Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/X. Poglavje. Obrtníki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

X. Poglavje. Obrtníki.[uredi]

Najvažnejši obrtníki so bili gostílničarji, mesárji in pekárji, ki so se združevali, kakor rokodelci v zádruge. Nadzoroval jih je magistrat, ki je določeval po lepi stari navadi ne le cene jestvilu in pijači, ampak se tadi prepričaval, če se držé njegovih povelj.

1. Gostílničarji.[uredi]

Vino točili in trgovali ž njim so Ljubljanci, kar Ljubljana pámeti; trgovali pa so ne le domá v deželi, ampak hodili ž njim in pónje tudi na tuje, posebno na Štajersko in Koroško. Zaradi živahnega prometa v minulih stoletjih, zaradi obílice tujih trgovcev, ki so prihajali preko Ljubljane dan za dnem, obnašalo se je to trgovstvo, zlasti vinotoč na dróbno, ("Weinschank am Zapfen") Ljubljancem jako dobro posebno zato, ker se je ž njim smel pečati jedino le meščan. Tujci so prihajali pač z vinom v mesto, toda jedino le o sejmskih dnéh, kajti tačas je bilo mesto odprto vsacemu, kdor si bodi, le Židu ne. Ostajati pa so smeli tujci samó toliko časa s svojim vinom, dokler je trajal semenj in še takrat niso smeli vina točiti na dróbno, ampak le po sódih.[1]

Kaj pa kranjski, dolenjski plemenitaži? Na dróbno ga v mestu tudi ti niso smeli točiti, le na debelo. Celó poplemičeni meščanje, ki so imeli posestva na kmetih, morali so dati vinotoč iz rók. Kaj naj počnó posestniki z obilim svojim vinom? Že zgodaj so se zaradi tega sprijeli z meščani, ki so se opirali na svoje privilegije, podeljene jim po dežélnih knezih. Plemiči so se zavoljo tega pritožili in prosili dežélnega kneza, naj se spomni tudi njih. Sami vsega vina ne morejo popiti, na tuje ga ne prodajati, ker Dolenjca ne mara, razven Kranjcev, piti nihče; na dróbno točiti ga pa ne smejo. Kaj naj storé, ah naj vino spusté po tleh, ali naj čakajo, da se jim izpridi? Dejali so pri neki priliki o domačem vinu: »Znano je in tajiti ne morejo ni "ljubljanski gospodje", ni kdo drugi, ki pozná deželo le od daleč, da dolenjska stran nima razven vina prav nobenega pridelka, ki bi ji prinašal gotov novec. Tudi podložniki ne morejo plačevati davkov svojih v denarjih, ampak le zgolj v vinu, graščák mora, hočeš, nečeš, vzeti od njih vino in skrbeti, kako ga spečá. Dalje je tudi znano, da dolenjskega vina ni môči nikjer drugje spečati v denar, kakor le v Ljubljani in v njeni okolici, kajti Štajerci in Hrvatje imajo več in boljšega vina od Dolenjcev. Dolenjca oni ne kupujejo, temveč se trudijo, kako bi svoje vino pripeljali po Savi gori v déžel. S tem so prodaji dolenjskega vina že sila škodili. Notranjski dve strani, Pivka in Istra, imata svoje vino, ki je mnogo boljše od dolenjskega, Gorenjska nad Kranjem, pri Bledu, Rádovljici in Beli Peči pije le furlanska vina ("Egkher und Friauler Weine"); kraji med Ljubljano in Kranjem pak použivajo le štajerska, po Savi pripeljana vina, vrhu tega pak se utihotaplja pod štajerskim imenom tudi obilo hrvaškega vina, ki je pač mnogo boljše nego kranjsko, nasprotno pa ne gre kranjskega vina čez mejo na tuje niti 100 véder.«

Tako so tožili plemiči konec 17. stoletja; toda take tožbe so se čule iz njihovih ust tudi že tristo let prej. Leta 1376. so dejali vojvodi Leopoldu, da ne morejo davkov več zmagovati, ker so imeli takrat Ljubljanci že jedino in izključno pravico za pródaj domačih in tujih vin. Kratiti jim Leopold te pravice ni hotel, vendar pak je plemičem vsaj nekoliko ustregel s tem, da je prepovédal Ljubljancem dovažati v Ljubljano "den Wein von Pettau", to je: štajersko vino sploh.[2] Takisto je pod vezal konkurenco štajerskega vina vsaj v nekoliko; s tem pa so bili oškodovani Štajerci, ker niso mogli spečavati vina svojega tako lehko, kakor prej. Da so jim škoda malo povrne, prepovedal je vojvoda Leopold dovažati nekatero blagó na Ptuj.

Stvar bi bila s tem poravnana, ko bi bili plemiči hoteli odjenjati od vinotoča na drobno, česar pa niso storili. Zaradi tega so se ljubljanski gostílničarji pritoževali v jednomer ter izprosili potrditev svojih privilegij, zdaj od tega zdaj od ónega vojvode; to milost jim je izkazal tudi Friderik IV.; leta 1488. ("ddo. Innsbruck, Oculi in der Fasten"), prepovédal je vse gostilne po kmetih, ako niso bile tam že od starih časov. Štiri leta za tem, leta 1492., mudili so se meščanski in plemenitaški poslanci zaradi ravno te stvari zopet na dvoru Friderika IV., ki je, zaslišavši obe stranki, razglasil vinotoč v Ljubljani jedno miljo okoli nje za pravico, ki pristója jedino le meščanom.[3] Ravno tisto je določil patent od leta 1542. in že imenovani "policijski red" od leta 1552. Dà, s prepóvedjo od dné 10. marcija leta 1568. zapretil je dežélni knez celó, da izgube vsi, ki so si pridobili plemstvo in so imeli posestva po kmetih, četudi so bili meščanje, svoje plemenitaške pravice, če bi se ukvarjali z meščanskirn obrtom, zlasti pa z vinotočem na drobno. Ukaz leta 1569. je veleval, naj ne dobi nihče plemstva, kdor bi se pečal z meščanskim obrtom. Vendar pak se tega ukaza, kakor se mi zdí, niso držali strogo, kajti poplemčenih meščanov, ki so se vkljub temu pečáli z obrtom, nahajalo se je takrat in pozneje v Ljubljani obilo.[4]

