Ljudje od Soče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ljudje od Soče.
Matija Malešič
Izdano pod vzdevkom Stanko Bor.
Izdano: 1917, 1918
Viri: Ilustrirani glasnik, 1917 in 1918 (zadnji dve številki), letnik 3, št. 46, 47, 51, in letnik 4, št. 9, 10, 11, 12, 15, 13, 18, 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Razstreljeni most.[uredi]

Ko smo prišli koncem maja prvič v postojanke ob Soči, je lilo z neba, kot da se je oblak utrgal. Po opolskih stezah nam je drselo, da smo padali kot snopje, črna noč nas je ovijala v svojo črno haljo, da smo stopali na tiste pred nami in jih potezali s seboj na razmočeno zemljo; tisti za nami so prednje v gotovih presledkih maščevali. Glasno govoriti je bilo prepovedano. Kletvice in vzdihi so zamrli med stisnenimi zobmi in ustnicami. Neskončna pot v tej črni, črni noči, mučna negotovost je razdražila živce do nestrpnosti.

V naredko zasedeni postojanki se nismo spoznali, šepetaje je povedal poveljnik svoja navodila, kazal z roko v noč, razložil, kako si predstavlja obrambo; straže so tonile v črno noč, kamor je pokazal z roko, vedel ni nihče, ali buti v prihodnjem hipu ob drevo, ali mu spodrsne, da se zakotali po bregu navzdol, morda naravnost v Sočo.

Kljub nalivu smo čutili bližino Soče. Zamolklo je šumelo od blizu, se penilo in zaganjalo ob bregove ... — Kaj bi bilo, če ne Soča?

Soča voda ...

Kaj da sem topo in nemarno počenil v blato, ko sem storil vse svoje dolžnosti? Ali ne čuješ šumenja Soče vode, katero ti je včasi pričaralo opojno razkošnost v srce, donebesne misli v glavo ? Kako ti je bilo vselej pri srcu, ko so zapela slovenska grla večno lepo pesem »Soča voda je šumela ...« ? Kaj nisi vselej odložil Gregorčiča, preden si prebral »Soči«, zastrmel v daljavo in ti je tiho hrepenenje vstajalo v duši? Kaj se ne spominjaš, kako si si enkrat v takem hipu tihega hrepenenja razložil simbol Sočinega šumenja? Kolikokrat si si želel prisluškovati v tihi noči njenemu šumenju in misliti misli svojega srca, svoje volje, svojih ciljev! Kaj ti je danes?

Črna noč je ovila svojo haljo tako tesno okoli moje glave, da nisem videl ni roke, ki sem jo stegnil v noč; nisem videl vojaka, ki je počenil ob meni, nisem videl tistega, ki je stopil mimo mene in me oškropil z vodo in blatom; ničesar nisem videl.

Bližino Soče sem čutil — videl je nisem. Njeno šumenje mi je udarjalo zamolklo, temno in težko na uho. Ni me vzdramilo, tuje in pretežko in pretemno je bilo, da bi me ogrelo, da bi ga mogel razumeti, kakor sem ga razumel nekdaj. Moj Bog, šumenje Soče v jasnih nočeh, v mesečini — šumenje Soče v viharnih nočeh, v takih nočeh, kakor danes ...

Lilo je neprestano, nihče se ni več trudil, da bi se na kakršenkoli način ubranil mokrote. »Skozi kožo ne more ...« je šepnil nekdo in vsi smo mu pritrdili. Ker ni smel nihče prižgati vžigalice, nismo niti približno vedeli, v kolikem času smemo pričakovati belega dneva. Mislili smo da je že tri, morda zato, ker smo želeli, pa morda še niti polnoči ni bilo ...

V brezupno, črno noč je zaklical tuj glas v tujem jeziku.

Nihče mu ni odgovoril, niti zganili se nismo, kot da ne kliče nas.

Glas je vprašal v slabi nemščini, kje je kdo?

Nihče mu ni odgovoril.

Glas je zaklel v mažarščini, potem smo čuli, kako so se pogrezali čevlji v vodo in blato in se bližali.

Nihče ni vprašal, kdo se bliža, le glave smo malo dvignili. Hrvaška in mažarska kletvica je izzvenela istočasno v noč, ko je zagazil prišlec na enega vojakov.

»Zakaj se ne oglasiš?« je vzrojil prišlec v slabi nemščini.

»Kaj ne paziš, teslo!« se je jezil pohojeni,

»Ali je kak častnik blizu?« je vprašal prvi.

»Kaj pa je?« sem se oglasil.

»Laškega ogleduha sem ujel!«

Postali smo pozorni.

»Kje pa je?«

»Tu, vklenjenega sem pripeljal!?«

»Tak stopite vendar bliže z njim!«

Številne stopinje so zabrodile po mlakuži, dokler ni vprašal glas v slabi nemščini od čisto blizu, kje sem.

Bulil sem v noč, ali videti nisem mogel ničesar, ni ogleduha samega in njegovih gonjačev.

»Kje ste ga ujeli?«

»Tu doli čisto ob Soči. Skozi žične ovire se je splazil, si ogledal natančno vse naše strelske jarke in obrambne naprave, potem je tekal ob Soči, ko da išče pripravnega mesta, kjer bi jo preplaval. Prav gotovo ima na oni strani pomagače, ki čakajo nanj in njegovih znamenj, zakaj parkrat je zaklical v čudnem jeziku čez vodo!«

Pripovedovanje mažarskega korporala je vzbudilo veliko pozornost.

»Kako pa govori, ali samo laško?«

»Nisem razumel ni ene besedice njegovega blebetanja. Morda je res laško.«

Poklical sem korporala, ki je znal laško kot svoj materni jezik. Komaj sem spregovoril prve besede v hrvaščini — z mažarskim korporalom sva tolkla nemščino — sem čul, kako se je zganilo v blatu za korporalom. Tih, plah in negotov glas je zajecljal: »Gospod ...«

»Kdo to govori?« sem vprašal osupel.

»Jaz, gospod, jaz revež ...«

»Ali to govori ogleduh?« sem vprašal mažarskega korporala. »Da!«

»Ni treba korporala, ki zna laško! — Ti govoriš slovensko?«

»Slovensko!« se je čul glas iz teme.

»Pa le kako si se mogel prodati za Judeževo službo, le kako si se mogel ponižati do tako podle službe, do ogleduštva?«

»Jaz — do ogleduštva?« Mož se je premaknil z mesta, da je brizgnila voda in blato do mene. Glas je nekoliko zvišal, v njem je zvenelo tiho trepetanje in prikrito ogorčenje.

»Saj so te dobili, ko si hotel preko Soče in si klical na ono stran! Kaj pasi se plazil skozi žične ovire in po strelskih jarkih?«

»A, zato ...« Bridko mu je prišla beseda iz ust, potem se je zopet zganil in stopil korak bliže, menda na korporala, ker ga je ta pahnil nazaj. »A, zato, zato torej so me vklenili ko razbojnika in me vlačite okoli.« Prenehal je za hipe, nato je zakričal z obupnim glasom: »Ogleduštva me dolže, ha, ogleduštva ...«

»Ne vpij! — Pustite ga!« sem rekel korporalu, ker sem slišal, da se pripravlja, da bi ga udaril.

»Ha, saj je vseeno! Le udari, le udarite po ogleduhu, le bijte ogleduha ... ogleduha ...«

»Kaj niste krivi?«

»Jaz ... kriv ... ogleduštva ...?«

»Kaj ste potem delali ob Soči? Kaj ste klicali na ono stran?«

»Sem že ogleduh, kaj pa sem, če ne ogleduh, ker sem se splazil po strelskih jarkih in skozi žične ovire do Soče in klical tja na ono stran? Ogleduh, ha, ha, ogleduh ...« Tako trpko je izrekel te besede, da se mi je smilil.

»Torej niste ogleduh! Kaj pa iščete ob tej uri in v taki noči ob Soči?«

Molčal je. Njegovega obraza nisem videl, vendar je moral biti boj, ki ga je bil sam s seboj, težak. Da ni kriv, sem bil prepričan. Ali bi drugače izgovarjal s tako trpkostjo besedo ogleduh, ali bi molčal, ko bi se lahko na dolgo in široko zagovarjal?

»Povejte vsaj, odkod ste doma? Ali iz te vasi, ali tu blizu kje?« se silil vanj poizvedovaje.

Počasi in mirno je začel, dasi mu je glas še vedno trepetal: »Da ni noč, bi vam pokazal belo hišo na oni strani Soče. Povprašajte po vsej dolini, vsako dete vam bo povedalo, da je moja, ne, da je mojega sina, ki je nekje v Galiciji. Pred štirimi dnevi sem oprtal tovor z obleko na rame in ga ponesel k sorodnikom v hribe na tej strani Soče, ker so ljudje govorili, da ne bo varno ostati na oni strani; ko sem se vrnil, da odnesem še en tovor in vzamem deco in mlado in ženo s seboj, je bil most razstreljen. Most razstreljen, Soča nas loči ... Na oni strani mali otročički, moja žena, sinova žena — jaz tu, jaz tu in ... in ogleduh ... ogleduh ...«

»Razvežite ga! Alo, četovodja, kar z bajonetom mu prerežite vrvi!«

Moj četovodja je odrinil mažarskega korporala in naglo prerezal možu vrvi na rokah.

»Jaz vas ne smem na lastno odgovornost izpustiti, ali prav gotovo vas izpuste, ko le ena priča iz vasi pove, da je res, kar ste izpovedali.«

Mož ni odgovoril.

»Četovodja, vodite moža do bataljonskega poveljništva, ta korporal s svojo stražo gre z vami, ali poveljnik ste vi! Razumeli?«

»Da! — Naprej, za mano!«

Po brodenju po blatu sem sodil, da se oddaljujejo.

»Prav gotovo vas izpuste!« sem rekel odhajajočemu možu. Odgovoril ni.

»Le tako povejte, kakor ste meni povedali, pa bo vse dobro!«

Ni se oglasil.

»Kaj vam je lažje hoditi, ker niste zvezani?« — Molčal je.

Koraki so se oddaljevali in ginili v črni noči ...


II. Žena s skrbjo.[uredi]

Prebujenje na tisti praznik presv. Rešnjega Telesa je bilo kaj čudno. V jutranjem poluspanju sem se dobro zavedal, da je ta dan Telovo, čul sem, prav dobro in razločno sem čul, da pokajo na Ljubljanskem gradu topovi, da tako pokajo, da se trese hiša, v kateri spim. In ta grom topov me hoče za vsako ceno vzbuditi. Vzbuditi me hoče danes, na Telovo, na praznik, ko je zopet en dan, da jo — petošolec — malo dalje potegnem in se naužijem vsaj do osme ure sladkega jutranjega spanja. Ne boš in ne boš! In če še tako poka, ne dam se vzbuditi, nočem odpreti oči — to mi je bilo zlasti tokrat prav jasno, kadar me je kak pok kar potresel v postelji in ni dosti manjkalo, da nisem spregledal. Trdovratno sem stiskal oči in negoval misel, da je še dolgo, dolgo do časa, ko bo stopila gospodinja k postelji in me poklicala.

Nekdo je naenkrat silovito potrkal na vrata.

Stresel sem se in odprl oči.

Za božjo voljo, kje pa sem? Saj ni to moje študentovsko stanovanje v Ljubljani.

Udarilo je blizu hiše s tako močjo, da se je zazibala postelja ko zibelka.

Kje sem vendar?

Sunkoma so se vrata odprla na stežaj, sluga je planil v sobo.

Saj res, na vojni sem, ob Soči sem ...

»Gospod praporščak ...«

»Kaj pa je? Kak pa si ...«

»Topovi razbijajo ...«

»Saj jih čujem! Kaj pa je na tem, saj so vendar naši!«

»O, naši!? ...«

»Pa niso sovražni?«

»Niti eden naš se dosedaj ni oglasil!«

»Ti!?« Sklonil sem se na postelji in zazijal vanj. Torej so vendar začeli, torej so že prišli do sem? Ko sem pred tremi urami legel spat, je vladal zunaj grobni mir.

»Najbolj streljajo na naš odsek ...«

Strahovito je poknilo blizu hiše, skoro sem padel z roba postelje na tla, tako se je stresla.

»Hitro, hitro, hitro ...« sem govoril nervozno in se v naglici napravljal.

»Jezus križani ...« je zavpil pred vrati obupen ženski glas.

»Kaj pa je, kaj pa je ...« sem zaklical. Tako ves zmešan sem bil: to prebujenje, to presenečenje, vest, da streljajo na naš odsek, na moje ljudi najbolj, ta obupen, v srce in mozeg segajoči klic hišne gospodinje ...

