Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/VIII. Poglavje. Ljubljanski trgovci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

VIII. Poglavje. Ljubljanski trgovci.[uredi]

Vse te obile knežje dobrote izginejo v primeri z obilnimi in dragocenimi privilegiji, s katerimi so Habsburžanje oblagodarili zlasti ljubljanske trgovce. Ljubljana je bila zánje važno mesto. Ker so prevzeli meščanje mestne trdnjave na svoja, ramena, poskrbeti so jim morali Habsburžanje pomočkov, s katerimi so mogli ostati tem težam kós. V mestu zašpaljenem s tesnim ozidjem, kjer se je nahajal le tù pa tam kakšen vrt, služiti si meščanje svojega kruha niso mogli če ne s trgostvom in rokodelstvom. V tem so jih morali Habsburžanje podpirati na vse kriplje, če so hoteli, da so shajali in da je pritiskalo v mesto več ljudij s kmetov in s tujega. In to so tudi storili.


1. Ljubljansko trgovstvo v srednjem veku.[uredi]

Razglasili so trgovstvo in rokodelstvo za zgolj meščansko pravico.

Iz tega uzroka je prepovédal vojvoda Rudolf IV. že leta 1360. vse nedeljske sejme po kmetih[1], češ, da škodujejo trgovstvu meščanov. Knežja milost Habsburžanov je spremljala ljubljanske trgovce celó čez mejo ožje domovine ter jim dovoljevala prosto trgovati po Koroškem, Štajarskem in Dólenje-Avstrijskem leta 1389.[2] Taki in jednaki privilegiji so bili Ljubljančanom nepreplačne vrednosti in so položili temelj poznejšemu tako brzemu in krepkemu razvitku stólnega mesta kranjskega. Res je, trgovski ukazi in ukrepi, ki so dohajali od najvišje oblasti, bili so v srednjem in v prvih dveh stoletjih novega veka tesnosrčni, dostikrat škodljivi, ali s stališča ljubljanskih trgovcev sojeni najdobrotljivejši akti knežje milosti ter so imeli najimenitnejše nasledke.

Leta 1376. je potrdil vojvoda Leopold Ljubljančanom privilegije, ki so jih že do takrat imeli in jim dovolil prevažanje vsega blaga na Koroško in Štajersko. Izvzel je samó jedno blago, ptujsko vino, ki ga ljubljanski trgovci niso smeli prevažati na Kranjsko.[3] S to prepóvedjo je pač ustregel prošnjam in željam plemenitih posestnikov po Kranjskem, ki so pridelovali domače dolenjsko vino, "Marwein" nazivano, in ki ga niso mogli prodajati nikamor iz dežele. Dolenjca ni maral razven Kranjca piti nihče. Kaj naj bi počeli ž njim?

Leta 1380. odprl se je trgovski podjetnosti ljubljanskih meščanov tudi Dunaj in vse dólenje-avstrijske dežele; tù sem so smeli prodajati ne le domače, ampak celó blagó prineseno iz Benetek; zaprt jim je bil jedino Ptuj in sicer za tako zvano "beschlagene Ware".[4] Klun in po njem Dimitz[5] menita, da je to "prepovedano blago" (verbotene Ware), kar pa nikakor ne more biti resnično, ker se ne da misliti, da bi bil knez dovolil, tako "prepovédano blago" razprodajati sicer po vseh drugih deželah, izvzemši mesto Ptuj. To blago je bilo marveč tako, s kakeršnim so Ptujci sami trgovali. Ker zaradi one prepovedi od leta 1376. kranjski trgovci od Ptujcev niso kupovali vina, zaprli so tudi Ptujci njim svoje mesto za nekatero blago, ki se je zvalo "beschlagene Ware". Bila je to neka odškodnína za to, da niso mogli svojega vina spečavati ljubljanskim trgovcem. Za "beschlagene Ware" je izdal pozneje cesar celó poseben mitninsk tarif.[6] Kako bi bilo to mogoče, da je bilo to blago "prepovedano blago?"