Naslanjaje se na te privilegije so podili Ljubljanci pílce iz plemenitaških gostílnic tudi v tem slučaji, če so plemiči prodajali vino, ki so ga pridelovali sami. Očitali so jim pri tem, da škoduje plemič z vinotočem svojemu plemstvu, ("dass ein Herr und Landmann mit dem Weinschank sein Kleinod des Adels verdunkle"), da napravlja iz svojih gradóv in palač pílnice, da je tem potem strežaj in hlapec pijancev ter da si nakopava sitnosti na glavo noč in dan. Najbolj pa si škodi plemstvo s tem, da se mora poklanjati meščanskemu sodišču, ker se bavi z meščanskim obrtom. Kajti vino točeče plemstvo se mora podajati vsem ónim naredbam, ki veljajo za meščane, mora dajati vsako četrtinko leta sode cimentovati in kazen plačevati, če so premajhni, kar je za plemstvo vendar le preveč nečastno. Gotovo mu ni na slavo, če se pretepajo pod njegovo streho pijanci noč in dan. Gostílničar ni več svoboden mož; sramota je za plemiča, da hodi v njegove hiše mestna straža pijance mirit, prepovedovat jim razgrajanje in ples in hrumečo družbo metat čez prag, ako je treba. Ako se hoče plemstvo ukvarjati še dalje z vinotočem, dala mu bo mestna gosposka vojake v stanovanje, kakor drugim meščanom. Vrhu tega se bo moralo tudi plemstvo temu podati, da bo naznanilo vsacega tujca, ki pride pod njegovo streho.

Sicer so plemiči čutili, da trdijo meščanje pravo, ali zlahka vinotoča vendar le niso mogli popustiti, dasitudi so bili nekateri tistih mislij, kakor meščanje. Leta 1682. oglasil se je v dežélnem zboru nekov veljaven plemenitaž: »Rajši čujem, da se pomnoži število plemenitažev, kakor da se bavijo nekateri z vinotočem ter imajo po dve, tri in štiri gostilne. Policijski red iz leta 1552. dovolil je sicer vinotoč svojega vina, ker se dolenjec ne drží dolgo, ali prišlo je sedaj že tako daleč, da so plemenitaži postali pravi gostilničarji. Dobro bi bilo, da se to odpravi in se vinotoč na drobno prepové vsacemu plemenitažu«.[5]

Jeden njegovih drúgov je pritrdil, da se godé, kar se tiče vinotoča, veliki neredi, a popolnoma prepovédati ga ne morejo, ker sicer dolenjca ni mogoče prodati. Vinotoč naj popuste plemiči le tačas, če se meščanje zavežejo, prodajati samo domača vina.

Jednacih mislij je bil grof Barbo in je dejal svojim drugovom, ki niso imeli vinógradov: »Vi govorite lehko tako, toda jaz nimam druzih dohodkov nego vinskih.«[6]

Napósled je sklenil dežélni zbor vendarle, da se vinotoč odpravi. Od 1. dné septembra leta 1683. dalje naj ne toči noben gospod, bodisi duhovski, bodisi posvetni, vina na dróbno, niti v Ljubljani, niti v kacem drugem mestu. Izvzeta je jedino le Nemška Komenda, ki ima mnogo svojega posestva na oblasti ljubljanskega mesta in ji pristoja pravica vinotoča že od nekdaj. Ob jednem pa so zavezovali tudi plemiči Ljubljance, naj ne bodo kupovali vina drugod, kakor samó na Kranjskem.[7] Na debelo pak so smeli tržiti plemiči tudi še dalje.

Jednako so sklenili plemiči leta 1688. in ravno takšen odlok je došel Ljubljancem s cesárskega dvora na njihovo pritožbo leta 1692.[8]

A to so kmalu pozabili in že leta 1707. dovolil je dežélni zbor vinotoč tudi plemičem. Stanóvi so se opirali pri tem na policijski red iz leta 1552., češ, da je v njem natančno izrečen razloček med vinskimi deželámi in ónimi, kjer vino ne rodi. V nevinorodnih krajih, tako so razlagali plemiči policijski red, dovoljeno je vsakemu plemiču privažati v mesto toliko vina, kolikor ga potrebuje zase, v vinorčdnih krajih pak ga sme na drobno prodajati, kakor meščanje. Le-ti pa so ugovarjali temu na vse kriplje trdéči, da je dovoljena le prodaja na debelo. Dunaja ne smejo tù staviti na vzgled. Na Dunaji je mnogo izvzetih stanóv, ki imajo vinotočno pravico že od nekdaj, v Ljubljani pa jedina Komenda, ki zvršuje to pravico res tudi brezpogojno.

