alpina, Myosotis alpestris, Paederota Ageria, Papaver alpinum, Pedicularis Jaquini, recutita, verticillata, Phyteuma orbiculare, Pinguicula alpina, Polygonum viviparum, Potentilla Clusiana, Papaver alpinum, Primula Auricula in Wulfeniana, Ranunculus Trannfellneri, Ehodiola rosea, Saxífraga aizoides, crustata, stellaris, Senecio abrotanifolius, Silene acaulis, Soldanella alpina in minima, Veratrum album itd. Sredi doline, % ure od Plesnika, raste obilno krasni rdeči ravš (Rhododendron hirsutum), proti slapu pa rumeni Trollius europaeus.
Po strmem pečevju okrog Logarjeve doline žive skokonoge divje koze ali „gamzi", katere zasledujejo smeli lovci.
O lepoti Logarjeve doline so pisali že razni pisatelji, vendar je še vse premalo znana. V pesniški obliki je Logarjeva dolina torišče nemški epski pesmi „Die Rose des Logarthales" , katero je zložil umirovljeni polkovnik Fer - dinand Ebhardt v Gradcu 1. 1893. Stvar se lepo čita, a njena osnova ni posebno okusna, ker mešanica epike in lirike ne ugaja vsakomu. Vidi se, da je pesnik posnemal Baumbachovega „Zlatoroga". Čudno in značilno je še, da pesnik Logarjeve doline niti videl ni, ko je opeval „Rožo Logarsko'-, nego si jo je ogledal in preštudiral le na specialni karti. (Cena lično vezani knjigi je 3 K. Prodaja jih založnik Adolf Bonz & Comp. v Stuttgartu.)
O Logarjevi dolini se dobe tudi razne fotografije, katere sta napravila S. Magolič, fotograf v Celju, in M. Heff v Judenburgu na gornjem Štajerskem. S tem naj končam. Veselilo bi me, ako sem s temi skromnimi vrsticami vzbudil večje zanimanje za krasno Logarjevo dolino.