Logárjev Andrej

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Logárjev Andrej (Povestica)
A. V.
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 8 (19. aprila) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po mnogem trudu jaz, po mnogem boji, Počival skoraj v večnem boj pokoji, In kakor jaz, ugasne moj spomin.

Kukavica kukala jo neprestano v bližnjem bujno zelenem bukovjl, škrjanček žgolcl je viaoko v zraku avojo zahvalno pcaem Stvarniku, a v gosti »oči vaškega pokopališča drobila je tiholožno tašica avojo milo pesmico, ko Jo črn a prst votlo bobnela na krsto mirno v O o« podu zaspalega Logarjevega Andreja. Obilo eolzo jadnih pogrebcev avedočilc ao, da ao tu d£N k večnemu počitku človeka, koji moral jc biti v življenju ljubljen in spoštovan od ljudij.

In radi Imeli ao ga vai, mladi in stari, premožni in revni krog In krog, ker bil je rajnki tih, miren, poalreitjlv, blag in dobroten človek. Zdaj nehalo jo biti to plemenito srce, ugaanil je plamen njega milih očij, a želja iskrena, katero je čceto izrazil, apolnila se mu je! Angelj smrti prišel je po njega za krasne spomladi, ko so ao njega ljubi znanci, ptički pevci iz evojega potovanja vrnili ter ao mu pri pokopu tvrgoleti nagrobnice, a duhtoče pomladne cvetko kinčale eo mu zadnjo posteljico v hladnem grobu . . .

V Dclokrajlni pasli smo na vaškem palniku gosi, ko sc Jc nekoč za jeocni na porobku bukovega gozdiča prikazal LogArjev »študent.« Knjigo držal je v roci ter zamišljeno mimo nae, plaho in spoštljivo ga gledajočih va«kih paglavcev, koračil proti vaai Nepopisno spoštovanje polnilo je mlade glave do .študenta*, ki je junaiko premagal vae razrede sosedne malomestne ljudsko šole In zdaj v Novemmestu nadaljeval učenje avoje bšje za »gospoda«.

Ne daleč od vaai Bredi zelenih vrtkoraslih smrek stal je njegov mjatni dom, hiša graščinskega logirja. Nccega jesenskega večera vzel me je stric Tomaž s sabo j na polhov lov. Ponoeno dvigal sem pete noseč vročo malih, lcaenih ikatljic na hitrtu. Pri logšiju odpočila ava sej tačaa aem ae prvič seznanil z njegovim »študentom«. Ležal jo v mehkem mahovjl, a mlajši njegov brat prokucaval ae je krog njega. Komaj pa mo je ta zagledal, zapodil ee Je v mene In kmalu eem ao moral rad ali nerad zlčkniti po priproatem ležišču tik njegovega brata. — Na klopi pred hiio ao Bedeli v prijaznem pogovoru: Ifgar, žena njegova, njuna mala hči in stric moj. A žo ko je stric drugo pipo tobaka nabasal in smrdeče listje zanetil s kresilno gobo tet so ae gosti, rujavi oblački vili v somrAk, pobrala sva kopita In Ha dalje v gozd. Tako toraj eeznanila sva ao z Logarjevim »študentom«.

