Ljudske povesti

Ljudske povesti Fran Jaklič

Izdano:	Ameriška domovina 48/240–248, 250, 252–254 (1946)
Viri:	dLib 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 250, 252, 253, 254
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Od hiše do hiše.

I.

V Dolgem selu je bilo »ukazano«. In tistega večera potem so vreli Seljani k vaškemu »možu« v posvete. Takrat je bil vaški »mož« Rohne, ki je imel prostorno hišo sredi vasi. Shajali so se z obeh koncev vasi posamez, po dva ali več, možje in žene, tiste, ki so bile vdove, pa so imele domačije. V vaškem zboru ima že od nekdaj svojo besedo vsak gospodar, pa naj je moški ali ženska, fant ali dekle, samo da ima svojo hišno številko, od katere plačuje davek, odrajtuje biro in prispeva za skupne vaške potrebe v denarju ali s tlako.

In kakor povsod in vselej so bile tudi nocoj ženske prve.

»Ali si že odpravljena?« je vprašal Sivka sosedo Brenkljo na vežnem pragu in si je še opasovala pisan predpasnik.

»Majhno še počakaj, da si ruto premenim ... Saje sem ometala, pa se človek ne more varovati ... Saj se menda ne mudi tako?«

»Le brž se daj, da ne bova stali! Človek se že podnevi dovolj natoji.«

»To bo precej!«

In Sivka si je še sama malo ogledala predpasnik, zategnila vogale pri ruti in potegnila parkrat z roko po prsih, da so se poravnale gube, pa je prišla iz hiše Branklja, zavezujoč si ruto.

»Lej, lej, pa kako si si lepo izbrala ...«

»Saj tudi ti tistega predpasnika ne nosiš vsak dan.«

Nato sta krenili po vasi.

Kmalu prisopiha za njima Lovrečka in že od daleč vpije:

»Kaj bo zopet danes? Kakšenga treska bodo pa uganili? ... Ali kaj veste?«

»Jaz nič ne vem,« ji odgovori Sivka, »Kajžarico, ki je ukazovala, sem vprašala, kaj bo, pa ni nič vedela.«

»Si bodo dedci pa že kaj neumnega izmislili, kakor še večkrat!« vpije Lovrečka. »Sedemkrat je bilo že »ukazano«, kar nisem šla blizu, pa nikoli ni bilo prav; danes mi pa kar nekaj pravi, da moram iti zraven.«

»Saj bi bila neumna, ko bi bila doma! Saj imamo pravico!« ji pritrdi Breklja.

Šle so tako hitro, da so došle Mihlaža in Trznarja, ki sta se pogovarjala:

»Kaj neki bo? ... Pota so vsa popravljena, »fronki« pobrani in pastirja smo že zadnjič uganili.«

»Jaz nič ne vem, ker nisem utegnil podnevi stopiti k Rohnetu. Videl sem ga pa z njive, da je šel od fare še predpoldnem. Je bil že pri županu, pa sta kaj uganila, da bodo zopet stroški!« pripoveduje Trznar.

»Drugega itak ne vesta kakor: »Daj pa delaj!« — Jaz pravim, da smo neumni, ker ne premenimo ...«

»Saj tudi jaz tako mislim, pa nečem povedati, da bi mi kdo ne očital, da se jaz štulim za »moža« ali celo za župana.«

»Vsak je lahko, ti ali jaz ali kdo drugi. Vsi imamo enake pravice. Zakaj bi še kdo drugi ne bil župan ali »mož«? Mi smo neumni, ker vedno enako volimo.«

»I, kako pa volimo ... Vsak se boji zamere ali pa očitanja, pa pravi: »Ti naj bodo, ki so že —« pa je vse v kraju!«

»Tako je tako!«

Od nasprotnega konca vasi, kjer so imeli kočarji svoje kočice in vrtičke, je pa Kepec peljal svoje sosede na vas. Pravic ti reveži itak niso imeli mnogo, kadar je pa bilo »ukazano« in je Kepec razglasil sosedi: »Drevi gremo« — tedaj se je dvignil ves Kozji rep (tako se imenuje najskrajnejši del Dolgega sela) kot en mož, da porabi »pravico«.

»Bomo videli, če bo res tako!« je vpil Kepec. »Pota popravljamo, vozimo pa ne, ker nimamo voz. »Fronke« dajemo, koz pa ne smemo pasti. Pastirja bomo plačevali, čeprav ne pase našega blaga. Bomo videli, če bo res tako!«

»Bomo videli!« se zagroze sosedje.

»Jaz ne vem, kaj si bodo še izmislili! Rohne pa Lazar pa Hren, pa še kdo drugi tam sredi vasi staknejo glave, pa se pogovore, pa pravijo: »Tako bo!« — Pa mora tako biti. Pa bomo videli!«

»Bomo že videli!«

»Možje, jaz bom govoril!« ...

»I, kdo pak!«

»Take bom povedal Rohnetu in drugim bahačem, da jih bo kar privzdigovalo. Enkrat mora vendari biti konec! Danes moramo izvedeti, kje je naša pravica. Vse samo Rohne pa Lazar pa Hren in taki-le — mi pa nič! ... Ali je pravica? No, bomo videli, če je to res pravica!«

»O, bomo že videli ... Kepec, le prav besedo zastavi, mi ti bomo že pomagali.« ...

»Nocoj, ali pa nikoli!«

Tako so se shajali tistega večera seljani. Vsak je imel kaj na srcu, kar ga je težilo, lar je moral odložiti, da bo imel mir.

Rohne je sedel pri mizi na vogalu in sprejemal vaščane. Botre in prijatelje je puščal za mizo, ženske so se gnetle okrog peči, Kepčeva tovarišija se je zbirala v kotu, kjer je bilo najbolj tema in kjer se je lahko kakšna spesnila, da Rohne ni vedel, kdo jo je potočil in so se bolj brez skrbi na račun vaških mogočnežev smejali. Nekateri pa, ki so bili v srcu na Kepčevi strani, pa so se bali zamere pri Rohnetu ali katerem drugem, ki je imel voli in je spomladi za »božji lon« in dobro plačilo preoral njivico — so se ustavljali za vratmi, kjer se je lahko gredoč smuknilo v temno vežo, kadar so si segli kmetje in kočarji v lase ...

Na ogromni peči je bila ob takih prilikah zložna galerija.

Tudi nocoj se je stegoval po peči neki stari stric, Rohnetovi otroci so ležali na trebuhih, si podpirali umazane glave in živo gledali po ljudeh. Stara Rohnečka, ki je imela roko zmerom z molkom ovito, se je tiščala v zapečku, v drugi zapeček se je bila obesila Lovrečka.

Mlada Rohnečka je pa hodila po hiši s podvitimi rokami, motrila položaj in govorila z ženskami.

Možje so puhali tobak, da je bila v kratkem vsa hiša polna dima in se je komaj videla svetilnica, ki je brlela pod stropom, in so si ženske tiščale usta z robcem, in je pokašljevala stara Rohnečka:

»Oh, Bog se mu usmili.«

Nihče pa ni smel odpreti okna in vrat, da bi prepih odvajal dim in težki vzduh in bi ne bilo nevarnosti, zadušiti se.

»Sapa škodi materi!« je zarohnel ob neki priliki Rohne na Kepca, ki je hotel odpreti okno, da ne bi omedlel. —

Kravajca dolgo ni bilo; naposled je vendar prištramal.

»Sedaj smo pa že vsi,« pravi precej Rohnečka in pogleda moža.

»Matci!« jih pozdravi Kravajec, ki ga je imel nekoliko pod kapo, in se zateče v Kepčevo tovarišijo, ki ga pa ni bila vesela, ampak so ga kar odrivali.

»Vi ste matci!« jim zabrusi Kravajec in se obrne k mizi, kjer se mu pa tudi ni nihče umaknil, in je zato zavpil:

»Vi ste matci!«

Zaletel se je k peči, kjer so mu ženske kmalu zamašile usta.

Rohne se odhrka, pa začne:

»Hm, saj sem jaz vedel! ... Saj so moj stari oče rekli, da bo tako. In vaš oče, boter, so tudi rekli tako.«

Boter Lazar pritrdi:

»Seveda so rekli.«

»Da iz tega Barbiča nikoli nič prida ne bo ... Pa res nič ni bilo, sedaj ga imamo vsi na glavi ... Ali je to treba? ... Da vam povem, kako je bilo, kaj so rekli moj rajni oče, ki so že umrli, Bog jim daj dobro. Rajni stari oče so rekli: — fant, le zapomni si: Barbič ne bo imel na starost kaj jesti. — Pa res nima. Stari oče so rekli: — Človek, ki tako dela, kakor ta Barbič, ki ima vsako leto nov klobuk, ki ima čevlje na škripec, ki iz same baharije tobak v nos tlači, pa gre vsako nedeljo z drugo punco po vasi, ni nič prida. tudi nikdar ne bo in se mu bo še slabo godilo. In vidite možje, moj stari oče so prav imeli, ker so bili moder mož ... Sedaj imamo mi Barbiča na glavi. Kam so ga pripravili čevlji na »škrips«, pa te nesrečne punce! Berač je, pa še manj nego berač. Ali ni res tako?« ...

»Prav tako je!«

»Vidite, tega bi ne bilo nič treba, ko bi bil imel Barbič pamet in bi bil v mladih letih, kakor sem bil jaz in kakor ste bili vi, boter, in drugi pošteni možje!«

»I, kako pak!«

»Ta Barbič pa zmerom — udri za babnami! dokler so ga mogle noge nositi. Nikoli ni bil nič vreden in tudi sedaj ni!«

»Ali nam nimaš nič drugega povedati?« ga ustavi Lovrečka.

»Ali samo po revežih udrihaš?«

»Molči, baba! ... Saj mu nisi nič v rodu,« jo ustavi Lazar.

