Ljudje v hotelu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljudje v hotelu
Stanko Janež
Izdano: Književnost 3/1 (1933), 80-82
Viri: dLib 3}
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Franci ni nič drugega na svetu kot ubog nameščenec v hotelu. Pride in vrši službo: na mize prinaša skodelice in jih spet odnaša, teka semintja in prinaša gostom pijače. To dela ves dan. Zjutraj pride, sc javi hotelirju, potem pa mora zmerom paziti, da so gostje čim bolje postreženi. Seveda, če pride kakšen gospod ali kakšna gospa iz višje družbe, se mora lepo prikloniti, potem mora pomagati sleči plašč in odložiti gospodu klobuk. To se vrši vsak dan in Franci je tako navajen tega, da mu pri vsem tem ni treba skoraj nič misliti. S hitrimi koraki odbrzi, se spet klanja, pozdravlja in vse gre gladko od rok. V njegovi glavi pa je vse polno lepih misli in sanj o bodočnosti, o tisti silni bodočnosti, ko bo sam – gospod hotelir. V njegovih sanjah vstajajo lepe, mogočne stavbe s petimi ali šestimi nadstropji, z balkoni in sijajnimi vrtovi.

Nihče ne ve, kaj ga čaka na svetu, si misli Franci. Svoj čas sem služil že marsikje, marsikaj sem doživel in se marsičesa naučil, kako je treba živeti na svetu. Bog ve, si pravi, nekoč se bo res moglo zgoditi, da bom sam svoj gospodar. Takole se bo vzdigovala visoka stavba pod nebo, sanja sam pri sebi, in na njej se bo z velikimi črkami blestel napis:

HOTEL »EVROPA«,

ali pa morda:

HOTEL »UNION«,

saj potem ne bo nič lažjega, kot izbrati si en lep naslov iz mnogih. Res da je zdajle samo ubog natakar, toda pomalem človek zraste. Čas ustvarja ljudi, biti natakarček res ni bogvekaj na svetu, si misli Franci. Vse je odvisno od časa.

Pride trenotek, samo kratek trenotek od večnosti in sedanji natakarček bo nekoč gospod hotelir. Na vse se mora človek pripraviti, si pravi in devlje na stran od svoje majhne plače. Čez deset let, še deset let, si misli. In spet nosi skodelice, se klanja in pozdravlja, spremlja goste do vrat in jih potem nalahno zapira.

Natakarica Pavla mu pomaga. Ne pomaga nič na svetu, človek mora iti služit in iskat svoje sreče. Mnogo jih je po pivnicah, po beznicah, povsod se smehlja sreča, doma je dosti otrok in biti natakarica v hotelu je že kar precej na svetu. To ni nič hudega, če mora človek čistiti žlice in vilice in paziti, da so mize lepo pogrnjene z belimi prti. Tako imenitni gospodje prihajajo sem, si misli, in vsi so tako prijazni; kdo na skrivaj pomežikne ali jo prime za belo roko in jo prime za mehko bradico in ona se mora zares od srca nasmejati tem imenitnim gospodom. Saj kaj takega ni bilo nikoli doma: oče se je le redkokdaj poigral z njeno roko. Marsikdaj je morala bosa v gostilno po četrtinko vina in ko se je vrnila, je imela noge pobite od kamna; in zdaj je natakarica v hotelu.

To ni prav nič posebno velik hotel. Nekoč je bil popolnoma nov, a z ljudmi je že tako – viharju časa ga nihče ni mogel več oteti. Zelo se motite, če mislite, da bo res kdaj kaj iz te stvari. Zdaj je to zelo star hotel, eden tistih hotelov na svetu, kakor jih vidite zmerom in zmerom po predmestjih sveta: razbiti, polomljeni stoli, škripajoče mize in prepereli zastori na oknih. Tu je neskončno malo solnca, premalo za tako brezupno star hotel. Vse stvari so polne čudnega, zlomljenega brezupa, vse stvari so tako polne hrepenenja, vsi ti polomljeni stoli, vse škripajoče mize, vsi prepereli zastori na oknih kričijo svoje blazno pričakovanje. Preveč gorja je tu v teh žalostnih stvareh. Morda pa je ta hotel čisto pred našimi očmi, sredi mesta in morda je že marsikdo od nas bil njegov gost, saj smo skoraj že vsi pozabili na to in bomo danes ali jutri spet tam.

Franci računa in pregleduje jedilni list. Natakarica Pavla čisti žlice in vilice in pospravlja; mlada je, sinje oči ima kakor riba in svileno mehke lase. Tako hiti z drobnimi koraki iz kota v kot, da gleda ves hotel za njo. Gostje prihajajo, vsak dan jih je mnogo, ob nedeljah največ. Pavla pa zmerom sanja o kinu in o filmih. Njena mati je perica in pere študentom, v mračni ulici nad železnico imajo stanovanje, oče pa je bogve kje po svetu in ga je sram vsega. Njen brat Ludvik je bil zasačen pri vlomilski družbi, ko so hoteli vlomiti v neko draguljarno, saj iz tega pač nikoli ne bo nastal kakšen roman, iz tega življenja bi mogel človek napisati komaj kakšno črtico »Ljudje v hotelu«.