Meščanje so napeli vse žile, da bi ovrgli sklep dežélnega zbora. Poudarjali so cesárski vladi, da je vinotoč jedini obrt, ob katerem živé meščanje. Mnogo je meščanov, ki nimajo drugih pomočkov, da si služijo svoj kruh in preživljajo rodovine svoje, zlasti tisti, ki niso rokodelci. Kaj naj počnè meščan, če dovaža plemenitaž v mesto ne le vino, ki ga je pridelal sam, ampak tudi tisto, ki ga je dobil od svojih podložnikov za davek ali ga celo pokupil od njih? Po njegovem vzgledi se ravnajo tudi dežélni uradniki, strežaji in drugi, ki deró kar v gostih trumah v mesto in se podajajo pod óblast deželne gosposke. Teh ljudij je sedaj (leta 1707.) toliko, da so spravili nase večino gostilnic, ki so jih imeli prej meščanje. Če morejo kupiti le polovnják vina, podado se pod dežélno varstvo. Ta od vseh krajev v mesto privétrana sodrga vpliva kaj slabo na javno nravnost. Že v gostílnah plemenitažev se godé čudne stvari, kaj šele v béznicah! Odkar se je razglasil prost vinotoč, našli so v jutru pred špitalom in po cestah osemnajst tja položenih otrok. Najhujše je, da so mestnemu sodišču roke zvezane; sumnjivih gostilnic v mestu in okoli mesta meščanje ne morejo dati zapreti, ker so dežélni gosposki podložne. Ti pritepenci nečejo postati meščanje in se ne podkloniti ónim težam, ki tarejo meščane, zaradi tega mora plačevati mesto leto za lotom po 1100 gld. več v dežélno blagajnico, kakor mu dohaja davkov v istini. Ubogi meščanje morajo zastavljati, svoji prisegi zvesti, o vojskinih nevarnostih življenje svoje, nemoščanje pak pobegnejo takrat z vsem, kar imajo, iz mesta. Nič čuda, da se bliža Ljubljana z druzimi mesti po deželi poginu. Če se ne ustavi plemičem vinotoč na dróbno, prijeti bo moral vêlik dol prebivalstva, ki se sicer ne vé s čim živiti, beráško palico. Meščanje bi se ne protivili tako zeló, ko ne bi mogli plemiči spečavati svojega vina na debelo. V vsaki dobro urejeni državi veljá, da se bavi plemstvo z oskrbovanjem svojih zemljišč in z vojaškimi službami, kmet z obdelovanjem poljá, meščan pa z obrtom. Čemú naj bi bilo v Ljubljani drugače?

V podkrepljenje svojih pritožeb so izvlekli meščanje vsa orožja na dan, od katerih so pričakovali, da jim utegnejo koristiti v ti borbi, in navêli tudi Ruxnerjev "Tournierbuch", ki pravi, da tacega plemenitaža ne puščajo k turnirjem, ki se pečá s trgovstvom ali z obrtom. Sklicavali so se tudi na neki izrek poljskega kralja Žigmunta, ki je dejal svojim plemičem, bavečim se z meščanskimi posli, da potrebuje v državi svoji tri stanóve: plemiče, meščane in kmete. Opirali so se na Goldasta, ki pripoveduje v svojih "Reichssatzungen", da je prepovédal cesar vojvodu brunsviškemu kuho in prodájo pive.[9]

Tudi gostílničarjem se je godilo tako, kakor trgovcem. Z velikimi težavami so izmolédovali kakšen patent, za katerega pak so se plemiči káj malo brigali.

Gostílnice nahajamo v Ljubljani že jako zgodaj, a natančnejega ne zvémo do leta 1488. o njih ničesa. Akti iz tega leta pa nam povédo, da je jedno miljo okoli Ljubljane ni smelo biti gostilnice niti pri fari niti pri graščini, razven če je bila gostilna že jako stara.[10] Najmenj miljo pred mestom torej tujec ni mogel dobiti vina. Korist, ki so jo imeli Ljubljanci od te knežje milosti, je očividen. Gostilničarji so se morali držati gotovo že v srednjem veku strogih meril, ki jim jih je izdajala mestna gosposka. Jeden tacih ukazov ("Bürgermeistergebot"), kako se je vêsti gostflničarjem, nam je ohranjen iz leta 1564. Čez deveto uro zvečer ni smela biti odprta nobena gostílna. Postopačem in pijancem je bilo strogo prepovedano po gostílnah posédati in igrati. Čez deveto uro ni smel na ulicah nihče pohajati, peti, vriskati, piskati, gósti ali sicer kaliti nôčni mir. Ista stroga prepóved je veljala o nedeljah med mašo in pridigo. Med službo božjo so zaprli vse gostílne in hudó so kaznovali gostílničarja, ki je dal tačas kacemu gôstu jedí ali pijače, celo tuj popotnik je moral počakati Še leta 1785. zaprli so natakarico za štiriindvajset ur, ki je dala ob deveti uri med mašo godcem pijáče.[11]

Tujca je moral vsak gostílničar priti takoj županu naznanit. Ker je bil leta 1564. ravno hud čas ("eine trübe Zeit"), prepovedal je župan točiti žganje. Celó strogo je bilo nadzorovanje o kužnih časih. Takrat ni smel gostílničar vsprejeti nobenega tujca pod svojo streho. Čuden je bil ukaz iz leta 1562., ki je prepovedoval meščanom dajati mlatíčem, koscem, žanjcem in dninarjem vino; posebno na polje ga jim niso smeli pošiljati.[12]

V vino so bili Kranjci in zlasti Ljubljanci tako zaljubljeni, da se je bavil s to stvarjó celó inomoški shod avstrijskih poslancev ("Innsbrucker Ausschusstag") leta 1518. prav temeljito. Na tem shodu so določili prav ostre kazni za pijance. Tem in tistim, ki bi jim dajali piti, zapretili so, da jih bodo zaprli v "Narrenhäusel" ali "Narenkotterle" ter jih imeli v njem zaprte tri dni ob kruhu in vodi. Ta kazen je veljala za navadne ljudi, plemiče pa in druge "poštene" osebe so kaznovali v denarji (6 gld.). Tudi pijankam so zagrozili kazen. Duhovnike naj bo kaznovala njihova duhovska oblast.[13]