Dan pred božičnim večerom je bilo, ko so stric samotčž pripeljali butaro dračja iz gozda tor pri večer nej molitvi dostavili: »Š« en očenaš za dulo rajnega Logarja, katerega jc danea Bog nenadno poklical k aebi!« Snclec belil jo zemljo, ko ao g« pokopavali, a čudno zdelo eo mi jo, da jedini iz mesta k pogrebu svojega očeta prihiteli »Študent« ni ao jokal, ko ao vendar Logarica, hčerka in mlajii sinko njen iu drugi ljudje tako srce pretresujoče ihteli in solzili ae. Andrej etal je pa kot kip, bledo bilo mu je lioe, a nepremično zrl je v jamo in šo lo, ko ata grobokopa odprtino zasula ,jn na metala nekaj zemlje v hribček nad njo ter so 4o skčraj vsi drugi pogrobci odšli iz božjega vrta, ozrl se je čudno krog sebe, ko eo ga gospod župnik prijeli za roko in odveli z drugimi Logarjevimi k aobi v župniščo. In zopet bila je jesen! Jabolka in tepke eo se raz drevja vabljivo smejale, grozdje je zorčlo, listjo bledelo a veter vrtil ga jo v zraku in odnaša), kdo ve kam, ko aem prestopil prag malomostoo ljudske šole tor začel premišljevati učeni A-H C. Opoldne pa eoila ava ae z Ix>garjovim »študentom«, a zdaj ni več tako alovd, temveč nazivali ao ga ljudje »goap. aodnijaki piaar« Dolgo, dolgo ni mi šla ta promena v glavo, čudil aem ae, da mora »študent« tudi .piaar« postati, p redno postane •gospod« in zapoje novo mašo. Sošoloc moj bil je Andrejev brat, ni čuda toraj, da sem prišel semtortjo tudi v njih stanovanje. V mali, nizki hišici, ne, kočici, konec mcata stanovali ao Logarjevi. Nenidno urno oetvela je Logarica, nekako čudno zlezlo je njeno telo skupaj, a lioe poatalo je suho, velo. Videl aem čeeto, kako ao jej aolze ee prikradle v medle oči, ko je rezala kruh mojemu aošolcu in aestri njegovi; če je pa Andrej domu prišel, navadno a oelo kopo pisem pod pazduho, ai je pa urno brisala aolze ia bila veaela in šaljira i njim. On ae je pa bbo usel za mizo, tem tort je se je totao nasmehnil njonim besedam, položil prinesena pisma in papir prod-se in pisal, pisal, pisal često pozao v noč. Dret njegov in jaz ava atala pri mili in začudena gledala, kako brzo ee je njegova suha roka premikala po belem papirju in črtala lepe, ravne alovko. Nekoč vprašal aem ga, bom li moral tudi jaz toliko pisati, da poetanem »gospod « Čudno ao je nasmehnil in dejal: »Bog daj, da ne! Meni pa je ljubi Bog dal tak kruh in hvalim ga, ker mi je dal zdravje in zaslužek ter tako dobro mater, ljubega brata in acetro, katerim aem jaz zdaj oče!« . . .

»Mladosti leta, srečne sanjo«, — pravi pesnik, a tudi lahko rečemo: »dijaška leta, aročne aanje.« Tudi jaz in Andrejev brat postala eva »študenta« ter hodila v Novomesto v šolo. Poeebno bU je sošolec moj priden, izboren mladenič, vae ga je ljubilo, najbolj pa jaz, kor bil mi je najatareji znanec. Bila ava še-lo v drugi šoli, ko dobi piamo od Andreja, v katerem mu je ta naznanil, da ao mati mirno v Gospodu zaspali in zadnja njih želja jo bila, naj ae rajnega očeta in i>jih v molitvi spominja pri daritvi sv. maše, ko poatano »gospod. « Tešil sem jadno siroto in dajal mu pogum. Z molitvijo in pridnim učoajom pologla ae je žaloat njegova in o počitnicah se je ie veeelo vael k meni na voz ter »hi!« dirjala at« našo konjiča a »študentoma«9»

