Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/XI. Poglavje. Teže meščanov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

XI. Poglavje. Teže meščanov.[uredi]

Za vso obilico dobrot, katere so prejeli meščanje od Habsburžanov, morali so pii prevzeti náse tudi obilo jako težkih bremén. Skoraj ni minulo desetletje, da niso popisavali dežélnim knezom s temnimi barvami svojih obilih zadrég. V početku 16. stoletja so hotele velikanske mestne utrditve meščane skoraj vdušiti vkljub temu, da je velel dežélni knez vicedorau, namestniku svojemu, poseči marsikaterikrat globoko v kameralno blagajnico. Tem težam so se pridružile benečanske vojske, ki so zadele Ljubljančane kaj hudo. Izčistile so mestno blagajnico tako do dobra, da so morale leta 1524. nekatere zádruge prodati vse svoje imetje in priti mestu na pomoč.[1]

Vendar so te zadrege kmalu minule, nekatere teže pak so obležale meščanom na plečih do našega stoletja, v prvi vrsti straže v mestu, na zidovji in na stolpih.

1. Straže.[uredi]

Čuli smo, da se je plemstvo odtezalo ti dolžnosti od prvega početka in da so ga morali dežélni knezi sami siliti temu. Ukazali so že v srednjem veku, da morajo na straže hoditi vsi v ljubljanskem mestnem oblastvu stanujoči podložniki. Celó podložniki druzih gosposk, n. pr. Nemške Komende, niso se stražam smeli izogniti, ravno zato ne, ker so stanovali na mestnih tléh, dasi pod drugo gosposko.[2] V nevarnih časih srednjega veka so morali stati meščanje v jednomer na straži. Zato so jih odlikovali dežélni knezi s pravico, da so smeli nositi orožje, v tem ko ga je moral tujec, prišedši v mesto, odpasati. Toda s tem odlikovanjem je bilo združeno ob jednem težko breme, kajti orožje je bilo namenjeno še resnejšim poslom, kakor da so se meščanje ponašali ž njim. Plemstvo se je umikalo stražam tudi v novem veku in sicer tako odločno, da so meščanje, naveličavši se plemičev v jednomer prositi in siliti, odjenjali in oskrbovali straže sami. Sicer ni to nikjer izrecno povédano, a sklepati moremo to iz večkrat izrečenih besedij, da neče plemstvo ničesa védeti o mestnih težah.

Vsako leto so sklicavali meščanje véliki ogled ("Musterung"), da vidijo, so li vsi preskrbljeni s potrebnim orožjem ali ne. Leta 1523. je sklenil mestni svèt ogledati, imajo li vsi oklópe; tisti, ki jih nimajo, nosijo naj puške. Da pa bodo imeli meščanje dovolj oklopov, pošljejo naj pónje v Solnograd ter jih razdeli meščanom, seveda mora vsak svojega plačati.[3] Leta 1562. so razdelili meščanom puške, da so prišli ž njimi na ôgled.[4] seveda so jih morali pozneje zopet prinesti mestnemu sodniku nazaj. Leta 1545. so šli mestni očetje ogledovt orožnice, da se prepričajo, je li dosti smodnika v njih; jeden mesec zatem so veleli, od razbitih kanonov ("aus den zerbrochenen Schlangen") vliti nove. Mojster Leonhard je vlil štiri kanone po 6 centov, štiri po 4 cente in dva po 3 cente.[5]

Vojaški ôgled meščanov se je vršil na Vélikem trgu pod rotovžem. Meščanje so bili dobro organizovani. Načelnik jim je bil mestni glavar ("Stadthauptmann"). Mesto je bilo razdeljeno v tri okraje, v Stari trg, Novi trg in Véliki trg. Poveljstvo nad meščani v vsacem teh okrajev so oddali praporščaku ("Fähnrich"). Za take odlične službe so jemali in volili najbogatejše in najzaupnejše može. Leta 1635. za praproščaka na Vélikem trgu izvoljeni Wiederkehr je postal prihodnje leto mestni sodnik, praproščaka na Starem trgu, Krištofa Ottona so izvolili meščanje o prihodnji volitvi celó županom. Razven praporščákov so poslovali v meščanski vojski tudi častniki ("Lieutenants") in nadporočniki ("Wachtmeister"). Leta 1635. opravljal je ta pôsel tudi nekov Matthias Vgga, morebiti prednik Vegov. V vsacem mestnem okraji je posloval po jeden nadporočnik, poleg njega pa še po dva šikovnika ("Feldwebel").[6]