»Jezus križani ...« Odprla je vrata, v naročju dojenčka, ki je jokal iz vseh svojih moči, nepočesana, v naglici samo površno oblečena, dvoje otrok se je je držalo za krilo. Dojenček je držal prstke desne roke pri ustih, z levo je krilil proti materinemu obrazu; ker ga ni mogel ujeti, je še bolj jokal; fantek in dekletce ob materinem krilu sta imela polne oči solz, vendar nista na glas jokala; krčevito sta se držala materinega krila, se stiskala k njej, skrivala glavici v njen predpasnik, pa ju zdajinzdaj zopet odgrinjala in plaho pogledala na materin obraz.

Izraza na obrazu te mlade matere v tistem trenutku ne pozabim nikdar. Ali je bil obup? Ne, obup menda ni bil, ker obup bi ne vdihnil v oči, ki so ostale suhe, takih pogledov opore iskajočih, v skrbi za deco plahih in begajočih od dece do mene in od mene po vseh kotih sobe.

Nosnice so ji drhtele, okoli usten se je zarezala ostra, bolestna črta. Ali so to lica tiste žene, ki jih je včeraj oblila zdrava rdečica, ko mi je pripovedovala o svojem možu v Galiciji in da hoče iz ljubezni do njega in dece vstrajati na domu, pa naj pride kar hoče? Danes so upadla, bleda, z zelenkastim dihom navdahnjena. Ne, ni obup, kar izraža njen obraz, popolna onemoglost je, nemoč pomagati deci; prenaglo se je zgrnilo to gorje na njo in pregrozno, da bi se umirila sama. Tako sama, tako sama na sebe navezana, mož nekje v Galiciji ...

Pretresel me je prizor, da sem za hipe pozabil nase in mi je sluga — tudi ves osupel — zastonj ponujal posodo za umivanje.

»Kaj pa je ...« sem zajecljal, »pa ni ...«

»Kaj naj začnem, križani Bog ...?« Stopila je korak bliže in iztegnila roko, na kateri je držala dojenčka.

» ... pa ni matere kaj doletelo, da ste tako zbegani?«

»Mati so šli na pašo, preden so začeli streljati. Čujte, tam gori v košenico največ streljajo, kjer pasejo živino. O, ko bi vsaj oni bili doma ...«

»Vsaka granata ne zadene, si bodo že poiskali kako zavetišče; ko preneha streljanje, pridejo domov.«

Zunaj je votlo bobnelo, vsak udar granate je rodil po dolini stoteren odmev, kakor da udarja grom v sredo doline, se tu razkraja v pohlevnejše bobnenje, ki obišče vsak kotiček doline. Spomnil sem se svojih ljudi, naglo vrgel v pergišču vode na obraz in potegnil z oteračo po njem.

»V sosedovo hišo je zadelo, odbilo en ogel, sosedovi so bili doma ... ničesar ne vem ...«

»Če bi vsaka zadela, kje bi že bili mi, kajne Ivo ?« sem rekel ravnodušno.

»Druga je udarila na pot pred našo hišo, šipe je pobilo, v sobo in vežo je nametalo vse polno kamenja!«

»Vidite, kako se človek vsega privadi, mene niti vzbudilo ni, dasi je tako blizu udarilo!«

»Kaj bilo i meni, da sem sama?! Ali ti ... ti ... ti otročički, ti črvički ...« Njen glas je bil tako obupen in v srce segajoč, da sem prenehal z zavezavanjem čevljev.

»Saj ne bo tako hudo! Verjemite mi ...«

»Ena je udarila v sosedovo hišo, druga na pot med sosedovo in našo, tretja bo v našo ...«

»Tak pojdite vendar, kaj bi bili tako malodušni ...«

»Poglejte jih ...« Še en korak je stopila bliže, dojenčka je prijela z obema rokama in ga pomolila predme, sinčku in hčerki je odkrila glavici, da sta morala zreti v mene.

Nervozen sem bil do skrajnosti, skočil sem na noge in vrgel bluzo nase.

»Ti dve granati sta nevede in nehote zašli v vas! Kak dobiček pa naj imajo, če bi vas tolkli? Vse so namenjene nam, zato ste lahko brez skrbi ...«

»Brez skrbi ...« je vzdihnila skoro pikro, razočarano pritegnila dojenčka k prsim in dovolila, da sta si večja dva zakrila glavici z njenim predpasnikom. »Brez skrbi ... brez skrbi ...« je ponovila kot zgubljena in sama zase.

Bolelo me je, da ji nisem mogel reči ni ene tolažilne, tešilne besedice. Molčal sem in zapenjal bluzo.

Tedaj je udarilo čisto blizu hiše, tla so se nam zagugala pod nogami, šipe na oknih so zašklepetale, ena se je ubila; udar je bil tako silen, da sem se opotekel.

»Kristus ...« je jeknila gospodinja in pritisnila dojenčka k sebi.

Ko sem začutil, da se mi tla pod nogami več ne majejo, sem se ozrl na njo. Vsa prepadena je bila, oči so ji skoro malo izstopile, izza obrvi je vstajala rdečica. Gledala me je, kot da bi ji jaz edini na svetu mogel pomagati. Pogled — plah, obupen, grozen, milo proseč — me je pekel prav v mozeg. Zunaj je naraščalo bobnenje z vsakim hipom, dozdevalo se mi je, da treska najbolj na odsek, ki je bil izročen mojemu varstvu.

Prijel sem za kljuko.

»Iti moram, k svojim ljudem moram ...«

Ko blisk naglo je planila k meni in me prijela za roko.

»Ostanite ... nikamor ne greste ... gospod ... za božjo voljo ... moja deca ... Saj mi ni zame ... moja dečica ... Ostanite ... Kaj naj počnem? ... Marija ...«

»V klet pojdite, tam boste še najbolj na varnem! Jaz moram k svojim ljudem!« In iztrgal sem svojo desnico in odprl vrata.

Zastavila jih je z nogo.

»Ostanite ... svetujte! ... Ne, v klet ne grem ... Udari v hišo in nas podsuje ... to mojo dečico podsuje ...«

»Drugega sveta ne znam ... Bog naj vas varuje ...« Hitro sem smuknil skozi vrata, preskočil po par stopnic, šele na vežnih vratih obstal in se ozrl.

Obupen krik mi je udaril na uho, nje nisem videl. Pri srcu me je stisnilo, vendar nisem počakal, da bi stopila iz podstrešne sobice. Ko je stopil sluga iz sobice, sem se pognal v dir proti odseku, kjer so čakali moji ljudje name.

In ko sem se koncem vasi ustavil, da pogledam, kod bom varneje pretekel neporasteno košenico, sem začul iz vasi pretresljiv ženski jok.

Mislim, da je bila moja gospodinja ...

Brez pomisleka sem udaril po najkrajši poti v določeni odsek.


III. Razgovor.[uredi]

Julijsko popoldne; z vso silo se je vprlo solnce na naša podzemska bivališča in nas mučilo, kot da smo zaprti v parne kotle; zdajinzdaj je zasikal v zraku šrapnel in se razpočil kje v ozadju, zdajinzdaj je prižvižgala iz one strani Soče krogla in se zapičila v naša kritja; zevali smo od dolgočasja; nekateri so odvrgli gornje obleke, se zleknili po deskah na dnu strelskih jarkov in zahrkali, da so se jezili drugi, ki so hoteli v tej tišini pisati pisma; te slednje sem občudoval: Prosim, v taki sopari, da vse lije z nas, pisati pisma! Nekateri so si podpirali glave in topo zrli predse, na obrazih jim nisem mogel brati, da bi sploh kaj razmišljevali; straže pri strelskih linah so dolgočasno strmele na Sočo in nasprotni breg, ganile se niso, ves popoldan mi še ni nihče naznanil, da je opazil kaj sumljivega na sovražnem bregu; molčali smo vsi, govoriti se nam ni ljubilo.

Koračil sem po zveznem jarku, kar tako brez cilja in namena koračil, ker me ni vzdržalo na mestu.

Naš strelski jarek je potekal po koruznem polju, kolikor toliko smo bili prikriti očem sovražnih opazovalcev.

Zganila se je koruza, čul sem, ko je nekdo zamahnil z motiko in zasekal z njo v zemljo.

»Kdo je?« sem vprašal in obstal.

Od zelnika, ki je ležal sredi njive, je prišel star očanec; previdno je prijemal za koruzna stebla na desno in levo od sebe in pred seboj in se jih spretno in vešče ogibal, da bi oddaleč res ne mogel nihče opaziti, da se koruza giblje, da torej kdo hodi po njej.

»Jaz sem, gospod! Kaj pa je?«

»Bog ga daj, oče! Kar tako sem vprašal, mislil sem, da je kak vojak. Čudim se, da delate na polju. Kaj se ne bojite krogel?«

»Poglejte vendar, saj govorite čisto dobro naš jezik. Le kje ste se ga naučili tako dobro?« je rekel vneto, pokleknil na eno koleno, sedel na peto iste noge, objel drugo koleno z obema rokama in mi zrl veselo in dobrovoljno v obraz.

»Mati so me naučili!«

»Pa niste Slovenec?«

Vstal je, me začudeno pogledal, stopil korak bliže, sedel na rob jarka, da so mu noge zabingljale po jarku, sklenil roke na prsih in me začudeno in neverjetno gledal, gledal.

»Kaj pa naj sem, če ne Slovenec? Kaj je to kaj tako čudnega, če sem Slovenec, da me tako gledate?«

»Častnik ste!«

»No, in? Kaj mislite, da častnik ne sme biti Slovenec? Ali da Slovenec ne sme biti častnik?«

»Tega ne mislim, ali vendar se mi tako čudno zdi, ne, čudno se mi ne zdi, tako nekam se mi zdi ... no, le kako bi rekel? ... Vidite, pa mi ne pride prava beseda na jezik. Bom pa tako rekel: Neizrečeno sem vesel, da sva se sestala in se lahko po domače pomeniva. Bili so pri nas Mažari — besedice ni človek razumel, pa če bi dobil tolar za njo; bili so Nemci — saj niso tako govorili, da bi jih človek razumel, ki se baha, da zna toliko nemščine, da ga ne bi nihče prodal; tisti, ki so bili pri nas, bi me lahko prodali, tako čudno so zategali in vlekli in požirali besede; prišli so Čehi — dobro je delo človeku, da je vsaj semintja ujel in razumel kako besedo; prišli so Hrvatje — kar vesel sem jih bil, s temi se vsaj lahko razumem. Na, in med Hrvati dobim vas, ki vam ni treba še vsake besede opisati ali z rokami pokazati, kaj hočem. Pa bi ne bil vesel! Častnika more človek glede narodnosti najmanj poznati. Vedno govori nemško, naj bo Mažar, Čeh, Hrvat ali Slovenec, nemško govori. Če izreče par besed v drugem jeziku, recimo v slovenščini, jih izgovori s takim izrazom na obrazu in s takim naglasom, da se vidi, kako neljubo mu je, da mora v tem jeziku govoriti, da govori le prisiljeno v tem jeziku, ker ve, da ga drugače ne bo nihče razumel. Pa naj ne bo človek začuden, ali bolje rečeno, vesel, če najde med častniki Slovenca, ki sam pove, da je Slovenec!«

»Saj ni tako hudo, očka! Tisoče slovenskih častnikov je takih kot — recimo — jaz.«

»Kaj pravite? Tisoče slovenskih častnikov? Saj jih ni na tisoče! Morebiti jih niti tisoč ni! Slovenec ni rojen za častnika, bolje rečeno, ni mu dano biti častnik. Prerevni smo; kmet, ki pošlje sina v šole, ga ne bo dal v kadetnico, manjši uradniki tudi ne; večjih pa nimamo, bogatašev nimamo. Častništvo je lepo, a denarja požre, da je joj. Naša dolina je bogata, pa ne vem, če ima enega častnika, prerevna je vkljub svojemu bogastvu, da bi dajala državi častnikov.«

»Rezervnih je pa gotovo kaj?«

»Čakajte! Hm, ne vem, če bo kateri ... Veste, kmet je kmet, plug je plug, brana je brana, motika je motika; če prime kmet za plug, bo dobro oral, če prime grof tam od Dunaja, ki so mu že pri rojstvu prerokovali, da bo general, ne bo izoral ene brazde; če vlači z brano kmet, bo povlačil, če bi vlačil sin visokega uradnika z Dunaja, ki so mu pri rojstvu napovedali, da bo najmanj polkovnik, ne bo ganil z mesta; jaz kopljem z motiko, služil sem tri leta, pa je nisem privlekel do vsaj ene zvezde, moji sinovi, vsi trije vojaki-prostaki, dva sta padla, tretji je bogvekje, ker nič ne piše — motiko so zamenili za puško, s puško v roki sta oba padla — morda je i tretji — na sabljo niso mislili. Ob rojstvu sem jim prerokoval, najstarejšemu, da bo moj naslednik na domu, srednjemu, da bo vihtel kovaško kladivo, ali čevljarsko šilo in kopito, ali krojaško nit, najmlajšemu, da bo gospod, duhovnik seveda, če bo šlo po sreči, če ne sodnik ali profesor. In sem bil prepričan, da bo najstarejši umrl pri motiki, hočem reči pod rodno streho, ko bo prišla njegova ura; da bo srednji umrl v trgu, kjer si je kupil hišico in pridno delal svoje rokodelstvo; sem mislil, da bo najmlajši učen gospod in spoštovan župnik kje v bližini, drugače čislan uradnik v trgu, ali celo v Gorici ali Ljubljani; na, pa o starejšem ničesar ne vemo, je-li še živ, ali je mrtev; drugi je mrtev; najmlajši, ki je obesil šolo na klin in bil pisar pri trškem notarju, je tudi mrtev. Z Dunaja je prišel ukaz, in so šli, in so padli ... Kje so padli, ve sam Bog, jaz ne ...«

Otožne so bile njegove zadnje besede. Ko je nehal, se je — kakor da je pozabil, da govori z menoj in da mi je še dolžan razviti misel o kmetu, plugu, brani, motiki in grofovskih sinovih od Dunaja in uradniških z Dunaja do konca — se je zgubljeno ozrl na Sočo.