Habsburžanje so stregli ljubljanskim trgovcem takó zeló v roke, da so škodili časih s tem celó svoje dohodke. Vojvoda Rudolf je uvedél n. pr. novo cestníno na cesti, na kateri je bilo vedno obilo ljubljanskih trgovcev videti, namreč iz Ljubljane v Št. Vid na Koroškem. Ti dohodki so tekli v knežjo blagajnico. In vendar je naročil vojvoda Albreht III. ondotnemu svojemu cestnínarju, naj od Ljubljačanov ne terja nove povišane cestnfne, ampak plačujejo naj le toliko, kolikor doslej.[7]

Ravno tako pogostoma si videl ljubljanskega trgovca na Tržaški cesti čez Hasberg in Postojino. V Hasbergu je pritiskal knezov cestnínar Ljubljančane pri zaračunanji oglejskega denarja, a vojvoda Friderik IV. mu je leta 1439. poslal instrukcijo, kako se mu je pri tem vesti.[8]

Ravno tisto leto se je potegnil ta Friderik IV. za kranjske trgovce, ker jih Tržačanje niso pustili z njihovim blagom v mesto in jim branili kupovati blagó v Trstu in tržaški okolici.[9] Ukazal jim je, naj odjenjajo.

Celó pri tujih državah so vlagali Habsburžanje prošnje za ljubljanske trgovce. Storil je to n. pr. Ernst leta 1408. V Benetkah so ljubljanski trgovci smeli sicer benečansko blagó nakupovati in ga odvažati iz Benetek, svojega domačega blagá pa tjakaj prinašati jim ni bilo dovoljeno. Na prošnje vojvoda Ernsta pa je dovolil tedanji doze Mocenigo, da ga smejo prodajati v nemški lopi "fondaco tedesco."[10]

Pri tem jako živahnem trgovstvu je dobivalo za prodajo na tuje namenjeno blagó v Ljubljani pač lehko svojega kupca. Ljubljanski trgovec je védel vsako blagó izpečati. Zaradi tega so drli kmetje od vseh krajev Kranjske v Ljubljano, da spravijo ondu svoje pridelke v denar. Prihajali so s toliko obilico živine, da ji v mestu ni bilo prostora. Da ne bi ta pritok pojenjal, odločili so meščanje pašnik pred Karlovškimi vrati na Prulah; ta pašnik je pozneje prerezal Grubarjev prekop. Jeden del njegov se porablja sedaj za botaniški vrt. A ne da bi imel kako pravico do tega, dal je namestnik dežélnega glavarja, Jurij Črnomaljski, ta pašnik ograditi, ko je bil vendar knežja in torej tudi meščanska last. Dal ga je celo v najem. Kmalu so Ljubljančanje čutih, da prihaja pritok kmetov, ker niso imeli iti kam s svojo živino, vedno redkejši. Ljubljančanje se pritožijo, kar bi bili morali sicer že prej storiti, pri cesarji Frideriku IV. in le-tá ukaže Črnomaljskemu zagrajo takoj odpraviti ter Ljubljančane ne motiti v njihovi posesti.[11] Ker pa se Črnomaljski za to prepóved ni zmenil, ponovil jo je Friderik IV. leta 1460.[12]

Trgostvu škodljivo je bilo tudi samooblastno postopanje brodšárjev na Črnuškem brodu. Le-tí so zahtevali od kmetov, donašajočih blagó v Ljubljano, brodaríno, tudi če jih niso prepeljdvali čez Savo, ampak so kmetje, kadar je bila majhna, brodili čeznjo. Na pritožbo Ljubljanskih trgovcev pa je cesar Friderik prepovedal ta nedostatek.[13]