Celó velike priprave so delali meščanje, kadar so se bali kakega sovražnega napada. Leta 1635. je šumelo med kmeti po vsi dežéli. Uprli so se namreč nekateri Uskoki zaradi neplačanega jim službovanja. Obili, skoraj neznosni davki in razsajanje razuzdanega vojaštva, oboje je spravilo tudi kmeta na noge. V Pivki so razdejali mnogo gradóv; okoli Tuhinja, Kamnika in Krašnje so plenili kmetje združeni z nekaterimi štajerskimi uporniki. Na Dolenjskem je popustila gospoda svoje gradóve in pobegnila. Uprli so se tudi Kočevarji, skratka, bojni šum se je razlegal po vsi deželi. Celo mesta so pritegnila kmetom ter se branila vsprejeti v svoje ozidje imetje, s katerim so pribežali plemiči k njim.[7] Tako so jim vrnili meščanje njihovo prejšnje oholo postopanje. Nič čuda, da so bili razjarjeni, kajti v zadregi so se plemiči pač zatekli k njim, o mirnih časih pa niso hoteli o meščanih ničesa védeti. Vrhu tega pak bi se bili meščanje spustili tudi v nevarnost, da se razlutijo kmetje nánje, ker ti bi bili gotovo zveli, kain je izginilo imetje plemenitažev.

Ljubljančanje so se za pričakovani kmetski napad dobro pripravili. Najprej so organizovali vse stanovnike, kakor bi jim bilo vsprejeti Turka. Po dva četrtníka sta dobila povelje prevzeti vodstvo meščanov in nadzorovati straže pred Špitalskimi in Samostanskimi vrati, pri Vodnih vratih, pod lipo na Starem trgu, pri Črnem ali Novem stolpu, dalje "am Berg des gescheibten Thurns", na meščanskem bastijonu, pri vratih na Starem trgu, pri stolpu na Žabjaku, pri sv. Lovrenci, pri Nemških vratih, pri Vicedomskih vratih in pred Špitalskimi vrati zunaj mesta pri Avguštincih, pri Križi pri sv. Janezi (na Dunajski cesti), in v Trnovem. Dalje so ukazali (dné 5. majnika), da morajo stražiti meščanje od hiše do hiše tako, kakor jim bodo veleli četrtníki. A dasi je moralo mesto skrbeti za svojo varnost, vendar so poslali Ljubljančanje Krčanom (Gurkfelder), ki so prosili za 50 funtov smodnika, 25 funtov po 40 krajcarjev. Poveljnikom straž so ukazali mestni očetje, naj menjajo straže "gradatim" vsako jutro in vsak večer. Straže so stale torej vso noč, oziroma ves dan. Dalje so si naročili oglednike, ki so zasledovali pomikanje kmetov in poročali o tem v mesto. O tržnih dnéh so postavili ostre straže, ki niso pustile nobenega oboroženega kmeta v mesto; tudi pred novaki in tujimi vojaki so zapirali vrata. Pekarjem so zagrozili 10 cekinov kazni, ako se ne preskrbe s kruhom za tri in meščanom, ako ne vsaj za jeden mesec. Po nôči streljati so prepovedali strogo. Šli so na ogled v mestno žitnico, koliko je v nji žita ter dovolili, da se sme prodajati. Če bi bila sila, naj se prenese les za zgradbe v mesto, (da ne bi ga kmetje zažgali). Dalje so dali pregledati vse stolpe in bastijone v mestu in zunaj mesta, če ne manjka nikjer kanonov in streliva. Luknje v mestnem zidovju so morali meščanje vse zazidati. Po nôči se niso smela mestna vrata odpreti za nikogar, naj bi si bil katerikoli. V mestu stanujoči uradniki ("Officiere") so morali hoditi na straže, naj so imeli potem že hiše ali ne. Gostilničarjem v predmestjih so zagrozili hudo kazen, ko bi točili vino po nôči.

Vkljub vsemu temu pak so bile priprave za obrambo napósled vendar le preproste, kajti k vsakim vratom so postavili le jeden kanon na kolesih ("ein Stück auf Radern"). Pregled meščanov se je vršil še le 21. dné majnika. Vsak je moral priti ali z mečem ali puško ("mit Unter- oder Obergewehr"). Neoboroženega prišleca so kaznovali s 3 cekini. Zlasti neprijetno je dirnulo meščane, da jim je velela dežélna gosposka vsprejeti v mestno ozidje 700 Uskokov. Ti so bili malo prijetni pomagači, zato je sklenil mestni svèt, da ne mara zanje nikakor ("zur Verhütung aller Ungelegenheit").

Ljubljančanje, zanašaje se na svojo moč, urejeni so bili in pripravljeni odbiti najhujši napad; kar začujejo 25. dné majnika iz rotovža veselo vest, da so se kmetje povsod podali. Takoj so razpustili vse straže in pustili le še "mušketirje" (strelce) pri mestnih vratih.