Sicer pa ljubljanske gosposke ni bilo potreba še posebej opozarjati, naj zabranjuje pijančevanje; stopíla je dostikrat dovolj sama pijancem krepko na prste. Leta 1568. sklenil je mestni svet, naj se vršé ženitovanja in obedi pohlevno ("bescheidentlich"), krstíne ("Kindsinahle") pa naj prestanejo o tem žalostnem časi. Še v početku 18. stoletja niso smele biti gostílne čez deveto uro odprte, leta 1748. ne čez deseto. Vojake so držali celó streže od meščanov, po večérnem bóbnanji ("Zapfenstreich"), ki se je razlégalo gotovo pred deseto uro, niso smeli dati gostilničarji nobenemu vojaku več piti. Vkljub temu pak so ostajali ljudje vendar le do jedne ure in še dlje po gostilnah. Leta 1748. so zasačili ob jedni uri čez polunoč dva razgrajajoča dijaka v gostilni. Jednega so zapodili iz šole, druzega pa zaprli na osem dnij, to pa pač zato, ker je lučíl kamenje v stražo ter celó streljal nánjo! Iz šole zapojeni dijaki so se morali odločiti tekom štirinajstih dnij za kako rokodelstvo, sicer so jih vteknili v vojake, kar je bila pač najhujša kazen, ki je mogla zadeti mladega človeka. Imena zapojenih dijakov je moralo ravnateljstvo naznaniti mestni gosposki (11. XII. 1752).[14] Razven vina je vlekla Ljubljance v gostílnice nad vse godba. Iz te slabe navade pak so si védeli deželni stanóvi konec minulega stoletja odpreti studenec seveda ne Bog vé kako bogatih dohodkov. Naložili so davek na godbo, takozvani "Musikimpost", in ga dali v najem. Toda uredba je bila še jako slaba. Najemnik je moral namreč hoditi sam po gostilnah in sam pobirati gódčevsko pristojbino. Ako je zvečer zamudil kako gostilno, bila je to njegova škoda. Leta 1793. so godli po gostilnah že tudi vojaški godci, najbrž na svojo roko. Najemniku gódčevske pristojbine se je to leto naznanilo, da je neki gostilničar imel minulo noč gódce ali plačal mu ni ničesa. Ovadil ga je pri gosposki. A gostilničar se je izgovarjal na vojake, ki so dejali, da so pristojbino plačali že sami. Vendar imenovati ni vedel nobenega, neznani so mu bili vsi, razven bobnarja pri turškem bobnu ("der grosse Trommelschläger").

Gódci so bili tačas že tako predrzni, da so prihajali celó tjakaj góst, kamor jih nihče klical ni. Zato se je izdal leta 1795. ukaz, da bodo kaznovali vse tiste gódce, ki bi hodili góst na svatovščine brez dovoljenja žéninovega ali nevestinega.[15]

Gostílničarski obrt je bil zelo dober. O neki priliki leta 1701. je trdil župan, da si pomagajo meščanje ravno z vinotočem na nogo in da se njih večina živi zgolj ob vinotoču. Tudi še konec minulega stoletja se meščanje niso dali odpoditi od vinotoča vkljub pritisku plemenitažev, ki so jim kratili zaslužek. Leta 1784. je dovolil cesár mestu, da sme pobirati od vsacega bokala ("von einem Viertel") po jeden vinar. Ta davek je prinesel tekom treh let 3378 gld. 21 kr. Ali ko je poskočila pristojbina na pol krajcarja od bokala, priteklo je tekom treh let (od l.dné novembra 1787. do 31. oktobra 1790. leta) v mestno blagajnico 22.674 gld. 49,5 kr., vsako leto torej 7.558 gld. 16 kr.,[16] leta 1791. pak celó 9.658 gld. 11 kr.[17] Ako je ta "ein Viertel" res bokal, prodalo se je v Ljubljani ogromno število véder, mnogo več nego danes. Že leta 1725., ko je imela Ljubljana le 394 meščanov (v tedanjem pomenu te besede), pečalo se jih je štiriindevetdeset z vinotočem, torej skoraj četrtina.[18] Leta 1792. se je nahajalo v Ljubljani 162 gostílnic in sicer sedeminštirideset v mestu, dvaindvajset na Poljanah, trideset in jedna na Šentpeterskem predmestji, devetnajst na Kapucinskem, šestindvajset v Gradišči, sedem pred Frančiškanskimi vrati in po pet v Krakovem in v Trnovem.[19]

Brez davkov pa krčmárji seveda niso bili; plačevati so morali: 1.) cesárski dac, 2.)dežélski in mestni dac, 3.) vinski gostilničarski davek, 4.) donesek za mestno razsvetljavo, 5.) rektifikovani gostilničarski davek, 6.) donesek za "Bankzettelne", 7.) "Schuldensteuer", 8.) donesek za popravljanje cestâ, 9.) bankalno mitnino in 10.) mestne mérice. Vsak v metsu prodáni bokal vina je imelo mesto pravico zmeriti in zahtevati od tega malo pristojbino, dà, terjati jo je smelo celó, če vina niso resnično zmerili, kar se je pač največkrat zgodilo, ker se je prihranilo s tem mnogo sitnostij. To pristojbino je dal magistrat v najem. V prejšnjih časih, ko so si gospodje svetoválci stregli drug druzemu v róko, nosilo je vinomérstvo primeroma malo, 40—60 gld.; ko pa je vzel to stvar strogi okrožni urad v roko, dal je n. pr. leta 1769. vinomérstvo za 100 gld. v najem, leta 1772. pa je poskočila najemščina že na 450 gld. Za mérjenje niso zahtevali veliko, od 100 bokalov(?), (Viertel,) le po 4 solde, če je bilo vino meščanovo, in po osem, če je bilo nemeščanovo.[20]

Nekdaj se je prodajalo v Ljubljani veliko več vrst vina kakor dandanes. Razven dolenjca so pili Ljubljanci najrajši kraška in tržaška vina. Cene so se menjavale mnogo bolj nego sedaj. Našel sem iz nekaterih let cene za bokal vina, kakor se je prodajal na trgu:[21]

Vino l. 1562. l. 1605. l. 1622. l. 1633. l. 1711. l. 1719. l. 1744.
Dolenjec 6 sld. 5 kr. 11-12 kr. 11-12 kr. 12-9 sld. / sld. 12-8 kr.
Vipavec / 8 kr. 21-24 kr. 14 kr. 20-16 sld. 18 sld. /
Črnikalec 8 sld. / 24 kr. 16 kr. / 30 sld. 17 kr.
Presékar / / 24 kr. 15 kr. 30 24 sld. 17 kr.
Cebedín / / / / 20-18 sld. 18 sld. 12 kr.
Muškatelec / / / / 36 sld. 30 sld. 17 kr.
Tržaški "Reinfall" / 10 kr. 15-16 kr. 15 kr. 30 sld. / /
Beli in črni teran 7 sld. 6 kr. / 10 kr. 18 sld. 18 sld. 12 kr.
Refoško / / / / / 24 sld. 17 kr.
Rebulja / / / / / 24 sld. 12 kr.
"Egkher Wein" / / / / / / 12 kr.
Marsobin / / / / / 30 sld. 17 kr.
Vin de re / / / / 24-20 sld. 24 sld. 17 kr.
Furlanec / / / 12 kr. / / /
Pivo / / / / 6 sld. 5 sld. 4 kr.