Misel, ki jo je začel razvijati, me je mikala, ali ko je začel proti koncu uhajati s tira in zapuščati nit enotne zasnove, sem ga pozorno motril; v začetku sem mislil, da govorim s kmečkim modrijanom, ki vse bolj ve kot drugi ljudje, pa žanje za to le posmeh; pozneje se mi je vsiljevalo vprašanje, ali ni bil morda vrsto let župan, ali vsaj občinski odbornik; proti koncu, ko je začel govoriti o svojih sinovih in tako naglo opustil pravo nit svojega pripovedovanja, se nisem mogel ubraniti prepričanja, da ga je žalost za padlimi sinovi tako prevzela, da začenja vsak razgovor s trdnim namenom, končati ga s pripovedovanjem o sinovih, da razplete misel, pa je ne izpelje, ker pride prezgodaj na sinove.

Smilil se mi je. Zrl sem mu v obraz in čakal, da zopet reče kako besedo. Da bi jaz začel, mi ni prišlo na pamet, ker menda nisem vedel, kaj naj rečem. Po predolgem, mučnem molku, sem vendar moral izpregovoriti: »Morda pa nista oba mrtva! In najstarejši gotovo ne, če niste dobili uradnega naznanila. Bogve, kaj ima, da ne piše! Bo že zopet pisal! In potem bo zopet dobro!«

»Ne bo pisal,« je rekel trdovratno, »ker je mrtev.«

»Kaj bi tako govorili! Vsak dan berem v časopisih, da se je ta in oni oglasil po tolikih mesecih iz ruskega ujetništva. Ali mislite, da se vašemu najstarejšemu ni moglo kaj takega pripetiti?«

»Mrtev je, tako mi nekaj pravi, in vem, da se ne motim. Ko ni bilo od najmlajšega tako dolgo časa pisma, sem slutil, kaj to pomeni. Ravnoisto in ravnotako kot sedaj mi je vedno pravilo: Mrtev je. In je bil res mrtev. In o srednjem ravnotako. In je bil res mrtev. In o najstarejšem ravnotako. In je mrtev. Vam to povem, doma si ne upam, da, doma moram celo sam delati upapoln obraz in tolažiti ženske z besedami, ki ste jih vi povedali prej. Ničesar ne dam na te in enake besede tolažbe, ničesar, prav ničesar, ni pol piškavega graha, zoprne so mi, sovražim jih, ker tisti, ki jih govori, ne ve, kaj govori, ne pomisli, komu govori. Ne pomisli, da jih govori očetu, ki je bil ob rojstvu vsakega sina srečen do zvezd, tako srečen, da ni niti umeti mogel, da je resnica, da živi na svetu bitje, ki je izšlo od njega, v katerem se pretaka kri njegove krvi. Kdor bi čutil, kar sem jaz čutil do svojih sinov, bi mi ne rekel besedice v tolažbo. Molčal bo, molčal, zakaj njegova beseda je manj kot pena na Soči.«

Ker nisem vedel, kaj naj rečem, sem molčal.

»In vendar,« je nadaljeval po kratkem molku, »čudno je to in nikdar ne bom razumel, kako je to, da govorim ženi in mladi doma iste besede, kot ste jih vi prej, in ju tolažim z ruskim ujetništvom. Jaz, jaz to delam, tako govorim, jaz, ki bi najrajši ...« Hipoma je prenehal, obrnil pogled na Sočo in molčal precej časa.

Meni je bilo nerodno.

Ko se je zopet ozrl name, me je gledal nekam tuje in začel z malomarnim glasom: »Vidite, to je tisto o sablji, ki jo častniki, in o puški, ki jo nosijo naši kmečki sinovi. Kmet je kmet, plug je plug, brana je brana, motika je motika, grofovski sinovi od Dunaja so grofovski sinovi od Dunaja in generali, sinovi visokih uradnikov z Dunaja, so višji častniki ...«

Napeto, skoraj izzivalno me je gledal.

Čakal sem, da nadaljuje.

Z mehkim glasom je nadaljeval: »Vse naj bi bilo, božja volja je, samo ko bi vedel, kje so padli, kje so pokopani. Kri moje krvi, meso mojega mesa je položeno nekje v širnem svetu v zemljo, pa ne veš, kje. Kaj vem, kako je to, da me v teh težkih časih ne obvladuje nobena želja silneje kot videti enkrat tiste tri male gričke, tiste tri male prostorčke v širnem svetu, kjer počivajo moji sinovi! Prodal bi svoj delež, ki ga imam izgovorjenega pri hiši, in bi poromal. Kaj mi delež pri hiši, saj se ne bi vrnil! Poleg enega izmed treh bi legel...

Ne vem, poleg katerega ... Ne vem, na grobu katerega bi mi počilo srce ... Vse tri sem imel rad ...«

Nisem si upal gledati mu v oči, ker sem po glasu sodil kaj se godi v njegovem srcu, solz pa ne morem videti. Zrl sem na Sočo.

»Samo da vem kje, samo da vem to edino ... Pa niti tega ne vem ... Šel bi ... V popotno torbo in v žepe bi ne nasipal brašnja za na dolgo pot, zemlje, naše zemlje tu od Soče bi nasipal v torbo in žepe in jo ponesel s seboj ... V torbi bi bila zemlja z našega pokopališča, blagoslovljena z vodo, v vsakem žepu bi bila zemlja z ene naših njiv, blagoslovljena s potnimi kapljicami, ki sem jih potil zanje, za vse tri ...«

»In razgrnil bi vsak griček od treh, jamico bi izkopal vanj in položil v njo zemlje z našega pokopališča in zemlje z naših njiv in jo zopet zagrnil. Da, zagrnil bi jamico s tujo, mrzlo, hladno zemljo, v kateri počivajo, da ne bi naši gorki, mehki v tujem svetu škodoval ne dež, ne mraz ... In pri enem grobu bi omahnil, bojim se samo, da pri prvem, in bi druga dva ne bila deležna zadnjega pozdrava in blagoslovljene zemlje od Soče ...«

Po jarku je prišel četovodja in mi naznanil, da opažajo straže sumljivo gibanje v sovražnih jarkih na oni strani Soče. Menda delijo menažo. Kaj zapovedujem? Če ne bi hotel sam pogledati!

»Oče, iti moram. Še se bova videla. Z Bogom!«

Podal sem mu roko, ki jo je obdržal v svoji in me pridržal.

»Kaj morem ostati doma, kjer je sam jok, kjer moram govoriti besede, ki so mi zoprne in jih sovražim? Vselej gledam, da se čimprej izmuznem in poiščem mesto, kjer sem sam s svojimi mislimi in svojo tugo. Po dnevu sem na polju varen.«

»Pred ženskami pač, ali ne pred kroglami. Varujte se, pazite! Kaj bodo ženske same brez vas?«

»Ha, kaj krogle! Kaj je krogla v primeri s tem, kar kljuje in peče in žge tu notri — pokazal je na srce — in me preganja ...«

»Vseeno, varujte se, radi ženskih! Vsaka bol se s časom omili, tudi vaša ...«

»Tudi moja ...« je izrekel trpko, se suho in prisiljeno nasmehnil, izpustil mojo desnico, skočil na noge in odhitel po koruzi v smeri proti zelniku.

Zrl sem par hipov za njim. Nič več ni oprezno in veščaško prijemal koruznih stebel na desno in levo in pred seboj. Pot, po kateri je šel, je bila natančno zarisana in na daleč lahko opazljiva, tudi sovražniku na desnem bregu Soče lahko opazljiva. Kakor da je pozabil skrbeti za svojo varnost, je šel.


IV. Kosca.[uredi]

V jutranjem svitu nisem še dobro zaprl oči, ko je začel nekdo razbijati po vratih moje podzemske vile. Prestrašeno sem planil iz polspanja na noge in vprašal, kdo je in kaj hoče.

Straža je naznanjala: Dva možakarja kosita seno na oni strani Soče, tik ob železniški progi, blizu tistega predora, ki leži našemu odseku nasproti; naj vrag verjame, da sta kmeta iz vasi na oni strani Soče, straža je prebrisana in pregleda i take najzvitejše sovražne namene; laška vojaka sta, kmečko obleko sta oblekla in šla na košnjo, samo da bi mogla podnevu in neovirano in od kar najbližje ogledati naše postojanke in poročati višjim poveljstvom in topništvu; saj ni treba, da bi vstajal radi take malenkosti, samo dovolim naj, da jima na lepem in mirnem pošlje dve svinčenki — in mirna Dalmacija.

Vzel sem daljnogled in odhitel v strelski jarek.

Res, dva možakarja kosita tik ob progi, blizu predora. S prostimi očmi vidim vsak zamah kose, vidim, kako meče kosa odrezano travo v red, vidim, da sta moža oblečena v kmečko obleko, delavske hlače, belo srajco, na glavi širokokrajni slamnik. Kakor gibljeta pri košnji z zgornjim životom, bi sodil, da je eden čisto mlad, drugi precej v letih.

Nastavim daljnogled na oči.

Mlad fant je eden, stavim, da jih niti šestnajst nima, Ravno je nehal kositi, porinil slamnik nazaj, si otrl z rokavom srajce potno čelo, izvlekel brus iz tobolca in začel brusiti koso. Pogled je uprl na ta breg, na naš strelski jarek. Brus pleše kot igraje in kot sam od sebe po kosi, on pa zre, zre na to stran, kot zamaknjen. Razločno vidim njegov mladi obraz: rdečeličen, brez mahu pod nosom, ali si samo domišljujem, ali pa res opažam, da zre otožno na to stran.

Kaj strmiš na to stran, fant? Kaj gledaš na naš jarek, kakor da vidiš na tej razrvani zemlji nekaj, kar ne more iz tvojih misli, nekaj, kar je kot težka sanja, ki si jo sanjal temno, da si bil ves premočen, ko si se vzbudil? ...

Starec kosi, kosi, kosi, se ne ozre ne na desno, ne na levo, ne na fanta, ne na našo stran. Star je, to kaže zguban obraz, votline v njem, v katerih tožijo oslabele oči, sključena postava, ki se mi dozdeva pri vsakem zamahu kot zverižena.