Veliki dobiček, ki ga je meščanom nosilo trgovstvo, seveda ni moglo dolgo prikrit ostati. Kmalu so se poprijeli trgovstva tudi plemenitaži in duhovniki. Dasitudi so se že leta 1360. prepovedali nedeljski sejmi po kmetih, vendar so sejmovali graščáki in duhovniki v veliko škodo meščanskih trgovcev. Ne, okoli graščin in cerkvà so osnovali celo nove sejme, ki so privabili v deželo toliko tujih trgovcev, da Ljubljančan že več ni mogel dobivati blagá. Vsega so pokupili ti tujci. Podražila se je živina, žito in drugi pridelki. Zato je ukazal Friderik IV. leta 1448.[14] in 1449.[15], naj se takoj odpravita sejma na Igu in v Šmariji in sploh vsi nedeljski sejmi po deželi, ker so meščanskim trgovcem v kvar.

Leta 1461. je sicer cesar določil, naj se prinaša blagó v mesta in trge, ali pomagalo to ni dosti; plemenitaži so se skrili za kmeta in dolžili njega, češ, on sam je uzrok, ker ne posluša, kar mu velevajo.[16] Leta 1487. moral je cesar celó čuti, da so plemenitaži po kmetih svojim podložnikom prepovedali živino in svoje pridelke prodajati v mesta in trge. V prodaj ponuditi so jih smeli le njim (plemenitažem) samim, oni so bili zanje jedini kupci. Seveda pri tem kmet ni bil na boljšem, kajti plemenitaži so mu ob jednem narekovali tudi ceno, za katero jim je moral svoje blago prodajati. Blagó je pošló tako, da ga meščanje še za svoje vsakdanje potrebe niso mogli več dobivati. Vse trgovstvo so potegnili tuji trgovci nase, kar jim je bilo tem lože, ker so plačevali z dobrim denarjem, v tem, ko se je podajal meščanski trgovec, bodisi iz prevzetnosti, bodisi ker res dobrega denarja ni imel, s takim denarjem na sejme, katerega se je vsakdo branil.

Pod Friderikom IV. pričela se je med plemstvom in meščanje ona znamenita borba, kar se tiče "trgovstva na kmetih" (Geyhandel,) ki je pojenjala šele sredi minulega stoletja. Več kakor tristo let je trajal ta prepir ter prouzročk mnogo pisánja, iz katerega se da sestaviti prav natančna slika ljubljanskega in sploh kranjskega trgovstva v minulih stoletjih.

Še dve leti pred svojo smrtjo je izdal Friderik IV. nov patent proti "kmetskemu trgovstvu" in ukazal deželnemu glavarju, naj se ravna strogo po njem.[17] Zaradi tega je objavil Viljem Turjaški leta 1492. ("ddo. unser lieben Frau Verktündigung), vsem plemenitažem po kmetih ukaz, da se sme jedno miljo okoli Ljubljane, Kranja, Kamnika in Rudolfovega nahajati pri farnih cerkvah le jeden krojač, jeden kovač in le jeden čevljar; okoli druzih mest pa samo po pol milje na okoli. In ker je takrat navadno tudi vsak župnik vináril in točáril, ukazal je dežélni glavar, da se sme pri vsaki fari nahajati samó jedna gostílna. Izvzete so bile le one, ki so jih knezi dovolili že pred več časom in od katerih so plačevali gostilničarji urbarski davek. Če pa so se take gostilne že nahajale pri farah, odpreti se ni smela nobena nova. Ob jednem se je prepovedalo, da se ne sme sejmovati na kmetih niti z živino, niti z oljem, s kožúhovino, z žitom in usnjem, s kramarskim ali drugim blagom. Dovoljeno je bilo to le o navadnih starih sejméh ("an gewõhnlichen Kirchtagen)."[18]