Tačas so mestni očetje brž ko ne skusili, da so se meščanje v dolzem mirnem časi odvadili pokorščine, kajti sklenili so vsako leto sklicati meščane na ógledu, da bodo bolj zvežbani ("damit die Bürgerschaft desto besser exerciert werde") in sicer se za to leto zgodi to že v jeseni.[8]

Na stražo hoditi je moral vsak, bodisi meščan ali nemeščan, o mirnih časih seveda le po nôči. Jedini, ki so se s silo odtegnili stražam, bili so plemiči; magistrat jih ni mogel prisiliti. Od druzih pa ni smel izostati nihče, kadar ga je zadela vrsta. Kdor je izostal, plačati je moral še jedenkrat toliko vsoto, kakor jo jo služil tisti, ki ga je gosposka najela namesto njega. Če ni bilo v mostu vojakov, morali so meščanje oskrbovati celó straže pri cesárskih poslopjih in magacinih; ta dolžnost je bila zeló sitna. Bogati meščanje so se je ogibali s tem, da so najemali namesto sebe druge ljudí in sicer nemeščane, ker so jih dobili ceneje, kakor meščane; to so bili surovi ljudje, ki seveda niso radi ubogali, straže popuščali in zabavljali meščanom, pri tem se pa vendar podvizali, kako bi dobili od njih naročila, iti na stražo. Proti ti navadi so se pritožili konec minulega stoletja ubožnejši meščanje, ki so si služili svoj kruh največ s straženjem. Vkljub temu, da so plačevali straže jako slabo, prosili so vendar po mostu za takšen opravek prav kakor berači za milodar. Da ne bi tem revam surovi najemniki prestrezali celó tega slabega zaslužka pred zobmí, ukazala je mestna gosposka leta 1781., da smejo hoditi na stražo le meščanje, hišniki in največ še njihovi sinóvi. Kdor ne bi mogel priti, oglasi naj to in plača 30 krajcarjev za dan. Tačas so poskusili meščanje poslednjikrat plemiče k straženju prisiliti, a ti so se sklicavali na to, da veže ta, dolžnost samó tistega, ki plačuje magistratu davek. To stvar je mogel rešiti okrožni urad, ki je to pot izjemoma pritrdil, rekši, da morajo na stražo hoditi vsi, ki stanujejo v pomeriji, in to celo tedaj, če plačujejo davek od svojih hiš kaki drugi kakor mestni gosposki. Višji urad, c. k. gubernij, pak je ovrgel ta odlok ter se sklicával na rázglas magistrata samega, ki je dejal, »da veže ta dolžnost vse, ki plačujejo kake davke v mestno blagajnico.« Plemiči pa tega niso storili; dà, celo na predmeščane ni mogel magistrat raztegniti stražne dolžnosti, vkljub temu, da so prinašali ti ljudje davke magistratu.[9]

Ponôčna straža. O mirnih časih so za ponôčno stražo po mestu zadostovali najbrž mestni policaji ("Scharwachter"), ki so bili ob jednem žitni mérci. Ti ljudje so hodili po mestu, klicali ure ter nadzorovali paznike pri mestnih vratih, da jo napočil dan. Ako se ti niso oglašali vsakemu klicu nôčnih čuvájev, kaznovala jih je gosposka na blágu ali telesi, ali jih zapodila celó iz službe.[10]

Čuvájstvo ni bil prijeten opravek v prejšnjih surovih stoletjih. Leta 1599. so napadli nôčna čuvája, Gregorija Grabnerja in Luko Košica, in sicer sredi mesta. Godilo se je to o času, ko so pritiskali dežélni knezi z vso silo na protestante. Pred jezuvitskim kolegijem se je zbirala velika truma ljudij, ki je imela navado prepevati do polunočí zabavljive in proti katoličanstvu napérjene pesmi ("neu erdichtete famosische Liedlein contra catholicismum"). Nôčna čuvaja sta hotela ljudstvo razpršiti, a pri tem sta jo skupila. Jednega izmed njiju, Grabnerja, lotila sta se dva razgrajálca; jeden je zgrabil njegovo súlico, drugi pa je udrihal z golim mečem po njem. Da mu ni prišel na pomoč njegov sin, bila bi ga pomahala. Grabnerjev sodrug ni imel za junaka dosti sposobnosti. Vidé, da gre Grabnerju za kožo, spustil se je v tek ter bežal celó do rotovža. Mestni gosposki je potem pripovedoval, da jih je šló najmenj trideset nánj.[11]