Selček pa sune Kepca in reče:

»Sedaj je ura! ... Sedaj povej, kar jim gre, onim le mogočnežem.«

Kepec osrčen odrine nekaj sosedov in stopi korak naprej.

»Ali smo zato sem prišli, da nas boš zasramoval? ... Čeprav smo reveži, pravico imamo pa le!«

»Pravica je naša!« zagrme Kozjerepci.

»Vi pa samo — udri po revežih! ako le skupaj pridemo«, togoti se dalje Kepec. »Kaj hočete Barbiču, vas jaz vprašam?« 

»Kaj boš ti izpraševal, krota!« se oglasi Rohnečka in stopi predenj.

»Molči ti, ki nič ne veš!« ga ustavi Lazar.

»Jaz pravim, da naj bo mir, dokler jaz govorim!« se raztogoti Rohne in udari po mizi, da je luč pod stropom zatrepetala. »Ali smo prišli pomoževat ali smo prišli posanjat, kakor misli ta Kepec?« 

»Ti zgaga, ti! ... Ti seriga, ti serižna! ... Kar molči!«  vpijejo vsevprek botri.

»Matec, kaj pa govoriš, kadar te boter nič ne vprašajo?« zapodi se vanj Kravajec in ga pahne nazaj v kot.

»To je pravica« sikne Kepec premagan.

Rohne pa nadaljuje:

»Tako-le je: Človek še resnice ne sme povedati. Komaj zinem, pa se zapode vame kakor sršeni. Kadar nima kaj jesti, pa le moram skrbeti zanj, kakor sedaj za Barbiča.«

»Oh, bogve, koliko si jih že napasel,« se oglasi neka zborojvalka pri peči, kar pa ni motilo Rohneta, ki jo je samo ostro pogledal.

»S tem Barbičem je ravno tako ... Ko je bil mlad, mu ni smel nihče nobene reči, precej se je zapodil v človeka, sedaj naj ga pa redimo ...«

»Nikoli! ... I-jov! ... I-kajpak! ... Še tega se manjka!«

»Čakajte no, da vam povem ... Delati ne more več, in občina ga mora sedaj rediti.«

»Pa naj bi bil varčeval!«

»Župan me je bil povabil in mi naročil: Povej, povej ljudem, da pojde sedaj Barbič od hiše do hiše, pa naj mu dajo jesti. Kmetje naj ga imajo po tri dni, bajtarji pa po en dan. Zato je bilo nocoj »ukazano«, da sem vam to povedal. Ali ste zadovoljni?«

»Kaj? — Mi ga bomo sedaj pasli?« se upro kmetje.

»Tako, to je pravica!« se zažene zopet na sredo hiše Kepec. »Jaz ga bom redil en dan, Lazar, ki premore vsaj desetkrat toliko kakor jaz, in gotovo več, kakor ves Kozji rep, ga bo pa redil tri dni? Ali je to pravica.«

»Bomo videli, če bo res taka pravica!« mu pomagajo tovariši.

»Ravno taka!« jih zavrne Rohne.

Lazar pa vzame pipo iz ust in se oglasi:

»Iz tega, kar sta uganila župan in pa vi, boter, ne bo enkrat nič. Pa prav nič, tako vam povem. Kajžarji naj svoje ljudi sami rede! Lepa je ta! Kmetje naj jih redimo pa jim dajemo s tem potuho, tem lenuhom, ki bodo potlej še rajši postavali kakor sedaj, ko bodo vedeli, da jih bomo na starost mi redili. Ali pride kdo delat, ko ga prosim?«

»Saj ni noben tako neumen, da bi hodil k tebi, ki ne daš delavcem drugega kakor prosenega močnika in krompirja v oblicah,« ga zavrne Kepec. »Mar grem rajši drugam delat, kjer dobim kaj napotvičenega pa še kaj drugega, in mi nihče žlic ne šteje, kadar sedim pri skledi ...«

»O, kako ti še pojde v viher krompir v oblicah in proseni močnik! Kar sapa se bo delala, snedež snedeni!« mu vrne Lazar. — »Kmetje, jaz pravim, tri dni bo za nas preveč. Jaz pravim, ne podajamo se! ... Ako se danes podamo, nam bodo drugič še več naložili!« ...

»Tako, to je pravica!« vpije Kepec. »Jaz, ki imam eno samo kozo in pa ogrado, ki ima malo preko sedem komolcev v premeri, jaz naj živim berača en dan, kmet, ki ima vsega dovolj, pa tri dni ... To je pravica!«

»Tako, to je pravica!«"

»Vi nas boste učili, kaj je pravica, sirote kozjerepske!« se zadere Hren. — »Bomo videli, kdo nam bo ukazoval ... Mi naredimo, kakor mi hočemo, mi kmetje, ki kaj premoremo!«

»Ali me nimamo nobene pravice?« poskoči od peči Brenklja. »Kaj smo pa me?«

»Kdo pa tebe kaj vpraša.«

»Zato pa sama zinem ... Bom videla, če nas boste vprašali ali ne?«

»Poglej, poglej, kako so nocoj prešerni! Kadar je treba kaj skladati, takrat smo pa dobre!« ji pomaga Lovrečka.

»Takrat smo pa take punce, da je kaj,« pritrdi Sivka. »Rohne ne ve, kako bi bil prijazen, kako bi se smehljal, kadar vsipljemo na mizo tiste groše za »fronke« ali kaj drugega.«

»Kmetje vas imajo zmerom za norca, pa vendar ž njimi vlečete,« jim očita Kepec, na kar nastane vrišč.

»Tiho!«

Mož, udari po mizi in takrat ugasne luč, kateri je bilo zmanjkalo zraka.

Ta hip so porabili nekateri nezadovoljneži in so smuknili v vežo.

»Jazes! ... Kako je bilo notri vroče!« pravi Anžek tovarišu Mihcu. »Jaz nisem mogel več prebiti ...«

»Jaz pa tudi ne ... Mene precej ušesa bole, kadar tako zavpijejo. Kako ti pa ta Kepec golči!«

»Ali ima prav!«

»Kaj pomaga ves krik, ko pa gruntarji narede, kar hočejo! Kaj bi se človek zamerjeval brez potrebe ... Potlej je vselej jeza.«

»O, ko bi se ne bal, bi jaz tudi ne molčal — —«

Ko je nad glavami zborovalcev zopet zamigljala luč, so opazili Kozjerepci, da je njihova moč po številu oslabljena. To jih je prepričalo, da bodo slabo opravili s svojo pravico, zato nadaljuje Kepec:

»Vi možje! Vi gruntarji! ... Še eno bom povedal. Eno pošteno, ako si jo hočete vzeti k srcu. Jaz pravim, bodite pravični! Pravični kakor nova vaga. Jaz nič ne rečem in se ne branim dati Barbiču, kolikor morem in kar mu gre, in tudi moji sosedje enako pravijo; ampak rečem vam, možje, gruntarji, bodite tudi vi pravični in recite, kar je prav! Vsak gruntar bo živil Barbiča vsaj tri dni — nas eden pa po en dan, ako ga bo mogel. Če pa hočete biti prav pravični in če hočete Bogu dopasti, kar je za vsakega človeka dobro, pa recite: — Po premoženju ga bomo redili.«

»Po premoženju, po premoženju! ... To bo prav!« zatulijo Kozjerepci.

»Kakor sklenete,« pravi Rohne.

Takrat pa planejo pokoncu Lazar, Hren in še nekateri, in Lazar zavpije:

»Ti nam bodo merili pravico, ti nam bodo ugibali? Koliko pa jih je? Kaj?« ...

»Samo toliko le!« ga zavrne Kepec in stopi predenj. »Pa pravica se mora zgoditi! Po premoženju se bo Barbič redil, pa je amen!«

»Mi se jim pa res ne damo, da bi nas taki le strahovali, ki ne premorjejo nič,« se razsrdi Mihlaž in se pomakne k Lazarju. »Sedaj nalašč ne! ... Samo dva dni bo Barbič kmetov, en dan bajtarjev. Taka je pravica v Dolgem selu! ... Kepec in njegovi nam je ne bodo merili.«

»Ti so moško povedali!« ...

»Ta je bila prava«, so mu pritrjevali kmetje.

»Vidite jih?« se obrne Kepec k svojim. »Še kri bi nam izpili, ako bi mogli, pa bi rekli: — To je pravica. To je pravica, pravim jaz!«

»Vražja pravica!« pritrdijo tovariši.

»Ravno taka je, pa mir besedi!« ... »Dva dni mi, en dan pa vi!« zavpije Lazar.

»Tako je, pa mir besedi!« pritrdi »mož« in loputne po mizi.

»Saj sem jaz vedela,« pravi Rohnečka in se obrne na peti k ženskam.

»Ti pa nimaš nič govoriti,« jo vseka Lovrečka.

»Več kot ti!«

Rohnečka pogleda moža.

»Alo ... Hahaha! ... Ženska nam gospodari!« zavpijejo Kozjerepci ...

»Še-le sedaj veste, da nosi ona hlače?« se posmehujejo ženske ob peči. »Me smo to že davno vedele. Zato je tako!«

»Kaj pa ni prav?« se zatogoti Rohnečka, in kri ji udari v glavo.

»Ali jo vidite? ... Ali sedaj veste? ... Ta gospodari kmetom,« se zakrohtajo Kozjerepci.

Na te besede je vse vstalo in se vpijoč gnetlo na sredo hiše. Morda bi se bili udarili. —Takrat smukne stara Rohnečka iz zapečka na klop in se zravna pa zavpije:

»Tone! ... Ugasni luč, dovolj dolgo je zastonj gorela ... Tak vrišč je, da še zbrano moliti ne morem ... Kar domov pojdite!«

Sin se stegne in ugasne luč, kar je zamašilo vsem usta, da so se gnetli k vratom, kjer so se pomešali kočarji in gruntarji in šli složno iz hiše.