Kot neko odškodníno za izgube, ki jih je delalo meščanom kmetsko trgovstvo, podelil je Friderik IV. Ljubljančanom leta 1477. že omenjeno mostovino (Brückenpfennig), ki so jo pobirali Ljubljančanje od vsacega tovornega konja, ki so ga prignali čez most v Ljubljano, in sicer o navadnih dneh po jeden vinar, o sej meh pa po dva vinarja ali benečanski šiling od konja. Ker se je trgovstvo oživljalo od dné do dné bolj, donašala je ta mostovína jako milogo.[19]

Do leta 1479. sejmováli so v Ljubljani, le po dvakrat v leti, o sv. Petru in Pavlu ín o Križevem (Kreuzerhöhung). Ta dva sejma sta trajala po tri dni. Leta 1479. pa je podelil cesar Friderik Ljubljani še semenj sv. Elizabete, ki je trajal po celih štirinajst dnij.[20]

Vsi ti priboljški in vse te podeljene milosti pa niso mogle nadomestiti ljubljanskim trgovcem izgub, ki so jih trpeli zaradi vedno bolj razvijajočega se kmetskega trgovstva.


2. Trgovstvo v 16. stoletji.[uredi]

Naslednik Friderika IV., cesar Maksimilijan I. bil je gorek prijatelj kranjskemu meščanstvu, zlasti ljubljanskemu. Prvi trgovski patent je dobila Ljubljana od njega leta 1503. Ž njim je ukazal cesar sodniku in mestnemu svetu v Velikovci na Koroškem, naj ostanejo ljubljanski trgovci, kar se tiče trgovstva z železom in kar skladišča (Niederlage) pri starih pravicah.[21]

Tisto leto izkazal jim je jako imenitno in že omenjeno milost, ker je ukazal, da tuj, skozi Ljubljano prišli trgovec ne sme tekom šestih tednov ponuditi svojega blagá nikomur drugemu, kakor ljubljanskemu trgovcu in potem šele kacemu drugemu. Ako pa tega neče, gre naj ž njim dalje na kak drug semenj v dólenje-avstrijskih deželah.[22] Pred šestimi tedni torej tuj trgovec Ljubljane s svojim blagom ni smel zapustiti.

Leta 1510. razglasil je plemičem in duhovščini naslednje povelje: »Povédalo se nam je, da si dovoljujete mnogi izmed vas trgovati okoli samostanov, graščin, vasij in krajev in da dopuščate celo svojim podložnikom blagó prekupljevati, nasproti našim meščamom in njihovim svoboščinam, ko imajo vendar le naši priséžni meščanje pravico trgovati in se pečati z obrtom. Zaradi tega so zabredla naša mesta v veliko revščino, ker ste jim izvili vse trgovstvo iz rok in ker se je prekupljevanje tako zaredilo. Sedaj ne morejo več zmagovati davkov, ki so nam jih dolžni kot dežélnemu knezu in ki so jih prej vedno plačevali, kakor to tudi biti mora. Ker pa nas nikakor ni misel to meščanom, našim in naših naslednikov kameralnim dohodkom škodljivo razvado več trpeti, zato zapovedujemo Vam vsem in vsacemu posebej prav resno in hočemo, da se ne pečate več s trgovstvom okoli svojih samostanov, graščin, vasij in krajev ter ga tudi ne dovoljujete svojim ljudem in podložnikom, ampak ga prepustite meščanom, kakor zahteva to stari običaj. Prekupljevanje (Vorkauf) odpravite popolnoma in pazite resno na to, da ne bo nihče prekupljeval; izvzeti so le mesarji. Samo tem dovoljujemo, da nakupujejo toliko živine, kolikor jim je je treba za klanje, a več ne. To razglasite javno v svojih krajih, da se bo védel vsak po tem ravnati. Če pa zveste kacega nemeščana, ki se ne more izkazati z meščanskim pismom, da prekupljuje, primite ga in priprite ga ter poročajte za tem naši dólenje-avstrijski vladi. Ne bodite mlačni v tem, kar hasni našim kameralnim dohodkom in pospešuje blagostanje in razvitek naših mest. S tem izpolnujete našo resno voljo. Dné 4. aprila leta 1510.«[23]