2. Vojáško ukvartirovanje[uredi]

Še sitnejša dolžnost od vojáške straže je bilo ukvartirovanje vojakov, ki jih je moral jemati vsak meščan pod svojo streho; izvzeti so bili tega bremena le plemiči in hiše duhovnikov, ako so stanovali samí v njih.[12] To brême je bilo pa še zavoljo tega tem težje, ker so prihajale z vojaki tudi njohove žené, da, celo žené tistih vojakov, ki so bili ukvartirani po kmetih.[13] Te žene so se nosilo grozno preširno. Leta 1796. je šlo skozi mesto 2.400 móž Hessen-Darmstadtske pehôte in 120 móž lehke konjenice ("Chevauxlegers"). Razsajali so, dokler so se mudili v mestu, kakor divjaki. Jeden je razbil v neki hiši peč, neko drugo hišo so ti surovíni tako onečedili, da se po njihovem odhodu ni moglo v nji stanovati, dokler je niso osnažili od tal do vrha. Soproga nekega vojaka je, hoté kuhati kavo, zakurila preveč. Ko jo je gospodinja zaradi tega okarala, češ, da utegne nastati ogenj, jela jo je klestiti z gorečimi poleni po glavi in je obljubila: naj pride le njen soprog domov, čutila bo, kar ji gre. Nekov Hessen-Darmstadtovec je zamahnil po nekem hišniku s puško, zadel ga sicer ni, pač pa ključanico pri vratih, ki je pri priči odletela.[14] Vselej je bila nesreča za meščane, kadar so marširali vojaki skozi Ljubljano, bodisi avstrijski ali tuji ("aus dem Reich"). Dostikrat so jih napodili meščani po 50 móž ali še po več v hišo, kajti částniki so hoteli imeti vse skupaj. Iz meščanskih hiš so delali vojaške ječe. Kadar je prišlo zeló veliko vojaka skozi Ljubljano, takrat ni dovolj sôb nio imeli po mestu, ker so bili částniki izbirčni ter se niso vselej zadovoljevali z odkazanim stanovanjem. Da to težo meščanom vsaj nekoliko olajša, kupil je magistrat v prvi polovici 18. stoletja več hiš ter jih priredil za vojašnice. Zlasti je ustregel s tem gostílničarjem; v gostílnici ("Hôtel"), kjer je stanoval že kakšen částnik, maral se ni oglasiti noben tujec. [15] Ob jednem so morali meščanje vojake tudi z vsem potrebnim preskrbovati. Od leta 1706.—1723. izdalo je mesto, ko je odštelo tiste vsote, ki mu jih je dežélna gosposka že povrnila, 18.209 gld. 59 kr. Leta 1725. so imeli Ljubljančanje štiri tedne 1700 vojakov ukvartiranih; stali so jih 18.00 gld.[16] dekret 19. dné novembra 1726. leta jim je to težo precèj olajšal, ker je ukazal, da mora "die erhöhte Offizierservice" nositi dežélna gosposka. [17]

A tudi takrat dekret ni popolnoma obvaroval meščanov izgub. Ko so marširali leta 1779. Rusi ("Čartoriskega polk")skozi Ljubljano na Laško, branili so se mesárji dajati Rusom meso iz dežélne blagajnice. Ta obet jim ni zadostoval, pač zato ne, ker so se bržkone že tolikokrat o taki priliki preveč opekli. A morali so se udati. Okrožni urad jim je kratko malo ukazal, dajati mesó Rusom, kolikor bi ga potrebovali. Izgovorov neče slišati nobenih več; če Rusi ne bodo plačali, plačal bo on.

Ko so bivali leta 1805/6. francoski polki v Ljubljani, storili so meščanom krivico. Kadar so odšli, oglasilo se je veliko število meščanov, ki so zahtevali odškodnino; temu so popili vino in pojeli klobáse, ne da bi kàj plačali, jednemu so vzeli vola, konja in voz ter odšli ž njim, zopet tretjemu so požgali najlepše hišno orodje, ker so kurili ž njim, itd.[18] Med meščani in vojaki, in to celó domačimi so bile mržnje že od nekjdaj velike; meščan je sovražil vojaka in vojak njega. Vedno so se ravsali in kavsali me sábo. Komur je do tega pozvedeti, kako trdo so se spoprijemali, ta čitaj "Mitheil. des hist. Ver. f. Krain," 1862 pag. 13.

3. Davki.[uredi]

Najlože med vsemi težami so nosili meščanje davke. V denašnjih dneh je ta trditev skoraj neumljiva, ali vendar resnična. Slučajne davke, ki so zadevali tega ali ónega, ker se je na pr. ukvarjal s tem ali ónim rokodelstvom ali obrtom, hočemo puščati na stran. Na stran puščati hočemo n. pr. različne, toda naposled vendar le majhne davke gostilničarjev, mesárjev, pekarjev itd. ter omeniti le onih, ki so zadevali vsacega meščana, bodisi, da je bil hišnik, ali da je trgoval, rokodelčil ali obrtnikoval. Berač in potepuh seveda tudi danes ne plačujeta nič.