Kepec je pravil svoji četi: »Ali jim nisem povedal? ... To smo jih! ... Pravica je le naša.«

»To so jih slišali!«

Gruntarji so se pogovarjali: »To smo jim dali! ... Ti nam ne bodo gospodarili! Nobeden ne premore druzega, kakor dolg jezik, pa se le košatijo.« ...

»O, to jih še bomo, da bodo videli, kaj je pravica!«

II.

»Od hiše do hiše, praviš?« povzame Barbič, ko mu Rohne naznani, kaj so ukrenili možje. »Pa prositi ponižno in pomivati sklede! To se pravi: Berači, ako hočeš živeti!«

»I, kajpak, ako hočeš delati.«

»Nočem? ... Mar po pravici reci — ne morem, ker sem opešal.«

»Pa bi bil takrat, ko si bil mlad in krepak! In varčeval bi bil!«

»Ali nisem delal? ... Kdo vas ima dve vojni svetinji, kakor jaz!«

»Kaj ti pa koristijo? ... Glej jih, pa boš videl, če jih boš sit!«

»Ali se nisem boril za domovino in za papeža?«

»E, veš kaj ... Tako bi bili tudi brez tebe opravili. Laško smo itak izgubili, in papež tudi nima več Rima ... Tiste svetinje so tako, tako! ... Menda jih niso imeli dati drugam, pa so jih tebi dali ...«

»Tako misliš ti, Rohne, da jaz nisem nič storil!« ga zavrne Barbič užaljen, in solze mu zalijo oči.

Stari invalid je bil kakor strt, ko je slišal tak očiten dvom o svoji vojni časti, ko je začutil žgoči zasmeh tistim svetinjam, ki so bile vse njegove premoženje, ves njegov ponos.

»Tiste svinje so tako, tako ...« Te besede so mu zvenele po ušesih in ga rezale v srce in pekle v duši. Srce mu je hotelo razkleniti prsi. Ko je prenašal trpljenje, ko ga je trla beda, so bile njegove oči suhe, a sedaj ... Otiral si jih je, da bi ne pokazal solz, da bi se Rohne ne veselil njegove bolečine. Naredi se trdnega in reče: »Ti, moje svetinje pusti v miru!«

»Kaj meni mari tvoje svetinje! ... Kakor sem rekel: sklenjeno je, da greš od hiše do hiše. Gruntar te ima dva dni, bajtar en dan ...«

»Ako pa ne grem?« ...

»Kakor hočeš ... Ako se ti bilje zdi, se pa kar stegni!« ...

Po teh ne baš prijaznih besedah odide Rohne, in Barbič je bil sam s svojim tožnimi mislimi. Žalost in togota sta mu napolnjevala dušo, in ko bi bil mogel, ko bi bil še tako krepak kakor je bil nekdaj, strl bi bil njega, ki se je rogal njegovemu vojaškemu ponosu, napovedal bi bil vojsko vsem tistim, ki dvomijo o njegovi vojni časti. In kako je bil žalosten! ... Tista kroglja, ki ga je bila podrla na Laškem, ga ni tako pekla, ga ni tako bolela, kakor zasmehljive besede Rohnetove ... Takrat si ni želel smrti, ker se je bal tuje zemlje, ker je hrepenel po domovini; a sedaj, ko bi tisti hip stopila predenj božja dekla, bi se ne pomišljal več, ampak rad bi šel ž njo.

Z rokami si je tiščal prsi, da je krotil razburjeno srce.

»Boril sem se za domovino. Najboljše moči mi je vzelo vojaško življenje ... Moja kri je pojila sovražno zemljo ... In za vse to samo zasmehovanje! Kaj morem jaz zato, če smo izgubili laško zemljo? Ali nismo zmagali? Zmagali smo tako, da smo dobili cesarsko pohvalo ... Oj, to zasmehovanje! To boli! Ah, da ga nisem počil po čeljustih!«

In stari invalid se je zagnal proti vratom in je hotel planiti za njim, da bi si ohladil jezo, a opotekel se je in se je moral nasloniti k zidu, da ni pal ...

Zamahnil je onemogel s pestmi:

»Ha! ... Kaj si pa ti storil, in vi drugi v vasi? ... Ko sem jaz stradal v taboru, ste vi sedeli pri polnih skledah; ko smo mi stražili v temnih nočeh in nismo smeli zatisniti trudnih oči, ste vi spali brez skrbi; ko sem bil jaz sredi dežja težkih svinčenih krogelj in me je peklo vroče solnce in me je podrla sovražnikova korglja, ste vi sedeli v senci in se kratkočasili ... In sedaj se rogaš mojim svetinjam! ...«

Zgrudil se je in težko sopel. A ko se je nekoliko oddahnil, je zopet nadaljeval sam pri sebi:

»In potem, ko so mi dali pri vojakih slovo, nisem šel domov, na vas, kjer bi bil lahko s prekrižanimi rokami posedal, kadil tobak in mislil na fantovske norčije, šel sem med papeževe vojake ... Za papeža sem se jaz bojeval, takrat, ko ste vi mirno gledali drug drugega in kresali kosmate, da je bilo dovolj smeha in nič dolgega časa ... In vse moje delo ni vredno nič? ... Ljudje se posmehujejo s krvjo zasluženim vojnim svetinjam, vojna čast jim je neumna beseda in toliko, kakor zadnjemu baraču, bodo dajali meni, in žlice mi bodo šteli ...«

In vse tiste solze, ki so se mu nabrale v teku let, so privrele sedaj na dan in močile lica starega, onemoglega vojaka, ki ni imel več toliko moči, da bi si služil kruh, in katerega pošija sedaj občina od hiše do hiše.

»O, ko bi ne bilo po smrti nič, ko bi se stopilo v večnost, kakor stopi v temno klet, kamor ne sine najmanjši žarek luči ... ko bi bilo s tem korakom vsega konec, kako bi se prestopilo! A tako ... Človek mora vztrajati in prenašiti, kar mu je odkazala Previdnost. Vztrajati do konca ... Ko me je zadela smrtonosna kroglja, je bilo moje življeje na niti, a ni bila božja volja, da bi umrl ... Njegova volja je torej, da prenašam sedaj zasmehovanje, ponižanje. O, Bog že ve, da sem mlad, da sem bil neumen, grešnik ...«

In stari invalid si je osušil mokra lica, zmencal oči, in vračala se je mirnost, hladnokrvnost, kakor bi šel nasproti novim, neizogibnim bojem, katerim je vedel, da se ne more izogniti, v katerih ga čakajo zmagepa porazi ... Zbudila se je kljubovalnost.

»Nalašč jih bom nosil, — svoje vojne svetinje! ... O saj vem! ... Zavist vam narekuje zasramovalne besede in pači obraz v zasmeh ... A jaz, sam jaz sem tak v vasi, da sta me odlikovala cesar in papež ... Samo jaz sem tak, Anton Barbič! ...«

In stari invalid je bil zopet stari Barbič, ki se ni bal nikogar, ki se ni hotel poniževati pred nikomer, Barbič — sam svoj gospod!

Ta zavest ga je okrepila. Izpod postelje je privlekel zabojček in vzel zavitek, iz katerega je usul poleg nekaterih spominskih tujih novcev in svetinjic tudi dve vojni svetinji ... Že dolgo ni imel pripetih na junaških prsih teh vojnih svetinj, ker se mu je zdelo, da bi jih onečaščal, ako bi jih nosil prepogostokrat. Nosil jih je le o slovesnih prilikah: kadar je bil v kraju vojaški nabor in so prišli častniki, kadar so imeli vojaki vaje ... Takrat se je pokazal Barbič s svetinjami in po žilah se mu je pretakala kri burneje, saj se mu je zdelo, da ima vse vojaštvo uprte oči na njegove prsi, in da vsi hrepene doseči toliko odlikovanje, kot krasi njega.

A sedaj sta že dolgo ležali v zabojčku svetinji in počivali. Zato se mu je zdelo, da je zatemnel njiju lesk, da so trakovi izgubili svežo barvo ...

A on je bil vojak in je znal zlikati gumbe, da se je lahko ogledal v njih službujoči častnik, in solnčni žarki so kar odskakovali na gladko zlikani sabljici. Nikdar ni bil kaznovan zaradi zanemarjene puške, zanikarnih čevljev ali gumbov. O, vojak Barbič se je znal postaviti, on se je znal ubrisati, da ga ni bilo pred nikomer sram!

Zato sta se morali sevtiti tudi ti svetinji, na katerih se je lesketala čast in junaštvo njegovo ... O, le naj jih bodejo v oči te njegove rojake! ... S tem se bo najhuje maščeval za zlobno posmehovanje in zaničevanje ...

Sedel je, poiskal sukneno zaplato in mehkega pepela in jih začel drgniti. In kolikor bolj so se svetile svetinje, tem zadovoljnejši in veselejši je postajal njegov obraz. Zdelo se mu je, da se vrača mladost, in njegov duh se je vzdignil iz tesnega prostora in je zrl v preteklost. Zibal se je nekaj časa ob najprijetnejših trenutkih vojaškega življenja, ob slovesnih hipih pred začeto bitko, ob hrupnem veselju po dobljeni zmagi, dasi je imel krogljo v rami, in ob tisti slovesni priliki, ko je bila zmagoviti armadi prebrana cesarska zahvala. In kakor je takrat vsakemu vojaku, tako je tudi sedaj zakopitljalo srce staremu invalidu ob spominu na cesarjeve besede: »Moji sinovi!« ... s katerim se je začenjalo pismo ...

Čutil je zopet vse, kakor tedaj ... Solze veselja so mu priigrale v oči, in ponos ga je prevzel in povzdignil nad druge vaščane, kateri še nikdar niso bili deležni cesarski besed: »Moji snovi!«

In čim bolj so so svetile svetinje, tem bolj je ginevala žalost in togota, ki je razjedala njegovo srce vsled zapuščenosti, ponižanja in zamehovanja ... Odpustil je Rohnetu in vsem, saj je bil vzvišen nad njimi. Kaj vedo ti ljudje, kaj je vojaška čast! ... Zlikane svetinje si je položil na prsi, pobesil glavo, da jih je mogel videti, in se zadovoljno nasmehnil ... Odbežal je zadnji sled srda.