Pri stanovanji Prtl^^-.-r.o.jelju. j 0 to novo mašo in kaplan ,val te več k. na boruskem. tn.no pa poslal. » v Belokraj.no ravno v mestne i Z Z m T J S ^ kjer je služboval moj ^ « neo. sodit tive .n razpravljat mrtve kljub,- , * r a g r^ In posula sva prijatelj« 2 -sodnim pisarjem« t,sto sva popoldne za p o l k i h n c t K I J k L ' n k j l a , natih stezah in zelenem t zdu proti domač, vasi. Jaz pohajal sem rad d, mu. ker imel s, m M mnogo avojcev živih, a Andrej hodil je prerad v zel. ni gozd k Lo garje vi hiši. kjer je nekdaj za a veje mladosti viival toliko sreče in sanjal sanje zlate o svojej bodočnosti. Nekoč ko sem ae zopet zlšluul po zel« nem mah vji pod znane smreke tik um ie počivajočega An.lr. ja. vprašam ca če ae te spominja najinega prvega znan atva Bridko ae nasmehnil ter }»nkimal z glavo Zamislil se je in molčal. 1 jaz sem molčal in gledal na sinje nebo. kje so se oblački podili ter stvarjali v otročjej do mtiljiji v tako različne oblake spojene podob«. Bladodejna tišina vladala je krog na|u. le petje ptic čulo ae je iz gostega drevesnegs vejevja. Dolgo sva tako sedela bok bolesten vzdih vspel se je u prsij znanca mojega, pogledam ga in videl sem počasi. p-časi po ble dem. upalcm licu solzo za solzo padati iz otožnih očij Sp .nnim ae pogreba njegovega (četa. ko ni imel solze, a v koliko se je od Učas spremenil' Bil je seveda na<l It K-t stsrrji od mene. a kako star izgledal je! Zrak zapralelih sodniiskih listin črtal mu je v lice neizbrisno znamenje prerano osivelega, sključenega, bedn« ura človeškega bitja, katerega je ose da \klemla v trpljenje in ga nadela z imenom omilovanja \redn.-ga sodnega pisarji ' Prijel aem ga za suho roko m prosil ga. naj mi razodene svojo tajno žalost.

Žalostnim, zamolklim glasom pravil mi jc: .Imam še-le 40 let. a zdi se mi. da za grob ie dovolj. Oe aem v uradu, ne občutim ravno tako hudo »v..je reve. kani delo mi ne pripušča druzih mislij. a ko pridem semkaj, porajajo se nu spomini in vstajajo nekdanji obrazi, nekdanje tanje o mojej sreči iz grobov. Tu pod smrekami sanjal srni zlate sanje! Videl sem sem se ic kako cznanujem besedo bolje vernim raz lečo predstavljal aem si tako tivo. kako bodo ode, mat. in sestra pn men. ».veli, a brat obiskoval visoke Me . \ kruta T ? S j C d r a Z e ? a ° č c U ' k o m a J bil sem v šesu šol,- Kaj bilo je ačeti'! Denarja n, bilo. sorodnikov ne pomočnikov imeti, graščina ne deli m.loatij mati. bratec ,n ses.nca brez kruha! Popustil sem tičenie m po milost, nekdanjega okr. sodnika postal sTm Z i P.«ar, Nadejal som se. da bom zasebni d i j T T , ^ m nanravilizpit, a prazno bilo jc moje upa „ > S m bila vehka ker „a mi pa sodnik in dežnik b,U naklonjena služil aem si s postranskimi vanjem kstin izvensluibcno denar. Živeli smo Mati jo gospod'0!'1* bratec in aeatrica hodila sta v Aolo, 3 ,a,. služil sen denar. Tudi prištedil sem nekaj t^ mislil da bo moč a tom i meni nadaljevati avoje pntrgane študije. -Človek obrača. Bog pa obrne'. ZlaU rnafi so oboleli, Uto dnij niso mogli iz posU-lje. den», Jt. in jaz moral aem pozno, pozno v noč pr,pj. savati listine, »la aem lirami nas vse. Bratec dovršil je ljudsko šolo. Bistra njegova glavica omilila sc mi j«, poslal sem ga \ Novomesto v šolo, zato pa moral « m bit, jaz še bolj priden. Drugo leto rešil je Bog mater trpljenju in zdruiil jo z -četom v nebesih. Zdaj morali j, teatra gospodinjiti. Delo moje bilo je duhomorno, 1 mislil nis«-m veliko ter le »kušal ugoditi s svojim pred postavljenim. Nekoč me sodnik pokliče k sebi in mi pravi, da naj le potolažen bom, kajti akrbel bode on, da l*-m v kratkem imenovan kancclistom. Tačas sprev. del aem, da r«s ne 1><J več muditi na nadaljevanje moj, ga učenja, saj predlo je že skoraj 8 let, odkar zapustil •em š<>lo. Postaral - m ae tudi. Pokopal aem b .raj svoj nekdanji krasni sen m le želel, da bi brat namesto nune d. M g. 1 to, kar so maU želeli na smrtni postelji. Kako smo iiveli pn skromnem zaslužku, tu aam liog zna, a slo je in bili amo zadovoljni, tudi sestra jela jc v tovanj «m nekaj služiti O počitnicah pa menili amo se z bratom .študentom«, kako bo on enkrat gospod tupnik. sestra kuharica pn njem, a jaz prišel bom kot umi rovljt-ni c. kr. uradnik v pokoj k njemu, I*pc sanje! — Sodnik umrje naglotna, novi prido. V malo dnth vedel sem, da nebo nič z mojim povišanjem, ker mol bil je oduren, liboralcn, naa Slovcncc črteč Nemce- Bil sem mu ..kažen študent« in često naglašal je brezsrčno. da ni mu .labšega na svetu, nego pisar, iz v rit k ljudstva' Kako »cm trpel pod nj°ga gospodstv.m, to mu Bog odpusti, a molčati moral aem, bil sem mu rob. saj brat moral je študirati. <%rz nekaj let bil je pre stavljen sodnik tje gon v Nemce, prišel je novi, a bd je aam svoj mož. pravnik, pri kateremu ae je človek začel še le z dovršenimi pravniškimi izpiti. Ko je brat do vršil gimnazij«., re*en aem bil akrbij u njega, misliti začel sem zopet na se. Napravil sem prod več leti izpit za zemljiškega kn)igovodja ter jel aem prositi aluibe kot c. kr. uradnik Zaman bde ao vae moje prošnje. d..bil sem jih nad 80 nazaj z lakonično rešitvijo: »« ne ugodi, — proailccy vojaških, itd. dovclj!« Pustil sem vs« zdaj v nemar, no prosim več, aaj mi tudi treba ni, toliko že zaslužim, da sc živim pošteno in prihranil sem si tudi že nekaj. Vesel aem pa vedno, ko se spominjam, da jc vsaj brat dosegel to, o čemur aem jaz nekdaj san jal. pa on za rajnke naše stariše moli, če mene n, Bog spoznal vrednim, da bi opravljal duhovniško službo