Starec kosi. Kot da ga ne briga, da kosi med dvema strojema, sestoječima iz stotin in stotin živih bitij — celota je stroj — ki hočeta drug drugega uničiti. Ko ga gledam in gledam in mislim na ta strahotni stroj in mislim, kako segajo nožje stroja na tej strani Soče na ono stran, kako pohlepno sika stroj na oni strani, bruha iskre, tuli, rjove in izteza svoje železne, ostro nabrušene roke na to stran, ko ga gledam in mislim na strahotni stroj, mi je tesno pri srcu. In že zazveni v ušesih rezek žvenket, ko da se je par nožev stroja na oni strani Soče dotaknilo nožev stroja na tej strani. Ha, pomisli, od morja pa gori do Krna na vsakem bregu naše bistre reke po en strahoten, zlokoben, velikanski stroj; stoteri parni kotli v obeh strojih — nasičeni vpliva — se hočejo razpočiti od prevelike napetosti, ker morajo proizvajati tako ogromne parne sile; jermenje v obeh strojih ropoče, železo tuli, nožje votlo bobnijo, se satansko režijo, segajo vedno dalje in dalje, so vedno bližje eden drugemu, na mestih so se že sestali, rezko butili eni ob druge in se mučijo, da pokažejo izbornost materijala, iz katerega so narejeni, da oslave tovarno, ki jih je izdelala. Sto in stotisoči nožev, ostro nabrušenih, na konicah z najhujšim strupom namazanih, si reži nasproti, se bližajo eni drugim, hočejo poskusiti svojo moč — za slavo tvornice.

In ti, starec, kosiš med tema dvema strojema ... Ali ne vidiš, ali ne slutiš nožev? Glej, vsak trenutek morajo trčiti skupaj, ravno v sredi si med njimi, zgrabijo te, razmesarijo, zmlinčijo, da ne ostane sledu o tebi ...

Hudo mi je zate; hudo mi je, da mi drgeče srce, ko da me je kdo zabodel in mi je dano samo še toliko življenja, dokler te ne zgrabijo noži in te raztrgajo; hudo mi je, da mi vstajajo mrzle potne srage na čelu, ko krvave; hudo mi je zate, kosec, najrajši bi skočil iz jarka in zavpil iz vseh svojih moči, da te opozorim in rešim. In če padem pri tisti priči mrtev na tla — vseeno, samo, da te opozorim in rešim, rešim ...

Ali glej, ne ganem se od strelske line, z daljnogledom v roki gledam nanj ...

Starec mirno kosi ...

Mislim, kako sem vrgel v mladih jutrih koso na ramo in odšel na travnik, in oče je šel in brat je šel. In danes so vrgli doma mati koso na ramo in šli osameli kosit na travnik — očeta ni, bratje smo na vojski. In kosijo mama, kot ta starec kosijo ...

Mislim, kako sem hodil po sočni Savinjski dolini, gledal kosce, prisluškoval petju kos, opazoval skrivljene hrbte koscev ...

Mislim, kako sem gledal kosce po zeleni Rožni dolini, otožen sedel na obcestni kamen in jih gledal, gledal, gledal, kot tebe sedaj, kosec od bistre Soče, kosec, kosca, nesrečna kosca, ki ne vidita nožev, ki se vama bližajo od obeh strani ...

»Ali naj streljam?« je nestrpno vprašal mož na straži. Iz nestrpnosti bi lahko sklepal, da je vprašal že najmanj desetkrat, pa sem ga vseh desetkrat preslišal.

Zdrznil sem se, naglo odložil daljnogled in ga pogledal. Ne vem in ne morem povedati, kaj je bral iz mojih oči, ali da me je široko zazijal, odprl usta in stopil korak od mene, vem.

»Poglej! In ... in — streljaj!« sem skoro zavpil in mu potisnil daljnogled v roko.

Slepo in naglo je ubogal. Dolgo časa je zrl na drugo stran, potem mi je molče podal daljnogled, potegnil puško iz strelske line in jo prislonil k nasprotni steni ...


V. Osamelo dekle.[uredi]

Ko mi je major natančno razložil, kako nalogo imam: prepeljati se z dvajsetimi možmi na ono stran Soče, zasesti skupino hiš — kar je notri sovražnika, pobiti ali ujeti — dražiti sovražnika, ga opozarjati in vleči nase, da poročnik trinajste, ki pride za mano, kolikor mogoče neopaženo pride do železniške postaje, v kateri se zbira sovražnik, in jo razstreli, pred jutranjim svitom mora biti delo dokončano in mi nazaj — ko mi je major vse to povedal in mi želel srečo na negotovo pot, sem vstal od mize in stopil iz hiše. Svežega zraka se mi je zahotelo.

Na pragu sem obstal. Mesečna noč, kakor so mesečne noči ob Soči: tihe, bajne, čarobne, da bi vzbudile v najtrdejšem srcu tiho melanholijo; blizu šume valovi naše reke in povzročajo v srcu plaho slutnjo; tik ob vratih popravljajo pionirji star, preperel čoln, mašijo luknje na njem, zalivajo špranje s smolo. Ali bo držal čoln? Ob steni nasprotne hiše leži, sedi, ali na mestu prestopa z noge na nogo dvajsetorica, ki gre z menoj. Nihče ne govori glasne besede, tiho, pritajeno šepetajo, tudi pionirji ne govore glasno, še udarcem kladiv hočejo dati kolikor mogoče tih odmev. Zdi se mi, da vlada v srcih vseh pritajeno, nemirno pričakovanje nečesa ... nečesa ... kaj vem česa?!

Namerim korake proti dvajsetorici. Tisti hip se izvije iz temnega dvorišča ženska postava, zavita v veliko ruto, in hiti s plahimi koraki proti meni. Radoveden obstanem.

»Gospod, ali greste vi na ono stran?«

»Povelje imam!«

Ruta ji zdrkne z glave. V mesečini zrem v lep dekliški obraz, ki je gledal dosedaj osemnajst, devetnajst pomladi, mesečina mu daje poseben sijaj in veča njegovo lepoto; ali je na tem obrazu vedno razlita tajna milina, ali si samo domišljam, ne vem; kodri, ki so se vsuli na čelo in senci, večajo izraz plahega pogleda, ki nemirno bega od mene na tla in odtod zopet na moj obraz.

Gledam, gledam ta obraz in se čudim, kaj hoče od mene, čemu ji bo, če ve, da grem ravno jaz na ono stran.

»Torej greste res vi?«

»Grem!«

»Povedala bi vam rada ... opozorila bi vas rada, da se ne prepeljite v bližini razstreljenega mostu. Soča je ravno ob njem hudomušna, iz vode molijo ostanki stebrov, čoln bi lahko zaneslo nanje in ga razbilo ... Poznam Sočo, z one strani sem doma ...«

»Hvala!«

Še vedno jo gledam začudeno. Moj pogled jo spravlja v zadrego, nemirno privija ruto k sebi, pogleda ne dvigne od tal, z nogo razmetava pesek na tleh.

»To sem vam hotela povedati, ker poznam Sočo. Z one strani sem doma.«

Večja kot prej je njena zadrega.

»Prav lepa vam hvala! Res ne vem, s čim sem zaslužil, da se toliko zanimate in toliko skrbite za moje in moje dvajsetorice življenje. Če gre po mojem, se ne prepeljemo blizu mostu, prav gotovo ne na gornji strani bivšega mostu, če dobim povelje ... hm ...«

Zmignem z ramo, nalašč sem povedal na dolgo in široko, ker vidim, da mi ni povedala, kar mi je hotela povedati. Dviga glavo, zato preneham sredi stavka.

»Ne, ne, ne smete na gornji strani blizu mostu! To bi pomenilo ... to bi bila vaša ... ne, ne blizu mostu ... Jaz vem, kje bi bilo najprimernejše mesto ... Tam, kjer se izliva potoček v Sočo ... Verjemite mi, poznam Sočo, z one strani sem doma ...«

»Z one strani ste?«

»Da, z one strani! Ko se je zvedelo, da bo vojna, so me poslali mati na zvit način na to stran ... Sovražni vojaki ... mlada dekleta ... to sem po ovinkih čula ... Rekli so, da pridejo za mano, pa so razstrelili most ... njih ni na tej strani ...«

Ne, nikar ne jokaj, dekle, prosim te, ne jokaj! Ne morem videti solz, zlasti tvojih ne bom mogel videti! Kaj hočeš od mene? Ali naj pozdravim mater, če jo slučajno vidim? Ali ji naj kaj naročim? Zakaj ne prideš takoj na dan s svojo željo, zakaj tako po ovinkih, zdaj malo da ne z jokom spremljano?

Dekle drgeče, kot da jo stresa mraz. »Kaj ste sami na tej strani? Nimate sorodnikov?« vprašam, ker moram nekaj reči.

»Mame nimam na tej strani!«

»Ali mislite ... ali upate, da jo vidim, če pridem srečno na ono stran?«

Dvoje milih, temnih oči zre proseče name, na trepalnicah blestijo svetle solze kot biseri iz zakladnice zamorskega kralja, roke je sklenila kot k molitvi in jih dviga proti meni.

»Ah, če bi bili ... če bi bili tako prijazni ... če bi hoteli ... če bi mi pomagali ... Bog Vam povrne, kar storite za obupano siroto ... Kaj sem, kam naj grem, kaj naj storim brez dobre matere ... sama ... tako sama ... saj ni naša hiša tako daleč od železniške postaje ... par minut, in pri njej ste.«

»Katera je vaša hiša?«

»Ni daleč, prav gotovo ni daleč od postaje. Če greste od postaje po cesti ob tiru, pridete do poljskega pota, prestopite železniški tir, greste po tej poti na levo, ste v trenutkih pri naši hiši.«

»Ali stoji na samem?«

»Ne, ali najdete jo v temi kot v rogu, če greste po opisanem potu. Kaj bi je ne našli v taki mesečini, kot je danes!«

»Ali je katera tistih hiš, ki leže nasproti izlivu potočka, ki ste ga prej omenili?«

»Da, prva proti Soči med tistimi hišami! Saj to ni taka razdalja od postaje do naše hiše! Od daleč se vidi večja kot v resnici. Kolikokrat sem jo prehodila hitro, kot bi dihnila, prvi dih pri postaji, drugi že doma. Verjemite mi, ni taka razdalja, kot se vidi od daleč! In pri potočku pridete najgotoveje in najpreje in najsrečneje na ono stran. Poznam Sočo, tu Vas najmanj zanese navzdol!«

Nikar me tako živo in tako naglo in tako v strahu, da mi bo razdalja prevelika, ne prepričuj!

»Če pridem srečno na ono stran, prestopim prag vaše hiše!« rečem počasi in s poudarkom.

»Gospod ...«

Njena desnica je ujela mojo, čutim, da se ji trese, čutim, kako me boža njena hitra, nemirna sapa po obrazu.

»Kaj naj povem Vaši materi?«

»Vi se me usmilite? Vi mi pomagate?«

»Prav gotovo! Kaj naj naredim?«

»Bog naj Vam plača, kar naredite za siroto!«

»Kaj naj naredim?«

»Vzemite jih s seboj na to stran! Ali vzemite mene na ono stran!«

»Čujte, to je vendar ...«

»Usmiljenje! Ali eno ali drugo! Ali naj smo skupaj, ali ...«

V tistem hipu je naenkrat strahovito zagrmelo na oni strani. Kakor da so se s hrumom in truščem dvignile gore in hite na to stran; kakor da se je iz vseh moči zakrohotal satan, je deloval ta nepričakovani grom v mesečno tiho noč.

Dekle me je tesneje stisnilo za roko, se v prvem hipu pritisnilo k meni, kot da bi iskalo zavetja, potem se je plahoma ozrlo proti južni strani, vse se je treslo.

Pioniriji so, kot bi odrezal, prenehali z delom in se ozrli proti jugu, moja dvajsetorica, ki je opazovala z zanimanjem moj razgovor z dekletom, je kot onemela obsedela in obstala na mestu, šele v prihodnjih hipih so okrenili glave v smer, odkoder je prihajal grom.

Sto gromov se je strnilo v en sam mogočen, nepretrgan, vedno silnejši, vedno bolj naraščajoči grom. V zraku je zažvižgalo, zaječalo, zatulilo, kot da so planili gorski duhovi iz temnih votlin in začeli v zraku boj na življenje in smrt. Na obeh bregovih so se začele pojavljati lučce, ki so tako naglo, kakor so se pojavljale, tudi ugašale.

Na hišni prag je planil major.

»Kaj je?«

»Na plavski odsek bruhajo topovi!«

In že je planil pribočnik iz hiše in naznanil majorju, da naznanja telefon, da napada sovražnik v sosednjem odseku.

»Na svoja mesta! Danes ne gremo na ono stran! V strelske jarke, takoj!«

Dekle je izpustilo mojo roko, si zakrilo obraz in omahovaje odstopilo.

»Kaj stojiš, ali ne razumeš besedice ‚takoj‘?« je klical major na pragu in kazal z roko name.

In odšel sem z dvajsetorico, časa nisem imel niti toliko, da bi zaklical dekletu tolažilno besedico.