Potem si je osnažil trakove z mehko ščetjo, in zdelo se mu je, da postajajo barve bolj žive, tako kakor bi bile ravnokar sveže.

»Torej od hiše do hiše! ... Tako so ukrenili naši modri možje. To je modrost! ... Po tej poti jih hodi že toliko, in tudi jaz bi bil lahko našel to pot brez njih ... Pa ali je treba biti ljudem v nadlego ... O, saj sem se lahko preživil sam. Za vasjo sem tolkel kamenje, klepal dan na dan, in pod menoj je rastel kup razdrobljenega kamenja, da je bilo veselje. Jeseni pa je prišel cestar, pozabavljal, da je kameneni drobiž predebel, in je kupil ves kup, in potlej so merili in merili, a jaz sem hodil štet napeljane kupe ob cesti in se smejal, ker je bilo več metrov, kakor sem mislil. In potlej sem bil denarja vselej vesel in sem se preživil ž njim pošteno ... A ti ljudje so mi zavidali denar, privoščili mi niso nekdaj požirka pijače, in naposled mi niso privoščili kamenja, iz katerega sem tolkel denar in pijačo. Začeli so mi zavidati, godrnjali so, da kamen ni moj, in naposled zagnili krup, da mi je moral župan prepovedati lomiti kamenje in ga tolči. »Kaj bom pa jedel?« sem ga vprašal. A modri oče mi je ogovoril: — »Kar se ti ljubi! ... Saj menda ni kamen najboljši! ...« Ali mu nisem takrat povedal, da drugače živeti ne morem? ... Vse sem razložil, a on je samo zmajeval z ramami in godrnjal: — Kaj meni mar! ... In ko je bilo tudi meni dovolj in ga nisem mogel prepričati, da je najbolje tako, ako tolčem kamenje, sem si mislil: meni tudi nič mar; me boste že živili, saj poznam postavo ... Sedaj pa imajo tisto kamenje in — mene ... Bodo že videli ... Ah, kako sem bil usopil tega župana, ki mi je hotel očitati norosti ... Kaj komu mar moje preteklo življenje! ... Še celo moj general mi ni ničesar očital, pa mi bo tak kaj oponašal, kakor je naš župan! ...«

Ko si je stari vojak pripravil svetinje, si je osnažil obleko, se umil in si navihal še brke, da so mu stale pod nosom kakor dva rožička. V tem se mu je začel oglašati želodec. O, ko bi bilo treba ukrotiti nadležnega spremljevalca, stisnil bi bil pas čvrsteje, pa bi bilo dobro — kolikokrat je tako naredil v vojski, ko ni bilo časa kuhati menaže in so vozovi ostali zadaj — a sedaj ni bilo treba, saj je moral živiti dva dni in kočar en dan.

»Pa naj me imajo, ker me hočejo!«

Pripne si svetinje, odpre okno in se ogleda v slabem zrcalu, ki ga je delalo steklo na zamazani steni. Pogladi si še enkrat skrbno brke in popravi klobuk na plešasti glavi, potem pa hajd! S palico na vas ... Toda tu se je spomnil, da je bil pozabil vprašati »moža«, da dobi povelje.

Solnce mu je sijalo na prsi in se igralo na svetlih svetinjah, ko je šel po vasi, pokonci seveda, kolikor so mu dopuščala leta in mu je pomagala palica.

In njegove oči so plavale na desno in levo, da bi videl, kak vtis so napravljale njegove svetinje. In ko so tako z njegovih svetinj odskakovali zajčki v hiše, so se ljudje ozirali za njim in se potem čudili: »O-ho! ... Kaj pa je to? ... Lejte ga, lejte, kako se še postavi!«

In Barbiču so bile povšeči take besede, da se je čutil srečnega in lahkega.

Tudi otroci na vasi so strmeli. Hej, kdo se je sicer bal starega Barbiča! Valjali so se pred njim, zaletavali pod kolena, hodili pred njim po rokah, kozolčkali se, da se je moral vedno boriti ž njimi z jezikom in s palico ... A danes? ... Hehej! ... Otroci so strmeli in se umikali spoštljivo, gledajoč v tista koleščka na njegovih prsih.

»Striček kaj imate? ... Jej, pokažite vendar striček!«

A striček se je smehljal otrokom, ki so se pehali ob straneh.

»Vidite, kogar ima rad cesar, ali papež, pa dobi tako svetinjo!«

»Ali ima vas cesar rad?«

»O, pa še kako! ... Bolj kakor vse vas!«

In otroci so še bolj spoštljivo zrli starega invalida, katerega ima sam cesar rad.

Nasproti mu pride Kovačeva Liza. Ko ga uzre, osupne in obstane, upre roke v bok in ga pazljivo gleda. In videla je svetle svetinje in trde rožičke pod nosom. In to je dražilo njen smeh. Ko pa pride Barbič vštric nje in jo pogleda po vojaško, češ, kje je še tak pod solncem, prasne prešerno dekle v zaničljiv smeh in ploskne z rokami:

»He-he-he! ... Glejte ga, starega, kako se postavlja!«

Dekle se reži za njim, a ko vidi prihajati Barbiču nasproti svojo znanko, ji zavpije: »Marta, ogni se! Varuj se, da ti vol ne iztakne!« — A invalid si pogladi rožičke in gre svojo pot, kakor zmagujoč vojak.

Rohne je klepal koso v jablanovi senci, ko prikoraka Barbič v paradi. In kakor nekdaj v službi pred poveljujočim častnikom, tako se je postavil po vojaško pred »moža« in ga vprašal: »Kje naj začnem?«

Rohne ga pogleda, in smeh mu šine preko obraza, ko se mu zasvetijo vojne svetinje.

»Kam pa, stari, tako ubrisan?«

»Od hiše do hiše ... kakor si mi ukazal ...«

»Tako? Tako? ... Pa s temi svetinjami ... Ha-haha! ...«

»Tako ... Povej mi, kje naj začnem!«

»Kjer hočeš! Najbolje je pač po vrsti ...«

»Kakor ukažeš.«

»Začni pri Lazarju! Ta ima prvo številko.«

»Dobro!«

In stari invalid se zasuče in gre. Rohne pa zre za njim, in neko sočutje se mu zbudi, da si misli: »Malo prida je sicer bil, pa je vendar nekaj vreden. Ko bi bil le še malo pameti imel, pa bi imel še kaj drugega poleg svetinj!«

»Pa bi ga bil pri nas ustavil!« se oglasi ona na pragu.

»Da bi ga ti gledala?«

»Malo že. Vsak nima takih svetinj kakor Barbič. In danes je tako snažen.«

»Le počakaj, še sita ga boš!«

In klepec je zopet zapel tisto dolgočasno pesem, ki pa vendar tako prijetno zveni po vasi.

III.

»Tako, danes bom pri vas!«

S temi besedami se oglasi Barbič nekako o polpoldne Lazarici, ki se je nosila z velikimi, črnimi lonci pred pečjo.

In Barbič je pozneje pripovedoval:

Pogledala me je, in ko me je videla v paradi, je potegnila s predpasnikom po križastem obrazu in si popravila ruto, da se ji niso usipali lasje po čelu ... Zasmejala se mi je — ej veste, nekdaj, ko je bila še mlada in ni imela tega Lazarja, je imela zame eno oko in pol — kakor staremu znancu. »Prav, prav, mi boš kaj povedal,« je rekla in mi primaknila stol. Jaz sem kmalu spoznal, da žena ne ve, po kaj sem prišel ... Povedal sem ji, da bom njen gost dva dni ... Prestrašila se je tega in mi očitala, zakaj nisem prej prišel in se jezila na moža, da ji kaj takega ni povedal ... Potolažil sem jo, da sem z vsem zadovoljen. Ej, kako je bila vesela zaradi tega in se radovedno ozirala na moje prsi, kjer sta tako lepo blesteli moji svetinji. In zmenila sva se to in ono. Rekel sem ji potem, da je srečna, ker ima Lazarja. Nasmehnila se je nekako tako, da se mi je vsiljevalo mnenje, da pa morda le ni srečna ... Nekako žal mi je bilo zanjo ...

Opoldne je prišel domov Lazar. Na rami je prinesel motiko, pod pazduho mlade koruze. Bil je bos, srajco na prsih je imel odpeto, rokave zavihane in po rjavi koži mu je lil pot, da se je svetil, kakor star baker. Širok slamnik mu je senčil itak resni in temni obraz.

Motiko je postavil v kot, svežo koruzo je razgrnil v senci. Nato je pogledal v hlev. Otroci, ki so prišli ž njim, so se brž lotili dela. Poznalo se jim je, da so vajeni delati, da imajo ostrega očeta. In potem je prišel Lazar v vežo. Že pred hišo se je odkril in si brisal potno glavo. Ko me je ugledal, je osupnil in videlo se mu je, da bi me rad vprašal, česa iščem — a spomnil se je morda, po kaj sem prišel in je molčal. Obraz pa mu je postal še bolj teman.

Sedel je na tnalo, na katerem se je sekala zelenjava, in hladil se je pihljajoč si s slamnikom sapo.

»Zakaj mi nisi povedal, koga dobimo danes k mizi?« mu spočitne ona. »Skuhala sem kakor ponavadi.«

On se je pa porogljivo zasmejal in me zaničljivo pogledal.

»Mar sem vedel, da bo zadela našo hišo taka čast, da bo Barbič najprvo stopil pod našo streho?«

»Zakaj pa imaš prvo številko? ... Sem mar jaz kriv?« ga zavrnem jaz.

On se je ugriznil v ustnice in nekaj zamomljal. Zdelo se mi je, da je malo zaklel.