  • o*tra tudi bratu žc goapodinji, vae ac jima je po želji

'zSlo, »amo jaz ostal sem sam na evetu. Jcdino neksj dela mi skrb, namreč vid mi ailno peša, bojim «c kaj bo ? Ko pa pridem semkaj k rojstni hiši, navdaja m« veselje, a tudi neskončna žalost v spominu prošl.h dnij!« , , r

Logarovga Andreja ni bilo več v pisarno, nevarno jc zbolel, a sestra pohitela jo k njemu in stregla mu. Zdravnik pa zmajeval je z glavo in dojal: »No, čudno, da je to velo truplo toliko časa vzdržalo, »ulico Ima, tcško čo včaka pomladi!«

Jeaon je priila, ptice aelivkc ao odpotovalo v južno, vročo kraje, tudi Andreja prepoljali ao necega gorkega solnčncga dne iz mcata v mojo domačo vaa v župniiče kamor bil jo pred malo dnevi brat njegov za župnika vpeljan. Stregli ao pa, atregli mučeniku — junaku Andreju! — Cesto obiakal aem tisto zimo znance a slutil sem angelja smrti, ki je poljuboval hladno čelo v Bogu udanega bolnika. Praleval me je često, če so se že ptički povrnili iz svojega potovanja, če je že ozclcncl gozd, čo ie žubori virček studeni po zelenem mahovji, če že cvetlico avoje glavice iz zemljo prikazujejo ter lastovice čvrčč.

In tiho, udano jo za Velikenoči v Gospodu zaspal. Zadnji njegov pogled bil jo vprt na Šopek zvončkov, marjetic, telkov in mačic, katere sem mu prinesel od Logarjeve hiše iz gozda, skozi okno Čul je lastovicc cvrčeti in druge ptičke po drevju peti; zadnje besede pa, katere je govoril, bilo so: »Gospod, oh sprejmi me pod 8vojo streho k materi, očetu v zoleni, cvetoči rajski kraj!«