Ljudje ob cesti

Ljudje ob cesti Milan Lipovec

Spisano:	Koper: Lipa, 1981. (COBISS)
Viri:	Preskenirano iz izdaje 1981.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Takšna je torej cesta, ki vodi
iz preteklosti v prihodnost.

Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.

Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.

Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo...

Takšna je cesta poleti.

Pozimi tudi ni najti na njej pravega zavetja, ker je speljana po vleknjenem žlebu, po nekakšnih ogromnih naravnih nečkah. Te pa so nagnjene na sever. Prav tako bi se moglo reči, zakaj tod se poizgubljajo brkinske hribine, od juga pa rasto čičarijske gore. Nikakih toplih sap potemtakem, zgolj mraz in sneg in burja ...

Burja! Fiii...

In zameti?

Zameti, kajpada, kakor morski valovi!

Ubogo sirotno rastje vzdolž ceste! Nič drugega, če se vzame, ko brinje in pritalno rašelikovje, nič drugega ne more uspevati.

Ljudje pa, ti so na moč ponosni na svojo staro žilavo cesto. »Se bog, da jo imamo,« pravijo in pomolče ob spoštljivi misli. »Še dobro, res!«

Kdo ve kdaj v davnini je nastala! Bržčas spočetka sploh ni bilo ceste, marveč nekakšne stezine. In na teh se je kasneje utrdila vozna pot. Ali to je trajalo... Vsekakor pa ljudje niso odnehali, na vsak način so hoteli priti do morja in so šli: eni na to, drugi na ono stran, kakor mravlje. Tako se je najbrž oblikovala cesta v oni dobi. Prejkone je bilo tako, dokler niso prišli od morja do morja, od Kvarnera do Tržaškega zaliva.

Poslej cesta na soncu ni imela več miru. Kdo ve koliko bremen je prenesla — oba zaliva bi nemara zasuli z njimi. Ljudje so na njej bogateli in propadali, bila jim je v veselje in trpljenje, mnogim, premnogim je prinesla pogin ...

A kdo bi govoril o tem!

Popotniku se privid razlije čez sive obzidke: vijugavi beli lisi na kraški plani se pritaknejo hiše, mesto, morje — potem vse to izzveni v pritajenem krčemskem vrvežu, v nabijanju izlizanih podkev ... Hii! Poglejte no, kako se je naglo stemnilo! Seveda, noč je in brlivke pocmrkavajo v skladu s klokotanjem razsušenih koles ...

Tako mineva čas. Sonce se je dvignilo in popotnik ima že dobršen kos poti za seboj. Ugrel se je nekoliko, nekoliko ulačnil, torej bo sedel v senco in se oddahnil. Zemlja se je tudi ugrela in nad njo drhti prozorna opasica izhlapele rose. Na tleh in v zraku je popolna tišina ...

Popotnik vzdihne in odloži torbo. Potem se njegov neveseli pogled izgubi na osamljeni cesti. Ah, da ... reče potrto. Kdo bi si bil mislil ... Takšna je torej cesta, ki vodi iz preteklosti v prihodnost. Molčeča, brezbrižna, vase zaprta. Nič ne pove in je je ena sama skrivnost. Še dobro, da od časa do časa stopi nanjo človek ...

»Bog!«

»Bog.«

»Počivaš?«

»Počivam.«

»Ali si tudi ti namenjen v Podgrad?« »Da, tja sem namenjen.«

Tako, tako. Tujec je prisedel. Obrisal si je potno čelo, potem je vprašal:

»Ali imaš opravke v Podgradu?«

Ne, on nima nikakih opravkov. Bržčas se sploh ne bo ustavil tam; dalje gre.

Poglejte no! Dalje! »Hodiš že dolgo?« »Iz Loč.«

»Iz Loč, praviš? Ali iz Malih?«

Ne. Mar ne vidi, od kod prihaja?

Prav res, lahko bi bil opazil. »Tako je pač, staramo se ... Iz Velikih, torej. Jaz, vidiš, sem iz Hotične. Nekakšne ledenice gradite, tako sem slišal.«

»Da, da, ledenice.«

»To je povsem nekaj novega. Zlomek vedi, zakaj to počno, komu bo vse to hasnilo.«

Nič takšnega, navsezadnje. Jamo izkopljejo — ampak jamo! Globoko dolinico bi se reklo, in počakajo zimo. Pozimi na vozijo vanjo ledenih škrli, sklad na sklad, sklad na sklad, vse do roba. »Tako, vidite. Človek bi res komajda verjel, a led se menda obdrži vse tja do jeseni.«

»Kaj ne, pod zemljo!«

»Tako vsaj trdi Bubnič. On bo pač vedel ...« »Torej si je on to umislil! Slivarski stariha?« »Kajpada! Ali naj bi si bili Ločanci?« Ločanec se je moral nasmehniti.

Hotiščan se je čudil, majal je z glavo: »Vidi, vidi ...« Končno je vprašal, kaj bodo s tem, bi se reklo, vskladiščenim mrazom, počeli. »Zvozili ga bodo! V Trst ga bodo zvozili. Vse bo šlo tja čez poletje. Ali ni to pametno?« Seveda. Hotiščanu se je tudi zdelo tako. Toda denar! Le kdo ima toliko denarja, da ga trosi v takšne namene, to bi rad vedel.

Ločanec navsezadnje ni mogel kaj več povedati o tem.

»Nekakšen Dejak,« je rekel.

»Vrag vedi, kje se je ta vzel?«

»Vrag vedi ...«

Tako gresta. Tlačita pot proti Podgradu in se pomenjkujeta; o tem in onem pač.

»Ti se, potemtakem, odpravljaš v svet?«

»No, da! Tako je naneslo,« meni Ločanec vdano.

Toda v to smer, proti Reki, tega si Hotiščan nikakor ne more razložiti ...

»No, ti boš že vedel,« reče končno — in kaj je še nameraval vprašati? — Kako to, res, prav sedaj, ko v Ločah, pri tistih ledenicah ne bo manjkalo zaslužka?

Ločanec predene torbo in se smehlja v zadregi. Hodi lagodno, njegov korak je še vedno kos opoldanski senci, vtem ko drobni Hotiščan kakor ovca; zasopel je in ga komaj dohaja. Kaj bi mu pravil! »Tako je pač naneslo,« reče znova in zre v daljo. Tam se cesta izgublja med griči, nov svet obeta na oni strani. Prav takšna je, ta stara, izprana cesta, kakršna mora biti: nekoliko valovita, ovinkasta, da bi ne omalodušila popotnika, da bi mu ne vzela poguma. In pokrajina se spreminja. Polagoma, polagoma, na ta način se oko prej privadi novemu videzu, nego zazna spremembo. Jata vranov se je dvignila nad cesto in odpahljala ... Le kam se nesejo?

V Podgradu sta šla vsaksebi. Hotiščan na davkarijo ali tja nekam, Ločanec je samo postal nekoliko, toliko pač, da je premeril dan, da se je poslovil.

Srečno torej!

Srečno!

Nato je krenil dalje.

Le kdo se je mogel v davnini toliko truditi s poimenovanjem vseh teh brkinskih krajev, vasi, bregov, potokov ... Nemara to niti ni bil en sam, marveč tisoči, ki so se tod udomačili. Bili so domiselni kakor še dandanes, in vsak je znal nekaj povedati: ta je krstil loko, oni brežino, tretji zopet porasli greben in imena so bila tu. Navsezadnje je bil to zelo preprost opravek. Domačin je potreboval primerno deblo za oplen ali nekaj podobnega. Stopiti je torej moral v zaraščeno strmino in poiskati ustrezno drevo. In ko se je vrnil, je povedal: »V Grebenu sem bil!« Medtem pa je njegov sosed vlačil k postavljenim temeljem cerove hlode prav tam izpod škrljevca. »Od kod, praviš?« »Izpod Škrljevca pač!« Kako le naj bi se reklo drugače pogozdenemu brdu, ki je kazalo škriljasta rebra na to stran proti potoku! Pokrajina je potemtakem sama narekovala primerne vzdevke posameznim koščkom te čudovite lapornate zemlje in človek ni imel s tem nikakih težav. Zadostovalo je, da se je ozrl okrog: beseda je padla in se prijela tal.

Na ta način, čast bodi bogu, je našlo ime tudi onih sedemnajst ognjišč, ki jim še vedno pravijo Velike Loče, na oni strani reške ceste tudi Vele Loče. Hiše pravzaprav niso grajene na ravni, stopničasto rastejo iz podnožja hribine, ampak okrog te je razlita podkvasta loka, ki je prejkone posoda nekdanjega jezera. Da, da, okolje in požiralnik v Ponikvi razločno pričajo o tem: iztrhlenela kraška tla niso mogla vzdržati teže, vdala so se in posrkala jezero, ne da bi se odžejala. Kdo ve, koliko vode steče brez haska skozi tale preluknjani Kras!

Ločanci, seveda, ti se prav nič ne menijo za nekdanje jezero, še bog, da se je nekam odcedilo! Po utrjeni kopnim gospodarita danes kosa in motika, in še tam, kjer je dno ostalo močilasto, se je ločje toliko oplemenitilo, da ne reže konjskih čeljusti.

Ločanska dolina, vidite, je bila pravcato gnezdišče strahov in duhov, čarovnic, tošihov, hostnikov in tako dalje. Brž ko se je zgostil mrak, na, že so prežali izza grmja, izza vsake vrbe, a tudi po listnjakih so šarili, po skednjih, hlevih in hramih, na svetu povsod se jih je bilo nadejati — človeku so se morali jeziti lasje! Konec koncev: nobenega Ločanca niso ugonobili ne upepelili, grozili pa so brez prestanka — nikdar se ni moglo vedeti, kdaj bo prišlo najhujše. Torej jih je bilo treba odvračati? Kaj pa drugega! Imeli so blagoslovljeno vodo in vse svetnike; s temi so uspešno krotili duhove, vso ostalo hostniško drhal pa z rotenji in zaorokami.

Da, da, živeti je treba v božjem strahu, z dobrim namenom in nič se ti ne more zgoditi ...

Poleg tega je bilo varstvo Loč in Ločancev zaupano trem železnim bogcem. Ti so rjaveli, da se ne reče viseli, vsak na svojem križu in vsak na svojem razpotju. Podobni, kakor so si bili, bi se zdelo, da so bili odzibani v enem in istem tvorilu, prav tako bi se zdelo, da jih niso ločile barve životkov in pestrih cvetličnih vencev. Toda postavljeni so bili z najboljšim namenom. Majhne žrtve velikih zaobljub, nemara ... Kdo bi mogel to vedeti! Vsekakor so bili postavljeni z najboljšim namenom. Kajpada se primeri, vse prečesto se lahko primeri, da Ločanec ne utegne upoštevati dobrega namena, ko se mu, postavimo, utrga prevez, vrag mu ... ali se plaveč omuhava in ga dregne v dimi je. Si videl compa, a? Ti sveča! Henj, henj, dvakrat, trikrat s kolenom plavca v trebušino ... tedaj pač mora zakleti. Rezko, sočno, hoho, kako pa naj si drugače ublaži jezo in bolečino. Še dobro, da so svetniki takoj pri roki in se dado uporabiti tudi pri takšnem trudu!

Nič takega navsezadnje! Toda v splošnem, to se lahko reče, je bil greh zelo redka zel v tem ličnem brkinskem zahrbtku.

H koncu stoletja pa, takrat se je marsikaj spremenilo.

Neke nedelje sta se pripeljala Bubnič in Dejak ter si ogledala okolico. Slivarski Bubnič je dobro poznal dolino, sam je imel tod nekaj sveta. Tako je lahko vse lepo razkazal Dejaku. Končno je Dejak vprašal, kako je z vodo.

S kakšno vodo?

No, da ne bi, denimo, zmanjkalo vode!

Ej, vode v Brkinih nikoli ne zmanjka! Na toliko krajih izvira, da si človek komaj vse zapomni. In kakšne vode so vam to! Najsi bo olužena potočina, čista in mehka, kakor nalašč za pranje, ali pa ledena studenčnica — kakor živa voda, vam pravim: človek se napije in ozdravi ...

Toda poti so slabe.

Poti? Dajte no! Ali je vredno govoriti o tem?

O tem res ni bilo vredno govoriti!

Vrnila sta se torej v vas in sklicala gospodarje. Tako in tako. Bubnič je pričel dopovedovati, predstavil jim je Dejaka ter zaključil, da bi bil to po njegovem mnenju zelo koristen, na moč koristen in dobičkanosen podvig.

Ločanci, oprezni in previdni, kakor so bili, so se sprva pomišljali. Nikake vneme niso kazali za Bubničeve in Dejakove nakane; samo poslušali so. Nekateri so kimali, nekateri so pritrjevali, da, da, kajti Dejak je bil Čič in je na dokaj zabaven način oglaševal svoje misli.

Markov Lovre si je zaslonil uho.

»Kaj pravi?«

»O nekakšnih ledenicah govori, tako se mi vidi.« O ledenicah?

Tako je s kmečkimi gospodarstvi v Brkinih: dvigajo se in razpadajo, zrastejo na novo, pa zopet skopnijo, za to pač skrbe zaporedni rodovi na kmetijah. Kako naj bi bilo drugače? Ako človek dela na brkinski zemlji, mora z njo vskladiti tudi svoje življenje.

Le poglejte, kako se zemlja na poletje razbohoti in obogati — kamorkoli se ozreš, eno samo obilje: gore sena, sadja, žita. Potem, na jesen, pričnejo rasti še gomile listja, slame in praproti, vtem ko se v topli grudi debele sočni gomolji. A komaj se leto obrne, izgine bogastvo. Brkinska igna, ledine in plešivice osirotijo, prav nič niso na boljšem od ločanskih bajtarjev — še dobro, da se siromaštvo lahko skrije pod snegom!

Siromaštva v vasi pa sneg ne more prikriti. Tam sedaj bogati nekaj hiš. Bogati! ... No, premoženje se pač množi, ker je hiša rodila prizadevnega gospodarja. In tak gospodar je kakor dobra letina: hišo popravi ali prezida skedenj, dokupi zemljo, gozdove, hlev napolni z dobro pasmo. Vse to lahko stori kmet s trdo roko in gibčno pametjo.

Hribar, postavimo, in Štakar imata konje in nekakšne stroje: slamoreznico, vejalnico. Vse to je zraslo iz nič, prav tako bi lahko rekli, iz niča!

Mar niso do pred nekaj rodovi tudi Štakarjevi otroci pobirali suhljad, gobe in odpadlo sadje? In potem se tudi Hribarjevim ni vedno smejala slanina na mizi, ej no, nič bolje niso shajali kakor danes Palčičevi.

Tem pa, Palčičevim, so takrat cveteli sadovnjaki! Čemu bi sicer zidali tako veliko hišo, hišo s tolikšnimi prostori? Tamle stoji hlev za dvanajst govejih repov in par konj, he-he, danes se v njem komaj obrača kravica. Na enem koncu se je križem zrušilo tramovje. Preperelo je, nič več ni moglo nositi skedenjske teže in je popustilo. Hiša je torej še ostala s kaščami in hrami, a kljub temu da se po njej množijo pajki in miši, je vsekakor preveč prostorna za Palčičeve ljudi. Škoda! Kosa hiše ni mogoče odprodati, Palčič je že razmišljal o tem. Njive, ledine, vrtovi — da, da, nekaj se jih je preselilo k Matevževim, nekaj k Racetovim in tako naprej.

Palčič je bil pač slaba letina. Na moč slabo je gospodaril, toda živel je dobro. Saj si človek lahko misli: pogoste poti v Materijo, v Podgrad, na Reko, v Trst ... Tako so pač zahtevali opravki. Kakšni opravki vendar? Vrag vedi, nemara so bile to uradne poti, zakaj v Materiji je bilo županstvo, v Podgradu sodišče. Medtem so dom oskrbovali hlapci in dekle. Toda čim bolj se je krčilo število njiv in ledin in vzporedno s tem število služinčadi, tem bolj so se množile Palčičeve uradne poti. In po teh poteh ni bilo mogoče hoditi v obnošeni kmečki suknji, dajte no, Palčič je vendar občeval z gospodo! Samo slišati bi ga morali, kako se je on menil po laško z baronom iz Odoline, če se vzame, vpričo čednega dekleta: Se jim ne zdi, gospod baron? To bi bil grižljaj, le nekoliko snažneje bi jo morah obleči...

Da, da, mladost Janeza Palčiča ni surovela ob brani in plugu, niti ni venela v sramežljivem zatajevanju kmečkega okolja. Pogospodila se je. Mamilo jo je vse, kar je bilo lepo, ljubeznivo, plemenito: konji, odlična družba, izbrana beseda, in potem se je navduševala tudi nad lepoto zelenja in cvetja, posebej takrat, ko je raslo na ženskem oblačilu.

Ah, kolikanj je Janezu Palčiču prijalo takšno življenje! Dolgo, dolgo se ni mogel ločiti od njega. A časa ni bilo mogoče pridržati — bil je nestrpnejši od Palčiča in je hitel dalje ... Mar to ni bilo krivično: prav v letih — in bilo jih je nekaj čez štirideset — ko se mu je um toliko izostril, da bi si mogel z nabranimi izkušnjami dokaj uspešneje osoliti in osladiti samsko mladoletje, na, pa se mu zrahljajo zobje. Čim bolj se redči šop na temenu, tem bolj se razraščajo čopki obledelih dlačic v ušesnih školjkah. Ah, kako naglo, kako neusmiljeno je čas hitel pačiti dotlej prikupno zunanjo podobo.

Seveda, Palčič se je staral. Premoženje se je tudi staralo, vendar je kopnelo dokaj bolj naglo, nego je sivel gospodar. In ko se je Palčič odločil za ženitev, je bilo prav takšno, kakor obrezek tolstega semenskega krompirja: oskrbljeno najbolj sočnih, najplodnejših grižljajev.

Palčič je o tem najprej govoril s Kastelcem.

»Tak tako?« Kastelic je pogledal nekam začudeno, a končno je priznal, da bi bilo to najbolj pametno. »Le dovolj ugodno priložnost bi bilo treba najti,« je rekel.

Navsezadnje tudi to ni bilo nekaj tako nemogočega — manjkalo se je takih priložnosti! Toda nerazumevanje, s katerim so kmečki veljaki sprejemali odličnega snubca, ni budilo nikakih obetov. Kakor so se hčere otepale postarnega fanta, tako in nemara še bolj so se očetje bali črede njegovih trmoglavih upnikov. Zakaj malo, prav malo je manjkalo, da mu ti niso odbobnali še tistega nekaj, kar je ostalo, bi se reklo, razdejane hiše in kilavih ograd na griškem svetu.

Da, da, v tistih dneh se je Palčič močno zresnil. V zapletena razmišljanja se je poglabljal in razen z bogom in Kastelcem se z nikomer ni menil. Sicer tudi od teh dveh ni bilo moč pričakovati posebnih koristi, ali v stiski se je vendarle moral na nekoga opreti. In bolj na boga, nego na Kastelica. — No da, nič ni mogel reči, Kastelic je bil zvest prijatelj, umen prijatelj. Sam nasvet ga je bil in tolažba. A čim bolj je odpiral usta, tem bolj je zatiskal mošnjo ... Bog pa je bil vsemogočen! V takih okoliščinah je mogel nekaj več pričakovati le od njegovih skrivnostnih namigov.

In teh ni bilo malo...

V vsaki sanji, v vsaki dozdevni prikazni je bilo opaziti božji prst.

Mnogokrat je zadostovala nastava preproste miselne zanke, in glej, že se je vanjo ujela nujna Palčičeva želja. Nič zato, če se ni, jutri je bil tako in tako še en dan. Če pa se je, denimo, jata škorcev nad Grebenom vendarle usmerila tja proti Podgradu, potem so bili to veseli svatje, ki gredo po mlado nevesto, po zalo Barčanovo Maro. (O, Mara, Mara, ali je bilo vredno, da se je Palčič potopil v to črno muko zgolj zato, da bi se dotipal do tvoje bele kože!) Mar to ni bilo zanesljivo znamenje? In koliko je bilo takih in podobnih znamenj!

Zato Palčič nikdar ni legel, preden ni počastil vseh štirih strani neba, preden se ni priporočil vsem štirim vetrovom; nikdar ni vstal, preden ni otipal srebrnega laježa na roženi palici, ne stopil čez prag pred popolnim duhovnim očiščenjem: »Odpusti mi, gospod, vse grešne misli in dejanja, storjena pod to streho, in ne daj, da bi moja noga stopila na pot pogubljenja ...« Dušo, ki je toliko let medlela pod otrdelo skorjo grešne nesnage, pa si je izprašil z brezovo metlo. A tudi potem, ko je stopil čez prag, ni dal mesu in volji, da bi se valjala v leni vem udobju in samopašnosti; o, kajpada! Krotil ju je in pestil s samopremagovanjem, z manjšimi in večjimi žrtvami, tako da je, postavimo, izšepetal nekaj več molitvic ob znamenju v potoku; da je mimo bližnjice ubral napornejšo pot proti Materiji; da se je prisilil v spokorniško podoživljanje trpljenja svetniškega patrona, namesto, da bi se prepuščal razuzdanemu plesu zapeljivega sanjarjenja. Sam bog je poznal moč trikratnih rotečih vzdihov, sam bog — in Palčič je pridržal klobuk pedenj nad glavo — je vedel za milost, ki lahko kapne gorečnežu po takšni duhovni umeditvi.

Dogodki torej, ki so se potem vpletli v Palčičevo življenje, le niso bili zgolj priložnostni naključki, marveč vprav posledica dolgotrajne duhovne priprave. Bili so sad trpkih odpovedi in neomahljive, globoke prepričanosti. Ah, kaj vse je zmogla takšna prepričanost! Gore boste premikali, gore! Tako je zapisal evangelist.

Čemu bi potemtakem trmoglava vera ne premaknila človeka; če se vzame, samega cesarja. Koga? — No, prav tega, ako se pokaže potreba znova poudariti, kako svojevrstna pota zna ubirati božja previdnost. Gora, kajpada, teh ni bilo mogoče prenašati kakor senene lonce — navsezadnje evangelist tudi ni bil tako otročji. Bil je nekoliko zanesen in je ljubil krepke prispodobe, to je bilo očitno, ampak... Avstrijski cesar se je v tistih dneh res premaknil in odpotoval na jug. Šel je tja ne toliko zaradi razvedrila, kolikor zaradi državniške dolžnosti in vedoželjnosti: uveriti se je bilo treba, ali utrjenim kopnim temeljem samodrštva ne preti nevarnost, da bi klecnil nosilec, ki ga je razjedala morska voda; ali je pod njim v resnici več cementa nego utvare, o tem se je bilo treba prepričati.

Šel je torej tja, da presodi, koliko se lahko zanese na trdnost puljske luke, tega edinega avstrijskega obmorskega oreha, na katerem naj bi si sovražniki lomili zobe. In potem? No, potem bi se njegovo veličanstvo lahko nekoliko oddahnilo. Lahko bi si, če bi ravno naneslo, v brionskih ali opatijskih vodah oplaknilo vladarske ude. To naj bi se zgodilo na povratku.

Toda istrskih in brkinskih podložnikov se je ob takšnih novicah lotila velika vznemirjenost. Cesar, pravite ...?

Ločanski gospodarji so nekaj dni postavali z rokami v žepih. Kakor po požaru ali pozimi, so postavali. Okrog njih pa se je smejalo poletje in delo je močno trpelo.

Le kdo naj se zanese na vse te čenče. Vsak izmed njih je že bil v Divači ali na Kozini. Kaj pa je bilo to: poldrugo uro hoda! Sedaj pa naj bi se tam skozi vozil cesar, njegovo veličanstvo, ali kako se mu reče? ...

Da, tako je povedal Palčič.

Palčič, seveda, on bi bil vedel marsikaj pojasniti, a vse tiste dni je preždel v Materiji. Sploh ga ni bilo na spregled.

Zaradi tega je bila zbeganost še večja. Joškov Ježin je videl cesarja na ognjenem vozu; kakor sveti Elija je drvel v Istro. Kozinci in Herpeljci so klečali ob poti z obrazi v prahu. A to so bila le ugibanja, kdo bi o tem govoril naglas! Nemara Jernej, on je tu in tam kaj prelistal. Ali naj gredo v krčmo? Šli so torej tja in pili pozno v noč ...

Pa je zopet buhnilo tam pri ledenicah. V zraku in pri tleh je vršalo. Dvignila se je jata vznemirjenih vranov, kvra, kvra, v Grebenu je srdito odjeknilo, uuh, je reklo, a tudi Škrljevci so pritajeno tožili nad vsem tem hrupom.

Spokojno zatišje, zasanjano v vekovno bajavost, se je vznemirilo. Surovost glasov je pregnala rodove skrivnostnih bitij goščave. Zapuščala so zeleni vaški venec in se zatekala globlje v gozd, nekatera so se umaknila v Ponikvo. Samo iz daljave so se potem oglašala na klic vaščanov. Še divjad in ptice so se plašile divjega kričanja.

Po vsem tem se je zavzel tudi gospod župnik v Slivju. On, ki je lahko ocenjeval duše tudi po spovedniškem šepetu, je sprva nemel v začudenem prisluškovanju. Razmišljal je o tem, končno pa se je odločil, da bo udaril po prižnici. Kajpak, po prižnici bo udaril. Toda bil je blag, duhovnik po milosti božji, bi se reklo, in si ni usojal kazati s prstom na grešnika. Ali z nečim se jih je vendarle moral lotiti, Ločancev. Z dobrim zgledom nemara? Sam takega vzgleda ni mogel dati, a zaradi tega nikakor ni mogel priti v zagato. Manjkalo se je svetnikov in mučencev, ki so se žrtvovali v takšne namene! Do potankosti se je nato pomenil o tem s svojim bogom in si izbral primerno nedeljo. Ko se je kašljanje porazgubilo pod oboki, je gospod župnik pomembno dvignil roko. Najprej je spregovoril o telesnem trpljenju. O odtrganih udih, o odsekanih glavah in cerkev se je na mah napolnila z grozotnimi prividi. Po mršavih hrbtiščih faranov so pričele polzeti ledene znojne kapljice; prejkone krvave tudi te, zakaj nihče ni mogel upati, da se bo izvil iz te posvečene klavnice brez krvavih madežev. Še dobro, da je bog rešil nekaj mučencev iz vrelega olja in pokazal s tem na svoje neskončno usmiljenje!

Ali župljani vedo, kaj pravi Suplicij Sever? Ves svet je bil oškropljen z mučeniško krvjo in bolj so kristjani takrat hrepeneli po mučeniški smrti, nego sedaj nekateri hrepene po škofovskih palicah. Ah, ta gospod Janez! Vedno se je skliceval na tega ali onega neznanca. Seveda, tukajšnje župnije se niso mogle ponašati s takšnimi mučenci; toda že tamle nad Dolino se je skrival sveti Socerb. Nekaj časa se je skrival tam brez pretiranega hrepenenja po mučeništvu, potem so ga seveda umorili, medtem ko so tržaškega patrona kratko in malo utopili v morju.

A kaj naj bi bilo trpljenje mesa z nepopisnimi duševnimi mukami, postavimo, svetega Avguština. On, vidite, je ginil v brezupnih dvomih in glodajoče kesanje njegovi vesti ni dalo obstanka. Ali morejo, dragi župljani, vse to doumeti?

Nikakor ne, akoravno so se tudi Orehovcev in Kovčanov, Hotiščanov in Ritancev kaj krat lotevali nekakšni pomisleki. O, bili so trenutki, ko so se tudi preprostemu umu vsiljevale pregrešne, bogokletne primerjave. A kdo bi pravil o tem! Skušnjavec pač, ki ga je bilo treba odganjati z neomahljivo vernostjo. Ali sveti Avguštin ni delal tega? Samo z otročadjo, s to je imel človek cesto težave. In kaj tudi hočemo: otrok je otrok in od njega ni moč pričakovati, da bi ločil nespodobnost lastne golote od nagote angelskih ritk, ki venčajo stranske oltarje.

Vse to trpljenje je bilo pohleven dežek v primeri z gorjem v posmrtnem peklenju! O, ti moj bog nebeški!

Malone razločno je vzdihnila Luknjarjeva staruška nad tolikšno grešnostjo moških, in tudi zato, da je preložila težo telesa na manj otrplo koleno.

Na tak način se je znal gospod Janez približati svojemu smotru. Umedenih, z veščo besedo zrahljanih duš sedaj ni bilo težko naščuvati proti trem nevarnim razbojnikom: proti denarju, ki ga nekateri niso znali umno obračati, proti pijači, proti kletvini...

Navsezadnje je bilo konec tudi te maše, vsake maše je enkrat konec. Gospod Janez je pomil in pospravil tisto svoje posodje in odšel v zakristijo. Hram svetega Martina se je praznil in župnijski patron se je znašel zopet sam v neživljenjskem svetniškem in angelskem spremstvu; s tem bi moral sedaj prevejati in ophati vredne in nevredne vzdihe rotečih priporočil in tajnih sklepov, ki so se izpremešani s kadilom in odlomki latinske molitve zagatili v cerkvenem podstropju. A kazno je bilo, da Martin nikakor ni bil voljan lotiti se občutljivega opravka, kakor se že desetletja ni bil voljan ločiti od narezane polovice posrebrenega plašča. In tako je vse skupaj ostalo le pri dobrem namenu ... Kaj bi ne, ko je bil zunaj dan tako živ, tako poln svetlobe in oddaljenih, znanih glasov.

Tistih nekaj ločanskih mož se je obotavljaje, brez naglice pomikalo proti pokopališkemu izhodu. Da ne bo kdo mislil, da se jim kam mudi — prav nič ne! Vsak si ogleduje svoj klobuk, poravnava ga in gladi, kakor se pač spodobi človeku z mirno vestjo, preden si pokrivalo natakne. Takšno vreme! de nekdo z vsakdanjim glasom. Da, da, vreme je bilo res nedeljsko. Na ta način so se izmotali na pot. Šli so skozi vas. Tja proti Bubniču, kakor po navadi.

Ko so se nekoliko osamili in se jim je v nosnicah porazgubil vonj po smodečih se stenjih, se je zrahljal tudi pritisk božje besede.

»Če ta pridiga ni bila namenjena Ločancem ...« je rekel Markov Lovre, potem naj ga strela ubije. He-he, pridiga. Vsakdo je vedel, komu je bila namenjena.

»Vsaka pridiga je nekomu namenjena,« je rekel Ježin Joškov. »Neka Korinčanom, neka Rimljanom. Ta je bila namenjena Ločancem«

Pri Bubniču, seveda, tam tudi ni bilo mogoče govoriti o čem drugem. Čast, komur čast! Gospod župnik je znal svoj prav zelo spretno obrazložiti. In tudi temeljito podpreti.

»Podpreti, podpreti.«

Toda pri tem se sklicuje na neznane ljudi. Na Tomaža, postavim ... Akvinskega ...

Akvinskega. Ali ga kdo pozna? Kjee!

Človeku res ne ostane drugega, ko da zamahne z roko.

Iz vsega tega mu potemtakem ne morejo zrasti žulji. Žulji mu res ne morejo zrasti.

Ali delo na loki ali v gozdu, to ti je docela nekaj drugega. Človek zavihti cepin, s koristnim namenom ga zavihti, pa se mahne po kolenu. Hvaljen Jezus, ali kaj naj bi rekel?

Ali pri ledenicah ...

Da. In tamle okoli svetih treh kraljev, če se vzame. Ko ti od brčin visijo strogi j i, huu! Mraz razganja cerovo deblo, človek pa mora vztrajati v Paldinu. Biti moraš tam in s premrlimi parklji nakladati ledene škrli. Z nečim se torej moraš ogreti. A s čim? S slivovcem, menim, in še bog, da ne zmrzne!

Da, da, človek marsikaj prenese. Gospod župnik ne more vedeti kdo ve kaj o tem. On se lahko vsaja nad tremi razbojniki, pozimi pri peči, poleti v senci. Alkohol, pravi.

Nič ne rečem zaradi kletvine. To nikakor ne more koristiti, toda denar. O njem ne bi smel tako govoriti. Na njem je cesarska podoba. In navsezadnje, vsega mu vendar ne morem znositi za maše. To se je dogajalo spomladi, v prvem letu ločanskih ledenic. In tedaj se še ni moglo reči, na kakšna tla je padlo seme župnikovega modrovanja. Prav nič se še ni moglo reči o tem.

II

Mlin je živ stvor, giblje se in nekaj pripoveduje ...

Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.

Ni dneva, da bi Bržan ne pogledal k Valentu v mlin.

Tod je še temačno, ker je nad kotanjo malone poveznjena visoka stena. Stena? Odklan grič bi se reklo, mrzel in siv in gol na tej strani. Na vrhu se izhiran hrast krčevito drži previsnega roba, vsak čas mu lahko zmanjka tal. Zato napreza žive korenine, da bi ostal na poraslem temenu. Še više nad hrastom je kos višnjevkastega neba. In to je od zarje.

Bržan odmakne vegasto dver ter se nasloni na podboj. Polovica Bržana je zdaj v mlinu, polovica pred vrati; vrata so v tečajih glasno cvrkutnila, a Valent se sploh ne ozre. Dovolj opravka ima pri kamnih ob tej uri, poleg tega je mlin poln momljanja, poln neskladnih, zatikajočih se glasov, ki spremljajo premikanje lesenega drobovja. Kajpak, mlin je živ stvor: giblje se in nekaj pripoveduje.

Ali Valent nič ne sliši?

»Valent!«

Nemara tudi nič ne vidi ob tisti omokani petrolejki.

»Dobro jutro, pravim!«

Vendar še počaka, dokler Valentu spremenjeni občutek ne pove, da ni sam v mlinu.

»A, ti si...« reče. Nato popusti delo. Skuša se zravnati, a to se mu nikdar prav ne posreči; brž ko spokonči trup, se mu upognejo kolena, potem skuša zravnati noge, na, pa se v dimljah prelomi na dvoje — le kdo bi se mučil!

Toda to se ponavlja sleherni dan in Bržan je tega vajen. Nikakega sočutja nima z mlinarjem. Stoji tam pri vratih in se muza.

»Tisti tvoj križ,« reče prizanesljivo.

»Križ, križ,« de Valent veselo. Potem pridrsa bliže. Ali naj bi tarnal nad to svojo nesrečo? Eh, vzdihne. Sem in tja vzdihne, zgolj iz navade, zgolj zato, da se nekaj reče.

Migne z brado tja proti luči in spotoma otresa zaprašene rokave. Tako Bržan ve, kaj mora storiti: iztegniti se nad petrolejko, toliko pač, da doseže na črvivi gredi zeleno cilerico. Prav to, bog jo je dal!

Potem se krepčata med pomenkom.

»Tak tako, praviš?«

»Da, toliko vrvenja je sedaj okoli tistih ledenic, on je pa kar šel.«

»Na Hrvaško, praviš?«

»Tja nekam.« Ali Valent ve, kje je Kastav? »Med gozdarje, potemtakem.«

To je povedal Bržan o Kalčevem Janezu. Toda sedaj mora odriniti, nič več ne utegne postavati tod okrog mlina.

Na ta način je Valentu vedno očito, kaj se dogaja v vasi. Nič posebnega, navsezadnje, vas je majhna, ljudje so počasni in strpni. Nič takega, res, a mlinar živi z njimi. Udeležuje se njihovih prigod, žalostnih in veselih, pri najdrobnejših doživljajih vasi se zamuja. Tako na daljavo, po črednikovem posredovanju se zapleta v vrvež soseske.

Ločanci, seveda, ti ne vedo prav nič o tem ... Mlin v Ponikvi je starikava, trhlena naprava. Nagnita kolesa toliko toliko da se še obračajo pod nasilnim slapom. Le v oskrbljenih kamnih je še nekaj nekdanje živahnosti, le ti še nekam voljno poskakujejo nad krhkim zrnjem, drugače... prava sreča, res, da se še kaj giblje v teh izobljenih, zrahljanih ležajih. In vse to je od starosti. Na belem kamnu zmleta pšenica je komajda za pogačo ali mlince. Ali je to moka? Prav nič boljša od ržene, to se lahko reče. In tudi drugače je čas krnil koristnost starega predjamskega mlina.

Čez brv pride kmetica s culo na glavi, postavimo, iz Markovščine. »Proso sem prinesla,« reče.

»Proso?«

»Da. Tole culico,« pravi ona.

Glejte no! Mlinar se ne more načuditi. »Le kje ste ga pridelali,« vpraša zavzeto. Ne, s prosom ne bo nič, stope počivajo, nerabne so, mrtve. Kdo ve, kdaj so zastale, niti Valent bi ne vedel tega povedati.

Kmetica zmaje z glavo pod culo. »Kje smo ga pridelali?« Otep kosmati, si misli in gre dalje. Manjka se mlinov v Brkinih! ...

Navzlic temu mlin v Ponikvi ni pogrešal vode in žita, ne vode na žita. Ločanci, Ritanci, Kovčani, Slivarci, ki so sejali ajdo in ječmen in proso in rž in pšenico in zlato koruzo, so vse to poželi in znosili k Caretu ali v Padež. Toda Ciči, ljudje z one strani reške ceste, niso bili tako občutljivi. Ho-ho, ti so komajda ločili moko od zdroba, pa so kljub temu rasli veliki in trpežni. Mlin v Ponikvi jim je bil najbližji in so potemtakem hodili kar tja.

Bržan je torej moral hiteti za vaškimi kravčeti in Valent je ostal zopet sam s svojim delom. Sele potem, ko se je dodobra zdanilo, je prišla Luca.

Najprej je upihnila luč, potem si je zatisnila ruto na glavi — tako! Moški, kajpada, bi si bil na ta način pljunil v roke. Torej bo pomagala?

Eh, da! Valent si bo lahko nekoliko oddahnil. Tu je bila sedaj Luca, krepka ženska, prizadevna ženska s svojimi zdravimi ledji, ki niso klecala pod bremenom. Valent naj samo za lek poprime, toliko pač, da vreča ne omahne. Zakaj vreča, polna rži, ni krcelj ali butara otave; prav nikakega življenja ni v njej in z vso tisto mrtvo težo sili k tlom. Človek se mora pretrgati!

Valenta pa je šivalo v križu. V lakteh je imel še silno moč, to je bilo res, toda samo z rokami si človek tudi ne more vselej pomagati. Prej ali slej, tako je menila Luca, si bodo morali koga najeti. In tega ni povedala prvič.

Valent pa bi si zopet ne mogel želeti boljšega hlapca od Luce.

»Boljšega hlapca bi si res ne mogel želeti,« je rekel. Tako se je šalil, mislil zares in se vendarle šalil. He-he ...

Vsekakor se je Valentu začelo dozdevati, da se življenje v Ponikvi nekoliko zapleta. Usedel se je za hip na pograd pod oknom in hudomušno gledal na Luco. O nečem je razmišljal, to se je videlo, le da je misel bila nekoliko presmela: Luci bi je ne smel povedati, niti v šali bi je ne smel izreči ...

»Pomeniti se bom moral z Martinom,« je rekel.

Zunaj je lajal Šek na ošabnega petelina. Bržčas se je petelin drznil priti v vežo, kajpak, z vso tisto svojo družino je prišel v vežo. Luca bo torej morala ven, da nakrmi kokoši. Hlev in svinjak sta tudi spadala k mlinu in potem so bili tu še ljudje: vsi Mlinarjevi pač! Teh res ni bilo mnogo, nemara premalo, tem več pa je bilo dela. Martin in Valent in Luca in Lenka. Martin je mrlič, ako se sme tako reči, Lenka je še otrok... ah, ta deklina! Valent pogosto res ni znal prikriti svoje sreče. Toda če je Luca prišla v Ponikvo gospodinjit, potem je prišla sem gospodinjit — kdo naj bi vedno hlapčeval v mlinu! No, no, navsezadnje je bilo vse skupaj le stvar pomenka, zgolj stvar zrelega pomenka.

»Z Martinom?«

»Da, z njim.«

Luca je vdano kimnila. »Vsekakor bo treba nekaj ukreniti,« je rekla in šla iz mlina.

Z Martinom navsezadnje ni bilo težko pogovarjati se. Ležal je malone nepremično na podu vse od lanske spomladi — čakajte no — človek je bil še v kožuhu! Seveda, v kožuhu! In z vsem tem je potem zdrsnil z brvi nad jezom, ko se je vračal iz Obrova. Da, da, s poštenim človekom, z vrednim človekom nima bog prav nikakega potrpljenja.

Martin bi bil zaklical, dvakrat, trikrat bi bil zaklical, ni vrag, da bi ga ne slišali v mlinu. Tam je bil Valent, ki je nekoliko naglušen, in to od večnega brbotanja, od nenehnega hrestljanja, toda v hiši, tam sta se mudili Luca in Lena — ko bi bil le zaklical: Pomagajte, ali nekaj takega pač... V tem pravzaprav ni bilo nikake nevarnosti, prav nič ne, samo oglasiti bi se bil moral. Tako pa je brodil do pod pazduhe v vodi.

Vse skupaj ena sama otročarija, le voda je strup v taki dobi. Torej se je bilo treba čimprej izvleči iz te strupene globanje. Oprezno, v največji tišini, da bi vrag ne nesel tega komu na uho: Luci ali Lenki, ali Luci in Lenki. Tako se je nekaj časa namakal v tistem nesrečnem plavniku, hlastajoč z rokami po bregu. Nič! Breg je bil strm, nič takega ni raslo tam, za kar bi se bil mogel oprijeti in kožuh se je bil že dodobra napojil. Navsezadnje je le moral zaklicati — Čujete! ...

A kdo bi si bil mislil, da ga bo potem tako prizadelo!

Z Martinom se res ni bilo težko pogovarjati. Bile so ga same oči in dolge obledele dlake na izsušenem obličju. Vse ostalo je bilo pogrnjeno z rumeno ponjavo. Obledele dlake so se zganile le takrat, ko je Martinu krč zategnil lične mišice, tedaj so se neokusno naježile in bodle Valentovo vest. Kajpak, obriti ga mora, še nocoj ga mora obriti. Toda oči! Ah da, v Martinovih očeh so bili poslej zgoščeni vsi občutki strte duše, vse življenje nerabnega telesa.

Zvečer je Valent sedel ob Martinovi postelji. Sedel je tam in brskal s topimi prsti po svoji gosti bradi. Nekakšno zrnce je tičalo v njej, ali kaj? »Da, da,« tako je rekel od časa do časa s prepričljivim glasom. »Tako, vidiš, Martin,« je dejal. Nato je dodal veselo prigodo iz mlina — res ali ne — prav burkasto prigodo z Golčanko. Eh, ta Golčanka ... Toda v Martinovih očeh ni bilo nikakega veselja.

Nič takega, navsezadnje, Čičke človeku lahko vedno kaj nakanijo ...

Valent se je moral torej zresniti. Pričel je govoriti o delu. Delo je raslo, vrag znaj kako, a je raslo. Vedno več ga je bilo, »jaz pa s pokvečenim hrbtom. Da ni Luce ...« Valent je dvignil roke. Pa saj se bo Martin lahko sam prepričal, je rekel spodbudno.

Martin je trenil z desnico pod rjuho toliko, da so muhe za hip vzletele in zopet sedle na tisto mesto. V očeh mu je vztlel plamenček zanimanja, tega ni bilo težko opaziti.

Valent je mencal, stiskal dlani med koleni, odganjal muhe, končno je rekel: »Sleherni dan ji ponavljam, da bo treba nekaj ukreniti. Nekoga bo treba najeti. Ali Luca ...«

Martinu je vzdrgetala spodnja čeljust, zdelo se je, da bo zdaj zdaj spregovoril, tako se je zdelo spričo mučne napetosti v njegovem obrazu... Nič razločnega, samo nekakšno pridušeno grčanje, samo to je slišal Valent. In Martin je nameraval to neizgovorjeno dopovedati z očmi.

»Luca?... Ona, vidiš, noče nič vedeti o tem!«

Martinove oči še vedno niso bile prepričane. Tako, so vpraševale, tako?

»Noče!« je poudaril Valent. Bil je užaljen zaradi Lucine trmoglavosti, ali kaj.

To je na mah izgladilo trdost na upadlem licu, tudi roteče oči so našle svojo vsakdanjo spokojnost. Torej bi Martin privolil?

Kajpada! Mar Valent ne zna takoj razbrati tega iz odobravajočega, voljnega pogleda? O-o, z bratom Martinom se je Valent vedno zlahka domenil.

V jeseni je prišel v Ponikvo Jeroman, velik, samozavesten junačina. Prišel je tja in na mah uvidel, da ni dobrodošel. A bil je mlad in se je smehljal. Ker pa sta si bili očesci pod nasilnim čelom preblizki in ustnice nekam pretanke, smehljaj ni mogel nikogar ogreti.

»Aha,« je rekel Valent, »ti nam boš torej pomagal.«

Tako je pač, človek se mora včasih prijazno nasmehniti. Lenka, kajpada, ona se še ne zna malce pohliniti in lahko gleda sovražno novega gosta, Sek pa je žival, kdo bi se menil za njegove pasje občutke. Jeromana komajda povoha in se takoj odstrani s povešenim repom.

Vtem pa drhti Luca v vse drugačni neučakanosti — lačnega človeka, bi se reklo, ki se mora zaradi spodobnosti braniti žlice. Menca nekaj, menca, naša Lenka, reče mimogrede, in skuša spraviti te nezaupljive ljudi. Govori vabljivo, prisrčno, z nekoliko nagnjeno glavo in si briše roke v predpasnik. Potem ga povpraša po domu. Če so vsi zdravi, to bi hotela vedeti.

»Ali naši?« vpraša Jeroman.

»No, da. In naši?«

Ti so tudi bili zdravi, hvala bogu, in torej ni bilo potrebno še naprej govoriti o tem. Valent je nekaj zamrmral o praznih grotih ali kaj in se pobral iz hiše. Lenka tudi ne more dolgo prenašati reznega tujčevega pogleda in gre tudi ona. Po vsem tem se je mogla Luca z Jeromanom zaupneje pomeniti; bila sta rojaka in ju je marsikaj zanimalo. Postavimo Valent.

Jeroman se zvedavo ozira okrog. Čudno, nenavadno v tej hiši, si misli, še zanj, za potepa, nekam nevsakdanje.

»In tule imate studenec?«

Da, tamle v steni ob ognjišču je izvirala voda. Luca se je morala smejati Jeromanovi začudenosti. Jeroman pa je krčil tanke ustnice, majal je z glavo, potem je vprašal:

»Ali je to tisti Valent?«

»Da, to je Martinov brat.«

»In Martin?«

Luca se je zravnala, samo oči in obrvi je obrnila proti stropu.

No, tu sta sedaj.

Motrita se z dolgimi, resnimi pogledi. Mnogokaj si objasnita na ta način, mnogokaj s pomembnimi kretnjami. Prav tako kakor v cerkvi ali vpričo spečega človeka se vedeta. Smešna res, ta olesenela igra nemirne vesti.

Iz mlina pa so prihajali vse drugačni glasovi. Tam sta se zopet sporekla večna prepirljivca, le kdo naj bi ju še poslušal! Valent že zopet vsiljuje Lenki moža, z vso vztrajnostjo ji ponuja novega ženina, s katerim se je bil baje že domenil in mu res ni kaj reči. To naj bi bil Joškov Jožin, zelo postaven mož, brkat in bradat.

Lenka se je hudovala. Valent pa se je šalil dalje in v hlinjeni resnosti skrival pretirano nežnost. Včasih mu ni bilo do šale, bil je utrujen in pobit in mu ni bilo do norčij. Razmišljal je o čem, morda o Martinovih živih očeh, potem je vzdihnil in nekaj rekel Lenki. Gor pojdi, ji je rekel. In Lenka je šla. Cestokrat pa se je lotil Lenke po ovinkih, z zvijačo ali norčavo ukano. Joškov Jožin, ta res ni bil več mlad, toda bil je dedec. Poleg tega se je ponašal z zlatim uhanom. Kaj meni Lenka o tem?

Nič! Lenka se je raztogotila in stekla na pod k očetu. Od ondot je bilo potem čuti njene pritožbe. Tako je Valent ostal sam v mlinu in je lahko nemoteno vzdihoval nad bolečinami v križu. Morda niti ne nad tem, ampak zaradi tegobe v preobčutljivem srcu, zaradi neusmiljene Martinove usode? Nemara zaradi novega znanca, ki je ta dan prišel v Ponikvo, zaradi Jeromana? To so bili mučni trenutki. Takim trenutkom se človek ne sme prepuščati in zaradi njih koprneti.

V železni skrinjici pod ležiščem je Valent hranil nekaj drobnarij. Nič posebnega pravzaprav, razen tanke knjižice s črnim ovitkom. Tam je bilo nekaj denarja in kak izsušen cvet med orumenelimi listi, poleg tega je bila tam tudi steklenica starega slivovca. Slivovec je imel moč nad zastarano boleznijo, otopil jo je nekoliko, v črni knjižici pa je bila spravljena zgodba mladega Valenta. V zgodbi je bilo mnogo radosti in mnogo bolesti. A kakor je znal slivovec lečiti telesne bolečine, tako je umel čas do nepomembnosti oddaljiti nevesele dogodke. Valentu je ostal ohranjen kos mlade sreče, ki je le tu in tam zadrhtel v prizanesljivi otožnosti.

Sedaj Valent ni bil več mlad in vid mu je pričel slabeti. Ali vid? Nič posebnega res za mlinarja; vreč in kamnov, ho-ho, teh nikakor ni bilo moč zgrešiti. Toda črke v dragi črni knjižici so bile drobne in so se spreminjale vse pogosteje v živ in nagajiv razsev. Komaj se je pogled naslonil nanje, so se vznemirile, potem so zaplesale in se pričele igrivo skrivati za motnimi oblački. Z vragom, takšna norčavost! Valent ni ljubil veselosti ob svojih spominih. Moral je dvigniti oči. Navzgor je pogledal, med prekrižano staro tramovje, v zgrbljeno, omokano steno in žalostno razmišljal. Ta dan je sklenil, da se bo morala Lenka priučiti tujemu branju. Vsekakor se bo morala priučiti temu, si je rekel.

Medtem se je Jeroman seznanjal s Ponikvo. Stara, mrka globanja ga je nekoliko oplašila. Kje je nebo, pri streli? Nagnil se je vznak in pogledal kvišku, na, pa se je zganila tudi pečina, prav nanj se je hotela povezniti. Ha, ta skalina, kako se je oblastno namestila v trobastem zagatku! Mar ji je bilo ljudi! Kazala jim je pošastno lice z odtrgano čeljustjo in dvojnim žrelom in topo zrla v surovo preteklost. V tisočletja pač!

Da, da, samo čas ima takšno obličje ...

Jeroman se je stisnil kakor pišče. On je bil vajen trde ceste, prostrane griže, to pa je bila Ponikva. Na brvi se mu tudi ni zdelo varno; jezljivi slap se je penil in hrumel brez prestanka. Caral je omotično prejo in lovil nekoga vanjo. Človek se nikakor ni smel prepustiti temu zvodljivemu hladu. Jeroman je nemel, Ponikva pa je bila polna skrivnostnih glasov. Toda človek se vsemu privadi in tako je Jeroman ostal v Ponikvi.

Prišla je nedelja in veliki dogodek je potrdil tudi gospod župnik s prižnice. »V bližnjih dneh,« je dejal, nato je ponovil vse ono, kar je bilo ljudem že znano. Pri večernici pa je litanijam žalostne matere božje pridal nekaj pobožnih misli na umrle in: »Za našega modrega vladarja in njegovo vladarsko hišo, oče naš ...«

»Velik grešnik, res,« so menile ženske, vračajoč se po zavrteh v dolino. »Nič kaj prida človek,« so sodili možje pri Bubniču, »čemu bi drugače zanj tolikanj molili.«

Nemo posta vanje na pokopališču s pokrivali na dimIjah jih je bilo naveličalo in tako so si zdaj tu odpočivali.

V vse drugačni mrzličnosti so se znašli v Materiji in na Kozini. Tam pač, kjer sta stolovala župana. In ta dva sta bila vsekakor dolžna nekaj ukreniti. Nič posebnega pravzaprav, kakor je pričal dopis z glavarstva, ker obisk tako in tako ni bil namenjen tem krajem.

»Bržčas se cesarsko-kraljeva garnitura sploh ne bo ustavljala na vmesnih postajah, a priporočljivo in umestno bi bilo, da bi tamkajšnji župani ...« in tako dalje. »Vsekakor pa naj prizadeti župani v morebitnih dvomih s koristjo upoštevajo blagohotne nasvete visokorodnega gospoda barona iz Odoline.« Potemtakem se je Kastelic lahko oddahnil. Tak tako, je dejal. Nikake nevarnosti ni bilo videti, da bi se človek zameril ali osmešil. Dobro, dobro ... Skočil je torej k baronu v Odolino, nato sta s Palčičem sklicala v Materijo nekaj najveljavnejših občinskih mož.

»Vidite,« jih je nagovoril Kastelic, opletajoč z levico približno tako, kakor baron iz Odoline, »prejkone nas bo doletela čast, bilo bi torej ...« in jim je obrazložil, kaj bi bilo priporočljivo in umestno.

Starci so zbrano poslušali. Potem pa, ko je župan umolknil, so bili v veliki negotovosti. Nekateri so si molzli brade, drugi so z izpahnjeno čeljustjo zbirali primerne besede, take da bi bilo vredno z njimi skaliti neprijetno prisluškovanje. A komu, pri streli goreči, bi kapnila pametna misel! O davkih, če se vzame, ali občinski tlaki je vedel vsakdo nekaj povedati. Prav tako ni manjkalo umnih nasvetov pri ugibanjih o izbiri plemenskega bika. Toda o cesarju ... Mar je kdo vedel, kako se vodijo uradni pomenki o cesarju?

Končno je Kastelic vendarle nekaj rekel. Vprašal jih je, ali so vse razumeli.

Kaj ne, so rekli.

In če jim nemara ne hodi kaj navzkriž?

Navzkriž? Ne! Sive glave so se zamajale.

Potemtakem naj vsaka vas odbere svojega moža. Slope, Ritomeče, Brezovica, Vrtviže, Ojstrica, Padež, Kozjane, Tatre, Mrše, Orehek, Kovčice, Slivje, Velike Loče, Markovščina, Skadanščina, Golac, Vodice, Jelovice, Gradišica, Bač, Materija, Povžane, Rožice ... bi se reklo nekaj nad dvajset mož; z njim, županom, in Palčičem dovolj vrednih predstavnikov matarske občine.

To je bilo potemtakem urejeno. Vendar se je vse skupaj izteklo nekoliko drugače, kot je predvidevalo glavarstvo.

Na kozinski postaji je bilo vse na svojem mestu, to se lahko reče. Očancev je prišlo več, kot sta jih potrebovala herpeljski in matarski župan in vsi ti so se lepo zvrstili pod ozelenelo lopo. Prednje so potem nagnetli nekaj šolske otročadi iz naj bližnjih vasi; toliko pač, kolikor je bilo potrebno dedom prikriti slabo obutev in obnošene hlače. Gruče zijal so segnali za ograjo.

Tako! Vse na svojem mestu torej in kakor se je spodobilo: najstarejši in najmlajši občinarji naj vzradostijo vladarjevo oko, če bi se, kakopak, utegnilo ozreti v to smer, večurno čakanje pa naj priča njegovemu veličanstvu, v kolikšni spoštljivosti in vdanosti mu rasto ondotni podložniki. Ampak sonce, to je imelo nad Krasom dokaj več moči kakor v Brkinih. Se onim trem orožnikom, ki so pretisnjeni in pozapeti stopicali ob progi, še njim je vročina jemala dostojanstvo. Kaj ne; pot jim je ščemeče curljal po vseh žlebičkih in pod razgreto čelado so se spočenjale drzne misli. Čemu ne bi smel človek žrtvovati zaprisežene dolžnosti za leskov grm, za vabljivo senco leskovega grma v leoni kotanji... če bog in cesar pretiravata.

Vtem je za gričem nekaj pomomljalo, zaukalo je in vlak je bil tu. U-uf, je sapnil, u-uf, ter se ustavil prav tam pred lopo.

Tega glavarstvo res ni moglo predvidevati ...

Na mah je bil prostor med lopo in vlakom poln ljudi iz pripovedk, kraljev in cesarjev, ali kaj?. Oni trije orožniki so oleseneli ob svojih puškah. Domačini so onemeli. Zamaknili so se v ta čudoviti svet gospodujoče samozavesti, ki se je, nabijajoč s petami, kretal v dostojanstvenem strogoredju; v pestre obrobke in okraske, v zategnjene opasice, v izzivajoče zavihke so strmeli — dokler se ni v popolni tišini pojavilo pravo veličanstvo.

Tak je potemtakem! Prav nič drugačen nego na srebrnem goldinarju, res! Le nekam manjši od predstave v domišljiji in nekam manj cesarski.

Vzlic temu je njegovo veličanstvo Kastelica močno ostrašilo.

O, ti moj bog nebeški! Ali ni nemara tu v bližini kje Odolinčan, on, ki bi se edini mogel znajti v tem kronanem vrvežu, ker je tudi sam take pasme. Ne, barona ni bilo videti. Bržčas zato, je pomislil Kastelic, ker se ta čas raje nego v cesarski, valja v milosti brezovske učiteljice ...

Toda časa za ugibanje in oklevanje je bilo vražje malo. Njegovo veličanstvo je bilo že na tleh in naravnost proti lopi je krenilo.

Kaj? Kako?

Nič! Palčič je tedaj stisnil svojo palico v najbližjo roko. Skrivaj je dregnil oba župana in tako so vsi trije stopili za korak iz gruče. Tako, nekaj je bilo storjenega; togost je popustila, župana sta si nekoliko oddahnila. Ah, ta Palčič! ...

Ko se je cesar ustavil, so se globoko priklonili. Nato je Palčič premišljeno in v cesarskem jeziku povedal, da se tukajšnje prebivalstvo vdano in ponižno klanja njegovemu veličanstvu. Nepopisno je srečno, da je doživelo ta dan. Njegovo veličanstvo naj blagovoli sprejeti enodušne pozdrave in gorečo željo vseh občanov, da bi mu bilo v zadovoljstvo potovanje skozi te kraje.

Glejte no, cesarju je bilo všeč. Tenko se je nasmihal, nekajkrat je spodbudno kimnil z glavo. Očitno je skušal Palčiču pripomoči do srečne izpeljave nerodnega leporečja, zakaj pozdravna molitvica, izrečena ob toliko priložnostih, mu je bila bližja nego preprostemu govorniku, ki si jo je bil šele pred kratkim prisvojil iz dunajskega »Družinskega Usta«. Odličnemu, z odlikovanji obvešenemu spremstvu, ki je tako bohotno uspevalo v varstvu dvojne cesarske brade in njegovega dvoglavega ptiča, bržčas tudi ni bila neznana — čemu bi se drugače tako prizanesljivo muzalo.

Kljub temu se je cesar za počastitev zahvalil. Potem je vprašal:

»Sedaj smo torej v Istri?«

»Da, veličanstvo, tu se začenja Istra.« Palčič se je priklonil, župana tudi. »In ... kako živite?«

»Ni sile, veličanstvo. Živimo pač ...« Palčič se je priklonil in župana sta ga zopet posnemala.

Palčiču se je ukresala smela misel, tako, o siromaštvu ... in bi jo bil povedal, a njegovo veličanstvo je bilo tako nestrpno. Koliko da imajo do morja, to je hotelo vedeti.

Do morja? »Poldrugo uro, veličanstvo. Z vozom tudi manj...« Palčič je iztegnil roko proti zahodu — vrag vedi, če je bilo to spodobno — in jo je naglo povesil.

»Lepo. Vi ste, kajpada, župan v teh krajih?«

»Ne, veličanstvo,« in če njegovo veličanstvo dovoli ... Palčič se je priklonil, nekoliko se je umaknil. »Ta dva moža ...« je rekel.

Župana sta se znašla v veliki stiski in sta se vedla kakor pri povzdigovanju. Cesar je resno pokimaval, lepo, lepo, je rekel, potem je s Palčičevo pomočjo izvabil od najbližjega dekletca šop divjega cvetja. Cvetja? Posvaljkan zagrabek uvelih pekuvic in modric, bi se raje reklo, ki so sirotno odmrle v oznojenem stisku zdolgočasene otroške roke. A kdo si je mogel misliti, da se bo hotela vzdihujoča parnjača odžejati prav tu, prav na kozinski postaji. Kdo? ...

Cesarju je bilo torej všeč. Poslovil se je od vdanih podložnikov med zopetnim nabijanjem peta, med treskanjem železnih vrat; prav s tistim klavrnim okraskom v roki se je poslovil ... Toda spomin na odmaknjeni dogodek ni bil prav nič klavrn. Palčič je ob njem rastel in se širil. Po malem se je pripovedovanje raztreslo povsod: ob reški cesti, po brkinskih gričih, po kraških vaseh ...

»Potemtakem se je res menil s cesarjem?«

»Če ti rečem! Z njim se je menil.«

Kajpak o davkih, o slabih letinah in marsičem še. Ah, kolikanj je takšnole dobronamerno pretiravanje godilo ločanskemu Palčiču; glejte no, kaj vse mu je bil nadrobil, cesarju! Tako si je mislil. Po vsem tem je postalo življenje dokaj bolj prijetno. Orožniki, vzemimo, so ga odslej spoštljivo pozdravljali. Domačini so se z rastočim zaupanjem obračali nanj in marsikomu se je zareklo: Kaj praviš, Palčič — vi, ki se spoznate na to ... Palčič se je namuznil, he-he, in povedal svoje mnenje. Ves zatopljen v svoje misli se je včasih ustavil sredi loke. Ali na griži. Sel je in se nenadoma ustavil in odkril. Klobuk je podržal spoštljivo pred sabo in se smehljaje poklonil. Dober dan, gospod sodnik, je rekel. (Čestokrat je bila plemenita gospa.) Potem se je pokril in se pomudil v kratkem pomenku z gospodom sodnikom. Vi ste torej tisti, bi moral reči med drugim sodnik, Janez Palčič iz Loč? Slišal sem, slišal. Srečali ste se z njegovim veličanstvom. Takšno čast ste imeli. Palčič se je skromno nasmehnil. Da, da, je rekel, imel sem pač to čast. Nato je znova privzdignil klobuk. Pozdravljeni, torej! In je stopical dalje čez loko.

Navsezadnje se je spričo tega slovesa na novo odprlo tudi nekaj predalov, ki so se bili prej zataknili. In to je bilo najpoglavitnejše. Da, da, gore boste prestavljali ...

Vendar na tak način nikakor ni bilo mogoče še dalje vztrajati v samotarjenju in odpovedi. Veriga storjenih sklepov se je zrahljala, natrgala se je že ob tem prvem uspehu — kje naj bi človek ob nenadnih spremembah zmogel toliko zbranosti, da bi jo znova zakrpal? Tega Palčič res ni zmogel, vse preveč je bi zapreden v misel na ženitev. Vest pa, če je ravno hotela imeti svoj prav, je glušil z žvenketom srebra, ki se mu je ta čas nabralo v žepu.

Torej sta se Barčan in njegova Mara vendarle omejila? Dajmo no! Barčan je živel ob veliki cesti, poleg tega je bil trgovec, premeten trgovec, ki je znal po enaki ceni kakor sir prodajati tudi luknje; in svoje blago je le redko dajal na up. Nikdar pa tako, da bi pri tem še dodajal, nikoli ne! S cesarjem da se je menil?

»Dobro, dobro, nič ne rečem, ne bi bil napačen takle snubec. Ali beseda, čeprav cesarjeva, še ni zlatnik.« Takšno je bilo njegovo mnenje.

Akoravno je bil Palčič iz lesa, ki marsikaj prenese, Marinih čarov ni mogel tako naglo pozabiti, a ker se je pri vsem tem nekaj neprijetnega dotaknilo njegovega ponosa, se je naježil. S srčno bolečino se je pogovarjal sam, vpričo ljudi pa je malobrižno odmahnil z roko in klical Kastelica za pričo, če je bil ravno poleg. Ho-ho, s kramar j evo hčerjo da bi se ženil? Kaj praviš, Kastelic? In župan je bil vedno njegovih misli; srčno rad je pomagal prijatelju s ceneno uslugo. »Lakotnik pač, ki ni spregledal šale,« je rekel. Nekaj takega si je Kastelic lahko privoščil v škodo trgovca iz sosedne občine, mar ne?

Da, da, Mara je bila ognjevita, jedra deklina, prava samica — kdo bi ne opazil tega. Le po milu in svečah je preveč dišala ...

Toda upnikov ni bilo mogoče plašiti s šalami. Njihovih trpkih, neobčutljivih obrazov ni bilo mogoče razveseliti ne s pijačo ne s pogačo.

Ali so bili to kristjani?

Ne, to niso bili ljudje in Palčič se že zaradi njih ni mogel odreči svojim načrtom. Moral se bo pač oženiti. Čimprej se bo moral oženiti, dokler ne ugasne varuštvo skrivnostnih sil, ki jim je bil posvetil nekaj spokorniških tednov. Mgm, nič se ne ve, kdo vodi naša pota ...

V Hrušici, vzemimo, pri Sesljevih sta bila Palčič in Kastelic vedno dobrodošla gosta. Tu se je domačinu nekoliko preveč umedila ena izmed hčera zgolj zato, ker je imela za lek prekratko desno nogo. Uboga odcvetela sirota. Samo smehljala se je in čakala ... A naj je bila hči še tako prijazna in oče voljan podložiti ji stopalo z dobrimi, modrikastimi stotaki, nek, Palčič nikakor ni bil dovolj pogumen, da bi se paril s pohabo. Poleg tega je vodila pot tja vedno mimo Obrova, bi se reklo, mimo razjedajočih spominov. Ah, ja, Palčič je bil vse preveč čustven, vse preveč mehkočuten; moral bi imeti pest v prsih namesto srca, to bi moral imeti!

Pač pa ni bil popolnoma brezbrižen ob neki vabljivejši priložnosti, tam, kjer oče in hči nikakor nista znala uskladiti svojih notranjih občutkov do zapoznelega snubca. Mar ni bila to svojevrstna posebnost? Ako se je torej smel človek zanesti na preizkušeno modrost, bi Palčič v tem neskladju lahko ujel svojo ribo.

In tako sta se s Kastelcem potem vozila samo še v Brezovico.

Hu, ta Kristina, kakšna nenavadna ženska!

Mirna, stroga. To ji je pobralo dobršen del prikupnosti z zagorelega obraza. Toda vse ostalo, povito v preslegasto bombaževino, je bilo tudi Kristinina last in tako vznemirjajoče, da je še Kastelica obhajala nekakšna mrščavica. Pri streli...

»Ali je vedno tako resna?« je vprašal očeta.

Povžanec je gledal namrgodeno. Potem, ko je hči odšla iz hiše, se je nasmehnil: »He, he,« je rekel, »takšna je pač!«

Mar naj bi jo bil hvalil, Kristino? Kristinico? O, to vam je bila hudičevo zrno, marsikatero palico je bil zlomil na njej. Ali naj bi to pravil poštenim ljudem? »Takšna je pač.« To je rekel.

Uboga Povžanka, uboga Kristinina mati! Konec koncev tudi ona ni bila taka, da bi se izgubljala v samoveličju, toda o nekaterih Kristininih vrlinah bi se bila navzlic temu rada pomenila.

»Vi niti ne veste ...« je hotela reči. A stari je gledal po turško in tako je ostalo pri tem. Palčič in Kastelic sta lahko marsikaj videla, poslušati pa jima res ni bilo treba — svoje živine in svojih otrok Povžanec nikoli ni hvalil.

Prebil je mnogo težav in si nabral dokaj življenjskih modrosti. Najprej se je pehal z zemljo, potem se je moral rvati tudi z družino, ki se je množila in hotela zrasti po svoje. Po svoje? Seveda, kakor teletca! Kam pa pridemo, je menil Povžanec. Moral jih je torej s trdo roko in milo besedo učiti, kod naj hodijo. In to se mu je v dobršni meri posrečilo, zakaj nikjer ni bilo zapisano, da se morajo s starostjo človeku podvajati tudi nevšečnosti. On pa je imel svoja leta in sinove in ženo in hčer ... Hčer. — Hči je bila res samo ena, toda bila je Kristina. He-he, ali kako je že bil rekel? Takšna je pač ...

Marsikdo je marsikaj vedel o njegovi edinki. Živela je v tej blagoslovljeni dolini, v tej čudoviti kraški kadunji z ravnim dnom, ki se ji reče Brezovica. Prav tako kakor drugi vaščani je živela tu in bila vsem na očeh. Čemu naj bi torej Povžanec govoril o tem ...

Nemara zato, ker je ob nedeljah zginjala z doma!

Kristina?

Kajpak, ta, vsako nedeljo je nekam šla, bogtigavedi kam. Ako Kastelic in Palčič nista nič slišala o tem, naj se razprašata pri ljudeh — vsa dolina je bila polna čenč.

Ah, ta svojeglava ženska! Odtihotapljala se je z zadnjimi zvezdami, vračala se je prvimi. In Povžanec je bil pri tem docela brez moči: naj je vihtel palico, naj je opletal z jezikom, prav nič ni zaleglo. Ali naj bi jo bil priklenil k jaslim? Ho-ho, ustavite veter nad Krasom, pridržite jesen, da bi se ne prikradla v dolino ... Kdo, res, bi bil mogel ponujati takšno hčer!