Jaz se nisem zmenil za to, ampak sem si mislil: Možje ste, mora biti že prav tako, kakor ste uganili — pa sem gledal njegovo hčer, ki se je bila precej pripravila pomagati materi. Bila je taka, kakor mati nekdaj, dokler je ni preobrazilo trpljenje. Vse mi je bilo všeč na nji: zagorela lica, ponosni nosek, temni lasje, ki so se svetili kako svila, polni život, ki je bil vendar vitek in gibčen. Tudi ona je gledala moje svetinje, na katere sem v tistem trenotku skoraj pozabil. Gledala je moje ponosno navihane brke, in zdelo se mi je, da ji ugajam, zakaj oči so se ji zadovoljno smejale in vedno zopet proti meni.

Ta ga bo pa lahko dobila; sem si mislil, in dejal Lazarju:

»Dekle je pa kakor zarja.«

Zadel sem bil pravo struno, ki je prijetno zvenela in božala očetov ponos. Gube na njegovem obrazu so se pogladile in turobni mrak je zbežal z njegovega obraza.

Spoznal sem takoj, da sem dobil prave vojke v roke in sklenil sem, da jih ne izpustim iz rok, dokler bom živel vsled županove modrosti ob Lazarjevi milosti.

»Punca ni nič boljša, kakor druge,« je odvrnil oče navidez malomarno.

»Ej, je pa gorša! ... Jaz to vem, ki sem videl že dosti sveta in dosti deklet.«

»Si bil cvet!« me je zavrnil on. Dekle me je pa tako hvaležno pogledala, da bi se bil skoraj zjokal od veselja. Vsa zardela je pograbila skledo na ognjišču in jo nesla na mizo pod zeleno jablano.

»Pa kar tako očitno se dekline ne hvalijo,« se oglasi ona. A tudi njen veseli glas je pričal, da ji je bila hvala všeč ...

Potem smo šli za njo, za skledo pod jablano. Ko smo pomolili in je bilo treba zajeti, je meni manjkalo žlice. Zato sem obsedel in gledal v skledo.

»Viš ga, kako se drži! ... Ali ni zate?« zareži Lazar. Tudi ona me sili: »Zajmi vendar!«

»Ko bi imel žlico,« sem opomnil skromno.

»Kaj, še žlico!« zagrmi Lazar. »Tako ni uganjeno. Dva dni te moram prehraniti, a o žlici ni bilo nobenega pomenka.«

»Brez žlice vendar ne bom jedel.«

»Kaj meni mar! Bi jo bil pa seboj prinesel.«

Tako brž ga je bila premagala umazanost in sirovost. A ona je tarnala: »Jeh! ... Jeh! ... Tone, kaj si boš mislil ...« In je pogledala hčer, ki je napravljala na mizo in pozabila, da bom tudi jaz sedel k mizi. Zardela je do las, položila žlico in zdirjala v kuhinjo. Lazar je pa še vedno godrnjal, da ga je morala ona krotiti, češ: »Nikar ne golči, ne, kaj si bo kdo mislil.«

»Naj misli, kar hoče ... Jesti mu moram dati, žlice pa ne. Nihče me ne more prisiliti.«

Meni je bilo seveda težko, da bi bil najrajši izginil. Mislil sem si: — Oh, če bo zmeraj tako! — ko si nisem vedel drugače pomagati, sem mu pa zagrozil: »Oh, ko bi to-le vedel moj general!«

»No, kaj pa bi bilo potlej?« me zaverne prezirljivo in oblastno ...

»Kaj? Bi že videli, kaj! Pretaknil bi te!« sem mu dejal resno in ga srdit pogledal.

On je kar poskočil in vpil:

»Kaj? Mene pretaknil, mene, tvoj general? Koliko pa ga je, koliko?«

Kar pihal je vame, ki si nisem znal pomagati.

»Ni ga dosti več — je že umrl,« sem mu dejal, in takrat je prinesla hčerka žlico.

»Nisem mogla najti druge nego leseno.«

A preden jo je položila predme, se je premislila, obrisala svojo in jo dala meni, sama je pa zajela z leseno.

Ta ljubeznjivost me je kar očarala, da sem vzkliknil:

»Oh, ko bi vedel za to punco moj general!«

»I, kaj neki bi bilo?« poizveduje Lazar radovedni, jaz se pa odrežem: »Kar snubil bi jo! ... Gotovo bi jo snubil moj general.«

»Če bi mu jo hotel dati,« se ponese Lazar. "Saj to pa še rečem: Toliko bo že moral biti tisti, ki jo bo hotel imeti, kot je kakšen general.«

Udaril sem se na prsi in pogledal kvišku, občudujoč velikansko misel Lazarjevo in sem rekel:

»O, saj v Dolgem selu je dosti generalov.«

Lazarica je menda čutila, da sem njega malo potegnil, pa se ji je zasmilil in je hotela govorico zasukati: »Ali se nimata o čem drugim razgovarjati?«

Toda on se ni dal ustaviti in je pripovedoval, kakšen bo moral biti tisti, ki bo dobil njegovo hčer. Jaz sem mu kimal, a v resnici sem se mu smejal. Hči se mi je pa smilila. Vsa rdeča je bila, in solze so ji igrale v očeh. Zdelo se mi je, da jo je sram in da je name jezna, ker kimam njenemu očetu. Zato sem molčal in še hitreje zajemal, da nadomestim zamujeno ...

Ko smo se nosili z drugo jedjo — Lazar je še vedno govoril, kakšen bo njegov zet — pride mimo po stezi tropa koscev. Zadnji — Gornikov — se ustavi in pozdravi: »Bog blagoslovi!«

Pogledal sem ga in videl, da ga prav nič ne skrbi, kaj imamo v skledi, pač pa, bi fant rad videl Ančkine oči, katere je pa ona sramežljivo povešala. Samo enkrat ga je, pogledala, pa tako iskreno, da je bilo meni takoj jasno, kaj je med njima ...

»Danes je pa vroče,« je izpregovoril potem Gornikov, samo zato, da je mogel še nekaj hipov gledati Ančko.

»To ste pa iskali sence!« je odvrnil Lazar.

»Kaj? Kadar smo mi na dnini, se sami ženemo, da nas ni treba priganjati,« pravi fant ponosno.

»Hahaha ... Saj se poznamo ... Kar vas je v Kozjem repu, ste pridni samo pri skledi.«

»Kaj?« je vzkipel fant in hotel vrniti zasmeh, a videč proseče Ančkine oči, se je premislil in šel. Ko se je oddaljil nekaj korakov, je zaukal, da se je razlegalo po vasi. V ta krepki glas je vlil ves srd, ki ga je povzročilo kmetovo zasmehovanje, pa tudi vse veselje, da je videl Ančko. Kadar je človek vesel in srečen, mu hoče raznesti prsi in dati mora duška svojim čutilom ...

Lazar se je pa pobahal:

»Ali ste videli, kako je molčal, ko sem mu očital lenobo? O, ti Kozjerepci! Kadar je treba govoriti ali zajemata iz sklede, jih ne užene nihče v kozji rog, pri delu pa niso nikdar prvi.«

Jaz sem mu ugovarjal in zagovarjal Kozjerepec, da so dobri delavci, kadar hočejo, a Lazar je pihal jezen okrog sebe in ni našel nobene druge lastnosti ma mojih rojakih. Čim bolj sem mu ugovarjal, v tem večjem ognju je bil in naposled je potegnila tudi hči z očetom.

Ostrmel sem, ko je dejala: »Ta Gornikov j e ravno tak, kakor so drugi!«

Izkušal sem ujeti njene oči, da bi videl, zakaj govori tako; pa je gledala samo v skledo ali na mizo in pritrjevala očetu, ki je klestil po Gornikovem.

Premišljeval sem, zakaj vendar dekle tako govori o fantu, o katerem sem jaz prvi hip razsodil, da ji je pri srcu ... Ali sem se jaz motil? Ali se hoče dekle s tem potajiti? Ali hoče s pritrjevanjem potolažiti očeta, da ne bi kipel, da bi ne govoril še dalje slabega o njenem izvoljencu? Tega nisem mogel premotriti in ves ta dogodek mi je ostal kakor zanimiva, pa težka uganka, ki mi ni hotela iti iz glave.

Jaz se menda nisem motil ... Tiste zareče oči tu in tam ... Tisto veselje na licu, ko se je oglasil Gornikov — sem si mislil — nekaj je!

Že sem hotel spesniti eno in jo potočiti pred Lazarja, pa se mi je zdelo, da me dekle prsi in zato sem obmolčal.

Cela dva dneva sem bil pri Lazarju na hrani. Slabo se mi ravno ni godilo, prijetno pa tudi ni bilo. — Lazar, saj ga poznate, kako je stisnjen — me je gledal od strani; samo takrat se je nekoliko premagal, kadar sem ga kaj pohvalil. No, ona bi mi bila rada kaj postregla, ko bi bila mogla in smela — pa se je bala njega, ki mi je obgodrnjal vsak grižljaj.

Zadnji večer je ona vendar smuknila za menoj in mi zavalila velik kos kruha, proseč me:

»Tone, na, spravi! ... Pa nikar nič ne reci, kako slabo smo ti postregli. Tone, saj veš!«

»Mica! ... Nič se ne boj! ... Saj me poznaš!«

Tako sem jo potolažil.

Pri dekliču sem se bil že prej poslovil. Popoldne sem sedel pred skednjem v senci in sem ravno prav premišljeval, ali je kaj ljubezni med Ančko in Gornikovim, ali ne, ko prinese mimo procko plevela.

Zapazila me je in potočila procko po travi, da se je plevel razsul, potlej pa stopila k meni v senco.

»Strašno je vroče,« je vzdihnila, potegnila ruto z glave ter sedla.