Seveda so se plemiči za to prepoved ravno tako malo brigali, kakor za vse druge. Že tri leta potem so poslali Ljubljančanje novo poslanstvo do cesarja celó v Oudenarde na Nizozemskem ter mu opisovali revo svojo, v katero so zabredli, in v kateri bodo obtičali, če jim cesarost ne podá milostne svoje roke. Maksimilijan jim je res izpolnil njihovo prošnjo, a ker je bil sam prepričan, da bo ta nova prepoved kmetskega trgovstva ostala le na papirji in da se ne bo zmenil nihče v deželi zánjo, dal je poslancem s seboj tri druge, vsaj z jednega stališča dragocene privilegije:

1. Potrdil jim je privilegij podeljen jim leta 1503., po katerem so morali tuji trgovci, prišli skozi Ljubljano, dati v shrambo svoje blagó, ako slučajno ni bilo sejma, v skladišče ter plačati od tega majhno pristojbino.

2. Ukazal je, da se mora vse v Ljubljano privedeno blagó tehtati in tudi od tega naj pobira magistrat malo pristojbino.

S tema dvema privilegijema pa je segel, kakor smo že omenili, cesar dalje, kakor je bilo treba in skoraj da sta meščanskemu trgovstvu več škodila, kakor koristila. Dobiček pa je imela mestna blagajnica in iz tega uzroka jo je cesar tudi podelil, kajti Ljubljančanje so tožili, da mestnih zgradeb pri tolicem pojemanji svojega trgovstva več ne morejo vzdrževati. S skladíščem in z mestno vago se je odprl blagajnici nov studenec za vzdržavanje mestnih trdnjav.

3. Zaradi pojémanja trgovstva, prouzročenega ravno z napačnimi trgovskimi naredbami, nastali pa so razpori celo med meščani samimi. V Oudenarde odpravljeno poslanstvo prosilo je cesarja, naj se spomni takisto kakor ljubljanskih trgovcev še rokodelcev, kajti, veletrgovci naročajo iz tujih mest zlasti pa iz Norimberga blago, ki ga znajo tudi v Ljubljani zdelo vati, in škodijo s tem domačim rokodelcem, ki ne vedč ob čem naj bi živeli. Med poslanci so se torej nahajali tudi rokodelci, ali pa so prisilili vsaj magistrat do tega, da je dal njihove želje izraziti cesarju, ki jim jih je tudi izpolnil ter ljubljanskim trgovcem prepovedal naročevati tako blagó s tujega, kateremu so domači rokodelci kós.[24]

Ne menj, kakor šest privilegij, po nekoliko novih, po nekoliko obnovljenih, prinesli so poslanci iz Oudenarda domóv; nekateri so bili dvojbene vrednosti za občno meščansko blaginjo. Najvažnejše je bila pač darilna listina, ki jo je dal cesar poslancem s seboj, da bi Ljubljančanom za vselej zaprl usta, češ, kako pojema trgovstvo in da mestnih utrditev že nikakor več zmagovati ne morejo. Že nekaj let prej je ukazal vicedomu izplačevati Ljubljančanom, ki so ravno takrat utrjevali mesto na vso moč, po 400 gld. na leto iz svoje knežje blagajnice. Ali vicedom je na to čisto pozabil. Maksimilijan je ponovil ta ukaz, vendar pa skrčil vsoto na 200 gld., ob jednem pak je podaril meščanom cestníno, ki so jo imeli od leta 1432. za 800 funtov vinarjev na leto v najemu.[25]