VI. Domačija.[uredi]

Topovski boj silovito besni. Z nadporočnikom se stiskava v cestnem kanalu, meter trde, kamenite ceste je nad nama, vendar niti temu kritju popolnoma ne zaupava. Preogromne so granate, ki jih siplje sovražnik na nas, veva, da sva izgubljena, če zadene ena v celo. Molčiva. Pušiva cigareto za cigareto, po vsaki cigareti sva bolj nervozna, z vsakim trenutkom sva bolj nemirna. Nervoznost dosega viške, kadar udari granata tako blizu, da naju gluši, da morava pritegati noge in se pritiskati k steni, ker navaljuje zemlja, razbito kamenje, drobci granate v kanal.

Silovit udar prav blizu! Stisneva se eden k drugemu, oba k steni, pritegneva noge, s široko odprtimi očmi gledava na kanalov vhod in izhod in čakava, da prileti zemlja in kamenje in drobci granate iz zraka nazaj na zemljo, planejo pri vhodu ali izhodu v kanal in naju skušajo doseči. Najini živci trepečejo, ko trepečejo in sikajo drobci granate in zemlje in kamenja po zraku. Z udarom granate plane dušeč dim v kanal in nam jemlje prost pogled na okolico pred in za kanalom.

Zdaj ...

Debel kamen se zavali v kanal, se še enkrat zasuče in obleži.

Drobci granate, zemlje, kamenja, peska začnejo deževati pred vhodom najine kletke, v kanal sam ne najde nobeden pota. Samo en debel kamen se je zavalil k nama.

Pa se začne razkadivati dim — midva gledava, gledava, gledava, vedno bolj široko odpirava oči, čudiva se, čudiva in gledava, gledava, gledava.

Namesto debelega kamena, ki ga naj bi vrgla granata v kanal, leži po dolgem v plitvi vodici, ki teče po kanalu, postaran kmečki očanec.

Gledava ga, gledava in ne moreva verjeti lastnim očem.

Tudi on naju gleda s široko odprtimi, rdečimi, v čudnem sijaju bleščečimi očmi.

»Očka,« pridem prvi do besede, »kaj vas je granata vrgla sem?«

Gleda me in molči. Zdi se mi. da je v tistem čudnem sijaju i groza ravno prestalega strašnega trenutka i še vedno nepojmovanje, da je za enkrat ušel smrti, i čuden občutek, katerega zlasti vojaki v boju poznajo, da namreč človek ne ve, je-li še živ, ali je že mrtev.

»Vsaj iz vode se dvignite! Sem k nama stopite, stisnite se k steni, varneje bo!« mu rečem.

Dvigne se, se začne plaziti po vseh štirih proti nama, pogleda ne umakne ni za hip od naju, zdi se mi, da narašča čuden sijaj v njegovih bleščečih očeh.

»Ste se prestrašili, kaj? Kaj pa hodite podnevu okoli po poljih? Kaj ne morete ostati doma?« reče nadporočnik.

Prav razločno vidim, da se nekaj spreminja v čudnem sijaju bleščečih oči, ali kaj, ne morem razumeti; opazim, da se njegove oči vedno bolj rdečijo.

»Sem-le, k meni se stisnite!« ga povabim.

Kot da ne čuje, ne uboga. Za hipe obstoji ob nama, potem se plazi dalje proti izhodu.

»Očka, kam hočete? ... Kaj mislite?«

Presliši me.

»Kaj vendar nameravate? Tu v sredi kanala je najbolj varno, možnost, da nas dosežejo granatni drobci in kamenje, je tu najmanjša.«

»Kaj vam ni dosti, kar vas je pred trenutki doletelo ?«

Noče naju slišati, ali pa sliši, pa noče ubogati.

»Očka ...«

»Ostanite!« Nadporočnikov glas je zapovedovalen.

Vse zastonj. Priplazil se je do izhoda, pokleknil kar v vodo in se zagledal proti vasi. Naenkrat naglo plane pokonci, stopi korak iz kanala in obstane — obrnjen proti vasi — kot okamenel.

Z nadporočnikom se spogleda, čitam v njegovih očeh, kako sodbo si je naredil o njem.

»Ali ga je granata omamila, ali je od prej blazen! Tam ne sme stati, ubije ga! Sovražnik ga zapazi, izda naju! Pripelji ga sem, s silo, če ne drugače!«

Po vseh štirih se splazim po kanalu, pomolim glavo ven in pogledam na vas, kamor on gleda. Siv dim se meša nad vasjo s črnim, v to maso dima plane iz vasi naglo eden za drugim nov steber črnega dima, posveti se, čez trenutke čujem pok za pokom, vsak dim ima svoj pok; iz vsakega novega črnega stebra začne čez nekaj časa padati zdrobljena opeka, kamenje, zemlja, drobci granate nazaj na vas; kot da pada za pest debela toča na z opeko krite, še nepoškodovane hiše, bobni po strehah. Prve hiše v vasi še ni objel dim, razločno jo vidim. Polovica strehe se je sesedla, drugače je videti še nepoškodovana.

Pogledam moža. Prevzame me, da ne morem par hipov spregovoriti besedice. Še nikdar nisem videl človeka, kateremu bi bile v nesreči poteze na obrazu tako ostro začrtane, še nikdar nisem videl človeka, ki bi mu v nesreči tako trepetale žile na čelu, še nikdar nisem videl človeka, ki bi s tako napetostjo kaj opazoval, z napetostjo, kot da zavisi njegovo življenje od srečnega izida tistega, kar opazuje. Kar bojim se motiti ga.

»Pripelji ga vendar!« postaja nadporočnik nestrpen.

»Oče, pojdite v kanal! Tu vas ubije, opazijo vas, potem smo vsi izgubljeni!« Iztegnem roko in ga primem za suknjo. »Če gledate, ali ne gledate, pomagati ne morete!«

Otrese se moje roke in strmi nepremično na vas,

»Oče, bodite pametni ...«

Začne omahovati v kolenih, z rokami si pokrije obraz. Ozrem se na vas. Prvi hiši bijejo zadnje minute; trije, štirje črni stebri se dvigajo iz nje; posveti se na njej na več mestih, novi črni stebri se dvigajo iz nje; čujem, kako poka tramovje, kako se ruši zid, kako pada kamenje in opeka iz stebrov na sosednje hiše; v gost, črn dim je vsa zavita, bojim se, da ne bo sledu o njej, ko se razkadi dim.

Stegnem obe roki, da prestrežem starca, ki omahuje, in ga ponesem v kanal, na varno. Ali hipoma si opomore in se obdrži na svojih nogah, zravna se, roke sunkoma odtrga od obraza.

Izraza na njegovem obrazu, vseh s krvjo zalitih oči, bolestnih potez okoli usten ne pozabim nikdar.

»Hiša ... moja hiša ... « bolestno jekne, nato oddrvi, kot da mu gori pod nogami, proti vasi.

»Oče!« še obupno zavpijem za njim, pa me ne čuje.

»Blazen je, zakaj ga nisi pridržal? Izda naju sovražnemu topništvu!« se huduje nadporočnik.

»Pravkar sem videl, kako je uničilo topništvo njegovo domačijo ...« rečem počasi.

Nadporočnik molči.


VII. Môra.[uredi]

V mirni noči sem se sprehajal po cesti, mislil svoje misli, kakor jih mora misliti človek v mesečni noči ob naši Soči, odganjal misli, da je le z nočjo nastopil mir, in se hotel vživeti v prizor: Študent potuje ob Soči: mesečna noč, šumenje Soče — tajinstvena pesem — vsenaokoli tih mir, vse naokoli z mesečino tako okrašeno, da bi moral misliti, da hodi po deveti deželi. Glej krasoto, ki je razlita po drevju, grmičevju, po beli cesti, po modro zeleni vodi, po zelenih vrtovih, po belih hišicah! Čuj šumenje oboževane reke, razloži si to šumenje in poslušal boš pesem, kakršne še ni zapel pesnik in uglasbil skladatelj! Uživaj tihi mir, zakaj takega miru ne najdeš na svetu! Ali si moreš misliti, študent, lepšega koščka zemlje, lepše noči, blažilnejšega miru, kot tu? Deveta dežela ... Zakaj ti je hudo, zakaj ti je vedno hujše, zakaj si vedno nemirnejši? Ali ni to deveta dežela? ...

Nevede sem zavil v vas in po vasi in se streznil, ko sem zagledal v mali hišici luč. Pomislil sem, nato odprl priprta vrata in vstopil.

»Dober večer!«

Postarna ženica se je sukala okoli ognjišča, osivel mož je sedel v temnem vežnem kotu, oklepal z rokami kolena in zamišljeno strmel na ognjišče. Ko sem pozdravil, sta se prestrašila, starica je prevrnila kozo in polila ogenj, mož je naglo vstal in stopil proti meni.

»Kaj bi radi?« je vprašal.

»Pravzaprav nič! Na izprehodu sem zapazil pri vas luč, zahotelo se mi je domačega razgovora in sem vstopil.«

»Jej, kako čisto po naše govorite!

Gani se, stari, in prinesi gospodu stol iz sobe!« je rekla starka.

»Ni treba, saj lahko tu sedim! Kar podomače!«

Primaknil sem nizko pručko k ognjišču in sedel nanjo.

Mož je sedel na svoje prejšnje mesto, ženica je znova zanetila ogenj.

»Kuhate večerjo?«

»Da, večerjo! In kosilo in zajterk in vse, ker samo ponoči smemo kuriti. Oh, težki časi!«

»Kaj sta sama pri hiši?«

»Sama! Sin je na vojni, hči je omožena na oni strani Soče. Od sina nobenega pisma, od hčere odrezana in kot po prepadu ločena. Ves dan sem presedela na vrtu in neprestano gledala na njeno hišo. Saj vem, da bi je ne mogla videti z oslabelimi očmi, ali videla bi rada, da bi se kaj zganilo pri njeni hiši, da bi zaprla vrata, ali odprla okno, da bi razobesila perilo, da bi dala kakršenkoli znak od sebe. Pa sem presedela in gledala ves dan zastonj. Mrtva in kot izumrla je njena hiša, niti listič se ne gane na njenem vrtu, še mačka se ne plazi okoli hiše, petelin ne vodi kokoši po dvorišču ... Moj Bog, kaki časi!«

Obrisala si je s predpasnikom oči, pihnila v ogenj, se ozrla — kakor boječe — na moža, in nadaljevala tišje ko prej.

»Skrb za sina in hčer pleše neprestano po glavi, stiska srce. Ne mine trenutek, da bi ne mislila na njiju. Kot v mučnih sanjah hodim okoli, primem kako stvar v roke, pa v hipu pozabim, zakaj sem jo prijela — na hčer sem se zmislila; stečem na vrt in gledam na ono stran, moram, moram zapaziti kak znak od nje — mislim; in ko zrem, zrem na njeno hišo, da se mi temni od napenjanja pred očmi, mi naenkrat presune srce bridka misel: Kaj pa z Janezom? Njena hiša je še nedotaknjena, ne bo tako hudo z njo kot z njim. In hitim nazaj v hišo, da poiščem njegovo zadnje pismo. In od njegovega pisma hitim na vrt, da pogledam na njeno hišo. Tako je podnevu, ponoči ne morem spati; če za trenutek zaprem oči, vidim Janeza smrtno ranjenega na bojišču, vidim, kako se ruši Metkina hiša, kako steza sirota roke za pomoč na to stran; ali vidim samoten grob, lesen križ na njem, ali se mi zdi, da sedim na vrtu, gledam na ono stran, pa ne vidim Metkine hiše, brez sledu je izginila ... Gospod, strašno je to ...«

Zakrila si je obraz, telo se ji je streslo kot v krču. Ozrl sem se na moža. Topo je zrl po veži, nepremično sedel, najinega pogovora kot da ni slišal.

»Vse naj bi še bilo, da ni vsaj stari tak. Ne spregovori besedice, da ga na kolenih prosim za njo. Plazi se okoli hiše kot megla, presedi cele ure na vrtu, zre za granatami in šrapneli, kot da ga prav nič ne brigajo in ga ne morejo raniti; če mu dam jesti, je, če mu ne dam, ne je; ne reče ni besedice, molči, vedno molči, že par dni molči. O, ta molk!«

»Oče, ali bi kadili dobro cigaro?» sem ga vprašal, stopil k njemu, mu jo ponudil in prižgal.