Kljub temu je Palčič močno vzljubil sprehode tja proti Brezovici. In kakor je sprva vabil s seboj Kastelca, da se je mogel opirati na njegov županski ugled, tako se je poslej ogibal Materije. Malokrat, prav malokrat se je še pokazal na županstvu.

Kastelic se je muzal. He-he, je menil, nemara se bo vendarle oženil.

Da, Palčič se je na to zelo skrbno pripravljal.

Naj je stopil po tej ali oni poti, po tej ali oni samotni stezi, vse so vodile mimo Rožic ali mimo Odoline naravnost v Brezovico. Ali ni bilo to čudno? In to, kar je spotoma razmišljal, še bolj; v vsaki vabljivi senci, v vsakem prijaznejšem zavetju sta posedala s Kristino. Postavimo tule, na uglajenem holmcu, pod osamelim gabrom ... ali tamle, med leonima brezama ... Poležavala sta in se menila. O čem že?

Ah, ja! Kristina, Kristinica ...

Toda ona se je samo sramežljivo smejkala, nekaj je iskala v nedorasli, popaseni travi.

Palčič se je torej zopet raznežil, izgubljal se je v svojih sanjah in Kastelic je imel popolnoma prav, ako mu je čestokrat ponavljal: »Pravcata škoda, res, da ob čedni deklini pozabljaš na vrednost cekinov!« Docela prav je sodil Kastelic, toda Palčič se vendarle ni mogel ženiti zgolj zaradi upnikov, ne? On se nikakor ni znal poniževati z mešetarjenjem.

Koliko pa je bilo pravzaprav teh dolgov? Tisoč, tisoč dvesto kron? Prav! Toliko, kolikor je lahko pričakoval od Povžanca. Potemtakem se bo naposled le znebil lakomnih pajkov!

Hu, takšne misli, kako so ga vedno vznevoljile! Palčič je segel po tobačnici.

Torej Kristinica ...

III

Silen je gozd v svoji prastari modrosti.

Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.

To vam je gozd! Tu se začenja, ali konca mu nikjer ni videti, njegove sence se izgubljajo v modrikasti neskončnosti. V gozdu so potopljeni griči in holmi in skalnate tesni s hudourniki. Vse to je skrito v njem in še pestrost gozdnega življenja. Nad tem bedi v nevarnosti. Včasih se ga loti viharno neurje. Pridivja od nekod, buči in besni nad njim, toda gozd kljubuje vrtincem in neurje se usope. Ho-ho, to naj bi ga uklonilo! Samo šegavemu vetru, samo temu se voljno predaja: maje se in se prepušča čehljanju. Sem in tja se ziblje in gode nekaj, kakor velika, udobrovoljena žival. No, no, pomrmrava ...

Poleti se odene v zamolklo zelenino, da izziva sinjino nad sabo, na zimo osi vi in se približa zemlji. Skupaj potem o nečem premišljujeta.

Silen je gozd v svoji prastari modrosti. Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja ...

Tak les tudi človeku zlahka kljubuje. Mar mu je tistih njegovih plenkač in žag in zagozd! Človek pride in odide, gozd pa ostane. Raste in živi dalje, okrepljen z brazgotinami. Prav nikakega sovraštva ne čuti do človeka.

Gozdarji si živo deblo najprej ogledajo. Tole je torej na vrsti, rečejo včasih. Nekajkrat ga obidejo, mendrajo po snegu, ozirajo se v stožčasto krošnjo, da, da, kimajo.

Nato ga obsodijo. In gozdno tišino načno tuji, vznemirjajoči glasovi: še-ša, kriče krvoločni jekleni zobje.

Ko prično trgati belo meso, se razširi smolnat vonj, hoja vztrepeta, zamaje se, potem omahne nad podseko s parajočim krikom. Sveži lub je poln odrgnin. Možje se nekoliko oddahnejo, prestopijo se za nekaj korakov, nato znova pokleknejo v sneg. Se-ša ...

Debla drvijo po razoranih rižah v dolino. Tu in tam se zataknejo, zajeze korito in na zagatnem kraju se zgrmadi skladovnica lesenih trupel. Pogosto se to nakreni. Tedaj jih morajo drvarji izpodnašati, naravnavati, dokler leseni jez ne odjenja. Grmada zdrvi po drči navzdol in gozd podrhteva v pritajenem bobnenju.

Daleč od doma je vse to, daleč od velike ceste. Janez živi sedaj z gozdarji in njegovi utrjeni udje zlahka prenašajo napore težkega dela. Večere in noči prebijejo možje v kladari. Kladara je zadimljen prostor, samo od velikega ognjišča se širi rumenkasta svetloba. V tej se motajo okorne sence. Zrak je nasičen z duhom po opaljenem mesu, po osmojenem usnju. Prav nič bolje ni kakor v ovčji staji, toda zunaj gospodarita zmrzal in gozdni mrč, tu pa je toplo. Toplo in varno.

Na razkurjenem ognjišču se topi slanina, v bakrenem kotličku brbota in brbota rumena gošča: v polenti in slanini, v tem je gozdar jeva moč. Večeri so dolgi in gozdarji pošteno opravljajo svoje delo. Ko pa se človek naje in zlekne po ležišču, se mišice sprostijo, vdajajo se počitku. Zato pa misli postajajo okretnejše. Pomude se ob tolikerih dogodkih, ob tolikerih predstavah, kolikor bi jih človek ne utegnil doživeti v desetletju. To je delo spomina. Domišljija potem malici resnico po svoje, po človekovi želji pač. Gozdar si pričara zanimiv svet in o njem pripoveduje. O domotožju, seveda, o tem ni vredno govoriti, ho-ho, govori rajši o volkovih.

»Letos jih še ni bilo videti, letos...« Tako je rekel Tine Rodičan.

»Volkov?«

Kastavec Zušt si je sopeč iskal pripravno lego. »Zaradi mene,« je rekel. Bil je čemeren mož, prav nič mu niso bili všeč takšni pogovori.

Pravzaprav se jih nihče ne boji, volkov. V kladaro ne prihajajo, na to se še niso navadili. Podnevi pa v gozdu tako in tako niso nevarni — pri podiranju drevja je toliko hrupa! Toda ležati na varnem in se poigravati z ostanki domišljije iz otroških let, z malce pretirano predstavo o zlakotnjeni pošasti, ho-ho! Tak vam je volk! Pravcati gozdni strah. Ali si ga je sploh mogoče zamišljati podnevi? »Takrat, vidite, smo drvarili v Bukovini. Plehka dežela, pri moji veri...« Zadnik išče nekaj pod pazduho in pripoveduje, pripoveduje in grabi po koži. »Nič ne rečem, mraz niti ni bil tako divji, toda snega, mokrega snega je tedaj nametalo, in toliko, da je delo zastalo. Kaj bi! Trije ali štirje smo se napotili v vas. Tja pač, da ne segnijemo v kladari, smo si rekli. Vas navsezadnje ni bila tako daleč, toda gazi, gazi — in ne prideš nikamor. In tako se je znočilo. Izkopali smo si torej globanjo ob skladovnici drv, da bi prenočili. Bilo je prav prijetno in lahko rečem, da smo se potili. Prav lahko bi tudi pospali v tistem razgretem kotlu. No dobro,« je rekel Zadnik. Nato je dal svojim besedam nekaj več važnosti. »Ali ti ne prinese strela dva volka prav po naši gazi!« »Njo in njega, potemtakem?«

»Nemara res, toda mi smo se zlomkovo prestrašili. Nekaj časa smo samo stali in se gledali. Beštiji se nista upali naprej, pač pa sta vihali rilce, nemara zaradi ognja. Nekaj sta renčali ...«

Kastavec Zušt je hotel nekaj svetovati. »Z ognjem bi ju morali,« je rekel.

»Kakopak! Z nami je bil neki Romun, ta se je prvi opogumil: pograbil je gorečo glovnjo in jo zalučal. Menite, da sta se zbali, mrcini? Odskočili sta vsaksebi, stekli po gazi in se vrnili. Ko pa smo tudi ostali začeli posnemati Romuna, sta se volka samo izmikala ogorkom; nič več nista stekla.«

Zdelo se je, da doživlja Zadnik prav takšno napetost kakor ono noč v Bukovini.

»Vse skupaj je torej postalo vražje sitno. S kurišča smo pobrali vse, kar se je dalo prijeti, tam je ostalo le še nekaj žerjavice. Na to žerjavico bi morali nametati novih polen, a skladovnica, ta je bila tam ob gazi — na gazi pa sta stražila volka ...«

»Da sta strašila?«

»Kajpak, tudi strašila. Pomikala sta se bliže in bliže. Sedla sta, legla, se zopet pobrala, pa zopet sedla, a vedno za nekaj čevljev bliže kurišču, vedno bliže... Mi štirje smo se stisnili na nasprotni konec — samo pest žerjavice nas je še ločila. Čepeli smo in ugibali, kaj bi se dalo ukreniti. Gledali smo neumno, kakor v prikazni, bi rekel. Nekdo reče, naj bi stekli, do najbližjih bukev naj bi skočili in splezali nanje. Ni bilo več, ko nekaj korakov, če se vzame, a skoči skoči po odjenljivem snegu! »Potem zažgimo kožuhe in planino!« de Romun. »Ali v krčmo?« pravim. »Nanju!« revskne Romun. »Prava sramota,« pravi, »da se štirje bojimo tehle peskov!« To je bila moška beseda, takoj smo se pričeli slačiti. Mrhi je naše početje nekam vznemirilo. Osmodil sem bil že kožuh na žerjavici, vsak čas bi se moral vneti, ko je drlesknilo. Nečloveško, pri moji veri, čisto po konjsko, bi rekel. Ha, to je bil Lišekov glas, samo iz tistega njegovega prvobitnega godala je moglo bruhniti kaj takega. Kakor da bi potegnil s palico po železnih rebrih, tako se mu je naredilo. A tedaj bi morali videti onadva lačneža! Poplesala sta ritenski ter v skok odšapala v temo ... Potem mi bo kdo pravil, da se boje ognja!« Zadnik je odmeril podlaht. »Tako, vidite!« je rekel.

»Kaj vse lahko doživi gozdar v Bukovini!« Čabranec Mate je ležal na trebuhu. Glavo je pestoval v dlaneh in to, kar je rekel, je povedal z vso resnobo.

Potem se kladara umiri. Gozdarji so se nagovorili in omahujejo v sen. Ponoči kdo vstane in se bos opoteče iz kolibe. V potuhnjeni napetosti postoji pred vrati nekaj hipov, aah, zdehne, nato vztrepeta in se vrne. Na ognjišču še vedno tli nekaj pod prhkim pepelom; gozdar na vrže prgišče trsak, ocepek, dva in se znova zarije v gnezdo. Noč prisluškuje pogrkavanju in piskajočemu sopenju utrujenih mož. Čez dolgo šele pride nov dan. Bleščeče zimsko jutro obsveti kladaro in snežni breg pred njo, opisan z rumenimi kolobarji.

Tako minevajo zime v gozdu.

No da, čemu bi se ne pojavili tudi to zimo volkovi. Oglasili so se zvečer, pravzaprav je bila noč, toda prozorna in svetla, da bi spričo snežne in lunine beljave lahko vdel šivanko. Kdo bi si bil mislil! Niti nakrohotati se niso utegnili staremu lažniku, ki je pravil:

»Medveda, tega ni težko ukaniti. Z ujcem sva nekoč bežala pred njim po gozdnem kolovozu. Ujec je bil nadušljiv in tako sva planila vsaksebi, vsak za svoj grm sva se skrila ob poti. Nemara, sva si mislila, bo dlakavec odrinil dalje.

Medved pa se je ustavil. Brž ko je pricopatil do tja, je postal. Zdaj bo po naju, sem si mislil. Ujec si je moral tudi misliti nekaj takega. .Smrdljivec!' je zarjovel s tisto svojo nadušljivo sapo.

Kajpak, da bi ga ostrašil. Potemtakem, sem si rekel, moram tudi jaz kričati. In sem. ,Ušivec!' sem zatulil. Komaj je medved okrenil glavo sem, se je ujec na oni strani kolovoza znova zadri:

,Brezbožnež!' in lomastež je okrenil glavo tja. Pa zopet jaz... Tako sva skrita vsak za svojim grmom psovala mrcino, dokler se ni, siromaku, odlomila glava. Na svetu tako, kakor prelomiš beko ali žičnik ...«

Kastavec Zušt je poklenil na ležišču.

»Počakajte!« je rekel. Dvignil je roko in napel kite na vratu. Z vso svojo držo, z očmi in usti jim je nekaj obetal.

Kaj praviš?

Molči! Molčite! ...

Utihnili so. Obstali so tako, kakor je kdo sedel ali ležal, in poslušali. V spokojnost noči in gozda so jeknili nekakšni glasovi. Raztrgan smeh, ali kaj?

Konj, reče nekdo.

Prav lahko, nekakšen rezget je bilo čuti.

Toda konji, ti menda ne tulijo ...

Eh, trobci! Zadnik mahne nestrpno z roko. Možje zopet onemijo, stegujejo brade, pripirajo oči — seveda, to so nekakšni glasovi ... Stopili bi ven in si ogledali, kaj se dogaja, ali bi? Mlajši so takoj v škornjih. Nemara so res volkovi, pravijo, naj no vsak vzame sekiro. Nekdo je zrahljal leseno oknico in jo odloputnil. V kladaro je dahnil mraz, zunaj pa so se ponovili kriki. Te pošasti so nekoga napadle, tam so ljudje, ali čujete? Seveda, a kdo bi mogel biti, kdo naj hodi v teh urah po gozdeh. Tako so odropotali iz kladare v družbi cepinov in sekir. Spotoma si ta ravna kučmo, oni si zapenja kožuh, Zadnik kriči pri odloputnjeni vavtari: »Vrzi no, stari, tisto butaro z ognjišča mi vrzi!« To so bili borovi ocepki, seženjske borove cepanke, prepojene z dišečo smolo: gorele so veselo in neodjenjljivo, a kaj ti bo bakla v takšni noči! Vse je v belem, mesec pa tolikšen! ... »Kakor da sveti z zadnjico,« meni Zušt.

»Le prižgi le nekaj ocepkov!«

»Ali jih bomo preganjali z ognjem?«

»Boš vraga ugnal ...«

»Zdaj bi nam sila prav hodil oni romunski poprdnjak!«

Pomrzla skorja je hrstala pod obutvijo, vendar ni nesla moža. Gruča se je trgala, opletala je sem in tja med drevjem, gozdarji so omahovali, kakor da bredejo rekd. Ta in oni se je pogreznil do pasu. Živih glasov ni bilo več slišati, iz hoste je prihajalo nekakšno lomljenje in pokanje in hrstenje. Gozdarji so postali, ugibali so, kdo bi se mogel vicati v tem mrazu. Potem se zažene j o dalje, od kladare proti gozdni poti. Gazijo po celem in z mladih jelk usipajo nase prhke plazove. Janez hiti pred gručo. Sem in tja opleta z rokami in lovi ravnotežje. Ostali se dvizajo za njim preko zgoščenih senc. Opirajo se na toporišča sekir in hite, ne meneč se za kosme snega, ki drče z vej.

Tesna poseka izdaja gozdno pot. Pot je sedaj zametena in vodi na ravnico, kjer so nagromadena posekana debla. In na ravnici je bilo vse razorano. Po razteptanem, razpršenem snegu so črnele lise smrekovega lubja. Skladovnica se je naslanjala na nekaj debelih jelk, nad njo pa se je nekaj premikalo. V senci mesečine se je nekaj premikalo in topotalo.

Volk?

Bilo je obilnejše, okornejše ...

»Medved, sakrament!« pravi Zušt.

»Kakopak, konjski rep visi od njega.«

V smreki nad živaljo je zahrstelo, s snegom je padla na hlodovino senca in kričala. »Bratje! Bratje po bogu, pomagajte!«

Kaj ne! Tu je bilo pol ducata drvarjev, vsak s svojim orodjem in prišli so prav s tem namenom. Planili so torej naprej. S tremi, z vsemi štirimi so si pomagali po grmadi navzgor, z obrazi obrnjenimi proti vrhu in v skrbi za človeka, ki je z drevesa kapnil tik pred, hudič znaj, kakšno zverino.

Sanjajočo hosto, odeto s snegom in mesečino, so vznemirjali divji kriki. Ho! Čakaj no, čakaj! ... Tako ti sveča! Bili so bojni klici in so odmevali preteče. Ob njih so se gozdarji dodobra ojunačili. A človeček na skladovnici bi skoraj strepetal. Komaj se je rešil volkov, na, pa ti pridejo razbojniki.

»Nikar, bratje po bogu ...«

Bratje po bogu so se komaj znašli. Bili so zasopli in iznenadeni. Tak tako? Tu sploh ni bilo nobene zverine, nikake nevarnosti. Na kladah je čepel mršav cigan, strgan in gologlav. Glave sprva ni bilo razločiti, imeti jo je pač moral tam, kjer se je belil strah v velikih očeh.

»Poglejte no, Matija se ni prav nič zmotil. Konjski rep visi od medvedka.«

Da, tam ob ciganu je trepetalo žrebetce. Stalo je na visokih, široko razkrečenih nogah in drhtelo in prav nič bolj rejeno ni bilo od gospodarja. Ta si je sedaj opomogel. Čeljust mu je še vedno spodletavala, tako da so mu zobje v presledkih pošklepetavali. Toda strah je skopnel.

»O, ljudje božji, bratje moji! O ... Daj, Geza, pomagaj si k nam. Možje so prišli, možje s sekirami, bog jim daj srečo ...«

S smreke se je spustila še druga senca. »Oho, vas je več potemtakem?«

»Čemu se ti ubogi vragi potikajo tod ob tem času?« je rekel Matija. Njemu se je prav zdelo, da bo kaj takega.

»Koliko pa vas je še tam po smrekah?« je vprašal. »Po smrekah?« O, nobenega več! Cigan se je smejal, bil je srečen.

»S sinom sva, dobri ljudje. Bog vas je dal,« je klical. »Toliko, da naju niso raztrgali!« »Ali volkovi?« »Volkovi! Uh! ...« »Mnogo?«

»Čreda, bratje moji! Kakih trideset ...«

Cigan je zajokal. »Kobilico so mi raztrgali, požrli so jo, satani!« Na mah je pozabil na svojo kožo, ta je bila sedaj na varnem in vrnile so se čisto vsakdanje skrbi. Torej je tudi cigan lahko srečen samo nekaj trenutkov! Njegov sin Geza je bil mnogo manj čustven. Ko je zdrknil z drevesa, se je oklenil žrebeta in mu pomagal tresti se. Rekel pa ni besedice.

Če je tako, potem ni vredno še naprej postavati tu. Ciganska družina jim lahko skoprni od mraza. »Toda volkov, teh res ni moglo biti toliko.«

»Boš ciganu verjel! Po dva, po trije se klatijo po gozdu ...«

»Tudi nocoj jih ni bilo več,« je rekel Zadnik. »Ti pa, po bogu brat, bodi vesel,« je rekel ciganu. »Da nista imela kobile, bi ne utegnila zlesti na smreko. Zato nič ne tarnaj. No, spravimo se ...«

Najprej je bilo treba spraviti žrebe na varna tla. Izlizana kopita so spodletavala na zmrzlini in tako so ga morali skoraj prenesti s skladovnice. Odpravili so se po razhojenem snegu, trije pa so z baklami krenili po volčjih sledeh v gozd. Teh pravzaprav skoraj ni bilo opaziti na otrdeli snežni skorji, tem razločnejša pa je bila sled konjskih kopit — toda vrag vedi, kam bi jih ta vodila. Vrnili so se torej in povedali, da so res bili kvečjemu trije. Uboga para bi se jih drugače ne mogla toliko časa otepati. Nemara jim je celo odnesla kopita.

»Dva, pravite! Trije, pravite!«

Cigan je napel svojo mršavost, zelo se je razhudil nad tem, da mu ni šla vera. Nekaj velikih zob mu je uhajalo na svetlo, kakor da jih ima preveč in ne najdejo vsi prostora v očrnelih ustih. »Dva, pravite,« je rekel in se vzdignil. Toda tedaj se je nenadno spomnil na nekaj važnejšega. »Moje gosli!« je zajavkal. V njegovih očeh in kretnjah se je obnovil obup. Moje gosli, hotel je vedeti, kje so njegove gosli. Ali slišite?

»Pri streli goreči!«

»Mi ti jih nismo ukradli,« je rekel Mate.

Morali so se torej vrniti in vnovič preiskati okolico. Gosli! Ko bi dale vsaj kak glas od sebe. A kako naj bi se oglasile črne ciganove gosli. Ležale so zavržene na robu gozdne jase, na trdem snegu. Niti veter niti mesečina nista mogla preizkusiti reznih strun. Godalo je bilo zavito v umazano vrečevino, na kateri so se nekdaj rojevali ciganovi otroci, vrečevina pa je lesenela in se krčila v mrazu. Gosli so bile ciganske, toda bile so gosli in niso zmogle glasu, preden se niso ogrele ob človekovih čustvih na njegovi srčni strani. Nekdo je zdaj zadel ob to čudno zgubo. S škornjem je dregnil vanjo.

Ali je to, je rekel.

Navsezadnje so se vendarle našle, tudi molčeče gosli so se končno našle. Bile so neme in tihe, skrite v stari vreči torej, ki je hrstela kakor žlebovina. To naj bi bilo vredno joka!

»Sviralo,« reče Zušt, »pripravno za škoromade ...«

Gozdarjem ni bilo prav nič žal, da se je vse tako izteklo. Imeli so sekire in gorjače, nekateri so nosili cepine, nikake bojazni ni bilo v njih, toda volkovi so bili tudi vešči pri svojem opravku, in njihovi zobje so bili nevarnejši nego okorno gozdarsko orodje. Ako bi se Janez vrnil domov z volčjo kožo, bi se ljudje ne mogli načuditi. Sklepali bi roke in se čudili, poglejte, bi šepetali, volka je ubil. Koža bi se dala prav lepo ustrojiti in uporabiti kot ogrinjalo ali kaj takega. To bi bilo nekaj posebnega. Sicer pa je bil tu še mladič, prestrašeni konjiček, od katerega se Janez ni mogel odtrgati. Gladil ga je in mu prigovarjal z božajočim glasom, tam, kjer so se tanke noge ugrezale pregloboko, mu je pomagal iz snega. Hotel je vedeti, koliko je staro žrebetce, toda Geza je bil še otrok, niti tega ni mogel povedati. Samo izpod čela je gledal in trepetal in kazal gozdarjem svoje velike, prestrašene oči.

V kladari je bilo prostora za vse. V njej je bilo varno in toplo. Na ognjišču so se cmarila neosušena polena, cvilila so od bolečine in se oddihovala kakor žive žrtve. Cigana sta se lahko v miru gostila: tu je bila topla slanina, njen vonj, prepojen z dimom, je zajel Pera in Gezo kakor cigansko slavje med šotori. Poleg tega so imeli gozdarji še suho meso in čutaro žganja. Žganje ni dišalo po slivovcu, toda bilo je otresavo in vročično. Cigana sta se lahko mastila, bilo jima je lepo v kladari, bilo jima je prijetno. Samo z žrebetom, samo s tem je bilo nekaj težav. Nikakor se ni hotelo pomiriti; tožeče je porezgetavalo, suvalo z glavo v tla in se ni prav nič menilo za prigovarjanja.

»Po materi se mu toži,« je rekel Tine Rodičan.

Tako je bilo z njim, kakor z Matijem. »Prav tako mu je kakor meni,« je rekel. »Sirota brez staršev, menda še ni padlo od sescev.«

Pero in Geza bi lahko marsikaj pojasnila gozdarjem. Kazalo je torej potrpeti, da se najesta. Ta čas si je Janez ogledoval mlado žival, otipaval jo je in mislil na voziček in bleščečo opremo. Potem so gozdarji menili, da bi ne bilo napačno, ko bi jim Pero odcvilil nekaj na tistole gnjat v vreči. Ali bi?

O, Pero je bil voljan storiti karkoli; zaigral jim bo Wagner j evo fugo. Nekaj takega, česar še niso slišali, in kar jim bo vznemirilo srca ali, postavimo, Beethovnov preludij ... Pero si je obliznil prste — samo nekaj tobaka če bi se našlo.

Gozdarji so postali zaskrbljeni: nekaj čenča, s tem jim potemtakem ne bo mogel vznemirjati src. A potem so spoznali, da so gosli živa stvar, topla in občutljiva kakor človeška duša. Sedaj, ko se je vrečevina otajala, so si jih lahko ogledali. Pero jih je odvijal previdno in z ljubeznijo kakor novorojenca in gozdarji so takoj dognali nekakšno podobnost med godalom in gospodarjem. Bila sta si enaka po polti in razglašenosti ohlapnih strun. Pero se je sedaj lotil teh strun in jih skušal ubrati.

Najprej je igral nekaj, v čemer gozdarji niso našli nič pomembnega. Glasovi so bili zategli in žalostni. V njih je bila nemara skrita zgodba ciganskega potepuštva, povest brez pravega začetka in brez pravega konca. Ena sama enoličnost, kakor ravan brez vzpetine, ki ziblje leno, razlito reko. Gozdarji so prisluškovali, vsak čas se bo nekaj zgodilo, so si mislili. Toda reka je tekla težko, neveselo, brez srkaj očih krnic in iz motne vode ni hotelo pljusniti nič živega. To ni bila godba za gozdarje.

Iz te priprave ni mogoče izvleči kaj več kakor iz gozdarjeve žage, so si mislili. Toda nihče ni pokazal nestrpnosti. Pustili so suhega črnega možička, da se je še naprej zibal na pravokotno razprtih stopalih, misleč, da dremlje ob svoji uspavanki. Pero je stal obžarjen od rdečkaste svetlobe z ognjišča, s priprtimi očmi in povešeno glavo. Samo črn koder je trepetal nad godalom, samo lok je še rahlo drsel po strunah. In ko se je utišani zvok ujel z medlo svetlobo v kladari, se je tudi lok odtrgal in obstal, zamaknjen nad izzvenelo ubranostjo. Tako, Pero je odmolil cigansko zahvalno molitev!

Mar menijo gozdarji, da Pero ni pogodil njihove misli? Takoj jim bo ustregel. Rešili so mu življenje, se lahko reče, bili so torej njegovi prijatelji, toda Pero je imel še drugačne prijatelje. S temi jih bo sedaj seznanil.

S kom jih bo seznanil?

Z Lisztom, denimo, s svojim rojakom.

Ali je še kateri ostal na hoji? Kaj čenča, črnjavec?

Gozdarji so se spogledali. Zadnik je popeljal svojo glavo sem in tja, naježil je brke. Dajte mu čutaro, je rekel.

Prav to se mu je telo, ciganu. Stisnil je gosli pod pazduho in potegnil iz čutare, da je klokotnilo kakor na viru, potem še enkrat, nato se je pripravil. Ustopil se je kakor prej in koščene roke so čez mero pogledale iz scefranih rokavov. Dvignil je lok preteče kakor sabljo in ko je vžgal po strunah, je upognil kolena.

Gozdarje je privzdignilo na ležiščih. Nekaj jim je napelo kite in čute. Kladaro je zajelo izzivajoče vprašanje, zahteven klic, ki je sprožil val navdušenih glasov. Iz teh glasov se je razcvetela mavričasta roža, zavrtela se je kakor umetelni ogenj in ko se je izplesala v nekajkratnem pripevu, se je razpršila v iskriv, zveneč prah. Oho! Tale Pero ima nekaj v sebi. Vsak cigan ima nekaj hudičevstva v sebi in tale jim bo pričaral poslednjo sodbo! Boste videli! Temni prsti podrhtevajo, trepetajo in napenjajo rožnate členke, potem se zasankajo po vitkem grlu godala in nad sozvočjem dvojnih strun zaplahutajo zastave. Pod njimi se dvigne plaz, vzvihra in rožlja z železjem v divjem metežu. Zastave plahutajo, tleskajo v vetru, zemlja bobni pod konjskimi kopiti, konjeniki omahujejo in padajo, padajo ... Hura! Pero se zvija in krči in trga z belim lokom poražene prapore. Strune kriče o razsušeni zemlji, o tuji zemlji, prepojeni s krvjo lastnih otrok, o črnem dnevu nad tiho poljano ... Nato se je oglasila oddaljena piščal. Glas se je razdvojil in pel o ljubezni v tihem gaju. Na ljubezen v gaju je vrgla noč vsako toliko prgišče iskrive rose; njene kapljice so zvončkljale skozi veje kakor srebrni drobci zvezdnih utrinkov. Tedaj so se glasovi dvignili, podeseterili so se v strastnem ihtenju in odhlipali v noč. Pesem se je izžuborela v jokajočo tišino trgajoče, po sunkih, kakor da se utirajo solze s trpečih strun ...

IV

Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega ...

To je lepo, pobožno branje. Besede zvenijo sicer jezno in tuje, a v dekliških ustih se nekoliko omilijo, izgubljajo izvirno togost in polnijo tišino kakor tajinstveno rotenje.

Lenka načne naslednji odstavek, da le s pogledom ujame nekaj začetnih besed, ostalo potem lahko odmoli na izust. Sama prav nič ne razume, res, toda Valent ždi negiben na stolčku in napeto zre v temo za okenskim steklom. Tako posluša oddaljeno zvonjenje. Lenka izgovarja zamotane besede, nekam po svoje jih zloguje, da si s tem olajša branje — čemu naj vse to služi, si nikakor ne more razložiti. Z Valentom je treba včasih nekoliko potrpeti, si misli.

Da, da, Lenki se nikakor noče razjasniti.

To so pač molitve, ji je spočetka dejal Valent, nemške molitve.

»Masna knjižica, potemtakem?«

»Pravzaprav to niti ni masna knjižica, to so nekakšne izbrane molitve, pobožno razmišljanje. No, Lenka, čemu bi ti pravil ...«

Čemu bi ti pravil! ... Ah, tega mu sestra Rozarija nikdar ni rekla. Nikoli mu ni rekla, »čemu bi ti pravila«, ko jo je pričel begati z vprašanji. In ta ob prvih srečanjih niso bila prav nič drugačna, kakor vprašanja, ki mu jih je po toliko letih zastavljala Lenka.

Lenka pripoveduje Valentu podrobnosti zelo oddaljenih dogodkov. Vijugavih gotskih začetnic se drže drobci Valentovih doživetij, iz ošiljenih zavihkov se razcveta spomin — kaj naj bi vedela Lenka o tem! Prebira pobožne tuje molitve, tako meni. Nemara so Valentu bolj povšeči, bržčas tudi zato, ker so učinkovitejše nego preprosta domača priprošnja. Tudi sveta maša se bere v tujščini; ali naj človek še kaj razmišlja o tem?

O, da, Valentu je bilo mnogo do tega. On prav dobro razume vsako izgovorjeno besedo; zapletene misli iz knjižice so mu prav tako jasne kakor očenaš. Vendar v njih ne najde nikakih posebnosti. Molitve pač ... S tem se Valentov duh ne utegne zamujati. Posluša, napeto posluša in niti z glavo ne trene. Da bi se ozrl po Lenki?

Bolšči nepremično v temo za oknom in vsrkava vase enolično žuborenje, ki vre z Lenkinih ustnic. Ko pa se dekle odhrka, ko se skuša oddahniti, tedaj se mu brž priprejo oči in čopka nad njimi se grozeče povesita.

Ali naj Lenka čita dalje?

Prav umestno bi bilo to, zakaj Valent leži zdaj na bolniški postelji in nestrpno čaka, da se bodo pričele rožnate ustnice sestre Marije Rozarije zopet premikati. Leži pravzaprav le na pol. Ledja ima obzidana z mavcem in noge štrle kvišku, zadrgnjene z jermeni in nategnjene s škripčevjem. Tako ravnajo kosti nemški zdravniki.

V bolnišnici je kakor v cerkvi. Stožčasta okna podpirajo obokan strop visoko od tal, tako da pada svetloba zviška na pobeljenost in tišino v prostoru. Nune šepetajo, bolničarji govore pod glas, samo bolnikom je dovoljeno ječati glasneje. Teh pravzaprav ni kdo ve koliko: trije, štirje, trije štirje; več se jih malokdaj nabere v tem oddelku. Potem je tu še nekaj praznih postelj in bela miza s trebušasto petrolejko in Rozarija, sestra Marija Rozarija, ki bedi ponoči ob odprti knjigi. Če Valent pomisli, da je doma iz nekakšnih Loč, iz nekakšne Pred jame, daleč tam ob reški cesti, sakrament, kaj vse se lahko pripeti človeku na tem svetu! Iz Loč torej, iz Velikih Loč! Čemu potem visi v tem čudnem, tihem templju, ves povit in pretišnjen ... Prostor se odmika, beži v daljo in pada v globino in Valent se zaziblje v praznini kakor ptičje pero. Prav nič ne tvega pri tem: belo ležišče se ga tesno drži ter skupaj z njim niha v neskončni votlosti. Ho-ho, le kam se peljemo, ugiba. Vožnja je nagla, ker postelja pod njim sploh nima teže. Kakor ptič se vede: navzdol omahne, zaniha in vzplava v višino, vse v enem dihu, potem znova navzdol, kar povzroča Valentu sladkoben ščeget pod kožo. Tedaj mu prične rasti stopalo. Na mah se mu prične napihovati stopalo, komaj opazno sprva, zatem vedno hitreje, veča se in veča ... kakor sod je že, sod? Gromozanski čeber, ovit v bele ponjave ...

Tudi s časom ni nič, prav nič ni z njim. Kako naj Valent ve za trajanje takšnih sprehodov po praznini. To so nemara dolgi popoldnevi ali razvlečena tiha jutra, nemara so zgolj trenutki, kdo naj ve to! Toda vrača se z njih z nenavadno naglico, s presenetljivo naglico misli, ki ga iztrga iz omotice in nekam trdo ravna z njim ob pristanku.

Valent se zave, a se obotavlja. Noče odpreti oči, noče gledati začudenih obrazov, noče poslušati neumnih vprašanj. Od nekod ga je pač prineslo, toda on noče dajati pojasnil na neumna vprašanja. Samo za las razmakne veke, samo skozi senco rdečkastih trepalnic oprezuje. Tako nekaj časa motri svojo okolico. In kaj vidi? Nič. Prav nič se ni bilo predrugačilo med njegovo odsotnostjo: stopalo visi na škripcu in ni večje od povesma volne.

Komaj za hip ga je odneslo. Bolniku nasproti visi glava z blazine, iz ust se mu je pocedil curek sline. Vse je na svojem mestu, le tik ob njem se je zganilo nekaj temnega. Valent še vedno ne dvigne trepalnic, samo oči obrne in ugotovi, da se je ob njegovem vzglavju nabrala kopica črnih gub. Potuhnjeno si ogleduje te gube in ploščatega izlizanega boga, ki je pritrjen na svetlem križu z rumenimi zakovicami. Obešen na beli vrvici se Kristus od časa do časa zgane, obrne Valentu hrbet, potem se na pol skrije v naborkih črne tkanine. Toda pod vso tisto črnjavo mora biti nekaj živega! Roke, stegno ali kaj?

Tak tako, duhovnika so mu poslali. Lejte no, duhovnika ...

Valent je grdo polomljen, čemu bi ga drugače držali na tej natezalnici. Bolečine tudi še niso odnehale, prav zdajle bi moral skrivenčiti ustnice, ko bi ga oni ne gledal — toda glava je cela, rame so nepoškodovane. In tudi želodec, čast bodi bogu! Potemtakem je skrb za njegovo dušo nekoliko preuranjena.

Valent razmišlja nekaj časa o smrti. Toda glasovi od zunaj, izza zaprtih oken, kjer se bržčas pode otroci po snegu, ga raztresejo.

Torej duhovnik, si reče, spovednik. Potem neopazno razširi očesni špranj ici: nad posrebrenim križem so črne platnice. Kajpak, marni župnik prebira svoje molitve, mrda z ustnicami in strpno čaka, da se Valent zave.

Nemara niti ne bere, temveč moli za njegovo dušo. Če je tako, potem si ga mora Valent ogledati. Veke dvigne oprezno, kakor bi se bal, da bodo zaškripale. Zelo previdno jih dvigne in se začudi.

Tu ob njem sedi črna nuna. Ha, torej ta ... In Valent zopet miži. Čim dlje skuša ohraniti v očesnih punčicah ujet odblesk črnobele podobe, a ta se razblinja v višnjevo pego in izgine. Poškili vnovič. Res, nuna. Čemu mu bo ta? Mladi obraz ima vklenjen v belem skorjastem oklepu in čita. Nič ne bo z umiranjem, potemtakem. Glejte no. Valent postane nenadoma vesel, ves razigran, prav nič mu ni mar, če leži v bolnišnici. Nekaj natrtih kosti — kaj pa je to! Nekaj črnjavk po telesu! Nič več ne miži, ves je navdušen za tiho sosedo.

»Citate?« šepne. In oči se mu smejejo.

Tako je Valent spoznal sestro Rozarijo. Tiho, sočustvujočo Marijino hčer, sestro Karolino Marijo Rozarijo, ki je nosila tako globoko toplino v očeh, da so se v njej utapljale vse Valentove bolečine. Ah, sestra Marija Rozarija!

Lenka se je ozrla po Valentu. Vzdihuje, si je rekla. Le čemu vzdihuje? Potem je čitala zlagoma dalje.

»Citate?«

Nuna se je nasmehnila, rahlo, komaj opazno so se ji razprle blede ustnice. »Da,« reče, »čitam.«

Zapre knjigo in stisne črne platnice k prsim. »Kako se počutite?«

Tudi Valent se smehlja. »Nič hudega mi ni,« pravi. »A kaj čitate?«

»Molitvenik.« Zopet je odprla knjigo. »Redovni molitvenik. Vas še vedno mučijo bolečine?«

Bolečine? Valent je odkimal. »Poglejte, kako so me obzidali, nič več ne čutim.« Toda ona, zakaj je ona tu pri njem, to bi rad vedel.

Nič naj se ne trudi, je rekla tedaj sestra Marija Rozarija in če kaj potrebuje ... Vstala je in odmaknila stol. Odšla bo, ker Valent nikakor ni hotel odvrniti pogleda z njenega obraza. Potem je odšumela s svojimi črnimi krili po prostoru do mizice v nasprotnem kotu. Valent je lahko videl, kako je izginila knjiga nekje v ohlapnih gubah sestrinega oblačila, slišal je, kako je na mizici zažvenketalo nekakšno posodje. Nato se je sestra Marija Rozarija vrnila s stekleno paličico v roki. Nič naj se ne trudi, je vnovič poprosila.

Ah, Valentu ni bilo niti malo do tega, zakaj sestra Marija Rozarija se je nagnila nadenj, razprla mu je srajco na prsih ter skušala vtakniti tisto mrzlo stekleno reč pod pazduho. Bil je njen vsakdanji opravek. Vendar ni znala ustaviti rdečice, ki ji je obliznila belo lice, brž ko so mrzli prsti otipali toplo Valentovo kožo. Tega ni znala preprečiti.

Tudi Valent je občutil nekaj topline njene rdečice. Toda on je iskal le njene oči. Te pa so se prav tako bale Valentovega pogleda, kakor so se sramovale gole kože na njegovih prsih.

»Vročino imate,« je rekla nuna. Naglo je umaknila roko.

Kajpada, od njega je puhtela vročina. Vročino? »Meni se ne zdi,« je rekel. Toda sestra se je že obrnila in krenila k drugemu bolniku.

Le kod hodi s tistimi svojimi očmi! Tako je ugibal Valent naslednji dan. Toda namesto sestre Marije Rozarije se je pojavila sestra Marija Angelika. O, tudi sestra Angelika je bila strpna. Prijazna, ustrežljiva velika nuna se je pri vsaki postelji pomudila s spodbudnim smehljajem. Tudi ona se je ob določeni uri sklanjala nad bolniki, tudi ona je vedečno ugotavljala, do kod sme zrasti živo srebro v stekleni cevki. In po opravljenem delu se je zatopila v svoje branje. Res zlato srce bolniške strežnice! Valent se je komaj premagal, da je ni povprašal po sestri Mariji Rozariji, le stežka se je vzdržal, da je ni povprašal po njej.

Razigranost zimskega sonca in snežna bleščava sta pobelila bolniško sobo. Tak dan na pol ozdravi bolnika. Vstal bi in si pretegnil zastale ude. Sprehodil bi se po sobi, prav gotovo bi se sprehodil, da ni sestre Marije Angelike, ki prišumi od nekod in začudeno sklepa roke.

»No, kam pa vi?« de in se smeje.

»Na Dunaj bi stopil,« pravi bolnik zaskrbljeno. »Dolgčas je tu, sestra Marija Angelika!«

Lep dan, res! In Valent? Tonil je v občutkih, ki ugonabljajo človeka dan po veselici, ena sama puščoba je bila v njem. Lep dan da je danes? Dajte no, sestra Marija Angelika, le čemu se smehljate! Nemara betežnikom, ki hlinijo veselost? Ali tem? Dajte no, sestra Angelika!

Potem je podremaval, da bi skrajšal mučno dolgočasje; da bi se rešil zdravnika, ki si na obhodu izmišlja smešna vprašanja. Ali temu ni bilo prav nič mar, o čem razmišlja Valent. Prišel je ob svoji uri in ga dregnil v ramo. »Te še napenja?« je rekel — tam vpričo sestre Marije Angelike. Učen človek, bog ga razsvetli!

Minil je dan, minila je noč in potem še en dan. V mraku se je Valent končno znova lahko zazrl v nevarno globino modrih oči pod svetlimi obrvmi. Zgodilo se je to nekam nepričakovano, srce se je spotaknilo in mu pognalo kri v senca. Poleg tega se sestra Marija Rozarija tokrat ni več plašila njegovega pogleda, glej no! Torej bo prihajala sem vsak drugi dan ...

Da, da, vsak drugi dan. In potem vedno pogosteje, tudi takrat, ko je ni vezala služba, je prihajala. Mnogokrat zgolj za trenutek, za droben hipec, toliko da je vrgla pogled na Valentovo ležišče pod oknom, toliko da so se utegnile ujeti njune oči. Ah, te človeške oči! Koliko bogov so že izdale, koliko angelov so že pogubile!

V srcu Valentina Cergola se je razraščalo pregrešno nagnjenje. Tudi v srcu in mislih sestre Marije Rozarije je zorelo nekaj takega. Razbohotilo se je kakor škodljiva zel na vlažnem vrtišču. Brž ko se je tega zavedla, je padla na kolena pred Marijinim kipom in prosila pomoči. Vsak dan je nekajkrat pokleknila na gola tla v svoji celici in rotila božjo mater, naj jo reši sladkega trpljenja. Vsak večer je klečala pred njo in goreče prosila, naj jo otme skušnjave. A kako naj bi nevredna nevesta našla milost v taščinem srcu, potem ko je sleherni hip lahko varala nebeškega ženina.

Uboga sestra Marija Rozarija ni našla utehe. To je bilo zaradi mladosti, zaradi zrahljane zbranosti v molitvi. In zaradi norčave domišljije, ki je pričela vse svetniške obraze upodabljati s sivino v očeh, z mično odvihnjeno spodnjo ustnico in gosto poraščenim licem. Z vsemi posebnostmi mladega bolnika potemtakem. Uboga, neizkušena sestra Marija Rozarija! Kakšna negotovost se je polaščala njenega duha, kakšna zmeda ji je kalila razum!

A kaj bi, čas je šel svojo pot!

Vznemirjajoči občutki, ki so preganjali sestro Marijo Rozarijo, so postajali zahtevnejši, nič več jih ni bilo mogoče tešiti zgolj z domenki sivih in modrih oči. In tako je sestra Marija Rozarija vse pogosteje dopuščala, da se je Valentova roka dotaknila njene, da so se njuni prsti milovaje prepletali, da so se stiskali in lomili do rahle bolečine. Sestra Marija Rozarija je pripirala oči, nekaj ji je mrtvičilo telo, ah, ta Valent! Topli, v brezdelju uglajeni dlani se je oslabljena volja sestre Marije Rozarije še teže upirala, nego privlačnosti sivih oči.

Začetno ugodje še ni popolnoma splahnelo, ko se je sestrino lice toliko približalo Valentu, da se ga je mogel dotakniti s suhimi ustnicami. Priložnosti in pretvez za to res ni bilo malo. Pomagala mu je, da se je na ležišču nekoliko dvignil, pa je hudobni bolnik pomoč zlorabil, kljub posrebrenemu bogku, ki se je spokončil na odeji. Nuna je bila huda, kakopak, preteče se je našobila ter naglo odkrilila drugam, čimdalj stran od skušnjavca. Toda ob drugi priložnosti, ko je Valent ujel njene ustnice, ko je torej tudi sama okusila sok prepovedanega sadu, je podlegla spoznanju, da je pot v pogubljenje posuta s čudovitim ugodjem. Ali naj, ali naj stopi nekaj korakov po njej?

Valent in sestra Marija Rozarija sta skrivaj kradla blažene trenutke. Ali vsega vendarle ni bilo moč prikriti. Gostje tega oddelka seveda, ti so imeli svoje težave. Onima dvema, ki ju je z Valentom podsulo v rudniku, so komaj prešteli zlome kosti, plešec med njima pa si je prisekal levico — eeh, s sekiro po prstih levice. No, da, vsak ima svoje težave, vsak mora prenašati svoje bolečine. Najhuje pač zidar Frank, ki je zdrknil z odra. Toda oči in ušes nima nihče pohabljenih. Še starec z obvezano glavo, še ta strmi s prostim očesom v Valentov kot. Tako se Valentu dozdeva.

Vsega res ni bilo mogoče prikriti. Ko je, denimo, sestra Marija Angelika bedela ponoči, Valentu ni bilo do njenih uslug. Vso noč je preždel v svojem kotu, vso noč je potrpežljivo prenašal svojo zapuščenost. Tožbe sosedov ga tudi niso vznemirjale. Zaradi njega bi sestra Marija Angelika lahko mirno prespala noč v svoji celici, prav nič se ji ni bilo treba truditi z njim. In vendar je bila sestra Marija Angelika tako ljubezniva, ena sama dobrota je je bila.

To končno ni bilo nič nenavadnega. Valent si nemara ni drznil nadlegovati pobožne stare nune, čemu bi sitnaril, si je bržkone mislil. On je bil mnogo bolj zaupljiv s sestro Marijo Rozarijo, ki je ponoči presedela ob njem po nekaj ur in mu čitala iz svojega molitvenika. Šepetaje seveda, da bi ne motila drugih bolnikov. S pritišanim glasom, da je v presledkih lahko vpredla v šepet besedico, ki ni bila tiskana v pobožni knjigi. Ako bolnik ne more spati, potem naj mu sestra prebira molitve, da bo usnul v enoličnem žebranju. In to je bilo zelo preprosto. Valent je zaspal, nič več ni smel pasti pogleda na sestrinih ustnicah, na njenih svilenih obrvih, spokojno je moral čemeti in z zaprtimi očmi poslušati šepetanje. Zato pa so imeli njegovi prsti tem več opravka s sestrinim zapestjem v širokem črnem rokavu. Takšno vedenje naj bi prevaralo spogledljivce! He-he, bili so betežni, res, toda na očeh in ušesih ni nihče bolehal ...

Zato je prednica, mati Marija Cecilija pl. Globotschnig, nekoč povabila k sebi sestro Marijo Rozarijo in ji rekla:

»Sestra Marija Rozarija!«

Ostalo so povedale plemenite ustnice, stisnjene v trpki bolečini, in zaskrbljeni pogled vzvišene matere.

Ohlapno oblačilo je skušalo skriti trepetajočo sirotnost mlade nune, toda bingljajoči križec ni poznal usmiljenja. Izdal je vzvišeni prednici drhtenje kolen, drhtenje kolen je pričalo o velikem strahu, strah pa je potrjeval krivdo sestre Marije Rozarije.

»Slišala sem, ljuba hčerka, da vam delo bolniške strežnice ne prija.«

Sestra Rozarija je pridušeno zaječala. Iz tega ni bilo mogoče vedeti, kaj namerava; odgovoriti ali zahlipati v solzah.

»Nekaj vas vznemirja, sestra Marija Rozarija. Oslabeli ste. To je od naporov in nočnega bedenja.« Ona pa, plemenita prednica, noče, da bi se sestra Marija Rozarija popolnoma izmučila. Zato naj odslej prevzame opravke sestre Marije Agate v spodnjih prostorih. Pri tem naj sestra Marija Rozarija ne pozabi molitve, naj ne zanemarja duhovnih vaj.

»Molite!« je poudarila častita mati. »Tudi jaz bom molila za vas!«

V spodnjih prostorih Tli bilo kdo ve kako veselo. Svetlobe je bilo malo, zrak plesniv in zamaščen. Sonce nikdar ni moglo razkužiti mračnih zakotkov v spodnjih prostorih, ker so bile pravokotne line premajhne, izvrtane tik pod stropom; vrhu tega so bila okenca pozimi zasenčena od zunaj s kupi snega. Nihče ni dihal sproščeno v tem kraju. Sestra Marija Rozarija je morala opravljati težaško delo. »Moj bog!« je vzdihovala in mislila na Valenta.

Valentu tudi ni bilo prijetno. Še slabše mu je bilo kakor sestri Mariji Rozariji, zakaj v brezdelju je lahko vse do kraja domislil. Poleg tega so ga izluščili iz tiste sadraste lupine, nasajal se je že na noge, ki pa so se tako odvadile hoje, da so mu bile spočetka v veliko nadlego. Samo ležal je in čakal, čakal, kdaj se bo zopet pojavila sestra Marija Rozarija. Toda nune ni bilo na spregled. Da, da, bili so dolgi, žalostni dnevi. Zunaj je kopnel sneg. Prejšnjih sotrpinov ni bilo več. Enega so odnesli, drugi so odšli sami, prišli so novi, toda ti se niso prav nič menili za Valentove tegobe. Valent je tapljal sem, tapljal tja, da bi si utrdil pomehkužene krake. Premikal se je nekoliko sključen, ker ga je v hrbtu še vedno nekaj krčilo, nekaj ga je težilo, tako da se je moral podpirati z rokami.

»Ni slabo,« je menil zdravnik, »ni slabo.« Valent naj le hodi, čimveč naj se sprehaja. Potemtakem lahko gre? Kam?

I, kam! Domov!

Domov? Ho-ho! Zdravnik se je smejal. Valent naj le hodi, čimbolj naj se razgiba, je dejal in šel. Na ta način je Valent zašel na hodnike velike bolnišnice. Vse križem je taval po njih. Razbiral je napise in številke po stenah, postajal je ob oknih in si ogledoval zapuščeno dvorišče. Ogoljene veje čadastih kostanjev so se potile v odjugi, debele kaplje so cmokaje padale v razmočeni sneg in bičale otrdeli srež. Sneg se je sesedal in izginjal, vdajal se je in kopnel.

Prav nič mu ni bilo mar, Valentu, kaj se dogaja na dvorišču. Sneg in kostanji in jokavo vreme, vsakdanje stvari pač, prav nič mu niso lajšale ali tešile duše. Toda tam na umazani gazi se je že nekajkrat pojavila sestra Marija Rozarija. Ne vsak dan, res, a nekajkrat jo je bil že opazil. Lejte no, si je dejal, Rozarija. Togost je popuščala, hodniki so postali svetlejši, prijaznejši. Pravzaprav tu niti ni bilo tako puščobno ...

V tistih nizkih čevljih je morala hoditi zelo oprezno, da bi ne zajela zmehčane brozge. Krilo je držala za ped od tal in omahovaje hitela tja čez. Kam pravzaprav? Tja čez dvorišče pač, kjer tudi ni manjkalo vrat ...

Končno sta se Valent in sestra Marija Rozarija vendarle našla.

Sešla sta se v zavetju podpritličja, v senci seženjskih obokov, skozi katere bržčas tudi božje oko ni videlo docela razločno. Znašla sta se drug pred drugim nemirna in nestrpna. Kaj bo rekla, je ugibal Valent. Kaj naj naredim, je obupavala sestra Marija Rozarija. Toda modre in sive oči so se vtem že domenile. Z zvodljivo močjo so na mah odgnale moreče pomisleke, v hipu so odstranile dozdevni pregradek, ki je branil mladi nuni, da bi se na razdaljo diha približala Valentu. Poleg tega ju je prvo srečanje zateklo na zelo pripravnem kraju. V dokaj čednem hramu s skladovnicami rjuh, s polnimi policami perila, ki je vpijalo šume in z vonjem po milu in lužilu odganjalo zatohlost. Nikakih pretvez si ni bilo treba izmišljati, ako je sestra Marija Rozarija želela občutiti toploto Valentovega lica. In Valent se je lahko brezskrbno pasel na njenih ustnah.

Tako se je plesnivo podzemlje na mah spremenilo v čudovito preddverje komaj slutenih skrivnosti. Valent se je spuščal vanj z vznemirljivim občutkom skrunilca tempeljske posvečenosti, ki pa se nikakor noče upreti grešni želji, neutešljivi želji, da bi srknil iz nedotakljive posode. O, tudi tak dan bi moral priti!

Seveda je prišel tak dan. Tudi tak dan, pravzaprav večer je prišel. Večer, ko sestra Marija Rozarija ni zmogla več ukrotiti Valentovih rok in je njena volja popustila prej nego naškrobljeno oprsje; prišel je večer, ko je imel Valent dokaj več opravka z neprimernim urezom njene redovne obleke nego z njeno sveto zaobljubo o večnem devištvu ... in ko se je tudi bogec na kraju molka mogel dotakniti gole kože zaprisežene neveste. Potem je nemočno obležal na beli rjuhi, ob krvavi rosi, ki je pričala o njegovem in sestrinem trpljenju in o Valentovem grehu.

Sestra Marija Rozarija je bila osramočena. Moj bog, je vzdihovala, moj bog! Ihte si je uravnavala škrljubasti oplet, da bi skrila levi uhelj in nekaj svetlih, štrlečih las nad njim. Vsa zbegana se je umaknila za visoko polico, vsa zmedena je lovila misli, ki pa se nikakor niso hotele povezati v takšno ali drugačno doslednost; drhtele so, kakor njene roke, potrepetavale so kakor njeno telo... Navsezadnje tudi Valentu ni bilo prijetno. Mencal je v zagati pred leseno polico in bil od sile ubog v tisti prteni pisani halji. Velika reva, je pomislil in se odločil, da bo šel. Čemu bi še čakal, je menil. Naglo si je pozapel tistih nekaj ploščatih gumbov. Kar šel bo!

Seveda je šel, toda naslednji dan je bil zopet tu. In ker sestra Marija Rozarija tudi ni podlegla kesanju, je igra postala nevarna. Koristnih posledic nikakor ni bilo mogoče pričakovati.

Odtlej se je Valent dan na dan uril v hoji po vijuga vih stopnicah. Tak tako, poglejte ga no, Slovenca, kako si pomaga! Da, da, tako si pač pomaga ... in Valent je vljudno postal ob polžasti ograji. To je bil zelo dober izgovor, res preprosta ukana, če je, postavimo, srečal sestro Marijo Angeliko ali celo zdravnika. Pravzaprav mu tole stopnišče ni delalo posebnih težav; ne zato, ker je bila pot obetavna, res ne, ampak noge so postale zanesljivejše. To sicer niso bile nekdanje Valentove noge, vse preveč so posnemale otroško hojo, a nosile so ga že prav dobro. O, prav dobro so ga nosile in Valent bi se lahko odpravil, če bi ravno hotel. Stopil bi k zdravniku in se udaril po bedru, tako, bi rekel, zdaj lahko grem. Zdravnik bi nemara nekoliko okleval, kinkal bi z glavo, končno pa bi se vendarle odločil. »Če je že tako,« bi rekel.

To so bila sedaj zelo neprijetna razmišljanja. Valentu se ni nikamor mudilo. Prav nič se mu ni mudilo od tod, zakaj s sestro Marijo Rozarijo sta pričela o nečem razmišljati, pričela sta ugibati, kako bi se izteklo, ako bi ...

Sestra Marija Rozarija se je stresla ob sami misli.

»Z vami da bi šla ...?«

No, da. Valent se je prvi spomnil na to.

Sestro Marijo Rozarijo je ta misel zelo iznenadila, močno jo je zbegala. Modre oči so se odsotno zazrle mimo Valentovega obraza, sledeč predstavam razburkane domišljije. Kako naj bi se to zgodilo? Ali naj bi si sestra Marija Rozarija skrivaj odpasala molek? To naj bi storila? Potemtakem bi morala odložiti tudi redovno obleko, seveda, to bi tudi morala sleči. In potem? No, potem bi se neopazno, psst, po prstih skušala izmotati iz samostanske obrednosti, ali kaj? Kajpada, sestra Marija Rozarija je imela sorodnike. To so trdni ljudje, zdravi kmečki ljudje, bog bodi zahval j en, obolelosti res niso mogli hliniti, a sestra Marija Rozarija jih je mogla obiskati kadarkoli. Da, da, po takem obisku bi se prav lahko premislila.

»Kaj menite, sestra Marija Rozarija?«

No da, prav lahko bi si premislila.

Sestra Marija Rozarija se je pri vila k novemu ženinu. Štrleči locenj ni vzdržal pritiska, upognil se je in se nekoliko nalomil. Prav tako kakor sestrina stanovitnost, ki je bila tudi nekam nalomljena in ošibljena, le da zanjo ni bilo najti primernega škrobila. Kaj naj bi mu torej odgovorila, Valentu? Nič, nasmehnila se je. Bila je pripravljena omahniti v sproščenost Eve, ki jo bog peha iz togosti nebeškega vrta v sladke nevarnosti grešnega življenja.

Dobro, potem se bosta v prihodnjih dneh domenila o podrobnostih. In Valent je oddrsal iz pralnice in po vijugavih stopnicah navzgor. Z vsem časom, ki mu je bil na razpolago, je potem tehtal velike dogodke.

Toda naslednji dan nune ni našel v podzemlju. Ni je bilo tam ne v bolnici, sploh je ni bilo več na spregled. Prav nič ni zaleglo, če je Valent po trikrat na dan premeril zavite stopnice. In kako je hodil sedaj po tem zobatem lijaku! Prav nič ni zaleglo ... Ah, kakšno življenje!

Nadenj so se zgrnile črne misli: da ni zbolela ...

Ho, to bi bila rešitev, to bi mu v dobršni meri olajšalo muke, čeprav sestri Mariji Rozariji ne bi priželel niti mrvice slabega. Toda v tem hipu ...

Valent je podoživel nekaj trenutkov v takšnem razpoloženju in bi bil skoraj izdal svojo veselost pred drugimi bolniki, ko bi se bili takšni trenutki nekoliko razvlekli in mu dali, da bi se otresel boleče gotovosti: sestro Marijo Rozarijo so zalotili, ko se je pogubi j ala v nezaslišani pregrehi! Ne, to se ni zgodilo, ni se moglo zgoditi, ker bi bil v takšnem primeru tudi Valent s tem seznanjen. Vsekakor so razkrili, kaj se je dogajalo v podkrovju te preklete človekoljubne barke. Zdaj imajo ubogo nuno bržčas zaprto v kakšni samotni celici; nemara so jo zaradi hude spozabe celo tepli, ali kaj? Saj si menda samostanci še vedno iztepajo iz kože in iz telesa nespodobna poželenja. Valenta so se na mah polotili maščevalni naklepi — šel bo in ...

Nemara pa so jo spodili? Pokazali so ji samostanska vrata in jo priporočili božji prizanesljivosti! Ho, Valent bi bil znova skoraj poskočil ...

Po nekaj dneh se ga je končno spomnil zdravnik. Ko se ga je nagledal iznad naočnikov, si je te preložil skoraj na teme, tako da Valent res ni vedel, čemu mu služijo. In potem šele ga je vprašal, če gre vse po sreči.

Po kakšni sreči? Stari hudomušnež je najbrž nekaj namigaval, prejkone na Valentovo znanje s sestro Marijo Rozarijo. Po sreči, je rekel! Valent bi se čimprej rad pobral od tod.

Prej pa se je moral sleči in napraviti nekaj gibov, prav tako kakor na naboru: počepnil je, se sklonil, ko se je vleknil vznak, se je malce namrdnil.

»Boli?«

Ne, ne, nič ne čuti. Nekoliko olesenel je pač, zato se spakuje.

Prav njemu bo pravil, zdravniku!

Vendar mu je bilo to na moč po volji. Prav dobro, je dejal, zelo dobro, je rekel, navzlic žeblju, ki ga je tudi on opazil v Valentovem križu. Predstojništvo bolnišnice mu je bilo sporočilo, da je Valentin Cergol vznemiril spokojno ozračje njihove človekoljubne ustanove, da je zlorabil ustrežljivost samaritanskega doma in skušal zasejati v njem pohujšanje in naj se zato odslovi, brž ko bo mogel z lastnimi nogami prestopiti prag gostoljubnega zavoda ...

»Zelo dobro,« je rekel zdravnik. Ali kani Valent odpotovati domov?

Da. Kam pa naj bi odpotoval? Ali bi lahko šel drugam?

Tudi to se je zdelo zdravniku zelo pametno. Le nekaj nasvetov mu je moral še dati, nekaj zelo koristnih priporočil, kako naj se Valent ravna, in predvsem ... predvsem počitek, poležavanje. Bog varuj, da bi se še kdaj prevzdignil.

Kakopak, le čemu mu vse to pripoveduje. Z vsem tistim obiljem, ki ga čaka doma. Valent bo samo polegal, samo posedal bo, le tu in tam se bo sprehodil, da se mu noge še bolj utrdijo. Mar mu je bilo potrebno še kaj priporočati? Mar je prišel on v nemški rudnik zaradi nekakšne potrebe? Dajte no, prišel je sem, da bi se nekoliko razgibal, zaradi razvedrila je prišel ...

Navsezadnje rudniška uprava tudi ni imela posebnih koristi od Valentovega prizadevanja. Samo škodo je imela z njim. Bolnišnica je bila človekoljubna ustanova, vendar brez izdatnih podpor ni mogla shajati, zato je načela rudniško blagajno. Ko pa se je ta enkrat odprla, je skorajda ni bilo mogoče več zapreti, ker se je ugotovilo, da je vodstvo rudnika odgovorno za nesrečo štirih rudarjev. In stroški so rasli. Na ta način je tudi Valent prišel do tistih šestnajstih zlatnikov. Ko jih je nekajkrat preštel, je odšel na pot.

V

Da, da, je rekel Palčič, tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje ...

To je rodbina te blagoslovljene Urbarjeve kmetije. Številna rodbina ujcev in tet, vnukov, dedov in babic, ki zvedavo čaka, kakšen bo videti najmlajši. Toda ta se je upiral, nikakor ni hotel priti na svet in mater je izmučil skoraj do smrti. Le kaj naj bi še ukrenili! Mnogokrat se namreč zgodi, da otroku ni všeč tak in tak prostor, bogvedi zakaj, a njemu ni všeč, on se tam nikakor noče roditi. Potemtakem morajo mater prenesti drugam. No, dobro, babica je bila izkušena ženska, marsikaj je vedela o tem. V Zejanah, tako je slišala praviti, tam so imeli nekoč še hujše neprijetnosti s porodnico, dokler je niso prenesli v stajo. Prav tja! Po naključju je imel Cič v tisti staji samo črno drobnico. In ženska se je takoj oddahnila, takoj se je rešila. In tisti sin, vidite, je sedaj misijonar med zamorci ...

Johanco so najprej spravili v svetlejšo sobo; tam je bilo tudi več prostora za vse iznajdljive ženice, ki so se gnetle okrog porodnice. Toda nerojenemu človeku tudi tu ni prijalo — uboga mlada nevesta, s čim se je vendar pregrešila! Ženske so morale skrbno pozapreti okna in vrata, da bi pridušile njeno kričanje, bile so v večnem strahu, da se ne bo udrlo ležišče pod njo, s takšno silo je mlada nevesta vlekla k sebi končnice široke postelje. O, ti moj bog nebeški, koliko moči je bilo v teh belih, golih lakteh. Zenice so vzdihovale, nemočno so sklepale roke in se preplašeno gledale — le kaj naj bi človek še ukrenil ...

Tako je razmišljal tudi Štefan. Tapljal je po temi pred hišo, sem in tja je hodil pod razsvetljenimi okni ter prisluškoval. Ko je Johanca prvič zakričala, je začudeno obstal, kakor da je nekaj pozabil in ugiba, ali naj se vrne po svojih stopinjah. Kdaj je bilo to? Kmalu po polnoči, tako se mu dozdeva. A kdo naj se spozna na čas v takšni negotovosti, v takšni zmedi! Ah, koliko je Štefan pretrpel zaradi svoje mlade žene!

Zjutraj se je usedel in položil roke na mizo. Potem je ogledoval te roke: bile so težke, členkaste in neprijazne. Obledele dlake na zapestjih so rasle vsaksebi in so se zgoščale po žilavih lakteh, tja noter v nekam kratke rokave. Moške roke pač, vzdržne in neodjenljive — koliko centov so že preložile, koliko stebel so že upognile ... Čuješ, Štefan, tako so imeli navado reči domači, tu je nekakšno napotje! Napotje? Tole? Ho-ho! Potem je poprijel on, nategnil je kite in ovira je bila odstranjena. Da, da, s takšnimi primeži si je človek marsikaj upal ...

Štefan je bil vajen vtisniti ali vzdigniti ali prenesti, akoravno se je pri tem kaj strlo. Naj se! Ali naj si torej sedaj ogleduje te silne roke, te šape, bi se reklo, ki jih v največji stiski sploh ni bilo mogoče uporabiti?

Po takšnem premisleku se je bilo treba za nekaj odločiti. In to naj bi bila pametna odločitev, nagla odločitev, zakaj johanci so pojemale moči. Vpregel je torej konja, odbrzel izpred hiše in se zgubil v megli. Šel je po zdravnika.

Ako človek pogleda iz ločanske doline proti orehovskim ali kovčkim hribom, si takoj ustvari določno podobo sveta tam gori. Nekakšna nebeška poljana, tako si misli, razsežna in oblita s svetlobo, obzorje pa tolikšno! In človek iz doline vzdihne v olajšanju in sproščenosti, ki se poloti njegove duše. A danes se tam po planoti pase čreda oblakov. Obzorje se je tako zožilo, da seže pogled komaj nekaj sežnjev čez konjsko glavo. In kaj je videti tam pravzaprav? Nič! Bela tema, kamorkoli obrne človek oči, nekakšna sopara, iz katere mrli presejana rosa.

Konj se napenja in hiti v to mlečno noč. Kakšna vredna žival je to! Če Palčič pomisli, kako je opletal za njim prožni voziček po strmi potesini, po blatu in skozi jelševje mimo Orehka sem na ravan — dobra žival, res! Sama strela je v njem! Sedaj sope in se pari, kakor sveže zorana njiva.

I-je pram!

Nekaj ur se že vozi Palčič s tujcem. Videti je pameten, razsoden človek, ko bi ne bil tako preplašen. Spočetka je samo spraševal. A mokre veje ob strugasti poti so ga smrčale po obrazu, zato je cesto skočil z voza in koračil za Palčičem. Spodrsaval je in hitel za njim. Spodbujal je konja in spraševal.

Kako bo z njegovo ženo, kaj meni Palčič?

»Kakor bo božja volja,« je menil Palčič.

»Dobro,« je rekel tujec, »toda pri življenju bo vendarle ostala?«

»To je vse v božjih rokah, sinko, vse v božjih rokah.«

Palčič je bil nejevoljen. Ob tem neučakancu je tudi njega minevala strpnost. Poleg tega se je moral umikati jelševju, ki je bilo prav tako nadležno kakor tujčevo tarnanje.

Štefana je morila zaskrbljenost, mučil se je z jedkimi očitki. Zadnji korak v noči je prvi korak iz teme. Tako je dejal Palčič. Vse prepustiti božjim rokam, toda kaj bo potem z ženo, kaj bo z otrokom, to naj mu pove Palčič. Štefan je ječal, Palčič pa je menil, da se pritožuje nad slabo potjo.

»Da, da,« je rekel, »takšne so te naše poti. Kakor hudourniki.«

Štefan se na božjo voljo ni hotel več zanašati. Tej je bilo vedno zadoščeno, naj je človek umrl, naj je človek živel, božja volja pač! Moral bi bil iti v Bistrico, tja bi bil moral iti. Sedaj bi se nemara že vračal z zdravnikom, ah, koliko časa je bil potratil, in sedaj se vrača z nekakšnim vračem. Moža sedita drug ob drugem in se vozita po megleni planjavi. Zakrknjeno molčita, kakor da sta si sovražnika. Palčič bi bil moral marsikaj povprašati, marsikaj bi hotel pozvedeti, toda s takšnim človekom se res ni bilo moč porazgovoriti. Njemu da bi prikril svoje misli? Dajte no, Palčič je prav dobro vedel, o čem razmišlja hribovec. Navsezadnje Prelože niso bile več daleč, vredno je bilo natakniti si naočnike, potrpeti in potem se bo videlo ...