Neutemeljena je trditev zaslužnega zgodovinarja Dimitza, da je bilo mesto še dovolj bogato, da je moglo posoditi leta 1526., torej trinajst let potem Ferdinandu I. denar, zaradi česa jim je kralj zastavil "quarentes" in mitníne.[26] To posojílo je bilo pač prisiljeno, kajti v mestnem arhivu se nahaja obilo dolžnih pisem, ki dokazujejo nasprotno. Mesto je bilo tačas v tolicih denarstvenih zadregah, da so morale rokodelske zadruge (Zünfte) zaradi benečanskih vojsk prodati svoje zádružno imetje ter priskočiti mestu na pomoč. Krojači so pripomogli s 482 gld. 21 kr. in 1 vinarjem, krznarji s 507 gld. 9 kr. in 1 vinarjem, bratovščina sv. Jakopa, s 413 gld. 28 kr. in 2 vinarjema, bratovščina krojaških očetov (Schneiderzechbruderschaft) s 35 gld. 12 kr. in 1 vinarjem, mesarji s 30 gld., ki jih niso terjali več nazaj, ampak jih leta 1558. podarili mestu, in čevljárji z 20 goldinarji.[27]

Imenovane velike knežje milosti so zaprle Ljubljanča- nom usta za kacih štirideset let. Leta 1552. pa so se oglasili znova ter zadobili od cesarja Ferdinanda nov patent proti kmetskemu trgovstvu, nazivan "policijski rod" (Polizeiordnung). Kmetsko trgovstvo, zlasti pa prekupljevanje je bilo ž njim strogo prepovedano. "Prekupljevanje" so nazivali meščanje vsak nakup blagá od strani plemenitažev, ako so le-tí ž njim trgovali dalje in v svoj dobiček. Prodajati so smeli oni in njihovi kmetje le to, kar so si pridelali sami.

Proti temu policijskemu redu pa so se pritožili plemenitaži dné 28. majnika leta 1552. in se delali, kakor bi jim bilo zgolj blagostanje tlačenega in revnega kmeta na skrbi. Dokazovali so cesarju, kako poguben je ta policijski red deželi kranjski in ga prosili, naj ga prekliče ali vsaj popravi. Pri tem so dejali, da so zemljišča kranjskih kmetov tako majhna, da bi morali ti reveži od lakote poginiti, ako ne bi trgovali na Laško (in das Wälschland) z žitom, s platnom, z bukovim suknom, z usnjem, z medom, z voskom, z oljem, s predivom (Haar), z lesom, z živino, z mesom in z drugimi kmetskimi pridelki. Že sedaj zmagujejo le težko davke (Gaben), jedó le prosén in ajdov kruh in marsikateri kmet, ki nima za zimo dosti kruha, obloži konjička ali samega sebe ("führt auf einem Rösslein oder auf dem Buckel") z imenovanim blagom in pridobi komaj tovorni zaslužek, časih celó komaj krmo ter mora s svojimi konji tudi po zimi na pot.

Meščanje so tožili plemiče, da trgujejo njihovi kmetje tudi s špecerijskim blagom, z železom in s suknom, kar je bilo dovoljeno meščanom. Plemiči so temu ugovarjali in dejali, da ni res, ampak da si služijo svoj trdi kruh le s tem, kar so na svojem pridelali. Marsikdo nosi svoje platno, búkovo svoje sukno in druge zdelke sam na hrbtu v potu svojega obraza čez hribe in doline na prodaj; v žep pa vtakne le kos suhega črnega kruha. S tem se zadovoljuje, da le zmaguje davke, ki jih terja gospóda od njega in da more ostati pri ženi in otrocih. Da bi kmet sleparil knežje mitníne in dace, o tem se niti govoriti ne more, kajti, kadar je treba káj plačati, takrat je kmet pač vestnejši od meščana. Za Boga! Pa vsaj ne bodo kmeta zapirali, ker hodi po pošteni poti s trebuhom za kruhom! Ljubljanski trgovci so cesarju, — očitali so plemiči — policijski red na spreten način izslepárili, ter se delali, kakor bi pritožbe proti kmetskemu trgovstvu prihajale res od vseh mest po Kranjskem, ko se ravno nasprotno dolenjska mesta n. pr. nikdar za kmetsko trgovstvo brigala niso in živela zadovoljna. Le ker so jih ljubljanski trgovci pozvali in poslali celó poslance do njih, prišla so v Ljubljano ter se podpisala na pritožbo, ne da bi jim bilo na nji ležeče le količkaj.[28]

Naj bi bilo šlo to potezanje za kmeta gospôdi res tako iz srca, kakor se je hlinila, ubogi kmet ne bi bil tolik trpín. Dobiček njegovega truda je vtikala gospoda v svoj žep, nji je bilo le to v mislih, kako bi izpodrinila privilegovane meščanske trgovce.