Med temi davki stoji v prvi vrsti: a) kontribucija, ali tudi "landesfürstliche Steuer" nazivana. Neposredno dežélnemu knezu podložna mesta, kakeršna so bila na Kranjskem večinoma ali skoraj vsa, niso imela tlake ("robota"), zato pa so plačevala kontribucijo. V tem oziru so stali meščanje s plemiči v jedni vrsti; tudi ti so plačevali kontribucijo, plačeval pa je ni kmet, ki ni bil v prvi vrsti podložen dežélnemu knezu, ampak svojemu graščaku, komur je moral tlačániti. Velikost kontribucijskega davka se je ravnala po potrebah deželnega kneza, ki je pisal dežélnim stanovom vsako leto posebej, koliko zahteva. Za vso deželo se je plačevalo tega davka po 100.000 gld. sedaj več, sedaj menj. To zahtevo dežélnega kneza so stanovi v dežélnem zboru prerešetávali in naposled sklenili, koliko hoté poslati. Dežélnemu knezu dovoljeno vsoto so zatem razdelili na plemiče, trge in mesta. Mesta so pritiskali najbolj ter jih s tem davkom krivično preoblagali — vsaj meščanje so tožili v jednomer tako. Kontribucijo so pobirali meščanje tudi od hiš plemenitažev; to je bil jedini davek, ki ga je plačeval plemič v meščansko blagajnico. Seveda pa ni ostal v nji, ampak prišel odtod v dežélno in iz dežélne v cesarsko. Meščanje so bili nekako odgovorni za to, da so plačevali tudi plemiči za njihove hiše v mestu cesárski davek. Če tega davka od plemičev niso mogli izterjati, plačati so ga mogli iz svojega žepa.

Ker se je ravnal ta davek po potrebah dežélnega kneza, največ seveda po njihovih vojskah, bil je časih jako velik. Leta 1616. je plačal nekov lekár Ciriani od svoje hiše na Vélikem trgu in od svojega obrta 80 gld.; po tedanji veljavi denarja je bila ta vsota ogromna. Ves davek za dežélnega kneza je znašal na Vélikem trgu leta 1622. = 1.025 gld. 20 kr., leta 1023. pa samo 428 gld. 40 kr. To leto je bila kontribucija prav majhna; od nekaterih hiš je celó pobirali niso. Hiše vsega mesta so plačale samó 1180 gld. 20 kr. in sicer: hiše na Vélikem trgu = 428 gld. 40 kr., na Starem trgu 348 gld. 30 kr., na Novem trgu 403 gld. 10 kr.; hiše v Rožnih in Hrenovih ulicah, in po vseh predmestjih pa niso plačale nič. Leto prej (leta 1622.) je plačalo vse mesto 2.907 gld. 40 kr. kontribucije, najmenj so ga nalóžili Gradišču ("Burgstall"). samó 3 gld. 50 kr., največ pa Vélikemu trgu = 1.025 gld. 20 kr. [19]

Mnogo hiš je bilo davka prostih. O hiši grofa Gallenberga čitamo v davčnih knjižicah opazko: »Des Hr. Grafen v. Gallenberg Haus ist befreit, so lang sein Mannsstamm gilt.« A tudi meščanske hiše so uživale to dobroto. Take hiše so zvali "Patidenkhäuser". Leta 1441. so odgnali namreč Ljubljančanje celjskega grofa od Ljubljane. V zahvalo je popustil cesar Friderik IV. davek vsem tistim hišam, katerih gospodarji so se udeležili tega boja. Le v znamenje odvisnosti so plačevali po 1 krajcar na leto in sicer so ga prinašali o polunoči 30. dné septembra slovesno na rotovž. Mestni očetje so želeli, da se ohrani spomin na hrabre prednike "vse večne čase," zato so leta 1599. hoteli nekega meščana, ki ni prišel o polunoči s krajcarjem na rotovž, kaznovati z jednim cekinom, a stari možje so izpričali, da se je to tudi že prej kdaj prigodilo, da pa vendar niso nikogar kaznovali.[20] Zato so tudi tega malomarnega meščana odpustili s sámim ukorom.

To oproščenje je odpravila cesárska vlada sredi minulega stoletja.