Tako je pač, če ljudje v stiski čakajo na pomoč. Nepotrpežljivo mencajo in vzdihujejo, ker jim je duša polna strahu in upanja hkrati. A čas je kakor hrib, okoren in brezbrižen, nikamor se noče premakniti. Ko pa se človek, ki je bil poslan po čudodelni lek, vendarle vrne, ga domači obstopijo in gledajo z velikimi očmi. Velike oči so polne nestrpnih vprašanj, kdo naj bi odgovarjal nanje! Okoli Palčiča je bil ducat ljudi. Z vso skrbjo so mu pomagali stopiti z vozička in kazali veliko spoštljivost do svetlih naočnikov in naškrobljene srajce. Vsa čast učenemu človeku, vsa čast! Osiveli in zaskrbljeni Urbar je pospremil Palčiča do praga. »Mi smo neuki ljudje,« je rekel spotoma, »neuki ljudje, gospod zdravnik, toda glede plačila ...« Palčič je dvignil srebrnega peska in zamahnil z njim po zraku. Kakor da bi on ne videl, na kolikšni sitosti sloni ta spočita, mirna hiša. Zal bi mu bilo, močno mu bi bilo žal, ako bi razočaral te dobre ljudi.

Z Johanco je bilo tako kot prej, pravzaprav še slabše, ker se je izgubljala v omotici. Prav nič ni bilo mogoče vedeti, koliko je še življenja v očeh pod priprtimi vekami. Čemela je nepremično in koža na njenem obrazu se ni prav nič razlikovala od požoltele krstne sveče, ki so jo po dvaindvajsetih letih odvili iz svilene rute. Le kdo se je bil spomnil na to?

Štefan nikakor ni mogel gledati te goreče sveče. Segel je s prsti po bojazljivem plamenčku in plamenček je takoj ugasnil. Potem je stal tam z ugaslo svečo v roki, dokler ga ni nekdo obgovoril. Če bi šel ven, je rekla babica. Johanco je zopet spreletel drhtljaj in babica ga je odvedla. To niso prizori za moške, je rekla.

Tako je Štefan odtaval iz sobe, okorno in omahovaje, kakor da hodi po temi. Njegove odsotne misli so uskladile oprezno tapljanje z ugaslo svečo, ki jo je tiščal v roki; menil je, da se tiplje skozi noč. Čemu bi si potemtakem ne svetil tudi po stokajočih stolbah, dol v vežo, kjer je čakal Palčič!

Seveda, Palčič je bil tam v pomenku s starim Urbarjem. Da, da, je pritrjeval razmišljeno, da, da, je prikimaval razumevajoče. Sicer pa ni prav nič slišal starega Urbarja, bil je vse preveč zaskrbljen s tem, kako naj pojasni pomoto. On bi bil prav rad razkril neprijetno zamenjavo, čisto iskreno bi bil rekel: Potrpite no, o kakšnem zdravniku govorite vendar ... Toda na sebi je čutil poglede vseh onih, ki so podpirali podboje; na vseh teh obrazih je bilo toliko spoštovanja in toliko upanja, da se jih ni upal na mah razočarati. Pred vrati je kričal otrok. Gledal je k sosedu, toda s prstom je kazal semkaj. Lezinka, he, zdlavnik, zdlavnik! Tudi tega Paliič ni preslišal.

Navsezadnje je bil Štefan zopet tu. Ta bo tako in tako obrazložil, česar prej ni utegnil. Kakopak, trohico krivde je čutil Palčič tudi na lastni vesti. Prav zaradi tega se ni hotel dotakniti božjih darov na blagoslovljeni mizi. Niti omrsnil se ni, akoravno bi bil nadvse rad osladil plehko slino s tisto rdečo bedrovino, ki se je ponujala s pladnja. Sicer pa se bo takoj videlo, kaj bo povedal Štefan.

Toda Štefan je šel mimo Palčiča, mimo domačih, ne da bi se ozrl po kom. Šel je s tisto svojo svečo ven, čez prag, kakor da vodi procesijo. Nekateri moški so res stopili za njim, ženske pa so zahlipale. O, ti moj bog! Zazdelo se je, da je Johanca izdihnila; nemara je res umrla ta čas. Palčič je ugibal, kako bi se spravil izpod strehe, kjer sedaj ne bo več prostora ne za pametno ne za tolažilno besedo. Jej, jej, kakšne nesreče si bog izmišlja.

S poda je prihitela starica. Toda na njenem mršavem, oprezujočem obrazu ni bilo opaziti tiste velike prepadenosti, ki priča o obupu. Palčiča je pogledala s sovraštvom, kakor da je on kriv vseh teh težav. Čarovnica pač, si je rekel Palčič.

Potemtakem z Urbarjevo nevesto še ni bilo tako hudo in Palčič bi bil moral sedaj nekaj storiti. Če je zdravnik, potem si mora tak videz tudi ohraniti. Stopil bo torej gor in se razgledal. »Ali tod?« je vprašal.

Urbarica je šla naprej. Spotoma se je opravičevala zaradi mračnega stopnišča. Tako je pač pri nas, je rekla. Palčič si je mislil, da Urbarica pač ne more vedeti, kako je pri Palčičevih v Ločah.

Potem je Urbar jeva hiša utihnila. Pomirila se je in napeto prisluškovala, kaj se bo zgodilo. Takle človek, so menili, marsikaj ve, prav nič mu ne bo treba ugibati. Ako je sploh še kaj upanja, se mora vsak hip spet pokazati in svetovati. Nemara bo o tem govoril le z babico? Seveda, njej bo naročil, zaupno ji bo dejal: tako in tako, vidite ...

Toda babica je privihrala s poda zelo slabe volje. O, nori, nehvaležni ljudje, je rekla. In to jezljivo, s šlekastim glasom, ker ji je jezik uhajal v svežo škrbo. Potem se je razburjeno ogledovala po kuhinji; kje je njen oplet, to je hotela vedeti.

Oplet? Dajte, no, botra, kaj se je vendar zgodilo?

Stari Urbar jo je skušal pridržati, ostalim tudi ni bilo všeč njeno obnašanje, radi bi bili vedeli, čemu vsa ta naglica, ali babica je stisnila ustnice. Končno je le iztaknila svoje ogrinjalo. Tako, zbogom! In je šla.

Sorodniki so onemeli. Vprašujoče so pogledovali starega Urbarja; pri čem smo torej? Toda mož je sam ugibal, kaj naj bi vse to pomenilo, skomignil je z rameni in zopet sedel k ognju. Na trinogem stolčku se je potem previjal, da bi od kje privlekel grižljaj tobaka, celo škorenj je iztegnil tja po pepelu, da bi laže dosegel dno v tem ali onem žepu. Nič. Niti ščepca, razen izlizanega prežvečka, ki se je skupaj s plešo grel pod klobukom. Odkril se je in vzdihnil in vtaknil plehko nesnago zopet v usta. Ko je mrak zastrl okna, je prišel Štefan. Ves ta čas je blodil po vrtu, kjer se je namočil in namrazil, in sedaj je bil zopet tu. Gologlav, nagnjen nekoliko naprej je stal tam sredi kuhinje ter vpraševal z očmi. Mar ne bodo nič rekli? Kaj naj bi rekli! Čakajo pač. Naj se no usede, tjale naj se usede, so mu prigovarjali. Nemara bo vse dobro, čemu bi izgubljal pamet!

»Pamet, pravite?« O kakšni pameti govorijo? On je popolnoma pri sebi, toda gori na podu je nekaj zajokalo, nekaj je zavreščalo, ali oni niso nič slišali?

Ne, nihče ni nič slišal.

Potem naj stopijo venkaj, tjale pod okna naj stopijo, saj so odprta ...

Kajpada, Palčič se je bil lotil neprijetnega opravka po svojih najboljših močeh. Sprva je sicer nekoliko okleval, volja mu je bila ohlapnila in tudi starčevska samozavest se je nekam omajala spričo tveganega početja. Palčič je znal krotiti ljudi s samim pogledom, s samim nastopom je mogel vrniti zaupanje obupancu; njegovi nenavadni kretnji in skrivnostni besedi so se uklanjali celo duhovi, dobri in zli duhovi, ki so s svojimi čari sejali strah in preplah po odmaknjenih brkinskih domovih. Umel je lečiti rane s topljenimi mažami in blažiti zastrupi j enj a z rastlinskimi zvarki, vezati zvine, odplakovati uroke, bajati in zaklinjati, krščevati v sili, pripomoči k zaploditvi in po potrebi — toda res samo po potrebi, ne da bi se zamer j al bogu — tudi k odpravi zarodka. In kaj vse še je zmogel Palčič ob skrivnostnem šepetanju, z božjim in lastnim hotenjem! Kaj vse je še zmogel!

Od zdravnika pa so dobri ljudje pričakovali dejanj.

Dobro, dobro, je zaključil Palčič svoja dognanja. Spustiti se bo torej moral v to občutljivo prigodo z nekam bolj stvarnimi prijemi, z nekoliko manj božje pomoči, bi dejal, in zanašajoč se bolj na učinkovitost starcevskih izkušenj. Dobro, dobro! Izkušenj in znanja Palčiču ni manjkalo, zato se je naglo zbral in pričel ukazovati.

Najprej je odgnal babico.

Tu je bilo vse preveč ljudi, in same ženske — ni čudno, da si otrok ni upal na svet. In če bi prišel, no, potem bi v tem žaltavem smradu tako in tako ne utegnil živeti.

»Ti dve okni bo vsekakor treba odpreti,« je rekel prijazno. Ker pa ste se ženski, Johančina tašča in sestra, ki ju je Palčič pridržal v pomoč in pričevanje, vse preveč zbegano pogledali, je Palčič poudaril: »Na stežaj!« In to glasno, mnogo manj prijazno nego prej.

Zatem se je z ljubkujočim tipanjem poslovil od srebrne pasje betičke. Palico je odložil v presledke med posteljo in skrinjo, tik ob vzglavju, tako da bi izlizani pesek mogel nadzorovati njegovo početje.

In kaj je potem storil Palčič?

»Nič takega, kar bi bilo podobno zdravniku.«

Tako sta pripovedovali Urbar jeva mati in teta Liza.

»Odložil je bil tisto svojo palico in me povprašal, ali nisem nemara Francka. Johance pa, ki je bila vsa rumena in zelena, ni niti pogledal.

Ne, ne, sem rekla, ampak Liza.

Liza? Eliza torej? Poglejte no, kdo bi si bil mislil, da imate tod tako prikupna imena!« »Da. In potem mi je ukazal, naj si vzamem stol in naj se lepo usedem. Tjakaj za vrata naj se usedem, mi je naročil.«

Urbar je menil, da je Palčič ravnal zelo pametno.

Tako se je videlo sedaj tudi Urbarici. Toda takrat ji Palčičevo početje ni bilo niti najmanj po volji.

»Niti najmanj ne!« je rekel odločno.

»Ko je bil torej odgnal babico,« je pravila, »in postavil Lizo pred duri, menda zato, da bi kdo ne vrataril, se je ta človek usedel na skrinjo. Usedel se je tja in čakal, medtem ko je Johanca pričela zopet ječati.

Ali naj pri vijem luč, sem ga vprašala.

Ne, ne, je rekel. V mraku in zraku se najlepše počiva.

Kajpada, okna so bila odprta in v sobi je bilo prav tako kakor zunaj, mrzlo in temačno. Če je to ne bo ugonobilo, sem si mislila. Ta pa, kakor da mi bere misli. Brez skrbi, pravi in se smehlja, to jo bo samo okrepilo.«

»Vražji babec!« je rekla stričevka.

Urbarica pa je pripovedovala dalje.

»Tak ali tak,« je rekla. »Toda Johance se sploh ni dotaknil. Tako ravno ne, prijel jo je bil za roko, in potem, ko se je vznemirila, jo je pogladil po čelu. Ali drugače ... O, ti moj bog nebeški, kako sem se namorila, kako sem se prepotila! Vse je bilo na meni.

Naj mi ne zameri, sem hotela reči, nekaj sem hotela vprašati, toda on je dvignil roko. Kaj čem, sem si mislila, bom pač molčala. In to se mu je menda hotelo. Brž, ko so Johanco zvili krči, ji je pričel govoriti. Božal jo je po laseh in govoril. Ali kako! Mehko, priliznjeno, kakor z otrokom — še mene je obšla milinja ...«

»O, ti prikazen!« je rekla stričevka. Vendar brez jeze, brez nasajenosti. Nemara se sploh ni več hudovala na Palčiča, smrknila je in segla po predpasniku. Ah, ta Urbarica, kaj vse je vedela povedati!

Pa o čem ji je govoril, to bi radi vedeli.

»O čem? Kdo naj bi si bil zapomnil vse tisto. Skušal jo je potolažiti, pomiriti jo je skušal. Rekel ji je: Vidiš, Johanca, predvsem se je treba umiriti. To ji je rekel ...«

Seveda Urbarica ni bila tako domiselna kakor Palčič. V zamotku njenega spomina pri vsej tisti zbeganosti se ni utegnilo ohraniti kaj več od sesekljanih vtisov.

»Mar ne, Liza?« je rekla.

Teta Liza je vzdihnila s hvaležno mislijo na boga, ki naj bo zahvaljen.

»Da, da,« je rekla. Prikimala je vneto in drrr, kakor da se je sprožilo preobteženo vitlo, tako se je razčenčala. Teta Liza je slišala tudi to, česar ni videla in videla vse ono, česar ni slišala. Naj torej ne mislijo, da je tam ob vratih podremavala. Kajpada, spočetka se je stari dokaj brezbrižno sukal po sobi, karkoli je ukrenil, karkoli je ukazal, vse je bilo proti volji tete Lize. Torej Eliza? Ne, niti s tem se ji ni bil prikupil. Prav res, tja bi ga bili morali poslati, od koder je bil prišel, tako je menila, ko se je nagnil nad Johanco.

»Vidiš, ji je dejal, vidiš, draga moja, kako dobro dene nekaj svežine. In to je od zraka. Kakšno pa je bilo prej v tem prostoru! Še mene je obhajala omedlevica. Le nadihaj se, globoko se nadihaj.« Ali to ni nič. Vi niti ne veste, o kakšnih prismuknjenostih ji je potem govoril. Poglejte, poglejte, je rekel, kako se je pordečila! Johanca da se je pordečila, ona, ki so je bili zgolj lasje in obrvi na beli posteljnini!

»O ti moj bog nebeški!« Nekdo od poslušalcev je vzdihnil.

Teta Liza je zavrtela oči, zamahnila je z roko. Boga, je rekla, niti v misel ni jemal. Takšni so pač zdravniki. Rekel ji je, da je kakor jabolko, in naj ga sedaj dobro posluša. Če je torej zdrava, če je nič ne teži ... Ali te kaj boli? jo je vprašal. Ne, nič — je šepnila Johanca. No torej, on bo menda vedel nekaj o tem. Neznanje in nepoučenost, to je tisto, to je vir vsega hudega. Sedaj pa je on tu, popolnoma naj se mu zaupa; ali mar ve, kaj bi bilo najbolj pametno? Ne? Ko bi se poskušala nasmehniti ... Tako, da! In Johanca se je res potrudila.

»Tak tako, vidiš! Kaj pa je vendar takle porod! Izluščiti je treba sad, ki je dozorel in se napel, pa mu postaja neudobno v pretesnem stroku. Pravzaprav mu pri tem niti ni treba kdo ve kaj pomagati; sam sili na svetlo kakor, postavimo, kostanj. Ko se je dodobra opital, napne bodikavo kožico in se izrine na prosto, ves nov in bleščeč. Prav nič mu ni mar, če bo padel naravnost v blato, prav nič mu ni mar, kako se živi v tej solzni dolini. Tako je pač z vsakim zarodkom, z vsakim novim življenjem je tako: iz cveta se razvije v plod, strpi do uzoritve, a brž ko je godno, ugane prvo nepremišljenost. He-he, mnogokrat je to res velika nepremišljenost... Toda tako je pač s to zamotano skrivnostjo.

Potemtakem je čisto odveč vsako naprezanje in natezanje, čisto odveč je vse to. Kam pa pridemo s takšno togostjo! Kam pa pridemo z vsemi temi vozli in zadrgki, ki sta jih strah in napor namotvozila otročičku na pot... In, kako pravi Johanca da se bo reklo temu, no temu vreščaju?«

Palčič je govoril sproščeno, glasno. Pomagal si je tudi z rokami in Johanca ga je zavzeto poslušala. Potem je vstal, lagodno se je dvignil in govoril dalje. Pripovedoval je nekakšno zgodbo o nebogljeni, podrhtevajoči jerebici, nemara zato, ker je tudi Johanco spreletel drget.

»Z vsako božjo stvarco je tako,« je pravil. Sproti je iskal po žepih zavitke in jih skrbno zlagal na skrinjo. »Z vsako božjo stvarco, pravim...« Odmašil je zeleno stekleničico, poduhal tisto reč ter se nagnil nad Johanco: s temle naj si ovlaži ustnice. Botra pa, če bi bila tako prijazna, če bi nekoliko segrela tole; kar tamle nad lučjo lahko stori to.

Potem se je vrnil k svoji jerebici.

»To je vse drugačna tesnoba,« je pravil. »To je strah pred zunanjo nevarnostjo. Ali nam preti kaj takega? Prav ničesar se nam ni bati, menim ...«

Vtem si je morala Urbarica natreti roke z razpuščeno mažo. Potem je gnetla in mesila Johanco povsod tam, kjer se je zdelo Palčiču potrebno. Morala se je potiti in znojiti brez vsakršne Palčičeve pomoči, zgolj ob njegovih navodilih in svarilih, dokler ni izčrpana, vsa v solzah zacmihala:

dekletce!

Palčič se zaradi tega ni prav nič vznemirjal. »Da, da,« je rekel, »tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje.«

Palčič je prebil noč pod oboki stare Urbarjeve hiše, v najbolj snažni Urbarjevi postelji je prespal to noč. Naslednje jutro se je še nekoliko pomudil pri porodnici, toliko da ji je voščil srečo, toliko da se je še nekoliko pošalil s tisto najmlajšo v Urbarjevi rodbini. Rekel ji je, da je čvrsta, da ima brezzobe dlesni kakor starica, in to je dobro za mater, je rekel. »Dobro za mater, ki te bo dojila.« Zabičal ji je, naj ne pozabi nanj, ko se bo možila. Potem se je poslovil.

Peljala sta se s starim Urbarjem, vse tja do Orehka ga je pospremil. Hotel ga zapeljati prav do doma. Toda na Orehku je Palčič stopil z vozička in dejal, da se bo nekoliko razgibal. Posprehodil se bom nekoliko, je rekel. Tu dol čez Igno je pot kakor lesa. Dan pa je lep in on bi se prav rad malce posprehodil skozi jelševje. Urbar naj se le vrne. Prav lepo zahvaljen.

Če je tako ... Toda stari Urbar tudi ni našel dovolj vrednih besed, da bi se primerno zahvalil Palčiču za storjeno dobroto. Zato se je nekaj časa boril z njegovimi rokami: Palčič nikakor ni hotel dopustiti, da bi se ga stari Urbar kakorkoli dotaknil. Toda branil se je tako spretno, da je obvaroval svoj ugled in ob slovesu kljub temu otipal zlatnik v telovniku.

VI

Bila sta si zelo podobna, baron in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohladila plemenita kri.

Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in bujnost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.

Popotnik vodi za seboj serastega konjiča, oba sta videti utrujena. Prihajata od daleč in dodobra sta se nasopla po grapah in strmih stezah. Tako sta hodila predvčerajšnjim, včeraj, danes sta končno zašla na grižo, stopila sta na reško cesto.

Popotnik je izmučen, toda duh mu je sproščen, poskočen. Ho-ho, prav rad bi nekoliko poplesal po tej domači, izprani cesti.

»Sedaj sva tu,« reče konjiču. Potaplja ga po široki čeljusti. Tu sva navsezadnje! In do večera, reče veselo, bova doma ...

Vsekakor bosta doma do večera.

Serec kopitlja poslušno za svojim gospodarjem. Toda bosa kopita postajajo vse bolj občutljiva, žival prhne, tu in tam se klecajoče opoteče in zanese zadek po strani.

Dolgo pot imata za seboj.

Popotnik postoji sredi ceste, da se pomeni s konjičem. Privzdigne mu to nogo, potem ono nogo, z dlanjo očedi kopito in vešče otipava roženo školjko. Ho-ho, de nato, prav nič hudega nama ni, Cigan. Utrujena sva pač ...

Tako mu prigovarja. Zatem sname konjiču s plečet platneno vrečo in si jo vrže na ramo. Obložen z vrečo na pretres zakorači dalje ...

Spotoma se bosta nekje odpočila, in to bo v Podgradu. Okrepčala se bosta, kakopak, okrepčala in pricapljala domov še pred mrakom.

Pomlad je bila na cesti in na griži, tudi v čičarijskih gorah je bila pomlad. Medtem pa ko si je gora skušala nadeti čimveč zelenja in se skriti v njem, so ljudje slačili težke, zamaščene kožuhe. Hodili so med hišami goloroki. Popravljali so orodje, prebirali so semena in prepeljavali živino. Nekateri so pregledovali vprego in mazali vozovom osi. Tudi v tem je bila pomlad. Pomlad je bila v sproščenih klicih med hišami, v prešernem smehu po skednjih.

Janez je privezal Cigana pod Barčanovo lopo, potem je šel v gostilno. Zazdelo se mu je, da je stopil čez domači prag, kajti tam je zagledal tudi dva znana obraza.

Palčič iz Loč in Kastelic iz Materije sta bila bržčas nekam namenjena. Osivela moža sta tičala v pražnjih oblekah, vsak pod svojim črnim klobukom. Bila sta zlikana in očehljana po gosposko in sta zelo pazila na kretnje koščenih rok. Njuni pojavi sta bili nekaj posebnega, njuno obnašanje se je močno razlikovalo od obnašanja vsakdanjih gostov. Sedaj sta o nečem razpravljala. Moralo je biti nekaj važnega, zakaj Palčič si je nadel naočnike, zibal črni klobuk sem in tja in gubal čelo nad orumenelo listino.

»Dober dan!«

»Dober dan!«

Palčič je dvignil obraz in se razveselil. Poglejte ga, fanta, je rekel. Svileni trak mu je potegnil naočnike z nosa, toda bil je zadrgnjen v telovnikovi gumbnici in naočniki so brez škode zabingljali na njem. Poglejte ga, fanta! Palčič se je udobrovoljil, in ko je bil tak, je vedno poiskal roženo tobačnico. Obtolkel jo je torej tudi tokrat, da bi si vsak vzel svoj ščepec.

Bog pomagaj!

Tako, tako! Sedaj, ko se je odkihal Janez, naj se nekoliko pokrepča, potem bi jima pripovedoval. Kastelic in Palčič sta bila vedno željna novic, njun ugled je slonel na bogastvu izkušenj in poučenosti; samo s tem je bilo moč koristno voditi veliko občino.

Janez se je nekoliko obotavljal. Ni bil sam, zunaj je imel še nekoga.

»Zunaj imam Cigana,« je rekel, kakor da se opravičuje.

Cigana?

»Da. Konjiča, hočem reči. Kupil sem ga bil od ciganov ...«

Kastelic in Palčič sta se zabavala. Vrag vedi, kakšno mrho vlači okrog, sta si mislila. Navsezadnje je Kastelic zamahnil z roko. Nič naj ga ne skrbi, mar nima Barčan hlapca! Naročili bodo torej hlapcu, naj jim nakrmi in napoji tisto žival.

No, dobro. Janez je potem pripovedoval, kako je na Hrvaškem, kako se tam dela, koliko se tam zasluži. Palčič pa je mimogrede dejal, da sta z županom namenjena na Volosko.

»Samo barona še čakava,« je rekel tako, brez posebnega poudarka, kakor da govori o vremenu. »Vsak čas mora biti tu.«

»Res ne vem, kod hodi,« je rekel župan.

Na dvorišče se je primajal voz. Težak voz, visoko naložen s črnimi vrečami, polnimi bukovega oglja. Pred krčmo je postalo glasneje. Čič je peljal oglje v mesto, s seboj je imel pomočnika in oba sta sedaj kričala na mršavi kljusi, da bi laže potegnili tovor okrog lope. Hii, vranic v tebi! Ti Čiči so znali ravnati s svojim blagom: malo krme, mnogo udarcev, mnogo vika. Seveda, tu je že takoj drugi voz, tretji in četrti. Tako so vozarili v skupinah, sajasti, z olisanimi rokami in obrazi, s črnimi tovori in črnimi mezgi. Kakor brkinski vrani.

Vsi ti možje so se potem zgrnili okoli žrebeta, ga ogledovali in otipavali. Cenili so in primerjali s konjičem svojo vprego: vsak bi si mogel kupiti konja, če bi, postavimo, prodal oba mezga. Ta ali oni bi morda moral dodati ovco ali povesmo volne. To nazadnje ni nič takega. Marsikje bi prišlo do kupčije, da ni bilo izkušenj, ki so velevale: konj ni za Čiča. Nič zato, košček semnja so vseeno lahko uprizorili.

Navsezadnje je nastal hrup in vik in tedaj je Janez vendarle stopil iz gostilne. Samo za hip, je rekel, toliko, da vidi, kaj se dogaja.

Pod lopo je bila vesela gruča oglarjev. Zgrnjeni so bili okrog Cigana in se veselili in se smejali. Prav vražjo zabavo so morali imeti. Janez je torej stopil tja, da si to ogleda.

Kakopak! Cigan je rital in brcal, hrzal je in strigel z ušesi, dva voznika pa sta se kosala z njim. Skušala sta ga zajahati. Zdaj ta zdaj oni se mu je zavalil na usločeno hrbtišče, da uprizori poskočno igro. Žival ni bila dorasla, njena kopita niso bila okovana, vendar se je znala odločno otresati nespretnega jezdeca. In zagovednež, nevajen ježe, je zdrsnil na tla, ho-ho, zdaj ta, zdaj oni ...

S tem so se torej zamujali!

Janez se je prerinil bliže. Oklenil se je priložnostnega jezdeca, tega, ki je bil na vrsti. Tako je priskočil na pomoč Ciganu. Potegnil je neznanega človeka k sebi ter zamahnil, tako pač, kakor se zavihti plenkača, le da je udarec padel s silo sproščenega srda, e-eh!

Okorni jezdec se je zvrnil Ciganu pod noge. In ne da bi bil slabič. Bil je sin Čičarije in pogled na njegov žilavi tilnik je vzbujal spoštljive pomisleke. Toda gozdarjeva roka je težka. Moj svet, so rekli vozniki, padel je, kakor da bi ga s hrastovo dogo, je padel!

Vse to sta si lahko ogledala Kastelic in Palčič. Pa tudi baron iz Odoline, ki se je vtem prizibal na svojem koleslju. Baron nikakor ni mogel dovolj učinkovito obsoditi početja voznikov. Barbarstvo, je dejal, in potem še enkrat, ko si je Cigana pozorneje ogledal, ko se mu je nekaj zazdelo. »Takšno barbarstvo,« je rekel.

In še dobro, da so bili tu, zakaj možje so se nekam vznemirili, pričeli so iztegovati roke. Potegnili bi se bili za rojaka, prav gotovo bi se bili zavzeli zanj, ko so opazili, da je izpljunil nekaj krvavega; kak zob, ali kaj?

»Ti niti ne veš, po kom si udaril?« Palčič je stopil tesno k Janezu. »To je Jeroman iz Ponikve,« je rekel. »Tam hlapčari.«

Kakopak. Jeroman je prebil nekaj dni v Vodicah in na povratku v Ponikvo se je vozil z oglarji. Poglejte no, kaj ga je doletelo! Toda župan in baron in Palčič so bili veljavni možje in so zlahka ukrotili razboriteže.

Oglarji so se klavrno razhajali. Omuhavali so se okoli živine in se odpravljali dalje. Nekateri so se vrnili v gostilno. Baron pa je ves oživel. Poglejte no! Ciganu je privihal nozdrv, pričel mu je ogledovati boke, končno se je sklonil in mu vešče privzdignil prednjo nogo ...

»Toda, dragi moji,« je rekel po nemško.

Zravnal se je ter si otresal nesnago z rokavic.

»Čigava je ta srnica?« je vprašal zavzeto.

Janez se je smehljal v zadregi. Stopil je k Ciganu in se naslonil nanj. Kaj meni baron? Ali mu nemara ni všeč? Tudi Kastelic in Palčič sta zvedavo gledala barona in njegovo ravnanje. Potem je baron povedal, da je žrebe iz lipiške kobilarne. »Vsekakor je lipicanske pasme,« je rekel, ker sta Palčič in Kastelic dvomljivo vihala obrvi.

Končno je Palčič dejal, da bi tudi to bilo mogoče. »Sicer pa imajo Slavonci odlične žrebčarne,« je rekel.

Baron je zamahnil z roko; bil je pripravljen sprejeti kakršnokoli stavo.

»Pojdimo,« je rekel, »stopimo nekoliko pod streho.«

Spotoma je vprašal Janeza, če pozna »Cavallerio rusticano«. Škoda, pravcata škoda. In tu niti ni šlo za žensko, za žival ste se potegnili, za plemenito mlado žival. Kak zob ste mu izbili, je rekel. Potem se je obrnil k županu. Da, da, je rekel, to vam je viteštvo!

»Mlada kri,« je rekel Kastelic, »mlada kri ...« S Palčičem sta se pomenljivo spogledala. Onadva tudi nista mogla vedeti, o kakšni konjenici govori baron. Vsekakor sta pokazala vso dobro voljo, da bi svoje prepričanje uskladila z njegovim.

Baron je torej ugotovil, da Janezovo žrebe ni malovredna ciganska para, temveč iz plemenskega hleva. In Odolinčan se je prišteval med veščake, kdo mu ne bi verjel! V tem je bil torej vzrok njegove dostopnosti, njegove domačnosti. Kastelic in Palčič sta se skrivaj mrgodila drug drugemu, sporazumevala sta se z igro obraza in hkrati sklenila, da nikakor ne smeta dopustiti, da bi baron, fanta ociganil za tistega, no, Cigana. O tem sta se menila.

Janez se je znašel v veliki zagati. Tu nista bila le župan in Palčič, bil je tudi baron z vso tisto svojo prijaznostjo in nerazumljivimi namigi. Sedel je za mizo kakor nedoraslo dete in odgovarjal samo da ali ne, in se potil. Bil je žejen, pa si je drznil srkniti iz kozarca le ob prigovarjanju. »Iz Slavonije, torej,« je rekel baron. In kam ga vodi sedaj, konjiča?

Janez je iskal pomoči pri Palčiču. Vsakokrat je pogledal nanj, preden je odgovoril baronu. Čemu o tem vprašuje, si je mislil. Palčič se je smehljal spodbudno, gladil si je bradico in čakal, da se oglasi Kastelic. In Kastelic se ni prav nič obotavljal.

No, da, je rekel. »Tam si ga je prislužil, konjiča. V neki konjarni in sedaj se nikakor ne more ločiti od njega.«

»Popolnoma razumem,« je rekel baron. Le kdo bi se hotel ločiti od skokonoge srnice. Ali za primerno ceno ...« tako je namignil. Zatem se je predal modrovanju o grobem kmečkem delu. Pri takem delu mora imeti človek ustrezno orodje in živino.

»Primerno orodje in primerno žival,« je rekel. »Ali ne, mladi prijatelj?«

Toda baron ni čakal odgovora, klical je krčmarja. Samo s prsti je tlesknil in Barčan se je takoj pojavil. Nato je baron dvignil roko. Samo na to naj pomislijo: nadeti komat, grobi kmečki komat takšnile občutljivi živalci! Obesiti častniku motiko namesto sablje! ...

Baron je nekaj časa obtrkaval z zlatom okovano tobačnico, potem je odškrtnil okrogli pokrovček. »Sto kron je denar,« je rekel.

Janez se je z zahvalo ubranil tobaka, oni trije pa so z ugodjem vlekli vase ščemeči prah, ta iz ščepca, oni vnic z roke.

»Lep denar,« je rekel Kastelic. »Toliko sem mu bil že sam ponudil.«

Tako? Baron je bil videti zelo iznenaden. Naslonil se je nazaj, da bi vidneje izrazil svoje začudenje, in potrkaval s tobačnico po mizi.

»Potemtakem,« je rekel resno, »ste se namenili voziti gnoj s konjem, ki bi ne bil v nečast cesarskemu hlevu?«

Janez ni mogel vedeti, kam vse to meri. Vse skupaj je bržčas norčija, si je mislil. Kakopak! Baron ga vika, nekakšno šalo si je izmislil o dragocenem konju. Zajel je torej sapo, da bi pojasnil, od kod je pri vedel Cigana. Toda tu se je zopet vmešal Kastelic.

Kastelic je menil, da so preveč besedili in premalo mislili. Baron mora vedeti, da bi se Janez le s težavo ločil od živali, ki mu je tako rekoč zrasla v naročju. Poleg tega je sanjal, da se bo vrnil domov s konjem, z mladim konjičem. Leto dni je sanjal o tem. In fant, ta je tudi mlad ...

Baron je bil človek, ki je vse to razumel. Ako ni hotel tega preočitno pokazati, je bilo zgolj zaradi dopadljivega privida; le kakšen bo tale serec prihodnjo pomlad? Kakor veter ... Izvlekel je denarnico in odbral v njej nekaj temnozelenih bankovcev.

»Tu je sto kron,« je rekel.

Baron je vstal in se pokril. Nato je rekel, da bi pristavil še sto kron, če bi se mladi prijatelj odločil.

In kdo se ne bi odločil! Palčič in Kastelic sta spodbudno kimala in tako je Janez vendarle prišel do besede. On nima nič proti temu, je rekel negotovo, kakor da je Cigan last treh. Vstal je tudi on ter ugibal, kaj naj bi še rekel.

Nič! Kupčija je bila domenjena, le da baron ni mogel takoj najti tistih sto kron. V listnici jih ni bilo, v tem žepu tudi ne ...

»Takole, vidite, hodim po svetu,« je rekel nejevoljno. Končno se je oglasil po nemško, toliko, da je lahko nekaj namignil, da je nekaj rekel županu.

Ali ne bi, dragi Kastelic? ...

O, seveda, prav rad. Čemu gospod baron ni takoj pojasnil, mar je bilo vredno zamujati se zaradi takšne malenkosti? In v Kastelčevem mošnjiču se je takoj našlo tistih sto kron, ki jih v baronovih žepih nikakor ni bilo moč iztakniti.

To je bilo potemtakem urejeno. Janez je lahko spravil denar. Pri tem so mu prsti drgetali, kakor po prestanem naporu, kakor da so vabljivi zelenkasti papirji nakradeni. Vrag vedi, od kod je ta drget izviral.

Baron pa je šel in si še enkrat ogledal Cigana.

»Jutri, pojutrišnjem pošljem ponj,« je rekel Barčanu. »Ubožec moj,« je pristavil in zmajal z glavo. Nikakor pa ni mogel prikriti vzhičenja nad srečno uro, ki ga je privedla v Podgrad. Izprsil se je in vzkliknil nenavadno veselo:

»Ako vam je drago, gospodje! ...«

On je bil pripravljen. Palčič in Kastelic sta se naglo pozapela. Spravila sta se na županov voziček, pozdravila ter pognala.

Baron si je natikal rokavice.

Pozdravljen, je zaklical s koleslja.

Srečno!

Bil je prava igrača ta njegov voziček na dveh kolesih. Od daleč je bilo videti samo konja, koščatega, visokonogega rjavca, ki je nosil glavo pretirano visoko. Taka je bila pač baronova zahteva in rjaveč se ni smel nositi drugače. Na usnjenem sedežu pa je baron sedel vedno sam. Z vajeti v orokavičeni levici, z desnico na zavori je dirkal z rjavcem po kraških cestah. Kakor da mora dohiteti zamudo, zaradi katere bi lahko nastala velika škoda. To bi se zdelo povsem verjetno, da ni sedel baron tako malomarno, tako nebrižno na svojem zapravljivcu. Torej mu je bilo dirkanje le v zabavo; hotel se je morda raztresti in pokazati ljudem, da še vedno premore urnega konja. Kaj ne, rjaveč je bil kakor stroj, vendar tudi on ni bil več mlad. Kjerkoli sta se ustavila, bi bil najraje sklonil glavo k tlom, da se nahrope in nasope; tega pa ni mogel storiti. In tako je bil pogled nanj zelo žalosten. Bila sta si tako podobna s te strani, gospodar in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohlajala plemenita kri, le glavo sta še nosila pokonci. Baron s svojo lastno voljo, konju pa so jo speli nad vratom z usnjenim jermenom. Ah, ta ponos! Pri nekaterih ljudeh je kakor jekleno pero: bledi slava, kopni imetje, toda ponos — naj jim ga skušajo ukriviti kakorkoli, vedno znova se zna zravnati. In če poči, če se, denimo, prelomi, potem se še vedno lahko pritrdi z ustrojenim usnjem. Marsikdo je dejal: uboga para, seveda, nikoli ne vpričo barona.

Janez je ostal sam tam na Barčanovem dvorišču. Denar, ki ga je tiščal v roki, je bil papirnat, vendar se mu ni zdel nič lažji od Judeževih srebrnikov. Pozneje, ko se je poslavljal od Cigana, je najprej sklenil, da bo počakal barona. Tu v Podgradu ga bo počakal in mu vrnil denar ... O, to bi bilo zelo moško početje! Končno se je odločil in šel. Tako se človek vrača, si je mislil spotoma.

Janez se vrača sam. Čez grižo gre z lahko torbo in težkim srcem. Ali ne taplja nekaj za njim? Ne ... V torbi je zvitek kože in kos togega usnja, stožec belega sladkorja in še marsikaj je v torbi, vse skrbno pozavito. Prava reč, si misli, tale drobiž! In srce mu postaja vse težje, kljub praznoti. Ali je bil zaradi tega toliko časa zdoma?

Ko pride na Rob, postoji, da bi se nekoliko razgledal. Tam pravzaprav ni bilo opaziti nikakih sprememb. Loka je ležala globoko pod Robom v pričakovanju večernih senc, vas se je še kopala v škrlatnem prahu. Doma je, lahko reče. Z Roba vidi očrneli hrbet slamnate strehe, ozaljšane z zelenim šopom. To je Kalčeva streha. Siromašna in skromna se skriva za razraščenim kostanjem.

Tako se torej vračam, čisto sam se vračam ...

Res, nihče ne taplja za njim, Janez se zaman ozira. Steza vodi navzdol po strmovitem grebenu, skrita je v zarastlini in se nikdar ne more ogreti na soncu. Na sama kolena se človek ne sme zanašati po tej strmini, tu in tam se mora oprijeti debla ali potegniti vejo za sabo.

Iz večne zasenčenosti dehti neznan vonj, vonj korenin ali letnega časa, kdo ve!

Končno, na loki, se človek oddahne. Nad njim je modro nebo, po tem se ogleda in stopi dalje. Ali naj gre čez predjamsko ledino? Po najkrajši poti pač ...

Sredi ledine raste stara Mlinar jeva češnja in Janez se ustavi pod košato krošnjo. Med listjem se rdečijo šopki bleščečih, napetih sadov. Prav teh se mu je hotelo, češnje, ha. Torbo odvrže tja k deblu in seže po najnižji veji.

Obira, obira ...

Čez čas se nekdo oglasi. »Ne glej gor!« pravi.

Poglej jo, negodnico, kam se je potajila! Janez podrži vejo in išče z očmi v gostem zelenju. Iz polnih ust štrca pečko za pečko.

Kakopak, prav tam pod vrhom se nekaj premakne, nekaj se beli: kos krila okoli skrčenega podkolenja, ali kaj?

»Ne glej gor?«

»Ne?«

Naj torej spleza od tam. »Dol se spusti!« »Ne!«

»No, potem bom pač gledal tja gor...«

Iz krošnje se usuje prgišče češenj. Kaj naj to pomeni!

Lenka se povzpne više. Udobno se vgnezdi v vejnati rogovili, nagne se in pokaže razburjen obraz. Janez vidi ta obraz skozi svetle vrzeli v zelenju in vsa prisebnost mu izgine v vzvalovljeni krvi. Ho, si misli, to ni otrok; ni več suhljato mače, ki ga je bil nekoč potegnil iz kaluže na loki. To je bilo jeseni, ko je voda preplavila ločice. Ali je že dolgo tega? Nekaj let nemara ... In sedaj čepi na češnji dekle z opletajočo plavo kito.

Nikako opozorilo mu ni bilo več potrebno. Buljil je v tla, v poteptano travo okoli debla, bil je prepaden in osramočen. Pobrati mora torbo in oditi, tako si misli. Prav to se mu je moralo nakreniti ...

»Menil sem, da je otrok,« reče in se skloni. »Tako sem menil ...« Nato pograbi torbo in stopi. Tedaj je reklo na češnji: »Od kod prihajaš?«

Glas je bil spravljiv, nikake zamere ni bilo v njem.

Torba je spet legla na ledino.

»S Hrvaškega. Tam od Kastva,« pravi. Ogleduje se po travi olajšano in nekaj se mu odpira v duši: majhna, majcena lina, ki se veča in širi.

»Sedaj se torej vračaš?«

Da, sedaj se vrača.

Molk!

»In vreča? Kaj imaš v vreči?« »V vreči?«

Janez poprime torbo. To ni nikaka vreča, si misli, ampak pripravna platnena sprava, še tak dež je ne premoči.

»To in ono,« de brezbrižno. Nič posebnega pravzaprav.

Glas na drevesu je utihnil. Janez tudi ni našel izbrane misli, da bi podaljšal pomenek. Ogledal si je bil pomendrano travo, deblo in oba rokava. Gor da bi se ozrl? Odvezal je torbo in nekaj iskal v njej. Strpno je čakal, da bi še kaj padlo s češnje, kakšna beseda nemara ...

Ali se ne spušča dol?

Tako na razdaljo diha bi se z njo ne upal srečati. Danes nikakor ne. Zavihti torbo in gre.

Lenka se ne more načuditi. Pravkar je zdrsnila v travo, ravna si lase in strmi. S pritalne veje visi nenavaden list, tak, ki nikdar ne požene iz češnjeve skorje. Blešči se in je ves pisan; barve kriče tuje, vsiljivo v vsesplošnem zelenju. Lenka gre tja, da si nenavadni list ogleda. In na mah je vsa vzradoščena. Vzklika od začudenja in rahlja zatisnjeni vozel. Takšna krasota! Po prosojni, breztežni svili je bil razlit pljusek poljskega cvetja v vseh odtenkih poletnih barv.

Tudi loko je že zajelo poletje. Trava zori in pomlad odhaja, zdaj zdaj bo odšla tudi s predjamske ledine.

VII

To je vir v leskovju, ki žužlja svojo enolično prirodno molitev ...

Baron je imel v Trstu prijatelja, ki je od tam hodil na lov v Odolino. Tako rad je hodil sem, v ta odmaknjeni, tihi svet, ki se je belil na kraškem soncu ob vznožju brkinskih hribcev, razkošatenih v zelenju. Bil je baronov gost in je torej lahko lovil njegovo divjad. Pri tem ni imel kdo ve kaj uspeha, le poredko je kaj odstrelil; ves dan je blodil po hosti s tistim svojim pihalnikom in se vračal brez plena.

Nekoč je privedel s seboj lovskega pomočnika. To je bila pritalna, krivonoga Fidka, ki je potem bevskala pred njim skozi les in se stalno ozirala nazaj po gospodarju v strahu bržčas za svojo rjavo kožo. Bila je umna žival, tale Fidka.

Baron se je smejal. He-he, je rekel kmetu, če je ravno grabil mrvo ali vezal snopje ob poti, na svojo žival pazite, vam pravim, Fidko lomasti po grmovju. Tako se je znal šegavi baron ponorčevati iz nespretnega lovca. Ne da bi človek iz mesta ne imel poštenega imena, nikakor ne. Pisal se je Mauritius Kostoris, toda domačini so mu tako izrekli — Fidko.

Tako se je hodil Mauritius Kostoris oddihovat v odolinsko goščavje, dokler mu Fidka res ni izsledila primerne divjačine.

Bil je vroč dan brez sapice. Ni mogel biti bog, ki je prepleskal nebo, tako nevešče je bilo delo opravljeno.

Namesto nad Slavnik je oblake nagnetel na severno stran, tja nad Misleče in Vrtviže, in kakšne oblake! Bili so težki ko pepel in podmolkli, polni hudobije. Dolina je ječala v soparici, njeni ljudje so se poskrili po sencah; živega krsta ni bilo videti na njivah in okrog oglov, tudi perjad se je nekam potajila. V takšni vročini res ni bilo mogoče hoditi okrog.

Kristina se je močno ustrašila za svoje stopalo, uh, nekaj ji ga je bilo oblezlo — kača ali kaj! Preplašena je občepela v travi s podvitimi nogami, zardela, trepetajoča.

»Poglej ga, kučka,« je rekla končno in se oddahnila, »le kje se je vzel?«

Kajpada, Fidka je neslišno pritapljala po zasenčeni gozdni stezici; naravnost k studencu je tekla, mrzlično vohljaje med biljem. Spotoma je z vlažnim smrčkom dregnila v boso stopalo, ki je molelo iz trave. Prava reč — več se psička ni menila za Kristino. Sedaj je oprezno stopicala ob krnici in mlaskala s ploščatim jezikom po bistrini.

Ta čas je bog stresal svojo jezo nad Mislečami. Brezovici je žugal s tolstim, dimastim oblakom, iz katerega bi se prav lahko usula toča. Brž ko je sonce mrknilo v bleščavem oblakovem obrobku, se je vznemiril tudi gozd: v valu hladnejše sapice je pričelo listje šepetati o nevihti. Da, da, iz tega se bo čisto gotovo usula toča, je menila pri sebi Kristina. Bo šlo ali ne leono ščene ... V grmovju je nekdo zažvižgal, fiii, Fidka je napela mahedrava uhlja. Na stezi se je pojavil Kostoris, naveličan in potan in zelo iznenaden. V roki drži klobuček, puško pa ima obešeno čez laket kakor košaro.

»Caspita,« je rekel in se vstopil pred Kristino.

Kristina se je znova preplašila, toda golih nog nikakor ni bilo mogoče docela skriti v pretesnem krilu. Tako je osramočena zdela v travi ter zrla v stran, tja proti Odolini, kamor je bil tale — kako se mu že reče — Fidko bržkone namenjen. No, ali bo šel... zdaj zdaj bo pričelo deževati ... Mauritius Kostoris se je nagnil naprej, iztegnil je roko z lovskim klobučkom in nekaj rekel. Le kako se domačini oproščajo? Prosim? Kaj pravite? ... Ojla! Moral je paziti, da bi ne izustil kakšnega nesmisla.

Oprl se je torej z eno nogo na strmino in si podložil komolec s kolenom. Nato je iztegnil vrat. »Prosim, dober dan,« je zašepetal na moč ljubeznivo. Tuje, smešno, kakor da se pači razvajeno dete. Uh! Besedna sprava Mauritiusa Kostorisa je bila mnogo manj založena z brkinščino nego skladišča družbe Kostoris in sin z brkinskimi pridelki. Fižol, grah, ječmen, toliko je še premogla — ječmen, po tej in tej ceni ... Ali naj se o tem meni z dekletom?!

Kristina se ni upala premakniti. Skozi leskovje je strmela na košček poti v dolini; po poti je drvel voz, za njim je tekel oblaček prahu. Proti vasi, seveda! Voznik beži pred neurjem. Hav, hav, je klicala Fidka tam nekje v goščavi, volhki leskovi listi pa so se pričeli vznemirjati, zdaj ta, zdaj oni je trznil pod težko kapljo. Kristina se je naglo dvignila, skušala je steči navzdol po strmini, toda Kostoris jo je ujel za zapestje. Pridržal jo je in odvrgel puško.

Kaj neki čenča tale Fidko? Da naj počaka?

Kajpada, to se pravi, tudi on gre v vas. Bliže ima kakor v Odolino, torej gresta lahko skupaj. Pobral je puško, požvižgal in se podvizal. Kristina je poskakovala pred njim, tako da jo je komaj dohajal. Potem se je iz grmja pritepla Fidka in se veselo bevskaje zagnala Kristini pod noge.

»Sakrament!« je revsknil zasoplo Kostoris. »Fidka!« je jezno kriknil na psičko, ki se je cvileč povaljala v ostareli praproti, Kristina pa je zviška telebnila v pritalno smrečje. Tu bi si bilo na čem pasti oči, ko bi človek utegnil. Kristina je padla malone na obraz in na podvito roko in njena obleka, preprana in zbledela, kakor je bila, tudi ni mogla več jamčiti varstva pretirani sramežljivosti. Toda Kostoris je bil vse preveč zaskrbljen za dekle in tako ga tudi obla kolena, ki so se belila v zelenju, niso mogla premotiti. Poleg tega je pričelo vse naokoli šekljati, kakor da nekdo suka ogromno rešeto nad hosto: dež, kakopak, prav to, kar je še manjkalo v tej srečni uri.

Bil je na mah pri Kristini, v nekaj skokih je bil pri njej.

»Kako je?« je rekel po brezovško z zmotnim poudarom, potem je še rekel »za ljubezen božjo« po laško ter ji hotel pomagati.

Ali je hudo? Ali se je kje potolkla?

Kristina je bila dokaj bolj zaskrbljena nad neprikladnim položajem, nego zaradi razbolelih udov. Naglo se je dvignila, da si poravna obleko, a prav tako nenadno je tudi omahnila — desna noga je nikakor ni hotela držati. Po vsem tem res ni bilo več mogoče odklanjati uslužne prizadevnosti Mauritiusa Kostorisa. Oprijela se je torej smrekove veje, z drugo roko se je oprla na njegovo ramo in skušala iti. Nič takega, no, sedaj gre lahko tudi sama.

Sama? Kostoris si je naglo slekel suknjič in jo ogrnil.

»Kaj si vendar mislite!« je rekel s skrbjo. Ali ne vidi, da je vse to on zakrivil, čisto vsega je on kriv, je govoril v dež, zakaj Kristina ni mogla dojeti smisla toliko tujih besed.

Le o čem se meni ... tako si je rekla in se nasmehnila. Da ne bo mislil, da nič ne razume ali da jo kaj boli.

Fidka je opazovala dogodek iz praproti. Sprva kot krivec zvedavo, sedeč na zadnjih nogah. Potem pa, ko se je Kristina pobrala s tal, je zastopicala na mestu, skozi ošiljeni smrček je iztisnila pritajen cvilež; tako se je opravičevala, opletajoč s kosmatim repom. Ali Kristina razume? Kaj ne! Bolje nego Kostorisa ...

Fidka je sedaj zopet lahko brezskrbno vohljala po gošči. Lovec je imel toliko opravka s Kristino! Niti za trenutek se ni utegnil spomniti na kaj drugega. Držal jo je okrog pasu in jo pritegoval nase, kakor da si jo kani naložiti. Naravnaval ji je jopič, ki ji je vsakih nekoliko korakov uhajal z ramen, da se mu, je dejal, sirota ne premoči, potem ko jo je taka nevšečnost doletela zaradi te nespametne živali. Zaradi Fidke ...

Psička je napela ušesa. Fidka? In je pritekla. »Marš!« je revsknil Mauritius Kostoris. Bil je vse preveč obremenjen, vse preveč zaskrbljen, da bi se utegnil zdaj hudo vati. S prosto roko je moral razmikati mokro vejevje, poprijemati zdaj pokrivalo, zdaj puško, per dio, baron nikakor ne sme biti poleg, ko bo iz višnjevkastih cevi odcejal vodo. In od okrajkov zelenega klobučka je tudi že curljalo... Toda to so bile le bežne ugotovitve. Mauritiusa Kostorisa niso prav nič vznemirjale. Njegove misli so se grele na toplem životu, ki ga je tiščal k sebi, na okroglih udih, ki so mu ob vsakem gibu begali prikrite občutke...

»Nič ni,« je nekajkrat rekla Kristina, »saj ni nič,« je spotoma ponavljala. Kajti pohajati takole s tujim človekom — komu je bilo to podobno! Sporazumeti se s Kostorisom pa tudi ni bilo tako preprosto. On po brezovško res da ni vedel kaj več povedati, na vsak način pa je hotel slutiti Kristinine težave, prepričati jo, da se ne sme preutrujati.

»Nemara je noga zvinjena ali drugače nakrenjena,« je rekel, »s tem se nikakor ne smemo šaliti.« Torej se je treba varovati posledic... le nanj naj se nasloni.

Ali je bil zdravnik?

Tisto ne, ampak ...

Kasneje se je pokazalo, da se je Mauritius Kostoris resno zagledal v Kristino. Na njej je našel toliko mikavnosti, kolikor jih ni mogel odkriti pri vseh treh meščankah, s katerimi je imel dotlej priložnost šepetati v temi. O srcu, o njegovi čudoviti ljubezenski igri, o tem seveda s Kristino ni bilo moč govoriti. Bila je nema, ženska iz gozda pač. Tam jo je bil našel in ji pravil: moja gozdna deklica.

V bližini Carlete, če se vzame, se je znašel takoj, brž ko je začutil vonj po eteričnih precedkih. »Ampak Eta,« tako je imel navado reči, da se ni nemara pravkar objemala z lekarnarjem.

Z lekarnarjem? Ah, ta kramarski svet! Ne loči umetne dišave od duha po polenovki. Carleta se je mogla ob takšnih neljubeznivih bodicah samo preteče nasmehniti, pomilovalno dvigniti črne obrvi in — nič več, dokler bi ne postala gospa Kostorisova.

Toda o tem sta razmišljali tudi gospodični Irena in Meri in tako so imele vse tri z njim dokaj več potrpljenja, nego bi ga zmogle v drugačnih okoliščinah. Na ta način si je Mauritius Kostoris marsikaj lahko privoščil. Bil je slab lovec, he-he, a dober računar, premeten trgovec: blago naj bo ceneno in trpežno; kupuj ga ob veliki ponudbi, ko pada cena, in ga prodajaj, ko se draži. Žene, kajpak, ni bilo mogoče več odprodati, zato se je bilo treba nekajkrat premisliti, preden bi ... Vsekakor je bilo vredno povečati izbiro.

Poletna nevihta nad Brezovico pa, ki je komaj utegnila nekoliko osvežiti zeleno rastje, je temeljito spremenila ustaljena mnenja Mauritiusa Kostorisa. Poglejte no! Potemtakem sveta in vseh dogodkov na njem ni bilo mogoče ocenjevati le po vrednosti v denarju. Oče Kostoris se je moral motiti. Bil je star, njegova dognanja so se z leti bržčas nekoliko izmaličila, šla so mimo resnice ... Vsekakor se je moral motiti, zakaj sinu se je pričelo dozdevati, da življenje ni zgolj skupek številk. Čemu bi se sicer neprestano vozil v Odolino. Vsako nedeljo in praznik, prav vse dni, ko so trdnjavska vrata zatohlih skladišč družbe Oče in Sin ostajala zaprta.

»Grem,« je dejal razmišljeno. Stal je na dvorišču in nestrpno čakal, kdaj se bo hlapcu posrečilo vpreči spočitega Lisca. Ozrl se je v nebo in se vzradostil. »Takšno vreme,« si je rekel. Samo sonce in sinjina. Bela cesta se izgublja v borovcu, potem teče po razgreti griži med obzidki do znamenja ... do nekega bogka, ki so ga pribili na križ ob odolinskem kolovozu ... »Grem,« je rekel živahneje, »da se nekoliko razvedrim.«

Oče je bil zelo začuden. »Kaj?« je vprašal, »da se razvedriš?«

Toda Lisec je že zapeketal po dvoriščnem tlaku. Ah, ta žival, kako gosposko se nosi ... »Marš, Fidka, beži...« Da se razvedri, je rekel?

Oče Kostoris se je vrnil po tistih treh stopnicah v prostorno vežo. Postal je. Stari Kostoris v stenskem ogledalu se je tudi ustavil. Tako sta se nekaj hipov zvedavo ogledovala in hkrati domislila: da, da, razvedriti se res nisva utegnila. Potem zamahne ta z levo oni z desno roko. Nekaj o ženskah sta si rekla in šla vsaksebi.

Lisec pa je topotal po trdi, beli cesti. Po beli cesti, ki se izgublja v borovem gaju in reže kraško grižo. Mladi človek na kolesiju poje, požvižgava, nekakšne nerazumljive kretnje dela z rokami po zraku in se preseda. Smešno, res! Tako burkasto se lahko vede samo Mauritius Kostoris na poti k ljubici ...

Prav tako norčav je razvajeni Lisec. Široke prsi si je ozaljšal z rahlimi belimi kepicami, s penastimi kosmi, ki se trgajo od napete uzde. He, Lišček, v korak ... ukazuje Kostoris s hlinjeno jezo. Plemenita žival napenja vrat, striže z ušesi in teče, teče ...

Končno kreneta na levo. Na to stran po odolinskem kolovozu — mimo starega znamenja pač! Bil je september in zrak čist kakor spočita misel. Poletje je pojemalo. Utrujena griža se je nekam postarala, ovenela, brez glasu se je grela na ošibelem soncu.

Visoko visoko nad njo je plaval ptič. Ptič? Kak skobec nemara ...

Toda goščava za gmajno je bila še vedno zelena in gozd za goščavo še temnejši. O, gozd je bil še vedno živ, poln pridušenih šumov in zvenov, le tu in tam se je odkrhnila suha vejica, dozorjen sad je odpadel, ali ovenel list, izdihnil v zraku in legel na mah ...

V grmu je prhutnilo, ššš — drozg! Črni spak je vrešče odkreljutil proti svetlobi; ne, to je bil škorec... Brez prestanka curlja voda v tolmunu in mreži podobo na peščenem dnu: zaplatica jasnine podrhteva, širi se in se zliva s čipkastim zelenjem. To je vir v leskovju, ki žužnja svojo enolično prirodno molitev. Ah ...

Kristina in Mauritius Kostoris sta ležala v travi. Prav tam, kjer sta se prvič sešla, sta ležala, Kristina vznak, Kostoris ob njej, obraz nad obrazom. Tako sta se pomenkovala. Brez besed, brez kretenj, zgolj z božajočimi pogledi.

Ta tuja deklica! Tako je razmišljal Kostoris.

Duša se mu je napolnila s pomilovanjem ob spominu na gospodično Marghito, na ponosno lutko, vklenjeno v togo oprsje iz ribjih kosti. Kostoris se je trpko nasmehnil. Uboga vojakinja, si je rekel. »Kristina, Krist...« Kostoris nikakor ni mogel pogoditi okusa njenih ustnic. Nedozorel sadež, si je rekel, in hlastno vdihnil opresnost gozdne svežine. Potem se je sklonil znova in pil kot žejni na čistem studencu...

Po gozdni stezi nad virom je šel človek iz vasi. Zazdelo se mu je, da čuje govorjenje, čisto tako se mu je dozdevalo, zato se je ustavil. Kajpada ...

»... res se bojim. Toda sklenil sem ...«

Človek se je naslonil na hojo, stisnil k sebi pokrivalo in prisluhnil.

»Menda me razumeš ... ali ne? Kako se vendar to pove ... Nisem tvoje vere pač. Poglej ...«

Oho, to je Fidko, potemtakem. Ni njene ... »No, jaz sem Žid... ampak Kristina...« Žid, pri streli! Človek iz vasi se je prekrižal, rad bi se oddaljil, šel bi po svoji poti ... Žid? In skuša stopiti po prstih dalje. Tam ob viru se je nekdo premaknil, nekdo je vstal ali kaj? Moral bo torej potrpeti ... Toda če stopi semle, ajd, in ga zaloti ...

»... gospod? Kakšen gospod, za ljubezen božjo! Kramarjev sin, če ti rečem... In kmet, reci, Kristina, ali ni to večji gospod? Čemu bi torej ...«

Poglej ga, Fidko, siroto židovsko! Brezovčan se je prestopil, vse to se mu je zdelo na moč zanimivo. »Seveda, dokaj let je že, dvaintrideset ali štiriintrideset. Takrat je prišel iz ... Od kod! Iz Nemčije pač ... Siromak, če pravim. Kristina, deklica! Nočem živeti brez tebe, nasmehni se vendar ...« Človek iz vasi se je ustrašil. Močno mu je bilo žal, da se je ustavil, zelo mu je bilo žal ... Fidko je rotil in se razburjal.

»Mar sem jaz kriv, da smo židje,« je rekel, »mar sem jaz kriv ...«

Kaj, kako? Zlomek, res! Nekaj je bil preslišal. »To mi povej, Kristina!«

Kristina? Ah, ta zgubljena ovca ... Nič več ni bilo slišati sem od vira. Le curek vode, le ta se je nehasno trudil, da bi izdolbel kotanjo v tolmunu. Potem je nekdo zaihtel ... nemara Kristina? Prav lahko — če niso to zgolj skrivnostni gozdni glasovi.

Končno sta se onadva dvignila, postala nekaj hipov in krenila nato pošev po gozdni rebri. Stisnjena drug k drugemu sta šla zlagoma, ne meneč se za spakljive sence, ki so jima drsele po hrbtih. Tako sta odhajala Adam in Eva po sporu z bogom. In dobro, res, še dobro, da ju je neslo tja proti Odolini! Človek, potuhnjen za hojo, je prišel k sebi. A! je rekel. Potem je sklenil čeljusti, se pokril in šel, od koder je prišel. Tja? Kakopak, mar naj bi zdaj hodil na Mrše!?

Vsa dolina je bila polna čenč.

Z židom? Z Židom, praviš, da se meša? O ti moj bog nebeški! ...

Da, tudi to se lahko pripeti človeku!

Odolinski baron se je muzal. He-he! Tudi njemu se je zazdel tale njegov gost nepremišljen, na moč otročji. In tako se Mauritius Kostoris odtlej ni vozil več v Odolino. »Posmehuje se mi,« je rekel Kristini. Ali bi ne mogla prihajati tja in tja? Do borovca pod Tubi jami, če se vzame? Oh, Kristina je bila voljna priti kamorkoli.

»Kristina ...« Spričo tolikšne vdanosti Kostoris ni mogel prikriti svoje ganjenosti. Ljuba, je ponavljal, ljuba, in potem je nestrpno čebrnjal še druge neumnosti. Vodil jo je globlje v goščavo ter ji pripovedoval, kaj se dogaja v njegovih prsih.

Ali Kristina ve, kaj ga je doletelo? Včeraj pod noč je pridirjal z Liscem prav do sem. Do trde noči je čakal, potem se je vrnil. Da pozablja med tednom ključe v blagajni, da si soli jed s sladkorjem, ali ji je to že pravil? Nekakšna zmedenost se ga loteva in potem ima tudi velike težave z očetom. »Moj oče je trd! Žid!«

Kristina ni mogla tako naglo slediti njegovim občutkom. Gledala je svojemu dragemu pozorno v obraz in iz živahne igre na njem dojemala dobro ali slabo. Kostoris je cesto pomislil: na svetu tako kakor Fidka, kakor zvesta Fidka. Pa se je takoj razhudil in z močjo prižel Kristino k sebi, da bi jo odtegnil spačenemu namigu.

Na vsa vprašanja je znala Kristina samo pritrjevati. Tu in tam se je uslužno nasmehnila. Prikimala je. In če je odprla usta — da, je rekla.

Potemtakem se je moglo vse sukati v skladu z željami Mauritiusa Kostorisa? S kakšnimi željami, per bacco!

Vse je kazalo, da se je Mauricius Kostoris v Brezovici prvič srečal ne le s Kristino, temveč tudi z nekam nenavadno življenjsko zamotanostjo. Doslej v svojih brezskrbnih letih še ni bil naletel na zagato, iz katere bi se ne dalo izvleči; nič takega se ga še ni lotilo. V poslih je vedno ukrepal oče, in to dokaj odločno, in je še vedno odlašal s tem, da bi sinu prepustil kaj večjo odgovornost; vse drugo pa je tako in tako spadalo v vsakdanjost, brez večjih zaletavosti.

Tiste ljubezenske zgodbice? Prava reč, tista ljubimkanja! In manjka se jih, takih zgodbic po svetu! Toda tale s Kristino Povžančevo se je pokazala hudčevo zapletena, ker ga je ta ženska uročila. Prejkone nekaj takega je moralo biti, kajti Mauricius Kostoris je začel resno razmišljati o zaroki, o poroki (in je nameraval o tem govoriti z očetom).

O zaroki? Kristina je gledala svojega Mauriciusa z norčavo namrgodenostjo; šobila je ustnice in skušala prikriti s smeškanjem nejevero, čeprav ni določno razumela, kaj ji pripoveduje. O zaroki? »Ja, kajpada, o zaroki, ali tod ni v navadi?«

Kristina je skušala s pogledom nekje v daljavi najti pravi pomen velike obljube. »O tem nameravam govoriti z očetom ... Tudi moj oče je žid ...«

Ah, ja, to ji je bil že povedal, in on, Mauricius Kostoris, je tudi nekaj takega, vendar ga to ni skrbelo. Spričo očetove prilagodljivosti bi Kristino prav lahko pripeljal v hišo, ko bi le bila nekoliko bolj olikana in omikana; čeprav ni bogata, bi se očetu vsekakor morala priljubiti, kakor hitro bi se ji zagledal v te mirne oči ...

Mauricius je vzdihnil, spoznavajoč, da se prepušča zavaji, ki skuša zenačiti očetova čustva z njegovimi.

Vendar v Odolino se ni hotel več voziti. To je bilo! Ne v Odolino ne v Brezovico ...

Nedeljo kasneje pa je naletel na Kristino in Fidka stari Graščar. Zalotil ju je bil v ogradi nad Rožicami, prikrita za rašelikovjem in še v vse razburljivejšem pomenku ju je bil zalotil. Ali ju je iskal? Sam bog ga varuj tega! Šel je tja po bližnjici proti Materiji — mar ni bila nedelja? Bila, bila!

Torej se mora človek nekoliko razvedriti. Starec se spotoma lahko namolči in namisli: o vrednosti življenja, o človeški zavisti, o nebeškem kraljestvu. Tedaj je v ogradi zašuštelo, nekaj se je premikalo, prav tam za rašelikovjem. Zajec ali kaj takega — navsezadnje brinovk in jerebic tudi ne manjka v tem letnem času. Starec nagonsko pridrži sapo in ude, le oči nekaj love vtem ko prisluškuje ... Končno se je stari Graščar le nagnil nad zidino, da vidi... Moj svet! Kaj je bil rekel?

»Srečno!«

Tako pač, kakor se vošči kmetu, ko seznanja sivko z bikom. In je odhitel dalje, pretresen, z grešno podobo v mislih in ne da bi se bil upal ozreti ...

VIII

Griški duh je podlegel skrivnostni sili mile poletne noči...

Sem od Gabrka kopitlja rjava kobila. Če ni to Dejakova mrha ... Kajpak, Dejak se je bil odločil, da si sam ogleda zaloge ledu v ločanskih ledenicah, on se nikakor ni hotel zanesti na dopovedovanja voznikov. Poleg tega je imel še drugačne opravke.

Vozataji, pravi, to so vam prevejanci. Potem iztegne roko, razkreči prste in dokazuje.

Smo se ali ne tako domenili? To mi povejte! Ali kdo pravi, da se nismo?

Ne, nihče ne reče tega.

Potemtakem se držimo dogovora, tako se ga!

Ali Ločanci vedo, kaj je riba? To ni bedro ali mastenica, ki ti visi tam nad ognjiščem. Riba se usmradi. In vsega hkrati tudi ne moreš prodati. Danes je lov, dober lov, jutri ga ni, torej je treba skrbeti za zaloge. Za spravo v hlajenih hramih. Ti pa bodo zdaj zdaj prazni. In pivovarna, o tej tudi še nismo govorili.

Dejak si otipava čelo in vdihuje.

Ha, kam gredo moji denarji, pravi, in se še dalje prereka z Ločanci. Ločanci? Nikjer ni videti nobenega, le rjava kobila kopitlja trudno po razgreti cesti.

Le kam gredo moji denarji, ponavlja zgubljeno. Potem se obrne, ker se je vštric s kočijico pojavil človek, toda kakšen! Živa grmada, bi rekel, opaljena od sonca, poraščena s posušeno travo; nekakšen medved, stlačen v preslegasti hlačnici in v ostanek srajce, umazane in razklane tja do popka. Kakšne prsi, mila mati, kakor ledina! Tolovaj, potemtakem! Seveda, prav tako čubasto gleda izpod rumenih obrvi. Toda to je pogled pretečega otroka, kdo bi se ga bal!

Dejak pridrži kobilo.

»Kdo si?«

»Jakob.«

»Jakob? Ali tisti iz svetega pisma?« »Ne. Z Brezovega brda.«

Jakob govori momljaje, tako kakor otrok, ki se ogibIje hrapavih glasov.

»In kaj nosiš v torbi?« »Kruh,« pravi Jakob.

Tako, tako! Rekel bi mu, naj prisede, siromaku. Toda po njem se pase mrčes, vrag vedi koliko mrčesa. »Nek,« pravi Dejak, »ne grem tja.«

Nihče ga ni vprašal po tem, a on reče tako, da bi se otresel potepa. Nato udari z vajeti. Hi-got! Tako nadaljujeta pot.

Dejaku se potresava trebušasto obilje nad razkoračenimi stegni, vrhu povešenih ramen se maje velika glava. Vročina je bila huda in prepira z Ločanci nikakor ni bilo moč obnoviti. Misli in pogled so mu uhajali k čudnemu kristjanu. Cesto bo pokvaril, he-he. Seveda, Jakob je obdela val pot z medvedjimi stopali, dvigal je prah, več prahu nego stara, razvožena kočijica.