Zjutraj pride tu pa tam kdo, takle človek mora biti res hudo lačen, morda se je od daleč pripeljal z vlakom in zdaj sedi tu sam za mizo in pije četrtinko vina. Zjutraj ob šestih ni nič posebnega. Tedaj se ljudje šele nekoliko predramijo iz sna. Ulice začno pomalem živeti, treba je napraviti ogenj in pomesti po sobah. Potem počasi poteka ura za uro in do desetih se človek že nekako prerine skozi čas, potem posije nekoliko solnce na dvorišče in natakarici Pavli od silnega hrepenenja zadrhti srce. Nekaj toplega se ji zgane v prsih in ko je vse pometeno in se po zidu igrajo zajčki, si prekriža roke na prsih, ali pa stoji pri vratih in gleda skozi okno.

Po ulici se priziblje debel gospod v kožuhu, z lovsko puško na rami, bržkone kak lovec, iz nahrbtnika moli zajčja glava. Za njim teče volčjak, vse je tako nevsakdanje, da zmoti človeku pogled. Potem gre vse mimo kakor v filmu: gospa s psičkom v naročju, najrazličnejše srčkane živalce, neki Dalmatinec krošnjar, neki Bošnjak s puranom pod pazduho, neki raztrgan fant teče po cesti, upije in prodaja časopise: »Jutro«, »Slovenec«, »Slovenski narod«. Pavla nato lahko nekoliko zamiži, da more potem spet odpreti oči in spet se pred njo vrti film: vojaki gredo, vojaki –. In vsi, kar je ljudi v hotelu, planejo k oknu. Potem priplava od nekod po zraku velik, črn klobuk: to bo najbrže kak izgubljen umetnik. Kot raztrgan film je življenje, si misli Pavla in bi šla rada v kino.

V prvem nadstropju stanuje vedeževalec Li-Lai, v sobi je vse polno krogov in zvezd, ogromno šestilo in najrazličnejše priprave za merjenje človeških usod. Same enačbe, sami iksi povsod. Ljudje zmerom prihajajo izpraševat za svojo srečo. Neprestano jih je mnogo v čakalnici, saj se vsem vidi na obrazih, da bi se radi sprostili in nekam ušli, ampak kakšenkrat bo že boljše in čakajo v čakalnici. Ko se ljudje vrnejo na ulico, so vsi bledi in prepadlih obrazov, tresejo se in so kakor grob. Nekaj hudega se je moralo zgoditi v njihovih dušah, vsem leži v obrazih neko pretenje, potem pa se spet vsakdo zagrize vase in utone v svetlobi ulice in dneva.

V zgornjih sobah stanujejo gostje. Poleg vedeževalca biva Rus, potem so še Anglež iz Manchestra, neki Francoz iz Lyona, Nemec iz Badna in še nekaj ljudi, sam bogvedi odkod. Detektivi zmerom skačejo okoli in iščejo neke sumljive ljudi. Na vsak način mora tičati nekaj v tej stvari, si misli Franci. V sosednji palači se nahaja poslaništvo in vse utegne imeti čudne zveze med seboj. Na nasprotni strani postavljajo delavci nebotičnik, nekaj se pripravlja, vse je odvisno od časa, si pravi.

Opoldne je hotel poln najrazličnejših ljudi vseh narodnosti. Z vseh strani sveta se pritepejo in čakajo na obed. Državni uradnički, delavci iz predmestja, študentje, šivilje, tipkarice, vsake vrste vlomilski tipi in delavke iz tovarne pletenin sedijo za mizami, zunaj čakajo brezposelni s skodelicami v rokah. Ko se odtrga prvi plaz in se umakne, plane drugi, nešteto je iztegnjenih rok, nešteto onemoglih rok, nešteto onemoglih krikov se izvija ljudem iz src.

Glad –.

Vsi morajo čakati, da pridejo na vrsto. Tako potekajo dnevi, tedni, zime in nekoč pride nova pomlad za človeštvo.

Nekega dne je vsem pri srcu kakor obešencem. Detektivi so nekaj odkrili. Policija nekaj sumi in vsi so iz ravnovesja. V nebotičniku so menda našli peklenski stroj. Rus je še pravočasno pobegnil v avtomobilu čez mejo. Vsi so zbegani in se ne morejo znajti na svetu.

Vse mesto je pod vtiskom strašnega dogodka. Ljudje beže in se skrivajo. Hotel je popolnoma izumrl. Polomljeni stoli, mize, prepereli zastori na oknih. Franci pripravlja jedilni list in si misli, da je samo natakarček. Pavla čisti žlice in vilice, pospravlja po hotelu in si misli, da je tudi natakarica že precej na svetu. Toda ljudi ni in jih ni. Hotel bo treba zapreti, tako ne pojde več naprej.

Zvečer igrajo v kinu najnovejši film, na plakatih piše:

LJUDJE V HOTELU,
100% zvočni film.
Nastopa prvič: MNOŽICA.

Franci in Pavla sedita prvikrat skupaj v veliki, temni dvorani in se čudita, da vidita na platnu toliko ljudi in tako sijajne Palače. Toda nazadnje je vse skupaj vrglo v zrak. Na platnu zableste velike, lepe črke: KONEC. Ko se ozreta, vidita, da sede okrog njiju ljudje, sami živi ljudje. To je čisto pametna stvar, si pravita, ko sta sama in potem vsa srečna odideta iz kina.

Kajti predstava je bila končana.