Govorila sva to in ono. In ko sva se dalje časa pogovarjala in sem bil govor prav napeljal, sem dejal: »Ančka, jaz pa poznam tistega.«

»Katerega?« je vprašala osupla in redečica jo je oblila. »Hehehe, tistega, ki ga imaš rada!«

Pri teh besedah poskoči prestrašena in pravi v zadregi: »Jaz imam katerega rada, jaz?«

»Ti, ti, Ančka, ti! ... Gornikov je tvoj!« sem ji dejal in se smejal. Nisem je izpustil iz oči, ker sem jo hotel pogruntati. Pa na mojo vero, da sem jo!

»Uh!« ... je zavrisnila in zbežala. Pa se je vendar že ozrla in mi dejala: »O, štramec stari!«

Jaz sem ji samo zažugal s prstom in si misil: »Imaš ga! Prav gotovo ga imaš!«

Sedaj me samo skrbi, kaj bo dejal Lazar, kadar izve.

IV.

— Ej, bolje je, da gre človek od hiše do hiše in je skoraj vsak dan pri drugih ... Tako nekaj vidi pa dosti izve ... Samemu je dolgčas. Od hiše do hiše sem nosil sedaj vedno žlico s seboj, da ne bi prišel še kje v zadrego in bi mi zopet kdo ne oponašal posojene žlice ... Pa Lazar je menda samo eden na svetu ... Ko sem pri Rožanu omenil, da imam žlico s seboj, mi je dejal:

»Kaj? ... Ako ti dam jesti, dam ti tudi žlico.«

»O, s tako žlico, ki je nisem jaz pomila, ne boš brbal po naši skledi!« je rekla ona.

»Kaj misliš, da je jaz ne pomijem?«

»To jo pa znaš! Kaj si ženska?«

»Ali nisem bil vojak?«

»Bodi! ... Tisto-le pod nosom bi bil pa tudi strani vrgel!«

»To-le?« sem se začudil in potegnil brke.

»Tisto, tisto! ... Uh, kako se meni gabi.«

»Zato, ker tvoj nima takega, kajne!«

»Pa meniš, da bi ne mogel imeti?« vzraste Rožan.

»Veš, prav precej bi ti jih populila,« ga poseka ona.

Jaz sem se zasmejal, a on jo je pogledal srdit.

»Ako bi le hotel ... Mar bi tebe vprašal?« se zagrozi.

Ona se je samo nasmehnila, češ: — Bi ti že pokazala! — da sem se ji moral tudi jaz nasmehniti.

»Ko bi ne imel brk, bi bil nekaj vreden.«

»O-ho — Rožanka, motiš se ... Jaz si upam dekletu bolj dopasti z lepimi brkami kakor s polnim žepom denarja.«

»I-jov! ... Ti si neumen.«

»Jaz? ... Tako ti rečem: Ko bi bil tako mlad kakor nisem in bi imel take brke kakor jih imam, pa prazne žepe kakor zmeraj, pa bi še Lazarjevo Ančko dobil.«

»O, za pet ran!« vzklikne ona, vrže žlico na mizo in tleskne z rokami. »Ta bi te pa marala!«

»Ko bi bil dovolj bogat,« dostavi on.

»Tako rada bi me imela, kakor tistega, ki ga ima sedaj rada. Tudi tisti nima kdove koliko več v žepu kakor jaz, brke pod nosom pa še manjše.«

»Lazarjeva Ančka ima kakšnega rada? Ta, ki je bogata in sem jaz njena teta? Pa praviš, da ima takega, ki ne premore ničesar.«

»Takega! ... Takega! Nič denarja, samo brke in pa zal je.«

»Kaj bo pa Lazar dejal?«

»Jaz bi rad vedel ... Fant je od fare ... Pa saj ga Lazar pozna.«

»In meni nič ne pove?«

»Saj še sam ne ve.«

»Kateri je pa tisti, kateri?«

Skoraj bi bil izbleknil ime Gornikovega, pa sem se vendar še o pravem času spomnil, da treba molčati. Bogve, v kakšno zadrego bi spravil Ančko in Gornikovega, če bi bil to na dan zvelkel, kar onadva še skrivata. Rekel sem samo:

»Iz naše vasi je.«

»V Dolgem selu da bi bil tak, ki bi bil za Lazarjevo dober? V Dolgem selu, kjer noben fant nič prida ni?« je zaregljala ona.

»Veš kaj, naše fante pa ne boš tako v nič devala, vsi so pri enem koritu zrasli, fantje in dekleta naše vasi.«

»To pa že rečem: Noben iz naše vasi je ne bo dobil, tak pa celo ne, ki ne premore ničesar.«

»"To ni naša stvar!«

»Naša, Naša! ... Tak, ki nima nič, da bi dobil, tak, Čigav pa je?«

Jaz sem molčal, on je pa rekel:

»To si pa lepo izmislil, Barbič. Tak kalfaktor si še, kakršen si bil.«

Pomežiknil sem jima in si mislil svoje.

Gornikova koča je zadnja v Kozjem repu, že tam daleč, kjer se Dolgo selo začne vzpenjati v breg, da se izpred koče lahko gleda preko vasi. Vrtič s kamnito ograjo ni velik, pa je lepo obdelan. V gredi pod okni se vzpenja po zidu vinska trta, sicer pa rastejo in cveto na nji raznobojni maki, krške rože, primožki, potonike, georgine in podobne cvetlice, ki se ponašajo z velikim očitnim cvetjem, ki ni toliko za nos, kakor za oči. V nasprotnem koncu vrta je majhen zelnik, ob katerem je nasajen fižol na koleh. Gospodarskega poslopja ni drugega na vrtu. Staja za dve kravici je naslonjena h koči zadaj, skonca je pa nekaka lopa, ki je shramba za voziček, koše pa tudi za listje. Več se tudi ne potrebuje, ker velikih njiv ni pri koči, samo nekaj majhnih ograd je, kjer se prideluje malo krompirja in repe, včasih tudi pest, ječmena, in se med kamenjem nakosi nekaj trave, ako je suša ne pokonča. H koči spada tudi pravica do skupne paše in drv v gozdu.

Zato so morali Gornikovi še vselej vzeti kako njivico v najem, da so več pridelali, in pa na dnino so hodili h kmetom.

Ker Gorniki niso bili zapravljivi in Gornica prav gospodarna, so lahko shajali in so imeli po dve kravici v staji in, če je bila letina, da je rastlo korenje, so zredili tudi kakega ščetinca. Tako so nekaj priredili, nekaj pridelali, drugo so prislužili — pa so se preživili skromno seveda, pa vendar zadovoljno ... In Gornikov Anton ni bil prav nič manj ponosen in vesel nego sin prvega kmeta v vasi.

Aj, Gornikov Anton je bil res fant, tako moški, da ga ni premotilo vsako krilce, da ga ni zapeljalo zvonko smejanje šegavih deklet, ki so se ozirale za njim in so hrepenele po njem. Anton je bil lepe, primerne postave. Zagoreli obraz je bil čeden, pod nosom so rastle brke, katere se je navadil pri vojakih, iz oči mu je odsevala resnost in razum. O, kadar je pa kaj vzkipelo po njem, takrat so mu oči zažarele, takrat se je lesketala v njih strastna duša, neupogljiva, vse osvajajoča.

Vaška dekleta so sicer med seboj govorila, kako mrzel je Gornikov Anton ... Kadar dekleta sreča, ne ve, ali bi jih pogledal ali bi se obrnil v stran. Tako je trd, da se človeku smili ... V resnici so se pa smilile same sebi, ker se ta trdi Anton niti toliko ni brigal za nje, da bi se jim vsaj nasmehaval ali jih ogovarjal.

Tudi Lazarjeva Ančka je bila nekako huda in nevoljna, ker se ta Gornikov ni toliko smukal okrog nje — hčere bogatega kmeta — kakor so se drugi fantje iz vasi, katerih kar nič marala ni in jih je imela za norca.

»Tak štor!« je godrnjala Ančka po tihem, kadar je bil Gornikov pri njih na dnini, a se je vendar sukala najrajši okrog njega, posebno, kadar je začel »ta štor« govoriti. In tako se je nekoč zgodilo, da se je »štor« zmajal, da je začel po njem kipeti krvavi sok, in se je Ančka vsa ogrela zanj. Dopoldne so kosili fantje travo, popoldne so dekleta grabile seno in fantje so odnašali. Ančka je imela posebno piko na Gornikovega morda — se je hotela maščevati — pa je vedno le njega klicala za odnašanje.

»Anton, pojdi, boš odnesel!«

Gornikov je komaj čakal takega vabila in je vselej vzradoščen pridirjal do njenega kupa in ga odnesel. In ko ga je zopet poklicala k nagrabljenemu kupu, je prihitel, pa se ni takoj sklonil, ampak je uprl roke v bok in je z žarečimi očmi in z razburjenim srcem v prsih gledal Ančko, ki se je zgibala za grabljami. Njena lica so rdela od vročine in dela ... V tistem hipu je Anton pozabil na delo; to se je menda čudno zdelo Ančki in se je ozrla za njim ... In njegove žareče oči so jo razburile in zmešale.

»Kaj pa me tako gledaš?« ga je vprašala nekako osorno in uprla oči vanj.

Anton se je stresnil ob tem trdem vprašanju in sram ga je bilo, da je prebledel, a je vendar odgovoril nekako očitaje:

»Ali te ne smem?«

Sedaj je bila Ančka v še večji zadregi. Kar si je tolikokrat želela, se je sedaj zgodilo: Anton se ji je približal. Pa ji je vendar prišlo to tako naglo in nepričakovano, da ni vedela, kaj bi počela. Vse je v nji vpilo: »Glej me, glej me, kolikor hočeš!« Vsa njena duša je vriskala od sreče — in vendar se ni hotela kar tako izdati. Ozrla se je, če sta sama, in mu rekla: »Saj bi se bil že prej kdaj vame ozrl, pa si tak! ... Glej me, kakor hočeš.« 

Nato je stegnila zopet grablje za senom, ker se ji je zdelo, da ne more več gledati Antona, da bi ne videl, kako vroče ji je v glavo, kako ji utriplje srce, kako je razburjena.