»Hvala!«

»Tak pogovori se kaj s prijaznim gospodom! Kaj si bo le mislil o tebi, ker samo molčiš?«

Nerodno, v zadregi, skoro plaho me je pogledal, porinil skoro pol cigare v usta, obrnil pogled v temen vežni kot in rekel tiho: »Kaj je novega po svetu?«

»Vojska je; nekateri pravijo, da to ni več novost, zato ne vem nobene novosti, ki bi vas zanimala. Časniki pridejo teden pozneje ...«

»Ali dobivate časnike?«

»Že dobim semintja katerega!«

»Kako je v Galiciji?«

»Zmagujemo! Od zmage pri Gorlicah neprestano zmagujejo!«

»Seveda neprestano zmagujemo, mi vedno zmagujemo! Ali je bil pri zmagi pri Gorlicah sedemindevetdeseti polk zraven? Ali je bil pri drugih zmagah zraven? To bi me zanimalo!«

»Tega pa ne vem!« »Vidite, vedno, kadar zmagamo, se mi poraja misel: Ali je bil pri zmagi sedemindevetdeseti polk zraven? Moj sin Janez služi pri sedemindevetdesetem.«

Molk.

»Kdaj pa smo zmagali pri Gorlicah — ali kako ste že imenovali tisti kraj?«

»Začetkom maja.«

»Glejte, zadnje pismo od njega smo dobili sredi aprila. Je že bil zraven pri tisti zmagi pri Gorlicah ... začetkom maja ...« Zadnji stavek je govoril poltiho in kot sam zase.

»Kaj bi obupavali, če ni pisma! Je pač križ sedaj s pošto, ko ste tako med dvema frontama, med dvema ognjema ...«

»Stisnjeni smo v kletko, kletka postaja vedno ožja, vi jo pritiskate od ene strani, Lah jo pritiska od druge. Ne moremo dihati v njej, od vseh strani seda nekaj na nas, nas tlači k tlom, nam jemlje sapo ... Sinu bi pisal — ne smem! Ne smem stegniti roke iz kletke, vi ne dovolite. O hčeri bi rad zvedel, kaj, kako — ne morem! Lah bi me nakrcal, če bi stegnil roko iz kletke ... O, kako seda vedno težje, vedno obupneje nekaj na nas, nas tlači in pritiska k tlom...« Zgrabil se je za prsa, kot da ga res tišči v njih, in zazeval, kot da hoče široko dihniti. Ali kot da noče sapa skozi grlo, je spačil obraz. Mučno mi je bilo gledati ga.

Naenkrat se je stresel, planil na noge, kot s silo odtrgal roke od prs in sunil z njimi v zrak, kot da hoče nekaj odgnati proč od sebe.

»Môra ... môra ...« je zahropel.

Prvi vtis je bil, da se ga je polotila hipna blaznost. Žena je glasno zajokala.

Pogledal je na njo, pogledal name, ki sem kot prikovan stal ob njem, zamahnil z roko in s počasnimi koraki odšel v mesečno noč.

»Čemu drezaš v odprto rano?« me je prešinila misel in osramočen pred samim seboj, sem se hotel izmuzniti iz veže.

»Ostanite ... ne hodite ... postoterjena môra sede name in nanj, ko bova sama, ko bo molčal ... Črne kave vam dam!« je govorila starka skozi solze.

»Drugič, mati! Z Bogom!«

Naglo sem odšel.

Njegovo hropenje: Môra ... môra ... se mi je zarezalo v ušesa in zvenelo neprestano in zbadajoče v njih.

Zunaj je v lahnem vetriču šepetalo drevje: Môra ... môra ... Na beli cesti — se mi je zdelo — vidim z velikimi rdečimi črkami vse polno napisov: Môra ... môra .. Ali ne leži na belih hišicah nekaj težkega? Môra ... môra ... Ali si moreš razložiti zamolklo šumenje modrozelene reke? Môra ... môra ... Ali sedaj veš, zakaj je bilo študentu vedno tesneje pri srcu in je bil vedno nemirnejši? Ali čutiš, kaj visi v zraku, kaj je primešano bajnemu večeru, da ne deluje, kot večer v deveti deželi? ...

Môra ... môra ...


VIII. Fantiček.[uredi]

Podčastnik je prihajal vsako noč s pošto in konjiči, ki so nam prinašali živež v postojanke; ta mi je pripovedoval:

»Čuden fantiček — fant skoro ne morem reči — tisti fantiček, ki je predvčerajšnjem ponoči prebrodil in preplaval Sočo in prišel k nam. Ko si je odpomogel od strahu, ki so mu ga vzbudile straže — ni dosti manjkalo, da ga niso ubili — ko se je najel in povedal, da je zato prišel, ker so ga nameravali odpeljati v Sicilijo ali bogve kam, mu je stisnil major desetak v roko in ga izročil meni, da ga popeljem k brigadnemu poveljstvu. Fantiček je bil voljan dečko, lepo se je zahvalil gospodu majorju, podal vsem navzočim častnikom roko in me vprašal, če mi je pot dobro znana, drugače pelje on mene, ne jaz njega, in sicer po bližnjici, da bova, kot bi trenil, na vrhu. Potolažil sem ga, da se nam ne mudi, sicer pa da konji ne zmorejo vsake bližnjice.

In smo odšli na pot. Kakor rečeno je bil fantiček voljan, na vsako vprašanje mi je lepo odgovoril, prav živo mi je naslikal, kako živijo laški vojaki v njihovi vasi, kako se zabavajo laški častniki, ki imajo v njihovi hiši svojo kuhinjo. Fantiček je na vsako vprašanje voljno odgovoril, dokler mu ni na um prišlo, da je začel on mene spraševati.

Ako mislim, da bo vojna še dolgo trajala ?

»Ne vem!« je bil odgovor.

Ako mislim, bodo-li šli naši kdaj čez Sočo in zasedli njegovo rojstno vas, da se čimprej vrne domov?

»Ne vem!«

Postavim slučaj, da bodo enkrat šli čez Sočo: Ali bo smel toliko časa ostati na pobočju teh hribov, vsak dan oddaleč gledati rodno vas in čakati rešilnega trenutka?

Težko bo šlo!

Le zakaj težko?

Ker ne bodo višja poveljstva dovolila.

Zakaj ne bodo dovolila? Le zakaj bi ne dovolila?

Zakaj, je težko reči, ali najbrž, skoraj gotovo ne bodo dovolila.

Kaj bi le imela proti njemu? In če jim pove, da brez rodne vasi in brez Soče ne more živeti?! Zakaj pa je ubežal z one strani, če ne zato, ker ni hotel v tuje, nepoznane kraje, ker je vedel, da bi ločitve od te doline ne prenesel?

Le naj pove, ali da bi pomagalo, je malo, pravzaprav nobenega upanja.

Zakaj ne, le zakaj ne?

Zato, ker prvič na teh pobočjih ne stanuje nihče več razun vojakov, drugič je premlad, da bi ga mogli vojaki vtakniti v uniformo in za karkoli uporabiti, tretjič, ker višja poveljstva sploh ne bodo dovolila.

Zakaj je pa potem prišel na to stran, če ga ne bodo pustili blizu domače vasi, da bi jo mogel vsak dan vsaj od daleč gledati?

Zakaj, hm, to bo že sam bolje vedel kot kdo drugi.

Fantiček je umolknil. Dopadel mi je, hotel sem nadaljevati pogovor z njim, seveda ne o tem, kar sva ravnokar premotrivala. Ali s fantičkovo voljnostjo je bilo pri kraju. S kratkim da ali ne se me je hotel znebiti, ali mi pa sploh ni odgovoril. Tudi je začel zaostajati — dotedaj je bil prvi in sem ga komaj dohajal — in se vedno in vedno ozirati na Sočo in na drugo stran. Naenkrat je zaostal, sedel na tla in začel tožiti, da mu je zašel kamenček v čevelj. Dolgo časa smo ga morali čakati, da je spravil kamenček ven. Nismo naredili deset korakov, ko se je naenkrat domislil bližnjice, po kateri bo v desetih minutah na vrhu, kjer nas počaka. Ker ga seveda nisem smel pustiti iz oči, se je kmalu domislil, da je gospodu majorju pozabil nekaj povedati, in hotel nazaj k njemu. Ko tudi to ni obveljalo, se je razjezil. Kaj si jaz sploh domišljam, da sem?! Gospod major je bil tako prijazen ž njim, mu je dal jesti in piti in desetak, govoril prijazno in naklonjeno ž njim, ga vedno in vedno povpraševal, nima-li še kake želje. Naj le počakam, ob prvi priliki me zatoži gospodu majorju, bom že videl, ker sem tako trd, neprijazen, neizprosen.

Da imam povelje, privesti ga k brigadnemu poveljstvu in moram povelje izvršiti, to je vsa moja trdost, neprijaznost, in neizprosnost, sem mu odvrnil.

Kaj pa, če on sploh noče govoriti pri trdem višjem poveljstvu, ki mu ne misli te male želje izpolniti? Če molči in stavi samo eno zahtevo: da ga pripeljejo pred gospoda majorja. On mu bo že dovolil.

To je njegova stvar. Ali višja poveljstva bodo že našla sredstvo, da bo spregovoril.

»To je pa nasilje!« je zavpil, da sem ga moral stresti za ramo in opozoriti, da nimamo navade v taki bližini sovražnika vpiti.

»Zakaj sem pa prišel sem?« je parkrat trdovratno ponovil.

Njegova stvar, sem odvrnil.

S sklonjeno glavo je korakal dalje, na nobeno vprašanje ni hotel odgovoriti, kar jezila me je že trdovratnost tega štirinajst, petnajstletnega fantička.

Ko so na nebu že ugašale zvezde, je naenkrat obstal, mi pogledal živo v oči in govoril nestrpno: »Kaj pa, če bi poprosil poveljstvo za dovoljenje, da bi smel vsako noč spremljati vas, ki vodite tren v postojanke? Da morem tudi jaz voditi enega konja, sem dovolj velik.«

»Premajhen! Misliš, da bi ti jaz, ki sem odgovoren za konje, katerega zaupal?« sem rekel, ker me je njegova trma jezila.

Onemoglo je vprašal: »Torej ne ostanem tukaj?«

»To odločiti ni moja stvar! Z višjimi poveljstvi se dogovori!«

Ves potrt je nadaljeval pot. Iz njegovega nemira sem sklepal, da nekaj namerava, in sem dobro pazil nanj. Res je po par korakih vzkliknil: »Grem pa nazaj k majorju,« skočil s pota in jo ucvrl po košenici navzdol. Jaz naglo za njim in sem ga kmalu imel. Kot besen je bil okoli sebe, se branil in venomer ponavljal, da gre h gospodu majorju. Morda sem malo preveč osorno dosegel in mu dopovedal, da moram izvršiti povelje. Ko ptič, ki mu ostrižejo peroti, je šel do vrha.

Vsled sitnosti ž njim smo imeli zamudo. Beli dan je že vstajal na vzhodu, ko smo dospeli do vrha. Prav skrbelo me je, kako spravim konje po golem grebenu, da nas sovražnik ne zapazi in ne začne obstreljevati. Ukažem: preden po košenici, kar najhitreje čez vrh, na drugi strani se zberemo.

Ali mi ni fantiček tu naredil največjo nepriliko in sitnost? Še sedaj se čudim, kako da niso začeli Lahi streljati na nas! Sredi košenice, prav na vrhu, je sedel, se obrnil proti Soči in svoji rodni vasi in mi začel krčevito jokati. Ničesar ni rekel, na nobeno tolažilno besedo ni odgovoril, še to ga ni ganilo, da sem mu rekel, da mu višja poveljstva morebiti le dovolijo, da ostane — jokal je.

Meni nerodno! Konji že vsi onostran vrha, iz sovražnega vidika, beli dan, da nas vsak sovražni vojak z one strani Soče s prostimi očmi vidi, midva na prostem, sredi košenice!

Najhujše je bilo to, da nisem mogel stegniti roke, ga prijeti in odnesti sovražniku izpred oči — tako je jokal, tako me je prevzel njegov jok. Kaj vem, zakaj nisem mogel! Zadostuj vam: Nisem in nisem mogel!

Ko je postala stvar vendar prenevarna in bi bil sovražnik res neumen, če ne bi streljal na naju, sem moral poklicati dva moža od konj, da sta ga prenesla na varno, za vrh. Dokler sta ga nesla tostran hriba se je branil in otepal, na oni strani se je vdal in šel radovoljno naprej. S sklonjeno glavo, temen, molčeč ...

Taka trma v štirinajst, petnajstletnem fantičku! ...