Tudi žganja so potočíli mnogo: leta 1805. = 56.000 bokalov.[22] Seveda se je ta kuga danes huje razširila.

2 Mesárji.[uredi]

Nobena zádruga ni dala magistratu toliko opraviti, kakor mesárska. Kolkor daleč sezajo poročila nazaj v minulost, vedno se je moral magistrat rovati z mesárji, ki so pritiskali občinstvo s previsokimi cenami. Vsako leto so obirali po štiri mestne očete, ki so natanko nadzorovali te renitentne ljudi.

V srednjem veku so prodajali mesó "na oči" ("nach dem Gesichte"), na funte šele od leta 1541. dalje. Takrat so ukazali mestni očetje mesárjem ob jednem, naj ne pritiskajo občinstva s tem, da terjajo le "bel denar"; "črni denar", ki ga je bilo pač anajveč med ljudmi, bil je namreč na slabem glásu.[23] Leta 1650. so mesárjem prepovedali dajati na 30 funtov mesa več nego 12 kr. vampov in doklade, na 20 ne več, kakor za 8 kr., na 10 pa nikakor ne več nego za kr. Na 5 funtov govédine je moral dati mesár za 3 solde vampov v naméček.

Če je kdo kupil četrt teléta, moral mu je prodati mesár po določeni ceni vsak kos, katerega si je kupec izbral, ali glavo, ali jetra, pljuča ali noge. Teléčje glavé niso smeli razsekavati, ampak jo prodajati célo. Leta 1691. je moral magistrat mesárjem ukazati, da morajo revežem prodati mesá, če bi ga zahtevali ti še tako malo. Kdo je živino pregledoval, če je zdrava, ne vém povedati, ali da se je to godilo posnemam iz opazke iz leta 1552., da so necemu mesárju, ki je zaklal bolnega vola, vrli mesó v vodo. V postu so bile mesnice zaprte; o tem časi niso smeli prodajati mesá. Leta 1568. pa, ko je razsajala huda kuga, dovolili so mestni očetje, da se sme, toda samo v jedni mesnici mesó prodajati, in sicer naj se vrsté mesárji drug za drugim.[24]

Vkljub temu, da je minulo že nad sto let, odkar so morali prodajati na vago, jeli so mesárji vendar še leta 1650. prodajati zopet le "na oči". Magistrat jim je zaprétil, da jih bo, če ne odjenjajo, kaznoval prvikrat z jednim cekínom, drugič z dvema, tretjič pa, kakor se mu uvidi. Kdor je sleparil s posebno vago, kaznovali so ga prvikrat v denarji, drugič so ga obsodili na križ, in tretjič so mu ustavili obrt.[25] Kakšna je bila kazen na križ, ne vém povedati. O tem sem našel samó jedno notico iz leta 1635. Nekov mesárski hlapec se je nosil kaj surovo proti občinstvu; mestni očetje so ga okarali in dali zopet postaviti križ za špitalom, ki ga tam že dlje ni bilo videti. ("Dem groben Fleischerknechte wurde das verwiesen und desswegen ein Kreuz, wie vor diesem gewesen, bei den Fleischbanken aufrichten zu lassen, dem Hr. Stadtcammrer angefiigt worden.")[26] Najbrž so mesárje na križ privezavali in jih razpostavljali zasmehu občinstva.

Poleg obrtnega davka so plačevali mesarji še takozvani "Fleischkreuzer", ki ga je pobirala dežélna gosposka. Ta davek je bil cesársk davek, ki ga je dežélna gosposka jemala v najem in ga izterjavala po vsi deželi. Navadno ga je vzelo vsako mesto zopet od dežélne gosposke v najem; leta 1706. n. pr. je plačeval Kranj 400, Radovljica 100, Krško 240, Kamnik 150, Kostanjevica 150 Višnja gora in Rudolfovo 60, Metlika, Lož, Kočevje, Črnomelj, Loka, Rateče in Mokrónog 40 gld. mesarskega davka na leto.[27] — Ljubljanski mesárski davek je najel leta 1762. neki grof Rasp za tri leta ter imel pravico pobirati ga od vsega v mesnicah, po hišah, na sejmu ali sicer kje prodanega mesá. Davek ni bil majhen, kajti mesar je moral plačati od vôla ali od telice v tretjem letu ("von einem Terzel") 2 gld. 16 kr.; če je pa tehtala telica menj, kakor jeden stot, le 1 gld. 8 kr., od manjše telice po 30 kr., od teleta 15, od ovna, ovce, koze 14 kr., od kozliča, jagnjeta ali mladega prasca po 6 soldov. Da ni plačal tega davka, ni smel nihče živine zaklati.[28] Nekoga, ki je zaklal na tihem 64 gld. vredno telico, kaznovali so z 12 gld.[29] Oproščen ni bil tega davka nihče; plačevati so ga morali celó plemiči, samo da je bil ta davek na kmetih manjši;[30] jedini oproščeni v Ljubljani so bili Avgustinci pred Špitalskimi vrati (v sedanjem frančiškanskem samostanu), ki pak so morali za svoje podložnike vendar le plačevati malo vsoto 9 gld.[31] Meščanom je bilo dovoljeno zaklati brez davka po jednega prasca na leto; če je rabil kdo več mesá, moral je plačati.[32]

Tudi mesárjem je bilo 18. stoletje pogubno. Leta 1755. je štela zádruga jedenindvajset mesárjev, dvajset let zatem se je skrčilo število na šest glav. Leta 1737. morali so mesárji zaklati vsak teden dvajset volóv, in še tega mesa niso mogli prodati, ker so dovažali plemiči s kmetov obilo mesá v mesto.