Razburjen je bil tudi Anton, pa vendar se toliko odločen, da se je hotel prepričati, kaj misli ona, h kateri ga vleče srce. Zato jo je vprašal:

»Ančka, ali me imaš kaj rada?«

Zganila se je vsa preplašena.

»To me sedaj vprašaš, to, pa tukaj-le pri ljudeh, kjer ima lahko vsak grm ušesa? Anton, ti si neumen!«

»Ančka ...«

»Molči, ako ne, te česnem z grabljami. Drugič ti bom to povedala.«

Gornikov se je zadovoljno nasmehnil, njegova duša je zavriskala, vrgel se je na pripravljeni kup sena in ga nesel, kakor bi se igral.

Ej, kako je bil Anton naenkrat močan in lahek ...

In drugič mu je res povedala, da ga ima tako rada, kakor nobenega več na svetu, on je pa tudi imel samo njo rad, po tem, kar ji je tedaj razodel. To sta skrivala sama in sama vedela, dokler ju ni pogruntal Barbič ...

Barbič je naposled po številkah prišel do Gornikovih v Kozji rep.

»To si dejal?«

»I, rekel nisem, pa ti si to čutil ... Hehehe ... Za Ančko smrkaš!«

»Jaz, jaz? ...« je poskočil Anton, in vsa kri mu je pritekla v obraz. Jeza ga je obšla, da ni mogel gladko odgovoriti in je samo jecal, a naposled je vendar-le spravil iz sebe: »Kaj pa komu mari? To ni nikomur nič mari, pa tudi ti molči, če hočeš živeti!«

Jezno je gledal Barbiča in se tresel, stiskal pesti in škrtal z zobmi ... O, to ni bil več Tonček!

Barbič je resen nadaljeval:

»Ali bo mogoče vedno molčati ... Jaz sem vaju pogruntal, ko sta molčala, in pogruntali vaju bodo tudi drugi. Potlej bo pa vrag!«

»In če je res vrag ...«

»Ko bi bil samo vrag, naj bi bilo ... Toda tudi punce ne bo.«

»Bom videl.«

»Boš videl ... Fant, ubogaj me, pa to punco pusti! Ta ni za te, prebogata je, drugih se loti!«

»Nikoli!«

Fant se je zleknil vznak po travi in si z rokami zakril oči. »Anton umiri se in dobro premisli«, mu je velel starec in potem pripovedoval o Lazarju in hčeri ... Povedal mu je, kdaj je spoznal, da je ljubezen med njima in potem mu je razodel tudi svoje spoznanje, da Lazar nikdar ne bo dal hčere takemu nemaniču, — njegova koča in ograda ni nič — kakor je Gornikov Anton. Povedal mu je, kako misli Lazar: da bo moral biti njegov zet vsaj toliko, kakor kakšen general. Prosil ga je, naj odneha, sedaj ko je še stvar tajna in bi ne bilo nobenega govorjenja, nobene jeze in preklinjevanja, pa tudi nobenega posmehovanja. Da bi svojim besedam dal večjo veljavo, ga je spomnil, da sta si v rodu po očetu, menda že v petem kolenu, in da mu vest ne da miru, da mora odvrniti to sramoto od svojega sorodnika.

Anton ga je še precej mirno poslušal, samo včasih je udaril z nogo po tleh, kakor bi hotel nekaj streti. In ko je čakal Barbič odgovora, je Anton vstal in dejal:

»Jaz nisem vedel, da sva si midva v rodu. Prav je, da ste mi to povedali, vsaj vem, kaj vam odgovorim, ker drugače ne vem, kako bi se še menila ... Lejte, tam gori na zadnji veji jabolko prav na koncu ... Vidite, jaz sem tak da hočem ravno to doseči, kar želim. Ako bi si zaželel ono-le jabolko, počakal bi ga, da bi samo palo doli, ali bi ga skatil; in če bi ga ne mogel, mislite, da bi ga ne dobil? ...«

»Hehehe ... Ni gotovo!«

»Gotovo! ... Drevo bi podrl, da bi dobil jabolko ... Sedaj veste!«

»Hm! ... Ali fant, če bi pa drevo nate padlo?«

»Čeprav! ... Jaz nisem izmed tistih, ki pred vsakim plotom postoje in premišljajo, ali bi ga prelezli ali preskočili; jaz ga tudi poderem, ako je treba ... Tako, sedaj veste, da bo Ančka moja!«

Obrnil se je in šel v stran, a Barbič je dejal:

»Mene pa to res skrbi.«

»Mene pa prav nič ne in tudi vas ni treba. Pa tega ne pravite nikomur, prav nikomur, da si ne bodo ljudje po nepotrebnem belili glav.«

Po teh besedah je Anton šel proč. Zaželel si je somote, da sam premisli o vsem, kar mu je povedal tarec.

Barbič je pa dejal sam pri sebi:

»O, ta ti je stanoviten! ... Jaz nisem bil tak, pa tudi zanj bi bilo morda bolje, da bi ne bil. Hudo sta se zagledala, ta dva ...«

V.

Po južni je obsedel Rohne v senci za kamenito mizo pol košato jablano, da bi se malo ohladil in oddahnil, zakaj vroče je bilo, da je človeku znoj oči zalival. Pripovedoval je materi, kaj so delali dopoldne in poslušal njena navodila za popoldne, katerih pa navadno ni izvrševal.

Otroci so bili zleteli od sklede na vas, da se malo povaljalo po prahu ali pa zlasajo z drugimi. Ko je žena pomila sklede in pometla po kuhinji, je prišla tudi ona v senco. Potegnila si je ruto z glave, prepletala si kite in pripovedovala, kaj ji je povedala soseda, ko je prišla moke iskat na posodo.

Takrat je šinila po vasi Rožanka. Stara Rohnečka je pogledala za njo, ugibajoč, kam se ji tako mudi ...

Kmalu nato je nastal na vasi krik. Rohnečka je napela ušesa, nato pa dejala možu: »Ali slišiš?«

»Kaj pa je?« jo vpraša stara.

»Nekje se kregajo,« pove sinaha in posluša; a stara zajavka: »O, Bog nas varuj! ... Bog nam daj ljubi mir!« ter se prekriža in moli.

»Pri Lazarjevih je kreg, jaz dobro slišim,« pravi ona čez nekaj časa.

»Da se jim le ljubi ob tej vročini!«

»Ali slišiš, kako Lazar vpije — — — o, to živinče! — In nekdo joka — O, križ božji! ... Ona je tako pohlevna ženska. Le kaj neki imajo, tudi Rožanka vpije!«

Rohnečka je vstala in si dela ruto na glavo.

»Kaj greš menda pomagat?« jo vpraša on in se nasmehne.

»Gotovo jih pretepa Lazar. O, nesrečna Mica!«

»Kaj bo nesrečna! ... Je že jezik preveč iztegovala, da ji ga mora sedaj uravnati. Take ste!«

»Meni ne moreš nič reči ... Poglejmo kam pa Lazar tako praši?«

Rohne se je ozrl in videl Lazarja, ki je mahal po vasi, kakor bi ga kdo podil. Oziral se je v Rohnetovo hišo, da se je začelo Rohnetu nekaj dozdevati in je dejal:

»Pa ne, ko bi ga sedaj k nam neslo ... Veš, če si ti kakšno besedo prenesla!«

»Jaz nič ne vem ...«

Rohnečka je sedla nazaj, ker se je tudi nji zdelo, da gre Lazar k njim, pa je ugibala, kaj bi bilo.

In Lazar je res zavil k Rohnetovim.

»Kako zabodeno gleda!« zamrmra ona.

Lazar ni mogel precej izpregovoriti; stal je pred Rohnetom in ga gledal, kakor bi ga hotel pretakniti. Potem se je nekaj utrgalo v njem, stisnil je pest in zagrozil Rohnetu:

»Veš! To so ti naredil! ... Ti pa nihče drugi! Ti si ...«

»I, boter, kaj pa je?«

»Boter gori, boter doli, te sramote ti ne odpustim! ... Ti si mi tega človeka v hišo vrgel! Ti si me dal ljudem v zobe ...«

»Kaj pa kanižiš? Kaj ti je naš naredil?« se postavi Rohnečka, ko vidi, da je sama nedolžna.

»Jaz ga bom ubil!«

Grozeče je iztisnil te besede in Rohne se je prestrašeno odmaknil.

»Jezus! ... Zmešan je!! ... Zmešan je!« je zavpila Rohnečka, in stara je pritrdila: »Skoči brž po blagoslovljene vode, da ga panamo!«

»Nisem še nor, ampak ubil ga pa bom! Barbiča bom ubil ...«

»I, zakaj pa boter? I, zakaj? Kaj vam je naredil?« so izpraševali vsi trije, ko so videli, da niso v nevarnosti.

»In ti si ga mi v hišo vrgel! ... Ti si tega kriv! ... In tega ti ne odpustim ... Nikoli, pa boter gori ali doli ... Pa proč mi ga spravi, da ne bom videl več tega ...«

»I, kaj pa je naredil? Ali je vam kaj ukral? Sedite nu!«

»Vse po meni poka, da bi kar zdrobil vse, kar mi pride v roke ... Ko bi mi sedajle prišel pod roke ta Barbič, jaz bi mu že pokazal! ... Vi ne veste, kaj mi je naredil!«

»I, kaj je naredil?«

»Dejal je, da bo naša Ančka Gornikovega vzela, da bo Gornikov — iz Kozjega repa naš zet ... Gornikov pa naš!«

»To je rekel?«

»To, to! Sedaj se pa vsa vas smeje! ... O, ti zlomek stari, da si je to izmislil ... Pomnil me bo! ... »Ukaži«! Precej »ukaži«, da pridejo zvečer ljudje vkup ... O, jaz ga bom že sestradal!«

»Zakaj bi ukazoval?«

»Moraš! Zadnjič smo uganili, da pojde Barbič od hiše do hiše, danes bo pa druga. Danes bomo to odpravili. Barbič nas ne bo sramotil okrog.«

»Boter, pa veste, da je Barbič naredil te besede? Kaj bi bilo res kaj hudega, če bi bilo v teh besedah kaj resnice?«

»Uh! Uh! ...« zapiha in si seže v lase. »Pa ti to praviš, ti, boter! ... Ali ste se res zmenili?«

»Kaj se bomo zmenkovali? Mi bi še tega vedeli ne bili, ko bi nam ne prišli sami povedat.«

»Pa, ako vsa vas govori? In se smeje? ... In za menoj gleda ... Pa pravijo, da ne morem boljšega dobiti, kakor je Gornikov? O, prokleti ...« Grozil se je in žugal s pestmi.