IX. Pokop.[uredi]

Po vročem dnevu sem dobil zvečer povelje, da prisostvujem pogrebu mož in podčastnikov, ki so jih tekom dneva ubile granate. Vse, ki so padli, sem poznal, govoril dolge mesece z njimi o njih družinah, o njih nevestah, o divni Dalmaciji, moževal, kdaj mora po priliki končati ta nesrečna vojna, kdaj se po priliki vrnemo domov. Težko in hudo mi je bilo prisostvovati njihovim pogrebom in pokopom, misliti, koliko donebesnih upanj, koliko tihe ljubezni, koliko jeklene volje, koliko živega veselja do življenja bo pokopanega z njimi. Vendar — rad sem jih imel, dolžnost je bila, jih spremiti na zadnji poti, brez ozira na to, da sem dobil povelje in sem moral.

Duhovnika ni bilo, vojaki so molče polagali krsto za krsto v prostrano jamo, častniki in bližnji ter daljni sorodniki padlih, vojaki, smo molče in z odkritimi glavami prisostvovali žalostnemu pokopu; če je kdo zinil, so bili pogrebci, ko so se jezili na temo — luči ni bilo; blizu in oddaljeno so pokali šrapneli, udarjale granate; ni bilo izključeno, da naenkrat udari med nas granata, ali se nad nami razpoči šrapnel; mrtvaške, temne, črne misli so nas navdajale.

Kaj vem, koliko krst so imeli pogrebci še položiti v prostrano jamo, ko smo začuli med divjimi kostanji tihe korake. In preden smo se dobro zavedli, se je izvil iz polteme pogreb: štirje starci so nosili črno krsto, za krsto je korakala postarana, sključena ženica, mlada žena in dvoje otrok, ki sta se pritiskala k mladi ženi.

Ako je mogla biti mera mrtvaških, temnih in črnih misli še bolj polna kot dosedaj, se je pri meni napolnila čez vrh.

»Granata ga je ubila, starca ... Še podnevu sem zvedel ...« je šepnil bataljonski pribočnik. Vsi smo kot v tihi grozi zrli na žalosten pogreb, še tisti, ki so polagali krste padlih vojakov v jamo, so prenehali s svojim delom.

Par korakov od vojaškega pokopališča je strmelo v poltemno noč par preprostih križev; naznanjali so imena domačega prebivalstva, ki je padlo, ker se ni moglo ločiti od doma, ki je rajši imelo smrt doma kot negotovost življenja in potikanja po tujini. Nov grob je turobno zijal v noč in čakal, da sprejme novo žrtev ... Pokopališče v trgu je bilo obstreljevano, je bilo noč na noč razsvetljevano po sovražnih žarometih, niso mogli revni ljudje pokopavati svojcev na mestih, ki so si jih morda izvolili v življenju ...

Moj Bog, umreti ... umreti ... sem mislil težke misli. Mlad si — ali kaj zopet in vedno in vedno misliš le nase! ... Še živiš, ali tej nesrečneži — ne, ne nesrečneži, ki so doživeli svoje od Boga jim določeno bivanje na zemlji — nesrečneži, ki morajo gledati smrt nad vse drage osebe ... Mama, kaj bi bilo z vami, če bi me danes zadela granata, pa bi me sedaj polagali v hladno zemljo, z odkritimi glavami bi stali tovariši ob grobu in molčali, vi bi v tistem trenutku še vedno upali in molili? Ali vendar ... ali vendar ... Ne, saj jaz ne bi ničesar več čutil ... In če se jutri zgodi, ali pojutrišnjem ali kadarkoli — jaz ne bom čutil ... Vi, vi ... In že zopet misliš nase! Živ si, upajte, mama, molite, mama ... Ali glej to tugo, glej, pomisli, tugo te starke, te mlade žene ... Vojak si, moraš pasti, zato si tu, da padeš, med tisoči si izbran, da padeš ... Ali nisi tisti trenutek, ko si vedel, da si ravno ti eden izbranih, začutil oledenelo kri po žilah, smrtne srage na čelu in ti je bilo do obupa težko, da se moraš vživeti v misel, biti žrtvovan, umreti ... Vedel si, od tistega trenutka, ko si bil izbran, si vedel, kaj te čaka — mama, lahko ste slutili, kaj me čaka, in morate biti pripravljeni na vse — in lahko si sklepal svoje račune ... Ta-le pa, ta-le starec, ali je on vedel? Ti si izbran, pošast s satanskimi očmi, peklenskimi naklepi, peklensko krutostjo te je izbrala — on pa je ljubil svojo rodno grudo, se ni mogel odtrgati od nje in ga je v ljubezni doletelo, kar čaka tebe v neljubezni ... Vseeno, ali mu je bila smrt dobrodošla? Komu je smrt dobrodošla? Ali ne bi še rad živel v ljubezni, ki je morda ravno v tistem trenutku, ko se je zavedel, da ji mora dati slovo, vzklila najburneje, najiskreneje? Ah, kaka mora biti smrt v najiskrenejši ljubezni? ... Kaka mora biti smrt, ločitev od najiskrenejšega, če človek ravno radi tega najiskrenejšega hoče živeti, in je prepričan, da bo živel, ker ni izbran? ...

Šli so mimo nas. Napeto sem gledal starki v obraz, pa nisem mogel razbrati njenih potez, tako tesno je pritiskala glavo na prsi in med ramena; bledoto v obrazu mlade žene sem videl; otroka sta drhtela, se privijala k materi in jo ovirala pri hoji; neprestano se je morala sklanjati k njima; da bi jima rekla kako besedo, nisem slišal, le z božanjem je hotela tešiti njih nemir.

Kot prikovani smo stali, ko je šel pogreb mimo nas. Za hipe sem pozabil na naše mrtvece in mislil samo na tugo, ki je zadela to družino.

Major je pomignil našim pogrebcem, hitro so položili zadnji dve krsti v jamo, vrgli smo vsak grudo prsti na krste in odšli k novemu grobu.

»Tudi on je junak!« je rekel major s svečanim glasom in tako glasno, da so ga morali i domači slišati.

Eden pogrebcev je naprej molil očenaš za mrtvega, trije glasovi so mu odgovarjali, vmes je zdajinzdaj rekel ženski glas kako besedo, njej je sledil pritajen vzdih, potem je ženski glas naglo umolknil, kakor da ga je premagal jok.

Ko je starec odmolil, je pokropil grob in krsto, nato so dvignili krsto in jo začeli spuščati v grob.

»A — a — ah — — —« je pretresel bolesten krik zrak in nas ter nam za hipe zastavil kri po žilah. Starka je stopila korak proti grobu, zakrilila z rokami in zavpila: »Moj Janez ...« In v njenem glasu je bila vsa tuga, ki jo je trpela.

Zona me je pretresla. Da je bil učinek njenega glasu še večji, je udarila nekje blizu granata, njeni drobci in kamenje in zemlja je zasikala po zraku in začela deževati okoli nas.

»Mama ...« je jeknila mlada žena in stegnila roko po njej, ali prestopiti ni mogla, otroka sta se zavila v njeno krilo in se tako pritiskala k njej, da ni mogla prestopiti.

»Tiho! ... Tiho! ... Mir!« je vzkliknilo par glasov skoro istočasno, močne roke so pridržale starko, da ni omahnila v grob.

»Za božjo voljo, bodite tiho!« je rekel major in jo vlekel od groba.

Poskusila se je otresti močnih rok in planiti nazaj h grobu. Ko se ji ni posrečilo, je rekla polblazno: »Še jokati mi ne pustite ...«

Tolike tuge nisem mogel gledati, v grlu me je tiščalo, okoli srca mi je bilo tesno, tesno, pri njenem polblaznem glasu so mi vstajali lasje pokoncu. Vrgel sem grudo v nov grob in odhitel v noč.

In še danes mi zveni po ušesih njen obupen glas.


X. Ali je mogoče ...[uredi]

Težki dnevi, prav svinčeni, so ležali na soški dolini. Od ranega jutra do poznega večera se je odigraval peklenski ples — in ginile so hiše s površja zemlje, ginile so v kupe ometa, tramov in kamenja; ginila so cvetoča polja, ginila so v puščobne pasove zemlje: razorane, jama pri jami, kamen pri kamenu, nikjer zelene bilke več; ginili so vrtovi: sadno drevje — suha rebra — je molelo proti nebu, kakor bi hotelo nekoga tožiti, okleščene veje so ležale razmetane po tleh, nezrelo sadje je gnilo; gole štrelje so kazale trte, nemo so vpile v svoji zapuščenosti. In v hišah so umirali ljudje in jih je pokopal omet, tramovje in kamenje pod seboj; na razoranem polju so umirali; po vrtovih so ležali nepokopani; golih trt se je tuintam držala krvava capa, ki je priletela sem, ko je lastnika raztrgala granata.

Tudi zvečer in ponoči je bilo nevarno zapuščati podzemska bivališča, vendar me vsa nevarnost ni mogla odvrniti od vsakovečerne navade in potrebe: sprehoditi se, naužiti se svežega zraka, iti k sosedu-sotrpinu na desni, na levi, povprašat, kako je prebil dan, kako je kosila smrt med njegovimi ljudmi, potožit mu, iskat tolažbe, prijateljsko se pomeniti.

Ko sem šel mimo hiše, v kateri sem ob mirnih dneh spil marsikatero skodelico mleka, spregovoril mnogo domačih besed: s starim očetom modro in resno, z mlado in staro gospodinjo tolažilno in bodrilno, z otroki cicibansko, ko sem šel mimo, sem zapazil, da je danes izgubila ogel, da jo drže ostali trije le s težavo pokonci. Stopil sem na kup kamenja in ometa, da si ogledam škodo od blizu.

Tedaj sem videl na dvorišču voz, ob njem starega očeta, ki je z veliko vnemo nakladal gnoj nanj.

»Kaj pa delate, oče?«

»I, gnoj nakladam, kakor vidite!« je rekel skoro sitno, kakor da ga jezi, da ga vprašujem po stvareh, ki jih gledam z lastnimi očmi.

Osupnilo me je. Po takem dnevu, kot je bil danes, ko je hiša izgubila ogel in leze na to stran, kjer nima opore — naklada gnoj in mi niti ne da prijaznega odgovora kakor dosedaj vselej.

»Kako to, da nakladate gnoj danes, ravno danes?«

»Nakladam ga, ker je potreba. Za repo pognojim tisto njivo v rebru, na njo še ni padla nobena granata.« Počasi in hladno je govoril, z delom ni prenehal ni za hip.

Stisnilo me je pri srcu. Ali res še ne ve, da mora v par dneh zapustiti domačijo? In kako je to, kak človek je to, da danes, po takih grozotah, ko se mu hiša seseda na kup, mirno nalaga gnoj na voz in misli na repo in njivo v rebru, ki je še ni zadela granata?

»Čudno se mi zdi, oče, da ravno danes, ko ...«

»Zakaj bi danes ne?«

»Čudno se mi zdi, da sploh mislite še na pognojitev tiste njive.«

»Ali naj posadim repo v negnojeno zemljo?«

Ni me hotel razumeti.

»Kaj še niste slišali?«

»Kaj?«

»No, to, kar vsi že vedo, in se pripravljajo za odhod.«

Hipoma je prenehal z delom, se naslonil na vile in naglo vprašal: »Torej nas mislijo res pognati z doma?«

»Kaj še res ne veste? Vsi tarnajo nad tem, vsa dolina govori samo o tem, vsi, ki morajo iti, jokajo — kako da ste edini tujec v Izraelu? Pospraviti bi bilo treba, kar vzamete s seboj, urediti, kar zakopljete v zemljo, sto in sto malenkosti narediti, da niti kdaj ne bo v tem kratkem času, ki vam je določen — vi pa nakladate gnoj in mislite na oranje za repo ...«

Že med mojimi besedami je začel zopet nakladati gnoj na voz. Ko sem nehal, mi je odgovoril od hiše ženski glas z vprašanjem, ki je bilo pol joka: »Torej je res, gospod?«

V silni zadregi sem bil. Da sem vedel, da mlada prisluškuje, bi s starim ne govoril tako odkrito. Z moškim je lažje govoriti o najtežji žrtvi, ki jo mora doprinesti, kot z žensko o najlažji, ki jo šele sluti. Vendar nisem mogel nazaj, ker je gotovo vse čula.

»Vi tudi še ne veste?«

»Ali ... ali je ... mogoče ...?« je kriknila, kakor da ji je šele v tem hipu jasno, kaj terjajo od nje, kakor da vidi v duhu vso bedo, ki ji grozi v tujimi, kakor da je ta žrtev največja, katero mora dati neizprosni vojni.