Kontribucijo je izterjavala dežélna gosposka z veliko strogostjo. Ko je ostal Kamnik 1682. leta 237 gld. na dolgu, poklicala je kamniškega blagajničarja v Ljubljano, naj se pride zagovarjat, in ga je brez kacih besedij vteknila v ječo. Kamnik je prosil, naj mu izpuste priprtega blagajničarja in dajo mestu odloka treh mesecev. Dežélna gosposka je sicer ustregla Kamničanom, zažugala pa jim je, da jim bo priprla mestnega sodnika in vse mestne očete toliko časa, dokler ne plačajo zaostalega davka. Jednako je postopala proti Krčanom.[21]

Razven kontribucije so plačevali meščanje tudi b) obrtni davek, ki je bil celo višji od kontribucije. Leta 1623. so plačali meščanje 1.180 gld. 20 kr. kontribucije, 3.617 gld. 21 kr, pa obrtnega davka vsak od svojega trgovstva, rokodelstva ali obrta. Leta 1616. je plačal župan od dveh hiš in svojega trgovstva 90 gld. davka, sloveči župan in trgovec Gabrijel Eder = 16 gld. obrtnega (leta 1660.); nekemu pekárju so naložili isto leto 35 krajcarjev pravega davka ("Steuer" ali "Contribution") in 10 gld. obrtnega davka. Naš kronist Valvasor je imel na Vélikem trgu nekje hišo, od katere je plačeval 4 gld. kontribucije in 1 gld. 45 kr. doklade ("Hausgulden"); obrtnega davka mu niso zaračunali, ker se ni pečal z obrtom. Isto leto je plačal nekov mesár 12, nekov krojč 10, nekov krámar 7 gld. obrtnega davka.

Razven tega pa so plačevali meščanje tudi še tako nazivani c) Leibsteuer, telesni davek, pač nekako plačilo za to, da jih je vsprejelo mesto v svoje varstvo. A natančneje o tem davku ne vém povedati; le toliko mi je znano, da je plačeval leta 1762., (potem ko je vlada uredila davke leta 1754.) obrtnik po 2 gld. 30 kr, tega davka, in sicer vsi jednako.[22]

Vseh teh davkov niso razdeljevali mestni očetje, ampak meščanje samí, in sicer je izvolila "občina" za ta posel navadno dvanajst zaupnih móž, »ki so poleg sl. magistrata določevali po svoji vesti in nikomur na ljubáv ali kvar davke jednakomerno in tako, da ni bil nihče preobložen.« Kar so ukrenili ti, moralo je ostati tajno in blagajnik ni smel nikomur odpreti davčnih knjig. Meščanje torej drug za druzega niso védeli, koliko plačuje kdo davka, razven če so si povedali to drug drugemu. Na takšen primitiven način je hotel mestni svèt preprečiti nejevoljo in od tod izvirajoče pritožbe zaradi davkov.[23] Leta 1568. so telesni davek tako razdelili, da je plačeval imovit meščan zase in svojo rodovino po 12, srednje imovit 8 in revni po 4 krajcarje na mesec. A ti meri je dodan zanimivi dostavek: »Tako se je moralo skleniti, dasi tudi je večina glasovala za 6, 3 in 1½ krajcarja.«[24]

Poziv k davčnemu shodu so morali objaviti najmenj jeden dan prej; vkljub temu se je občina pritožila o priliki, da ga je objavil mestni svèt le pol ure prej.[25] To je pa storil pač zato, da je zaprečil preobilo udeležbo. Do leta 1623. so nalagali davek kaj površno, brez ozira na to, da je imel n. pr. ta trgovec bolj razpredeno trgovstvo ko uni. Obrtni davek je bil za vse jednak. Leta 1622. pa so razglasili: "Ker je nastajalo v tem dežélnoknežjem mestu v nalaganji davkov mnogo nereda od tod, da se ni védelo, s kakim in kolikim blagom je trgoval kdo in so se davki nalagali le "per Bausch und Bogen", zato so se čule skoraj od vsacega meščana in trgovca lamentacije, da ni med njimi nobene, prave mere; kajti nič se ni oziralo na obilico blagá, s čimer je kdo trgoval. Da pa pojenjajo te lamentacije in da se ne dela nikomur krivica, sešel se je sl. magistrat z nekaterimi možmi iz občine ter sestavil nov davčni načrt, ki bo imel veljavo od prihodnjega 1624. leta. a)Trgovsko blagó. Od vsega trgovskega blagá, to je žameta, svile, vrvic, ("Schnüre"), suknà, krámarskega blagá, bakra, svinca, šprecerijskega blagá, pôstnih jedij... malvazijca, (vina), sit, sirarskih zdelkov ("Kässtecherwaren"), lekárskega in vsega blagá, ki ga prinašajo tukajšnji meščanje v mesto ali ga kupujejo od tujcev, plačalo se bo od 100 gld. = 2 gld.; od tovora presékarja, čmikalca in vipavca= 10 kr.; od soda dolenjca = 10 kr., (izvzet je pa tisti, ki ga porabi meščan doma): od soda terana in medice = 20 kr. b) Žito. Od stâra žita, ki ga popêče pekar ali tudi kakšen drug meščan, toda ne za domačo rabo, plača se davka = 4 kr.; od tovora platna ("kleine Reisterleinwand")= 1 gld., od tovora "Gitterleinvand" = 40 kr., od tovora "Rupfleinwand" = 30 kr.; od tovora medú = 10 kr., od tovora železa in jekla, naj ga proda trgovec uže tù ali ga vozi samo skozi = 6 krajcarjev; od tovora žebljev =15 krajcarjev." Dvema meščanoma so naložili posebej davek: "Factoreien": "Der Paul Cirian soll von der Fornasa jährlich Steuer geben = 20 fl.. Ebenso der Bildschnitzer Giovanne Bapt. Costa = 20 fl."