Nikakih skrbi nima, tako si misli Dejak. Naje se, naspi, njegovih misli ne more biti več kakor za dobršno žlico. Hudoben tudi ni videti ...

»Na,« reče spotoma, »vzemi!« Potem naj gre svojo pot. Jaz moram tod, proti Slivju.

»Vzemi, če rečem.«

V zabuhli roki se sveti kovanec. Zapeljiva okrogla škrlica izziva pohlep s svojim leskom, toda Jakobovi zdravi čuti ne morejo zaupati nezanesljivosti pomrkavajoče zavesti. Ošine tisto reč s svojim podmolatim pogledom — slepilo je bržčas, kakor sonce ali ognjilo. Žareč ogorek nemara ... Iztegnjena roka je tudi grožnja, preteče zlo, kakor palica.

Jakob odkima. »Peče.«

Dejak se namrgodi. Kaj pravi, ugiba in viha obrvi. Potem spravi denar in požene. I-je!

Oho, kako jo pobira, kako požira cesto ta kljusa brezrepa. Saj se bo razosila, uboga stara kareta, tako se suka, tako poskakuje, da bi ne ostala za dolgimi, mršavimi stegni. Tako je s Hanzo: potem ko se nekoliko oddahne, plane naprej, zravna vrat in klop klop premetava noge s prav takšno gizdavostjo kakor na konjskem dirkališču pod Plajdami.

Stari Bubnič se je iskreno začudil. »Poglejte ga, Dejaka,« je rekel.

Prav nič se ga ni razveselil, tega svojega nestrpnega družabnika. Njegovi domisleki so vedno nekaj obetali; njegova vešča roka je pod vsakim kamnom iztaknila raka, v vsakem poslu peščico zlata. In to naglo naglo, ker ni ljubil ugovorov ali razvlečenih pojasnjevanj. Ako se je kdo nameraval zateči k temu, je šapnil z mesnato roko, ko da odganja muho. Nič posebnega, tako je imel navado reči, nič novega. In končno: Prav, prav! Kajpada, on se je bil o vsem tem že pomenil sam s seboj.

Tako je stregel svojim nasilnim nagibom, kdo naj bi se torej meril z njim! Ali Ločanci? Ho-ho, prav ti so znali Dejaka najbolj raznetiti.

Se dobro, da je bil tu Bubnič, bog mu daj zdravje, s svojo oglato brado in dobrodušnimi očmi! Brž ko se je pojavil Dejak, se je moral pripraviti na posredniško delo; temu je bilo treba prilagoditi držo, ublažiti kretnje in prizvok besede. S sikanjem in pihanjem vnetijivosti ni bilo moč gasiti, torej se je bilo treba poskromiti. No, stari Bubnič je bil dovolj moder in dovolj izkušen, to se je lahko reklo. In živel je v lepi blaginji.

Tak tako, praviš, tako ...

Pravzaprav Dejak še ni odprl kljuna, tlačil se je šele za kamnito mizo. Toda Bubnič mu je šel naproti z voljno besedo. Končno se je Dejak le namestil in se pričel oddihovati. Z robom dlani je potegnil po mizi in vprašal kakor mimogrede, ali Bubnič ve, kaj počnejo tamle v dolini. Pokazal je z glavo in očmi: kaj počno ti ločanski vozniki?

Ka ne! Bubnič se je ustavil na pragu. »Prav davi je bil Štakar tu,« je rekel. »Da je bil?« Dejak je sapnil in počakal, da si opomore v hladu.

Družina se ni prav nič menila za gosta, akoravno je prišel iz Trsta. Ali je kaj prinesel? Nič! Ali je mlad? Ne, tisti obilni Dejak. Vražja kri torej?

Tako sta moža lahko nemoteno sedela pod latnikom, pila in govorila, govorila in pila. Vsako toliko je kdo prišel mimo njiju in tedaj je Bubnič obrnil glavo proti veži, dokler se ni v hiši splašil zvonček nad vrati v prodajalno. Vaška staruha je bržčas prišla po sol ali sukanec. Ko je zopet oddrsala čez dvorišče, je Dejak razgreto nadaljeval z očitki.

»Tri dni torej ni bilo nobenega voza iz ločanskih ledenic«

To je Dejak ugotovil z glasom, ki je še mnogo obetal. Potem se je brez naglice useknil v veliko modro ruto — odločno in hrupno. Ogledujoč sad tolikšnega truda, je rekel: »Ali je to kakšna resnost?« Bubnič je bil mnenja, da ne.

Dejak je potemtakem lahko nemoteno nadaljeval s svojimi dokazovanji.

»Po en tovor na dva dni, tako je bilo pogojeno z ribarnico, pivovarni pa, tej smo obljubili po pet voz na teden. Osem do devet voženj, torej, od nedelje do nedelje. Navsezadnje pri dogovoru nismo bili malenkostni, to se lahko reče. Delo lahko zastane za dan ali dva, zaradi vremena, postavimo, ali drugačne nezgode, in so se torej upoštevale tudi take težave.«

Dejak je dvignil kazalec in glavo. Toda ... Vzel je iz žepa pogodbo ter si jo odmaknil malone za pol sežnja od obraza.

»... se spodaj podpisani zavezuje ...« pri tem si je izpod čela ogledal Bubniča, »...za daljše zakasnitve vso odgovornost nase prevzeti in morebiti povzročeno škodo naspol povrniti.«

Bubnič se je zganil in vzdihnil. Ah, ja, je rekel. Za hip je pomislil, da bo Dejak poljubil list, kakor pridigar nedeljsko berilo, zakaj vse skupaj je res izzvenelo v grozečo prerokbo. Toda to so bile poslovne stvari ...

Pomolčala sta, dokler ni bila pogodba stlačena tja nekam pod pazduho. Nato je Dejak zopet spregovoril, važno in prav nič norčavo.

Ali meni Bubnič, da je to samo vprašanje denarja? »Prizadet je tudi moj ugled, da tako rečem. Jaz prav dobro vem, da Ive Dejak ni kdo ve kako priljubljen. Tako je pač, toda na njegovo moško besedo se je doslej vsakdo zanesel.«

Imel je prav, v marsičem je imel prav, tega Bubnič ni mogel tajiti.

Dejak je bil prišel k njemu pred leti z vražje poskočno zamislijo: da bi zgradili v Ločah ledenice. Ali je že kdo slišal kaj takega? V teh krajih, pet ur hoda iz Trsta, kdo pri streli, bi se ne obotavljal! Jame bi se že nekako izkopale, jame; potem bi jih bilo treba obzidati. To navsezadnje tudi ni bilo nič takega, toda s prepeljavanjem ...

Naj se no Dejak nekoliko spomni na to!

»Da, da, ti si se takrat zaradi tega nekam obotavljal.«

Kdo, pri streli, bi se ne obotavljal. Vse more iti lepo svojo pot, toda nesreče, kaj pravi Dejak, te nikakor ni mogoče privezati k jaslim.

Ali se je nemara kaj pripetilo?

Pripetilo, pripetilo ...

Bubnič si je s pritajenim lagodjem molzel brado. V zoženih naborkih okrog oči se je tudi nekaj skrivalo — troha rahle privoščljivosti ali kaj?

Bubnič ne more vedeti, če ima Dejak to pred očmi. »Tisti nadzidek, menim, pri gornji ledenici?« Kaj ne! Dejak je bil ukazal pozimi dvigniti jamsko obzidje za nekaj sežnjev nad zemljo. In to v največji naglici, da bi se povečal skladiščni prostor.

»Seveda, tako in tako bomo morali še kopati,« je rekel, »še kakšno jamo, menim.« To se mu je zareklo, vražja kri. Ali besed ni bilo moč preklicati, skušal jih je torej preglasiti, jih nekoliko omalopomeniti. In je vprašal hrupno:

»Tisti nadzidek, praviš?« Kaj naj bi bilo z njim, s tistim nadzidkom?

»Zrušil se je. Navznoter, kajpada, brž ko so odmaknili nekaj skladov ledu, se je zrušil.« Toda to ni nič! Ali Dejak pozna Kalčevega fanta? Bržčas ne ... no, tega je podsulo. Nič se ne ve, ali bo še kaj z njim...

Na tak način tudi Dejaka ni bilo težko ukrotiti. Nepridovna novica ga je iznenadila, zmedla mu je načrte, vražja kri, kdo bi si mogel tu umisliti nekaj pametnega. Povprašal je še to in ono, končno je rekel:

»Kaj takega da se je moralo zgoditi.«

Bubniča pa, tega ni prav nič prizadela nesreča. Pripovedoval je podrobnosti s čisto vsakdanjim obrazom in nemara z drobcem zlobe v naglasu, ko je vprašal Dejaka, ali sedaj sploh ne kani skočiti v Loče.

Tja da bi hodil? Ne, Dejak se je pričel odpravljati.

»Se nocoj moram biti v Trstu,« je rekel. Pustil je na mizi štirideset kron in namignil Bubniču, naj on nekako uredi to reč. Nato se je poslovil.

Da, da, Bubnič je imel izkušnje. Bil je nekakšen valjar, ki je ravnal in gladil neprijetnosti. Ko je Hanza odpeketala z dvorišča, je prišla Marta.

»Kako to,« je rekla, »ali ne bo prenočil v Slivju?«

Bubnič se je hahljal. Vlekel se je za brado in si ogledoval ženo z očitnim dopadenjem. He, he, nič se ji ne poznajo leta, tej moji Marti, nikake betežnosti ni videti na njej. Tako si je mislil, na glas pa je rekel veselo:

»Dejak? Ho-ho, ta danes res ni utegnil ostati pri nas.«

2.

Bil je naporen dan. Dejak je pomislil na dolgo pot do Trsta. Na to je opozoril tudi kobilo: hi-i, Hanza, je rekel od časa do časa. Nato prepušča svoje obilje udobnemu sedežu in prične razmišljati. O jutrišnjem delu, o vsakovrstnih obveznostih, o novih podjetnih načrtih. Kdo ve, kako bo s temi? Nemara je prestar in se novih načrtov ne bo več loteval. Hi-i, vražja kri!

Bil je že lep čas, kar je sonce zašlo in zemlja je hitela srkati skopo večerno svetlobo. Tu in tam se je slivarska pot nagnila navzdol, v popolno temo se je potapljala. Griža se je oddihovala v nočnem hladu, iz nje je puhtela utrujajoča toplota.

Dejak bi bil zadremal, prav gotovo bi bil zadremal, da se ni Hanza ustavila. Kakopak, znašla se je pod zadnjim strmcem do reške ceste; pot je bila tu uglajena s peščeno usedlino in nanesek prepojen z živalsko sečjo. Hanza se je torej morala odsopsti prav na tem kraju; razkoračila se je, usločila hrbet in se dolgo odcejala. Tudi Dejak stopi z vozička, da izprazni mehur. Lepa noč, si misli in se ozira po zvezdah, prav prijetna vožnja, misli.

Tedaj je noč oživela in v temi so se pričele premikati nekakšne sence. Dve sta se znašli ob kobili, vražja kri, mar bi bil prenočil v Slivju. Dejak je bil krepak babec, akoravno je imel svoja leta, toda treh, ki so ga obstopili, se vendarle ni mogel lotiti. Vsi trije so držali na njem svoje šape. Največji mu je pokazal dolgo, svetlo klino, nato je hripavo šepetnil vanj. Če ima kaj drobiža, je vprašal. V njegovi sapi je bil prijeten, domač vonj po slivovcu.

Najhujšega menda ne kanijo, si misli Dejak. Stoji negibno in molči. Človek ne pozna vseh razbojniških navad in torej ne more vedeti, kaj bi se zgodilo ob nepremišljeni kretnji. Nameraval je živeti še petnajst, dvajset let, ako bog da. Petnajst, dvajset let, si misli. Potemtakem ne sme z ničimer spodbujati te preuranjene priložnosti. Molči torej in stoji nepremično. Vtem se tolovajska roka sprehaja po njem, iz žepa v žep se seli spretno, smukljivo kakor podlasica. Mimogrede ga potaplja po bedru. Aha, tu je bil torej cvenk! V usnjeni mošnji je bilo nekaj bakra, nekaj srebra. To so pretresli in mu vrnili prazno mošnjo, na stariha! Nato so mu odpeli uro.

Lepa vrednost, si misli Dejak, zdaj zdaj bom ob listnico, si misli.

Tudi ona dva pri vozičku sta z nečim rožljala, pritajeno, brez živih glasov; imela sta nekakšen prostranski opravek. Kakopak, Hanzo sta izpregala. Lepa vrednost, si misli Dejak, lepa vrednost, toda pogleda si nikakor ne upa odmakniti z bleščečega rezila. Za pol večnosti se ga more nagledati v drobtinici časa. Dolgo je, si Misli, prav do srca bi mi seglo. Se bo ali ne okrvavilo to noč, o tem razmišlja...

V temi je zopet nekaj zašumelo. Nekaj je hrstnilo na izpranem grušču in iz noči je prilomastil strah. Prav na tolovaje je planil. Griški duh ali kaj? Tega nikakor ni bilo mogoče dognati v črni nerazločnosti. Duh se je premikal kakor leskov grm, vihtel je nekaj in senci pri kobili sta padli vsaksebi.

Razbojniki so se vznemirili. Prejkone niso bili vajeni takih iznenadenj, tolikšnega hrupa niso mogli prenesti. Z duhovi, seveda, s temi se še niso metali, kljub temu so se vrgli po njem s pripravnim orodjem: ta z nožem, oni s krepelom. Nobene besede ni bilo slišati. Temo naokrog so napolnili vse drugačni, nenavadni glasovi. Obutev je podrsavala, tu in tam se je čevelj zataknil na robatih tleh. Sence so naporno sople, vmes so ploskali udarci, mehko, brez odmeva, buh, ko da mlatijo po gnoju. In tako se je Dejak nenadoma znašel sam. Prepuščen samemu sebi sredi zadihanega meteža. Prav lahko bi bil pobegnil v temo. Kobila je bila izprežena, skočil bi nanjo in hi-i. Lahko noč!

To naj bi storil, prav zdajle, ko ga raznaša hvaležnost do leone prikazni? ...

Skoči torej k vozičku in izdere bičevnik. In svoje zamahe deli zelo premišljeno: po čelu udarim, si misli, po čelu, ali po temle poraslem temenu. E-eh! In razbojniki so odjenjali. Razjarjeni prikazni so pustili nož med pleči, zdaj zdaj bo klecnila, so menili — na, pa je navalil Dejak. Dva sta ležala na tleh, kar tam ob poti, ostali so se umaknili v temo.

Dejak se ne more načuditi.

Vse naokrog leži tiha, spokojna noč. Brezbrižna in neprizadeta, ki ničesar ne vidi in ničesar noče slišati. Hanza se je nekoliko oddaljila robkajoč oroseno griško rušo, nočni drobiž se še ni prav razživel, oglašal se je le iz velike oddaljenosti. Tamle pa omedleva Jakob z Brezovega brda. Jakob torej! Poglejte no, kdo bi si bil mislil! Vsekakor je potreben pomoči. Nemočno sloni na stranici Dejakovega vozička, veliki trup se maje, kakor podsekan se zdi, ker so Jakobu popustile kite v tilniku in mu je glava omahnila. Tako so ga torej! In Dejak priskoči.

Jakob!

Toda v Jakobu je še vedno kanec prisebnosti. Njegova volovska moč se sicer nekam izgublja, plahni kakor zavest iz polsna v spanec, ali nekaj je je še vedno tu. Hrope in renči. Tolovaji, pravi, volkovi... Potem zamahne z dolgo roko, s kosom skale v dolgi roki. Uh, si misli Dejak, tole naj bi me zadelo! Nato poskuša zlepa. Jakob, vražja kri, pravi. Gre naokrog in de sočutno:

»Ali si nisva prijatelja?«

»Tolovaji, volkovi...« Jakob momlja in gleda z očmi priklane živali. Čeznje se mu po sili hočejo pobesiti obledele trepalnice. Momlja in premika spodnjo čeljust. Sem in tja jo prepeljava, da je razločno slišati cviljenje zob pod kosmatim licem. Od rame navzdol visi razparan rokav, sem in tja opleta kakor otipljiva senca grozeče roke.

»Jakob.«

Dejak se zgubljeno ozira, išče pomoč z očmi in se prijemlje za bedra.

Končno se odloči, da bo počakal, dokler se Jakob ne zruši.

Zgoditi se mora vsak čas, in ta čas napeto prisluškuje. Sliši Hanzo, ko udari s podkvo ob skalo, zvenk! Kakor da je nekomu odbila zadnja ura. Sliši stok razbojnika, pobitega na poti. Nič drugega ni čuti. Nato išče s pogledom v temi ročaj bodala, ki štrli iz Jakobovega hrbta. Rezilo je zasajeno pošev v platneno srajco in roženi ročaj, vražja kri, štrli v noč. Tudi sam občuti strupeno bolečino med pleči, zato se obrne in oprezuje, z očmi in ušesi tiplje po skriti griži ...

Nič.

Se nekaj časa bolšči v temo, prisluškuje, potem se otrese slabosti. Grem, pravi, po Hanzo grem, si reče pogumno.

Jakob, s svojo pezo in jezo, je silak. Razpodil je tropo razbojnikov in sedaj počiva na griži, premagan od noči. Takšna noč lahko ukroti tudi griškega duha; s strupenim trnom mu rani meso in od tega se potem razpase ohromelost po telesu. Človek se mora po sili opreti na usmiljeno kraško zemljo, s koleni in čelom se mora opreti nanjo, da strpneje prenaša slabost. Kdo naj potem dvigne vso to težo, da bi jo naložil na kočijico. Nemara bi niti dva Dejaka tega ne zmogla. Bil pa je en sam in si je moral potemtakem pomagati drugače.

Najprej se je lotil leskovja. Potopil se je v poraščeno dolinico ob poti ter dvignil velik hrup in šum. V gošči je bila noč popolnoma črna, on pa se je hotel dotipati do debelejše rasti. Se dobro, si je mislil, da ima človek opravka s krhko lesovino. Tako je kup naglo rasel. Ko se je nagomilil v butaro mehkega vejevja, je Dejak vse to krepko povezal in pokrčil s konci konopcev in jermenov izpod sedeža. Eeeh, je sopel, vražja kri, je stokal in se napenjal v temi, opraskan in oznojen. Hanza je čakala ob kareti. Natezala je privezo in sekala s čeljustmi, da bi se znebila železnega pregiba v gobcu. »Hanza.«

Dejak se zave pritišanega klica. Mar se še vedno tresem, si pravi. Nato se vrne k Jakobu. Jakob z Brezovega brda leži pod kočijico zgrbljen v veliko kepo; iz temne lise na usločenem hrbtu raste tistih pet palcev roga, ki skriva jekleni koren v Jakobovem mesu. Dejaka obide mrščavica — to bo težko delo, pomisli.

Najprej je bilo treba odnesti zadnjo premo. Nič takega torej: eeh, in kareta je bila premaknjena. Butare tudi ni bilo težko zavleči tjakaj. Ali Jakob, ta je bil težak, poleg tega je čemel na vseh štirih, kakor tolsta žival, in z zadkom navpik, vražja kri, tako pohabljenega Dejak ni smel zvrniti na hrbet. Oddihoval se je in poprijemal. Postal je, da bi premotril položaj, prisluhnil, nato se je znova lotil borbe z okornim životom.

»Takšen opravek! Moral bi imeti škripec,« si je rekel, »škripec bi moral imeti.«

Končno je obnemogli trup griškega duha vendarle zajahal leskov kup. Nanj je pritisnil s prsmi in trebuhom in ga stlačil k tlom. Kanci sveže krvi so večali madež na Jakobovih plečih, a Dejak tega ni mogel opaziti. Dolge okončine so štrlele vsaksebi in s temi je imel resen opravek. To nogo je bilo treba zavozlati, da bi se ne vlekla po tleh. Tako! Potem je pripregel Hanzo.

Bubnič ni imel nikakih sluten j. Ko se je hiša umirila, je pozaklenil, potem je nekaj časa prenašal luč sem in tja: v vežo, iz veže v trgovino, nato v kuhinjo. V kuhinji se je usedel in si nadel naočnike. Da, da, je rekel utrujeno. V razgrnjeni Edinosti ni bilo nikakih posebnih dogodkov. Nič. Nobenega znanca med mrtvimi, je mrmral. Nekaj časa je razmišljal o tem, kako se bo obneslo njegovo ime v takšnile osmrtnici: Matija Bubnič, gostilničar in trgovec. He-he, oče, stari oče, tast in stric, ko da bi pomrla cela rodovina ...

Nato je začel pregledovati neke račune. Računa, računa, ko prišumi pred hišo Dejak s tistim leskovim grmom. Poglejte no, Bubnič je komaj utegnil odpreti vrata, ko se oglasi Dejak. Ali ni imel nekakšnih slutenj mu pravi.

»Kakšnih slutenj, pri streli! Nekaj sem računal ...«

Bubnič se ni mogel znajti. Kaj naj si misli o vsem tem? Oprijel se je brade kakor nekakšne opore, z drugo roko je dvignil petrolejko. V tej zmedi, si je mislil, se je treba najprej dodobra razgledati. Tu je bila Hanza s čudno priprego, tam je stal Dejak. Gologlav je in razpet. Hanza napadalno suva z glavo, vidno je izmučena. Dejak je ves razgret, ob uri, ko v vasi ni glasu ne luči. Tolsto lice se sveti v rumenem soju, in tudi po vratu mu drsijo debele kaplje.

»Razbojniki!« pravi.

Razbojniki?

»Tako, vidiš!« Tamle pod Dimnicami so ga bili pričakali. Tam so ga napadli. »Nemara bi me bili slekli do golega, prav lahko bi me bili ubili! Potem je prišel Jakob ...«

»Jakob, praviš?«

Bubnič je oživel. Obrnil se je in z naglo kretnjo izpustil brado. Odhitel je z lučjo v hišo: »Marija,« je klical, »Jože!« Dejak pa se je sesedel pred pragom. Prav tam ob kamniti mizi, kjer sta popoldne moževala z Bubničem, se je sesedel in se prepustil nekakšnemu vsiljivemu ihtenju.

Jakob ni mogel vdeti, kaj se dogaja okrog njega. Ležal je na tistem vejnatem škopniku kakor mrlič, z obrazom potisnjenim v leskovo zelenje. Pri Bubničevih so se nabrali ljudje, prinesli so še nekaj luči in ugibali. Nekateri so menili, da je mrtev.

Do smrti so ga, razbojniki!

Videti je bilo, da je griški duh podlegel skrivnostni sili mile poletne noči. Ležal je na obrazu, niti za las se ni premaknil in prestrašenim očem je kazal rjasto liso sredi ploščatega hrbta. Jakob in zelena butara in zlovešča drža noža, vse je bilo mrtvo, kakor na odimljeni podobi.

To da se je moralo zgoditi!

Zbrani obrazi niso skrivali svoje prepadenosti. Neprespani in zabuhli so neumno bolščali v prisušeno kri na razdejani srajci in nihče, prav nihče si ni upal pregnati preplaha s krepko besedo. Junači, junači, so si mislili, spričo takšne prikazni! Nič se ni moglo vedeti, kaj se skriva v temi tako nenavadne noči.

Potem se je vrnil Bubnič in ukazal hlapcu, naj skoči v Loče.

»Po Palčiča!« je rekel.

Dejak je bil lepo spravljen v sobi za tujce. Popolnoma si je opomogel. Srkal je lipovino z medom in skoraj veselo pripovedoval razbojniško zgodbo.

»Eden ali dva ležita na poti,« je pravil. »O tem se res nisem utegnil prepričati.« Toda Jakob, le kaj je z njim, to bi rad vedel.

Jakoba so prenesli v listnjak. Dvignili so ga z vso previdnostjo in imeli kaj nesti, to se lahko reče. Ko je obležal na konjskem kocu, so mu nagnili glavo, da bi udobneje ležal. Jakob je hropnil s takšno močjo, da se je izpod roženega ročaja pocedilo še nekaj svežih rdečih kapljic. Umrl je. Če doslej ni bil mrtev, je prav gotovo zdajle izdihnil. Tako si je marsikdo mislil, vendar so vsi počakali, dokler ni prišel Palčič.

Janez Palčič niti ni bil tako velik, toda hodil in stal je vedno zravnano, z dvignjeno glavo in je na ta način mogel vsakogar gledati od zgoraj navzdol. Prav vsakogar razen dopadljive ženske. Ko so mu posvetili v listnjak, se je za hip otrdelo spokončil — toliko ljudi se res ni nadejal; poleg tega se ni mogel tako naglo odločiti, kako naj pozdravi: jutra še ni bilo, večer pa je bil že včerajšnji. Bog! Obletel je z očmi prostor, ljudi in ranjenca. Ljudje so širili krog, da bi mu prepustili čimveč prostora, Palčič pa je zbiral misli in voljo. Suha, pretirano bledikasta roka se je oklenila pasje betičke, brezkrvne ustnice so se nekajkrat premaknile. Ali je mogel kdo kaj opaziti? Ah, bili so trenutki, hipnih posebnosti nihče ne ujame. In Palčič jih je izrabil zgolj za to, da se je domenil z bogom, s srebrnim peskom in svojo notranjostjo. Bil je pripravljen pomagati. Kaj bo z Jakobom z Brezovega brda, Palčič ni mogel povedati. Ljudje, zbrani v listnjaku, so šepetali, da je mrtev. Mrtev? Čemu niso torej poslali po župnika?

Okolje, zadah preperele stelje in konjskega potu, vse to je vsiljevalo drugačno predstavo: obolelega ali pohabljenega živinčeta, denimo, ki se oddihuje na zrahljanem listju. Tu pa je bil človek. Palčič še ni mogel vedeti, kaj bo z njim.

Ako telica ne more do sape, ni nikakega tveganja, ali da leži tu junček z zvinjeno nogo. Če vstane, potem je dobro. Glas o Palčičevi veščini gre dalje, če ne vstane, bog nas varuj nesreče, in pogine, potem se bo še vedno reklo: škoda, kajpada! Niti Palčič ga ni mogel rešiti.

Akoravno je bil Jakob z Brezovega brda nekoliko iz uma, je imel svojo dušo. Nihče, razen gospoda župnika, si ni drznil naložiti odgovornosti za Jakobovo dušo. Prav res, mar bi bili poslali ponj, po župnika!

Potem, ko je pokleknil k Jakobu, se je nenadoma premislil. Najprej se je odkril. Tuje roke so hotele seči tudi po palici, toda Palčič jo je pridržal z neopazno kretnjo. Pogladil je izlizanega peska in ga položil k Jakobovemu vzglavju. Mehki, mrzli prsti so privzdignili ranjencu veke; dotaknili so se porasle kože, iskali so nekaj pod srajco, po razraščenih prsih. Potem se je Palčič naglo dvignil. Pritegnil si je nekoliko rokave in namignil Bubniču, naj odstrani ljudi. »Mnogo preveč nas je tu,« je rekel. Tako, tako! Prostor se je praznil in izpraznil. Ljudje so odšli, ustavili so se na dvorišču, kadili so in se pomenkovali. O Jakobu, o razbojnikih, samo o tem so razpravljali. Le kaj bo ukrenil Palčič?

Ho, Palčič si je bil kmalu na čistem. Jakob je bil silak, med razbojniki tudi ni bilo detet, a kdo naj bi zmogel takšnega hrusta? Tistihle nekaj palcev jekla med pleči? Dajte no, si je mislil Palčič, bržčas bi sploh ne obstal, ko bi mu ne puščali krvi. Dobil je udarec po tilniku, nekaj mahljajev po glavi, vrag vedi, s kakšnim ocepkom so ga omotili, siromaka! In potem so mu puščali kri. Nekaj je je odteklo, nekaj se je je sesirilo, in to je bilo dobro. Strjena kri je oblepila rano, prav tako je bilo pametno, da se Dejak ni dotaknil noža. Palčič je kleče praznil žepe telovnika: prsten lonček, lesena škatlica, kos lanenega platna. Platno je bilo prepojeno s črnjavo, v lončku je bila mast iz strtega bradavičnika in sala.

Jakobu se je vrnilo nekaj zavesti, pričel je brbotati nerazločne besede. Za hip je privzdignil komolce, zato se je Palčiču zdelo, da mora pohiteti, »če bi ga nekoliko privzdignili,« je velel, »pri glavi. Tole strganino moramo spraviti z njega.« Delo res ni bilo težavno. Palčič je oprezno paral preperelo tkanino, rezal vzdržnejše šive ter razmišljal. Končno se je našla priložnost ... »Žalostna priložnost, nič ne rečem, da bo Jakob prišel do cele srajce.« Krpe, ki jih je imel Jakob doslej na sebi, so bile na prsih spete s trnom.

»Da,« je rekel Bubnič, »Dejak mu bo rad prepustil svojo.«

Palčič ni prav nič dvomil o tem. »Raje nego kožo,« je rekel.

Bubnič je bil mnenja, da Jakobova koža pač ni tako dragocena kakor Dejakova, toda Palčič je dejal, da se to samo dozdeva.

»Po teži in trpežnosti bi Dejakova ne vzdržala primerjave.«

Čez krpe na prostornem hrbtišču je šlo vreme in nevreme, dež in sonce in veter. Tako so krpe sprhnele in niso mogle kdo ve kaj varovati Jakobove kože. Toda ta je bila iz vse drugačne snovi in izcela. Priti so morali razbojniki in jo načeti z nožem.

V tem ni bilo posebne pomembnosti, toda Palčič ni mogel reči besede, ki bi šla Dejaku v prid. Bubniču se je zazdelo, da sta s hlapcem dovolj dolgo čakala, kaj bo Palčič dognal. Toda Palčič se ni menil zanju. Hotel je imeti nekakšne obveze.

»Ali bi se našlo nekaj povojev?« je vprašal. In kak jermen?

No, da. Bubnič je bil takoj pripravljen iskati in najti kaj primernega in je šel. Ko se je vrnil z naročjem cunj, ga je nekoliko pretreslo, ker mu je pogled padel najprej na okrvavljeno bodalo. Tam na konjskem kocu poleg Palčičevega kolena je ležal izbrušen jeklen list in se svetlikal pod razvlečeno liso krvi. Konica je bila odlomljena. Palčič, ki je bodalo pravkar potegnil iz rane, je menil, da je ostrina zadela ob kost. »Ob kakšno rebro, nemara,« je rekel.

V Jakobovem telesu je torej ostal košček železa.

»Kaj bo s tem?« je vprašal Bubnič.

Nič. Palčič si zaradi tega ni delal nikakih skrbi. On je vedel za nekega Ogrizka iz Barke ali od tam nekod...

»Prejkone ga nista poznala,« je rekel. »Nanj, vidita so streljali Turki. Ogrizek je bil cesarski mornar. Ko smo se leta 1878 cunjali s Turki v Bosni, so Turki streljali na naše tudi na morju. Tako so zadeli tudi Ogrizka.« Palčič je govoril na šaljiv način, z razigranim obrazom, njegove dlani pa so gnetle smolnato kašo.

»Ne do smrti, seveda. Pogodili so ga bili v levo ritnico, tako mi je pravil, in tisto kroglo ima še danes v sebi. Sprehaja se po njem in vleče nase vse slabo — klice bolezni, če se vzame, strupe... Prav nič se ga ne loti, mi je pravil.« Da, da, takle železen noht v telesu samo koristi, kaj menita Bubnič in Jape?

Bubnič in njegov hlapec Jape nista bila voljna povedati svojega mnenja. Palčič bi se rad šalil, sta si mislila; izmišljuje si nekaj, nekakšne norčije pripoveduje spričo umirajočega človeka. Nemara bi rad poudaril svojo brezskrbnost, tako sta si mislila. Palčič pa: tak je, se bo reklo. Ob tem kar bega ljudi, se utegne šaliti.

Palčič je pripravljal črno, vlečno snov. Z njo je prekril rano, obdano z oskorjeno krvjo. Nato so se v treh nekaj časa mučili z Jakobovo težo. Morali so ga privzdigniti in oviti, tako pač, kakor je ukazoval Palčič. Navsezadnje so ga pretisnili še s konjsko podprsnico.

»Kakor z živaljo,« je rekel Bubnič, »tako ravnamo z njim. Nemara sploh ne bo vedel, kaj so mu storili.«

»Le kako naj bi,« je rekel Palčič, »ko se je vse dogajalo za njegovim hrbtom.

3.

Ko je Dejak seznal, da bo Jakob z Brezovega brda ozdravel, da se bo čez kak teden znova klatil po griži in vaseh, se je močno razveselil. Takšno je Palčičevo mnenje, je rekel Bubnič.

Bila je razburljiva noč. Toda sedaj jo je načelo jutro in nad Kovčicami je val sinje luči planil visoko pod nebo. Nekaj te svetlobe je že doseglo okno Dejakove sobe in medlelo na višnjevih korčkih, raztresenih po nabranih zagrinjalcih.

V sobo je prišel Palčič. Pokazal je precejšnjo skrb tudi za Dejakovo zdravje: mirno, neprisiljeno in prijateljsko. Vse po starem, torej? Da, da, Dejak je prišel k sebi, bil je včerajšnji Dejak. Sedeč na postelji je iskal nekaj v telovniku, potem v hlačah... Ali Palčič ve, da mu je hvaležen? Palčič je zamahnil s prsti in se zopet oberoč oprl na srebrno pasjo glavico. Navsezadnje je Dejak le iztaknil svojo tobačnico, tok-tok. Možje so segli po zrahljanem, dišečem prahu, navlekli so si ga v nos, nato se je razpletel pomenek.

Dan je rasel in cilerica se je praznila.

Ko je Palčič odhajal, se je Dejak dvignil. Vtaknil je roke za pas ter prisluškujoč namrgodil lice. Kanil je še nekaj vprašati ali kaj?

»O tistem gričku nad Virom,« je rekel. »Pravkar sem se bil domislil.«

Palčič si je z naslado ogledoval široko, vabljivo dlan. Presodil je, da se je iztegnila iz iskrene hvaležnosti in z določenim namenom. Dlan je bila sicer prazna, a bila je Dejakova, vsak hip bi lahko pričarala nekaj pisanih, zvodljivih podobic, ki se jim še tako razrasla nečimrnost ne more upirati. Izproženi roki je Dejak dodal še nekaj besed. Rekel je, da so pred poldrugim letom hoteli imeti vsak svoj prav.

»Nekaj smo trmoglavili,« je rekel, »zaradi cene.«

Prejkone je bil tudi Bubnič takega mnenja, kajti kimal je in se smehljal. Božal si je brado in se smehljal vanjo.

»Takrat so bili časi takšni, danes so drugačni. Takrat je bil začetek. Nič se ni vedelo, kako se bo posel obnesel. Danes smo si kolikor toliko na jasnem, danes.«

Dejaka je slivovec nekoliko omrežil, to se je videlo. Govoril je s poudarkom, nekoliko počasneje kot navadno, da bi s tako ali onako besedo ne prizadel Palčičeve občutljivosti. Tudi Palčič je bil prizanesljiv. Sproščenost njegovega bledega lica je kazala toliko razumevanja, kolikor ga je bilo potrebno za primerno spodbudo Dejakovi zgovornosti. Gladil je srebrnega peska in pazljivo poslušal. In Dejak je brez obotavljanja razodel svoje namene.

Ledenice v Ločah niso več zadostovale. Morali bodo zgraditi še eno. In potem še eno, vrag vedi, kam bo vse to dovedlo. Mesto se veča in se poleti pari v vročini. Meso in riba, vse to se usmradi po skladiščih, če ni ledu. Potrebe pa so vedno večje, vsak dan zahtevnejše: dajte, dajte, ljudje božji, saj vam v Brkinih ne manjka ledu! Ne vode poleti ne ledu pozimi vam ne manjka, samo premakniti se morate!

»Tako, vidiš, mi pravijo, potem ko imajo skopanih že ne vem koliko ledenic tamle od Bazovice, vse tja do Drage in Nasirca. Jaz pa jim pravim, kakšna muka je to za žival in človeka, vražja kri! To jim pravim, in da so se le nekam preveč pogospodili, meščani. Zdaj zahtevajo že vse gostilne, da jim pivovarna obenem s karatelom pripelje tudi škriv ledu. To, vidiš, zdaj zahteva že vsak ribar, že vsak krčmar, tudi tak, ki ima svojo točilnico v usranem kotu. Takšne so, vidiš, potrebe mesta. In Trst je veliko mesto, kaj pravim, črevo nenasitno, bi moral reči.«

Bubnič je s smehljajem odganjal zadrego.

Palčičevo čakanje pa se je spreminjalo v potrpežljivo držo moža, ki posluša čenčavo dete: reci, le reci, prijatelj ...

»Novo ledenico bi torej gradili v Rebrnici, na tistem prijaznem holmu. V podnožju griča bi speljali pot.«

Pot, he-he, novo pot. Kakopak, novo pot do ostalih ledenic. Dosedanja je bila eno samo blatno korito; sem od Vira je vodila po ločnatem svetu in jo bo treba do zime speljati nekoliko više, po utrjenih tleh pač.

Takšne misli je imel Palčič. Dejak, ki ni mogel prodreti vanje, je z razpetim srajčnim rokavom napravil široko kretnjo.

»Te noči ne bom pozabil,« je rekel. »Ti pa si mi storil veliko dobroto. Tega tudi nočem pozabiti. Z Bubničem takrat nisva bila mnenja, da bi bila Rebrnica vredna dvesto kron, toda če ti danes trdiš, da je vredna tristo, potem sva o tem z Bubničem popolnoma prepričana.«

Te besede niso napravile na Palčiča nikakega vtisa. Na zunaj res ni bilo kaj opaziti. Zategnil si je jopič tako iz navade ter zajel nekaj sape, da je lahko brezbrižno zavrnil ponudbo.

»Škoda,« je rekel, »škoda. Nemara je res toliko vreden tisti griček, a zdaj, ta mah, hočem reči, ga ne bom odprodaj al. Nimam pač takšnih namenov.«

Dodal pa je z zelo prijaznim nasmeškom: »Takole, vidita, se človek zakasni v prijateljski družbi.« Nato se je poslovil.

»Da, to sem še hotel reči.« Nanj, na Jakoba bodo morali nekoliko popaziti. Toliko pač, da bi si ne strgal obveze. Vsekakor pa mu bodo morali najti primerno srajco.

Slivovec in prečuta noč utrudita človeka. A Palčič je hodil po kamniti poti kakor po vzmeteh. Prav nič ga ni težilo ta hip, niti usnjena mošnja, zgubana za pisano opasico. Bila je prazna in se nikakor ni mogla primerjati s Palčičevim srcem, ki je bilo polno ponosa.

Nad Skrljevci se je dvigalo sonce in mu svetilo naravnost v obraz. Palčič je mežikal, tu in tam se je nekoliko opotekel. O, ti moj bog, je momljal, kako se je že razgrelo ...

IX

Sončna cesta je speljana čez zaliv naravnost proti Pesku in je tako bleščeča, tako bajna, da more samo sonce hoditi po njej ...

Janez Kaleč sedaj vozari in plačuje dolgove. Z vozarjenjem gre dobro. Voz je na novo okovan, vola trpežna, on sam pa tudinekaj zmore. Ali dolgovi! Kakor da je bil zastavil upnikom nekaj zob — z vsemi odtlej nikakor ni smel jesti.

Le kdo bi še mogel imeti toliko časa za razmišljanje kakor voznik! Preden pricopatita vola iz Loč do Trsta, mine noč, cela poletna noč se lahko reče. In voznik taplja ob vpregi. Voz je velik lesen zaboj, ogromna krsta, iz katere curlja mokrota. Ledene škrli, te se po malem talijo in puščajo za vozom rešetkasto sled. Mnogokrat stopa voznik po sledi, ki se izgublja za njim v temo, dočim bolščijo oči skozi padajoče kance v gorečo leščerbo. Leščerba se maje pod vozom, podrhteva ter uprizarja kratkočasno igro svetlobe v vodnih curkih.

Cesta se nagne in voznik mora pritegniti zavoro. Sključen nad soro obrne železno napravo dvakrat, trikrat, dokler se voz ne primaje na ravno. Vse to počne iz navade, loveč spotoma razpredeno misel. Kaj sem že hotel reči ...

Vola se ustavita. Oddihujeta se in odcejata pod strmcem.

Je-e! Noč je in tišina, le kolesa zamolklo klokotajo na predolgih oseh. Svetloba nihajoče leščerbe ne seže čez cestni rob, zvezde pa so redke redke. Vreme bo torej še držalo.

Tublje, Kozina. Tu krene voznik s ceste. Na dvorišču je nekaj voz in pred pragom trikotnik svetlobe od luči v hiši. Ura je polnoč. To povedo vozniku zvezde in tišina nad pokrajino. Voznik zrahlja voloma jarmiča, obide voz, nato stopi v krčmo.

Ni noči, ki bi ne našla voznika na reški cesti. Ni krčme ob tej cesti, ki bi odrekla gostoljubje žejnemu ali premočenemu vozniku. Domačin zdeha in krili z rokami. Tako odganja spanec. Pogleduje na uro, taplja sem in tja, toči, vse pogosteje pogleduje izpod čela na stensko uro. A to počne zgolj iz navade in vztraja. Njegove izbuljene oči se kopljejo v mokroti, ki mu v zaporednih kancih kaplja od nosa; nekaj je je od bedenja, te mokrote, nekaj od pridržanega hehetanja, zakaj vozniki ne poznajo resnosti. Prav nikake resnosti ne poznajo.

Najprej si je treba ogledati prišleca. Mlad je, nič znanega ne vidijo na njem. Ali je od ondot?

»Ne, iz Loč.«

»Poglejte no! Mene, kajpak, ne poznaš?«

Ne, Janez ga ne pozna. Toda o Senovih iz Javorja je bil slišal že marsikaj — no, zdaj sta se srečala. Prostor diši po razlitem slivovcu, po vlagi in tobaku. Roji muh šume po kotih. Če se katera spreleti, omahne in se kakor opita prilepi na kožo.

Tone Senov tudi prevaža tuje pridelke. Raje bi vozil v Trst svoja drva, svojo otavo, svoje oglje. Oglje! »Ali veste, po čim plačuje oglje? ... Toda če ni, ni!« Mar naj sežge bajto?

Krčmar bobna brezbrižno po leseni pregradi. Ali ni Javore naložil nekoč starega? Tako pravi in bobna s tolstimi, kosmatimi gosenicami po lesu.

»Naložil, naložil. In bi ga bil tudi prodal.«

»Potemtakem ga nisi?«

»Nisem. Crknetine pač nihče ne kupuje.«

Simon Vrtvižec je rekel, da bi ga bil moral zapeljati v Mesarsko ulico. »K starinarjem bi ga bil moral peljati,« je rekel. Toda Simon Vrtvižec je pijan, tu in tam pove kaj nespametnega. Ta večer se vrača s poti in je ves zanemarjen. Vročina in prečuta noč sta mu povesili brke, niti tolikanj se ne more zbrati, da bi si naravnal pokrivalo. Izpod njega kaže osivele lase, zlepljene na čelu v ošiljene jezike; zdijo se natrti s strdjo, v resnici pa je to od potu in nesnage. Tak je voznik na povratku iz mesta: zbit in prepit, še dobro, da ima krotka in pametna vola. Tema je prepuščen na cesti, v gostilni pa svojim poskočnim domislicam.

»Tja bi ga bil moral zapeljati ...« ponavlja.

Ura na steni nima smisla za šale nočnih popotnikov. Najprej zacvili, nekaj hipov šeklja, kakor da zajema sapo, nato zapoje: uhu, uhu, pravi, toda kukavice ni na spregled. Stara je, kakor njeno črvivo ohišje, niti do praga ne more. In kuka.

»Na svetu tako kakor zaprto živinče,« pravi Vrtvižec. »Kakor živinče v hlevu.« Tako modruje, poln pomilovanja do očrnele ure. »Muka in opleta z repkom,« pravi krčmarju. »Le s čim jo krmiš?« Krčmar maje z glavo, kakopak, toda Vrtvižcu se zdi tistile njegov strah na steni na moč podoben njegovi Rumenki. »Prav takšne navade ima,« pravi. »Nemara bi se dala tudi pomolsti ...«

Vtem priškriplje na dvorišče voz slame, za njim še eden in vozniki se dvizajo. Postanek na Kozini je kratek. Toliko, da živina prežveči zagrabek sena ali izprazni vedro vode, toliko da si voznik s trojko slivovca zrahlja molčečnost.

Od tod vodi cesta navzdol, skozi vrtove. Janez potreplja Plavca, potreplja Lisca in požene. Gremo, pravi. Pred njim zahrza konj, vprežniki zaropotajo in troje voz krene počasi v noč. Nad živo mejo dahne veter. To je znana, domača sapica, prepojena z vonjavo dremajoče griže. Troje brljivk previdno otipava temo. Iz teme ječijo zavrta kolesa ...

Poletna noč se utaplja v zalivu. Nad morjem sicer medli odblesk umetne svetlobe, drugače pa je tam še trda tema. Toda nad Krasom se umika nežni rožnati progi, nazobčani s poraslimi griči. To so brkinski griči.

Razpotje je zadelano z vozmi in živino. Lope so velikanske, toda vsi le ne morejo najti zavetja pod njimi. Ali naj bi, postavimo, Štefan Koseričev iz Ritomeč zapeljal tja svojo goro otave? Da privzdigne streho! Tja morajo le nizko naloženi vozovi, natovorjeni s klanim in rezanim lesom, s pridelki njive in sadovnjaka. Le kam naj se dene človek z oglato ošmrcanim tovorom sena ali slame! Tovor je kakor hiša in voli pred njim so nedorasla teletca.

Iz prostornih hlevov sili duh po gnoju in stelji. Živina melje, prežvekuje in rožlja z vprego. Vstani, ritnik! Voznik se huduje nad volom in se muči z vedrom vode. Nekateri so polegli, nekateri grme v gostilni. Ta in oni si sveti okoli voza; zavore, kakopak, te je vsekakor treba pregledati, kajti strmci na cestah proti morju ne dajo vozniku, da bi posedal na vozu.

Tu je življenje kakor na velikem sejmu, le da vre v Bazovici ponoči. In prav tam na razcepku ceste, kjer lahko pljuneš iz krčme v krčmo, tam je najzagatneje, najglasneje.

»Čuješ, Janez?«

Cuje. On je pripravljen, on bo pognal ...

A Luknjar, kje je ta?

»Luknjar!«

V tem vrvežu ni lahko najti človeka.

Potem se zajeza zrahlja, prične se tanjšati skozi borovo hosto proti Ključu in Katinari. Proti Trstu ...

Vzhajajoče sonce si potemtakem ne more ogledati bazovskega vrveža. Ko posveti mimo lop na razpotje, najde tam morda osamljenega voznika. Spotoma ga je doletela nezgoda, ali kaj? Prostori so prazni. Sredi razvlečenih mokrih lis samevajo goveji in konjski odpadki. Tla so nastlana z mrvo in slamo. Samo to je ostalo in duh po živini in sečnini se tudi še ni izparil ...

Mesto je tlakovano s pravokotnimi škrlmi. Skrli so sive in oklesane. To je delo praških kamnarjev, bog jim daj zdravja in vina! Potem imajo v mestu tudi smetarje, nekakšne kosce z ukrivljenimi metlami; ti stikajo po ulicah in trgih. Tako je urejeno v mestu!

Od sebe, Lis!

Liscu in Plavcu ni kdove kaj mar mestno okolje. Kreni sem, kreni tja. Vlečeta marljivo, a tla jima bržčas niso povšeči, dokaj previdno se morata prestopati, da bi jima tlak ne izpodnesel okovanih parkljev.

Prava reč ta gosposka tla! Zložili so jih nad potoki in jarki, da bi prikrili usmrajeno greznico. Sam videz potemtakem. Kalčevi imajo lesene pode, snažne lesene pode in ilovnata tla v kuhinji. Tu in tam je kakšna špranja, ni kaj reči, sicer pa ...

Tudi Janez mora biti previden v tej gneči. Tod je vse preveč naglice, vse nekam teče: ljudje in konji in kočije.

»Boter, ej! Kam peljete vodo?«

Kaj čenča, oglodek?

Kakopak, led se poti, vse teče od voza v tej vročini.

Takšni so mestni paglavci. Toda on bi mu dal botra, ko bi utegnil!

Končno se vendarle izvije iz norega sejmišča. Tu je sedaj nabrežje. Na levi so sive palače, vrag znaj, kdo prebiva v njih! Sama košatost jih je, teh palač. Vse tja do streh so naličene s stebri in stebrički, s polži in svitki. Sam kamen kakopak v teh kambastih zapogkih, sam kamen in veščina kraških Mesarjev, ki umejo s takšno skladnostjo razobešati vse to vibasto srobotje.

Na desni pa je morje.

Kakšna plan, kakšna čudovita dalja! Ha, to vam je ledina brez mejnikov, razlita vse tja do obzorja. Iz prikazni na ledini raste okleščeni gozd jamborov in vrvi. Gozd niha in se klanja skladno z morskim dihanjem.

Pot po nabrežju je dobra, toda od slanega vonja v zraku se človeku nabira v grlu gorjupasta slina. Žejen postaja, žeje ... Janez kriči in vihti korobač.

Ločanci tovorijo led v klavnico. Nekaj voz se porazgubi po bolnicah, po mesarijah, a največ ledu potrebuje ribarnica. Tu so na delu vrli ljudje, krepki ljudje, kaj pa je njim razložiti nekaj voz ledu! S pripravnim orodjem ravnajo spretno in polnijo kletna skladišča, led se grmadi v globini, vrsta voz pa se krajša. Redči se in redči.

Ujec Primož je kakor sod. Kaj deš, fant? vprašuje in s takim glasom, kakor da se pogovarjata v viharju. Človek nikdar ne ve, kdaj se bo razsul. Janez razmišlja o tem in hiti. A hiti, hiti v tem vrvežu!

Mimo drse ohlapna krila, rožasti sončniki nad pretisnj enimi životki. Za krilom plahutne odišavljena sapica, ki jo širi izumetničeni cvet. Na takšne cvetove se potem love mestni metulji. Metulji, he-he, v skorjastih slamnikih. Toda s prav takšno muzavostjo kakor gleda podeželan na mestno lišpavost, se ozira meščan za njegovo okornostjo. Janez obrsne s torbo gosposki laket in prav lahko čuje, kako se oni usaja. Nesrečnik! kriči za njim. Kriči, si misli, in hiti dalje. Takšen postane kmet v mestnem okolju — nebogljen in krotak. Mnogo manjši nego v Ločah, če se vzame. Kriči, si misli, in hiti svojo pot. Tu smo torej!

Janez dvigne glavo in se ogleda. Toliko pač, da se prepriča, če ujec Primož še visi nad trgovino. Da, Primož Prelog je še vedno tam, in vstopi.

V prostoru je prijeten hlad, prepojen z vonjem po škrobovini. To je od novega blaga, od nepreglednih skladovnic zajetnih zavitkov, razvrščenih po policah vse tja do stropa. Človek se ozira z občutkom prazničnega razpoloženja kakor dan pred opasilom, ko si pomerja novo obleko. Toda hipnost občutka se naglo razblini v vsakdanjost. Med radovednimi obrazi ni videti ujčevega; nemara je v tistem osteklenjenem zakotku.

Gospod Prelog?

Ne, danes ga še ni bilo dol. Danes še ni prišel v trgovino. Ali naj mu kaj sporočijo? Ali mu lahko ...

Takšna je ta njihova ustrežljivost; nekoliko pretirana, res, bržčas zato, ker vprašuje po ujcu. Torej ga ni? Bo pač šel gor, če je tako. Pozdravljeni!

Toda ta pot mu je bila dokaj neprijetnejša.

Primož Prelog na stanovanjskih vratih je bil mnogo manjši nego oni nad trgovino. Zato pa ličnejši in bolj gosposki, vrezan s pismenkami v bakreno ploščico: Primož Prelog. Ali naj potrka? Nič. Narezljana hrastova vrata niso dala nikakega odmeva. Torej bo pozvonil.

Zelo previdno potegne medeninasti ročec, narahlo, kakor bi trgal obliž z opekline, a komaj izpusti, na ... Vrag nesi takšno zvonilo! Vsa družina bo pritekla k vratom. Ah, ta, bodo rekli in se nejevoljno razšli.

Toda ujca tudi na domu ni našel. K vratom je prišla Rozina in povedala, da bo gospod Prelog ves dan zdoma.

Dobro, dobro. Oglasil se bo torej prihodnjič. Za danes se je prav lahko oddahnil. Na povratku se je Janez ustavil v Materiji. Kastelic mu je bil namreč sporočil, naj se ustavi pri njem. Hranil je zanj zelo važno novico, je sporočil.

2.

Kakopak, baron iz Odoline se je nekoliko preveč zanesel na svojo izvedenost. Ni bilo kaj reči, Cigan je bil še vedno lepa žival. Imel je gladko dlako in majhno glavo in se je znal nositi, toda po nekaj mesecih se je za spoznanje preveč razrasel v križu. Ko je baron dognal, da se mu širi tudi oprsje in da mu bodo zdaj zdaj pognali daljši čopki nad kopiti, se je nekega dne odpravil v Lipico. Cigana, seveda, tega je vzel s seboj. Privezal ga je za koleselj in oddirjal s svojo kljuso. Baronu, navsezadnje, ni bilo nikdar žal, če ga je zaneslo tjakaj.

Bilo mu je lepo znajti se v cesarskem gaju, ki se je razrasel kakor zelenica na kraški puščavi. Bilo mu je prijetno sprehoditi se po senčni hladovini tihih drevoredov. Čezenj so drsele zgodovinske sence starodavnih lip in mu šepetale skrivnostne zaupnosti. Baron se je zmanjšal, postal je neznatno bitje, blodeče po koščku raja. In njegove želje, njegove silne želje se niso mogle nikdar napasti na plemenitih živalih, ki so stopicale po nebeških pašnikih, razgrjenih med drevoredi.

Sredi zelenice se je napihoval griček s pristavo, tik pod njim pa so stale konjarne; s surovo oglatostjo so nekoliko motile ubranost okolice, toda baron je moral kreniti prav tja, moral se je pač prepričati o tem, ali je prišel Cigan s teh senčnih jas. In lahko se reče, da so bili cesarsko-kraljevi sluge z njim vedno zelo ljubeznivi.

Gospod baron sem, gospod baron tja!

Vendar tudi v pretirani obzirnosti ni bilo moč prezreti zrna posmeha. Bilo je očitno: barona iz Odoline je zanesla ocenjevalska vnema. To se rado primeri, o, pri mladiču, pri nerazviti živali se to zelo cesto primeri. Tak je pač videz, gospod baron. Žrebe stoji visoko, noge so tanke in občutljive kakor pri košuti in kopita, seveda, kopita še niso dokončno oblikovana. Tam ni najti posebnega razločka. Ali lipicanec, gospod baron! Kako naj se lipicanec najde med vsakdanjimi mrhami? Kako je moč najti biser v plavniku pomij! Lipicanec ima vendar svoje listine! Toda tale konjiček, Cigan ali kako se mu pravi ... Lepa žival, zelo stasita žival, nekoliko se bo še okrepil, pridobil bo na teži ... na baronovem posestvu bo zelo uporaben. O, zelo trpežen konjiček!

Baron iz Odoline je skušal prikriti svoje razočaranje. Dajte no, je rekel. On si ni prav nič utvar j al, ali odkril je neke sorodnosti z lipiško pasmo, nekaj teh značilnosti je še vedno na njem, na Ciganu. Razvrstitev zob, če se vzame in oblika uhljev. Sicer pa vse to ni prav nič pomembno — prava reč tistih sto kron! Hotel je le vedeti, če ni nemara križan z lipiško pasmo. To bi ne bilo nič nenavadnega. Kakopak, v Odolini bo Cigan vedno prav prišel. Zahvaljeni, torej, in prava reč tistih sto kron!

Prava reč res! Vendar se je na povratku zapeljal tja do Materije. Človek, ki je padel v vodo do pasu, se prav rad zmoči do vratu, da bi le nihče tega ne opazil. Kastelic je bil izkušen mož in je takoj uvidel, da bi se baron rad znebil priče svoje zmote. Predvsem je bilo treba ravnati tako, da bi se ne ranila baronova občutljivost in da bi se Kastelcu vrnile izposojene krone.

»Ne bi želel,« je rekel baron ob tej priložnosti, »da bi se to razvedelo.«

Kastelic se je nagnil vznak. »Mar smo otroci,« je rekel. Potem je povedal, da se Janezu Kalcu iz Loč še vedno toži po konjiču. »Vedno povprašuje po njem,« je rekel Kastelic, »in bo prav rad vrnil polovico predujma.«

»Da, da, to je bil tako in tako vaš denar.«

»Preostalo bi potemtakem še sto kron?«

Baron je zamahnil z rokavico. Cigana je pustil tam, v Materiji. Potem je skočil na koleselj in še enkrat zamahnil z rokavico.

Prava reč tistih sto kron! »Pozdravljeni!« je rekel in oddirjal.

3.

Poglejte dečad iz vasi, kako jo pobira, travo na loki! Eeh, eeh, pri streli, to ni lahko delo, puščati za sabo gaz, široko kakor cesta, in gomiliti ob strani brazdo zoreče otave. Sicer to tudi ni kdove kaj, tale košnja na loki. Prestopaš se na varnem in kosiš; kosa zajema na široko in zadene tu in tam ob krtino. Da, krt je nadloga. Kosec dvigne koso, obriše rezilo s šopom trave in seže po osli za pasom. Dešin dešen, pravi osla in šviga po kosi. In človek maha dalje. Toda košnja v jelševju, med grmovjem po vaških rateh in plešivicah, ha, to je popolnoma nekaj drugega! Človek visi v rebri, na široko korači kakor pajek in obira zarastline; opirati se mora na koleno in uporabljati koso kot palico.

Kaj pa je to, reče in si obriše znoj z obraza. V tleh žumlja, nekaj živega privzdiguje mah. Čmrlji! Kosec oprezno odkrije krpo mahu, previdno loči satje z medom od mlečnih mladičev in se vsesa vanj. Dobre žametaste žuželke mu brenče tačas okrog glave. Tako. Toda sedaj, ko je okradel čmrlje, ko se je nasrkal medu, postaja žejen. Med jelševjem krene do najbližjega vira — manjka se vrelcev v jelševju! — napije se in leže v senco ... Ho, ho, kosec, da bi lenaril? Brž skoči po koso in prične s klepanjem. Babco zabije v mehka tla, z veščim prijemom nastavi ostrino nanjo in se loti klepanja. Sedaj je čas košnje. Po vseh teh prijaznih poraslih gričih mrgole ljudje s kosami in grabi jami, vlačijo na vejah mehko, dišečo mrvo v dolino in jo suše na pokošenih lokah. Na ledini za mlinom pa cvete trava, cvete in rumeni, pekuvice venijo.

Ali ni škoda, vzdihne Valent, da ni več Martina.

In Jeroman? Ha, Jeroman, on se ni prav nič razumel na takšen opravek. Nikdar še ni imel kose v rokah, je pravil. Kaj pa naj bi bil počel z njo v Čičariji. Ali naj bi bil kosil kamenje? Tistih nekaj bilk, ki so pognale med apnencem, so ženske brez truda pobrale s srpi, in kar je ostalo, to je bilo še vse premalo za stotine lačnih ovac.

Naslednji dan je bila nedelja. Pod večer je prišel sem čez loko ločanski črednik.

»Kaj vidim,« je rekel. »Pri vas se še niste lotili košnje?«

»Tako je pač,« je rekel Valent. »Moral se bom odločiti, sam se bom moral lotiti, čeprav sem trd v sklepih in se počasi premikam. Bo pač trajalo nekaj dni.«

Da, da. Potem sta sedela molče in gledela proti vasi. Tam je senca polzela s strehe na streho, s hribske pleše na igno in dosegla obzorje. Ponikva se je skrila v temi.

Tam pa sta sedela nema starca. Odkrila sta se, da jima sapa rahlja redke bele lase in sta tako mirna kakor temni greben, kakor dremajoča loka. Nekdo je prišel iz hiše in nekaj zaklical. »Valent!«

... alent, je reklo v pečini. »Ali si ti, Lenka?« »Da. Lahko noč.«

A, tako, de Valent. Tedaj vstane tudi Bržan, lahko noč pravi tudi on in odide. Valent čuje stopinje na leseni brvi, nič več ne vidi Bržana, ki postoji v visoki travi onstran potoka.

»Jutri ti pošljem kosca!«

Kosca? Valent se dvigne.

»Kaj deš,« pravi, »kosca?«

Toda Bržan se nič več ne oglasi in tako se tudi sam odpravi k počitku.

Tako rano je še, da so se komaj utegnili zbuditi ptiči v grebenu. Od stare pečine se odbija zven osle in kaljenega jekla. To je pesem kosca — kdo je ne pozna!

Lenka se drami, sede v postelji in si mane oči.

Kajpada, tamle se prestopa človek v platneni srajci. Nagnjen je nekoliko naprej ter z enakomernimi zamahi podira rosno travo. Za hrbtom pušča široko, gladko gaz, po njej se vlečeta dve temni stezici. Tedaj postoji, udari s peto kose ob peto obuvala, da zazveni po kotlini, potem dvigne koso k obrazu in seže po osli. Dešin, dešen ...

Mlin na mah oživi, Valent se je tudi izmotal iz svojega gnezda in se zdaj pogovarja z mladim Kalcem. In Jeroman, ali ta ne kani vstati? O, nič strahu! Sedaj leži na trebuhu, opira se na komolce in opreza skozi špranjo pod stražo. Vse vidi od tam, suho bilko žveči in požira sline.

Ljudje iz mlina so prinesli grablje in vile in se lotili dela. Tu sta bili Luca in Lenka s svojim orodjem, marljivo sta razkopavali dolge redi, mokre od jutranje rose. Prišel je tudi Valent, ki nikakor ni mogel strpeti v mlinu. Sonce je ta čas obšlo Škrljevce in jim pridno pomagalo pri sušenju. S svojo lučjo je razdelilo travnik na pol in prisililo Valenta, da je na vilah prenašal travo iz osojnega kota.

»Kakor nalašč je vreme,« je ponavljal Valent in od časa do časa odšel k svojim kamnom. Roke je nosil na hrbtu, levico v desnici in je bil močno upognjen.

To res ni nikaka leha, tale pred jamska ledina. Prava senožet, široka in raztegnjena in stisnjena med potok in greben na onem koncu. Janez, seveda, on se na to spozna: davi je načel ledino tam, kamor sedaj pripeka sonce, tja do poldneva še in košnja bo v kraju.

Jeroman pa je ležal pod stražo in žvečil svojo bilko. Dovolj je bilo, da je nagnil glavo nekoliko na desno, nekoliko na levo, da je pregledal ledino pod sabo. Janez je ta hip obiral breg ob potoku. Napredoval je okorno v neprikladni drži in kazal v to stran premočeno srajco na oglatih plečih. Jeroman nekaj časa ni mogel odvrniti pogleda od ploščatega hrbta, iz katerega je za spoznanje štrlela koščena lopatica. To je bilo od levice, umaknjene na kosišču. Jeroman sovraži tisto oglato pojavo ob potoku, vsak njen gib ga vznemirja, vendar ne more odvrniti oči od nje nekaj časa. Moral bi udariti po teh plečih, si misli, z nečim bi moral udariti po njih, da bi se umiril. Potem nagne glavo in svetla reža zdrsi čez trato na drugo stran. Luce ni več, bržčas je šla v hišo pripravljat kosilo. Lenka ima na glavi praznično ruto, okrašeno z vsem tistim bogastvom poljskih cvetov, ki mrje ta hip pod zamahi Janezove kose. Nekoč je hotel Jeroman vedeti, od kod ima to ruto.

»Kdo ti je kupil to reč,« je vprašal.

Lenka se je smejala. Ta ni bila nikdar naprodaj, je rekla. Na češnji je zrasla.

Na češnji, torej. Jeroman se je potegnil bliže k razpoki. Lenka je urno sukala svoje grablje in se previjala v pasu. Tudi njej je kazal kosec premočeni hrbet, toda ko ga je dohitela, je postala na bregu potoka in si otrla potno čelo. Jeroman je sedaj lahko razločno videl njen razgreti obraz in zazdelo se mu je, da ni razgret samo od sonca in dela. Moralo je biti še kaj drugega, njemu Lenka ni nikdar kazala takšnega obraza.

Janez je obrisal koso s šopom trave in se zravnal. Nekaj sta si rekla, to je bilo očitno. Toda Jeroman ni mogel slišati njunega govorjenja. Potem je Janez stopil iz brega na ledino. Tik pred Lenko se je vstopil. Govorila sta o nečem in se smejala, drug drugemu sta se nasmihala. Lenka je pokazala z obrazom proti stari češnji sredi trate. Janez se je smejal. Potem je iztegnil roko in ji odmaknil šop las s čela, narahlo se ga je dotaknil in ji ga podvil pod ruto. Lenka se ni prav nič branila. Gledala mu je v obraz in se za hip zresnila. Bržčas mu je gledala naravnost v oči.

Jeromanu se je zazdelo, da govorita o Lenkini ruti. Prejkone govorita o tem, si je mislil. Potem je sklenil, da si bo vzel tisto ruto. Nekoč bom prišel v mlin in si vzel tisto ruto, si je rekel. Jeroman je potrepetaval na komolcih. Potrepetaval je kakor lovski pes, ki ne sme planiti na domačo račko. Odmaknil se je od reže med presušenim opažem in nekaj časa razmišljal, kaj se bo takrat zgodilo.

4.

Pri Vrvarjevih je hiša polna ljudi. Janez, ki je prvorojenec, se je kajpada oženil, akoravno se bratje in sestre še niso odločili oditi z domačega ognjišča. Otrok tudi ne manjka. Nevesta je rodna in izlušči vsako leto po enega iz svoje obilnosti. »Zanosi,« tako ima navado reči Varvarjev Janez, »da le hlače nanjo vržem, pa zanosi.« In potem sta tu še stara dva, ki ne moreta umreti. Ne ostaja jima torej drugega nego zajemati iz družinske sklede, dokler se ju Gospod ne spomni. Res, velika rodbina, od vnukov tja do dedov — le kdo naj jih vse prešteje! Vendar so vsi nekako koristni: odrasli delajo, trdo delajo, otroci sicer še niso uporabni, a prav dobro obetajo. Niti starih dveh ne hrani zgolj molitev: ded napaja živino, kakšen srp pribrusi, košaro podplete, starici pa so prepuščeni otroci in ognjišče. Drugače tudi ne gre na kmetiji. Bog naj potem razloži, kako se more Karlina, dozorela Vrvarjeva tetka, samo smehljati in od zore do teme pohajati po vrteh. Njej je popolnoma vseeno, naj bo zima, naj bo poletje, ona taplja bosa okrog in nekaj nabira: poleti pač cvetje, to je videti. Cele naročaje modric ali devičic ali pekuvic natrga, tako da bi prav lahko nakrmila živinče. Toda pozimi Karlina tudi nekaj nabira: stopica po zasneženi ledini, sklanja se in vzravnava in dela z rokami znane kretnje. Kaj pa misliš, Karlina, saj ti bodo stopala zmrznila! Kaj vendar nabiraš, to bi človek rad vedel. Karlina ima svoja leta — koliko takšnih in podobnih vprašanj je morala preslišati! Ona sploh ne odgovarja, samo smehlja se, kakor da v njeni duši ni najti senčnega madeža, kakor da je tam trajna svetloba, večna jasnina. Zato nemara ne loči dobrote od zla ne poletja od zime; mar ni to čudno, niti med dnevom in nočjo ne najde razločka. Gre skozi noč kakor slepiča in tema ji je prijateljica kakor cvetje, ki ga spleta v pisane kite. Kite potem obeša na znamenja ob poteh in na pokopališke križe v Slivju. To bi navsezadnje ne bilo nič takega, toda Karlina, bog jo razsvetli, se s tem kratkočasi ponoči.

Tako je šla tudi to noč po zavrteh in čez nečkasto ledino proti Slivju. Hodila je brez šuma, brez naglice, dostojanstveno, tako pač, kakor se spodobi duhovom. Senca ob njej je bila mnogo manjša in zmaličena v nekakšno povesmo, bržčas od tega, ker je nosila Karlina v naročju šop vencev. A bili sta vedno skupaj, vedno druga ob drugi, Karlina in njena senca, kajti nikdar se nista spuščali v noč brez mesečine. Senca je drsela po travnati ledini še tiše kakor njena živa podoba. Tu in tam se je ognila mravljišču ali večji krtini, zgrbila se je nekoliko in se zopet razpotegnila po ravnici. Ob zidinah ali grmovju pa se je spokončila, zaostala za hipec ter brž spet pohitela za Karlino.

Nedozoreli mesec, ki po navadi visi tam nad Škrljevci, se ne more načuditi popotnicama. Nespametno bolšči in prisluškuje. »Na vsakih sto let pride sedaj ponje,« pravi Karlina svoji senci, »na vsakih sto let ...« To je sicer dolga doba, ali sence ne vznemirja. Brezbrižno spremlja Karlino do jablane sredi trate, tam se potem utopi v ponjavi, ki jo je mesec pogrnil pod drevesno krošnjo.