Krik je zataval po hiši, ki se je nagibala; nekje iz polteme mu je odgovoril otročji jok; nekje iz polteme sem čul ženski vzdib; krik je zataval po dvorišču, ki je nosilo sledove razdejanja, se odbijal od hleva do kašče, od kašče do hiše, se dotaknil sleherne stvarce, slehernega orodja, sleherne pedi zemlje, ki je bila njihova, ki je bila tako ljubljena ... Z dvorišča je pobegnil na razdejani vrt, z vrta na razorano polje. Krik je bil tako bolesten in je tako turobno zadonel po tem razdejanju, da bi vztrepetali tisoči, ki so ga bili posredno povzročili, če bi jim prišel na uho.

Mirno, kakor da ni mlada v srce segajoče kriknila, kakor da pretresljivo ne joče, kakor da ne čuje ženinih vzdihov in otroškega joka, je nakladal z vedno večjo vnemo gnoj na voz.

»Oče, brez vas bodo šli otroci polnagi po svetu. Svetujem vam ...«

»Pustite me v miru!«

Pljunil je v dlani, si ju pomencal in ni nehal z delom.

»Bodite pametni, vdajte se v usodo, saj vidite, da ni drugega izhoda ...«

»Lepo vas prosim, dajte mi mir!« je rekel jezno. Pogledal me ni, z delom ni prenehal.

Mlada je še vedno ihtela, od nekje iz polteme so ji prilagala štiri otroška grla, vmes se je zdajinzdaj oglasil tresoč glas, ki je hotel tolažiti, pa je sredi besede zamrl kakor zamorjen po joku.

Tiho sem odšel v bližnji strelski jarek, da posetim tovariša; v srcu je dozorel sklep, da se vrnem, ko se nekoliko potolažijo, in pripravim starca do tega, da stori, kar je njegova dolžnost.

Ni mi dalo miru, žalost, ki sem jo gledal, me je hitro gnala nazaj na svoje pozorišče. Obstal sem pri kupu kamenja in ometa, ki ga je izbila granata iz hiše, in prisluhnil.

»Malo gnoja zapeljeva na njivo v rebru, moja Liska ... Malo gnoja, da pognojimo njivico in posejemo repo ... Le pridna, moja Liska, pa ničesar se ne boj ... Ne bo te ubilo ... Na njivico v rebru ni še padla nobena granata ...« je govoril starec in vpregal kravo pred voz.

Od nekje iz teme sem čul bolestne vzdihe, čul pretrgane besedice ljubezni, ki nameravajo uspavati deco, ali ni ena besedica ni bila popolna, druga polovica kot da je zastala v grlu ...

Nisem stopil med nje.


XI. Slovo.[uredi]

V hudem topniškem ognju me je nekdo klical k telefonu. Že po prvi besedi sem spoznal glas našega bataljonskega poveljnika. Ko sem povedal, da sem jaz pri telefonu, se je vsulo name bolj kot laške granate na moj odsek. Topniški opazovalec mu poroča, da se izza mojega odseka sprehajajo ljudje po polju. Kak poveljnik sem, da kaj takega dovolim, da tako neusmiljeno in nesmiselno izpostavljam svoje ljudi smrti. Če sem že po svojem srcu tak krutež, mi kliče v spomin paragraf vojaškega zakonika, ki govori o varovanju moštva. Sicer se bova zvečer, ko nas nadomesti drug bataljon, osebno pomenila v vsej stvari.

Pokorno sem odgovoril nazaj, da ničesar ne vem o kakem sprehajanju izza svojega odseka.

»Tem hujše,« je grmelo po telefonu, »tem slabše, tem bolj obsojanja vredno! Lep poveljnik, ki ne drži discipline nad svojimi ljudmi, lep poveljnik, ki ne ve, kod se sprehajajo njegovi ljudje. Ha, seveda, kako naj ve, če pa tiči kje v kaki luknji, najvarnejši v odseku, trepeče za svoje življenje, potek bitke in življenje svojih ljudi pa prepušča usodi.«

Odgovoril sem, da ne tičim na najvarnejšem prostorčku, ampak ves čas pri telefonu, sredi odseka, na mestu, kamor spadam. Gospod major bi to tudi že lahko vedel, saj me skoro vsakih deset minut pokliče, vpraša za potek bitke, in sem vedno takoj pri roki.

»Dà, dà, pri roki, da mi vzdihujete, kako vas obdelava sovražno topništvo. Ni čuda, sami ste si krivi, zakaj pustite, da se ljudje sprehajajo po odseku. Red hočem imeti, in sicer takoj. O ostalem govoriva zvečer. Za sedaj vam rečem le toliko: Žal mi je, da moram revidirati svoje dobro mnenje o vas. Konec.«

Planil sem po strelskem jarku, šel od moža do moža, od straže do straže, vsakega natančno pogledal, vprašal, če morda ni zapustil svojega mesta in šel na polje. Vsak je bil na svojem mestu, ni eden ni manjkal, odgovor vseh je bil miren in resen: »Vsak je vesel, da mu ni treba hoditi iz strelskega jarka, ki vsaj kolikortoliko čuva človeka. Kaj bi delal na polju?«

V svesti si svoje in svojih ljudi nedolžnosti sem odločno prijel za telefon in vpil vanj:

»Halo, bataljonsko poveljništvo! — Tu odsek praporščak M.; praporščak sam pri telefonu. Prosim, ali je gospod major pri telefonu?«

»Dà!«

»Gospod major, pokorno naznanjam: Prebrodil sem ves strelski jarek od moža do moža; ni eden ne manjka; ni eden ni tekom dneva zapustil svojega skrivališča. Gospod major me dolži dejanj, ki jih nisem kriv in ne morem biti zanje odgovoren.«

»Ali kako pride po tem topniški opazovalec do tega, da kaj takega naznanja?«

»Tega ne vem.«

»Potrpi trenutek, da ga vprašam.« Major me je zopet tikal, torej je bila vsa stvar poravnana.

Obdržal sem telefonsko poslušalo na ušesu in slišal, kako je zaklical topniškemu opazovalcu, da mi dela krivico, ker po mojem odseku, ali izza mojega odseka se nihče ne sprehaja; vsi moji ljudje so na svojem mestu, v strelskem jarku. Naj rajši njegova baterija intenzivneje obstreljuje sovražno, ki obstreljuje moj odsek, kot da poroča vesti, ki naj bi opravičile tak silen nastop sovražnega topništva ravno na moj odsek.

Užaljeno je odgovarjal topniški opazovalec, da več verjame svojim lastnim očem kot poročanju kakega praporščaka. Skozi daljnogled opazuje že več kot eno uro, kako leta izza mojega odseka mož — brez suknje, golorok, da bi menda premotil sovražnika. Plazi se od jame do jame, od grmičevja do grmičevja, od drevesa do drevesa; zdaj se prikaže tu, zdaj tam; izgine; blizu udari granata, človek bi mislil, da ga je ubila — na, pa ti prileze iz kake jame, ko se razkadi dim. Vzbuja vtis, da se jih več sprehaja po razrvanem polju in vrtu, ker nastopa zdaj tu, zdaj tam. Prav gotovo je sovražno topništvo tega mnenja, drugače bi ne bruhalo s tako silo ravno na ta odsek. Naj dotični praporščak naredi red, pa ga ne bo sovražno topništvo tako obdelavalo, pa ne bo nas krivil, da premalo obdelujemo baterije, ki bruhajo nanj.

»Vi!« je zagrmelo po telefonu proti meni.

(Slabo znamenje: vika me.)

»Čujem, gospod major! Vseeno se ne čutim krivega. Moji ljudje so vsi na svojem mestu, nobeden mojih se ne sprehaja. Za ljudi drugih stotnij, za ves bataljon pa vendar ne morem biti jaz odgovoren.«

»Vam že pokažem biti predrzen in govoriti z užaljenim glasom. Za vse, kar se godi v vašem odseku in za vašim odsekom, ste mi vi odgovorni, osebno odgovorni! Ste me razumeli?«

»Zunaj dežuje granat in šrapnelov, vseeno grem sam takoj ven, da vršim svojo osebno odgovornost.«

Vrgel sem telefon telefonistu in hitel proti izhodu iz strelskega jarka. Telefonist je vpil za menoj, da me gospod major kliče nazaj k telefonu in hoče na vsak način z menoj govoriti. Rekel sem, naj mu sporoči, da sem že odšel iz strelskega jarka na prosto polje.

Povzpel sem se iz jarka, se naslonil na rob in pogledal po polju. Črn dim je ležal na njem, jama pri jami, semintja se je dvigalo ožgano koruzno steblo, duh po smodniku in oglju me je zaščegetal v nosu. Videl nisem nikogar, izumrlo kot puščava je plakalo uničeno in razrvano polje, pogled nanj je bil žalosten kot pogled na pokopališče ob uri duhov, ko vsi mrtveci zapustijo svoje grobove.

In ne dovolj razdejanja in opustošenja. Še vedno padajo granate na polje in vrt v ozadju, še vedno se dvigajo novi črni stebri dima s polja in vrta, še vedno se dviga zemlja in kamenje v zrak in se preseljuje z ene strani, z enega mesta na drugo stran, na vse strani.

Sikalo mi je okoli glave. »Ne pustim lahkomiselno in radi majorjeve sitnosti tu svojega življenja,« sem si mislil in se že pripravljal, da skočim nazaj v jarek.

Tedaj — da, major ima prav, topniški opazovalec ne laže — tedaj sem ga zagledal možakarja? Iz velike, po granati izkopane jame je planil, ker je blizu udarila granata, potekel proti meni, počenil za kup kamenja in zemlje in obležal kot zadet.

Tako silno in tako blizu je udarila granata, da sem v hipu ležal na dnu jarka in sam nisem vedel, ali sem sam padel, ali me je vrgel zračni pritisk. Ko je popadala zemlja in kamenje, ki ga je dvignila granata, nazaj na zemljo, in sem zopet pogledal na polje, ga je zavijal gost dim. Dolgo časa sem moral napenjati oči, da sem razbral, kje je. Še vedno je ležal kot mrtev.

»Mrtev je,« sem mislil, »to naznanim majorju, da bo mir.«

Ali ni bil mrtev. Razločno sem videl, da se je zganil.

Poklical sem dva sanitetna vojaka in jima ukazal, da ga spravita v jarek.

Po vseh štirih sta se splazila ven in se plazila od jame do jame.

Ali glej! Naenkrat se je ranjenec dvignil, ozrl se naokoli in potekel par korakov proti meni.

Spoznal sem ga. Posestnik tega polja je bil.

Kolikokrat sva že moževala, on na njivi, jaz v strelskem jarku. Ali kak je bil! Obraz počrnel, iznad desnega očesa mu je curljala kri, lasje razmršeni, brki povešeni, brez suknje, srajčna rokava zasukana nad komolcema in srajca na desni rami je vsa krvava.

»Držita ga!« sem zavpil.

Eden sanitetnih vojakov je iztegnil roke iz jame, mimo katere je hitel starec, in ga pritegnil k sebi.

»Za božjo voljo, oče, kaj pa mislite, kaj pa delate?« sem ga vprašal, ko je bil v jarku.

Tuje, kakor da me ni še nikdar videl, me je pogledal, povesil nato svoj pogled in rekel polglasno kakor da govori sam s seboj: »Slovo sem jemal, slovo od svojega polja, slovo od svojega vrta, slovo od svojega vsega, slovo od svojega življenja ...«

»Pri belem dnevu, v takem ognju greste slovo jemat od svojega polja? Sovražno topništvo greste hujskat na nas ...«

»Kar obesite me, ustrelite me, bom vsaj doma pokopan. Bolje je biti mrtev na lastni zemlji kakor živ na tuji. Kaj nas pa podite v tujino?«

Sanitejca sta ga obvezovala, jaz sem majorju natančno poročal, kdo je, zakaj je taval po polju, da je ranjen.

»Pa ne hudo?«

»Ne vem. Obraz je ves črn od dima in prašen od prahu, bojim se, da si ne bi rane zastrupil.«

»Takoj ga pošlji k meni, da ga zdravnik obveže.«

»Še eno prošnjo, gospod major: Ne recite mu žal besede, poznam ga, sila rahločuten je in pa ... in pa ... z doma mora ...«

»Ali te topništvo sedaj manj obdeluje?«

»Za enkrat ne morem reči.«

»Le glej, da mi prineseš zdravo kožo zvečer. Pivo pride. Vso jezo in neprijetnosti poplaknemo z njim. — Moža takoj pošlji! Konec!«

»K gospodu majorju morate, zdravnik vam mora obvezati rano, da se ne zastrupi,« sem se obrnil k starcu.

»Saj pravim, naj me obesi, naj me da ustreliti — rajši kot v tujino ...«

»Z Bogom, oče!«

»Samo v tujino ne ...«

Voljno je sledil sanitejcu. Nikdar več ga nisem videl.