Kar se tiče rokodelcev so dejali, da jim bodo nalagali davek vsako leto posebej in se ravnali pri tem po boljšem ali slabšem vspehu njihovega rokodelčenja (»Den Handwerksleuten insgemein soll man alle Jahr nach eines jeden Aufund Abnehmen anschlagen.«) Kar pa se dostaje hiš in zemljišč, ostani pri starem in davek se jim ne povišaj.[26]

Tako v sporazumljenji z občino naloženi obrtni davek je veljal le za tri leta, in sicer za minula tri. Davek sta pobirala po dva iz mestnega svéta izvoljena davkarja ("Steuereinnehmer"); dva na Vélikem, dva na Starem in jeden na Novem trgu. (zadnje stoletje pa tudi tù po dva). Zaradi zanemarjenega gospodárstva magistratovega se je dostikrat zgodilo, da so polagali davkarji račune o nabranih davkih šele čez več let, v tem pak se spuščali z magistratovim denarjem v trgovska podjetja. Nekateri so imeli pri tem srečo, pridobili so si imetje ter plačali magistratu nabrani davek, če ga je zahteval od njih, a marsikateremu je tudi izpodletelo in magistrat je zabeležil z ramami zmajujé, da je denar izgubljen.[27] Leta 1660. čitamo v sodniških protokolih, da je pobiral davke na Starem trgu leta 1651., 1652. in 1653. nekov Hanns v. Gaianzel ter ostal dolžan 783 gld. 33 kr. 1 vinar. Sedem let so ga puustili pri miru in šele 1660. leta naročili so tedanjenui davkarju na Starem trgu. Juriju Staudaherju, naj izterja od Gaianzelna imenovano vsoto, kakor vé in zna. Leta 1561. mestni očetje še celó védeli niso kateri ljudje so bili leta 1562.—1564. davkarji: veleli so mestnemu pisarju naj pogleda v sodniške protokole zaradi te stvarí, da bodo vsaj védeli, koga prijeti.[28]

Sila nemarni so postali davkarji konec 17. in v početku 18. stoletja. Dežélni knez je moral poseči sam vmés ter odpraviti to neopravičeno gospodárstvo: ukazal je, da davka ne smejo pobirati kje drugje nego na rotovži po trikrat v tednu, zjutraj in popóludne, popóludne celo tudi v nedeljo: (zjutraj jo bil zaradi službe božje rotovž seveda zaprt). Z davki zavstalim moščanom so prišteli 10 %,[29] dà, celó zapirali so jih v stolpe, dokler niso plačali.[30] Izterjavanje davkov ni bila prijetna stvar, kajti za plačevanje ni bil vnet niti revež, niti bogatin. Leta 1669. so storili o ti stvari očetje kàj strog sklep ("ein ehrs. Rath machte einen gar schrafen Schluss"). Proti temu se je pritožila občina ter svétovala, naj se prične s strogostjo najprej pri gospodh svetoválcih. To ti je bil ogenj v strehi! razgnévljeni mestni očetje so odgovorli občini: »Dasitudi je res, da morajo predstojniki kazati svojim podložnikom dober vzgled, vendar ni sklepati iz tega, da potem tudi nobenemu zasebniku ali podložniku ni treba davkov plačevati, če se je zakasnel kdo imenovanih z davki ali s kacim drugim dolgom. Pa naj bode, sl. magistrat bo gledal na to, da privede jedno in drugo stranko k dolžnemu plačevanju.«[31]

Prošnje za oproščenje zaostalega davka, dobival je magistrat vsak čas in jih tudi rad uslišaval, ali če tega ni storil, dal je vsaj prosilcu priliko, da je dolg odslužil na ta ali óni način. Leta 1660. se je oglasil neki Luka Fuschier, da mora stradati in ne more davkov več plačevati. Sklenil je Ljubljano zapustiti ter se preseliti v Reko. Ker pa ni hotel, da bi odšel dolžnik ljubljanskega mesta, prosil je, naj mu da magistrat snažiti sablje, shranjene v mestni orožnici. Čul je, da so sila zarjavele. Magistrat mu je ustregel in ukazal orožničarju, naj mu dáje sablje, po dvanajst in po dvanajst, pazi pa, da jih bo prosilec res tudi vse prinašal nazaj.[32] Nekoč je sprejel od nekega meščana davek "in natura"; plačal ga mu je z vinom. Leta 1682. se je ponudil nekov urar, da bo, namesto da bi plačeval davek, navijal rajši uro in tako davek prislužil, čemur je magistrat tudi pritrdil.[33]

Na takšen patrijarhaličen način so si pomagali meščanje drug drugemu nositi mestne teže, ki so bile primeroma vendar le majhne.