Večkrat smo že omenjali, da so gospodárili mestni očetje v 17. in početku 18. stoletja tako slabo, da je morala vlada mestno gospodarstvo prevzeti sama. Kako nesposobni so za gospodarstvo, dokazali so mestni očetje poslednjikrat v letih 1776. do 1780. V postu, leta 1776. uprli so se namreč mesárji (bilo jih je šest) rekoč, da ne morejo več prodajati mesá po tisti ceni, kakor jim jo je določil magistrat. Zaradi te hudomušnosti so jim zaprli mesnice, razpustili zdrugo ter jim odpovedali meščansko in ž njo združeno pravico za klanje. Dné 22. marcija je ukazal magistratu višji urad, naj prevzame klanje v svojo oskrb. Magistrat se je branil na vse moči opozarjajoč, da bo trpela mestna blagajnica gotovo škodo. Ali okrožni urad je ostal pri svojem ukazu ter zapretil mestnim očetom, da jih da zapreti na Grad, če ne ubogajo. Kakor marsikdaj sicer, morali so se podati mestni očetje tudi sedaj.

Res se je zgodilo, kar so pričakovali. Takoj prvi mesec so imeli 2.013 gld. 43 kr. izgube in tekom jednega leta 19.607,[33] ali kakor se čita v druzem fascikulu 20.472 gld. 1 kr. 3 vin.[34] Izguba ne bi bila tolika, če bi bili mogli spečati 1660 volovskih kož, ki so bile pač precej vredne. Kaj se je s temi kožami zgodilo, ni moči povedati; v računih mestnih niso vštete nikjer. — Tako, seveda, stvar ni mogla iti dalje in o Veliki noči leta 1777. je prevzela klanje, po povelji dežélne gosposke posebna komisija: "Fleischausschrottungscommission"; za izgubo ónih 20.472 gld. pa so storili odgovorno bivšo mesársko zadrugo, ki je prosila, naj jo znova osnujejo ter ji dovolijo zopet klanje. Gosposka je bila pripravljena ustreči ti želji, in magistrat je hotel dati mesárjem zopet meščansko pravico, če plačajo vso izgubo, vseh 20.472 gld. Mesárji so vsprejeli ta pogoj in obljubili plačevati po 300 gld. vsake kvatre, in sicer toliko časa, da se plača vsa izguba. Jeli so zopet koljariti, a pozabili so že v četrtem četrtletji svoje obljube. Ko so plačali že 978 gld. dejali so, da so razumeli pogoj tako, da bodo plačali le 1.200 gld. jedenkrat za vselej. Ker si gosposke seveda tega niso dale dopovedati, ustavili so mesárji zopet koljarjenje. Poklicali so jih na rotovž, kjer so dejali, da bodo klali le še štiri tedne, ako ne poviša magistrat mesu cene. Zopet jih je bilo treba kaznovati in to pot jih je zadela káj ostra kazen. Naložili so jim vojaški eksekucijon, pobrali jim vse, kar so imeli ter razglasili prodajo mesá prosto. Njihova pohištva in zemljišča so se imela prodati na javni dražbi, toda prodalo se ni nič, ker ni imel nihče srca, kupiti kaj tega. Vendar so ti energični koraki streznili mesárje toliko, da so pričeli zopet klati, ali meseca oktobra leta 1782. uprli se znova in nehali klati, češ, da jih eksekucijon in plačevanje mestnega dolga (20.472 gld.) tako teži, da ne morejo več shajati.

To so poročale gosposke cesárski vladi v Gradci, odkodar je prišlo 4. dné novembra. 1782. leta povelje, naj se vzame na znanje, da so se odpovedali mesárji klánju, njihova zádruga naj se razpusti znova in se ji naroči plačati ves dolg, ki je narasel v tem vsled obresti na 24.975 gld. 53 kr. Ob jednem so razglasili, da sme prodajati meso kdor hoče, ne da mu bo treba plačati le jeden krajcar kakega davka od mesa. Z zdravskega stališča le so omejili prodajo in sicer so morali prinašati vse meso jedino le v mesnice za špitalom in se izkazati s pismi, da je mesó od zdrave živine.

Mesárji so bili v največji zadregi, kajti videli so, da shaja mesto tudi brez njih prav lehko. Kazen, ki jih je zadela, bila je huda. Poslali so deputacijo k cesarju, ki je imela veliko veliko sreče; 24. dné majnika 1783. leta je došel odlok, naj ostane klanje in prodaja mesá prosta, kakor doslej, mesárjev pa naj ne pritiskajo več, da povrnejo mestu izgubo; kar se njihovih hiš in druzih poslopij ni še prodalo, — dajo naj se jim nazaj, prodane hiše in prodana zemljišča pa naj se odkupijo zopet kupcem ter dajo mesárjem nazaj. Da pa ne bodo morebiti mesárji za prihodnje še kedaj tako trmasti, pové se jim, da so dobili svoje hiše in svoja zemljišča nazaj le po posebni cesárski milosti in zlasti z ozirom na njihove številne rodovine. Mesárska pravica pak jim je odvzeta vkljub temu.

Kaj pa izguba, ki jo je imelo mesto? Tudi o ti stvári je izpregovoril cesar svojo milostivo besedo. Od vsacega v Ljubljani in njenem pomeriji iztočenega bokala ("Viertel") vina naj pobirajo po jeden vinar.[35] Od leta 1784.— 1787. nosil je ta davek mestni blagajnici povprek šteto 3.378 gld. 21 kr.[36] Vkljub temu se je vršilo plačevanje mestnega dolga tako počasi, da bi bili ž njim šele leta 1801. pri kraji. Mestna gosposka je prosila, naj bi ji dovolil cesar pobirati po dva vinarja ali po jeden sold od bokala, čemur je ta tudi ustregel.