Karlina se povzpne po pritlikavem deblu med veje. Počasi se vzpenja navzgor, toda spretno, lahkotno, prav tako kakor duh, ki nima teže. Na debelejši veji se udobno namesti, zaziblje se, potem pritajeno poje:

Ko sem še mlada bila, žido sem nosila. Zdaj pa v skrinji mi leži, nič ne maram, če strohni

---

nič ne maram, če strohni...

Poje. Tako pač, kakor pred toliko leti v močilniški ogradi. Stopicala je pod češnjo, trgala cvetje in si pripevala. In glejte no, tudi takrat je imela v laseh zataknjenih nekaj cvetov, nekakšen venec iz plavic kakor nocoj.

Medtem pa je Štefan Kotov klestil košato češnjo. Vedno više se je dvigal in zamahoval s ploščatim sekačem, tako da se je pod njim vse bolj golilo deblo. Ostalo je obraslo zgolj s prisekanimi štrclji, na tleh pa se je večal kup olistenih vej. Štefan bi bil svojo češnjo temeljito oklestil, tako pač, kakor že marsikatero, da mu ni nekaj spodneslo noge. Morda mu je odjenjal prijem roke, kdo bi mogel to vedeti! Štefan tudi ni utegnil tega pojasniti, umrl je obešen na drevesu in njegovo trpljenje ni bilo manjše od Kristusovega.

Nič takega bi ne bilo, da je priletel na tla. Čeprav z visokega, bi bil treščil na kup vejevja. Bržčas bi si bil zlomil kak ud, nakrenil bi si bil roko ali nogo. Toda Štefana je spotoma ujel zagozdasto prisekan štrcelj: zapel ga je tik nad pasom ter mu pobral srajco, kožo in meso do pod pazduhe. Tam se je vse to zgrbančilo, oklešček pa se je zadri Štefanu v život, notri do pljuč, ki so potem lovila sapo tudi skozi nastalo rano.

Tako je potem Štefan visel nemočno kakor otrok, dvignjen za ovratnik. Imel je zdrave roke, zdrave noge in si ni mogel z njimi prav nič pomagati. Samo ječal je ...

In Karlina? Ta je stala nekaj korakov oddaljena od drevesa, ozaljšana s cvetjem, z vencem v laseh je stala, takšna kakor božja dekla na cerkveni podobi. Namesto v nebeško prikazen so bile njene oči zamaknjene v Štefana v ljubljenega ženina, ki je tako čudno visel na obsekani češnji. To je kajpada trajalo samo nekaj hipov. Kri in zavest, ki sta se nekam zgubili, sta se zopet vračali. Ko se je to zgodilo, se je Karlina premaknila, pričela je klicati na pomoč: jej, jej, je kričala, toda s kakšnim glasom! In to Karlina, ki sta je bila sam smeh in pesem!

Planila je k drevesu, pa se opotekla nekaj korakov stran in se vedla tako kakor splašena žival. Vtem je Štefan nehal stokati, kajti bolečine so se nekako ublažile. Topla kri iz rane pod pazduho si je našla pot po goli koži za pasom, dol po stegnu je polzela in v debelih kancih kapljala od bosega stopala. Z njo pa je odhajala tudi zavest. Tako Štefan vsaj ni več trpel; brž ko je utihnil, pa je Karlino zapustila še ostala razsodnost.

Spustila se je v tek proti vasi — ljudje, ljudje, je vpila. Končno njeno ohropelo grlo ni zmoglo več razločnega klica, vas pa je bila daleč, kdo naj bi jo bil slišal! Obrnila se je torej in tekla nazaj, da bi Štefan ne ostal sam. Povzpela se je k njemu na češnjo, ga tolažila in ljubkovala, toda Štefan se je držal neprijazno, tako togo se je držal, da ga niti objeti ni mogla. Štefan, ljubi moj... S prsti mu je tipala pod srajco, tam pa je bila raztrgana koža in ranjeno meso je še vedno krvavelo. Ali Štefan nič ne vidi, mar noče nič slišati? Tako je spraševala s spodbudnim glasom. Ker pa se Štefan nikakor ni hotel ozreti po njej, je obračala k sebi njegovo povešeno glavo. Okrvavljeni prsti so željno tipali po hladnem obrazu in puščali na njem rdeče sledove.

Izraz v Karlininih zenicah se je včasih ustalil. Za kratek hip se je rešil izgubljenosti. Kipljivi duh se je torej nekoliko umiril in iz njega se je nemoteno izvila osvežena misel. Poglejte jo, Karlino, čisto nič ji ni! Človek je komaj utegnil dognati kaj takega, na, pa se je misel v Karlinini glavi uporno napenila in se nikakor ni hotela pokoriti doslednemu hotenju. Spočenjati je pričela raznolike spačke, ozaljšane s smešnimi okončinami; spački so tonili v brezupni praznini, rajali so v nekakšni mavričasti izvotljenosti in po tej je potem taval Karlinin duh. Toda to so bili trenutki ... Potem so Karlini vztrepetale ustnice. Štefan, je šepnila in šla naproti mili podobi, ki se je v megleni dalji kazala samo njenemu pogledu ...

5.

Voznik se vrača iz Trsta z denarjem in plačuje davščino obcestnim krčmarjem. Tako je od nekdaj. Krčme so blagoslov velike ceste, mnogo slabše pa je z razbojniki, ako voznik naleti nanje. Pretipljejo ga do gole kože, in še ta je pogosto v nevarnosti. Vrag vedi, kdo jih je zaplodil, razbojnike. Ali niso pred leti pobili tistega siromaka iz Lokve?

In Dejaka, tega bi bili tudi skoraj potolkli.

Ne, Dejaka se nihče ni dotaknil.

Tako se pomenkujejo pri Križmanu.

Prejkone so domenjeni tudi z orožniki. Orožniki so vse nekam preveč rej eni.

To je bila dokaj drzna misel, Matija Tomelov s Prelož nikakor ni hotel verjeti kaj takega, toda ko so njega obirali ... »Takrat pod Gabrkom, če se še kdo spomni, mi je eden rekel, naj pozdravim stražmojstra. Nemara iz norčavosti, ker so vedno nekoliko pripiti. Dva sta stala pri volih, dva sta me držala za roke, in ti so bili mutci. Oni pa, ki je plenil, pravi: Imaš otroke? Da, prikimam, zakaj govoriti se mi res ni ljubilo. Koliko, to je hotel vedeti. Z roko nisem mogel pokazati, zato sem požrl slino in se odhrkal. Tri, pravim. In ta zlomek je šel in mi vrnil tri krone. Potem me je vprašal po ženi. Ali je zdrava, je vprašal. Ne, pravim, žena mi je umrla. Bomo dali za maše, je rekel in tako sem si od jedel dobršen goldinar.«

Križmanova ura vzdihuje za zapravljenim časom, toda vozniki ne morejo iz hiše, preden ne pove vsak svoje zgodbe. Poleg tega ima Križman vedno istrsko vino, vedno zdravo vino v zdravi posodi. Na ta način se zamujajo, vozniki ...

Cesta se je shladila. Obakraj nje se izgubljajo v temi pašniki in njive in griči. Iz takšne pokrajine hlapi vonjava poletne noči in opaja ves tisti kričavi drobiž tipalkarjev, ki se skriva v travi. Cvrčanje valovi mehko in božajoče ... Mar niso lepe te poletne noči!

Pod kolesi škriplje pesek, tu in tam cvenkne volovska podkev ob kamen. Voznik se pozibava na vozu, kakor da ima trup iz testa in v glavi nihajočo težo. Toda ujec je vsekakor posebnež. Kaj deš, fant? Nič, kaj naj bi rekel... Prava sreča, tak sorodnik! V začetku je bilo šesto kron in iz teh je zrasla nova hiša. Seveda, marsikaj ji še manjka, tej hiši, ali sedaj živijo v njej, kakor se spodobi ljudem. Okna so okna in ne hramske line in dim ne uhaja več skozi vrata; največ pa je vredna streha, lična in varna pred ognjem.

Testeni mož se ohlapno maje, glava se pozibava s preslegastim klobukom vred. In ker je polna misli in ugibanj, se človek niti ne ove, kod vozi: na levi je slivrska cerkev in takoj potem bo vas. Cerkev ždi nemo in spokojno v mračini, le zvonik se je potegnil iz teme pod zvezde. Pod lesenimi in železnimi križi počivajo kmetje iz duhovnije, sami pokojniki, ki jim ni do nočnih sprehodov, zato je popolnoma odveč kamniti zid okoli pokopališča. Bog in svetniki pa čeme v svojem tihem hramu, zatopljeni v verske skrivnosti. Potemtakem bi šel voznik lahko brezskrbno mimo posvečenega kraja, nič bi ga ne moglo motiti v njegovem razmišljanju. Ali vnanji občutek, da se je nekaj zganilo, da je nekaj živega v bližini, mu obrne oko v ono smer. In tam je bilo kaj videti. Noč ni kdo ve kako svetla. Mesec se topi, tolikšen je kakor zbrušena koserica, toda sence, ki hiti sem od pokopališkega zidu, vendarle ni mogoče prezreti. Poleg tega se privid bliža, naravnost proti vozu se nese — in kako naglo!

Moža iz testa ni več. Udje so mu oleseneli, telo pa se je napelo v togi nepremičnosti kakor leden oknik. Voznik bi se moral prekrižati, moral bi zmoliti žarek, da bi pomagal sebi in nesrečni duši, toda glasu ni iz ust. Zataknil se je nekje v grlu in sedaj mu pači obraz. Iz kurje polti na temenu štrcajo lasje in silijo v klobuk — to potemtakem niso nikake pravljice.

Ko priplava strah na nekaj korakov, ga voznik spozna. To je pač Vrvarjeva Karlina, zlomek jo nesi, prav ona — in lasje se poležejo, led se otaja v telesu, Karlina, bog ti daj pamet! Ona pa nič, gre mimo voza, čez pot na slivrske vrtove in tam izgine.

Vola parkljata naprej, njima ni mar strahov. Vol se vica na tem svetu in se nikdar ne vrača. Enakomerno parkljata naprej in prav tako enakomerno se zibljeta prijazni rogati glavi — zdaj sem zdaj tja ...

Voznik korači vštric z Liscem. Oklepa se dlakastega vratu, taplja ga prijateljsko in nekajkrat strese ramena. Junijska noč je. Kakopak, toda človek se zasedi in tako ga obide hlad. Da da ...

6.

Dan je vroč. Prava pokora za voznika na prašni cesti. Mesto se cvre na dnu in ceste, ki vodijo od tam, so strme in razbeljene. Voznik naj še bo! On ždi na vozu in prenaša vročino, lahko podremava, da nadoknadi nekaj zamujene noči, toda živina trpi.

Voznik se nekaj časa prepušča domišljiji: s seboj vozi komat, malone novo konjsko opremo. Reci, reci sedlarju, naj ti izdela nekaj takega! Nič lažjega ne bo sedaj nego obrzdati nestrpnega Cigana, pozapeti bahato jermenje in odbrzeti po reški cesti. Na lahkem vozičku po veliki cesti... Vola se komaj prestopata, kolesa se tudi komaj obračajo in tako voznik ne more slišati običajnega klokotanja. Tudi drugačnih glasov ne ujame. Kras medli v omotici, z vsem svojim življenjem tone v brezbrižni otopelosti.

Vola najbrž menita, da sta najhujše prestala. Ustavita se in čakata. Čakata pač, da se voznik predrami in nekaj ukrene. Tako se dogaja: komaj zamre enakomerno pozibavanje voza, se voznik dela še nekaj trenutkov mrtvega, nato se strese, zapre čeljust in neumni izraz na licu postane zopet človeški. Tak tako, pravi zmedeno, tu smo ... Cesta pred njim se ovinkavo pne navzgor ob borovem gozdiču, nato mimo golega griča z zapuščenim mlinom. Sam kamen ga je tega pustega griča, kakor je sama luska mrzlokrvne živali, in mlinske plahute nad njim štrle vsaksebi, roteč brezbrižno nebo. Za veter? Za dež? Tega ni mogoče vedeti ...

Sonce je tik nad morjem in tako si voznik lahko ogleda njegovo cesto. Ta je speljana čez zaliv naravnost proti Pesku, tako bleščeča, tako bajna, da more samo sonce hoditi po njej. Voznik postoji in pomolči spoštljivo.

Nad Krvavim potokom je Janeza dohitela ženska. Sla je urno in ga došla. Na glavi je nosila jerbas, a ta je ni prav nič oviral pri hoji. Sedel je ko pribit na svitku in se lepo skladno zibal z njenimi boki.

Če bo lahko prisedla, je vprašala.

Bila je razgreta v lica, in ko je odložila jerbas, se je globoko oddahnila.

»Ah,« je rekla sproščeno. »V tem kotlu ne bi hotela živeti.«

Ali v Trstu? Da, tam ...

Janez se je ni upal odkrito pogledati, bila sta si še preveč tuja. Kdo jo pozna, si je mislil. Opazil je le to, da ima nove čevlje in zgornjo ustnico poraslo z nežnim puhom. Puh je bil nekoliko temnejši od ogorele kože in vsake dlačice, prav vsake se je držala znojna kapljica. Pod to roso pa so se nenehno smejale razpokane ustnice.

Kaj ne, tako udobno, kakor se je ugnezdila! In tiste košare ji tudi ni treba več prenašati. Janez taplja dalje, držeč se za ročico voza tako krepko, kakor se je njegovega srca oklepala veriga pomislekov. Takole greš, si je mislil, in naletiš na neznano žensko. Moral bi bil naleteti na starko. Na starko! Hej, botra, bi ji rekel. Pomagal bi ji na voz in bi se z njo brezskrbno pogovarjal. O mestu, o vročini, o letini; med pomenkom bi naglo minevala pot.

Kako, ali ne bo prisedel, je vprašala ženska. Ali bo naprej in naprej pešačil?

»Ne, tega ne nameravam,« je rekel.

Kljub temu je koračil dalje ter zaskrbljeno ocenjeval svoje obuvalo. Da da, si je mislil, tole si bo prav lahko ogledala. Čevlja sta bila močno dognana. Štrlela sta vsaksebi in izza robov so silili rjasti okrajki ovijalk. Z mehastimi hlačami te nesreče ne bo mogoče prikriti. In rokavi? Po rokavih so se pasli oblezki strnjene goveje sline. Moral bi bil naleteti na starko ...

Janez Kalčev iz Velikih Loč je sedaj sedel ob Barici Maičevi iz Skadanjščine in vdihoval jedki vonj pomaranče. Poglejte no, je pomislil, o čem vsem čebrnjava! Na vsakem koraku sva si bolj domača. Tudi sramežljiva čevlja se nista več skrivala, zdelo se je, da nista pritegnila niti trohe Baričine radovednosti. V njenem krilu se je nabral kupček mesnatih olupkov, belih in zlatorumenih mesnatih krpic. Njene dlani so se na vlažile in nadišavile s ščemečim vonjem, ki se je potem razširil in svežil večerno toplino. Ko sta se odžejala s sočnimi režnji, mu je Barica stisnila zagrabek olupkov v roko. Na, je rekla veselo.

Kdo se ne bi smejal Baričinim norčijam! Poleg tega je Janez odkrival na njenem obrazu in v njenih kretnjah same privlačne nadrobnosti. Smeh razpokanih ustnic je vabil in svaril, svaril in vabil. Vsekakor je bilo nekaj v tem smehu, nekaj mamljivega ...

V kakšnem položaju se človek včasih znajde! Zvrhan prijetnih občutkov sedi okorno, boječ se lastnega glasu; samo neznanemu ugodju se prepušča in sramežljivemu podrhtevanju.

Na cesti se pojavi človek. Dober večer! Potem še eden. Dober večer tudi temu in Lisec in Plaveč par ki jata dalje. Sonce je neslišno odšlo. Lisec in Plaveč gresta naproti veliki senci, ki raste iz botaškega dna. Ko bosta zašla vanjo, se bo zmračilo.

»Ali se boš kmalu oženil?« je vprašala Barica.

Oženil, ho-ho. Ali bi se moral oženiti?

»Da. Nekoč se boš pač moral oženiti.«

Tudi to ga je še čakalo potemtakem! Janez se je namuznil; ne da bi jo pogledal, se je nagnil k njej in zabrenčal norčavo: Če se bom ženil, se bom poleti ...

Toliko smelosti zbere voznik v polmraku: sklanja se k ženski, ki se mu je pridružila spotoma, in ji nekaj pripeva. Potem nenadoma umolkne, nekoliko zbegan in plah, zgolj zato, ker se je z licem dotaknil kostanjevih las.

Poglejte jo, Barico! Tudi ona je umolknila in se zresnila. Nič več ne kaže belih zob med razpokanimi ustnicami in oči so se ji obrobile z višnjevkastim žametom. Vse to lahko stori mili poletni večer, ki se poigrava z barvami in srka svetlobo. In ko se napije svetlobe, se nad Krasom znoči.

Tak tako! Vola ravnata čisto po svoji pameti. Pravkar sta krenila s ceste in se ustavila na dvorišču. To je Križmanovo dvorišče. Tu je še kak voz, še kak par volov in vsenaokrog prijetna domačnost, vsenaokrog tešeči blagoslov vabljivega gostišča. Ako pa nanese, da se voznik ne da zvabiti čez gostoljubni prag, potem se mu je spotoma nekaj pripetilo. Mili poletni večer mu je nemara položil v srce toplo čustvo ali mu nadišavil roke z jedkim vonjem po sočnem sadežu. Tedaj tava kakor opit okoli voza in povprašuje žensko, ki ga spremlja, ali si ne bi želela česa ...

»Ne bi stopila noter?« jo vpraša.

Ne, Barica ni hotela o tem nič slišati.

»Tu počakam,« je rekla.

To je bilo dobro. Gibčno je skočila na tla, da bi mu pomagala izprazniti vrečo mrve. Potem sta obslonela na stranici voza drug ob drugem, vsak s svojim vznemirjenjem. Dvorišče je bilo skrito v temi, tema pa je bila polna prijaznih šumov. Hrst, hrst. Prisluškovala sta tem šumom in gledala v noč.

Tako gre cesta. Naprej po odprtem svetu vzdolž žive meje. Potem se na desni pojavi nekaj temnejšega kakor noč, velikanska čadasta perutnica, ki zakrije polovico neba. A to ni gora. To je borov gaj, ves tih v brezvetrju in skrivnosten v noči, in cerkvica, skrita v njem, je zapuščena in stara. Prejkone sloni še na temeljih poganskega svetišča, tako je stara. A kdo naj kaj razloči v preteklosti! Samo cesta, samo ta bi lahko pripovedovala o tem ...

Včasih se pripeti tudi to. Pripeti se, da zakasneli voznik ujame nekakšno nerazločno šušljanje, pospremljano s podmolklimi glasovi. Kaj neki momlja, si misli, in postane pozoren. Tedaj sliši, kako se iz daljave bliža pritajen šepet, kako ga dohiteva in postaja razločnejši. Zdaj zdaj mu bo nekaj povedano, si misli, nekaj mu bo razodeto, na, pa gre mimo. S svojim eskanjem in šešljanjem pojema v daljavi prav tako kakor veter, ki se v takšni noči sprehaja nad grižo.

Toda voznik, če ni sam, ne utegne prisluškovati tajinstvenemu sporočilu starodavne ceste. Poln pričakovanja sledi šepetu razpokanih ustnic, ki mu tudi odkrivajo neznane skrivnosti.

»Nekoč sem se opekla,« pripoveduje Barica. »Ded me je držal na kolenih, in ko je zadremal, sem padla. Menim, da nisem imela več kakor štiri leta. Tako mislim. Ne vem koliko. Padla sem v žerjavico na ognjišču in se opekla.«

Janez se je zavzel. Sodil je, da so morale biti bolečine zelo hude. »Opeklina zelo boli,« je rekel sočutno.

»Nič se ne spominjam,« je rekla Barica. Toda na rami ima še vedno nekakšno mrežasto znamenje. Prav tu na levi rami. Ali naj mu pokaže?

Barica je odpela nekaj bisernatih gumbov, razvrščenih po robu katunaste jopice. Tule, je rekla, če lahko vidi. Pri tem se je nekoliko sključila, tako da bi laže zmogla z nabranim obšivom napeto okroglino. Ali vidi? Kakor mrežasta krpica.

Janez je videl samo razgaljeno ramo. Na gladki koži ni bilo nikakih sledov in pod ogorelim vratom se je belila bolj ko podnevi. Takoj se nikakor ni mogel oglasiti, moral je počakati, da ga je minil občutek iznenadenosti. Ko se je to zgodilo, je vprašal; komaj slišno, ne da bi se ganil:

»Tukaj?«

»Da, tam!«

Ali se je sme dotakniti?

Razkrita polt se je belila v temi kakor ustvarek mesečine. Bila je voljna, okopana v vonju potu in sončnega sadeža, mehka in topla, kakor ta poletna noč. Dotaknil se je je torej, s svojim mršavim licem in z razgretim dihom se je je dotaknil, in nekaj šepnil. Bara, Barica ali kaj? ...

7.

Pri naslednji vožnji se je Janez oglasil tudi v Dejakovi pisarni.

»Prišel sem,« je rekel, »zaradi nekega dolga.«

Dobro, dobro. Razoglavi in goloroki mož je imel opravka s kopico papirjev. Zdaj je sicer že gledal prišleca, resno ga je gledal iznad naočnikov, toda misli se mu še ni posrečilo privesti k njemu. Janez je lepo razgrnil bankovce. Zgladil jih je in jih razvrstil po mizi. Videti jim je bilo, da so se dolgo medili v skritem žepu, tako so bili narešetkani. Po tem delu se je olajšano nasmehnil. »Nazadnje sem jih preštel davi,« je rekel. »Naj se mi ne zameri, če se prej nisem pokazal. Prej res ni šlo, zdaj po vozarim, in tako ...«

Mož se je oprijel robov očrnele mize in vzdihnil. Denar? Niti ozrl se ni po njem. Zdelo se je, da se ga sploh ne bo polakomnil, tistega denarja. Nagnil je glavo nazaj in razpotegnil ustnice, tako se je predajal udobju. Vsekakor je moralo biti tako, kajti vratu sploh ni bilo na spregled. Glava se je oprla na skorjasti ovratnik, kakor se opre koleno na usnjeno vihal, in počivala. Janez se je namuznil. Pomislil je nase s takšnim jarmičkom okoli vratu.

»Fant moj,« je rekel uradnik. »Eno samo zmešnjavo imam v tej osiveli glavi. Tega ti seveda ne moreš vedeti ...«

Ne, Janez tega ni mogel vedeti. Prišel je sem zgolj zato, da bi odplačal svoj dolg.

To se prav lahko zgodi. Janez Kaleč, torej. In od kod je, to mu tudi mora povedati. Potem je listal po knjigi dolžnikov. Kal ... Kaleč ...

»Šestdeset, praviš?« »Ne, štirideset.«

Štirideset, torej! Lista, lista in maje z glavo. »Manjka se Kalcev,« pravi, »manjka se jih.« Toda Janeza Kalca iz Velikih Loč, ne tega ni imel vpisanega.

Tedaj je prišel Dejak. Vstopil je odločno in hrupno, ko da je ušel nalivu. Hlad v prostoru se je na mah omlačil ob njegovi razgreti obilnosti. Vzdihovaje je slačil suknjič. Vražja kri, je rekel in vlekel srajco od kože. »V eni sami vodi je človek.« Vtem ko si je ogledoval razlezene lise pod pazduhama, je ponavljal: ves dan v eni sami vodi ... Vprašal je, če se je pripetilo kaj posebnega. »Nič takega, gospod Dejak, nič takega.« Uradnik je razširil roke in razkrečil prste. Vse je bilo na svojem mestu. Dejaku je bilo to močno po volji. Tako tako, da le ni kakih težav. Suknjič je vrgel čez roko ter se namenil v svojo pisarno.

Samo to bi še vprašal, je rekel Dejakov uradnik, ako nemara pozna kakega Kalca iz Loč. Janeza Kalca...

»Iz Loč, praviš?« Če pozna tiste nepridiprave iz Loč, ali ga vprašuje po tem? Dejak je postal. Stikal je po žepih za ključem.

Janez pa je menil, da se mora obdati, če že govori o njem. Rekel je, da je prinesel denar v odplačilo dolga.

»Tistih štirideset kron, menim.«

A, tistih štirideset kron! Poglejte no, tu stoji mlad človek, ki meni, da je Dejakov edini dolžnik. Ho-ho! Kdo se ne bi smejal, še uradniku se zazdi vse to zabavno. Hahlja se in briše naočnike. Huka v stekla, gleda skoznje v svetlobo in se tiho hahlja.

»V knjigi dolžnikov ga nimamo,« pravi veselo.

Janez je gledal začudeno, bil je nekoliko v zadregi zaradi te veselosti. Rekel je, da je to denar, ki ga je prejel od Bubniča.

Od Bubniča? O, to je bilo povsem nekaj drugega. Seveda, sedaj se je tudi Dejak nečesa domislil. Naj no stopi za njim v pisarno. Ali se ni bil Janez tedaj nekaj poškodoval?

Ne, prav nič se ni bil poškodoval. Janez se je čudil temu. Čemu naj bi se bil poškodoval? To je kanil reči.

Tako ... Dejak je rekel, da se nezgode pri takem delu včasih primerijo. Pri tem delu je nekoč podsulo zidarja. Nič se ne ve, če bo še kaj z njim, tako so mu sporočili. Kako pa da se je takrat zadržalo nekaj voženj?

»Nastale so nekakšne zamude, manjkalo je kakih pet ali šest voz.« Dejak je prikril oči v špranji med vekami in potnimi mešički. »Ali ni bilo to okoli opasila?« je vprašal.

Prav takrat, okoli ločanskega opasila. Janez se je nagnil in si dal mnogo opravka z izpranim klobukom. Tedaj je tudi sam prenašal razgreto glavo po vasi in vedro vina v sebi. Nekaj dni ni nihče jemal v misel ledenic ali voženj. Če pa se je le kdo spomnil na to, se je zdelo vsem na moč zabavno. Radi bi videli Bubniča, ho-ho, ali Dejaka, vražja kri! Tri, štiri dni so se namakali jelovi plohi v črnem in belem vinu, bilo je tudi nekaj sodčkov piva, toliko, da se je ustreglo dekletom. Ženske so močile ustnice v grenki peni in se hihitale. Bilo je vroče, toda pivo je bilo mrzlo, na vsakem sodčku se je tajala ledena skril. Pivo, bi lahko hladili na ledu štirih ledenic, imeli so več ledu kakor ves Trst, piva pa samo tri sodčke.

Umislili so si tudi nekaj norčij. S Požar jem Hribovim, denimo, ki se je skoraj utopil v pijači. Nezavestnega Požar j a so potegnili na Krznarjev vrt, zavlekli so ga tja in ga pokrili z gnojnim košem. Potem, ko je prišel k sebi, je bila noč; mislil je, da so ga živega pokopali, in je spravil vso vas pokonci. Tako nečloveško je Požar rjovel pod košem.

Tako je bilo pač, toda pohabil se ni nihče ob tisti priložnosti.

Nekoč ga je vprašal Bubnič, kako je s hišo. Tako, kakor se vpraša človeka, kako kaže letina. Dobro, dobro. Hiša je bila dograjena. Okna so bila vdeta, vrata tudi, manjkalo je le še nekaj stekla in kakšna ključavnica. Toda bilo je poletje in se ni prav nič mudilo.

Bubnič je bil tudi takega mnenja. »Prav nič ne,« je dejal, »tudi tistih sto kron se bo kje našlo,« je dejal.

Potem sta govorila o žlebovih, o beljenju, kakopak, to tudi še ni bilo postorjeno. Kak dan po ločanskem opasilu pa mu je Bubnič dal štirideset kron.

»S tem si pomagaj,« je dejal. »Za sedaj si pomagaj s tem in se ne tresi zaradi vračila. To je Dejakov denar.«

Dejaku je bila potrebna primerna priprava, če je nameraval sesti, kakor je potrebna priprava volu, preden spusti svojo težo na podvite noge. Ko je bilo to storjeno, je rekel: Tak tako torej!

Moral si je vzeti nekaj časa za premislek. Samo toliko, da si je temeljito otrl drugi in tretji naborek pod brado. Nato se je lotil kosa papirja z oslinjenim svinčnikom.

Dragi, stari Bubnič!

Jaz, Ive Dejak, sem danes vpisal dvajset kron v slabo Tvojega računa.

Potegavščina ni bila napačna, si je mislil, in je torej vredna tega denarja. Napisal je tudi to. Temu je potem pristavil nekaj poslovnih napotkov. Hotel je vedeti, na koliko tovorov ledu more še računati ta mesec, koliko se je potrošilo pri praznjenju Stakarjeve ledenice. In Racetovo, ali so to že odkrili? Sicer pa se bo tako in tako oglasil v kratkem. Prihodnji teden kani priti v Slivje. To kajpak ni bilo res in je bilo napisano samo v žugajočo spodbudo. Da da! S posebnim spoštovanjem, Ive Dejak.

Nad tem pisanjem je nekaj časa mrdal z debelimi ustnicami.

»To boš dal Bubniču,« je rekel. »Ti si poštenjak. Poštenost zasluži priznanje, zato boš vrnil le polovico dolga. Ostalo obdrži za svojo poštenost. Bubnič je tudi poštenjak, toda on pretirava s svojo poštenostjo in take je treba izmodriti, sicer gredo na boben. Denar in rit moraš skrit, tako vidiš, pravijo v Trstu.«

Janez ni mogel vedeti, kaj imata Bubnič in Dejak med sabo. On je vedno skoparil z besedami, čemu bi pozvedoval o tem. Hotel se je zahvaliti. Dejak mu je spregledal polovico dolga, torej se je bilo vredno zahvaliti. Dejak se je naslonil nazaj in razširil roke.

»Dejak z Golca,« je rekel, »nikdar ne razmetava svojega denarja brez potrebe.« To si mora Bubnič zapomniti.

Janez je prikimal. Potemtakem lahko spravi pismo in odrine?

Da, zaradi njega lahko odrine.

Janez je spravil pismo in dober nauk in se poslovil.

X

Vse klije in brsti in hoče živeti ...

To leto se zima ni prav nič pomišljala. Prvi sneg je padel na zmrznjena tla in obležal. Nekaj dni je ostalo pri tem in ljudje so lahko mendrali po snegu in občudovali dolino v mlečni svetlobi. Nastala je tišina, kakor da so prebivalci tod okrog pomrli. Potem pa je završala burja. Uum — uum, je rjovela nad kraškimi škrbinami, in ko se je natulila tam, je priplesala še nad brkinske griče. Tu nikakor ni imela one moči, toda gričarji so se kljub temu tiščali ognjišč, ker je burja prinašala vse drugo razen toplote. Odpihala pa jim je dokaj snega, in ker ni vedela, kam z njim, ga je nanesla v doline. Ah, ta burja. Ločancem je na primer vse steze in poti zasula z visokimi zameti, kaj jim je preostalo drugega, kakor da z rokami v žepih postavajo pred toplimi hlevi in gledajo, kako vrtinci sapa snežno meglo. Vse holme naokoli pa je burja ophala, da se je pokazala rjava ruša.

»Tole naj traja še en dan in noč in Paldin bo zamrznil,« je rekel Markov Lovre. Da, to se bo prav gotovo zgodilo, zakaj bilo je vražje mrzlo. Torej je bilo treba pripraviti nekaj orodja.

Morali bi sedaj videti Kluna, kako se je razgovarjal s svojim nakovalom. Nikakor ni bil majhen, če so mu že rekli Dolgi Klun, zato so njegovi udarci padali zviška in s tako silo, da so bili opazovalci v strahu za njegovo orodje.

»Jenjaj, kovač, saj boš še nakovalo razbil!« Kajpada, prav tega se manjka, nemara mislijo, da je nakovalo lesen čok — to vam je jeklo. In mlatil je dalje. Le toliko je od časa do časa odložil kladivo, da je pljunil med skrčene prste ali zamenjal ohlajeno železo s tistih, ki se je belilo v žerjavici bukovega oglja.

Tako je delal Klun, če se je vaščanom mudilo. Po dvoje ali troje kosov železa hkrati je obdeloval. To naj bi bila torej podkev? Dobro! In je koval ognjeno ploščo, ki naj bi se spremenila v podkev, dokler se je udajala pod udarci. Tole pa, to bo verjetno ključ, pripraven kavelj, podoben ribjemu repu. Takih mora sedaj izdelati, ker jih možje potrebujejo pri delu v ledenici in v Paldinu.

Sem so prihajali zdaj drug za drugim vsi tisti, ki so Klunu naročili novo orodje, za njimi so pricapljali tudi drugi, ki v tem zmešanem vremenu pač niso vedeli, kam s časom. V kovačnici je bilo vsekakor topleje kakor na prostem in kovača niso prav nič ovirali. Kje neki, v takem okolju se je šele razživel. Njihovo občudovanje mu je dvojilo moči, večalo mu je spretnost in njegova vztrajnost ni poznala meja — tin, tin, pet, šest udarcev po razbeljenem železu, dva tri po nakovalu — da, strela v njem, bil vam je rojen kovač. Poleg tega ni imel prav nobene skrbi z ognjem, bilo je tu toliko rok brez vsakega dela, ki so se kar prerivale okrog kožnatega meha. In če je potreboval pomoč, o, če je le hotel, je ta ali oni takoj pograbil za težko kladivo in mu pomagal udrihati — pink ponk, pink ponk — to vam je bila pesem, vsa dolina je je bila polna.

Da, snega je res naneslo v dolino, toda burja je ponehala, odžvižgala je zopet tja čez Kras, od koder se je bila pripodila. Mraz pa je ostal. Zvik žvik se je pačil sneg pod okovanim škornjem in se ni prav nič udajal. Le okrog dimnikov na strehah ga je nekoliko razjedla toplota.

Na Paldinu se je začelo veliko delo. Možje so za silo odmetali sneg, sedaj pa so že pele sekire in trgale debelo ploščo, da so ledene zaluske letele daleč naokoli. Ampak dolgo tudi to ni držalo. Komaj so zvlekli nekaj ledenih skladov iz vode in do poti, na, pa je popustil mraz.

Zopet je začel naleta vati sneg, padale so cele krpe in teh ni bilo malo. Bile so nasičene z mokroto, oprijemale so se brad in kože kakor obliži.

Ne, v takem on ne bo ledaril, je zaklical Joškov Jožin. Del je sekiro na ramo. In če se je odločil za to Joškov Jožin, on, ki je bil najstarejši, potem tudi drugim ni kazalo ravnati drugače. Sneg se jim je nabiral na obleki in se sproti tajal. Ako bo šlo tako naprej, bodo v kratkem vsi premočeni. Morali bodo pač počakati, da jenjaj o padati te bele mačkice.

O tem pa stari Štakar ni hotel nič vedeti. Če se jih še drži pamet, je vprašal, in čemu se potem priglasijo k delu, ako delati pravzaprav nočejo.

»Ti nam tega ne moreš očitati.« »Nemara nismo lani napolnili ledenice v nekaj tednih?« je rekel Markov Lovre.

Da, to je bilo lani, toda letos! — Letos? Začelo se je povsem drugačno vreme, je dejal Lovre. »V nekaj urah bomo premočeni do kože in potem bo pričelo še deževati.«

Ubogi Štakar je moral sedaj zamahniti z rokami, da je potajil nestrpnost, ker se možje že sami niso spomnili na to, da so letos štiri ledenice, ki jih morajo napolniti. To jim je tudi povedal. »Morda na to sploh niste pomislili,« je rekel.

Oh, kako da ne, seveda so pomislili. Toda to ni nikak izgovor, tu je sedaj tudi še enkrat toliko rok na delu kakor lani. Kajpada je odvisno končno le vse od ledu. Sedaj je najpripravnejši za sekanje, ali ne? Dobro, pa naj jim ga odjuga pobere, bodo potem nemara z vodo napolnili ledenice, ako več ne zamrzne. Seveda ne, toda Štakar naj se ne boji, zmrzali letos ne bo pogrešal.

»Tega ti ne moreš vedeti,« je rekel Štakar. Toda to je tudi bilo vse, sedaj ko so že vsi odložili orodje in čakali samo na konec prerekanja, da odidejo čimprej pod streho.

Tako je Štakar zopet podlegel. Kako naj bi tudi bilo drugače! Vsi ti možje — bilo jih je okoli dvajset in vsak je znal povedati nekaj veljavnega — so danes zopet odločili za svoj prav. On pa je bil s svojim mnenjem sam in se jim ni mogel upirati. Da bi jih priganjal? To bi bil pač posel biriča.

Prvi je krenil proti vasi, le to je še pripomnil: »Zlodej se vedno s čim ukvarja, ta zna prav danes prinesti Bubniča v Loče.«

In tako se je tudi zgodilo. Bilo je že kasno popoldne, možje so se že naveličali posedanja po ognjiščih in jim je bilo skoraj žal opuščenega dela, zlasti še, ker je bil sneg nekoliko pojenjal. Da bi se vračali, ne, na to ni bilo misliti. Kajpada, jutri bo še en dan.

In prišel ni samo Bubnič, z njim se je pripeljal tudi Dejak. Bila sta oba lepo rejena in sta komaj sedela vštric na zrahljanih saneh. Toda konj, ki ju je vozil, je bil krepka mrha in je vse tri, sani in možakarja potegnil po zasneženem klancu pred Bartlovo hišo.

Bartlovi otroci so imeli tu svojega sneženega moža, bil je prvi v tej zimi in vsi razgreti so mu pravkar tlačili žerjavico v dolgo bezgovo cedro. In prav to cedro mu je nerodna konjska para odbila, ko je zavila s sanmi na dvorišče. Seveda, med otroki je nastal poplah. Prvi trenutek se niti niso vsi utegnili rešiti v hišo, tako da je lahko ujel Bubnič dečaka za rokav in vprašal najprej, ali je Štakarjev boter pri njih. Ga ni? No, potem naj takoj skoči k njemu na dom in ga pokliče.

Torej tako so stale stvari. Bubniču in gospodu Dejaku je bilo potemtakem že znano, da so se možje iz vasi greli na ognjiščih, namesto da bi delali, poglejte no. O tem je moral Bubniča pač nekdo obvestiti in nemara sta sedaj oba prav zato privihrala sem. Da, to je bilo hudičevo maslo. Štakar je na poti k Bartlu nekajkrat pljunil, nekajkrat zaklel in zopet pljunil, toda pametnega izgovora kljub temu ni našel. Danes bo nemara priložnost Bubniču marsikaj razjasniti zaradi dela in zaradi vremena. Poglejte, poreče, ako že govorimo o tem. Ali je to kakšno vreme? Če stopiš iz hiše v hišo, ali če se prisankaš iz Slivja v Loče ves zahomatan v nepremočljivem kožuhu, potem to ni taka reč. Ampak delo v Paldinu, to je nekaj drugega. Z eno nogo na ledu, z drugo v kaluži, ves premočen, s premrlimi parklji, a? Ali je to podobno kristjanom? In potem so tu še zaslužki!

O, nič lažjega kakor prepričati Bubniča. Mož ima velika ušesa in rad posluša, ta dobričina. Le koliko stane trojka slivovca, to vi meni povejte. Da, to ga tudi lahko vpraša in potem se bo videlo, kaj bo Bubnič odgovoril. Sicer pa mu je bilo to vseeno. Kajpada, ako je z njim res tudi Dejak, potem mu to pravzaprav ni bilo vseeno.

Bartlov prag je prestopil Štakar dokaj neodločen. Tam je bil res tudi Dejak, ki je kazal zelo neprijazen obraz, in Štakarjevih premišljenih dokazovanj je bilo konec; pripravljene besede so se razmeglile in ostale so le tri, štiri brez vsake zveze. Toda to je bilo malo, mnogo premalo in bitka je bila takoj izgubljena.

»Vidite,« je dejal Dejak, »Ločanci ste se pogospodili.«

»Tako, pogospodili smo se?«

»Da, tako se mi zdi. Menda ni nobenemu do tega, da bi se še trudil s kakšnim delom; to bi tudi bilo nespametno, ko je vsekakor prijetneje na ognjišču.«

Tako je znal on, Dejak. To je Štakarja še bolj zmedlo. In potem je bil sam, niti pes ni zašel danes k Bartlu kakor nalašč.

Toda lenuhom Dejak ne bo plačeval iz svoje denarnice. Ker pa mora napolniti vse ledenice, potem si bo pač pripeljal delavce od drugod. Njega veže pogodba, on nikakor ni dal zgraditi toliko teh lukenj zaradi zabave. V to delo je vložil denar, mnogo denarja. Ločancem se o tem niti ne sanja, oni lepo čakajo na ugodnejše vreme.

Končno se je v krčmo primajal Dolgi Klun. To je bila sreča. Sicer je hotel Bubnič posredovati, ledenice so bile izkopane na njegovem svetu in poverjena mu je bila skrb za vse to veliko delo. In vsi ti očitki so bili pravzaprav namenjeni njemu, le da jih je moral poslušati skozi Štakar jeva ušesa.

»Ah, zaradi vremena torej,« je nadaljeval Dejak. »Pozimi ne moremo računati z lepim vremenom.« Vsekakor si Bubnič ni izbral dobrega namestnika. »In tako bom prisiljen najti druge delavce in kajpada tudi drugega nadzornika.«

To je veljalo Štakarju.

Prav! Njemu ni nič do tega.

Tedaj se je oglasil kovač. »Kako pravite?« je rekel. »Tuje delavce hočete prignati semkaj?« Da, to je Dejakova namera.

Ah, Klun se je moral smejati. »In ti delavci, kaj bodo počeli? Nemara bodo sekali led v ločanskem Paldinu in soseska jih bo občudovala, hoho!«

Dejak potem ni več jemal v misel te nerodne grožnje, toda vztrajal je na tem, da Štakarja nadomesti z mladim, odločnejšim človekom.

To naj le napravi, je rekel Štakar.

»Da, mlad mora biti in odločen,« je dejal podsmehljivo Klun, takega mora najti.

Dejak je odvrnil, da je za to že poskrbljeno: to naj bi bil Jeroman iz mlina.

Kristinino okno je zastrla mrežasta koprena. Na tej je potem zimska noč z mrzlo ostrino iz jedkala nekakšno razprto perutnico, ki se je iskrila v bisernih zrncih; prav tako se je iskrilo svilnato brstič je in sive rese, s katerimi je bila otrpla perut ozaljšana. Vendar tudi ta ni mogla ostati brezčutna spričo Kristininih srčnih vzdihov. In tako je ginila v velikih solzah ...

V svoji nemoči je Kristina ravnala zelo nespametno. Pretežni del teh nekaj poporočnih noči je preslonela ob oknu in trepetala. Soba je bila velika, polna puščobe in mraza in s samimi vzdihi je nikakor ni bilo mogoče ogreti. Samo srežasta tančica na vokvirjenem steklu se je tajala ob njih, toliko pač, da je mogla Kristina oprezovati skoznjo. Toda na dvorišču tudi ni bilo kaj videti. Nekaj medlih senc je bilo tam in zopet mraz in mesečina, zamaknjena v jalovem ljubkovanju. Kristina, Kristinica! ...

Potemtakem se je Palčič vendarle oženil?

Kaj je bilo tega — teden dni, bi se reklo, toda Kristine še vedno ni mogel pregovoriti, da bi legla k njemu. Vse skupaj seveda je bilo zelo nenavadno. Janeza Palčiča je od Kristine Povžančeve ločilo sedaj le dvoje vrat in široka veža. Nič takega torej. Palčič je lahko kadarkoli stopil iz svoje sobe in tistih nekaj korakov po veži; spotoma je mogel zbrati nekaj primernih besed, recimo: Vidiš, Kristina! Ali pa: Človeku je pač tako namenjeno. Da da, na ta način bi ji prejkone pomagal pogledati globlje v zamotani odnos nesrečnih možitev in srečnih ženitev, ko bi Kristina hotela odpahniti vrata. Ni hotela!

Moral je torej govoriti v veži in dokaj glasneje; še tako so se besede odbijale ob rjavem loščilu, s katerim je čas prevlekel vrata, in se izgubljale v praznini nad stopniščem.

»Torej vidiš, Kristina! Ako las ne pade človeku z glave brez božje volje, potem je bilo tudi nama tako usojeno.

Ali naj bi se ljudje temu upirali? Tudi to se lahko stori, nič ne rečem, toda prej ali slej se pokaže, da smo trmoglavih v zmoti ...«

Palčič je bil zelo nezadovoljen s tem pridigarskim modrovanjem. Mar je bilo mogoče Kristino omečiti z očetovskimi nasveti?

Predvsem naj Kristina ne pozabi, da je sedaj odvečen vsak pomislek: s kesanjem in kujanjem ni mogoče ničesar več predrugačiti. To naj si predvsem zapomni. In potem se je odločneje spoprijel z očrnelimi vrati.

»Poročena sva pač. Nekoliko tuja sva si kajpak, in jaz ti nisem ravno povšeči. Ali to se dogaja ...« Kristina nemara niti ne ve, kako se ljudje privadijo drug drugemu. Polagoma kakopak, z nekoliko potrpljenja se privajajo in to, kar se je zdelo včeraj zoprno, se jutri ali pojutrišnjem pokaže kot všečna privlačnost; obraz, če se vzame, ali poteze v njem, čeprav ne najlepše, zamamijo človeka — a kaj bi ji pravil ... Mnogo pametneje je bilo govoriti o znanih primerih.

Ali je Kristina poznala Marinko Zalarjevo? »Ta se je oblizovala z ženinom vpričo ljudi in ob vsaki priložnosti. Nemara bi se bila pojedla, ako bi trajalo, prav gotovo bi se bila pojedla.« Kaj pravi Kristina k temu?

Nič. Kristina je zdela ob oknu. Tonila je v zapleteni bolečini in bržčas niti sama ni vedela, kaj bo dosegla s to svojo nevsakdanjo zakrknjenostjo. Da ni vedela? O, kajpada! Kristina je čakala ... A kaj, pri sveti trojici?

Čakala je pač in Palčičeve besede se niso mogle dotakniti njene notranjosti, torej niso mogle načeti njene volje, le v uho so ji tolkle in ji medle edino, neizprosno misel: šla bom, ušla!

Palčič je v veži dalje igral svojo vlogo. »In danes,« je govoril. Nagnil je glavo in prizanesljivo širil roke. »Danes, poldrugo leto po ženitovanju? Jaz pravzaprav nočem vsega verjeti, Kristina, toda z otko, Kristinica, z otko te Palčič ne bo preganjal, he-he ...«

To je bil način, bog bodi zahvaljen! In nemara niti ni vredno, da bi pripovedoval še o drugih primerih, ko so neveste, približno tako kakor Kristino, malone s šibo gnali v cerkve. Nekaj takega se je pripetilo v Javorju.

»Ta dva, Kristinica, živita sedaj na Ostrožnem brdu. Menda ne moreta prehvaliti svoje sreče.« Palčič je bil sam in si je lahko pomel roke. »Tako, vidiš, oboblila sta se pač v nekaj letih, obgladila kakor kamna v potoku in ju je sam smeh ...«

Nekega večera je Palčiču pošla strpnost. Potresel je nekajkrat vrata, da je laže ukrotil razburjenost. Potem je pričel z očitki. Tisti večer je govoril samo o Kostorisu, o judu. Ali Kristina še vedno ne uvidi, v kakšni nesnagi bi se bila pogreznila. Takšna je pač poganska ljubezen. Ali ji ni obljubljal, da se bo dal krstiti? He-he, tudi to ji je obljubljal. Prejkone se je šalil.

»Morebiti se ni, in je mislil moško. Ampak povešenega nosu, Kristina, tega mu tudi krst ne more zravnati ...«

Tako je Palčič nehasno tratil dobršen del teh noči. Mudil se je cele dni na županstvu, z nekakšnim tajništvom se je zamujal ter se vračal dokaj pozno. Moral je gaziti sneg že v trdi temi. Imel je torej dovolj časa za razmišljanje.

O Kristini pač, o čem naj bi drugem razmišljal.

Spočetka so bile misli vznemirljive, polne bojazni, spotoma pa se je čemernost čedalje bolj umikala vedrini. »Potemtakem se smeje, dela in govori z ljudmi ... E, tičica!« In Palčič se je smehljal predse. Seveda, če se lahko zanese na sporočilo. Sporočilo pa je prišlo od stričevke. Ta mu je tu in tam pogospodinjila in je sedaj v takšno delo uvajala Kristino.

Ali bi se ji moglo karkoli očitati? Tujka je pač in nevajena ...

»Prav nič ne,« je rekla stričevka. »Pridna je in vesela.«

Vesela, he-he.

Nič drugega potemtakem ni bilo potrebno nego troha potrpljenja, nekoliko človeške strpnosti pač, da se Kristina udomači. Nekako se bo vendarle morala privaditi jarmu! Da da, mlada ženska, mlada žival. Ko se je pričelo večeriti, je stričevka odhitela domov, Kristina pa se je zapahnila v sobi in čakala. Tega soseda ni mogla vedeti. Palčič tudi ne. Menil je pač, da Kristina počiva, spi, si je mislil. Da počakuje ob oknu pozno v noč, tega tudi on ni mogel vedeti.

Okrog Palčičeve hiše so pričeli oprezati otroci, hoteli so si napasti oči na tujki. Sprva zato, kmalu pa so se z njo spoprijateljili, oklepali so se je in jo hoteli povaljati v snegu. Bilo je mnogo smeha in kričanja, toda Kristina je bila močna in okretna in vreščaji so se mnogo prej upehali. Ah, ti otroci!

»Čigava si?« so jo vprašali.

»Povžančeva.«

»Nisi Palčičeva?«

»Ne.«

»Pokaži koralde.«

Kristina je izvlekla iz nedrij niz belih jagod. Nekajkrat jih je zasukala okrog vratu, jih prebirala med prsti: v vsaki se je bleščal zardel igračast obrazek ...

Tedaj je mimo skednja prišel moški. Postal je in vprašal:

»Kako ti je ime?«

»Kristina?«

»Kristina? Ali se vedno tako nosiš?« Kristina se je zasmejala in skrila okras. »V ustih imaš mnogo lepše,« je rekel moški in odšel po gazi.

3.

Kdo ve, zakaj se je Mauritius Kostoris odpovedal lovu. V Odolini se že dobršen čas ni pokazal in tudi drugače ni dal vedeti, da bi bil še živ. Poglejte no! Baron je bil malce zaskrbljen: človek nikdar ne ve, kdaj se lahko komu zameri.

Ob prvi priložnosti ga je potem poiskal v Trstu in zadeva se je pojasnila. Torej je zdrav?

Kajpada, in o zameri — spričo tolikšne prijaznosti in gostoljubnosti v Odolini naj bi bil človek še kaj zameril?

»Ne šalite se vendar,« in »lepa hvaležnost,« je rekel Mauritius Kostoris. Bili so pač nekakšni vzroki.

O tem potemtakem ni bilo vredno govoriti.

Dobro, dobro! Baron je imel s tvrdko dragocene poslovne zveze, za nič bi si tu ne želel kakršnihkoli neiskrenih pomišljanj. Prav to bi se manjkalo!

»In gospod oče? Zdravi, upam, in dobro razpoloženi?«

Oh ta, pravkar je bil odšel h kosilu.

Nikake bojazni torej, da bi družba s poljskimi pridelki, semeni, začimbami, suho in nasoljeno ribo in kolonialnim blagom Kostoris in sin ne držala še naprej baronu odprtega računa. V njena skladišča so se zvozili malone vsi sadovi rodovitne baronove doline, in to brez ponižujočih pogajanj. Ampak, plemeniti gospod! Kaj si vendar mislijo? Tako je imel navado vzklikniti stari gospod Kostoris, polaskan in počaščen s tako odličnim poznanstvom. V ta namen je bil celo voljan nekaj žrtvovati. Nekaj predujma, postavimo. No, da, gospod Kostoris je bil odgnal še na starodobnem cepu in se je pričel topiti, brž ko mu je bila dana priložnost, tolmačiti čustva v čislani nemščini. Pravcata škoda, res, da so predujmi grozili že prihodnji odolinski žetvi, sicer bi bil baron tudi danes obiskal gospoda očeta.

Potrpljenje ...

Lepo, lepo, vse na svojem mestu potemtakem. Baron je z narejeno resnostjo in obrabljeno rokavico požugal Mauritiusu, češ: glejte, da se čimprej vidimo v Odolini, in se poslovil.

Navsezadnje se je Mauritius Kostoris vendarle zopet pokazal v Odolini. Pridirkal je tja s svojim Liscem in baron se ga je iskreno razveselil.

»Poglejte ga!« je zaklical. »Ampak s takšnim vremenom!«

Seveda, bilo je kak dan po novem letu in burja in mraz sta se kosala v pobesnelem plesu. Ali je snežilo? Človek tega nikakor ni mogel dognati, tako se je prašilo.

No, cesta do tod je bila povečini ophana, trda ko rog, torej dobra cesta. Le zamrznjene kolesnice so nekam preveč igračasto izpodnašale Mauritiusov voziček. Sicer pa ... Kostoris je zmignil z rameni in se nasmehnil. »Zima.«

Cepetal je in se cedil s klobukom. Nekaj toplega? Da da, to mu nikakor ne bo škodovalo. Pravzaprav ne kani ostati, tja do Obrova bi skočil, in če bi mu baron posodil sani, bi takoj prepregel.

»Poglejte no,« je zopet rekel baron. »In s tem zamerljivim vremenom?« Poleg tega se je že nočilo. Kostoris pa je vztrajal pri svojem, o nekakšnih opravkih je govoril in tako je kmalu zatem odzvončkljal nazaj proti cesti. Lahke sani so drsele ko perut. Lisec se je torej lahko poigraval z burjo, zakaj vajeti in oje je začutil le takrat, ko je sanica škrebnila po kopnini. Tako sta spešila, dokler nista nad Gabrkom zašla v zrnat metež. Tod se je Lisec dodobra zasopel, prhal je in kopitljal na mestu ter se zanašal samo še na vajeti. To res ni bila primerna priložnost za razmišljanje; Kostoris je zagazil v sneg ter ob uzdi povedel konja daleč stran od ceste. Tako sta obšla nekaj žametov. In še dobro, da je iz sivega brega vzdolž ceste štrlelo ošmrcano grmje, sicer bi človek in žival res zablodila na tej hudičevi svatbi! Tako sta se mučila.

Bila je noč, polna zahrbtnih nakan. Kostorisu je uklela suknjo v togo plohovino, privihnjeni ovratnik mu je razcvela v steklene dragotine. In Lisec? Ho-ho, temu so se tudi nanizali okrogli gumbki pod nozdrvijo, nekakšni ovčji bobki, bi se reklo, mrzli in prozorni, ki so se držali kože. Da da, bila je noč, polna zlih šal, toda razgrete krvi ni mogla ustaviti.

Tako sta pririnila do nad Markovščine in tam nekoliko počila. Kostoris je snel Liscu zvonce, ogledal se je nekoliko, nato je pognal s ceste mimo stokajočih, očrnelih orehov. Gaz je bila prava in je vodila v Loče.

Poglejte no, burja je umolknila. Padla je k tlom in utihnila, brž ko sta dosegla rob nad dolino. Kakopak burja nima tod nikake moči več, niti najtanjša sapica ne rahlja ločanske teme. In v tej je bržčas čemela vas ...

Končno se je Lisec lahko nekoliko odsopel. Hitel je po razorani strugi navzdol in v presledkih sunkovito zamahoval z glavo. Za njim so skoraj neslišno drsele sani. Tajinstven šum je spremljal trenje snega in sanic, a kaj naj bi bilo to človeku in živali, ki sta prišla s peklenske veselice! Kanec vode pač, ki polzi po steklu ...

Toda krika, ki se je nenadoma zaril v to pomirjujočo gluhobo, vendarle ni bilo mogoče preslišati »...aaa!« ali nekaj takega. Lisec je spokončil glavo, napel je ušesa; glas je prihajal iz vasi in je Kostorisa močno oplašil. Nekakšne čuvaje imajo v Ločah, accidenti...

Torej bo moral pognati Lisca s poti, tjale v goščavo, če se vzame, z belim pokrivalom. Tam bi ga prav lahko privezal. Poleg tega je bila žival razgreta. Nič takega: pokril jo bo s kocem, rekel ji bo prijazno besedo... In je storil tako.

»Samo nekaj hipov, Lišček,« nekaj kratkih hipov ... naj bi potrpel ...

Potem se je zagnal po shojeni stezi skozi mrtvo vrtišče ...

Seveda, ko se zima zresni, zravna sneg brežine s poljano in skrije očem poti in steze. Tedaj narobi burja reško cesto s poševnimi sipkimi zameti, tako da se živ krst ne more prebiti čeznje ali skoznje. Ne čeznje ne skoznje — kaj bi človek s tako cesto!

Brkinski in čički vozatarji so se pretegovali na ognjiščih. Jejhali so in ajhali, toda na pot se nihče ni upal. Po dvoriščih so čakali naloženi vozovi, da se cesta spočije.

Potemtakem tudi razbojniki niso imeli pravega dela. Živeti pa so morali, in tako so se v nočeh, ko je naleta val nov sneg, tak, ki zna prikriti in utajiti sledove, pričeli klatiti po deželi. Prav nič drugače kakor volkovi! Na Mršah so lani ukradli vola, lepo opitanega čubca, nekomu so odvlekli svinjo — strela vanje udari! Torej se je bilo treba nekako zavarovati. V Ločah, postavimo, so odbrali po dva moža na noč. Ta dva sta potem cula in klicala ure. Eden je bil oborožen z robačo, drugi je nosil gorjačo in leščerbo, in tako sta vso noč stopicala po vasi. Človek in žival sta lahko brezskrbno počivala tudi to noč ...

Toda tamle pri Palčičevem tnalu, ali ni stal nekdo s hudobno nakano?

Stražarja sta na svojem obhodu kajpada pogledala tudi na Palčičevo dvorišče. Šla sta tja, da si neznanca ogledata.

Kakšen korenjak, ho-ho, eno samo obilje ga je bilo in dolga prekla. Preklo je tiščal v nečloveški roki, vendar ni bi prav nič nevaren s tistim svojim brezkrvnim licem in osuplim pogledom ugaslih oči — dveh ugaslih ogorkov pravzaprav. Prav nič nevaren torej, negiben, akoravno se je zdelo, da se duši v zasoplosti.

Stražarja sta ga bila vesela. Ko sta se našalila, sta si posvetila dalje.

»Vardevam, vardevam ... Uuura četrrta!«

Sneženec je ostal sam. Čudil se je žolti kresnici, ujeti v stekleno omarico, ki se je oddaljevala. Šla je navkreber med hišami, zaletavajoč se v temo, in stražarja sta nemara še vedno hodila za njo. Zanesljivo tega sneženec ni mogel vedeti, ker je noč vsrkala postavi in ker je puhasti sneg vpijal šume stopinj. Navsezadnje je tudi kresnica nekam omahnila ... Vardaaa ... Samo to je še lahko slišal sneženi nemec pred Palčičevo hišo.

Oblaki so bili skriti v temi, le pri tleh tik nad snegom, je medlel trak pepelaste svetlobe. — Kdo naj bi kaj razločil: korito na Palčičevem dvorišču je moglo biti korito, lahko pa je bilo trhleno bruno. Oni, ki se je sedaj pritihotapil tja, pa je iskal lestvo. Lestvo? Sneženec je opazoval početje hudodelca, ali kaj bi ta mogel biti?! Lestvo! si je mislil. Prav lahko bi mu jo bil pokazal... Senca se je obotavljala, postajala, obračala je glavo sem, tja, potem je pritapljala bliže ter iztrgala snežencu prekljo. Ha, je pomislil sneženec, roko mi je odtrgal! Seveda, roka je bila okorna in krhka in ni mogla nositi svoje teže brez opore. Toda hudodelec se je bil že odtihoplazil; izginil je za voglom hiše.

Kaj naj bi zdaj ukrenil sneženec? Nič, bil je pohabljen in brez robevnice. Torej bo počakal... Komaj se je utegnil odločiti, na, že se je oni vrnil. Naravnost k tnalu je šel, naravnost tja, kjer je ležala primrznjena lestva. Le kdo mu je povedal zanjo, je ugibal sneženec, le kdo ...? Zimska noč je dolga. Navsezadnje pa se mora tudi zimska noč umakniti jutru. In to je našlo lestvo v svislih, naslonjeno pod Kristininim oknom. V snegu so bili vsakovrstni sledovi, taki in taki, odprte oknice nad njimi pa so pričale o nečem nevsakdanjem.

Čuvaja je močno zaskrbela otožna podoba tihe zapuščenosti, ki sta jo našla v Palčičevih svislih.

»Tatje?«

To kajpada je bila prva misel. Ali naj skličeta ljudi?

Kakopak, ljudi! Da si ju ogledajo! Čuvajema se je zdelo, da držita v rokah vsak svojo vest, ta gorjačo, oni robačo, tako se jima je zazdelo.

Nad strehami so se zapenili prvi dimi in se redčili proti nebni sivini. Prostor med hišami je polnil vonj po hlevih in razkurjenih ognjiščih; tod mimo res še ni bilo človeka, a zdaj zdaj bo vas oživela. Končno sta se odločila in sklicala Palčiča.

Kaj? Kako? Palčič se nikakor ni mogel znajti. Le kaj mu pripovedujeta, ponočnjaka! Tatje? ... Človek se še obuti ne zna ob tej uri ...

»Tatje, pravita?«

No da, ako Palčič spi na tej strani, potem so se razbojniki odločili za ono.

Dajte no, Kristina bi vendarle slišala.

»Kristina? Ali je tam spala Kristina?«

Tak tako? Čuvaja sta se spogledala. Potemtakem orožja ne nosita zgolj zato, da bi si povečala sramoto ...

»Pravzaprav nekaj boleha in tako se je preselila kar tja.« Palčič je povedal to z dokaj bolj odločnim glasom. Konec koncev se je hotel o tem najprej sam prepričati.

Vtem se je v svislih nabralo nekaj ljudi in ti so brez pridržanih pomislekov izrekli svojo sodbo. »Razbojniki? Ho-ho! Mar naj bi tem kdo odpiral okno?«

In od kdaj hodijo roparji v gosposkih čevljih? »To vi meni povejte!« je rekel Štefan Cesarjev. Seveda, gosposki čevlji so prišli od nekod; potem so se vrnili tja, vštric z njimi pa so šle tudi ženske stopinje. Do potoka pač, do steptanega in onečejenega zakotka, kjer je čakal nestrpni Lisec ... Pri Palčiču res ni bilo kaj ukrasti.

»Torej so mu ukradli ženo!«

»Takšne čuvaje imamo Ločanci!«

Potem ko se je pojavil Palčič, so se ljudje znašli v veliki zadregi. Še dobro, da je Tabojgov Matevž nekaj rekel.

»Glejte no,« je rekel, »na stežaj odprto okno s takšno jedkobo v zraku ...«

Zatem se je naglo odpravil, ker so pri Tabojgovih ta dan navsezgodaj mrcvarili prašiča. Tolščak je kričal na pomagaje, toda bila je zima in je zaman pričakoval usmiljenja. Njegovo cviljenje se je razlegalo po zasneženi dolini in lomilo krhko ozračje. Bili so prijetni glasovi, ki so se skladno družili z zmrzal j o nad pokrajino in z lačno slino v ustih.

4.

Poglejte jo, loko pod snegom! Blešči se kakor rahlo vzvalovljeno zrcalo. Toda zrcalo je najbrž ukleto in ne sme odsevati omršavljenih topolov, starih vrb in oblistenega jelševja. Tudi sonce ne more pasti svoje nečimrnosti na beli loki in tako se vsa ta bleščava odbija v greben in v Ponikvo.

V Martinovi sobi so izginile vse sence, toliko luči je padlo vanjo. Preprosti rjavi cveti, vpleteni v vijugasto opasico, so zaživeli gorečkasto na pobeljeni steni, toda Martin jih nič več ne prešteva, nič več jih ne meri in primerja. Oči so se že davno nagledale stropa in svetlobe in teme in samote, ki naj bo prekleta.

Martin leži pod grmado pokrival. Leži nepremično in ničesar ne čuti. Mar mu je mraza, Martinu! Njegovo telo je brez teže, nikake nestrpnosti ali življenjskega nemira ni v njem in potemtakem tudi mraza ne more občutiti. Le čemu je prišla Luca in mu navrgla kožuh! Nekaj je rekla, kaj je že bila rekla? Nekaj prijaznega vsekakor, potem je odšla s svojim polnim, gibčnim životom. Martin pa leži negibno in sledi stopinjam dol po cerovih stopnicah, čez prag, proti mlinu. Ne ne, proti seniku... Na seniku je resasta otava, vabljiva in prožna plast dišečega udobja šumota v suhi vonjavi po toplem poletju. Toda sedaj je zima.

Vsa Martinova bit je strnjena v koprnečem prisluškovanju različnim glasovom. Oddaljeni glasovi lahko tonejo v odmevih, Martinu niso prav nič potrebni, naj se izgubljajo v predjamskem brbotanju ali v zbledelem ozadju dolinske slike. Blizki pa so razločni kakor otipljive podobe — kakopak, to je Valentova hoja. In Lenka je sama v hiši. Martin je tudi sam. Prikrit na podu oprezuje za ljudmi v mlinu, nihče ne ve zanj. Ha, kaj vse lahko vidi slepec, skrit v samoti! Miš, ki drobni po podu, ki vohljajoč nevarnost, počepne na zadnje nožice in steče nato po svojih opravkih. Vse to lahko vidi slepec iz svoje samote. Le oči ne sme odpreti, da ne plane svetloba vanje, tega ne. Martin pripre veke, potopi se v temo in poišče pretrgano sled.

Jeroman, če se vzame, je prizadeven človek. Sedaj ima opraviti z odtrgano vavtaro. Ves popoldan se trudi s tem. Navsezadnje bo menda le zagozdil izjedeno vrtino v črvivi gredi. Iz vrtine je izpadel vijak in vavtara je obvisela. Po tem vprašuje sedaj, po vijaku. Valent pogleda iz mlina, samo za hip, toliko da se prestopi, nato se vrne. Bodo ali ne bodo nakrmili prašičev ... tako je menda rekel. In Luca je pohitela. Ah, ti cvileži, je rekla. Kako da se je mogla danes tako zakasniti! Nekdo je prišel v mlin, Šek ga je oblajal in se znova potuhnil. Tako prihaja večer v Ponikvo.

Potem se hiša razživi. Čuti je topotanje, žvenket popečkov in posode; Mlinarjevi otrkavajo obutev, nato sedejo k večerji. Najmanj je slišati besed, res, govorjenja je najmanj slišati. Ko je skleda ostrgana, se hiša polagoma miri in umiri. Tu in tam kdo posmrči ali zajeclja v snu ali Valent odvezne vrata, da odcedi mehur, ali se v hlevu odsope žival ali prhutne nočni ptič in usuje kosem snega s prestrašene veje.

In mlin in požiralnik in slap in spakljiva pečina? Ah, to je enolična predjamska pesem, kdo bi jo hotel poslušati!

To je potem noč v Ponikvi.

V taki noči je cvrkutnila izhojena stopnica. To ni bilo nič takega. Zatem je zaječala druga, popustila je, potožila ... in potem so se oglasile še ostale.

Torej je nekdo tapljal po stopnicah, kakopak navzgor! Nekaj bosonogega je prihajalo na pod. Neobuto stopalo je oprezno, neslišno otipavalo in iskalo v temi varno oporo: ko pa se je nanj naslonila teža, ga je podnica izdala. Vsekakor se je nekaj pritihotapilo sem gor. Martinov izostreni sluh je spremljal razkrečene prste, ki so se opirali na stene hodnika, napeto je sledil Jeromanu prav noter v čumnato, čisto tja do Lucine postelje.

Jugovzhodnik je stresal pečino za grivo. Spotoma je obliznil streho hiše v Ponikvi in odhitel v temo. Na slemenu se je pretrgal sneg, ššš, tolsta zaplata ga je zdrknila h kapu in šum se je ujel s šelestenjem ličkanja v Lucini slamnici.

To se je torej dogajalo.

V Martinu se je zgoščala neznana sila. Bilo je je vedno več, toliko, da bi zrušila vola, če bi se hkrati sprostila. Boleča trzavica mu napenja kite, struji skoznje in rahlja ude — aaa, grči Martin, aaa! Toliko, da so se razklenile čeljusti, toliko da so se privzdignile lakti, toliko... in neznana sila se je pričela nemočno izcejati v ledenih sragah.

Bolnik hrope v kup pogrinjal in tako mine nekaj časa. Upokoji se in zavest se mu vrača; razmišlja o tem, kako je sam z bolno mesečino na robu ležišča. Tako bi lahko umrl, si misli, vendar noče še naprej razglabljati o smrti. Z vsem naporom volje se skuša vrniti na prejšnjo sled. Ha, Luca, s svojim kožuhom ga je pokrila! In zdajle, si misli, prav zdajle ponuja vse tisto svoje mesnato obilje Jeromanu.