»Jaz nisem prav nič slišal. Molčite, saj ni treba praviti, ako je kaj resnice. — Ako pa nič ni —?«

»Prav nič! ... Jaz bi vse zdrobil, ko bi je bilo kaj. Pa punca je rekla da ni. Saj sem ti tudi dal po grbi, da je kar zaječala, ko ni vedela precej, kaj sem jo vprašal ... Barbiča moram dobiti. Ta me bo pomnil, kdaj me je obrekel! ... »Ukaži«, tako ti rečem! ... Joh, Gornikov — moj zet! Sramota! Sramota! Moj zet — iz Kozjega repa!«

Takrat je prišla Rožanka, ki se je gredoč domov ustavila, videč Lazarja pri Rohnetovih.

»Viš, ti-le je rekel Barbič, da se naša punca in Gornikov imata,« je dejal Lazar.

»Le po lažniku! ... Le po obrekljivcu, ako ste možje!« je izpregovorila Rožanka v ognju.

»To ni bilo nič hudega!« meni Rohne.

»Tebi ne, je pa Lazarju pa nam, ki smo v rodu, ako nas kdo obreče.«

»Jaz se v take reči ne bom mešal,« reče Rohne nevoljen in vstane. »Meni niso nič mari! Boter, mene kar v miru pustite ...«

»Ne boš ukazal?«

»Ne bom!«

»Tako, ti me boš pustil na cedilu, mene, kmeta, pa boš pustil, da nas bodo imeli ljudje v zobeh! ... Ali si ti mož?«

»Ako nisem za vas, si pa preberite ... Kar smo sklenili, ostane. Barbič gre od hiše do hiše, ako imata vidva kaj, se sama domenita.«

»Vidš, Miha, sedaj imaš to za plačilo, ker si se tako potegoval zanj, da ste ga naredila za »moža«,« je rekla Rožanka.

»Kar sam si naredi pravico. Jaz bi Barbiča kar razčesnila ...«

»Saj ga bom tudi jaz!«

Lazar je videl, da ne opravi ničesar in je togoten odšel domov; Rožanka jo je tudi pobrala, toda gredoč je godrnjala: »Lej, človek božji, pa si pomagaj, ako te obreko ... Ubogi Miha, od sramote mora skoprneti! Saj še mene kar nekaj stresa ...«

Ta dan je bil pri Lazarjevih žalosten dan. Lazarica je vzdihovala in pripovedovala, da kaj takega ne pomni. Celo takrat ni bilo tako hudo, ko je bila svinja mlade požrla. Ko je bil oče vse od kraja pretepel, kolikor jih je bilo pri hiši, tedaj šele je bil zopet človeški, da je mirno dihal in govoril. Kaj takega, kakor danes, pa še ne! Oče je rentačil in se grozil Barbiču, da je bila Lazarica vsa prestrašena in je potihem molila in pošiljala iskrene vzdihe do svoje patrone: »O, sveta Marija, ti nas varuj nesreče! ... Samo danes naj Barbič ne pride blizu, pa bo že kako!«

Na Rožanko pa je bila jezna: »Oh, koliko zdražbe je ta ženska že naredila v naši hiši!«

Ančka je bila dopoldne zelo dobre volje, ker je že precej zjutraj govorila z Antonom. Obirala je okrog zelnika fižol in pela, pa je prišel mimo njen Anton. Tako je bila zamišljena v delo in zamaknjena v petje, da ga ni čutila prej, doji ni zatisnil oči. Prestrašila se je, da nabrani fižol kar razstresla; pa v tistem hipu ga je spoznala in dejala:

»O, grdoba, kako si me prestrašil! Izpusti me, da te bom videla.«

»Ali si kaj mislila name?« je vprašal Anton in ji pogledal v oči, potem ji je pa pomagal pobrati raztreseni fižol.

»Ti me tako vprašaš? ... Ti gotovo nič ne misliš name.«

»Jaz ne? Še kadar spim.«

»Beži, beži! Ko se spi, se nič ne misli!«

»Se pa sanja. Nocoj se mi je sanjalo o tebi.«

»Beži no!«

»In o meni.«

»Pa kaj? ... Sedaj sem kar radovedna.«

»Dobro! ... Ti si se jokala in tarnala: »Nič ne bo! Nič ne bo!« — da sem bil tudi jaz ves obupan in sem si mislil že nekaj nerediti. Takrat pa pride k nama, kakor bi bil iz neba pal ... kaj misliš, kdo?«

»I, kaj me tako staraš?«

»Barbič! Pa je dejal: — Kaj obupujeta, še vse bo dobro, samo sv. Antonu se priporočita. — Nato si ti precej pokleknila in molila, jaz pa nisem mogel upogniti kolen, da bi tudi molil in Barbič se mi je posmehoval, da me je kar jezilo. Ko sem se v sanjah tako mučil, da sem bil ves znojen, sem se pa zbudil.«

»Pa si molil potlej?«

»I, kajpak ... Sedel sem pa molil, da sem zopet zadremal.«

»U-jej! ... Zadremal! Pri taki reči, pa tako malo gorečnosti!«

»Bom pa še enkrat.«

»Jaz bom tudi molila. Da si mi le povedal.«

»Potlej bo pa kmalu.«

»O, Bog ve, kdaj pride tisti čas!«

»Bog ve, res!«

To so bile take misli, ki so pregnale veselost.

»O, ko bi bili naš oče taki, kakršni so mati!« je vzdihnila Ančka.

»Mati so že, mati. Z njimi bi se že govorilo. Toda oče naš, Kozjerepcev, ne morejo videti, zato ker ne premoremo toliko. Pa revnejši tudi žive.«

»Meni pa ni nič do bogastva ...«

»Ko bi te tako rad ne imel pa bi rekel: — Že ne sme tako biti, da bi bila moja — pa bi te pustil ...«

»O, jaz pa ne! Jaz bi šla za teboj ...«

»Tako, taka si ti!«

»Sv. Anton bo pomagal, le pogumen bodi!«

Ančka je že večkrat premišljevala, kaj bo iz njene ljubezni, in dostikrat ji je bilo tesno okrog srca, da bi bila najrajši jokala ... Antonovih sanj je pa bila kaj vesela, da si je mislila:

»Stara mati so vedno dejali: Sanje vselej nekaj pomenijo — in Antonove sanje so bile dobre in te gotovo dobro pomenijo ... O, k sv. Antonu bom tudi jaz molila, in obiskala ga bom v cerkvi ... Saj se še iz daljnih krajev potrudijo nesrečni ljudje k njemu, pa so tudi nama pomagal.«

Ta zavest jo je bila privzdignila, da je bila vsa srečna. Celo dopoldne se je zibala v svoji namišljeni sreči. Med jedjo je celo ugibala, kakšno jed Gornikov Anton najrajši je, in si je mislila: »Tako mu bom kuhala, kar bo najrajši imel!«

In kdove, kakšne misli bi bile še takrat prišle v njeno glavico, da bi baš tedaj ne pridirjala k Lazarjevim teta Rožanka. Ravno so bili odložili žlice in pomolili, ko je stopila na vrt in šla k mizi.

Teta Rožanka je bila sestra gospodarjeva pa je hotela imeti še precej oblasti pri Lazarjevih. Tudi sedaj se je podprla z rokama in je spustila oči po vseh — pa začela migati.

»Tako, taki ste! Taki! ... Po vsi vasi prej raztrobite, meni pa nič ne poveste ... Ali sem jaz zadnja v vasi, ker sem nevestina teta.«

Lazar jo je pogledal in zavrnil:

»I, kaj pa zopet otresaš in sanjaš o neki ženitvi, o kateri mi nič ne vemo!«

»O jejhasta! ... Tako, taki ste! Saj je prav, da vas je sram, saj vas mora biti sram, da dobite tako žlahto tam v Kozjem repu!«

Ančka je zardela, ko je začutila, kam meri teta Rožanka. Ta je pa opazila tisto izdajalsko rdečico in je zmagovalno zavpila: »Vidite jo, kako je rdeča! ... Še punco je sram, vas pa nič!«

Lazarica pogleda hčer, Rožanki pa pravi: »Si boš zopet kaj izmislila, kar ni res!«

Rožanka je poskočila, kakor bi jo bil kdo uščipnil.

»Tako, jaz si izmišljam, ako povem to, kar vsa vas ve, da bo Gornikov vaš zet!«

»Gornikov — moj zet?« poskoči Lazar. »Kdo je to dejal?«

Takrat je šinila Ančka v hišo in mati za njo.

»Vsa vas tako pravi, pa mora biti že res, in moje oči me tudi ne varajo. Sama sem opazila, da se nekaj snuje, pa bodisi da s tvojo vednostjo ali brez tebe. To pa rečem: Sramota je za vašo hišo in za celo žlahto, ako ne dobimo boljšega zeta, kakor je Gornikov Anton.«

»Jaz nič ne vem o tem. In pri moji veri, da ni nič res!«

»Nekaj je. Meni je Barbič prvi povedal, pa je menda tudi drugod, ker sedaj vsi vedo in sama sem opazila, da si Ančka in Gornikov pomežikujeta.«

»To je zlagano.«

»Če ti ničesar ne veš, pa dekle ve, ona ima gotovo Gornikovega ...«

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]