Od 1. dné novembra. 1790. leta pa do 31. dné oktobra. 1791. leta, torej tekom jednega leta je bila mestna blagajnica za 9,658 gld. 11 kr. na boljšem.[37] Ob jednem pak so dovolili tudi mesárjem, ki so obljubili sekati mesó po 6 kr. funt, da smejo znova osnovati mesársko zádrugo.[38]

Mêsne cene. V ceni mesó ni poskakovalo tako zeló, kakor vino, o čemer naj se čestiti bralec prepriča sam. Navesti hočem tukaj nekoliko cen mesá v raznih stoletjih, ob jednem pa tudi tù in tam ceno kake druge jestvine. Leta 1551. so prodajali mesarji drobnično mesó funt po 6 vinarjev, kozje po 1 krajcarji. Leta 1568. je stal par kopúnov 20 kr., funt sala 8 kr., funt masla 6 kr.[39] Leta 1593. niso smeli prodajati mesá dražje kakor po 6 vinarjev funt.[40] Leta 1599. so se pritožili mesárji, da jim kazé branjevci in sirarji ("Kasstecher") njihov obrt, prodajaje sálo in slaníno. Magistrat jim jo obljubil svojo pomoč in jih vprašal, po čem menijo prodajati te stvari. Odgovorili so: sálo po 12 kr., slanino po 6 — 8 kr.[41] Leta 1650. je stal funt dobre govédine 2 kr. 2 vinarja; če je kupil kdo 30 funtov mesá. Mesar mu ni smel dati več doklade, kakor naj več za 12 kr. Velik volovski jezik = 10 kr., srednji = 9, noga ali smrček = 5 kr., funt lojá = 6 kr., telečjega mesa = 3 kr. 1 vin., drob z jetrami vred = 6 kr., glava = 6 kr., rajželc = 4 kr., bravine (ovác, kozlov) funt = 2 kr., glava = 3 kr., drob z jetrami = 6 kr. Funt slaníne ("neuer Speck oder Brueling") po 4 kr. funt; prav velika meséna klobasa ("Bratwurst") 2 kr. ali če bi jo kdo hotel kupiti na vago = 4 kr. funt; seženj če v = 1 krajcar.[42]

Leta 1667. je dejal župan, da se pritožujejo meščanje, ker prodajajo trmasti mesárji meso po 4 solde (2 kr.) brez vampov. Zaradi tega je dobil mestni sodnik povelje, sklicati mesárje ter jim ukazati, naj prodajajo mesó po 4 solde "sammt dem Zusatz". Ako tega ne storé, razglasili bodo, da sme vsakdo priganjati živino v mesto in sekati mesó.[43]

Leta 1736. je veljal funt govedine 5 soldov, ovčjega mesá = 2 kr., 2 funta vampov = 5 sld., telečja glava = 7 kr., telečja jetra in pljuča = 7 kr., svež volóvsk jezik = 9 kr. po leti, 10 kr. po zimi; dobro rejen kozliček = 20 — 34 kr.; klobása, ki je vagala 0.25 funta = 3 solde.[44]

Leta 1795. čitamo, da je tekom tridesetih let poskočila cena mésu za polovico, vendar pak je bilo živilo primeroma še ceneno, kajti navadni težak je zaslužil po 20 krajcarjev na dan, ž njimi si je kupil lehko štiri funte govedine, česar sedaj nikakor ne more.

3. Pekárji.[uredi]

Tudi od pekárjev ni smel magistrat nikoli oči obrniti; nadzoroval jih je ravno tako strogo, kakor mesárje. Vsako leto je izbral iz svoje srede po štiri nadzornike pekarjev ("Brotbeschauer, Brotwäger"). Če so se v čem pregrešili, kaznovali so jih, kakor smo že omenili, s potapljálko pri Čevljarskem mosti ali s sramotilno klópico, na kateri so morali sedati o tržnih dnéh po nekoliko ur. Tudi pekarjem je delal magistrat cene ter napravljal, da ne bi škodoval meščanov pa tudi pekarjev ne, tako zvane pekarske poskušnje ("Backerproben"). V ta namen je imenoval komisijo sestavljeno iz mestnega blagajničarja, treh svetovalcev, očeta pekarske zádruge in dveh pekarskih mojstrov. Le-ti so kupili tržni dan stâr (4 mernike) žita, dali ga v mlin in spekli iz te moke kruh. Najstarejši zapisek o pekárski poskušnji je ohranjen iz leta 1579. Iz njega zvémo:

Stâr na trgu kupljene pšenice je veljal 2 gld. 40 kr.

Mestni žitni mšrci so vzeli od tega svoje mérice 2 vin.

Fant, ki je peljal žito v mlin, dobil je 2 vin.

Mlinar, zató, da je pšenico izčistil ("für das Ausbeuteln") 1 kr.

Pristojbina v kruhárno ("Brottischgebühr") 6 kr.

Drva in sol sta stala 6 kr.

Za drože in svečavo niso računali leta 1579. nič, pač pa leta 1627., in sicer 4 kr.

Zmleta moka je stala torej 2 gld. 54 kr.

Pšenica je tehtala 147 funt. 22 lot.

Mlinar je vzel svojo merico 8 funt. 8 lot.

Ostalo je torej žita le 139 funt. 14 lot.

Iz njega so namleli moke 107 funt. 22 lot.

Otrobje so vagali 27 funt. 16 lot.

V mlinu se je poizgubilo torej 4 funt. 8 lot.