Zjutraj sta prišli Luca in Lenka, da bi Martina nahranili. Nato sta poklicali Valenta. Kaj pravi on? Izpod odeje je molelo dvoje obeljenih piščali, oprašenih s temnimi dlakami; dvoje javorovih toporišč, bi se reklo, nespretno oskobljenih, neuporabnih. Navsezadnje jih tudi Valent ni mogel zravnati, tako sta bili otrdeli.

Lenka je zaječala. Luca se je tresla v zatisnjenem opletu. Moj bog, je rekla, moj bog! Ali je nameraval vstati?

Valent je oddrsal navzdol. Povzpel se je na jez in ustavil mlin.

Hu, kako so se predjamski goščavci vznemirili! Stekli so se nad pečino ter se porazobesili po osolzenem vejevju, po kopni, jalovi ruši. Izza debele in stebelc so bolščali v Ponikvo. Tam so ljudje izvlekli iz hiše s sajami olisano krsto. Krsto so postavili v sneg, se umirili ter pričeli mrmrati. Hu, kako so se goščavci preplašili! Neznan čarodej je zaklinjal Ponikvo, širil je roke in kropil in škropil iz bleščeče kobulice. Potem so vsi skupaj odšli, hostniški rod se je lahko oddahnil. Ah! S seboj so odnesli mrko krsto, s seboj so odvedli žugaj očega zaklinjavca. Goščavci so zarajali. Pričeli so se pačiti, pričeli so oponašati burkastega žreca: tako je mahal s posvečeno zajemalko ... tako je mrdal! Tuje, nerazumljive rotitve, he-he, nemočne he-he, kdo bi se jih bal!

Na, pa jih je znova sam trepet. Zaradi moža v snegu, ki kleči ali sloni v bregu. Krči se in poihteva, poihteva in toži: Martin, Martin! Z rokavom si otira nos. Potemtakem ni šel za čadasto krsto? Goščavci se opogumijo. Bradač, ohoj, kakor dete se cmeriš! Gomaze po rašči in zganjajo hrup na škrljubastem snegu. Potem pa beži-beži, teci-teci, huu, za večerno sapo skozi ogoljeni les ... Martina ni več v Ponikvi. Martinov brat Valent čepi v Grebenu ves siv in oglat kakor cerov štor. Pohlipava in si z zrnatim snegom otira osolzeno lice in vnete oči. Pod njim je Ponikva. Mlin stoji, slap pa hrumi dalje in skuša s silnejšim bučanjem napolniti praznoto. Da da, v globeli je ena sama puščoba. Po tej puščobi stopica Šek, preseda se, taplja okrog za nekakšno izgubljeno sledjo in pridušeno cvili.

Martinu zvone z vsemi zvonovi. Toda mlin je v oddaljeni globeli, zamolklo brnenje prihaja vanjo kakor odmev od nebesnega svoda, Martin pa tako in tako ne more čuti zvonjenja.

Martin sedaj leži v brkinski zemlji in počiva. Tudi zemlja počiva pod snegom. Prav taka je ta brkinska zemlja kakor bradavičasto, zgrbljeno lice domačina. Vse brazde in gube je posnela po njem ter jih preoblikovala v podolgaste griče in globoke tesni, v vlažne vijugaste soteske in z drevjem in grmovjem porasle grebene. A solze, spolzele po starikavem licu, solze žalosti in veselja je zbrala v kristalne studence; vse znoj ne kaplje, iztisnjene iz dela in trpljenja v mrmrajoče potoke. Ker pa se v teh krajih po človeškem obrazu potoči več znoja ko solza, so tudi potoki obilnejši — po vseh grapah in soteskah šekljajo.

Takšna je ta brkinska zemlja! Mastna in gosta, da zadiha pri oranju po dva para volov. In ne da bi bili šibki, ti brkinski voli, najsi bodo lisci ali plavci, ki se krmijo z mehko hribsko otavo in sladkim smrčanjem okleščenih češenj; prav krepki so in žilavi, toda brkinska zemlja je tudi žilava. Njene obrnjene brazde so kakor debele uvite vrvi, ki jih je treba obračati na to stran jeseni in na ono stran spomladi.

In Škrljevci, zasneženi rebrasti Škrljevci! Tam pač rastejo stari možati hrasti in mrki gradni s svojim rogovilastim vejevjem, ki ozeleni spomladi ter skrije mokre grape. Sedaj pa je zima in hrasti so popolnoma goli. Tako stoje v visokem snegu, tihi kakor mrtvi junaki, ki jih zima ne more oplašiti. Toda kasneje, ko bo zamrznilo jezero pod Skrljevcem, jim bo zmrzal zašla pod skorjo do živega mesa. Tedaj bo v mesečni noči tu in tam odjeknil v Škrljevcu glasen ječaj. Vejevje pa bo očrnelo in se ne bo ločilo od vranov, ki bodo posedali po njem.

No, ti vrani imajo pozimi toliko veselja s stopicanjem po snegu, po pobeljenih ledinah. Kvra, kvra, se oklikujejo in hodijo počasi, vsi resni, vsi črni, kakor odlični gospodje, ki se v zaskrbljenem pomenku vračajo od pogreba. Za seboj puščajo črtkaste stezice, ki od nikoder ne pridejo in nikamor ne vodijo, na moč podobne raztresenemu smrečju.

Kvra, kvra, črni postopači na beli ledini.

In pečina? Zre v daljo, vzšlemu ščipu nasproti. Pod njo se je odkrhnilo zrno časa ali kaj? Odkrušilo se je ter se odtrkljalo s svojim nepomembnim dogodkom v večnost. Prava reč, tak črep! Pečina zre v daljo s pomilovalnim namrdkom na surovem obličju in čaka. Čaka, da se zamaje obzorje...

Ljudje, ki so nosili svoje zrnje v Ponikvo, so nekaj ugotovili. Videti je bilo, da se bo Mlinarjeva družina povečala. Prav gotovo se bo, so menili, ako se bo vse srečno izteklo.

Prav res, Luca je postajala vse težja, vse neokretnega in se je močno zresnila. Resnost se je razodevala tudi v njeni spremenjeni hoji, tudi v nazaj vleknjenem poprsju. Stroga ženska, ukazovalna ženska, bi si mislil človek, ko je je bila ena sama skrb, ena sama občutljivost. In tako je živela v strahu, kdaj se bo Valentov neprijazni pogled spremenil v neprijazno besedo. Za to ali ono delo ni bila prav nič več pripravna, kakor da so se ji nekoliko skrajšale roke, se ji je zdelo. Kljub temu se je povsod ponujala, nemara še bolj kakor prej se je silila. To bom že sama opravila, je ponavljala. Valent pa je molčal. Govoril je pač o vsakdanjostih, o vsem, kar je bilo potrebno, je govoril, ne da bi kdaj koli ranil njeno občutljivost. Mislil si je, da se je pač zgodilo nekaj človeškega. V Ponikvo so hodili odrasli ljudje in se niso prav nič vznemirjali, ako se je tukaj zgodilo nekaj človeškega. Jeromana podnevi tako in tako ni bilo več tam. Delal je v Paldinu z Ločanci, bil je celo nekakšen paznik in Dejak mu je ukazal zapisovati dnine. V ta namen mu je izročil knjižico z mrežastimi črticami in rdečim robom. Tu si zapisuj imena delavcev, je rekel. Vsakemu naj odmeri po eno stran in mu potem beleži delovne dni.

In hišno številko?

Da, to tudi lahko napiše, to nikakor ne more biti napak. Ali ima Jeroman kakšno pisalo? Ne? Torej naj si vzame tale svinčnik.

Seveda, Jeromanu je šlo v glavnem zaradi hišnih številk, on se je na pisana imena zlodjevo malo razumel.

Razločil je le številke, in to je bilo vendarle nekaj: marsikdo jih ni poznal.

Delo sedaj ni več zastajalo. To pa nikakor ni bila Jeromanova zasluga. Zima se je naveličala sejati snežne krpice, začela je krotiti ljudi z mrazom, s takim da se je tudi voda v potokih skrila pod ledenim škrljubom; nič več ni bilo slišati njenega žuborenja.

Hu, kakšen je bil zdaj mlin v Predjami! Kakor da bi mu izdrli čreva in jih razobesili po lesenih kolesih, po strugah in preperelih koritih — vse je viselo od njega. V mrzlih nočeh so zvezde postajale vse večje in tedaj so hostniki izpod pečine na debelo okovali lesena kolesa, da se niso mogla zganiti v tečajih. Vse to koničasto snopje je bilo zelo podobno stebričju, ki je raslo v temnem rovu pod pečino, le da se je bleščalo kakor jeklo. Torej so se ukvarjali s tem nevidni predjamski kovači? Zaželeli so si miru in so ustavili mlin.

In kaj naj Valent sedaj ukrene? Nič! Hodi sem in tja, ogleduje ta prečudni stvor, svoj tobak žveči in čaka. Seveda, kaj naj bi počel drugega, čaka, da se odtaja mrzla, krhka skorja, da steče voda zopet po koritih in obrne kolesa.

Kakšen mir je bil sedaj v Ponikvi! Nobenega cvileža, nič sekljanja, nič brbranja potoka in srkanja v požiralniku. Slap je bil vklenjen v sivem testu in iz njega je curljalo kakor iz natrganega meha. Pečina pa je zdela nad mlinom prav tako brezbrižno kakor vselej, le svoj videz je nekoliko spremenila. Po špranjah se je nabral sneg in zmaličil pošastno podobo še bolj. V tišini je sedaj oponašala vse, in če je Valent zakašljal, je zakrehala tudi pečina.

Tolmuni so sicer mirovali, toda Valent je vedno kaj delal v mlinu. Popravljal in urejal je to in ono, česar med poletjem ni utegnil. Torej je bil tudi takle postanek človeku v korist. Luca tudi ni posedala; z Lenko sta skrbeli za kuho in za prašiče, poleg tega sta morali oprati in prekuhati marsikatero srajco, kajti pozimi tudi ni manjkalo nedelj in praznikov. Jeroman je prihajal samo zvečer in se ni prav nič menil za Luco. Sicer je še vedno spal v hlevu, toda z Mlinarjevimi se ni mnogo zamujal.

V hlevu si je bil spletel nekakšno košaro in jo obesil pod strop; tam, je dejal, je mnogo topleje, spi kakor v zibeli, in kadar se mu zahoče, se nekoliko poziblje. Da, Jeroman si je znal pomagati. Poleg tega je imel v zidu pod stropom majhno odprtino, nekakšno slepo okence. V njem je hranil svoja dva zoba, lisičjo kožo in srebrn prstan, nemara še kaj drugega. Luca bi neznansko rada vtaknila v to špranjo svoje prste, bila je zelo radovedna, ali ima morda Jeroman med svojo šaro tudi kakšno ruto ali posušeno cvetje. Luca je bila ženska in je pač mislila tako kakor vse ostale, najsi so od nje modrejše ali neumnejše: vse to, si je mislila, se dogaja zaradi neke druge. Treba bi se bilo torej povzpeti tja gor v tisto visečo zibel. To nikakor ni bilo lahko, toda ljubosumna vnema ji je pomagala iskati dokaze Jeromanove nezvestobe. Našla pa ni nič, kar bi dišalo po ženski, prav nič takega ni bilo najti. Navsezadnje Jeroman tudi ni bil tako nespameten, on se tako na lepem ne bi dal ujeti. Potem pa, ko bi se morala brž spraviti od tam, ji je v naglici zdrknil srebrni obroček na tla, tja med listje... ah, prav tega je bilo treba!

Luco je obšla nestrpnost. Spustila se je dol, da bi poiskala tisti neumni okrasek; pričela je razkopavati listje, naglo naglo, da je kdo ne zaloti. Toda prstana ni našla. Skril se je med listjem, kdo ve, kje tiči sedaj, in Luci je prav malo manjkalo do solz. Stekla je ven pred hlev, ozirala se je preplašeno, potem je poklicala Lenko.

Seveda ga bosta našli! Tu je bila sedaj Lenka s svojimi bistrimi očmi in prav malo ji je bilo treba pobrskati med steljo. Ali je to tisti prstan? Da, kakopak! Luci je dodobra odleglo, toda spraviti ga morata čimprej na njegovo mesto, tja v tisto špranjo v zidu. In Luca si je otresla krilo in odhitela iz hleva; to bo že Lenka opravila.

Lenki to res ne dela nikakih težav, mlada je in okretna in prav nič je ne ovira. Pomeri si svetli obroček, ki je mnogo prevelik za njene prste, nato ga položi v slepo lino med ostalo Jeromanovo bogastvo. Tako. Potem nenadno cvrkutnejo hlevska vrata. Skozi ozko režo pade snop svetlobe naravnost v ta kot. Lena kleči tam gori otrplo in zbegano. S široko odprtimi očmi gleda Jeromana, ki je pravkar stopil čez prag, ne upa si krkniti, še dih zadrži, da se ne bi izdala.

Jeroman zakorači po hlevu in si slači kožuh. Pod njegovimi škornji šelesti listje. Kožuh trešči v jasli in hoče zopet ven, toda na pragu se obrne, bržkone je nekaj pozabil. Skoči torej v jasli, da bi dosegel košaro, in se nemalo začudi. Poglejte no, pravi, kdo bi si bil mislil. Potem se nasloni z lahtmi na rob ležišča. Lenka, pravi in iztegne roke.

Lenka se hoče rešiti tega prijema, toda Jeroman je močan, z vso silo jo pritegne nase in pritisne na ležišče. Košara se tedaj nevarno zamaje, na enem koncu sumljivo zahrsti srobot in se utrga. En vogal sedaj visi navzdol in Jeroman toliko da se še obdrži tam gori. Toda to ga vendar iztrezni. Počasi se spusti na tla in hoče pomagati tudi Lenki, ki pa kar plane tja v steljo in beži iz hleva. Vsa je zbegana, vsa naježena, z natrgano obleko in zmršenimi lasmi. In prav taka plane v mlin.

Valent sedi pri kamnih, opazuje tresila in premišljeno žveči svoj tobak. Ho, kaj pa je to, pravi. Lenka uganja pač svoje norčije. Valent se smeje, kremži obraz in zbira kožo v stotine gub med rjavimi bradavicami. Namah pa se mu gube razpustijo, koža se izgladi na zresnjenem licu; vstane in prime Lenko za roko. Torej to ni šala, pravi.

Ne, to ni bila nikaka šala. Lenka se je tresla, dihala je zasoplo in odvračala obraz od njega. Tako torej, mrmra Valent in krči lakti.

Njemu ni treba prav nikakih pojasnil: prej ali slej, si je mislil, je bilo pričakovati, da bo postal Jeroman še bolj predrzen. Vedno več si bo upal, si je mislil Valent. In sedaj, ko se je Lenka nekoliko umirila, pričenja tresti njega. Mora se oprijeti nečesa, ker sta ga sam gnev in bolečina. Dolgo molči, samo gleda in misli, gleda in ugiblje. Končno vpraša nekaj in prav tak glas ima kakor vran:

»Kaj ti je storil?«

»Nič,« pravi Lenka. »Obleko mi je natrgal.« Valent ždi v mlinu, sedi nepremično naslonjen na leseni steber in opazuje kamnito kolo, ki pleše pred njim nihajoč, ko da plava na vodi. Gleda ržena zrna, kako drsijo iz lijaka nad kamni, se zasukajo nekajkrat in zdrknejo ob robu v praznino. In potem? No, potem jih kamnita gmota s svojo težo drobi v prah, v dobro rženo moko. Navsezadnje se Valent za nekaj odloči. Moral bo govoriti z Luco, si reče. O tem bom vsekakor moral govoriti z njo ...

6.

Nov letni čas je prinašal nove misli, nove glasove, vse polno novih glasov v Greben in na loko. Vode je bilo na pretek, mnogo preveč pravzaprav, zakaj cedilo se je od vsepovsod, od skaline, od Grebena in od starega mlina. Mlin se je bil komaj otresal ledene skorje, ko so na osončeni loki že gnezdile divje race, velike črnokljune ptice, ki so skrivale svoj zarod v visokem ločju.

In v Grebenu, koliko je bilo vsakovrstnih glasov! Tu se je bilo vse tako bogato razbrstilo in olistilo, trava in nizko grmovje, pritalno drevje, leskovje, dren, rašelika in visoki hrasti, gradni in gabri. Vse je bilo zaraslo, vse zeleno, od tal do visokih vrhov. Skozi goščavo se je prebijala divjad in čopar je razbijal po drevesni skorji, trrrr ...

Jeroman je nekega dne vprašal Luco, ali naj potemtakem kar gre.

»Pojdi,« je rekla, ne da bi ga pogledala.

Torej bo šel. Toda ko se je že oprtal s torbo in stopil po brvi, je Luca prihitela za njim.

Kako misli sedaj, ali bo kar šel?

Da, tako misli. Ce jo je bil prav razumel, mu je vendarle rekla, naj gre.

»Tako? Tako si me razumel?« Seveda, tako je pač rekla. Toda človek nikdar ne misli pri tem, da je treba pri priči povezati culo. In če se že ni zganil od tod ves ta čas, potem mora oditi prav danes, prav na današnji dan. Ali mora biti to prav sobota, dan pred praznikom, ali kako?

Ne, ni potrebno, toda če sva že govorila o tem ...

Ah, to ima Luca sedaj v zahvalo! Jeroman je zavihtel torbo čez ramo. »Se bom že še kaj oglasil,« je rekel in jo mahnil čez loko. Prav nič se ni oziral, da bi ohrabril Luco v njenih težavah.

7.

Prostrana griža se drami. Zdaj zdaj se bo izvila iz višnjevega sna in z vlažnim dihom poljubila nov dan. Obrisi razlitih senc se ostrijo v modrikaste podobe, v prosojnejši dalji zažive nove barve, odete v hladno svežino — hoj, to je grm, molčeč brinov grm, uklet v zeleno zamolklost. In tam je gaj! Eno samo razkošje trepetajočih mlečnih krpic nad lisastimi debli. Nato zelenica, vedno več kraških zelenic, naškropljenih z belim apnencem.

Dani se, dani! Sonca še ni, toda kos neba na vzhodu je kakor razgreto otroško lice.

Po raztrgani stezi gre ženska, izmučena ženska. Pod Gradiščem se spusti na veliko cesto, prečka jo in se skuša zopet povzpeti na grižo. Kaj naj bi bilo tistih nekaj pednjev meje! Skopala se bo torej čeznjo, po vseh štirih, ako je ravno potrebno; nato se dvigne, pesti upre v boke in se odmaje dalje. Čimbolj daleč od velike ceste hoče priti, čimbolj daleč...

Tako nese svojo težo po griži in prav nič ne ve, da vleče za seboj rdeče ogrinjalo. Prav nič ne ve, kaj se ga oprijemlje: požoltele iglice, kosmi srebrnega mahu in šipkovi štrclji — vse to se veselo vozi na rdeči vlečki. Ženska razločno sliši sekljanje potoka ... Zuborenje voda po narobljeni griži? Ah, to je prevara, si misli, igriva slušna zavaja predjamske vsakdanjosti, to je ...

Nato krene s steze. Do tja hoče priti, do vleknjene kotanje z bohotnim brezjem. Od tam veje hlad in vonj skritih korčkov, in ko prispe, se oprime mlade breze. Mati, vzdihne, ah mati, in zdrkne na kolena ob prijaznem belem deblu. Prijazno belo drevo potem posluša njene tožbe, gleda njene mrzle mokre dlani, njene priprte oči in ji hladi veliko bolečino ...

Nad grižo je vedno več svetlobe, vedno več glasov. Tudi v resasti travi šušti; skriti bi se bilo treba in videti, kaj se bo iz nje izleglo. Kak krt nemara, kak čmrlj, vsekakor je nekaj živega v obnavljajoči se ruši! Tudi v mladem vejevju se je nekaj zganilo. Čuti je pritajen ščebet ... Prav res bi se bilo treba potajiti, zakaj iz preperele gošče je prhnila žival, beži sedaj in skokoma meri grižo.

To je pomlad in priroda je eno samo veliko gnezdo. Drenje in leskovje je že razkošno olisteno. Iz gabra odganjajo puhasti svitki, hrast je poln smolnatega popja. Vse klije, tiplje okrog sebe in hlasta po svetlobi. Tudi slačje in srobotje se razrašča, najprej si otiplje pot in se potem bahato razvesi po krivenČastih deblih. Vse klije in brsti in hoče živeti. Iz tal veje jedka vonjava. Skozi zemljo cezi prosojna kri, napenja lub, oplaja in hrani ...

Izmučena dlan tiplje po gostoljubni ruši. Mrzli prsti najdejo skrlico in kakor prsti prvobitnega človeka si pomagajo: s kamnom po kamnu pretolčejo srkaj očo nit, ki samostojni rasti sedaj ni prav nič več potrebna.

XI

Času se nič ne mudi, on je sam sebi oče in ustvarja po kapljicah ...

Brkinsko nedeljo praznuje tudi priroda. Okoplje se v rosi ranega jutra, in ko nastane svetloba, dahne od sebe plašne višnjeve sence. Gozd se približa vasi, nebo pa se odmakne še više v strahu, da bi se ga ne dotaknila kreljut spočitega ptiča.

Lep čas je že, odkar je kosa ogolila trate in mejine. Tako je oglatost obronkov, ki so se skrivali v visoki travi, postala očitnejša, sadovnjaki so ošmrcani kakor po nevihti, s strniščem naježene njive tudi ne prikrivajo svoje osirotelosti. Samo loka, samo ta se sramežljivo zavija v prhko meglico. Prava nečimrnost ta njena meglica v ubrani skromnosti opustošenih vrtov, ravni in igen, ki so prišli ob svojo košatost. Krajina žolti v zapuščenosti, zdaj zdaj bo konec poletja.

Valent sedi na tnalu, pogreznjen v razmršenosti svoje brade in svojih misli. Njegov duh je odšel iz Ponikve. Ni mu bilo treba stopiti po brvi, izgubil se je v Grebenu, kar tu čez po bližnjici je šel in sedaj blodi kdo ve kod, po kdo ve kakšnih daljah. Toda Valent ga lahko vsak hip prikliče nazaj v Ponikvo. Ta čas čemi s pogledom, zapičenim mimo toporišča sekire, v kakšno trsko; le tu in tam se izda, da je živ — ko skuša najti prikladnejše mesto odgrizku tobaka med škrbinami ali ko otipajo otrdeli prsti sluzast lišaj na lubu jesenovega krclja. Božajo ga, božajo, skušajo se zariti v izrastek, da bi iz mezgaste volhkosti izvabili občutke, ki bi se ujemali z doživetji tavajočega duha. Valentov duh blodi po tuji deželi in se utaplja v razkošnem vrtincu ... Da da, Valentovo lice ne more tega prikriti. Pod priprtimi očmi se je porasla koža zapotegnila v izraz trpkega, bolečega ugodja. Prisluhnite, prisluhnite tej blagozvočnosti! Kakor da prihaja iz ohlapnih zamahov sejalčeve roke. Donenje zvonov pomomlja za borovcem, in ko gre mimo Ponikve, se ujame v enolično vršanje predjamskega šuma. Tedaj se tudi skalina nad mlinom omeči, odpre sive prsi in se skuša napiti dobrote. V pritišanem odmevu kamnitega srca je prav razločno čuti glasove čarobne svireli ...

Valent stoji sredi Ponikve in posluša. Z brado navpik in z odprtimi usti lovi znano brnenje. »Kakopak,« reče končno, »zvoni!« In se odkrije. Močno vzradoščen je nad tem, da ga sluh ni prevaral. Tako mine poldne.

V Grebenu se spreleti kos in pristane na gabrovi veji ko zalučan kamen. Fiu-fiu! Za njim zaniha v zraku skodran list, nesoč k tlom kanec odhajajočega poletja. V nasprotnem bregu se oglasijo klici, hej, hoj! Čreda paglavcev drvi po vrtovih. Kakor škratje v kresni noči beže pred smehom, ki jih podi skozi češpljeve nasade. Hej, hoj! Črni ptič v Grebenu prisluhne, potresorepi, nato nabrusi rumeno piščal na suhi skorji: Tonek Hribarjev! zažvižga. Klapoušec v vaškem bregu pade na vse štiri in onemi. Mene kliče, pravi zasoplo. Okrogle oči strmijo v Greben, v skrivnostno deželo hostnikov, iz katere veje zgolj hlad, zgolj tišina ...

Hej! Hoj!

Popoldne je prišel Bržan. Ko je stopil na brv, se mu je zazdelo, da je ta obešena na vrveh. Maje se nekam, si je rekel, Valent bo vsekakor moral nekaj ukreniti s to brvjo. Toda brv je stala trdno, prav nič se ni majala. Gradnovi gredi sta bili vražje čvrsto zariti, bili sta zrasli z bregovoma, bi se reklo, in ograja je bila tudi tesno zagozdena. Na Bržanovem licu so se pasli rdeči madeži, strogi j a povešenih brk sta se skoraj dotikala prsi. To je bilo razločno videti v tihem tolmunu pod brvjo in suknjič, obešen na oglati rami, tudi ni zaljšal podobe na temnem dnu.

»Tak si torej!« de Bržan. Hostnik, si misli, in ni prav nič potrt zaradi svoje podobe.

Bržan je prinesel v hišo cilarico slivovca in duh po živini. Cilarico je izvlekel iz suknjiča in jo spoštljivo položil na mizo. Tako, je rekel, prišla je cela in vesela. On je tudi zdrav in vesel, samo utrudil se je nekoliko. Tudi hudič bi se utrudil po taki potesini. Nato je sedel na rob ognjišča ter se sproščeno oddihoval, uživajoč v ugodju, ki se mu je razlezlo po otrdelih udih.

Na, pa je šla nedeljska spokojnost! Lenka je poskočila vzradoščena; da je le prišel, je rekla. S pravcato naslado je tlesknila vkup črne platnice, med katerimi se je plašno stiskalo Valentovo mladoletje. V očeh so ji zagoreli kruti plamenčki.

»Tu,« je rekla.

Sedaj, ko ji je padlo nekaj več svetlobe na obraz, je Bržan opazil, da so se ji pegice cvetnih prašnikov ob nosu razredčile, v obilnejšo kito se je vneslo nekaj temnejših pramenov, to je bilo tudi videti. Nekaj manj plemenite kovine, ki je še poudarjala vrednost zlate barve. Črednik se je zresnil. Ah, ta Valent, si je rekel.

Valent? Nevoljno dvigne glavo in koprneče gleda za sanjo, ki je naglo kopnela. Sladki podobi se je zgrbančilo belo lice, nekaj ji je zasenčilo lesk ob očeh, in obrvi, obrvi ... Iz orumenelih naborkov so nenadoma pognale pepelnate dlake, zgostile so se in razrazsle ter se povesile ob starčevskih ustih. Še niže se je belil rob oprane platnene srajce.

Valent si je z veliko roko ožel obraz. Vse, kar je ostalo v roki, je bilo resasto povesmo brade, pred mežikajoČimi očmi pa nekam burkasta črednikova poj ava.

Valentov duh se je pravkar vrnil v Ponikvo. Prišel je od daleč, bil je utrujen in nepotešen. Valent je vstal. Oprijel se je hrbta in se dvignil s trinogega stolčka.

»Ti si torej,« je rekel.

Da, on je, Bržan. Spotoma se je nekoliko zakasnil, žal mu je.

»Srečal sem bil hostnika,« je rekel, »in tako sem se nekoliko zakasnil.«

Na ta način Valentu ni bilo treba poslušati Lenkinih očitkov. Na mah se je odrekla hlinjeni togoti nad Valentovim trinoštvom in nad njegovo tujo mašo. Kruti plamenčki so dogoreli, v modrih očeh je zaigrala veselost in starca sta se ogrela ob njenem smehu.

»Hostnika?« je rekla Lenka. »Kje?«

»Pod brvjo.«

»Tam? Ali si se ustrašil?«

Bržan je stiskal dlani s koščenimi koleni. Njegov pogled se je nekam zamaknil. Tja v svetlobo dneva nemara mimo Lenkinih las, za katerimi so se igrali živi barvni odtenki.

»Prav res,« je rekel. »Nekoliko sem se ustrašil ...« He-he! Še Valent se je moral namuzniti ob Bržanovih norčijah.

»Zakaj podoben mi je bil,« je vzdihnil Bržan, »na moč mi je bil podoben.« Ali hostnik? Da, on. In Luca? Kje imata Luco?

O, ta je na poti. Šla je k materi in se bo vrnila prej ko prej.

»Jutri pod večer nemara,« je rekel Valent. Govoril je vedro in z vnemo, kakor da je to zelo pomemben dogodek. »Prejkone se bo vrnila z Anko,« je rekel.

Včasih je dan tako lep in spokojen, da človek ničesar ne pogreša. Celo praznik je lahko tedaj in drag gost v hiši. Ubranost src je popolna, niti žalujoč vzdih je ne more skaliti, če se to zgodi, potem se srca zbližajo, stisnejo se drugo k drugemu tesno, tako tesno, da si lahko porazdele odvečno trpkobo. In v otožnem vzdihu je začutiti nenadno olajšanje.

Lenka je odšla v hram, ker ji je bil Valent nekaj namignil. Potem je Valent dvignil cilarico ter si skoznjo ogledal zmaličeno okno; slivovec je bil čist, bister in duh tudi ni bil neprijeten. Valent ni prikrival svojega odobravanja. Če sodim po tem, je rekel.

Toda Bržanu ni bilo mar njegove sodbe. Ozrl se je; kakor da mu je mrzla sapa dahnila v tilnik, se zganil in pod glas nekaj povedal. Da je videl Jeromana, je rekel.

Jeromana? Ali je Bržan govoril z njim?

Ne, Bržan ni govoril z njim. Nekdo pa ga je obgovoril. Vprašal ga je, od kod prihaja. Iz Trsta, je rekel Jeroman malomarno, iz Trsta.

Valenta je to dodobra iznenadilo. Jeroman! Vsak dan njegove odsotnosti ga je nekoliko zabrisal v Valentovem spominu. Šel je, čas je tekel, in če se je Valent ozrl za hlapcem, se mu je zdelo, da se bo zdaj zdaj izgubil v dalji. Danes, vzemimo, se mu še ni vrinila misel nanj. Nenadoma pa ga hudič prinese.

Iz prsi se je Valentu razširil nemir po lahteh. Ko je odložil steklenico, so mu grčasti prsti podrhtevali, vendar je menil, da se ga loteva vznemirjenost brez vsake potrebe. Prava reč, si je rekel, v Ponikvi tako in tako ne bo našel več obstanka.

Lenka je prinesla nekaj iz shrambe. Razgrebla je pepel do razbeljene plošče na ognjišču, nato je zakopala vanj odimljeno mastenico.

»Tako,« je rekla. Sedaj naj Bržan pripoveduje. Ali bo Marinka Kolarjeva šla ali ne v Ameriko? To bi hotela vedeti.

»Ah, da, Marinka.«

Bržan je vstal, zrasel je prav tja v podstenje. Rekel je, da se bo malce posprehodil po hiši, da se bo nekoliko pretegnil. Stopil je sem in tja, kakor da zbira misli, Valent pa je odšel v mlin. »S to, vidiš, so nastale nekakšne težave. Ona sedaj nikakor noče za možem ...«

Bržanu se je vrnila vsakdanja vedrost, prav notri v nosnice je potegnil rusaste brke. »Noče za njim,« je rekel.

Za možem? Lenka tega ne razume. »Saj se še nista vzela,« pravi.

Da, tega ji še ni bil pojasnil. »Ti še nič ne veš o pismeni ženitvi ...«

Ne, Lenka o tem še ni slišala. To pove in hkrati ugiba, če je moč Bržanu verjeti.

»Dandanes je to zelo prikladno urejeno, zelo preprosto urejeno. Ženin je torej v Ameriki.«

Da, tam.

»In nevesta, ta je, postavim, na Kovčicah ali v Ritomečah.« Kazalo je, da se Bržanove misli opletajo še kod drugod, tako okorno so sestavljale ničevo zgodbo. Nehote pa je ujel njen radovedni pogled in se na mah razživel.

Tako torej. Marinka se je poročila z ženinovim namestnikom. Bila je prava poroka, to se lahko reče. Sla je torej v cerkev in tam obljubila zvestobo in pokorščino Lojzetu Ceku, tistemu rdečelascu v Ameriki. »Tako, vidiš, sta se vzela.«

»A namestnik?«

»Ho, ta se je dal naposodo, zgolj za tisto opravilo pred oltarjem so ga najeli. Potem mu je gospod župnik naročil, naj le gre. Hodi, mu je rekel.«

Valent je prinesel iz mlina železno skrinjico. Skrinjica je bila omokana z zmesjo prahu vseh žit, ki jih je mlel na svojih kamnih, toda to ji ni prav nič škodovalo. Bila je železna, speta z bakrenimi zakovicami, lična, na moč priročna sprava.

»In varna, varna,« je rekel Valent. Hodila je z njim po svetu, dokler se nista nekega dne oba znašla v Ponikvi. Valent jo je očedil z rokavom, potem je izvlekel izza telovnika ključek, obešen na povoščeni dreti.

On je bil tudi nekaj slišal o Kolarjevi Marinki z Orehka. »Ta ti je tica,« je rekel. Bržan naj potemtakem kar nadaljuje. Za to ima sedaj vse veljavne listine in blagoslove in Marinka bi lahko šla svojo pot.

»Na ta način se je vse lepo izteklo,« je rekel Bržan.

Potemtakem še ni šla?

Noče!

Noče?

Spričo tolikšnega začudenja je moral Bržan najprej povedati svojo misel. Rekel je, da se najdejo tudi taki ljudje: ne spraviš jih skozi vrata, čeprav bi bila ta na steza j odprta in bi vodila naravnost v nebeško kraljestvo. Namesto da bi jo sveti duh razsvetlil, je Marinka prišla pred oltarjem do vse drugačnega spoznanja. Lotilo se je je pregrešno nagnjenje do slamnatega moža, to se je zgodilo. Valent je zmajal z glavo in pocmokal z jezikom. »Zakrament je zakrament,« je rekel. »Zakrament se ne da preslepiti z nekakšnim nadomestkom. Zakrament vidi človeka pred oltarjem, ta je tisti, si misli, in ga posveti.« Mahnil je z roko. »Župnik bi ne smel počenjati takih norčij,« je rekel. Bržan je tudi razširil roke. »Vrag vedi, kako se bo razpletlo,« je rekel.

Lenka je odgrebla pepel in prostor se je napolnil s ščemečim vonjem. Bržan je željno vlekel sapo v nosnice, aah, to vam je posebnost, samo slivovec se lahko kosa z njo. V slivovcu je moč, v mastenici in rženjaku pa so zgoščeni sokovi vseh plodov, kar jih premore brkinska zemlja, in vonjave vseh njenih trav in cvetov. Grižljaji se svetijo, napekli so se v lastnem izcedku in se tope v ustih. Oblizek pač, namenjen samo priljubljenemu gostu. Bržan naj se ne brani. Ne, Bržan se ni branil, žvečil je z naslado in brez truda.

»A Jakob z Brezovega brda?« je vprašala Lenka. »Kaj je z njim?«

Bržan je cmokal in govoril v presledkih. »Kje je ta!« je rekel. Kak teden je preležal v Bubničevem listnjaku. Bil je povezan kakor dete in ni mogel nikamor. In Palčič, ta je hodil vsak dan k njemu. Nekega dne pa je ukazal, naj ga spustijo. Le razvežite ga, je rekel. O, Jakob z Brezovega brda se je čisto pozdravil.

Kaj ne, tak vol! In potem je šel?

»Ne, takšnega ni bilo mogoče izpustiti, zaraščen, kakor je bil. Brada — taka, lasje — taki! Hostnik pač, a kdo naj bi ga strigel, hostnika. Jakob je škripal z zobmi. Tolovaji, tolovaji, je škripal.« »Siromak,« je rekel Valent. »Zelo ga je moralo pretresti.«

»Potem so prinesli puško in mu jo namerili na prsi. Na ta način se je pustil nekoliko ošmrcati. Siromak kajpak, a da ni bilo Palčiča ...«

»Da, temu se nikdar ne ponesreči.«

Valent in Bržan sta se imela pomeniti še o nečem drugem. Valent bi rad govoril o nečem važnem, najbrž o svoji skrinjici. V njej je bil spravljen majhen zaklad ... Strela goreča, ne zaklad! To o zakladu si je bil izmislil Bržan, ki se je tu in tam rad pošalil. On je prav dobro vedel, kaj hrani Valent v tistem železnem zaboj čku. Valent ni imel pred njim nikakih skrivnosti: nekaj zlatnikov, nekaj srebrnikov. S tem prgiščem denarja je kanil Valent nekoč spodbuditi Lenko pri važni odločitvi. Vse to je bilo znano Bržanu, pa se je pošalil.

Toda prav vsega tudi Bržanu ni bilo moč zaupati, ker ima vsak človek nekaj svojih tajn. V teh je čestokrat skrito trpljenje ali košček sreče in tuj pogled ne sme pasti nanje. Če pade, se sreča razblini, trpljenje pa ostane; čemu bi jih razkrival potemtakem! V snopiču nabožnih sličic je bil skrit kolobarček gladkih kostanjevih las, ki jih je pred toliko leti žrtvovala mlada nuna. Poklonila jih je nebeškemu ženinu v skladu s slovesnim obredom in sveto zaobljubo — toda ženina ni bilo ponje. Potem pa je prišel Valent ... Sedaj je bilo vse to prevezano s svilenim trakom, vse skupaj ovito v bežeč spomin.

Nekoč je bil Valent zalotil Jeromana, ko se je razgledoval po mlinu. Stopil je v mlin in zalotil Jeromana, ki je nekaj iskal, prav po tistem kotu je stikal, kjer je imel Valent svoje ležišče. Ali Bržan kaj ve o tem?

»Nekaj si mi bil pravil,« je rekel Bržan.

Valent je pomolčal, toliko da je Lenka odšla iz hiše. V svinjaku je rasel nemir, prašiči so se zlačnili, kravice tudi še ni nihče napojil, Luca pa je bila zdoma. Tako je imela Lenka polne roke dela in Šek, ki ji je pomagal krotiti prašiče, tudi. Tekal je za Lenko in razkazoval svojo važnost. Jeroman je odhajal iz Ponikve in se vračal. Šel je in se vrnil, kakor da je privezan v tej globanji in ga nemir goni samo do konca naveze. Zdaj pogosteje zdaj poredkeje ga nosi, tako da človek nikdar ni mogel uganiti, kdaj bo šel in kdaj se bo vrnil. Danes se bo vrnil. Ako ga je Bržan videl v Slivju, potem bo še danes prišel v Predjamo.

Valent je dvigni železni pokrovček in spravil v skrinjico tudi svojo črno knjigo. Naj bo tam, si je mislil. Bil je razočaran nad lastnim srcem, ki ni imelo lopute, da bi ločeno od posvetnosti hranil pod njo zapuščino mlade nune. Bržanu pa je rekel, da bo spravil vse to pod zemljo. Jeromanu res ni bilo mogoče zaupati. Odkar je odšel iz mlina, je bržčas pohajal; imel je nekaj prihrankov in od teh je živel. Dnevi pa so tekli, bilo jih je več kakor hlebcev, kdo naj se zanese!

Valent se je odločil, da bo vse skupaj odnesel v Sapnik. »Menim, da bo v Sapniku najbolj na varnem,« je rekel.

Bržan je zdehnil zaradi sitosti in slivovca; niti toliko volje ni utegnil zbrati, da bi nekoliko pridržal čeljust — odprla se mu je na stežaj in pokazali so se trije kočnjaki. Zdravi, ni bilo kaj reči, in krepko zasidrani v izlizani dlesni, toda osamljeni kakor obpotni mejniki. Velika Bržanova dlan je obšla mršavi obraz, ožela je oči in brke, da bi nekoliko počlovečila glas, ki je bruhnil iz starčevskega žrela.

»Stori tako, stori,« je rekel ter šklempnil s čeljustjo. Oči so se mu pripirale, ko da se branijo mušic. Končno pa je siva glava le našla oporo; naslonila se je na okajeno steno, ki se je od tod v podstenje bleščala v sajasti sklenini. Roj muh se je razpršil, spreletel se je in se znova umiril. Valent se je začudil, poglej ga, črednika, si je rekel. Toda Bržanu so zafrfotali brki, desnica se je s členki oslonila na klop, ko da prosi vbogajme. Počiva, si je mislil Valent, počiva. Stisnil je svojo skrinjico pod pazduho in odšel iz hiše.

Lenka in Šek sta zanesla v hišo toliko hrupa, da se je Bržan predramil. Bil je omotičen in oznojen. »Poglejte no,« je rekel, »kako me je zaneslo.« Pobral je klobuk, nato je povprašal po Valentu. »K jami se je spustil,« je rekla Lenka. Ali Bržan odhaja?

Ne, ne! V listnjak se bo zavlekel. Nekoliko miru bi rad našel, tu je vse preveč hrupa, vse preveč toplote ...

Pred hišo se je Bržan zravnal. Dvignil je obraz proti nebu, potem se je ozrl na pečino, ki se je vzpenjala tja gor in ki tudi ta dan, akoravno je bila nedelja, ni bila voljna kazati prijanzejšega lica. Bržan se ni plašil surovosti velikega obličja, okosmatenega z mahom in skaženega s šopi rastja vseh vrst, njegov pogled se je brez vsake spoštljivosti soočil z mrkostjo pečine, toda neprijetnega občutka človeka najčeoče tudi z razumom ne more pregnati.

»Le kam je neslo Valenta,« je pomislil, »s tisto njegovo skrinjico ...«

Potem se je kljubovalno namrgodil in krenil proti listnjaku.

V listnjaku je bil mir in svežina polmraka. Ne brenčanja ne šelestenja ni bilo čuti, samo zamolklo momljanje slapa. Če pa je kaj le pribrenčalo v listnjak, se je ujelo v prašne mreže, razpete med gredami. Pajki so prežali v zasedi in brez hrupa lovili svoje žrtve. V listnjaku je bila blagodejna tišina, človek je legel in enakomerno zadihal.

2.

Dol od Slivja gre mlad moški, najbrž Jeroman iz Mun. Prav gotovo: širok, kakor je, in trdo, kakor hodi! ... A pot je slaba, prej hudournik kakor vozna pot, ker so se po njej posprehodila stoletja. Iz tal rasteta sivi apnenec in rašelika vse tja do razvejenih jelš vzdolž potoka. Do posrebrenega bogca na razpotju skoraj.

Potok deli svet na dvoje: na griško in brkinsko zemljo in bogec, postavljen tam kot mejnik, je s hrbtom obrnjen proti Krasu; proti sirotni rdeči zemlji, ki ni bila deležna njegovega blagoslova. Toda danes je nedelja in Jeroman iz Mun se vrača od nekod. Njegovo srce je zvrhano slivovca in dotlej neznane pesmi o ljubezni in lepoti. V veselih pljuskih te pesmi se strmec ravna v ledino, uglajena pot se vije skozi

božajoči gaj. Gaj, pri streli nebeški! Do včeraj je tod rasla rašelika, ena sama živa meja mesnatih listov, naškropljenih s črnimi jagodami. Jagod je sama trpkoba les pa pravzaprav ni slab. Ali kaj naj počne kmet z butaro dračja, ali naj si steše oplen? Prav nikake koristi ni od trdoživega samosevca. Toda Jeroman vleče roko po tem zelenem hudourniku, prepuščajoč se hladu, ki mu boža otopele čute. Pomiluje nekoristno grmje in je z njim prijazen. Sestra rašelika, si misli. Tako pride na dno.

Cez pot teče potok. Na oni strani plitvine je brdovina in tako je dno potoka polno sivorjavega zobljenega kamenja. Jeromanu iz Mun pride nekaj na misel. S takim so ubili Goljata, David je s takimle peščenim jajcem ubil Goljata. Ce ga je? Ljubeznivo misel najde tudi za to kamenje in še eno za bistrino vode, ki migota nad njim in se nese v Ponikvo. Naravnost v Ponikvo hiti skozi sončne in senčne ustvarke, razsejane pod tihim jelševjem. Prav tja je namenjen tudi Jeroman iz Mun. Toda nenadoma se zave, da sta v dveh, da še nekdo poveša glavo tu ob potoku. Jeroman se odkrije in postoji na poti. Ali naj se vrne? Neodločno čaka in se poigrava z verižico na telovniku. Toda bogec, obrnjen stran od jalovega Krasa, mu ne zna sveta; molči, niti glave ne dvigne, da bi si ga ogledal. Tako si stojita nekaj časa nasproti in imata vsak svoje misli.

Končno se Jeroman iz Mun za nekaj odloči in stopi bliže. Tik ob križu postoji, ozre se naokoli, nato si sname verižico in mu jo izroči. Na, šepne, mislim, da je pravo srebro ...

Bogec skriva posrebreno goloto v usahlem vencu. V tej svoji onemelosti je neznansko oddaljen od nedeljskega popoldneva, daleč od spokojne doline, daleč od ljudi, ki so gradnov križ zasadili v zeleno srce na razpotju.

Po tem razgovoru se je Jeroman iz Mun odpravil dalje. Čez loko. Spotoma se mu je srce izraznilo. V njem so izzveneli poslednji zvoki o dobroti, dasiravno je okolje vabljive j še in šumi j a loka pod stopali kakor prijateljska tolažba. Toda v zraku ni več prejšnje mehkobe, v osivelem vrbovju ni opaziti nikake naklonjenosti. Iz čopastih debel štrle navpik rumeni nastavki togo in ošabno. Ena sama zloba diha iz naježenih pohab.

Jeroman iz Mun se je pomračil. Ali naj se obrnem?

Za vrbami se je dvignila predjamska pečina. Ob brvi sta stražila prehod visoka topola. Njuni krošnji sta vpijali predjamske glasove, po katerih so vznemirjeno poplesavali bledikavi listi. Noč in dan so poplesavali po teh šumih.

Jeroman iz Mun je stisnil čeljusti. Šel bo tja, si je rekel, da si vzamem tisto ruto ... V tolmunu pod brvjo je čakal hostnik. Pojavil se je, brž ko se je Jeroman nagnil čez ograjo. Bil je namrgoden, navzgor je gledal tako zaničljivo, kakor da stoji na brvi zarotniško seme. Tedaj pa je tudi njemu vzbrstel okoli glave svetniški obroč in iz blesteče sončnice so vreli pojemajoči žarki po vodni gladini. Jeroman je pljunil nanj, čf, in ni čakal, da bi videl, kako se bo hostnik spačil, kako se bo njegova podoba razlomila in izginila v breg.

Na dvorišču ga je pozdravil Šek. Najprej mu je ovohal obuvalo. Duh je bil nenavaden, nič domačega ni našel v njem, v robovih hlač tudi ne, toda glas je bil Jeromanov. Haa, Šek! Šek je zamahnil s kosmatim repom in zopet legel.

V Mohorjevi knjigi je mnogo solza. A to niso žalostne solze, marveč solze sreče in veselja — človek se smeje z njimi in smrka olajšano. Ah, ta Aleš, koliko viteštva je bilo v njem! Mlad je še, zelo mlad, vendar hodi po svetu z resnostjo in modrostjo starca. In ko je prebrede skoraj polovico, te grešne, zapeljive tujine, se vrne z mošnjo zlata; poleg zlata mu v žepu cinglja svetinja višarske device in v srcu še vedno greje podobo Zupanove Cilke. In Cilka? Oh, ta bi kmalu postala žrtev ženske zvestobe, toliko let je poteklo. Lenka in mati županja sta gin j eni, smejeta se skozi solze, posmrkavata, še oče župan se omečijo. Naj bo, no, rečejo vdano, v imenu božjem ...

To je vse drugačno branje nego Valentov črni obrednik. Prigode in ljudje so živi in se ne skrivajo v spačenem tisku. Poleg tega je bilo nekaj znanega. Tudi koščeni obraz se je Lenki vedno bolj bližal, nadel si je drage poteze, prisvojil si je priljubljeni izraz človeka, ki je pozabil svileno ruto na češnjevi veji. Prav vse njegove lastnosti si je prisvojil, še preden se je vrnil iz tujine.

Nekdo je pozdravil. Dober dan je rekel in ni bil Valent niti Bržan. Ti si?

Na vhodu stoji Jeroman iz Mun. Za smehljajem se kaže sramežljiva škrbina in v tej je nekaj prikupnega. Tudi sive oči se svetijo spravljivo, nekakšna zaupljivost je v njih ta dan.

Ali ni Luce?

In Valent? Kje je Valent?

Lenka se komaj znajde. Prišel je tako nenadoma in videti je tako nenavaden: Jeroman iz Mun z mehkobo na obrazu. Pil je, si misli. Tudi njegove kretnje so bile nekoliko omiljene.

Ali bi rad govoril z Valentom?

Kje! Prišel je pač v Ponikvo. S Šekom sta si bila vedno prijatelja.

Lenka se je zasmejala. »Spremenil si se,« je rekla. »Ves si se prenovil.«

Jeroman je privzdignil klobuk, toliko da si je obrisal potno čelo. Potem je povedal, da je bil v Trstu.

»Šel sem tja,« je rekel. »Lotil sem se nekakšnega dela, pa nisem obstal. Tudi tam nisem našel obstanka.«

Nikake jedkobe ni v njegovih besedah, nič prejšnjega Jeromna ni v njih.

Potemtakem bo obstal v Ponikvi?

Kje! Šel bo dalje.

Dalje? Lenka se ne more načuditi.

Jeroman je mahnil z roko, dvignil je ramena.

»Dalje,« je rekel.

Potem ji je pripovedoval, da je začaran. Kaj misli Lenka o tem? Nič, smehlja se.

Jeroman sapne skozi nos kakor utrujena žival. Tako, njej se zdi to nesmiselno? Jeroman je pomaknil obledele obrvi k lasem, s tem je bil dan važen pomen nadaljnjim besedam.

»Tudi meni se je zdelo otročje,« je rekel. »Na moč otročje se mi je zdelo sprva. Grem, sem si rekel, iz Ponikve grem in pozabim na čarovnico. Prav malo mi je mar ta mala vešča ...« Nekega dne se je ustavil v Podgradu, menil je, da se je treba nečesa lotiti. »Ustavil sem se torej tam in pričel nakladati vozove. Nakladam, nakladam, bremena so bila težka ...«

Jeroman iz Mun je imel na vsakem licu nastavek pokončne gube, zožil je ti dve gubi in vzdihnil. Uh, je rekel.

Potem se je naslonil na mizo. Ali Lenka verjame v čarovnice?

»Jaz tudi nočem verjeti. Kakšne čarovnice, pri streli goreči! Brezzoba staruha je lahko čarovnica, ker je njeno srce polno zavisti. Zvita je v dve gubi, zre na človeka samo izpod čela, in če te ošine s podmolatim pogledom, potem te prav lahko uroči. In kaj ima človek od tega? Nič! Kak gleženj si nakrene. Toda mlada vešča, če te obsenči... «

»Jeroman, ti si pil!«

»Nič ne rečem, toda tu notri je vse razklano, vse razbolelo.«

Jeroman se je prijel za telovnik. In v glavi se mu tudi nekaj spočenja, nekakšne nenavadne misli. »Nikdar prej nisem imel takih misli,« pravi.

»Kakšnih misli, Jeroman?«

Skorajda bi se ji bil zasmilil. »Nemara si bolan,« je rekla. »Prav gotovo si bolan.«

V Lenki se je zganilo nekaj sočutja, toda iskrenosti ni hotelo biti v tem čustvu; Jeroman je imel trd obraz in pepelnate veke so jo vznemirjale. Takšnega lica sonce ne potemni. In ker ga ne more potemniti, ga olušči in pordeči v opečnati strešnik. Lenka ne zmore niti trohe iskrenega sočutja do sivih oči v tem oskrbljenem strešniku. Bolan si, Jeroman, samo to lahko reče.

Toda Jeroman iz Mun je imel pred seboj vse drugačno podobo in sestradane sive oči so se pasle po njej. Po izzivajoči krvi so se pasle, po kipečem mleku, ki ni utegnilo porjaveti v večni predjamski senci. Toda največ zvodljivosti je bilo skrite v pšeničnih laseh, v teh je bilo največ čarovnije. Nekoč se je nekaj zgodilo v hlevu. Tedaj so pšenični lasje mlade vešče zdrsnili po Jeromanovem licu. Iz njih je pršela dražeča pekočina, ker so mu kodri, ki se danes penijo Lenki nad ušesom, obrsnili oči in čelo.

Jeroman iz Mun hlepi za tem, da bi se vse to ponovilo.

Poleg tega se barve kodrov ujemajo danes z rumenimi cvetovi, ki so se tako svojevoljno raztresli po sinji ovratni ruti; nestrpni Lenkini prsti se ves čas poigravajo z njimi. Plezajo po modrikasti tkanini navzgor do zatilja, skrivajo se v mehkih gubah in iščejo v njih zavetje. Tudi ti prsti vznemirjajo sive oči.

Prav po to modrikasto krpo z rumenimi cveti je prišel Jeroman v Ponikvo. Vanjo je kanil zaviti svoja dva zoba. Nekdo mu je v Podgradu odkrhnil dva živa zoba. Zoba sta se oplaknila v krvi in se spremenila v beli, mrtvi koščici, ki sta se v svetlobi bleščali kakor sploščena bisera. Toda bisera sta bila zakleta, kajti svetila sta se v zlobi in posmehu — eden v razočaranju, eden v posmehu. Vzel si bom tisto ruto, tako razmišlja Jeroman iz Mun, in še kaj si bom vzel.

Jeroman je dolgo razmišljal o tem, kadarkoli mu je jezik zdrsnil po izlizani dlesni. Potem je prišel ta dan, bila je nedelja in namere, namočene v slivovcu, se prejkone uresničijo. Zijavke v ustih ni moč zapolniti, toda v prsih, tam je tudi bila nekakšna zareza. Ta se bo na mah zacelila in sploščena bisera bosta takoj zasijala v drugačni luči.

Jeroman se je nagnil in prijel Lenko za laket. Pod belim rokavom je bilo čutiti gladko kožo. Ohlapna jopica je bila razpeta na dveh grmičih, od nje je vel vonj oprane ledine, posušene v jutranjem soncu. Dotik z dišečo toplino je vzel Jeromanu besedo, toda v Lenkinih očeh je opazil nenavaden strah in to je bil mahljaj po njegovi razsodnosti. Stisnil je lakti in napel vrat, kakor napne vrat in skrči kremplje ujeda nad plenom. Obenj se je upiralo dvoje komolcev, dvoje kolen, a pritisk je popuščal, prav gotovo bi bil odjenjal, da se ni pojavil Bržan.

Bržan je nekaj zaklical. A, pri streli goreči, je rekel. Potem je planil tja k ognjišču. Ali naj ga s panjem? Panj je bil težak in razgret, na njem je še tlela bukova glovnja. S popečkom potemtakem! In je dvignil navibani popeček. A kaj naj bi bilo to Jeromanu iz Mun?

Lenka se je umaknila, v rusih lahteh pa je še vedno trzala nepotešenost. Dvignil jih je torej in Bržan se je zvrnil na ognjišče. Padel je vznak s tistim svojim popečkom v roki kakor otrok, ki si je drznil groziti možaku z leskovko.

Tako, nekaj se je zgodilo! Kri je zopet zvrvrala na svoje mesto, vozli v telesu so nenadno ohlapnih, pričeli so se razpuščati. Jeroman bi bil lahko pobral svoj klobuk in šel, bil je spet včerajšnji Jeroman, Jeroman iz Mun.

Ali ni nekaj rekel? Rekel, rekel, toda v tem ni bilo nikake utehe; jezik ni našel opore, zdrknil je skozi špranjo v dlesni, in kar je ostalo od kletvine, je izzvenelo na moč burkasto. Planil je torej ven, zdrvel bi bil čez brv, da ni s pogledom ujel zbegane živali. Šek! Kakopak, njegov kosmati rep je pravkar izginil v Sapniku.

Jeroman je obstal. Oprezno, kakor da bo ugledal prikazen, se je ozrl proti hiši. Potem je zavil okoli mlina in skočil na jez.

3.

Luknja pod pečino je polna teme. V njej se skriva grozljiva tišina in preži na nekaj. Le tu in tam cmokne kanec vode na vlažna tla — plenk! reče zamolklo. In čez čas — plink! ... Potem zopet nič ko molk in tema in hlad. Moj bog, s kakšno počasnostjo se trgajo ti nevidni kapci! Pot pod zemljo je kakor črevo velikanske živali: zgrbančeno in osluzeno z mokroto. Previto je sem, tja ter poraščeno z okrnelimi kitami. Nemara to niti ni podzemeljski rov, temveč dihalo podzemeljskega boga, ki vodi naravnost v pekel. Toda od kod ta hlad?

Takšna je pot, ki pelje v večno gluhoto. Po njej tava Valent z brlivko v roki. Luč je slaba, nič prida svetlobe ne daje, le za silo odriva temo. Valent stoka in dihače. Namenil se je v črno deželo s svojim zakladom in sedaj

je tu. Oprezno, zelo previdno napreduje, oprijemajoč se plesnivih izrastkov, in če udari s temenom ob kamnito vejo, nekaj reče. Kdo naj se znajde v tej zlodjevi danki, pomrmrava spakljivo. Končno se nekje ustavi; kmalu potem, potem ko mrkne svetla lisa tam ob izhodu, se ustavi. Vgnezdi se in oddihuje in razmišlja. Plink! ... Ho-ho, si misli, jez če bi podrli. Zdajle naj bi kdo podrl jez za mlinom. Tišina.

Podzemeljski svet ni prav nič prikladen za poskočne domislice: ena sama brezbrižnost ga je, ena sama mrzla in omokrena naveličanost. Še brlivke, še te se loteva mrščavost; žarki beže k Valentu, plezajo drhte po njem in se preplašeni skrivajo v njegovi plevelasti bradi!

Valent poklekne in se obenož upre v slinaste stene. Potem odmakne komolce, da bi lahko segel za pas. Tam ima zataknjen oskrd, na nakovalu kovan in vešče kaljen betek, o, zelo priročno orodje. S tem se lahko vkleše primerno znamenje, kak križ, postavimo, ali zvezda v škrlatasto koreniko. Ali v tale stopasti štrogelj. Tk, tk! Križ, potemtakem? Kakopak, križ! Valent se bo ravnal po tem. Če se ne vrne, in to se tudi lahko primeri, potem bo to znamenje našel kdo drug. In če ga ne najde? No, potem bo počivala v križevem varstvu ljubezen dveh mladih ljudi, Tk-tk, tk-tk, torej križ na mrtvo ljubezen, položeno v prirodno grobnico.

Podzemlje je stvaritev časa. Času se nič ne mudi, on je sam sebi oče in ustvarja po kapljicah; tudi zemeljsko okostje gradi po kapljicah, kakor lastovka svoje gnezdo. Vendar lastovica ne more tekmovati s časom, kajti čas ne pozna oddiha in nima samo enega kljuna: iz združenih kancev lahko v hipu stke tisočletje in vesolje iz trohic snovi v njih. Prava reč takle storž! Pod udarci zveni brez jeka in razpada v zrnat krš. Žarki brlivke oži ve in zarajajo v mavričnem plesu po krševini in z njimi zarajajo raznizane luske, opite od svetlobne pestrosti v tej neskončni temi.

Iz teme se nekaj priplazi. Prav gotovo se nekaj plazi za Valentovim hrbtom iz teme. Tihotapi se potuhnjeno po ilovnatih tleh, in ko prileze do Valenta, postoji neodločno, ovohava žrtev, nato se umakne nazaj po svoji prejšnji sledi. Neslišno se potegne v temo, na svetu tako kakor polž v svojo hišo.

Kljuvanje utihne, pač pa se oglasi oddaljen šum. Mimo Valentovih ušes dahne toplejša sapa, tudi brlivka zazna to sapo, pomrkne ob njej in nekoliko privije plamen.

Valent privzdigne kolena, da bi si ogledal tla, občepi zamišljeno in ogleduje omokrena tla pod koleni. Potem se okrene, trd v trupu, s togo slutnjo v zavesti se ozre proti izhodu in čuti, kako se tudi njegova kri, kako se tudi drobovje in kitaste preveze v njegovem telesu spreminjajo v sadrasto okamenino. Sedaj je tudi Valent priraščen kapnik, nenavaden stvor podzemlja in časa. Ukleti stvor strmi v brezoblični jezik, ki se zopet iztegne iz teme. Jezik je tih in razraščen, drsi neslišno, in kar doseže, oblizuje s pohlepno slastjo. Zdaj zdaj se bo znova umaknil, prav res, kakor da se je opekel ob sežnju rumene svetlobe, stisnil se bo v črno dihalo, kjer nekaj cvili in hrope. Nekaj živega mlaska po vodi, nekakšna kosmata, mokra pošast si išče pot do Valenta, in ko plane k njemu, brlivka ugasne.

Ta dan pod večer so se nad Ponikvo sešli goščavci. Dolgo so šumotali po odpadlem listju, polni nemira in radovednosti, dokler si ni vsak ugladil udobnega kota: ta na pritalni veji, oni se je vgnezdil za gradnovo koreniko. Nekateri so si nanesli listja na rušnat previs in se zastrmeli v Predjamo. Spogledujejo se in si kimajo.

Mlin je mrtev. Vse, kar je lesenega, miruje, samo stranica cerovega ploha drhti pod jezom. Dolgo let je stražil tam, ta čas ga je voda ozaljšala s sivo plesnijo in zelenim lišajem, zdaj pa se nič več ne upira. Samo na eni strani se še oklepa jezu in podrhteva, kakor krošnji topolov ob brvi. Vrata in oknice, vse je pozaprto. Šum seveda, ta hrumi dalje, vsakdanje in enolično. Tako še dozdeva. Toda jezu ni več, potok drvi čez njegove ostanke in zapleše pod slapom v spremenjeni vrtinec, v mnogo bolj drzni krnici se peni in suče pod njim. In slap se meni s pečino s čisto drugačnim glasom.

Hostniki napenjajo prisiljena ušesa in sovje oči, spogledujejo se in kimajo in mlaskajo od začudenja. Se veter, še ta jesenski pohajač postoji, nasloni se na pečino in prisluhne ...

XII

Taji, taji, sine moj, zame se ne boj...

Nekega dne je preiskovalni sodnik naročil podgrajskim orožnikom, naj iztaknejo Jeromana iz Mun. Vklenite ga in ga pripeljite, je rekel. Potem bomo videli, kaj je na stvari. Naročilo je bilo potrjeno tudi z uradnim pismom. To se je zgodilo po tisti nedelji v Ponikvi.

Jeromana torej! Navsezadnje tega ni bilo težko najti. Orožniki so se najprej razprašali po vaseh ob veliki cesti, dva sta zašla vse tja do Podgorja in sta naletela nanj v neki gostilni. Tako tako! Ali ni on Jeroman iz Mun?

Kakopak! Ali ga nemara poznata?

Ko sta orožnika prišla do tega, nista bila prav nič več domača. Postala sta osorna in trda in Jeroman se ni mogel načuditi njuni neprijaznosti. Kam da je namenjen, sta hotela vedeti. In sta se ustopila predenj kakor leseni kobili, zagozdena vsak v svojih usnjenih golenicah. Takšno obnašanje prav lahko vznemiri človeka, in tako so se tudi Jeromanu prikrile sive oči; skozi priprte veke je skušal pogledati mimo orožnikov in Slavnika naravnost v Ponikvo. Tja pač, kjer je bil iztegnil roko, prav to, ki se je zdaj nenadno znašla v železni zanki. Členi te zanke so bili mnogo manj vredni nego v njegovi srebrni verižici, toda bili so debelejši, trdneje kovani in Jeroman ni mogel dognati, če se bo moč izmotati iz njih. O tem je dolgo razmišljal, zakaj pot se je vlekla skozi gozd, po gori navzgor in z gore navzdol — kje je še bil Podgrad! Ali navsezadnje le ni noči brez jutra in ne poti brez kraja.

Na ta način torej pride človek v zapor.

Podgrajskega je sam zid, naluknjan s pobeljenimi groti brez oknic; skozi te se vsipa svetloba v kleti še z večjo skopostjo kakor žitno zrnje. In Jeroman si je lahko ogledal vse to. Celo noč je prebil v plitvem vodnjaku, kjer je dišalo po razpadajočem lesu, prebdel je noč neznansko daleč od ljudi in neba. Toda zdaj je bilo jutro, hvala bogu, in okovana vrata so se odprla.

Jeroman je šel za orožnikom čez pusto, tiho dvorišče. Orožnik je bil razoglav, brez puške in pasovja, bila ga je ena sama uradna plehkost. Jeroman je koračil ob slečeni oblasti, gol tudi on, kakor pravkar izleženo pišče. Vzeli so mu svileno opasico, mehur in koserico, vso možatost so mu pobrali. Kljub tolikšni nebogljenosti si človek drzne odpreti usta, usta si bo vsekakor drznil odpreti! Le kam ga zdaj vodi, to naj mu reče!

Nič!

Razkomatena oblast molči, beli zidovi tudi molče, le pesek pod obuvalom si nekaj upa v tem odmrlem kraju.

Potem je to zapuščenost skalila glasna, pogumna pesem.

Tajnanina, tajnane,

taji, sinko, taji vse! ...

Pevca ni bilo videti. Ni bilo mogoče vedeti, izza katere rešetke opreza, toda njegova pesem je privajen, domač napev: sapnila je kakor veter s čičarijske gore in odpihnila malodušje. V nesebičnem nasvetu je modrost preizkušenega grešnika, ki poje, kako je mogoče tudi vrv spremeniti v rešilno vejo. Čemu bi potemtakem obupaval Jeroman?

Da da, pesem vedno razveseli človeka, tudi Jeromana iz Mun je privzdignila. Modrost preizkušenega sodnika pa je v tem, da pripelje grešnika v zagato, zato mu pokaže očetovsko lice, na moč dobrohoten obraz mu pokaže, s prijaznim priporočilom: kar sede naj!

Ali Jeroman iz Mun ve, s čim se je zameril pravici?

Ne! Jeromanu se nekaj dozdeva. Njegova vest je polna nemira, prav rada bi se kam skrila. Skrila bi se ter preputila Jeromana, ki jo je krotil s pripevom, njegovi usodi. Jeroman se je odhrkal. Ne, je rekel.

»Obdolženi ste, da ste po zrelem preudarku povzročili smrt pred jamskega mlinarja Valentina Cergola, in sicer na ta način, da ste odprli zapornico jezu nad mlinom. Voda, ki je vdrla v globino, je napolnila Sapnik in udušila mlinarja in njegovega psa ...«

Potem so se vrstila še druga vprašanja, toda odgovori so postajali vse bolj zamotani. Porajali so se iz velike stiske in negotovosti, to je bilo razločno opaziti, in ob zaključku je preiskovalni sodnik ugotovil, da so tu dokaj šn je nejasnosti.

Potem ni bilo vso zimo nič slišati o Jeromanu. Ko pa je skopnel sneg in je veter z vzhoda prepeljaval sem in tja bele oblake, se je zvedelo, da je v Kopru.

Zimo je jemal hudič, toda večeri so bili še vedno dolgi. Ko se v takih dneh prikrade mrak pred hišo, je po odrih in skednjih že trda tema in živina sope v noč v priprtih hlevih. Nad blatnimi dvorišči zaveje ovlažena mehkoba, ki oznanja pomlad. Kmet ljubi to mehkobo, ki nekaj snuje v prvi pomladni noči, in gre skoznjo z rahlo izproženo roko. Takšna je tema v prvi pomladni noči! Samo ob ognjišču, samo tam se še lahko loči čevelj od škornja. Kmet počiva na svojem ognjišču in sanja, da sedi na svetiščnem oltarju. Skupaj z večnim ognjem tli neizčrpna domišljija, in ko se nabere ob njem še več senc, se spremeni ognjišče v presojajočo shodnico ali v učni oder ali v preprosto molilnico. Vsa ta posvečen j a so dana kmečkemu ognjišču. Ko utihne molitev, se zdi, da je usahnil curek vode, ki iz trohnečega čebra pred hišo sega vse tja do kapa.

»Veste, kje je Koper? Daleč, moji dragi, šest ur hoda.« »Poglejte no, kam so ga odgnali!« »Dalj od Trsta, potemtakem?«

Mlin je zdaj prazen. Tam je vse zapuščeno, samo voda dere čez jez, drugače je vse zapuščeno. Voda dere čez jez in trga korita. Toda sedaj bo pomlad, nič se ne ve, kako bo ob spomladanskih nalivih. Na to je treba tudi pomisliti.

Molk.

Luce in Lenke potemtakem ne bo več v Ponikvo? Kje! S parom volov bi ju ne spravil nazaj v Ponikvo. Martina ni več, sedaj tudi Valenta ni več. Nemara bo šlo vse skupaj naprodaj. Naprodaj, naprodaj! Toda župnik se nekaj usaja zaradi pokopa. Seznal je, da je mlinar pokopan s psom. Sedaj meni, da bi morali psa odkopati, za psa ni mesta v blagosovljeni zemlji, meni.

Čudno, čudno! Župnik je in ni vedel tega.

Nemara res ni vedel. Prišel je v Ponikvo in blagoslovil zabito krsto. Valenta in psa so našli, ko je voda upadla. Tako tesno sta se oklepala drug drugega, da ju ni bilo moč ločiti.

In sodnik, ali ta ni nič naročil?