Kar se tiče druzih s trgovstvom ali z obrtom združenih davkov, naveli smo vse že o priliki.

* * *

Pri kraji smo. Kar smo mislili rêči o tem, kako so živeli ljubljanski meščanje in kakim potem so množili blaginjo svojo, povédano je s tem. Videli smo, da je nosil kitajski zid zádružnih pravic, s katerim so se zavarovali meščanski stanovi drug proti drugemu, jako bogate sadóve. Dokler ni smel trgovec prodajati tega, kar je spadalo v krámarjevo stroko in narobe, dokler so rokodelci strogo pazili na to, da ni zdelovala prva zádruga blagá, do katerega je imela pravico druga, dokler je nadzoroval magistrat obrtnike z največjo strogostjo, cvèla je Ljubljana in slúla kot bogato trgovsko mesto daleč na okoli. Privilegiji, neprecenljive milosti habsburških knezov, omogočile so, da se je Ljubljana povečala tekom par stoletij za dve prejšnji mesti in se opasala z močnim zidovjem, ki je moglo odgnati najhujšega sovražnika. Tako utrjena obrnila je vso svojo pozornost gmotni blagínji in nikdar ni bilo nakopičenega v Ljubljani toliko bogastva, kakor takrat, ko so so veljale vse pravice posameznih zádrug. Kadar pak je jela pihati od cesárskega dvora semkaj druga trgovsko-politična sapa, ko so moderni nazori o trgovstvi in rokodelstvi jeli dobivati vedno več tal in je cesaróst, ravnajoča se po teh nazorih, odtegnila meščanom svojo milostno roko ter odpravila privilegije in zadrugam vzela skoraj vse pravice, jela je hoditi Ljubljana v gmotnem oziru rakovo pot in jo hodi do danes. Število stanovníkov se je sicer pomnožilo, ali s tem ni rečeno, da se je pomnožila ž njimi tudi njihova blagínja.

  1. Fasc. štev. 264 in Gerichtsprot.1524.
  2. Fasc. Miscell.
  3. Gerichsprot. 1523.
  4. Fasc. štev. 264 in Gerichtsprot.1524.
  5. Gerichtsprot.1545.
  6. Gerichtsprot.1635.
  7. Dimitz, "Gesch. Krains." III. pag. 407—408.
  8. Gerichtsprot.1635.
  9. Fasc. štev. 203.
  10. Ibid. 1548.
  11. Ibid. 1599. fol. 40.
  12. Fasc. štev. 71—74.
  13. Fasc. štev. 75.
  14. Fasc. štev. 42.
  15. "Verzeichniss aller aufkündlich angelegten Capitalien etc. von Dr. Ludwig v. Raditsch" v mestnem arhivu.
  16. Fasc. štev. 54.
  17. Fasc. štev. 53.
  18. Fasc. štev. 111.
  19. Glej davčne knjižice od leta 1616—1754.
  20. Gerichsprot. 1599.
  21. Laudtagsprot. XXIX. fol. 434.
  22. Ibid. 1599. fol. 40.
  23. Gerichsprot. 1522. fol. 81.
  24. Ibid. 1568.
  25. Magistratni akti fasc. štev. 22.
  26. Fasc. Miscell.
  27. Fasc. štev. 102.
  28. Gerichtsprot. 1569, vrhu tega pa še glej sodniške protokole raznih let.
  29. Ibid.
  30. Gerichtsprot. 1635.
  31. Gerichtsprot. 1669. {{subst:pg|Obzwar nicht ohne, dass die Oberu den Untergebenen mit einem guten Exempel vorzugehen schuldig, so folgt aber darum nicht, dass wenn ein oder der andere ans den erstbesagten Obern mit seiner sehuldigen Steuer oder andern schuldigen Posten nicht zuhalten oder säumig sein wurde, dass ein jeder Private oder Untergebene seines Steuerrestes und der Bezahlung entübrigt sein sollte. Wie dem allem aber, will ein ehrs. Rath gedacht sein, auf dass sowohl der eine als der andere Theil zur schuldigen Zahlung reduciert werden wolle.}}.
  32. Ibid. 1660.
  33. Ibid. 1682.