Iz te moke narejeno testo je tehtalo 155 funt. in sicer so naredili 117 funtov testa za zemlje, (nemški "Trente" imenovane; ta izraz je v ljubljanski okolici še sedaj veljaven za bel kruh) in 38 funtov za hlebe. Spekli so 55 žemelj po jeden krajcar ("Kreuzertrenten") ter porabili za vsako 24,5 lota; dalje 85 polkrajcarskih žemelj ("Zweiertrenten"), po 12 lotov in 1 kvintelc testá za vsako porabivši. Za jeden vinarski hleb so vzeli 26 lotov, za štiri krajcarski pa 3 funte 24 lotov testa.

Zračunali so napósled, da tem potem zasluži vsak pek pri stâru pšenice = 25 kr.[45] Oj, srečni časi!

Razven tega zapiska se nahaja še jeden drug iz leta 1627.; za pekárje je imel veljavo do leta 1751.

O žitnih cenah nimam mnogo poročil. Slučajno zvém, da je bila cena stâru (2 vagana) pšenice leta 1541. = 30 "Batzen". — Takrat (pozneje ne) je veljal "Batzen" 6 krajcarjev, stâr pšeníce torej 180 krajcarjev ali 3 gld. (1 gld. = 60 kr.), stâr rží = 26 "Batzen" = 2 gld. 36 kr.[46] Leta 1576. so plačevali za star pšeníce 2 gld. 40 kr.,[47] leta 1599. pa za mernik pšenice 40 krajcarjev.[48] Do leta 1627. je poskočila cena na 4 gld. za stâr.[49] Zeló velika je bila draginja leta 1740.; stâr pšenice je stal 25 srebernjakov ("Siebzehner" a 17 kr.), torej 7 gld. 5 kr. ter je poskočil v 14 dneh na 34 srebernjákov = 9 gld. 38 kr.[50] Leta 1785. je stal mernik ovsa = 40 kr., prosa = 57 kr., ajde = 48 kr., pšenice = 1 gld. 40 kr.[51] Leta 1793. so plačevali za cent bele moke po 22 — 23 srebernjákov, za cent najlepše ("Mundmehl") pa celó po 25 — 26 srebernjákov.

Tudi pekárji so tožili proti koncu minulega stoletja, da jim préde huda. Leta 1794. dejali so pred gosposko, da ne mine mesec, v katerem ne pozo vejo pekárjev zaradi dolgov; pripetili bi se bili celó že konkurzi, ako bi imeli pekárji kàj imetja. Ker gre pekarjem tako zeló za nohte, izgubile so tudi pekarske pravice ceno in pekarji so morali naložiti na svoje zadružne realitete dolgove in bi jih nakladali nanje tudi takrat še, ko ne bi jiiii bil cesar leta 1787. tega prepovedal.

Odvisnost, v katero je zabredla mestna gosposka, čutili so tudi pekárji. Od leta 1793. dalje je moral vsak pekar zaznamenovati svoj kruh s kakim znamenjem, da so takoj lehko spoznali, čegave peke je kakšen kruh. Nezaznamenovan kruh so konfiskovali. Leta 1793. so tožili pekárji, da se je tekom dvajsetih let vsaka stvar za tretjino, če ne celó za polovico podražíla, pri tem pa so pozabili, da takisto tudi kruh. Stanovanj, ki so stala prej po 60—70 gld., bilo je leta 1793. za 120—130 gld. težko dobiti. Ženske in moški so služili prej do 30 kr., leta 1793. po 1 gld. 8 kr.; prej je stal trd lés (seženj?) 51 kr. sedaj 1 gld. 42 kr. Seženj dolzega in trdega lesá, je stal z vožnjo vred v majniku 3 gld. 44 kr., v oktobru pa celó 5 gld. 29 kr. Obleka in jestvina se je podražíla za tretjino. Sveče ("gegossenes Licht") so stale 1793. leta 15— 16,5, lojéve sveče ("ordinäre Lichter") 14 kr., funt olja 18—24 kr.[52]

K sklepu nam je treba le še pozvédeti, kakšne teže so nosili meščanje v minulih stoletjih.

  1. Gerichsprot. 1594. fol. 90.
  2. Klun, Dipl. Carn., štev. 9.
  3. Gerichsprot. 1594. fol. 90.
  4. Ibid.
  5. Landtagsprot. Bd. XXX. fol. 434.
  6. Ibid.
  7. Ibid. XXXI.
  8. Fasc. štev. 54.
  9. Fasc. štev. 54.
  10. Fasc. štev. 264.
  11. Rathsprot. 1785.
  12. Fasc. štev. 264.
  13. Dimitz, "Gesch. Krains", II. pag. 58.
  14. Gerichsprot. 1568.
  15. Fasc. štev. 34.
  16. Fasc. štev. 54.
  17. Fasc. štev. 114.
  18. Fasc. štev. 54.
  19. Fasc. štev. 114.
  20. Fasc. štev. 51—52.
  21. Fasc. Miscell in fasc. štev. 264.
  22. Fasc. štev. 600.
  23. Gerichsprot. 1541.
  24. Gerichsprot. 1541.
  25. Fasc. Miscell.
  26. Gerichsprot. 1635.
  27. Landtagsprot. XL. fol. 394.
  28. Fasc. štev. 52—54.
  29. Fasc. štev. 172.
  30. Fasc. štev. 52—54.
  31. Landtagsprot. XL. fol. 394.
  32. Fasc. štev. 52—54.
  33. Fasc. štev. 53.
  34. Fasc. štev. 102.
  35. Fasc. štev. 53.
  36. Fasc. štev. 54.
  37. Fasc. štev. 114.
  38. Fasc. štev. 48.
  39. Gerichsprot. 1568.
  40. Ibid. 1593.
  41. Ibid. 1599.
  42. Gerichsprot. 1667. fol. 78.
  43. Gerichsprot. 1667. fol. 73.
  44. Fasc. štev. 58.
  45. Fasc. Miscell.
  46. Gerichsprot. 1541.
  47. Fasc. Miscell.
  48. Gerichsprot. 1599.
  49. Fasc. Miscell.
  50. Fasc. štev. 5.
  51. Rathsprot. 1785. fol. 109.
  52. Fasc. štev. 5.