Nič. Orožnika tudi nista nič naročila in tako so ju zabili v krsto. Potem je prišel v Predjamo župnik iz Slivja. Aha, si je mislil, tu je sedaj mlinar, in je zmolil svoje molitve. Palčič pravi ... Vrag vedi, kako se bo vse to izteklo!

Kaj pravi Palčič?

Palčič pravi, da ni postave, ki bi branila psu počivati ob lastnem gospodarju. Palčiča so tedaj klicali v Predjamo, on je bil tam in si je vse tisto ogledal. Človek bi se zjokal, je pravil. Navsezadnje je Palčič že marsikaj videl.

Kakopak!

Česa takega nihče ne pomni v teh krajih. Človek bi samo to rad vedel, ali bodo Jeromana iz Mun obesili ali ga bodo kako drugače ubili.

Človek bi moral izvrtati luknjo skozi čas, da bi pogledal v bodočnost. Toda tega ni moč storiti. Prejkone ga bodo obesili.

Kdo naj kaj reče o tem!

Izviti se vsekakor ne bo mogel. Vrat v zanko ali kol v danko.

Tolovaj Prelesnik, ta se je umel ponorčevati iz sodnikov. On, vidite, je poskrbel za to, da so mu hlače zdrsnile na gležnje, ko so ga dvignili od tal; potem se je lepo sukal naokoli, da je lahko kazal zadnjico vsem hudičem in biričem.

O tem so pač pripovedovali, a kdo naj loči čenče od resnice. Tako tudi pri Martinu ni mogoče ločiti čenč od resnice; nemara bi prav tako umrl, če ne bi prišel Jeroman v Predjamo.

Prej ali slej se človek iztegne. Mrtvouden, kakor je bil, bi Martin nekega dne umrl, toda imel je zdravo drobovje. Bolnik z zdravim drobovjem lahko živi leta in leta. Bog ve, koliko bi še trajal! Kakšna strela goreča ga je prinesla v Predjamo! Jeromana, menim, iz Mun.

Da bi ga prinesla, he-he! Nič ga ni prineslo. Luca je šla sama ponj. Le kako naj izhaja zdrava, sita kobila brez para, to vi meni povejte?

Da da, najprej je zmanjkal Martin, potem sta poginila pes in Valent. Ženski sta tudi šli. Sedaj ni nikogar več v Predjami. Samo mlin je še tam.

Kdo ve, kaj bo s tem, z mlinom?

Tako, vidite! Gospod župnik iz Sliv j a je sporočil Palčiču in Bržanu, naj se zglasita v župnišču. Moramo se o nečem pomeniti, je sporočil, vsekakor se moramo pomeniti o nečem. Tako se je Palčič namenil tja. Šel je skozi Sad in je tam došel Bržana. Najprej sta se ustavila pri Bubniču in potem so se dolgo pogovarjali v župnišču. Gospod župnik je menil, da je bilo zgrešeno to, kar se je zgodilo. Prinesel je cilarico, majal z glavo in menil, da je bilo marsikaj napak.

Kaj je bilo napak?

To pač, da sta bila pes in človek položena v isto rakev. In sedaj ležita oba v blagoslovljeni zemlji, je rekel gospod župnik. Rekel je, da sta o tem odločala Bržan in Palčič, da sta po vsem tem onadva za to odgovorna.

Dobro, dobro! Palčič se ni prav nič plašil take odgovornosti. Storili smo dobro delo, je rekel. Marsikaterega kralja in cesarja so pokopali s priljubljeno živaljo, je dejal Palčič, in je naštel nekaj kraljev in cesarjev. Eden teh, če se vzame, se je dal pokopati s svojim oslom. Toda to se je zgodilo v Mali Aziji in tam so osli v velikih časteh. V vsem tem ni videl Palčič nikakega prekrška. Mnogo bolj napačno bi bilo, dokaj bolj pregrešno, je rekel Palčič, ako bi Valenta zagrebli izven božje njive.

In Bržan? Bržan je bil tudi takega mnenja. Rekel je, da sta ukrenila tako Valentu na ljubo. »Vi ju niste videli,« je rekel, »Valenta in njegovega psa?«

Ne, župnik ni imel te priložnosti.

»Torej! Morali bi ju videti,« je rekel Bržan.

Župnik pa se je še dalje usajal.

»Pes je žival,« je rekel. »Žival nima duše, potemtakem ne spada v blagoslovljeno zemljo.« In Palčič? No, ta je tudi povedal svoje.

»Navsezadnje,« je rekel, »sedaj tudi Valent nima duše. Ta je pač krenila po svoji poti.« Tako so se pogovarjali?

Da, o vsem tem. Menili so se in se nacejali s slivovcem. Toda človek je človek, je rekel župnik, žival je žival. In človek je ustvarjen po božji podobi.

Kakopak! Tega Bržan in Palčič ne bi smela pozabiti.

Tedaj je tudi Bržan rekel nekaj. Ho-ho, je rekel, po božji podobi? Samo njega naj si ogledata, je rekel in pokazal nase: na svoje brčine in na svoje škrbine. Po božji podobi, ho-ho! ...

Da bi ga zadelo, Bržana!

Tako so se ločili. Brisali so si oči in se poslavljali. Naj bo, no! Gospod župnik se ni več usajal, tudi potem ne, ko se je prevrnila steklenica in je iztekel slivovec. Naj bo, no, je rekel, bila je na pol prazna. Samo Bržan je gledal žalostno. Bilo mu je žal prevrnjene cilerice, mnogo bolj žal, je rekel, kakor če bi se prevrnil zvonik svetega Martina ...

2.

S tem še ni bilo konec neprijetnosti. Palčič in Bržan se še nista rešila nepotrebnosti, ki so nastale zaradi nesreče v Predjami. Z župnikom ni bilo nikakih težav, o, s tem se je vse lepo uravnalo, z razumevanjem in dobro voljo, namočeno v slivovcu, se je z gospodom župnikom vse lepo ugladilo. Naj bo, no! ... Valent je lahko mirno počival s svojim šekastim psom, spokojno je lahko spal tam, kjer je bil, in njegovi duši ni bilo treba vicati se z drugimi duhovi po ločanski dolini. Naj bo, no, je rekel gospod župnik.

Toda Jeroman iz Mun je bil še vedno živ in brez dokazov za njegovo hudodelstvo ga res ni bilo moč obesiti. Sodišče je iskalo priče. Sodišče vedno stika za pričami, ko je treba koga obesiti. In ko jih iztakne, jih zapriseže, najčešče zato, da pripomorejo v imenu božjem splesti vrv svojemu bližnjemu. Na ta način se sodišče rešuje odgovornosti.

Bržan je bil zaradi tega zelo zaskrbljen. Hodil je za čredo potrto in razmišljeno ter razglabljal o svoji nezgodi. Zelo mi ga je žal, Valenta, je razmišljal, močno mi je žal, da se je to zgodilo. Le kako se je moglo to zgoditi! Toda zdaj bom moral zaradi vsega tega na sodnijo, in kako naj se vede človek pred sodnijo. Naprtiti mi bodo skušali nekakšno odgovornost. Potem bodo postavljali vprašanja, na katera ni mogoče odgovarjati z zanesljivostjo, kakor, če se vzame, v Podgradu. Anka, je rekel sodnik, tista Anka, ki je živela pri Lucini materi? V Jelovicah, menim? To je bil pač Jeromanov otrok? Bržan je kij učil rame, kazal je svoje starčevske dlani, toda preiskovalni sodnik je hotel kljub temu vedeti, če je bil to Jeromanov otrok. Zahteval je, da bi mu Bržan potrdil, da je Anka Jeromanov otrok. Navsezadnje to ni nikaka skrivnost, je rekel sodnik, vsi so prepričani o tem. Niti Luca ne prikriva tega, je rekel. Toda Bržan se navzlic temu ni hotel vmešavati v to občutljivo stvar, samo ramena je stiskal k ušesom. Večidel so otroci storjeni v temi, kako naj bi človek vedel, čigav je kdo. Poleg tega je bil tedaj Martin še živ, kdo naj bi kaj vedel o tem!

In mlin, čigav je bil mlin?

Tudi o tem je bil sodnik poučen, pa je kljub temu spraševal Bržana. Mlin, pravite? Da, mlin, in vse tisto, kar spada k mlinu! O, to je bilo mnogo preprostejše vprašanje. Mlin je bil last Valenta in Martina, danes Martina in Valenta ni več in je vse Lenkino. Pravzaprav je vse njeno sedaj. O tem mora biti neko pisanje v skrinjici, poleg tega so bili tam, še neki Valentovi prihranki. Da da, je rekel sodnik, to je vse na zapisniku, je rekel. Bil je domač in prijazen. Kakor kdo od nas je bil, toda kdo ve, kako ravnajo s človekom na sodniji. Se dobro, da Bržan ne bo sam, še dobro, da bo šel v Koper tudi Palčič. Ho, Palčič je svojevrsten človek, on se na vse spozna, on se meni s cesarjem, kakor bi bil slivarski župnik, in če se pogovarja s slivarskim župnikom, govori z njim, kakor bi bil ločanski črednik. Palčič je priseben človek, Bržanu ga je močno žal. Močno mu je žal zaradi tiste neprijetnosti, zelo mu je žal zaradi sramote, ki jo je Palčič doživel s tisto žensko. Sedaj niti ni več nekdanji Palčič, tako ga je to potrlo.

Bržan gleda v daljavo, zastrmi se v tla, gleda nekaj časa v tla, se zopet zazre v daljo, nato odtaplja za čredo. Zelo mi je žal zanj, ponavlja.

To je bilo res, Palčič se je mračil. Obraz se mu je ugladil in ubelil po starčevsko, v štroglasti bradici ni bilo več videti temnih vlaken. Modrecev smehljaj na stanjšanih ustnicah je nadomestilo nekaj rožnatih peg, ki so od časa do časa potemnele. Tudi na čelu med gubami se je Palčiču pojavil tak madež.

Palčič je nekam odhajal. Po njem so se pasli nerazumljivi občutki. Vse na njem se je izgubljalo v nekakšno brezbrižnost in naveličanost. In če je pogledal v prej ar ko svetlobo, so se mu višnjevkaste ustnice razprle same od sebe. Da da, Palčiča je nekam neslo, včasih se tudi najboljše jedi ni dotaknil.

Včasih se človek motri v ogledalu, potem ko je minilo že pol stoletja, presoja svojo podobo z nagnjeno glavo in se drobno nasmehne. Poglejte no, kako sem čvrst, si pravi. Potem mine leto in zazdi se mu, da navsezadnje ni več tako čvrst, kakor je menil in ko poteče še leto, spozna, da se je neznansko postaral.

Okoli Palčiča je zaplivkala siva brezbrižnost. Da bi takoj ne utonil v njej, je tu in tam še preizkusil svoje moči, zagnal se je, toda bregovi, porasli z željami, so bili daleč. Daleč so, je pomislil, jaz pa sem upehan, slab sem. Vse pogosteje se je ustavljal na svojih poteh in iskal nekaj s tavajočim pogledom. Postal je, naslonjen na roženasto palico, in stanjšani prsti so se krčevito oprijemali srebrnega peska; moleč bradico od sebe, je postal in se skušal znajti v negotovosti. Sama neodločnost ga je bila dotlej živahnega Palčiča, ena sama zgubljenost, ki mu je srepila pogled pod nagubanim čelom. Ali je bilo še kje kaj, zaradi česar bi se bil moral prebujati zjutraj, vstajati, se oblačiti in se priporočati štirim stranem neba? Palčič je dušil pasjo glavico v oznojeni dlani, njegovo srce je ječalo v nemoči. Ali je bilo še kje kaj?

O, bilo, bilo!

Sveža, dišeča spomladanska jutra so se ženila z mlado zemljo, skrito v zelenem devištvu. Gozd je vriskal. Z razkošatenim zelenjem je skušal prikriti praznik parjenja, v katerega je kukal zvedav ptič, in nova svatovska pesem je odmevala v vas. Po sinjini so se gnetli oholi oblaki, polni sonca in poltenih prispodob. Ljubkovali so se z modrikastimi robovi in hlastali drug po drugem kakor leni ve pošasti v spomladanski zaljubljenosti.

Bilo, bilo!

Nemir v krvi in v sanjah je pričal o tem. Nova pomlad je prinesla novo pesem. Z vsako novo pesmijo je prišla nova pomlad.

Mlada ženska je šla po uteptani ilovnati stezi čez loko, s komolcem v beli košari je šla čez loko in njena pesem je bila glasna in brezskrbna.

Poje, si misli Palčič, in poskočno hiti v neznan čas, ki sem ga jaz že prehodil.

Vsaka pomlad je prinesla s seboj nekaj novega. Novo pesem, nov posevek na dolinske njive, nov cep v vsako mejino; kravarji so iznašli sodobnejši piskec s prožno jesenovo opno in ročnejšo škrgatico. Pri Krznarjevih so letos belili; pleskar je ovenčal sobo z dvobarvno opasico, od katere visi svetoivansko vresje. Pri ženskah so se uveljavili pestrejši in zajetnejši svitki iz blaga, ker so se svitki las zaradi lepšega pomaknili s temena na zatilje. Lanska pomlad je za okenskimi križi naletela na škrlatna zagrinjalca, tako da so se tudi cvetovi gorečk izgubljali na ognjenem ozadju. Letošnja je pozlatila dotlej srebrne bogce na razpotjih. Še poljski kolovozi, še ti so se ozaljšali s svežim hrbtiščem, brž ko so krenili z bele vaške poti.

Palčič je zastokal. Da da, je vzdihnil.

Vnete oči mežikajo v dan, ki je poln spomladanskega snubljenja. Skozi vlago v očeh je videti drobne, drobcene šopke vrtnic, ki so se razcveteli po sivem dnu med zelenimi listki. Ženska se ziblje po stezi in poje. Tudi to je dar letošnje pomladi: temno blago, okrašeno z živimi šopki. Voljno in mehko pod prsti je že nenačeto dišalo po deklištvu. Živa podoba na stezi se je oddaljevala, manjšala se je v zamolkel cvet. Cvet je omahoval v vetru in z vetrom je odbežala tudi njegova pesem.

Bržan je sedel ob Palčičevi postelji in mel med prsti puste dlake dolgih brčin. Ko sta se namolčala, je rekel, da se bo pač moral odpraviti sam. Toda bil je star in imel je slabo obutev. Bil je zelo zaskrbljen zaradi poti v Koper.

In kje je bil ta? Nekje pri streli goreči!

Palčič je prebral poziv, potem je hotel še nekoliko razmišljati. Prav rad bi se popeljal do Kopra, prav rad bi se še nekoliko razgledal, ko bi utegnil ...

»Dopoldne ob devetih, potemtakem.« Bržan je kazal spakljivo lice. »Ali je še kakšna nadrobnost?« je vprašal norčavo.

»Ne,« je rekel Palčič. Bil je bolan, vendar se je moral smejati dobrohotni zlobi. »Nič drugega ne zahtevajo,« je rekel.

Bržan je uravnaval čas po lastni senci, ponoči po zvezdah. Zvezde kakopak, te so se čestokrat pošalile s črednikom in se poskrile v oblakih. Toda čredo oblakov je pripasel nad Brkine po navadi zahodni veter in ta je spotoma prinašal razločne udarce cerkvene ure iz Slivja. Po polnoči pa je tako in tako merilo čas nekaj starih, izkušenih vaških petelinov: dosledno in natančno, to se lahko reče. Ob devetih torej? Ali naj Bržan vzame s seboj cerkveno uro?

Palčič se je muzal. Bil je bolan in utrujen in sedaj zaskrbljen tudi on zaradi Bržanovih težav, zaradi njegove starosti in slabe obutve.

»Par novih templancev boš iztrošil,« je rekel.

Bržan se je zanašal na to, da bo spotoma naletel na kakega voznika. Manjka se jih, voznikov!

Pomolčala sta kak hip, potem je Palčič prišel na neko misel.

»Nič ne skrbi,« je rekel. In tule naj si vzame njegovo uro.

Tako se je o pravem času vse lepo uredilo. Bržan in Janez Kaleč sta se odpeljala v trdi noči in Cigan, ki je ljubil noč in njeno spokojnost, je veselo hitel čez grižo: zdaj zdaj bo stekel po veliki cesti.

Nebo in zemlja sta se skrivala v temi, toda v nočnem zraku je bilo čutiti vlažno sled griškega diha. Moža sta bila še otrdela, nista se še razgibala in tako so se redke besede raz vlekle v zadržano zdehanje.

»To bo dolga vožnja,« je rekel Bržan.

Janez je bil podobnega mnenja. »To bo dolga vožnja,« je rekel. »Toda časa imava dovolj in vreme se bržčas ne bo spremenilo.«

»Sedaj se še ne moreva razgledati. Dokler se ne zdani, ni moč ugibati o vremenu. Toda če naju ujame dež na poti proti Rižani, ne bova imela kje vedriti.«

»Tudi če bi lahko vedrila, se ne bova smela zamujati,« je rekel Janez. Govoril je sproščeno in brezskrbno, ko da se peljeta na svatbo.

»Prav res,« je rekel Bržan. »Ali veš, kaj pravi sodišče? Sodišče pravi, da se moram oglasiti dopoldne ob deveti uri.«

Potegnil je Palčičevo uro iz telovnika ter jo vrtel v roki, da bi od kod padlo nanjo nekaj svetlobe, toda kazalcev ni mogel razločiti. »V ta namen mi je Palčič posodil svojo uro,« je rekel. »Dragoceno uro s srebrnim pokrovcem. Toda v temi tudi na srebrni uri ni najti pravega časa. Samo skrb bom imel z njo.«

Janez je menil, da bi si jo moral privezati z usnjeno vlako. »To ni za kmeta,« je rekel omalovažujoče.

»Tudi za pastirja ni,« je rekel Bržan razveseljeno.

Tedaj je Cigan zavozil na veliko cesto in zatopotal po njej. Znašel se je na novih tleh, v ubeljeni strugi, z motnimi obrisi rešelikovja zavarovani, in je potegnil hitreje. Janez je lahko brez skrbi popustil vajeti. Tako sta minila volnejši zrak med hišami, v duh po gnojišču je zopet zavela svežina. Z veselo voljo sta se peljala v to svežino. Bržanu je bila močno pogodu ta vožnja. Bil je hvaležen Janezu Kalcu, zelo mu je bil hvaležen za tako prijaznost, toda tudi Palčiču je bil hvaležen za njegovo posredovanje. Najbrž Janez ni zlahka pristal na to pot. Bržkone mu je Palčič nekajkrat ponovil, da je Bržan star in da ima slabo obutev. Storil bi zelo dobro delo, mu je bržčas rekel. Star je, kako naj prehodi to daljo! Bržan se je še nekaj časa zamujal s to mislijo. Nemara mu je tudi kaj obljubil, si je mislil.

Palčič navsezadnje ni prav nič tratil besed. Menil se je z Janezom o njegovi novi hiši. Potem sta govorila o Palčičevi bolezni. Da da, je potožil Palčič, niti na sodišče ne morem. Bila bi prava veselica ta pot, je rekel. Nato se je spomnil še nečesa. Rekel je, da bosta morali tja tudi Luca in Lenka. Toda tega se je spomnil samo mimogrede. Prejkone bosta morali tja tudi ti dve, je rekel, poleg Bržana.

Zatem je Janez Kaleč dejal, da bi bilo treba nekaj ukreniti tudi zaradi Bržana. Črednik je star, je rekel. Peš nikakor ne bi smel na to pot, poleg tega ima slabo obutev ...

Janez je potemtakem prišel sam na to, da ima Bržan slabo obutev. In tako se je o pravem času vse lepo uredilo.

»Vredno žival imaš,« je rekel Bržan. »Dolgo se že nisem vozil. Tudi na to vožnjo nisem računal. Ne vem, kako ti bom povrnil.«

Janez je nagnil glavo, privzdignil je vajeti. To potemtakem ni bilo vredno besede.

Vse tja do Tubelj je bila noč, naprej od Kozine pa ju je pričelo dohitevati jutro. Bilo je čemerno in zamudno in ni obetalo lepega dne. Tem bolje, je menil Bržan, tem bolje, če se lahko ognemo soncu. Kakor hitro se je cesta zravnala, se je pojavila daleč pred njima poskakujoča senca. Nekdo je bil torej pred njima; Janez je samo šleknil z jezikom in Cigan se je spustil v dir.

Poskakujoča senca se je spremenila v koleselj, na kolesiju je sedel človek, in ko se je Cigan približal na dober lučaj, sta Bržan in Janez lahko razločila tudi konjsko glavo, tako visoko se je nosila.

Kakopak! Pred njima se je vozil baron iz O doline s svojim širokim klobukom. Nihče ni mogel vedeti, kam ga hudič nese v tej zgodnji uri — bil je tu, na istrski cesti. V gosposkem drncu je hitel nekam. Sedel je kakor vojak in se ni niti za spoznanje premaknil, ko je začutil voziček za sabo; samo vajeti je pritegnil. Nato je nekaj siknil, zrahljal je vajeti in mršavi dirkač je iztegnil korak. Oho! Cigan je sunil z glavo kvišku, on ni bil vajen takih norčij. Sedaj, ko je skoraj dosegel zadek kolesa, ko je ujel zračni vrtinec, zasičen s konjskim vonjem, se je vaba nenadno zganila: odbrzela je dalje in skušala povečati presledek. Cigan ni bil vajen takega ravnanja. Bil je mlad konj, komaj privajen na vprego; doslej ni še nihče preizkušal njegovih zmogljivosti, nihče ga ni priganjal ne izzival. Stekel je, ko se mu je zahotelo, in ko se mu je zahotelo, je ritnil ali obstal, da bi slišal prijazno besedo. Doslej ni okusil ne biča ne korobača in uzda mu je bila še vedno v nadlego. Navsezadnje tudi Janez ni bil vajen takih norčij. Nikakor ni imel namena zasledovati koga na cesti. Imel je mlado žival in časa na pretek. Kakopak, nekdo se je vozil pred njim. Z Bržanom sta hotela videti, kdo se vozi pred njima. Baron iz Odoline. Prav! Janeza prav nič ne mika, da bi se kosal z baronom.

Toda Cigan je sam prhnil dalje. Prednje noge je metal nekam preširoko, korak zadnjih nog pa je bil urejen in je vedno udarjal čez prednja kopita, tako pač, kakor so divjali njegovi predniki po slavonskih pustah. In koleselj se je bližal.

Janez je okleval. Nekaj hipov se sploh ni mogel odločiti za to ali ono. Končno je skušal pridržati Cigana, oho, napel je vajeti, da bi ga pristavil. Toda tu je bil tudi Bržan. Njemu ni bilo prav nič mar, če je voziček nevarno opletal na levo in desno. Prijel je Janeza za laket in skremžil obraz v hudomušno spako. Potem je pomembno iztegnil vrat. Za njim, je rekel.

Tak tako torej, za njim?

Cigan ni bil povržek izbrane pasme. Po njegovih žilah baje ni vrvrala plemenita kri, toda razgrela se je naglo in nič manj je ni bilo nego v dolgokrakem dirkaču. Pred njim je bežal vonj odolinskih hlevov, zgubljal se je in zgoščal v zraku in Cigan je drvel za tem vonjem. Spominjal ga je na kaj in sedaj ga je skušal doiti. Ali pa se je v njem zganila tekmovalna togota! Hii! Kazno je bilo, da ta ni prirojena le izbrani pasmi, kajti razvnela je tudi Janeza in Bržana. Ta dva sta prejkone pozabila, da imata resno pot pred sabo. Prepustila sta se kmečki kljubovalnosti, ki ju je zapeljala v norčavo igro.

Cesta ni bila slaba, toda tu in tam se je pojavil kamen in veselo privzdignil voziček; Janez in Bržan sta si morala zelo prizadevati, da sta ga s svojo težo obdržala v ravnotežju.

Cigana je nekaj obsedlo, vrag znaj, kako se bo to končalo. Hii!

Vendar barona ni bilo moč prehiteti. Cigan je bil tik za kolesijem, toda prehiteti ga ni mogel. Baron se je držal sredine ceste in ni dopuščal takšne možnosti. Njegov stari dirkač se je dobro nosil s svojim dolgim korakom. Ta čas se je odmotala zanka prenapete zatege in to je bilo konju v veliko olajšanje: hropel je laže in tekel z iztegnjenim vratom. Toda baron je spoznal, da mu kljub temu pojema vzdržnost. In ko se je pojavil odcepek proti Petrinjam, je v najhujšem diru zavozil po njem, krenil je tja in se zavil v oblak prahu.

Tako se je Cigan zopet znašel sam. Pred njim ni bilo več izzivajoče vabe, tudi vonj po odolinskih stajah se je nekam izgubil. Divje peketanje se je umirilo. Objestno hrzajoč je Cigan gospodaril po prazni cesti, kakor da se je utrgala priveza, ki ga je vlekla za sabo.

Baron se je oddaljeval po stranski poti. Vedno manj ga je bilo, njega in njegovega kolesij a, vedno manj, dokler ni utonil sredi kraške planote — tako pač, kakor se je bil pojavil. Ako se je ozrl v to stran, je nemara še lahko razločil Bržanov klobuk, ki se je dvignil v pozdrav. Odzdravil ni nič. Nemara baron iz Odoline sploh ni bil namenjen v Petrinje in mu je bilo spotoma žal, da ni žrtvoval še tistih sto kron.

Zahvaljen bodi bog oče nebeški, ki daješ človeku vsakovrstne priložnosti! Po tem zahvalnem vzdihu se popotnikov duh dvigne, misel se izbistri in se razpeni v domišljiji. Brez pridržka se pusti zapeljati skozi drevored obstruženih cipres, ki se prašijo ob koprski cesti. Drugod krasijo ogoljeno pokrajino v skupinah, kakor družine velikanskih mavrohov, ob cesti pa stražijo v ravnih vrstah. Ob pogledu nanje objame človeka domotožna bolečina: to je klic oddaljene dežele. To je počutje osamljenega popotnika, ki se je zatekel v varstvo cipres in obsedel na pokopališkem zidu. Ostal bi tam, sloneč na zarjavelih železnih vratcih kakor del tihe, spokojne podobe. Tam bi lahko našel svoj mir, zatopljen v pokopališki molk, v razglabljanje cipres, v oddaljeni šum plivkajoče gladine ...

Tedaj je sapnilo od morja in temna telesa cipres so se zganila. Dostojanstveno so se zamajala, izražajoč svoj dvom nad takimi sklepi. Mlačni veter je godel z morskim šumom in sej al vse naokoli duh po razsušenem slanem mahu. Sladka otožnost je prešla, pregnal jo je privid na obzorju, kjer je iz morske gladine rasla v nebo groblja kamnitih skladov. Tja so jih nametala stoletja in jih prevlekla z varovalno barvo pokrajine. A kaj bi ji varovalna barva na robu neba in zemlje! In tako se stara groblja obupno oprijemlje kopnine. Sirotni domovi vise na ošabnem zvoniku in drug na drugem v večnem strahu, da bi ta ali oni ne zdrknil v morje.

Bržan je privzdignil prašne obrvi s klobukom vred. Iztegnil je roko proti Kopru.

»Tako žive,« je rekel.

»Da,« je rekel Janez. »V zidinah, kakor kuščarji.«

Toda zidina je bila ta čas vražje živa. Okoli mestnih vrat so mrgoleli ljudje; bilo jih je vse polno, ljudi in živali, kakor na pravem sejmišču. Prašni prostor pa je bil nastlan s slamo, z ostanki krme in žita in sadja in cvetja in živalskih odpadkov; vse to se je valjalo pod nogami. Po vsem tem se je pasel mrčes, zrak pa je dišal po cvrti ribi, po sejmu in veselici.

Tu je bil torej prostor, kjer so se shajali kmetje in meščani. Izrazitosti stanu ni bilo opaziti na njih: kakor ta ni bil snop, oni ni bil otep, toda vsi skupaj so bili enako premeteni, in vtem ko je skušal dobiti prevejani kmet največ za najmanj, mu je zviti meščan ponujal najmanj za največ. O, bilo je glasno in živo! Vse polno glasov in vse polno barv po nadzidkih. Tam so prebirali butare cvetja in zelenja, členkaste roke so praznile vreče in pretresale košare. Po zaplatah skope sence pa so počivale tovorne živali. Suha oslica z lazarskim hrbtiščem vohlja za odpadki; vanjo je uprl oči in ušesa privezan samec in rignil divje, kakor da je spravil glas iz bukovega gobca. Bil je napet in je brez sramu meril svoje oslovstvo.

Bržan je pretegoval mravljinčasto nogo. Privzdignil je ramo in si ogledoval Palčičevo uro. Prav prav, je rekel, zakaj bila sta mnogo prezgodna. Poleg tega se je čas na Palčičevi uri prav lepo ujemal z onim na visokem zvoniku.

Janez je skočil z voza. Zagozdil se je s Ciganom v vrvež in kmalu zatem je voziček izginil pod kamnitim obokom.

4.

Sodna dvorana je izropana cerkvena ladja brez stranskih oltarjev. Namesto vonja po kadilu je v njej prisušen plehkoben zadah po ljudeh in njihovih slabostih. Odbija se od vsepovsod in z njim preteče tujstvo zapuščenih zidov in črnega lesa. V sivi enoličnosti ni svetlih lis pozlačenih okvirov ne pestrosti umetnega cvetja in očrneli les je prepojen z mrko preteklostjo. Z eno samo mrko preteklostjo jadikovanja in laži in nezdravih nagnjenj. Nikjer ni videti spodbudnega žarka veselosti, akoravno je zunaj živ dan, poln brezskrbnih vzklikov, zvrhan sinje luči. A kako naj bi človek razmišljal o tem! Do sem je čuti le pridušenost glasov in brezkrvna svetloba, zaprta v pravokotni sobani, govori o tem, da so stene prepleskane s solzami.

Sem naj bi torej prišla pravica s tisto ribiško tehtnico!

Toda namesto te je vstopil dolg, suh babec v črnem ogrinjalu. Suval je z glavo naprej in molel pleča navpik, kakor da se je pravkar snel z obešalnika. Ljudem je zastala sapa, tako nenadoma se je znašel za staro pregrajo na odru. Poglej ga, krokarja, so pomislili, ko je plahutnil s črnim ogrinjalom in se spustil v ogradek. Sedaj, ko sta ga bila sam trup in glava, je bil še bolj podoben črnemu ptiču.

Ali je sodnik?

Kakšen sodnik!

Kaj pa je potemtakem?

Pisar.

A, pisar.

Ljudje, ki so komaj potegnili vratove v ovratnike, so jih znova napeli. Vsa čela so se namršila in mnogo ust se je na pol odprlo, kakor da bi se mogel na tak način bolje razločiti obtoženec: orožnik ga je pravkar privedel v dvorano. Orožnik je bil zlikan in obglajen. Ploščica s cesarsko ujedo se mu je srebrno svetila nad popkom, štroglji nasvedranih brčic so mu štrleli naravnost v oči. Tik pod odrom je mignil obtožencu, naj sede. Prav tam pod pisarjevo spodrsno skrinjo, na kateri je ta zlagal in prekladal svoje vsakdanje delovno orodje: sveženj papirja, register, pero, črnilnik. Obtoženec se je spustil na klop s previdnostjo človeka, ki seda na butaro robidovja. In ko se je orožnik razkoračil za njim, se je prihulil, napeto oprezujoč s preplašenimi očmi kakor lisjak, ki išče vrzel v pasti. Ali je bil to Jeroman? Kakopak on! Se vedno v tistem rjavem suknjiču iz domače preje. Pravzaprav suknjič ni več rjav; preteklo je mnogo časa in vzdržno blago je začelo popuščati. Cunjalo se je in nakosmatilo in se tako prilagodilo blatni sivini zidov koprske ječe. Iz preslegaste hlačnice je štrlelo desno koleno, belo kot kost.

Sicer pa je bil on, Jeroman. Prav lepo obrit in počesan, samo kosti pod očmi so se mu še bolj razmaknile. Na njih obešena so se sušila mršava lica, pa tudi roke so se mu nekoliko zdaljšale; za celo ped so molela gola zapestja iz scefranih rokavov. Toda to je bilo od brezdelja.

Pisar se je ozrl nanj čez ramo zviška in neprizadeto, kakor pridigar na klečečega grešnika. Jeroman je sklonil glavo. Ugledal je golo koleno in ga skušal pokriti z mršavo roko. Toda nesrečna roka je drgetala. Izdajala je vso vznemirjenost, ki se ga je lotila spričo neznanih priprav. Postavili ga bodo tja, si je mislil, na oltar, in roka pravice bo padla po njem. Tako si je mislil, ker dotlej še ni ločil rablja od sodnika.

Pojavil se je tožilec in se ustoličil na levi skrajnosti odra, prav nasproti pisarju. Takoj zatem so se odprla vrata v sredini in drug za drugim so prikapali sodniki, vsi resni, vsi v črnih opletih, kakor svečeniki pri črni maši. Pod vihali so si črna ogrinjala ter posedli.

Na ta način je bilo končno zapolnjena praznina na vzvišenem prostoru, ki je skozi tisočletja krotil ljudi s tiho pretnjo vseh odtalnih odrov — od starosvetnih žrtvenikov do najsodobnejših oltarjev. Žrtev resda niso več sežigali na njih, toda ohranili so se kot prispodoba sile in pričali o skopi iznajdljivosti vseh tistih, ki jim skromnost množice pomaga stopati nanje.

Jeroman je še vedno ugibal, kdo naj bi bil rabelj med mrkimi možmi. Ali sivec na sredi? Na starčevskem obrazu ni bilo nikake zlohotnosti; bil je spravljiv in očetovski in je širil tešeč mir okoli sebe. Naročaj sena pod nosom je skrival za svetlim razpelom na mizi. Ponujal ga je na ogled le od časa do časa, ko je, nagnjen nad svečo na levi ali nad svečo na desni, zrl po dvorani, da bi prisluhnil šepetu prisednikov. Drugače se je razgledoval zvedavo in se skrivaj praskal pod brado. Prisednika pa sta zdela v brezdelju s sklenjenimi rokami kot povabljenca na pusti prireditvi. Ali kdo od teh, je razmišljal Jeroman.

Toda pokazalo se je, da mu ta mah nihče noče nič slabega. Po imenu so ga povpraševali in po starosti, samo po tem. Nato so mu prebrali obtožnico.

Ali je razumel?

Starec se je z brado skoraj naslanjal na mizo. Gledal je izza križa s takšno pozornostjo, ko da posluša z očmi.

»Ali ste razumeli?« je rekel.

Ho, to je bil glas! Jeroman nikakor ni razumel vsega. On ni bil vajen slediti tako naglemu govorjenju, poleg tega je bilo v branju mnogo tujega, v tistem branju je bilo mnogo izumetničenega. On ni razumel vsega, toda starec je bil glasan, kdo naj mu kaj oporeče. Jeroman je bil v veliki stiski, in preden je odprl usta, se je proseče ozrl po zagovorniku.

Zagovornik je kimal. Jeroman se je olajšano zganil. Da, je rekel. Njegov glas je odjeknil v dvorani, kakor da se je kdo odhrkal.

Odgovor ni prav nič spremenil starčevega razpoloženja. Bil je neučakan in je takoj zastavil naslednje obredno vprašanje.

»Ali se čutite krivega?«

Kriv? Kakopak. Jeroman se je spet kradoma ozrl po zagovorniku. Zagovornik je prepričljivo zavrtel oči, uprl jih je nato v papirje pred sabo in frcnil v zadregi nekaj z mize. Nekakšno smet, ali kaj? Ne! O, to je bilo zelo zgovorno povedano, Jeroman tako in tako ni imel namena odvrniti kaj drugega. Toda kdo naj zaupa plešcu? Nemara je domenjen z rablji in sodniki; nemara so ga zato puščali k njemu v zapor, da bi kaj izvabil iz njega. Z vami ni lahko, mu je rekel nekoč. Kakopak, si je mislil Jeroman, z mano ni lahko. Toda v dvorani ni videl znanega obraza, bil je zbegan in zgubljen in se je končno odločil, da se bo še naprej ravnal po iskrenem priporočilu: taji, taji sinko ...

Predsednik je dvignil roko in obrvi: no, torej?

Ne! je rekel Jeroman.

Potem je zajel sapo, hotel je še nekaj reči. Moral bi bil še nekaj povedati, zakaj ob kratkem, krhkem odgovoru ni občutil prav nikakega olajšanja. Kriv, kakopak! Marsikaj sem zakrivil, ali za Valenta nisem vedel, zanj nikakor nisem mogel vedeti ...

Zagovornik je dvignil obraz proti stropu in napel kožo na njem, kakor da nekaj vohlja. Komaj opazno je dvignil dlan in razkrečil prste. In Jeroman se je znova potajil.

Dobro, je rekel starec. A naj jim no pove, Jeroman, kako je do tega prišlo. Kako se je to zgodilo. Lepo in po vrsti in po resnici.

»Vi ste torej pomagali v mlinu?«

»Da, tam sem pomagal.«

»Kdaj ste pravzaprav prišli tja? V Ponikvo menim.« »Nekoč poleti.«

»Nekoč poleti.« Starec je zamišljeno nagnil glavo izza križa. »Koliko bo tega?« »Nekako dve leti.« In prej, kje je bil prej?

Služil sem. Tu in tam sem služil. Nazadnje v Jelšanah.«

Tu se je vznemiril tožilec. Naglo si je nadel naočnike, pobrskal po svojih spisih in naočnike zopet odložil. Bilo je očitno, da bi se rad vmešal v pomenek. Toda starec je pomrdal s šopom sena pod nosom. Rekel je, da namerava postaviti osnovo zaslišanju, samo dejansko stanje namerava ugotoviti in tožilec bo imel potem ves ljubi čas na razpolago za svoja vprašanja. In tožilec se je pomiril. Zabeležil si je nekaj, preden se je znova sesedel, in se umiril.

Nato so sledila vprašanja o življenju v Ponikvi. Tam je bilo dela na pretek. Valent je bil star in pohabljen in se je mučil v mlinu. Valent je bil Martinov brat, Lenka pa je bila na pol otrok. In Martin? Martin je bil gospodar, bil je na moč bolan in se ni ganil s poda. Ne, nikdar ni bil pri njem! Niti s postelje se ni ganil, morali so ga pitati kakor dete. Ali Luca? Kajpada Luca, čestokrat tudi Valent.

In potem je umrl?

Da.

Pozimi? Pozimi.

Ali je Jeroman odhajal iz Ponikve?

Da. Kdaj pa kdaj je odhajal iz Ponikve. Zlasti ob nedeljah. Vsako nedeljo, bi se lahko reklo, in vsak praznik je odhajal.

In tedaj, ko je umrl Martin, ali je bil tedaj v Ponikvi?

Da.

Ali je bil tedaj delavnik? Da.

Prisednik na desni je nekaj prišepetnil starcu. Starec je prikimal. Videti je bilo, da je Martin res umrl dva dni pred svečnico.

Starec je hotel nadaljevati. »Potemtakem,« je rekel, »ste vi nekako nadomestovali gospodarja ...« Toda v gruči za ograjo je zašumelo, he-he, nekdo se je zahihital, ali kaj?

Starec se je zravnal, nad razpelom se je pokazalo visoko, nagubano čelo. Blisknil je s pretečim pogledom tja v globino dvorane, obrazi so se potuhnili, radi bi se bih odplazili, ali starec se je znova zgubal kakor meh in povzel svoj glas. Vendar ni prezrl, da je tudi tožilcu, da je tudi njemu hušknila vesela senca čez lice. Naj bo, no.

»Nekako ste torej nadomestovali pokojnika v gospodarjenju — za to ste pač morali prejemati neko plačilo. Je bilo to v denarju?«

»Tudi v denarju.«

»Koliko?«

Tako... Ni bilo mnogo. Pravzaprav ni bilo točno dogovorjeno. Jeroman ni imel nikakega domenka z Mlinarjevimi. Tu in tam je kaj kapnilo? Koliko? Jeroman je stisnil pleča, nekaj je zamrmral — kdo bi se spomnil!

Ali od Valenta?

Ne.

Od Luce potemtakem? Da, od gospodinje.

Starec se je naslonil vznak. »Iz lastninskih listin ni razvidno, da bi bila Luca gospodinja v Ponikvi,« je rekel.

Toda v poslednjem času je Jeroman vedno češče odhajal iz Ponikve. Po več dni se ni vračal, po cele tedne se ni vračal nazadnje... Kako je shajal? To ni bilo nič takega. Jeroman je bil dobršen čas zaposlen pri ledenicah. Imel je svoje prihranke.

Tako tako.

Starec se je z vso svojo držo nekam zamaknil. Prejkone si je hotel privoščiti troho počitka. Pisar se je tudi utrudil. Odložil je pero in preizkusil otrple prste na nevidnem godalu. Brž pa, ko je starec zevnil, je popadel svoje orožje, ko vojak ob preplahu, in se znova spoprijel s papirjem. Na ta način je torej prišlo do tiste nedelje. Jeroman se je vračal iz Trsta. O vrnitvi pravzaprav ni bilo vredno govoriti, Jeroman tako in tako ni imel svojega doma, nikjer ni imel stalnega kota. Prihajal je torej iz Trsta in se ustavil v Slivju. V Trstu ni manjkalo dela ne zaslužka. Človek je prebil tam nekaj tednov, mogel bi ostati tam nekaj mesecev, a približa se dan, ko ne more strpeti v mestu. Tam nikakor ne more več obstati. Zato pospravi svoje siromaštvo in se odpravi po reški cesti. Ako stari sodnik tega ne more razumeti, potem naj ne pričakuje, da bi mu mogel Jeroman to pojasniti. Jeroman gleda odsotno v tisti nesrečni dan, stoji kakor premočena žival in ne najde primerne besede. Bil je nekakšen razlog, pravi sodnik, nekakšen razlog je vendarle moral biti. Razširil je roke ter s prsmi pritisnil ob mizo. Kakšna ženska nemara? Navsezadnje je to čisto nekaj človeškega.

Nič.

Tedaj je starec popustil. Prosim, je rekel. On nikakor ni hotel čez vrzel v dotedanji doslednosti. Prosim, je rekel tožilcu.

Tožilec je vstal in pričel tešiti svojo nestrpnost. Govoril je glasno in razločno.

»Hotel bi vedeti,« je rekel in svoje besede krepil z naočniki v roki, »hotel bi vedeti, ali je obtoženec prišel v Ponikvo po lastnem nagibu.«

Jeroman se je zopet vznemiril. Kaj hoče ta? Vprašanja sploh ni razumel, dokler ga ni razčlenil privajeni glas očetovskega sodnika. Se je Jeroman sam odločil priti v Ponikvo? In če se ni, kdo ga je pripravil k temu?

»Po tem vprašuje tožilec«

Jeroman je za hip okleval. Nato se je odločil. »Sam pač,« je rekel.

»Ali je obtoženec, ki je iz Mun, sploh vedel za nekakšen mlin, izgubljen v majhni brkinski dolini?« Tožilec je plahutnil z lahtmi in se zamajal. Na ta način je vlekel nase črni oplet. Toda kretnja je bila neprijazna kakor vprašanje, ki ga je sekljal z naočniki.

Jeroman je pordel. Ta potemtakem, si je rekel, in mislil na rablja.

»Kaj ne,« je rekel, »kdo ne bi vedel za mlin v Predjami.«

»Obtoženca nisem vprašal za mlin v Predjami, temveč za mlin v Ponikvi.«

Tedaj se je zganil uradni zagovornik. Vstal je in rekel, da nekateri pojmi ne utrpe prav nikake spremembe, akoravno uporabljamo zanje različne besede. V govorjenju in drži ga je bila ena sama skromnost, kakor da si ne lasti prav nikake zasluge za dano pojasnilo. Samo to je hotel reči. Možiček potemtakem ni pomagal krvniku plesti vrvi. V njegovi ugotovitvi sicer ni bilo nič takega, kar bi rahljalo Jeromanovo stisko, očitno pa je bilo, da ne pritrjuje tožilcu.

Toda tožilec ni bil voljan priznati svoje nepoučenosti. Obšel je neprijetno pripombo ter postavil svojevrstno zahtevo: obtoženec naj odgovarja z da ali z ne. Na to naj opozori gospod predsednik obtoženca.

»Ste razumeli?«

Jeroman je ubogljivo prikimal. »Sem,« je rekel.

In tožilec je znova zajel sapo. Ako se tudi dopušča možnost, da je obtoženec po lastnem nagibu prišel v Ponikvo, sodišče nikakor ne sme spregledati dejstva, da sta obtoženec in Luca rojaka. Vendar se trenutno ne namerava zamujati s tem. Od obtoženca bi hotel vedeti le to, v kakšnih medsebojnih odnosih so živeli ljudje v Ponikvi.

V kakšnih odnosih? Jeroman je iskal pomoči pri zagovorniku, zatem pri starem sodniku. In ta je priporočil tožilcu, naj se nekoliko približa obtožencu v izražanju svojih misli.

»Ali ne bi hoteli,« je rekel spravljivo, »nekoliko določneje izoblikovati vprašanja?«

»Vsekakor,« je rekel tožilec. »Ali je prihajalo do sporov v mlinu? Med obtožencem in pokojnim Valentona, menim. Med obtožencem in pokojnim Martinom?«

Ne! Jeroman je odkimaval.

»Med obtožencem in vdovo nemara?«

Jeroman je še vedno odkimaval.

»Da ali ne?«

»Ne!«

»Ali je obtoženec spal pod isto streho z domačimi?« Ne. Jeroman je spal v hlevu. Imel je pod stropom pleteno košaro in je spal kar tam. »Vedno?«

»Vedno!« Razen takrat, seveda, ko ga ni bilo v Ponikvi.

Tožilec je nestrpno zasukal glavo. Prav nič ni bil zadovoljen s takimi zavlačevanji, on je hotel dognati čisto nekaj drugega. A tudi zagovorniku vse to ni bilo po volji. Vstal je in si izprosil dovoljenje za pripombo. Rekel je, da so tožilčeva vprašanja krenila v tako občutljivo smer, da bi slavno sodišče ob njih ne smelo ostati brezbrižno. In če bi se nadaljevalo po tej poti, potem naj se tožilec ne vznemirja, ako mu bo obtoženec odgovarjal z molkom.

Stari sodnik je menil, da ni moč zanemarjati okoliščin, ki bi pripomogle k odkritju resnice. Kljub temu je svetoval tožilcu, naj ne uhaja iz okvira dopustnih vprašanj. O, bil je izkušen starec, poklican tja, da deli pravico in da ne mahne dvakrat po sodu in samo enkrat po obroču. Očitno je bilo, da je nameraval tožilec pokazati na manjkajoči člen v smiselni povezavi dejstev. Če je gospodu predsedniku zmanjkalo prediva ob zadnjem vprašanju, potem je bil tu še vedno on, ki je umel najti zvezo in si upal pokazati nanjo z vprašanji in naočniki. Toda stari sodnik je bil velik dvomljivec. Obnašal se je se vedno tako kakor neprepričan človek in naivno gledal mimo razpela. Tiščal je brado v pesti ter prisluškoval nekakšnemu šepetu iz nastale tišine. Prejkone je bil to glas njegovih zaključkov, namenjen samo njegovemu kosmatemu ušesu, in tak, da se je starcu zdelo vredno mrdati pod šopom sena, čisto prikrito se muzati nad poklicno gorečnostjo državnega tožilca. Luca, ho-ho!

O, bil je docela preprost primer, čisto nezanimiv primer z vsakdanjim ozadjem. Gospodinja se povalja s hlapcem v toplem gnezdu, družinsko sožitje na samoti je porušeno in zločin je tu. Če je gospodar živ in zdrav, potem nekdo nekoga ubije.

Možnosti seveda, teh je nekoliko. Če dvigne roko gospodar, potem so tri: žrtev je hlapec ali žena, ali hlapec in žena in en sam zločinec. Če pa se opogumi hlapec ali celo gospodinja, potem je stvar nekoliko drugačna. Potem je žrtev vedno samo ena, zločincev pa lahko več. In če je gibalo zločina v prvem primeru zgolj čustvo, je v drugem primeru prav lahko čustvo ali koristoljubje. Lahko pa tudi oboje. Toda pustimo. Ni naš primer.

Starec je komaj opazno mahnil z roko. Potem se je oprijel štrlečih oslonov na svojem sedežu in se potegnil više, kakor da namerava vstati.

Ko je to postorjeno, najde oblast storilca. Ali pa tudi ne. A Če ga vendarle iztakne? No, potem se dvigne sodišče in mu dokaže krivdo.

O, nič prikritega v takšnemle šolarskem primeru, nič posebnega v takemle kotaljenju sodov, zlasti če preiskava dožene ... in to prvič, da se kot objekt zločina predstavlja Valent in ne Martin, oseba potemtakem, ki po logičnem sklepanju ni mogla spodbujati nagibov za nečedno storitev. Drugič: v odnosih med obtožencem in gospodinjo, med Jeromanom in Luco, če rečem, naglasa preiskava soglasnost javnega mnenja. Toda sodišče tega ne more upoštevati. Lahko se opre na javno mnenje, toda pri ugotavljanju materialne resnice javno mnenje ne sme imeti pomembnega deleža; preiskavi ne nudi niti najskromnejšega prijema za razčiščenje tega vprašanja. In tretjič? ...

Stari sodnik je napenjal obrito kožo, tako da so se vse gubice razvrstile okoli oči, in si rekel, da je prava sreča. Prava sreča, si je rekel, da imamo bistrega tožilca! Bomo videli, kaj bodo povedale priče. Zagovornik kakopak, ta ne bo imel napornega dela.

S podobno mislijo se je igral možiček pod odrom. Na belem listu pred njim je bilo nekaj skopih beležk. Toda sedaj je imel vse drugačen opravek. Sukal je svinčnik po praznem robu papirja, gubal je čelo in z nagnjeno glavo opazoval, kaj bo nastalo iz tega. Preganjalec je torej na napačni sledi. In to je dobro. On preprosto razvija klasični primer umora iz najpogostnejših nagibov. Išče naj pogostne j šo vzročno zvezo v takšnem primeru. In to je še bolje.

Poleg mlina z zmaličenim sorazmerjem na robu lista je nastala spaka v dolgem krilu. Dobila je približno podobo ženske šele, ko ji je svinčnik zarisal oglavno ruto. Luca? Svinčnik je naglo prečrtal ime in pripisal nekoliko niže: Lenka.

Zagovornik si je ogledoval tožilca in se potihem menil z njim. Pravcati užitek je našel v tem tajnem pomenku. Ali niste na napačni sledi, gospod državni tožilec? Seveda, marsikaj vam je znano. Marsikaj vam je znano in razprava in priče vam bodo tudi nekaj povedale. Toda marsikaj vam tudi ni znano. In dokazi? Zagovornik je ujčkal glavo v dlani, zibal se je po mornarsko in šepetal nekaj. Ni, ni, je ponavljal. Sicer še ni prav nič jasno, kaj bo nastalo iz tega. Toda zadeva bo zelo zapletena. Skušali jo bomo še bolj zamotati, čimbolj jo bomo morali zamotati.

Potem je odložil svinčnik. Ah, je vzdihnil, ko bi človek ne imel opravka s tako nezaupljivim templjem ...

Jeroman se je ozrl po njem. Nikakor ni mogel razumeti, zakaj ga možiček na mah meri s tako sovražnim pogledom.

Tožilec se je za čas odrekel nadaljnjemu trudu, ali usedel se je tako, kakor da ne namerava še oditi. Jeroman je prišel v Ponikvo brez posebnema namena. Pripit? Da, nekoliko je pil. Prav nič se mu ni mudilo. Ne, ustavljal se ni, razen v potoku ... Nič takega, omuHaval se je pač ... Pred mlinom ni našel nikogar in je stopil v hišo. Nič ne more vedeti, če je bil kdo v mlinu. V kuhinji je sedela Lenka. Lenka je brala. Pri oknu.

Vendar tožilec ni mogel strpeti v brezdelju. Nenadoma se je pričel zanimati za psa. Ali ni naletel na psa?

Da, Šek je bil na dvorišču. Dozdeva se mu, da mu je prišel pod noge. Ne spominja se dobro, tako se mu dozdeva. Potem je stopil v hišo.

Tožilec je odnehal. »To smo že čuli,« je rekel.

Stari sodnik je silil dalje.

»Stopili ste torej v hišo?«

»Da.«

»In potem?«

No, potem ... Jeroman se je nagnil naprej. Roke, dotlej spoštljivo sklenjene na hrbtu, je preložil predse. Videti je bilo, da je sodnikom vse znano, kar je že nekajkrat povedal v preiskavi. Nemara želijo še kakšne podrobnosti? Toda sedaj se je pričel zanašati na zagovornikove nasvete; svojih misli nikakor ni hotel oplajati z novimi domisleki.

»Pripovedujte, pripovedujte.«

Da, Lenka je vstala. Samo malce je bila iznenadena. Potem sva se šalila. Jeroman jo je vprašal, če verjame v čarovnice. V čarovnice? Lenka se je smejala. Kaj ti hodi na misel, je rekla. Stala sta si nasproti in se smejala.

Ali ni obtoženec vprašal po Luci?

To je bil zopet tožilcev glas. In vsakikrat, ko ga je Jeroman začul, ga je neprijeten občutek silil, naj dvigne roko v obrambo.

Jeroman se tega ni spomnil. Morda je vprašal po njej, toda zanesljivo se tega ne spomni.

»In po Valentu? Ali ni obtoženec vprašal: Kje je Valent?«

»Mislim, da ne.«

»Da ali ne?«

»Ne.«

Tožilec je ponovno pričel groziti z naočniki v rokah. Njemu je bilo znano čisto nekaj drugega, je rekel. Znano mu je bilo, da je obtoženec pri prvem zaslišanju v Podgradu izjavil, da je bilo njegovo prvo vprašanje, ko je stopil v hišo: Kje je Luca? Takoj zatem pa je vprašal po Valentu.

»Ni izključeno,« je pripomnil zagovornik, »ni izključeno, da je bilo vprašanje v preiskavi zastavljeno v obliki, ki je neposredno izsilila pozitiven odgovor. Vsekakor ne smemo pozabiti psihološke nepripravljenosti preproste osebe posebej takrat, ko se ta prvič spoprime s sodiščem. Da bo sodišče to upoštevalo, o tem sem prepričan.«

Zagovornik je to odmolil in se znova posvetil svojemu mlinčku.

Tedaj se je oglasilo zvonjenje. Siloviti odmev je napolnil praznino koprskega trga in ves obtolčen prodrl v dvorano. Bilo je poldne. Glave, nagnetene za ograjo, so se zganile in poskrile nekaj svetlih obrazov — kakor da je poletni piš razmajal leho sončnic. Tudi v pisarju in prisednikih se je zganilo življenje. Končno so tudi ti našli nekaj človeških gibov in oder se je na mah zazdel bolj obljuden. Množična misel je bila tako zgoščena, da so občutljivejši nosovi ujeli nekaj vonja po toplih omakah. Samo stari sodnik, samo on in Jeroman sta se še vedno mudila v Ponikvi.

Sodnik je iskal resnico. Iskal jo je z velikim potrpljenjem, to se lahko reče. Med enim in drugim vprašanjem je razmišljal tudi o tem: ali naj jemlje obtoženca tako, kakor se kaže, ali takšnega, kakršen je? Ali kako naj se človek odloči, preden ne iztakne razlike?

Jeroman potemtakem ni nameraval ostati v Ponikvi? Ne. Šel bo dalje, tako je rekel Lenki. Prijel jo je za roko, tedaj pa je prihrumel Bržan in zamahnil s popečkom.

Toda starec je znal govoriti tudi s svarečim glasom. »Ne tako naglo,« je rekel, »ne tako naglo!« In Jeroman se je moral vrniti.

Stari sodnik je postajal zahtevnejši. Nič več ni upošteval Jeromanovih tolmačenj, vpregal ga je v vse tesnejše ojnice. Doslednost vprašanj ni dopuščala daljših premislekov in tako so se razkrile nekatere podrobnosti, o katerih bi Jeroman nikdar ne govoril; niti takrat, ko bi mu utegnile koristiti. Med Bržanom in Jeromanom ni bilo nikakih nasprotij?

Kje - Bržan potemtakem ni mogel pridrveti v hišo s slabim namenom. Prejkone sploh ni vedel, da je Jeroman v Ponikvi. Drug za drugega nista vedela. Bržan je star, toda ob prizoru v hiši tudi starec ni mogel ostati brezbrižen Skocu je torej k ognjišču. Ali je bilo tako? Kaj naj bi bil rekel Jeroman na to? Molčal je.

»Izpustili ste Lenko, da bi se obranili Bržana? Povejte, povejte!«

»Da. Odrinil sem ga in pobegnil iz hiše.« »Oho! Odrinili!«

Kaj je pravzaprav hotel od dekleta?

Nič takega. Potegnil jo je k sebi, tako v šali. Bil je še vedno omrežen od slivovca ...

»To rad verjamem. Toda dekle, Lenka, hočem reči ...«

Stari sodnik se je prekinil. Nesmisel. Prizor mu je bil očiten in navsezadnje niti ni bil tako važen. Podoživljajoč Jeromanovo duševno razpoloženje, se je prepustil tudi njegovemu nadaljnjemu ravnanju in udobnosti naslanjača.

»In tako smo šli,« je rekel utrujeno. Jeroman je gledal začudeno. »Govorite, govorite!«

Da, Jeroman se je bil odpravil. Hotel je pač oditi. Nič ne ve, zakaj se je bil povzpel na jez. Moral bi bil stopiti po brvi, pa se je povzpel na jez. In ko je že bil na jezu, ko je že bil tam ... no, dvignil je tisto nesrečno zapornico ...

»Iz maščevanja?«

»Ne, ne!«

Nastala je popolna tišina. In iz te je potem prišlo tisto zahtevno vprašanje. »Zakaj potemtakem?« Jeroman je najprej zajel sapo. »Tako,« je rekel. Nato je sklenil dolge, mršave roke dlan ob dlan kakor v molitvi. Stisnil jih je med kolena, se skrčil v dve gubi in zahlipal. Ne, ne je hropelo in se trgalo iz nizkega, moškega joka. Ne, ne ... in rusa glava je obupno odkimavala nad golim, belim kolenom, ki se je napelo iz strganine.

Ljudje na odru so se nekoliko privzdignili. Bili so nekoliko iznenadeni. Leha sončnic za pregrajo pa je olesenela v brezvetrju.

Vse to je bilo močno pogodu plešastemu možičku. Menil je, da ne sme zamuditi ugodne priložnosti. S tako srečnim naključkom nikakor ni bil računal. Zato je vstal. In ko se je pozornost vseh sešla na njegovi osebici, je iztegnil roko proti Jeromanu. »Ecce homo!« je rekel z očitaj očim, užaljenim glasom.

Ko je orožnik odvedel Jeromana, se je pozornost vseh obrnila na oder. V slehernem je bilo pričakujoče vprašanje. Stari sodnik je za hip obždel, s komolcem na mizi, z brado med palcem in kazalcem. Osebno je bil za sedaj o nečem prepričan: sodišče bo moralo ubrati srednjo pot. Navsezadnje bo le moralo ubrati srednjo pot med tožnikom in branilcem. In tako je bilo tudi prav. Na desni je gromovnik kakopak, ta bo željan krvi, kričal bo o premišljeni zahrbtnosti. V poklicni lakomnosti bo hlastnil po najbolj zveriženem paragrafu in požrl ga bo, takšnega kakor je, ne da bi ga skušal prej nekoliko zravnati. Dokazoval bo satansko naklepnost, ki je ugrabila nedolžno življenje. Potem se bo skliceval tudi na priče. Toda priče bodo prejkone bolj koristile obrambi. Vsekakor se bo tožilec skliceval tudi nanje in na obtožencev pogled. Oglejte si te poteze, tako bo rohnel. Kazal bo z naočniki na Jeromana in pozival gospode sodnike, naj si ogledajo njegovo prežečo držo.

Jeroman res ni nudil spodbudnega videza. Toda sveti Štefan na zatožni klopi bi prav tako vznemirjal tožilca. Glejte potuhnjenca! Tako bi vpil in opozarjal nevedne sodnike na ubogega patrona. Nemara bo šel in bo razširil obtožnico. Zazdelo se mu bo, da se je vse premalo govorilo o Martinovi smrti, in bo zahteval razširitev obtožnice. Zahteval bo kaj takega in pokvaril razpravo. Kdo bi mogel vedeti, koliko so inkvizitorske duše lahko prepričane v svoje besede! Nihče ne ve, kaj jim je bolj v mislih: prizivno sodišče ali obtoženčeva nesreča. Navsezadnje tudi nepristranski sodnik ne sme zanemarjati tega; na višje sodišče tudi nepristranski sodnik ne sme pozabljati. Tudi v pravnem delu si ni moč kovati hvalnic zgolj iz nepristranosti. Od vsake ovržene utemeljitve pade nekaj sence na sodnikovo kompetentnost. Cestokrat samo rahla senca, toda sodnik se mora ozirati tudi na to, zelo mora paziti, da bi ta senca preveč ne potemnela.

Stan sodnik se je oprijel prsi pod črno haljo. Notri pod črno haljo je tipal za svojo vestjo, ki ni imela zrelega odnosa do njegovega uradnega položaja. Bila sta stara, on in njegova vest, imela sta skupne izkušnje in sodnik se je skušal cestokrat okoristiti z njimi. Ali vest, ta je bila toga in neprilagodljiva, nikake pripravnosti ji ni prinesla starost in zakonske paragrafe je še vedno zamotavala s človeškimi predsodki. Zadevajoč obnje, stari sodnik ni mogel nadaljevati poti mimo okrožnega sodišča. Ostala sta torej tam, on in njegova vest, se starala in čakala na upokojitev.

Da, da.

Stari sodnik je poiskal v svežnju papirjev oris Predjame z mlinom. Nad črtež sta se sklonili tudi glavi prisednikov, in ko se je starec našepetal z njima, je prekinil razpravo.

»Nadaljevali bomo popoldne,« je rekel, »ob treh.« Tožilcu in zagovorniku je priporočil, naj medtem nekoliko proučita tisti črtež. »Ob njem se bomo pomudili na popoldanski razpravi.« In ko se je dvignil, je dodal nekaj neuradnih besed. »Pravcata škoda bi bila,« je rekel, »pravcata škoda, ko bi vse ure tega sončnega dne prebili tu notri.«

Da da, je rekel zagovornik. »In čim lepše je zunaj, tem grše je tu notri!«

S pričami se tožilec res ni mogel kdo ve kako okoristiti. Ženski sta bili zbegani in nista bili zmožni slediti nizu njegovih namigov. Bržan je bil nezaupljiv in jim ni hotel slediti. Tožilcu seveda to ni moglo ostati prikrito; nekajkrat je znižal svoj glas, nekoč je dvignil naočnike in zagrozil Bržanu. Resnico hočemo, je zaklical. Bržan je zganil s pleči. Najdite si jo, si je rekel in se ni prav nič ustrašil. Toda tu sta bila še zagovornik in stari predsednik, in ta dva sta dokaj razumne je obračala svoje besede. Zagovornik je vse pogosteje vstajal s svojega sedeža, puščal je vnemar zveriženi mlinček in šemasto žensko in vse pogosteje prekinjal tožilčevo vnemo. On nikakor ni bil voljan dopustiti, da bi tožnik speljal sodišče na spodrsljivo pot čustvenih odnosov med ljudmi v mlinu. Obračal se je na avtoriteto sodnega dvora, tako je govoril v svoji ogorčenosti. Zahteval je, naj se sodišče posluži te avtoritete, da se prepreči vdiranje v skrito svetišče človeške osebnosti. Tu se nikakor ne sme mehčati zakon. Nikakor se ne sme dopuščati, da bi kdo z lovno vabo krpal nedoslednost obtožnice. In če ni našel zaslombe pri sodnikih, potem se je tudi sam obrnil na pričo. Zastavil je mnogo spretnih vprašanj, toliko, kolikor je potreboval zadovoljivih odgovorov. Na ta način se je pozornost sodišča nekoliko oddaljila od Jeromana. Sicer je bil še vedno tam, obtoženi Jeroman iz Mun je še vedno sedel na svoji klopi, toda zasliševalci so skozi dolge presledke pozabljali nanj. Iz nekakšne zakristije so spuščali v dvorano njegove znance, in to mu je bilo v veliko olajašnje. Prihajali so posamič Bržan in Luca in Lenka, in Jeroman ni mogel vedeti, s kakšnimi nameni prihajajo semkaj. V samo škodo mi bodo, tako je razmišljal. Toda bili so znani obrazi in spričo njih je občutil veliko sproščenost.

Potem so vsi skupaj pričeli stikati po Ponikvi.

Pretaknili so vse zakotke, hišo in mlin. Preverjali so razdalje in glasove. Tožilec se je posprehodil po brvi, potem se je povzpel na jez. To navsezadnje ni bilo nič takega, tudi stari sodnik se je lahko povzpel tja gor: njegov koščeni kazalec je drsel po črtežu in sledil tožilcu, ki se je z jezu spustil k Sapniku. V Sapniku je bila skrita noč, niže pod njim so hrumeli vrtinci.

Tudi pričam je bilo naročeno, naj pomagajo določati posamezne točke v Ponikvi. Tudi njim je bilo priporočeno, naj s prstom na črtežu ustalijo svoje trditve. A kdo naj se znajde med spakljivimi črtami!

»Če je to mlin,« je rekel predsednik. Kazal je s prstom in gledal spodbudno. »Če vzamemo, da stoji na temle mestu mlin ...«

Kakšen mlin, pri streli goreči! Bržan ni videl tam nikakega mlina. Luca se tudi ni znašla v tako ponazorjeni, neživi in brezbarvni Ponikvi. S črtežem si potemtakem ni bilo mogoče kdo ve kaj pomagati, bil je otročje delo in ni mogel služiti kot zanesljiva razpoznava. Ali okoli njega se je razpredlo prijateljsko, čisto domače kramljanje, kakor da so sodniki zemljemerci, ki se razprašujejo o kraju, o okolici in o poti v podzemlje, kjer bi našli zaklad namesto hudodelca.

V starem sodniku se je takoj zbudila želja, da bi odšel v Predjamo. Odvrgel bi dopetačo, odšel bi tja in se prerinil v tisti tajinstveni podzemeljski svet. Toda ta čas je bil še vedno jetnik vesti, razpisanih nalogov in narokov, moral se je še naprej starati v zaukazani strogorednosti. Se misli, še tej poklicna odgovornost ni dovoljevala daljših sprehodov. Ostal je torej tu, v sodni dvorani, in se nad nečim naslajal. Vihal je naročaj sena pod nosom, zdaj zdaj bo zašumelo, se je zdelo, namesto tega pa je bilo čuti pritajeno nosljanje. Na ta način je stari sodnik dušil svoje občutke.

Zaprisegel je priče počasi in s presledki. Prisednika sta takoj pokazala nekaj začudenja nad nevsakdanjim načinom zaprisege; še pisar se je zavzel nad tem. Obredna molitvica ni bila izmoljena kakor po navadi, ni bila iztresena kakor mera ovsa — in pojdimo dalje. Starec je izgovarjal besede razločno, zamudno in se takoj zatem postavil na prežo za prižganima svečama. In Bržan je ponavljal njegove besede. Rekel je, da bo govoril resnico, nič drugega kot samo čisto resnico in pri tem naj mu bog pomaga. Ali je bilo v tem kaj nenavadnega? Prav nič ne, toda stari sodnik je pripiral oči in se naslajal nad ponavljanjem lastnih besed. Pa tudi drugače je zastavljal Bržanu docela nepotrebna vprašanja.

Ali imajo daleč od reške ceste?

Okoli pol ure hoda, bi se reklo.

In v Slivju, ali imajo tam še vedno tega in tega župnika?

Tončka? Bržan se je moral nasmehniti. Kje je ta! Umrl je pred kakimi dvanajstimi leti. Tako tako. In stari sodnik je vpraševal dalje, nekaj zaradi resnice, nekaj zato, da je pasel svoj sluh na brkinski govorici. Zakaj brkinska govorica je polna svojevrstnih posebnosti. V njej ni trdote ne zaletavosti. Do tujčevega ušesa prihaja kakor izbosena, brez surovih naglasov, pošumevajoče kakor voda na viru. Ako je kje naglas le preočiten, potem se zgodi to zaradi nenadne spremembe razpoloženja. Pri kletvini, če se vzame. In še ta, strela jo bobni, pade najčešče omiljena s šaljivim prizvokom.

Brkini ne trpe raskavosti v besedi. Tujec jim posiljuje razvajeni sluh še tedaj, ko govori o njih samih. Nič zato, če jih hvali! Mežikajo skrivaj in vlečejo brke med zobe, še otroci mencajo med smehom in kažejo spake za tujcem. Prav vsak se jim prenareja, kdor ne govori kakor ljudje ob cesti, prav vsak, kdor pravi bogu in rogu tako, kakor sta tiskana v knjigi. Brkini se smejejo tujcu. Se gospodu župniku, še njemu se posmehujejo, dokler ne prične blažiti šumnikov, dokler ne prične ovijati s pajčevino prekrhkih glasov. Govori jim o kruhu in vinu in verniki dolgo ne vedo, s kakšnim kruhom in s kakšnim vinom se je Kristus poslavljal od učencev. Ali s štruco in jabolčnikom? Sele čez čas, ko gospod župnik podomači svoje besede, ko jih omehča in jim izgladi odcesnjenost, šele tedaj se zavedo vonja in zamolklosti rženjaka in rezkosti istrske črnine.

Brkini ne poznajo takšnega pačenja. Njim ni treba drugačiti splov, da bi ločili podvojene in potrojene pojme ene same besede. Sploh je ne izrečejo, preden niso vskladili njenih zunanjih oblik z barvo glasu. Gredo, postavimo, kosit in prav nič jim ni treba dopovedovati, s kakšnim orodjem, akoravno se nična sprememba v glasu ne da primerjati z razliko med koso in žlico. Samo enkrat kmet ne poti potu: na potu tja, kjer groba rakev spuščena bo v praznino groba. Tako modruje starec. Otrok posluša deda zaverovano in vse mu je jasno. Starec je moder, a v njegovih besedah ni nikake zamotanosti. Tudi med golimi dlesnami razločno obrazuje samoglasje, okroži ga ali razpolavlja kakor mu pač ukazuje miselna predstava. Pot je pot in ne sme biti potu napoti. In ko se usta še za lek razpro m zdrkne glas po žabje v nižino, zazija že v njegovi ohlapnosti izkopana globanja.

Ljudem v Brkinih je žal besed brez haska, močno jim je zal vsake zavržene besede, zato skoparijo z njimi. Ob takšni varčnosti se potem kopiči besedno bogastvo.

In potem naj tujec zaide mednje! Kje! Našel se bo oponašalec in posnel vse njegove kretnje; vse njegove besede bo popačil in vas se bo smejala. Smejala? Ho-ho! Krohotala, bi raje rekli, zakaj Brkini se smejejo z vsem životom, s komolci, stisnjenimi obenj, z upognjenimi koleni se smejejo, skrčeni v dve gube, prhajoč in otresajoč z glavo kakor žrebci, smejejo se do solz, ho-ho, vsi smrkavi in slinasti, z mokroto v koraku in ostro bolečino v dimljah ...

Obrazi na odru so se vsi hkrati obrnili k predsedniku. Ali se ni nekdo zahahljal? Kakopak, nekdo se je zahahljal sredi obravnave, nemara sam predsednik okrožnega sodišča ali kaj?

V dvorani je odbilo nekaj trenutkov popolne tišine.

Toda starega sodnika ni prav nič oplašila hipna zadrega. Je bil ali ne predsednik tega sodnega dvora? Dobro! Pomudil se je nekoliko med zelenimi brdinami (vonj jelševja ima še sedaj v kosmatih nosnicah), zašel je med gnojišča vasi v bregu in se znašel med rojaki. Prava reč, ho-ho, če se je nekoliko poveselil z njimi. Sedaj si lahko obriše mokroto v očeh, usekne se moško v veliko ruto in nadaljuje razpravo.

Bržan in Luca in Lenka niso imeli nikakega namena, škoditi Jeromanu. To je bilo očitno. Bržanu in Lenki Jeroman iz Mun ni bil ljub znanec, toda spričo nevšečnosti, v katerih se je znašel, nista hotela kazati svojih pravih občutkov. Odgovarjala sta na vpraašnja natanko tako kakor v preiskavi, brez vsake bojazni pred pocinkanim bogcem.

Jeroman potemtakem ni mogel vedeti, da se Valent mudi v Sapniku?

Ne, tega ni mogel vedeti. Niti slutiti?

Bržan je samo dvignil ramena. Lenka tudi ni mogla odgovoriti na to vprašanje. Gledala je s prav takšnim pričakovanjem v očeh kakor sodnik... In Luca? Luce tako in tako ni bilo v Ponikvi. Potem je samo Bržan vedel, kje se mudi Valent s svojo železno skrinjico?

Da, samo on.

Ali je ta?

Da.

Ali Bržan ve, kaj je bilo v njej?

Da. Približno je vedel. Nekaj denarja in črna knjiga. Kako da je Valent odnesel vse to v Sapnik? Tako. Človek se včasih zboji za svoje zaklade. Pred tatovi? Kakopak pred tatovi. Nemara zaradi Jeromana?

Bržan se je zazibal, kakor da stoji na splavu. Nemara, je rekel.

Luci pa ni bilo mogoče skaliti mirnosti. Tožilec je gledal nanjo s prav takšnim očesom kakor na Jeromana, toda njene prisebnosti ni mogel izzvati. Luca ni nič prikrivala, o tudi odkriti ni hotela ničesar. V Ponikvi se nihče ni utegnil zamujati z Anko, bila bi jim v veliko napoto, in tako jo je imela pri stari materi. Da, Anko je imela v Vodicah. O, Luca se ni dala zbegati. Tožilčeve namige je zavračala resno in zbrano, tembolj pa se je ob tem vznemiril zagovornik. Vsekakor bi se moglo reči kaj takega, kajti dvigal se je na prste vseh štirih okončin, kakor da namerava vzleteti. Tako naprožen je najprej poudaril zanimivo okolnost, zelo interesantno okoliščino, je rekel, da ravno bremenilne priče izpodkopavajo trdnost obtožnice. Pač zato, je rekel, ker hrani tožnik svoje domneve zgolj z ugibanji in cenenimi zaključki. A pojdimo dalje! Marsikaj je skopnelo doslej, ostalo se bo razblinilo do konca razprave. Do konca razprave se bo napihnjeni mehur popolnoma izpraznil ... Toda tega zagovornik ni povedal na glas.

Ko je predsednik spoznal, da se ocena stranskih sodnikov približuje njegovi presoji, je pričel v mislih že oblikovati besedilo razsodbe. Dozdajšnje gradivo, kolikor ga je bilo moč otipati in ovohati, je potrjevalo njegovo začetno ugotovitev. Oslanjajoč se na dano gradivo, bo potemtakem utemeljitev narekovala dolus indirectus in tožilec bo ostal praznih rok. Naklepne storitve se mu nikakor ne bo posrečilo dokazati.

Predsednik je pozibal glavo na levo in desno. Znašel se je v neodločnosti in je zajemal sapo s trudnimi vzdihi, kakor da bi ga nekaj težilo v želodcu. Navsezadnje ...

Navsezadnje tudi takšna razsodba ne bo docela pravična za obtoženčevo nepremišljenost. Dejanje, storjeno s hudobnim namenom? Kaj pa naj bo to? Prav nič drugega nego za lek omiljena tožilčeva zahteva! Sicer pa ne smemo pozabiti zagovornika, si je rekel bodrilno. Tega nikakor ne smemo zanemarjati!

Nekoliko poživljen se je sklonil na levo, zatem na desno, nato se je, opogumljen z nasveti prisednikov, vrnil k stvari. Bil je vesel, sodeč, da tokrat ne bo primoran prepuščati vso odgovornost pocinkanemu bogcu.

Kdaj se je pes odplazil v Sapnik, tega tudi Lenka ni vedela. Vsekakor je bil pred hišo, preden je prišel Jeroman.

Ali je bil še tam, ko je prišel Jeroman? Tudi tega ni vedela.

Pustimo torej. Jeroman je sam potrdil, da je v Ponikvi naletel na Seka. Sedaj bi bilo treba dognati, ali je bil pes še tam, ko je Jeroman prišel iz hiše.

Z Lenko so ravnali vsi na moč prijazno. In vsi, glejte no, so jo vikali. Še tožilec je omehčal svoj glas spričo te mlade, preproste hčerice, ki ga je spominjala na Segantinijevo pastirico. Pogledi vseh so viseli na njej in Janez in Luca in Bržan, ki so se tudi prerinili v gručo za ograjo, so trepetali v strahu, da bi Lenki storili kaj zalega. Toda v nagovoru starega sodnika je bilo toliko očetovstva, kolikor bi ga ne zmogel niti Valent.

Potemtakem je prvič v Kopru?

Da.

In prvič ob morju?

Da.

In kako ji je všeč ta velika kaluža?

O! Lenka je gledala plaho. Bila je v veliki zadregi in ni vedela, ali je dovoljeno nasmehniti se pred sodiščem. Toda starec je sam za spoznanje privzdignil tisti naročaj mrve pod nosom in ji pokazal dve okajeni zagozdi.

Ali je šla in se prepričala, če je slano? Lenka je prikimala.

V nastalem premolku se ji je zazrl v oči. Moral se je zavzeti nad skladnostjo nasprotujočih si barv: kričeče rute in velikih potočnic sredi bele kože in pšeničnih las. Samo v naravi, si je mislil, samo tam je najti takšno prisiljeno ubranost. Samo smelost narave ustvarja drzno lepoto, ki se tako objestno povzdiguje nad vsakdanjo mavrico zvokov in barv in vonjav. Bilo mu je žal, da je moral prekiniti lahkotni pomenek. Zelo nerad se je oddaljil od teh malih človeških zaupnosti, da bi si znova nadel sodniško veličje.

O tem, kar je počel Sek, potemtakem ni bilo živih prič. Kdaj je zvesta žival zaslutila nevarnost, tega ni bilo mogoče dognati. Nemara Šek sploh ni slutil nevarnosti in ga je speljal k Valentu živalski nagon; zgolj pasji nagib, si je rekel starec in se prisiljeno nasmehnil.

Lenka je povedala, kako je bilo v hiši. Nič takega končno. Jeroman jo je prijel za roke, bržčas se je šalil. Nato je prišel Bržan.

Lepo. Toda Bržan je dvignil popeček. Zakaj je storil to?

Tako. Bržan ni mogel vedeti, da se Jeroman šali. Navsezadnje tudi Lenki ni bilo do njegovih norčij. Kaj več tudi tožilec ni mogel izvleči iz Lenkine zadrege.

Kakopak Jeroman je odrinil Bržana. To je storil, da bi se ubranil. Takoj nato pa je šel. Pograbil je klobuk s tal in se pobral iz hiše.

»Ali se ni Jeroman tudi kdaj prej prepuščal takšnim — no, kot pravite, norčijam?«

»Ne bi mogla reči.«

»Kdajkoli prej?«

Lenka je neodločno odkimala. Zagovornik je sukal drobno peščico ob ušesu, ne da bi dvignil glavo od svojih papirjev. Ni, ni ...

Nato je hotel vedeti predsednik, kako je pravzaprav s tistim Sapnikom. Ali jim je služil v kakšne namene? Ali so se kdaj spuščali vanj? Ne? Toda žival, ta ima docela svojske navade.

»Ali se ni ta kdaj zatekla v rov? Šek, menim?«

Lenka ni tega nikdar opazila.

Čudno, čudno. Sodnik je pozibaval veliko glavo in se ni mogel načuditi takšni brezbrižnosti. »Saj ste vendar živeli v Ponikvi,« je rekel očitajoče. »Podzemlje, to je vendar posebnost, zelo zanimiva posebnost. In dohod, kakor smo videli, do Sapnika tudi ni težaven. To bi si vsekakor morali kdaj ogledati.«

Lenki je bilo žal, da si ni ogledala Sapnika, bilo ji je žal, da ni mogla ustreči prijaznemu gospodu. Da, je rekla ubogljivo. In da bi opravičila svojo dozdajšnjo brezbrižnost, je pristavila, da so tam goščavci.

Ho, predsednik se je naglo sklonil nad mizo, iztegnil je vrat izza križa.

»Goščavci, pravite?«

»Da.«

»V tistem rovu?«

Lenka je bila zopet v veliki stiski. V dvorani je zašelestela zadrega resnih spisov nad pritajenim muzanjem. Tisti stari sodnik se je nasmehnil, vendar je sklenil, da se bo ob prvi priložnosti odpravil v Predjamo. Pritihotapil se bo v kraljestvo goščavcev in se skušal srečati z njimi.

5.

Cigan je konj in konj ima živalsko pamet. Kdo naj bi vedel, do kod seže živalska misel in če se zave ob storjeni krivici. Tudi Cigan bržčas ne ve nič o tem, zato pekeče prizadevno po strmi poti nad Rižano, tja proti črnemu kalu, od koder je zjutraj tako lagodno pridrncal mimo Pasje vasi do morja. Tedaj sta na vozičku sedela Bržan in Janez, podremavala sta in si od časa do časa pretegovala ude. Tudi sedaj sedita na vozičku Bržan in Janez. Glastna sta in zgovorna, nekam zaripla v obraz in z višnjevkastimi ustnicami kakor od hudega mraza. Z njima se vozi velika pletenka. Pletenka je zamašena s plesnivim zatičem in v njej pljuska lanskoletna črnina; pljuska in se peni pod čepom kakor topla živalska kri. Poleg pletenke sta Bržan in Janez naložila tudi Luco in Lenko.

Cigan je spočit, a pot je napeta, strma in izprana. Sonce ima še vedno kak seženj do morja. Cigan se peni in hrope, in ko išče zložnejšo pot, niso kite na njegovih stegnih nič manj nategnjene od vprežnih vrvi. Potem se kje ustavi. In tedaj se razgreti ljudje na vozičku spomnijo tudi nanj, Oho, pravi Janez, smeje se in skoči na tla. Tudi Lenka stopi z vozička, nato pošto je nekoliko, da se načudijo lepoti pod sabo.

Morje je spremenilo svojo barvo. Zjutraj se je igralo z vetrom, ki se je gnal po njegovem koprivastem pogrinjalu. Razposajeni valovi so tleskali drug ob drugega in se trgali za lesketajočo peno. Tako naškropljeno se je izgubljalo tja proti obzorju v čedalje manjših naborkih. Sedaj pa ni več zaznati obzorja. Veter se je odvrtinčil na zahod, za seboj je pustil obliznjeno morsko ledino, da bi se v njej lahko zrcalilo nebo. Takšno je morje. Živi in se vedno spreminja.

Na obali, denimo, je kamen. Sedeš nanj in gledaš morje, ki hiti k tebi. Vali se proti tebi, a te nikakor ne more doseči. Ko pa se vrneš naslednji dan, kamna ni več in morje beži od obale. Včeraj je bilo skorajda mirno, samo rahlo namreženo, in ko je hitelo k tebi, si se zbal njegove zvodniške vabljivosti. Vstal si in se umaknil na varno. Sedaj beži od obale, prelivajoč se v mehkih gubah kakor krilo odhajajoče ženske. In človeka prevzame boleče koprnenje kakor vsakič ob takem slovesu. A pridi jutri! Pridi poslušat njegovo divjo pesem, ko se peni v viharju! Nikdar ni svetlejše, nikdar bolj življenjsko in nikdar bolj grozeče — razen morda takrat, ko obleži izglajeno, mrtvo, zamaknjeno v svoje črne globine ... Tudi danes se je zamaknilo vase. Bilo je mirno in brez leska. Sinjina se je lomila nekje v daljavi, a obzorja ni bilo mogoče zaznati.

Pač! Tam, kjer je temna lisa utonila v morju in pustila pogledu le sajast oblaček. Iz brega strme za njim in Lenka vprašuje.

»Se ni potopila?«

»Ne,« reče Janez. »To se samo dozdeva. Ladja doseže obzorje in potem izgine, ker je zemlja okrogla.«

»Ho-ho,« de Bržan, »okrogla! Navzven ali navznoter?« »Navzven.«

»In morje? Ali je morje tudi okroglo?«

Janez nekoliko pomisli. »Tudi morje,« pravi.

Tako tako. Bržan se muza, drobno mežika in vleče brčine. Tako tako, pravi.

Potem je bilo treba nadaljevati pot. Šli so navzgor v breg. Bržan in Luca na vozičku, Lenka in Janez za njima, peš proti goratemu grebenu, pod katerim je davnina odprla vrata v pravljično deželo. Bili so omamljeni, bolni od njene lepote, sedaj so bili srečni, da se vračajo v vsakdanji svet ljudi ob cesti.

Ko pade mrak, se velika cesta zgubi v njem in kaže vozniku samo trioglato jaso. Konj hiti po tej svetli lisi, od katere veje toplota, in ne pride nikamor. Kot bi drobil na mestu. Toda če je teden v mlaju in nebo jasno, tedaj se pridružijo vozniku kratkočasne sence. Ležejo čez cesto in drse pod kolesi s takšno naglico, kot da je v voz vprežena spočita žival.

Cigan ni bil spočit, dolgo pot je imel za seboj, toda prav dobro je vedel, kdaj mora kreniti s ceste, in ko se je v mesečini pojavila ločanska pot, se je pogumno pognal po njej. Oho! Janez je napel vajeti. Kam pa pridemo, je rekel in skočil dol. Ljudje na vozičku so bili veseli, topla noč je bila polna njihovih glasov. Tako so se pripeljali do razpotja in sedaj bi se morali ločiti.

Doživeli so nenavadne dogodke, vračali so se prevzeti od nepozabnih vtisov. Ali se spominjate morja? Kaj ne! Toda Bržan nikakor ni mogel pozabiti starega sodnika. »Kako vam je znal podomačiti vprašanja. S Tater ali od tam nekje je doma, so mi rekli.« Daleč je prišel, Brkin! Navsezadnje tudi v Brkinih ni manjkalo bistrih umov, a kdo naj se loči od kose in rovnice! Palčič, če se vzame, ta bi prišel še dalj.

Bila je dolga in prijetna vožnja. Ogledali so si tuje ljudi in se načudili koščku sveta, na katerem ne bi hoteli živeti. Čim bolj se je praznila pletenka pod sedežem, tem bolj so se polnila srca z vzhičenjem nad čudovito deželo. Sedaj pa so bili tu, na razpotju, morali bi se ločiti. Jutri potemtakem, bodo sodili Jeromana.

Da, tako je bilo videti.

Navsezadnje bi ne bilo napačno počakati. Bržan bi bil prav rad prebil noč v tisti kamniti groblji, da bi prisostvoval razsodbi. Poleg tega bi se človek seznanil še s čim. Sesnanil bi se s tem, kar bosta povedala tožilec in zagovornik.

»Ali tista majhnost?«

»Da, ta dva si bosta marsikaj rekla.«

Ako se je zadelo ob Jeromana, potem Luca ni odprla ust. Še dobro, da je bila noč. Mesec je zarisal na poti nekaj ostrih senc. Njegova svetloba je padla skozi rebrasto lestvičje vozička in rešetkasta nastava na poti je zavedla njeno misel v Ponikvo.

Na izpranem jelovem podu se beli vtihotapljena podoba štirih lin. Svetle krpe križa senca okenskega okvira in od njih se odbija sinjkasta luč; do stropa, do pobeljenih sten, do lanenih rjuh na poldrugi postelji. Sramežljiva luč, ki pušča vse kotičke v temi v domenku z zimsko nočjo. S prav takšno obzirnostjo prihaja v sobo šum predjamskega slapa, dokler se zvedava mesečina ne približa zakonski postelji. In ko se povzpne na vznožje, odkrije Lucino skrivnost. Toda tedaj je jutro.

Luca si je obliznila suhe ustnice. Ta noč, si je rekla, to vino! Ta noč se je hotela poigrati z njenimi spomini, to vino se je polaščalo njenih čutov. Luca se je vznemirila kakor v nočeh, ko bi se moral prikrasti v sobo Jeroman, pa ga ni bilo.

Toda naposled se vendarle morajo ločiti in Luca in Lenka sta se pričeli poslavljati. Bila je prijetna vožnja, Luca res ne ve, kako naj se zahvali, toda z Lenko imata še dolgo pot. V Obrovu kakopak, tam bosta prenočili, toda do Obrova morata vsekakor priti.

Bržanu, navsezadnje, se je zdelo to zelo nespametno. Ogrnil si je suknjič in se odpravil, kakor da bo šel. »Sedaj je noč,« je rekel. »Prav lahko bi se ustavili v Ponikvi. Tam je vse, kakor je bilo. Prav lahko bi prenočili v Ponikvi.«

Ne, ne!

Če je tako, bo on kar šel. Srečno, torej! In je odkorakal po ločanski poti.

Na ta način je bilo vse naglo domenjeno, brez mnogih besed in brez zamudnih ugibanj. Luca in Lenka sta se nekoliko čudili, Luca se je nekoliko pobranila, kaj vendar misliš, je rekla, in še kaj, vendar s to odločitvijo ni bila nič manj zadovoljna kakor Janez in Lenka. Ta dva sta se sedaj tiščala drug drugega, kajti sedeli so vštric in je bilo za vse le nekoliko pretesno. Na ta način je bilo vsem ustreženo, razen Ciganu, ki se je nekam obotavljal. Napenjal je vrat in potegoval vajeti, češ: kam nas vrag nese namesto proti domu. Toda Janez se je držal na vozičku tako, kakor da je pravkar odlomil nekje kos sreče in ga pelje sedaj na varno. Lenka je slonela na njem; sedela je nekoliko postrani, tako da je mogel ujeti vonj njenih las vsakokrat, ko ji je pogledal v obraz. Čutil je voljnost Lenkinega života na svoji rami, na svojem bedru in na kolenu vse tja do gležnja, stisnjenega v prazničnem obuvalu. Mikalo ga je, da bi se pritipal okoli njenega pasu, prav lahko bi bil storil to in jo pri vil k sebi, toda tedaj bi dregnil Luco, ki se je tiščala Lenke na drugi strani. Poiskal je Lenkino roko. Oprijel se je njenega zapestja. Bilo je oblo in toplo in njegovi prsti so se ga oklepali vse tja do Obrova.

Spotoma niso prav nič izgubljali besed. Lenka je sedela nepremično, bila je v velikem strahu, da bi z gibom ali nepotrebno besedo odgnala čar te mlačne noči.

Luca pa se je znova vrnila v Ponikvo. Tam se je delal dan in zmaličena podoba okna, ki jo je prenesel premi žarek mesečine na vznožje, se je topila v jutranji svetlobi. Toliko je je že bilo te svetlobe, da se je razločno začrtala podobo svetega Antona na pobeljeni steni. Lepo umit, počesan po obrednem naročilu, nagiba svoj angelski obraz proti vratom, otroški nosek in dekliške oči pa obrača v strop.Ne zaradi prašička, ki mu gleda iz neder; mladi svetnik je varuh vseh domačih živali, ni mu tuj duh po hlevu in gnoju, toda gnezda pregrehe pod sabo ni mogel blagoslavljati s svojim pogledom. Rožnato uho prejkone še vedno vznemirja spomin na zasople vzdihe, privihani nosek bržčas še vedno dražijo ostanki vonja, ki je puhtel z razgretega ležišča. Bil je obešen na mučeniškem mestu in ni bilo mogoče dognati, kaj bi rad izprosil z rotečo držo: kazen ali odpuščanje.

Tako so se pripeljali v vas. Krenili so proti odročnemu dvorišču, kjer so se takoj pokazali ljudje. Čakali so ju, Luco in Lenko, z lučjo in večerjo so ju čakali in sedaj sta bili tu. Hvala bogu! Bili so veseli in zgovorni in so ju obsipali z ljubeznivostmi. Toda Janez je kljub temu ujel priložnost, da se je poslovil od Lenke, potem še trenutek, da se je našepetal z Luco. »Ali lahko?« je rekel končno. Samo to je slišala Lenka v splošnem govorjenju. Potem je opazila, kako si je mati obrisala oči in se prisrčno oprijela Janezove roke.

Cigan je kazal vso svojo nevoljo. Zgodilo se je prvič, da je Janez posvečal več pozornosti komu drugemu, prvič, da se ni menil za njegov trud. Kljub temu je divjal proti domu. Sedaj bo vendarle konec te vožnje. Voziček se je izpraznil, bil je lahak ko pero, navsezadnje je le šlo h kraju to nekoristno prepeljavanje. Cigan je kazal svojo užaljenost: čim bolj se mu je Janez laskal, tem bolj je otresal z glavo. Hoj, ti ciganska kri! Nič. Srdito je rožIjal z žvalo, nesel glavo postrani, izzival in bežal po osvetljeni cesti.

Lepo, lepo! Janez je skušal zapeti: če se bo ženil, se bo poleti ...

Potem se je spomnil na nekaj drugega: v žepu je še vedno hranil ostanke neke poletne noči. Če jih je sedaj prinesel k obrazu, se je v njihovem vonju obnovil oddaljeni dogodek, zavit v lep, tožeč spomin. Da da, v tisti noči se je nekaj zgodilo, nekaj pomembnega se je zgodilo v tisti noči. Nekaj dišečega in svežega kakor pomarančni olupki — noč in zrak sta bila polna tistega vonja.

Kdaj se bo oženil, je vprašala. Če se bo ženil, se bo poleti ... Sedaj se bliža poletje. Janez si je prinesel k obrazu prgišče pomarančnih olupkov. Bili so skorjasti in pordečeni, trdi kakor rakov oklep. Z izsušeno svežostjo je izhlapela jedka vonjava kakor zagnanost čustva iz one noči. Cigan se je unesel. Janez je utihnil. Kakor da ga ni več na vozičku, se je zdelo, in če Cigan ni slišal spodbudnega glasu, se je prepuščal utrujenosti. Umirilo se je tudi ropotanje koles in v tišini noči je razločneje odmevalo peketanje kopit. Cigan je hitel domov, njegova rdečkasta dlaka se je lesketala v mesečini.

Janez se je zamaknil v ta odblesk, toda razmišljal je o nečem drugem. Ta čas o prgišču osušenega drobirja. To naj bi torej bilo seme ljubezni! Krhko in jalovo seme ljubezni, ki obrodi samo na veliki cesti. Vsej al ga bo torej tja, kjer lahko vzklije. Se bo že našel voznik. Manjka se voznikov na reški cesti!

6.

Ločansko dolino so varovali trije železni bogci. Eden od teh, tisti, ki je samotaril na razpotju v potoku, je moral varovati tudi zgodbo o srebrni verižici. Ljudje so hodili tam mimo, ogledali so si dragoceni okras, nekateri so ga tudi otipali, toda nihče ni mogel dognati, kdo se je hotel s tem odkupiti. Verižica je bila nadeta bogcu okoli povešene glave. Visela je tam dolge mesece, ta čas pa je bila zima in leseno ostrešje in bogec in njegovo srebrno bogastvo vse je bilo skrito pod debelim snežnim pokrivalom. Potem so se dnevi ogreli in pokrivalo se je scedilo, prišla je pomlad in ločice so ozelenele. Verižica pa je bila še vedno tam. Nekoliko je potemnela, vlaga jo je nekoliko okosmatila, vendar je bila še vedno tam, edino krasilo bogcu, ki to leto še ni ustvaril cvetja po lokah.

Samo Bržan, samo ločanski črednik si je nekaj mislil o tem. On je prav dobro poznal tisto verižico, in ko je nekega dne zmanjkala, je povedal svoje mnenje. Prejkone so Jeromana iz Mun izpustili, je rekel.

Jeromana iz Mun so izpustili. Navsezadnje so ga vendarle morali izpustiti. Jeroman seveda ni mogel dokazati svoje nedolžnosti, toda sodišče mu tudi ni moglo dokazati hudodelstva in tako so mu dovolili oditi.

Lahko se reče, da je takšna razsodba zadovoljila prav vse razen nataknj enega tožilca. Tožilec ni prav nič skrival svoje tihe užaljenosti. Sicer je služil pravici, toda z njo ni bil nikdar zadovoljen in ob zaključku je zopet preteče vihtel pozlačene naočnike.

Na ta način se je Jeroman zopet znašel pod milim nebom. Bil je gol in bos in na nikakršno prijateljstvo ni mogel računati; nad njim je še vedno visela senca užaljenega zakona. Toda bil je mršav in izpit in nekako si je vendarle moral pomagati. In tako se je odpravil v dolino. Jeroman iz Mun ni bil kaj prida človek, toda imel je veliko zaupanja v poštenost drugih, in tako se je že prvo noč pritihotapil v dolino. Prišel je k bogcu na razpotju v potoku, da bi se z njim pomenil.

Bila sta na samem in v pol temi, veter se je bil nekje zakasnil, samo potok s svojim brbotanjem se je skušal vmešavati v njun razgovor. A kdo bi se menil zanj! Jeroman se je odkril in prekrižal svoj skesani obraz. Oprijel se je pokončnega stebriča in sklonil glavo, da bi zbral nekaj ponižnih misli: on nikakor ni hotel, da bi se z bogcem ločila v zameri. Dozdevalo se mu je, da za to ni nikakega vzroka. V jeseni mu je bil daroval srebrno verižico, prosil ga je bil nekaj in mu obesil verižico okoli vratu. Ali je bilo tako?

Bogec se ni premaknil ne dal odgovora. V površnosti železnega ulitka bržčas sploh ni bilo občutljivejših potankosti, ob katerih bi se mogla oblikovati božja ali človeška čustva. Samo molčal je.

Toda Jeromanovi želji ni bilo ustreženo. Kaj pravi, ustreženo? Namesto tega je prišlo v Predjami do žalostnega dogodka, do zelo nesrečnega konca je prišlo v Predjami. Potemtakem si bogec ni mogel lastiti njegovega daru. Do tega res ni imel več nikake pravice.

Jeroman iz Mun je poslonel še nekaj časa s povešeno glavo kakor vdovec na grobu pokojnice. Iz spodobne strpnosti je še nekoliko postal, oprt na križ in s klobukom v spuščeni roki. Pomrmral je še kratko molitvico, zakaj v zameri se res ni hotel ločiti. Potem se je pokril in odšel v temo. Odtlej ga na tej strani velike ceste ni bilo več videti. Morda se je zgubil v Trstu ali na Reki, morda kje v Istri, Istra je velika, morda se je zgubil tam. Nemara Jeroman iz Mun sploh ni bil tako napačen človek. Vendar so bili ljudje mnenja, da je takega moža bolje izgubiti nego najti. Vsaj na tej strani velike ceste so bili takega mnenja.

XIII

Potemtakem čič vstal zato, da je mogel umreti, namesto da bi se zgodilo obratno ...

Prej ali slej pride belo pismo s črno slutnjo. V pismu je skrivnosten namig, kdo ve o čem, človek dvigne obrvi in postane pozoren: nič dobrega ne bo v tem pismu, si misli. Sicer še nič ne ve, kakšno poslanstvo je v njem, a tako si misli. Prošnja ali grožnja, nič se ne ve, kaj tiči v njem, dokler se tajna ne odlepi in razodene. Prišlo je pismo in namigovalo na pomemben dogodek, vendar ni bilo mogoče domnevati nič določenega, niti približno ni bilo moč dognati, kolikšne važnosti je bilo pisano sporočilo, zakaj pismo je bilo še vedno zaprto in njegovi beli robovi so drhteli v razneženih rokah. Prej ali slej je moralo priti tudi to pismo. In sedaj je bilo tu: Janez Palčič, Velike Loče, pošta Materija, Istra... Prav nič ni bilo treba izgubljati časa z ugibanjem. Bog ve, ali je bilo vredno prestopati se na mestu, prižemati pest k prsim in krotiti to nemirno, to neurejeno bitje srca. Bogve, ali je bilo vredno početi vse to?

Palčič se je zravnal. Dvignil je palico ter si s srebrnim peskom pogladil brčice, sem, tja, kakor da boža razdraženo misel. Nato se je napotil v Krtino in sedel na škriv pod orehom.

Belo pismo ni imelo prav nikake teže. Bilo je krhko in lahko ko pero, med prosojnimi prsti je drhtelo in šelestelo ko posušen cvet. Nihče bi si ne mogel misliti, da je v tako ničnem prostoru spravljena ena cela človeška usoda. Človek si nadene naočnike in natrga rob, sluteč bel list z okornimi pismenkami. Navsezadnje se lahko tudi v take pismenke prelije čustvo drage osebe. Človek jih zloguje, z naslado srka pomen in se zamuja s prijetnim razmišljanjem o morebitnem prikritem namigu. In s tem, ugiba, kaj je hotela povedati s tem?

Toda v natrganem robu ni bilo opaziti belega lista. Iz ovitka je zdrsnil nepreganjen časopisni izrezek, neprijazen in tuj, kakor ostro izstriženi robovi, nerazumljiv in pust, kakor gospodarska objava, natisnjena brez pravega začetka in brez pravega konca. Palčič si je z začudenjem ogledoval okrnjeno objavo. Kaj naj bi bilo to, si je mislil, norčija? Potem je listič obrnil ...

Vest na drugi strani je bila dokaj razumljivejša. Imela je začetek in konec. V suhi skoposti je razločno povedala, da je Kristina Povžanec umrla.

Samovoljno?

Samovoljno.

Ne, nikakega pisanja ni zapustila.

Ležala je na mrzlih tleh. Legla je na črne in rdeče škrlice mračne kuhinje v starem mestu in umrla. Ko so jo našli, je na štedilniku še vedno tlelo prgišče bukovega oglja.

Palčiča že dolgo ni bilo iz hiše. Ležal je že toliko časa, da je rjuha orumenela in si je pajek nemoteno tkal mrežo v čevlju pod posteljo. V luči razvlečenih dni so sive oči odkrivale čudne podobe na razpokanih stenah; med nečkastimi podnicami so zijale široke špranje z nesnago, pod češnjevo skrinjo se je kopičila črvojedina. Prostor je bil poln utrujajočega vonja. Po plesni in starosti je dišalo. Prav vse je jmelo svoj konec v tej sobi, razen trdoživih grč v podu. Čas jih je stružil mnogo počasneje nego mehko macesnovo rast. Palčič se je čestokrat zamujal tudi s temi grčami; med ljudmi ni grč, ki bi preživele nekaj rodov, si je mislil.

Kaj nas še čaka, je vzdihnil včasih. O, ti moj ljubi bog nebeški!

Ponoči se je strop spustil k podu, zatohla soba se je manjšala, manjšala se je, dokler ga ni utesnila v podolgovato leseno korito. Nad koritom se je poveznil pokrov in osamil Palčiča v moreči tesni. Tako je zdel otrplo, ločen od živega sveta, od letnega časa, od človeških obrazov in njihovih čustev. V popolni tišini in črnini je čakal, kdaj se bodo onstran grozljive stene oglasili zamolkli udarci. Ii ko se mu je to zazdelo, je okrepil vso svojo voljo. Prava reč, ta mora, si je mislil. Iztegnil bo roko, pograbil roženasto palico in udaril. Prava reč, ta strah! Toda, če udari s čelom v pokrov, če zadenejo členki v les ...

Marsikatero noč je Palčič negibno čakal, da je jutranji svit zaokrožil višnjevkasto liso na oknu, in ves ta čas razmišljal o smrti. To je od poležavanja, si je rekel.

Nekega dne je naročil sosedi, naj se pomeni z Janezom Kakem. Kdo ve, če bi ga utegnil potegniti tja do ceste? S tistim njegovim vozičkom bi se prav rad zapeljal tja do Markovščine.

O tem naj se pomeni z njim, Karlina.

Karlina je odnesla skledico s prežganko; tudi jetrnice se Palčič ni dotaknil.

Ali mu ni prav nič do jedi, je vprašala.

Palčič je dvignil in spustil veke. Komaj opazno je trenil z roko, kakor da odganja muho. Prav nič ne, bi se reklo.

Naslednji dan je prišel Janez Kaleč s svojim vozičkom; ustavil je Cigana pred hišo, oho, in skočil na pod. Palčič je sedel na postelji. V svoji dobri črni obleki in s klobukom na glavi, ves pozapet in osnažen je sedel tam, opirajoč se ob rob postelje. Nagnjen nekoliko naprej je gledal Janeza od spodaj navzgor, v nekam norčavi drži, ki naj bi opravičila njegovo muhavost. Toda Janez se ni prav nič čudil Palčičevi želji, dokaj bolj ga je iznenadila bela, suha koža njegovih rok in obraza v črnini klobuka in obleke. In brada in dlake po vratu, vse se je ujemalo z barvo kože, kakor da se je Palčič umil v aonenem beležu.

Janez je šel k postelji. Pomagal mu bo, je rekel Pritrdil si je klobuk, ko da ima dvigniti težko breme in obesil Palčiča nase. Toda moči, ki jo je pri tem napel je bilo vse preveč za Palčičevo težo. Izpraznjen koš, si je mislil, ter ga skoraj zanesel dol po stopnicah.

Palčič se je razveselil. »Takole, po štirih bi že hodil,« je rekel.

Svetloba in zrak sta ga osvežila, kakor da je spil čašo močne pijače.

Če sedi udobno?

»O, prav udobno,« je rekel Palčič z močneje obarvanim glasom. »Prav prijetno je na temle vozičku. Tako me ima, da bi vstal in zakikirikal. Da da, moral bi bil že prej priti na to misel. Človek se na poležavanje vse preveč navadi. In potem kakopak sploh ne more več vstati, akoravno ga bude z vsemi štirimi.«

Janez je odmotal vajeti, potem je skočil k Palčiču. Hii!

Cigan je krivil vrat in rožljal z žvalo. Hotel je prhniti z dvorišča, kakor da gre na veselico. Kam pa pridemo, je rekel Janez. Tu imamo bolnika, ti pa ... Vee, pot je kakor lestva!

Sele pod vasjo, na ravni, zvoženi poti je pustil Ciganu nekaj veselja.

»Vse preveč spočit je,« je rekel.

Palčič je kimal. Opirajoč se na palico je skušal sedeti čimbolj trdno. Spotoma je pasel oči na nemirni živali. To je življenje, si je rekel. Toda tamle je bilo razpotje in Janez še vedno ni vedel, kam naj zavije.

»V Markovščino torej?«

»Da. Pravzaprav ne v vas. Tja do ceste, bi rekel ...«

Dvignil je glavo, da bi s poraščenim obrazom prestregel čimveč igrive sapice, ki je nastajala z drncem. Lovila se mu je v brado in okoli senc, mehka, topla sapica, prepojena z vonjavo borovine, in Palčičeve nosnice, otopele v zadahu po plesni in izgorevajočem vosku, so jo hlepeče vdihavale. »Jaz bi vseeno skočil tja,« je rekel Janez. »Potem ko smo že tukaj, bi dal Ciganu pregledati kopita.« »Pri kovaču?« »Da, pri Čjarniku.« Lepo, lepo!

Janez je pogledal po Palčiču, izpod čela se je ozrl po njem ter si mislil, da pač nekaj govori, tale Palčič, nekaj odgovarja, a se z mislijo prav nič ne zamuja pri svojih besedah. Slab je, si je rekel. On bi mu prav rad ustregel s tole vožnjo, prav rad bi ga razveselil s tem, a doslej se še nič ni vedelo, do kod se bosta peljala.

Sonce se je zataknilo za zgoščeno kopreno oblakov; ta je bila razvlečena od Škrljevcev vse tja do Slavnika, in tako je ležala nad grižo moreča, zagatna toplota.

Svetloba ni puščala nikakih senc. Dan se je svetil v enakomerni luči, ki je ožila obzorje z motnimi obrisi. Vsakdanjost prirodnih barv se je spačila v modrikasto sivino. Kljub temu se je Palčič peljal v ta dan z olajšanjem, z nasmeškom in priprtimi očmi. To je življenje, je šepetal, to je zdravje! Ali ni nekaj rekel?

Ne. Palčič je mižal.

Janez je s spodnjo ustnico poudaril storjeno dolžnost, potem se je prepustil pozibavanju voza, dremavosti, ki je bila v zraku in ki se je polaščala tudi njegovih udov. Cigan je hitel v klanček. Kopita je zastavljal s taknšo odločnostjo, da je podkev tu in tam vžgala iskro na belem apnencu. Ob tej se je potem vnela domišljija in v miselni povezavi zagorela v odblesku večernega sonca nad zalivom... Po razgreti cesti podrsavajo volovski parklji in drezajo v plast prahu, ki duši tapljanje. Iz botaške grape se plazi mrak. Vedno več ga je ...

»Ali se boš dolgo mudil?« je vprašal.

Tedaj se je oglasil Palčič. Oho, je rekel, tukaj če bi pristavil.

Pod njima je bila cesta. Z obronka griže je bila vidna na levo, tja proti Gradišču; na desno je zašla v zelenje, ki je obdajalo vas, in se skrila v njem. Tam je iz drevja molel osivel zvonik, nekaj slepih svisli je tudi bilo videti od tod, toda cesta se onkraj Markovščine ni več pokazala očem. Samo na levo, samo proti Reki je valovil in se penil bel trak.

»Tu bi počakal,« je rekel Palčič. Pričel se je ozirati, kakor da namerava stopiti z voza. »Ali se boš dolgo mudil?« je vprašal.

Janez ga je pridržal. »Kaj pa mislite?« je rekel. Ako namerava Palčič počakati na tem mestu, potem naj lepo obsedi na vozičku. »Tu je dokaj bolj udobno,« je rekel. Ročno je skočil z vozička in izpregel Cigana.

»Dolgo se ne bom mudil,« je rekel. Toliko, da mu Čjarnik pove svoje mnenje. Tja in nazaj, bi rekel. Spotoma se je zagnal na konja. Cigan je oddrncal navzdol k cesti, ropotajoč z zrahljanimi vprežnicami.

Palčič je gledal za jahačem. To je življenje, si je rekel. Mlad človek, mlada žival. Zdaj zdaj bosta prišla na cesto. Konj bo zatopotal po zravnanih tleh, pod kopiti bodo vzcveteli oblački prahu in ko bosta srečala kako vprego, bo objestno rezgetnil. Jezdec bo tlesknil po napetem konjskem vratu, no, no, bo rekel s pridržanim ponosom. Ob živi meji, tik pred vasjo nemara, bosta došla dekle, mlado žensko z živopisano ruto na glavi. Komaj nekaj las ji pokriva tista bleščeča krpica z gizdavim vozlom na tilniku. In v tem in v drznem čopu na čelu, ki ni temnejši od ovsene slame, je nekaj izzivalnega. Mladost je to, si misli Palčič. To je mladost!

Mlada ženska se stisne k živi meji. Na razgretem obrazu je opaziti plahost, toda to je hlinjen strah, ženski strah, ki ima namen, ojunačiti moškega. In jezdec se ustavi. Ali se je res prestrašila, pravi. Nagnjen nad konjsko grivo gleda hudomušno izpod klobuka. Ali res, kaj?

Človek živi ob cesti dolgo let in se z njo dodobra seznani. Ako živi z njo pol stoletja, meni, da pozna vso njeno zgodbo, prepričan je, da je vsa njena zgodovina polstoletno življenje. Sem spada tudi oreh ob cesti, razpotje in vas ob njej, vremena in mnogovrstni dogodki. Iz vsega tega je stkana v človekovi zavesti podoba polstoletne starosti, ki se je baje pričela z njim in je bo konec ob njegovi smrti. Podoba se mu zdi na moč zanimiva in človek prav rad pripoveduje o njenih nadrobnostih. Nekega dne pa se spomni nečesa in postane potrt. Zazdi se mu, da je bila cesta že pred njim in da bo ostala tudi za njim. Kdo ve, koliko življenj bo še prebila z drugačnimi popotniki in z novimi letnimi časi, si misli. In ko se zave, da njega ne bo prav nič pogrešala, postane žalosten, nedopovedljivo žalosten postane. Jaz nisem mogel živeti brez nje, si reče ...

V Palčičevo razmišljanje se je vrinil odlomek spomina. Moral je pripreti oči, da bi pridržal nedoživet dogodek v znanem okviru. Cesta je bila tam ujeta med dvojno seč in mlada človeka na njej se še nista ločila. Palčič bi lahko napovedal, kaj bo sedaj sledilo, ponovil bi lahko besede, ki jih bo izrekla mlada ženska. Rekla bo... Toda odlomek spomina je hušknil mimo kakor senca oblaka čez loko in pustil Palčiča v neizpolnjenem pričakovanju. Potem je to napetost pretrgalo nekaj krepkejših udarcev srca.

Odprl je oči in zastokal. Počutil se je kakor pritlikavec na tej prostrani griži; zato so ga posadili na voziček, da bi ga kdo ne pohodil. Zgubljeno se je ozrl naokoli in ugotovil, da je na vse strani daleč do obzorja. Ko je to dognal, se mu je ponovno vznemirilo srce. Najprej se je potajilo, kakor da se namerava odtihotapiti iz krhke kopice kosti in kože, nato loputne, buh, dvakrat, trikrat, kakor oknica v nočnem vetru. To je od poležavanja, si je rekel Palčič. Ne bi bil smel še na pot. Tako občutljiv postane človek. Kakor glinast vrč sem, vsak čas se lahko sesujem. Tedaj se je spomnil tobačnice. Privzdignilo me bo, si je rekel. Ne bi želel, da bi Janez našel tu kupček črepinj. Prsti so se mu tresli. Nekaj se jih je trudoma pritipalo v telovnik in palec je z vajenim gibom odškrtnil pokrovec. V škatlici je bil zaprt ščemeč vonj, zdaj se je sprostil in mu podražil nosnice. Ah-ha... Toda prsti levice so se uprli in niso hoteli seči po njuhancu, v ščepec se nikakor niso hoteli zbrati. Štrleli so vsaksebi kakor premrli, nič složnosti in poslušnosti ni bilo več v njih. Kaj naj bi bilo sedaj to?

Palčič je začudeno gledal to svojo roko; spremenila se je v razkrečene ptičje krempeljce, s katerimi se je zaman trudil zajeti prašek tobaka. Slab sem, je pomislil, in ni bilo pametno to, kar sem storil. To nikakor ni bilo preudarno.

Pil bi, pil. Kaplja slivovca, ta bi me takoj zravnala ...

A tudi v rjavem, prhkem prahu je poživljajoč ščemet. Kri se umiri, človek odkihne pritisk v sencih in razvneti čuti ga zopet postavijo na pravo mesto. Palčiču so poželjivo vzdrhtele prosojne nosnice. Nagnil je tobačnico in na hrbet roke se je usul ščepec prahu in potemnel na ubeljeni koži kakor krtinica griške mravlje.

Palčiču se je zazdelo, da se je njegovega trupa polastila nenavadna teža. Roka se je približala bradi, a prišla je samo do tja, zatem je trudno zdrknila navzdol, kakor da se je sredi kretnje premislil. Skozi meso v podlahti je zamrgolel roj mravljincev in se širil migotaje navzgor proti rami. Palčič se je pošalil z njimi z otroško rotitvijo: bežite, mravljinci, vam hiša gori! Toda mravljinci se niso dali odgnati. Vrvrali so pod kožo kakor črvički v siru, čutil jih je okrog levega uhlja, pod lasiščem, nato v licu.

O, ti moj bog nebeški!

Palčič se je zavzel nad nenavadnim, tujim šepetom svojih ustnic. Kaj je bil rekel? Poglejte no, tudi jezik ni znal glasneje zaokrožiti misli v jasno besedo — nekak nesmisel ponavlja, ustnice brbotajo v prazno, mrdajoče kakor pri bebcu ...

Napel je prsi, dvignil je rame, skušal je razmajati togost, ki se mu je polaščala tilnika. Zajel je nekaj več zraka, da bi čul svoj glas. O, ti moj bog nebeški... Ustnice so se naglo premikale kakor v molitvi, toda molitve ni bilo slišati. O, ti moj bog ...

Razprte oči so izdajale napor, s katerim je skušalo telo pridržati življenje. Potem je glava omahnila. Padla je tako globoko, da je kozja bradica prikrila vsipek njuhanca na poškrobljenem poprsju. Črni klobuk se je zganil in prenesel svojo težo, privzdignil se je nad temenom, se nekaj časa pomišljal, nato se je spoštljivo odveznil in obležal na Palčičevih kolenih.

Oglavje klobuka je bilo še toplo. Priletela je brenčeča živalca. Obletela je krajec, sedla in potrzala z zadkom. Nato se je posprehodila po mastnem madežu, kakor da prebira zlate črke na svileni podlogi: Jakob Renko, Trst, Korzo in zabrisana številka.

Palčičeve oči so obstrmele nad tem neobrednim zaključkom. V izbuljenem zrklu se je zataknil izraz neznanskega razočaranja nad tako popolno ničnostjo onstran poslednjega diha. Potemtakem je vstal zato, da je mogel umreti, namesto da bi se zgodilo obratno. Preživelo ga je neugnano zrno življenja, ki je pribrenčalo od nekod, da se ponorčuje iz njegove smrti. Sedaj je izzivalno otresalo zadek pod njegovim otrplim pogledom.

Privihnjene nožice so živčno drobile sem in tja po dnu pokrivala; končno se je zrno življenja umirilo. Bilo ga je prav toliko, da je s progastim životkom pokrilo preslegasto zlato številko. Ustavilo se je na njej in jo obtipavalo z občutljivim rilčkom. Nato se je naprožilo in odletelo, zrmm... Komaj razločna številka se je natančno ujemala z leti Palčičevega življenja.

Tisti utrujeni oblaki so bili še vedno tam. Noben veter se jih ni lotil. In tako oblazinjeno nebo je pritiskalo na grižo, ki v tem vlečnem zraku ni mogla dati nikakih glasov od sebe. Zdela je tiho in čemerno, in če je pritalna sapica vzvalovila izpite staje, se je griža nestrpno zmajala: tako tako. Le kdaj se bo spravil ta nesrečni dan!

Zvesti pesek na roženi palici je ril s srebrnim smrčkom Palčiču pod pazduho, kakor da se boji osirotelosti.

XIV

Brkinski slivovec je bister in čist ko privid ...

Nič se ne ve, kakšni so otroci okrog po svetu. Ločanski so kakor proso, tako zelo so si med seboj podobni. Dokler se ne potočijo iz zibeli, so kakor prosena zrna in v vsaki hiši jih vrešči po nekaj — kdo naj se spozna!

In še potem ostane prenekateri samo Nane ali Jape ali Frane, imena pač, ki so jim jih vsilili pijani botri s pristankom slivarskega župnika in ki prav nič ne povedo. Počakati je torej treba, da se drobne izmota iz prtenih povojev, da se nekoliko razkaže, na to je treba počakati. Ko se takšnole seme nekoliko razhodi, dobi svoje pravo ime. Prav nič ni potrebno, da čota ali mežika. Nekega dne bo padel vzdevek in se prijel dobre duše kakor omet zidu. In potem bo ostal Cesarjev Štefan vse življenje Lemež, ker orje zrak s prevelikim nosom. In Tiha voda? Tako se reče nadušljivi in naglušni starici, če govori pritišano in ne sope preglasno. Sicer bi bila meh. Mar menite, da Dolgi Klun nima svojega krščanskega imena? On je Janez Cergol ali Hribov Janez. Toda človek, ki je suh kakor veter in seže z glavo čez prečno jerto v veži, tak res ne zasluži drugačnega imena.

Potem je še kaj drugega. Ljudje imajo svoje stare, dobre navade; nekatere niso prav dobre, toda z leti se krepijo tudi te, prav tako kakor slivovec se krepijo, in ljudje se neradi oddaljujejo od njih. Prav tako je tudi z ustaljenimi imeni. Toda pogostokrat se hiša le nekam preveč napolni z Marijami in Janezi ali z Uršami in Jožefi ali, denimo, pri Zapilovih: tam je Tone ta stari, potem je še eden in temu se reče Tone ta mladi. Na ta način, bog bodi zahvaljen, bi se prav lahko shajalo. Toda potem je še eden in temu res ni moč reči ta srednji ali Tone odsebni kakor pri živini. Ali nismo kristjani? Se bog, da mu je slamoreznica odgriznila roko v zapestju in se mu je na ta način moglo reči Tone brez roke. Se dobro, res! Vas je velika družina pametnih ljudi in ti nikakor nočejo živeti v babilonski neslogi.

Nedeljski večer je. Mrzel in moker, zasanjan sam vase in nejevoljen sam nase. Vlaga ne more priti do teže v zraku, obeša se po golih črnih vejah in čadastih strehah, tam se zgošča in kaplja od njih. Hiše so sesedene v mraku kakor zveženi mehovi, na blatnem klancu ni čuti nikakih glasov. Kak škorenj, če udari ob kamen, ali skedenjska vrata, če tu in tam cvrkutnejo. In nikake svetlobe ni moč zaznati. Pač. Izpod obokanega dohoda na Štakarjevo dvorišče trene tu in tam rdečkast sij, mrkne in se zopet poigra na mokrih tleh; na blatnem dvorišču se odsev zravna v žarečo stezo, ki vodi naravnost pod leseno lopo. Tam so zbrani ljudje okoli trpečega bolnika.

Bolnik čepi na razkurjenem podzidku in se kuha v vročini. Rušo glavo ima ovito z mokro vrečevino, v njem brbota in brbota prekvašena gošča, hlapi in se odceja skozi dolgi bakreni nosnici v prozornem šturku. Tenka nit curi v zemljeno posodo, iz posode pa se širi topla, zdravilna vonjava. To vam je lek!

Brkinski slivovec je bister in čist ko privid. Njegova breztelesnost vzcveti nad plamenom in nad plamenom zgori, na svetu tako kakor sveti duh. In vse njegove blagre ima v sebi. Ko človek nagne trojko, bi šel in učil vse narode, lahko pa bi vstal in se metal z njimi. Požirek slivovca je kakor požirek novega življenja: v srcu se vname in zagori v medvedjo neustrašenost ali v brezmejno strpnost ali v nedopovedljivo ljubezen do ljudi, do mravljinčje gomile na ledini, do resastih trav na ledini... V eno samo veliko ljubezen do mlade jeseni, ki taplja tako obzirno sem čez ločice ... Z jutranjim požirkom slivovca zdrsne po goltancu šop koprivišča, aah, strela v njem in solzam v očeh! Toda to je od milijonov ostrin, ki šinejo skozi kri in razdramijo vse, kar je živega v telesu. Mož je buden na mah, nič noči ni več v njem in zdehanja. In to, kar se ga loti, je ena sama prizadevna naježenost. Kje je kaj, sprašuje, in išče primerno orodje: koso, če gre na loko, plenkačo, če namerava v gozd. Kje je kaj, sprašuje, pripravljen nadeti si jarem in zaorati brazdo z lastnimi pleči. Tak je po nekaj požirkih, z želom pod vsako dlako...

Ljudje skrbe za ogenj pod kotlom in se nacejajo z medeninasto zajemalko. Srkajo in govorijo, pomenkujejo se in vdihavajo vonj prasketajočega brinja in zmezgane gošče. Po udih se pase leniva toplota in to je od žonte in žara pod kotlom.

Po reški cesti in njenih vaseh se je zadnje čase posprehodilo mnogo nenavadnih dogodkov. Nekaj je bilo veselih, poskočnih. Okoli pusta, denimo. Tedaj so se nekateri poženili, nekatere so se pomožile in pijača se je pretakala z vedri. Na Kovčicah so nori svatje pili vino iz svinjskega korita, opašeno pogačo so razmetavali po razmočenem snegu. V Gradišču pa so ugonobili kolenčka Pravzaprav ga niso ugonobili, toda malo je manjkalo^ tako so ga napili, siroto. Namesto s cvetjem so se svatje krasili z odrezki gnjati, namesto ure je imel godec na verižici priklenjeno mastenico; tej je prisluškoval, jo stresal in govoril nespodobnosti. Na pepelnični dan pa je ločanska mladež zažgala pusta. Pust je bil Cesarjev Lemež, velik in širok stvor s skorjastim obličjem, nagačen in natlačen z ovseno slamo. Najprej so ga vodili okrog na železni verigi, prav tako kakor medveda so ga prepeljavali, na pepelnični dan pa so ga zažgali. Tedaj bi ga morali videti, Lemeža! On res ni bil več mlad, poleg tega je bil nalit do vrha, ves teden se je nosil pokonci, da ne bi razlival pijače; toda na pepelnično sredo je poskakoval po klancu navzdol kakor spočito živinče, kakor goreč dimnik je drvel tja do kala in se rešil vanj. Da da, marsikatera nepremišljenost je bila storjena v tistem času. Cesarjevemu Lemežu se še vedno ni zarasla brada, še ta dan je nosil ožgane obrvi.

Največ dogodkov pa je bilo žalostnih in ti so puščali ljudi v globoki zamišljenosti.

Janeza Palčiča ni bilo več. Dal se je zapeljati tja do ceste in je tam umrl. To lahko naredi ženska iz človeka.

»Kakor prerok,« je rekel Ujčič Racetov. »Vedel je, da bo umrl in se je dal zapeljati do ceste.« »Palčič in cesta,« je rekel Bržan.

»Da da, on ni mogel živeti brez nje.« Nič se ni vedelo, kaj misli s tem Joškova Kuta, cesto ali Kristino.

Se vedno se je dogajalo, da je kdo svetoval: na Palčiča se obrni! V dobri veri je svetoval vaščanu v težavah, naj se zateče k Palčiču. Toda Palčiča ni bilo več.

»Bila je mnogo premlada,« je rekla Hribarjeva Bajta, »mnogo premlada za Palčiča. Včasih tudi ženska ne more vsega prenesti.«

»Vsekakor bi imela lepše življenje. Če sodimo po tem, kar se je zgodilo, bi bilo mnogo pametneje, ko bI bila ostala pri Palčiču. Tako pa se je ugonobila,« je rekel Lemež. »Sama se je ugonobila.« »Sama?« Tiha voda je pozabila zapreti brezzobo čeljust. Dolgo je spuščala iz grla slišno sapo, khh, izsrkane oči so gledale nekaj, česar niso videle. »Sama,« je šepetala.

»Bili so še mladi ljudje,« je rekla Kuta, »in bi lahko še marsikaj doživeli, Palčič in Martin in Valent iz mlina, vsi ti so bili še mladi.«

»Mladi. Vsi nikakor ne moremo živeti do stotega leta.«

Potem je Bržan še enkrat pripovedoval o dogodkih v Kopru. »Škoda, da ni bilo tam tudi Palčiča. Palčič je bil mož,« je rekel. »Takega moža ne bomo zlepa imeli v vasi.« Tudi Valent iz Ponikve je bil mož. Pravcata škoda, da ga niso poznali.

Toda Valent je poznal nekakšne skrivnosti. Hribarjeva Bajta je menila, da je bil Valent čarodej. Caral je iz črne knjige, tudi Lenko je baje učil teh skrivnosti. Prejkone je Lenka začarala Kalčevega fanta.

Bržan se je muzal. »Kakopak,« je rekel, »začarala. S svojo lepoto ga je začarala. Marsikatera bi rada začarala mladega fanta.«

Tone brez roke pa je rekel, da bi tudi mladega hudiča marsikatera rada speljala.

Ženske so se križale. Babci pa so se dušili ob požirkih iz zajemalke. Marsikatera, he-he!

Pokašljevali so in dražili ostarele samice, brisali so si oči in govorili nečednosti.

Dolgi Klun bi bil prav rad kdaj stopil v mlin. Toda on ni pridelal ne rži ne pšenice, on je mesil svoj kruh na nakovalu. Nekoč je bil srečal Janeza Kalca z bremenom. »Bržčas se je bil že tedaj spoprijateljil z Lenko,« je rekel .»Sicer pa je bila tudi Luca zastavna ženska.«

»Zdrava ženska, jedra ženska, le nekam preveč zizkasta, bi rekel.«

»Ali Luca?«

To je hotela vedeti Tiha voda. Bila je nekoliko naglušna in dogodki so se vedno vrstili prenaglo, da bi prihajali povezani do njene zavesti. Slišani odlomki so bili vedno preveč natrgani, da bi si utegnila iz njih splesti popolno celoto.

»Kakopak, Luca iz mlina.«

»Ali tista, ki je otolkla popkovino s kamnom?«

»Tista!«

Tako so se nakričali od časa do časa, da bi Tiha voda ne samotarila v svoji gluhosti. Potem so se starice pričele pobirati s tal, kjer so čepele kakor kopice uvelega plevela. Najprej so se nazdehale, nato je poprijela vsaka svoje krilo; tako spodrecane so se odpravile po blatu v solzavo noč. Lahko noč torej!

Lahko noč!

Mrmranje za čas potihne. Samo prasketanje ognja je čuti in oddaljeno petje. Petje se bliža sem od Slivja, pesem postaja razločnejša, in ko utihne, nekdo zavriska, Juju ...

Noč se zgošča, vedno bolj tuja postaja. Starcem se pripirajo oči, brade se jim vihajo na prsih. Famelc hropne in seže za nepokornim klobukom. Ja-ja, kam te strela nese! Tudi Tone brez roke se dvigne. Vstane in skrije nebogljeni štrcelj v toplo dlan zdrave roke; gol je ta oglodek in vedno na mrazu kakor plešasta glava. Sli bomo, šli, zavzdihne in krene za svojo senco.

Iz teme še vedno rosi. Ločanska mladež se vrača iz Slivja, juju-hu ... O, prav nikake skrbi nima trpeči bolnik, da bi samotaril pod zadimljeno lopo, prav nikake skrbi ne ...

XV

Jakobu je narava posvetila najlepši dan, očiščen z viharjem ...

Nad reško cesto je zopet zima. In kakšna! Kali in čudri so kakor sklede strdi, tako da morajo hoditi ljudje s sekiro po vodo. Nekaj časa sta vladala nad deželo samo tišina in mraz, kasneje pa se je pritogotila burja, fii, in vasi ob cesti so izginile v snežni megli. Čeznje se valijo oblaki suhega snega; moral bi bil pasti nekje v Brkinih, a ga je zajela burja in gnala proti morju.

Ljudje ob cesti ne morejo iz hiš. Naj ima hudič svoje veselje, pravijo, dolgo tako in tako ne bo trajalo. Toda metež je vršal dalje. Burja je naphala snega do oken, v zavetnejših krajih do pod straže, marsikje so si morali izvrtati rove do skednjev in hlevov. V takšnem padežu in kadežu se je znašel Jakob z Brezovega brda na planem.

Bil je bos in pod natrganimi cunjami obložen z mehko otavo: na ta način je bila njegova obilnost še večja. V sivi vihri je opletal kakor prikazen sem, tja, nihče ga ni videl in nihče ni mogel vedeti, kam ga hudič nese.

Jakob z Brezovega brda bi bil prav lahko občepel v kakšnem hlevu ali listnjaku. Obležal bi tam in počakal, da se satan naženi — bog varuj, da bi kdo gonil človeka izpod strehe v takšnem vremenu! Toda Jakob ni imel več obstanka pri ljudeh, odkar so ga zvezali, odkar so mu rezali meso s hrbta, ni imel več zaupanja vanje. In tako se je gnal dalje skozi sivo, nepronicljivo znes. Bilo ga je dosti, Jakoba z Brezovega brda, toda piš je bil močan, na goli griži ni našel živih ovir in tako je viharil okoh njega. Najprej ga je skušal spodnesti. Jakob je krilil z rokami, ploska stopala so se oprijemala tal kakor plavuti. Potem ga je objelo in vleklo s seboj, huu, čez brinje in sphano kamenje. Prsti na nogah so se obtolkli pete so krvavele, toda on ni čutil bolečin, bežal je čez grižo. Bežal je z burjo, dokler se ni znašel na reški cesti. Bil je zasopel in razgret, stopali sta se mu razgoreli in napeli kakor hlebca. Cesta je bila gladka. Obložena s sipkim pršičem je bila voljna kakor lanena preproga. Jakob je zakolovratil po tej mehkobi, prevzet od ugodja, ki ga nudi hoja po oblaku. Ko je zadel ob zidino, je odskočil na sredo ceste in tapljal dalje, dokler se ni zaletel v kamnito ogrado na nasprotni strani. Tako se je ravnal.

Za njim se je nekaj časa vijugala plitka sled šapastih stopal. Sled je izginjala v daljavi, kakor da je zašel s kopnega na močvirnat svet. V zraku pa se je trgalo in rohnelo. V Jakobovi glavi je bila prav taka zmeda kakor v naravi, njegovih misli se je lotevalo nasilje, ki je gospodarilo nad veliko cesto. Nekdo mu je hodil na pot, to je bilo očitno. Pridrževal ga je, oklepal se ga je in se mu obešal na noge. Vlekel ga je za rokav in se cunj al z njim, da so kosmi otave odbežavali z vetrom. Jakob je hropel. Ko se je zavedel razgaljenih prsi, je pričel poprijemati cunje. Pustite me, pustite me, je hropel. Kajti lotil se ga ni en sam, bilo jih je več, vedno več jih je bilo in vsi so se obešali nanj. Uuh, je sopel in se hotel rešiti, toda noge so se mu vdrle globlje, tako da je lahko obsedel v snegu. Polovica scefranega suknjiča je bila še na njem, druga pa je plahutala v viharju. Na goli koži se je nabiral snežni prah, se grel in razpadal.

Jakob se je oddihoval. Lovil je sapo in grabil z rokami okoli sebe. Toda prsti niso mogli otipati nič trdega, nič težkega ni dosegel, in če Jakob ni imel kamna, ni mogel zadeti tolovaja. Ali naj udari s ščepcem snega? Aha, tolovaji! Ujel je drobec spomina iz poletne noči na slivarski griži. Tolovaji! Iskal je kamen v zametu. Razbojniki, je tulil. Burja je tudi tulila nad njim. ŽviŽgala je in klicala zimsko noč nad reško cesto ...

Navsezadnje imajo tudi ljudje ob cesti svoj prav. Ako pravijo, naj se nagoni in mislijo pri tem na vreme, potem občepijo pod streho in čakajo. Tako prežive kak dan, tako prespijo kako noč, dokler se nekega jutra vse ne potišini in jih ne vrže pokonci prejarka svetloba. In da bi jim ta svetloba napolnila tudi srca in domove, odpirajo na stežaj primrznjene duri.

Zmrzal seveda, ta ni prav nič popustila. Tnalo se drži tal in na pol zasneženo korito je kakor iz stekla. Kmet dregne vanj s škornjem, in ko čuje zvok, se zboji, da bi se mu pod obrco sesulo. Moral se ga bo torej lotiti z rokami.

Cičarijske gore so se pomaknile k cesti. Dvignile so se tik nadnjo in obstale v popolni tišini — niti vzhajajoče sonce jih ne more vzdramiti iz ukletega molka. Toda sonce pozna še drugačne čare. Ustavi se kak pedenj nad obzorjem in njegovi poševni žarki obsujejo pokrajino z raznovrstnimi dragotinami. Tedaj se pobeljena griža spremeni v odprto zakladnico. Dragulji se iskre v vseh odtenkih barv, in kamorkoli se človek ozre, jih je več kakor brinovih jagod, mnogo, mnogo več kakor griškega cvetja spomladi. Dovolj je, da se skloniš in si vzameš nekaj tega bogastva. Toda dragotine so začarane, v lakomnikovi roki se takoj stopijo ...

Sonce se dvigne. Ko dosežejo žarki okna vaških hiš, ne morejo skoznje. Podrhtevajo torej na steklih in prepletajo belo rastje z oranžno mavrico.

Kmetu se je zanohtalo. Popustil je korito in dvignil roke nad glavo. Nato se je odpravil v hišo. Po otko grem, si je rekel.

Vozniki pa imajo vse drugačne skrbi.

Najprej je treba preplužiti cesto: Gradiščani do Markovščine, Markovci do Materije in tako naprej. Ločanci in Slivarci, ti morajo tudi odmetati žamete na svojih poteh. Torej je treba pregledati vprego. Kakšno vprego, pri streli! Dobro, dobro, če je bilo to že postorjeno, potem lahko posveti voznik vso svojo skrb živini. Konjem pregleda kopita, volom pregleda parklje, in če res ni treba kovača, no, potem si lahko ogrne kožuh. Konjem natakne zvonce in se odpravi na sosesko tlako. Hii! Plug je okoren triogelnik, s priostrenim kljunom. Zbit je iz hrastovih plohov in okovan z železjem v podobo zagozde. A kakšne zagozde! Kakor ostrešje hišnih svisli vam je in v zametu ga tudi trije jarmi volov ne spravijo z mesta. Tedaj poprimejo vozniki za lopate. Ta čas se živina oddihuje in odceja, skrita v oblaku tople izparine. Ko je ovira odstranjena, se hrupno krdelo odpravi dalje v prelestnost zimskega dne. Zvonkljaje orje deviško strugo, po kateri bo mogoče priti do Trsta nekoliko prej, nego z velikonočno procesijo v nebesa. Tako govore vozniki.

Jakoba z Brezovega brda so našli v tretjem velikem zametu, v strmcu tik pod Gabrkom. Najprej so zadeli z lopato ob kos lesa. Nekakšno poleno, ali kaj! Poprijeli so torej krivo poleno in izvlekli iz snega človeško nogo.

Jakob je bil bos in gol do pasu. Razdejane hlače so škrebljale na njem kakor presušen mehur. Voznikom je kazal zdrave, krepke zobe in jih gledal divje kakor sinočnje razbojnike. Zdaj zdaj, se je zdelo, bo koga udaril. Toda Jakob brez kamna v roki ni mogel nikogar zadeti. Skrivenčeni udi so štrleli od togega trupa kakor štrclji od panja, tako da ga ni bilo mogoče ne nesti ne valiti. In namesto kamna je tiščal v pesti zagrabek otave.

Bil je bos in gol do pasu, samo pokrivalo se je še vedno držalo glave, samo obrita glava je še vedno tičala v lončastem pokrivam, kakor želod v svoji skledici.

Vozniki so se odrekli svojim šalam. Nekateri so se odkrili. Tu je bil sedaj Jakob z Brezovega brda z vsem svojim imetjem in z vso svojo pravico do smrti. Narava mu je posvetila najlepši zimski dan, očiščen z viharjem, in dolge trenutke spoštljive tišine. Čemu se ji ne bi pridružili tudi vozniki, tej spoštljivi tišini ...

Pomolčali so torej in prikrili vsak svojo misel.

Siromak ...

Potem se je na konjskem komatu zatresel niz zvoncev. V srebrnem zraku je odjeknilo veselo cingljanje, ubrano z bliščem in jasnino dneva.