To pot je gospôda pri cesarji res predrla in dné 9. marcija leta 1553. presnóval se je policijski red nji na dobro. V tem, ko je prejšnji policijski red graščakom dovoljeval prinašati svoje pridelke le v mesta in trge na pródaj, smeli so hoditi sedaj po novem rédu ("renovierte Polizeiordnung") tudi na Laško.

»Ker smo uvideli, da je, če se trgovstvo tako ovira, občnemu blagostanju škodljivo in tudi potrjenim starim svoboščinam kranjske gospode protivno, zato pojasnujemo, olajšujemo prejšnji policijski red in hočemo, da smejo prodájati prelatje, plemiči (die Herm vom Adel) in njihovi oskrbniki, župniki, vikarji, beneficijatje in tudi podložniki naše kranjske kneževine domače pridelke in domá pitano živino, malo in véliko, žito, mast, sir, maslo in vsa druga živíla in vse blagó, ki so ga pridelali pri svojih samostanih, graščinah, hišah, pristavah in kmetijah; domá pri svojih hišah in stanovanjih. Ravno tako smejo prodajati tudi les iz svojih gozdov ter naj jih ne ovira pri tem točka našega imenovanega policijskega reda. Nihče jih ne more siliti, naj pripeljejo te pridelke na javne velike in tedenske sejme, vendar dodajamo dostavek, da ne smejo prekupljevati niti sami, niti po druzih, ampak naj sezdržujejo tega popolnoma.«

»In ker se je tudi poročalo, da so kranjske kmetije tako majhne, ("dass mehrertheils Huben so eng und schmal"), da se podložniki ne morejo preživíti razven če tovórijo in trgujejo, zato izjavljamo in dovoljujemo najmilostneje, naj prevažajo imenovani podložniki v naši kranjski kneževini prosto ne le žito, ampak tudi platno, biikovo sukno, usnje, med, vosek, olje, predivo, navadno živino, svinje, meso in drugo blagó, kakor je že stara navada, v našo knežjo grofijo Gorico in na Laško in privažajo od tam vsakovrstno vino, sol, olje in vse, kar tam zamenjajo ali jim je treba, da se ne bodo vračali prazni. Nič jih ne oviraj naš policijski red. Česar pa ne potrebujejo samí, prodajati smejo zopet dalje.«

K sklepu je dostavil cesar še določílo, da smejo ne le meščanje, ampak tudi podložniki kmetje in delo tuji trgovci nakupovati povsod po Kranjskem pri prelatih, oskrbnikih, župnikih itd. desetinsko žito in druge domače desetínske pridelke.[29]

To koncesijo so dobili plemenitaži, ne da bi dólenje-avstrijska vlada vprašala meščane po njihovem mnenju. Plemenitaži so bržkone podkupili kacega dostojanstvenika na cesarjevem dvoru; ta je stvar hitro rešil in takisto storil mestom veliko krivico.

O živahnosti ljubljanskega trgovstva v tem času poučuje nas red, po katerem se je v Ljubljani pobirala mitnína od blaga pripeljanega todi skozi. ("Ordnung, wie die Mauth alhier bey gemainer Stat Laibach eingenummen und abgefordert solle werden." 1561. leta.)[30]

Od vsakega tovora "beschlagene Ware" pobiralo se je po 24 šilingov. Da to blagó ni bilo prepovedano blago je umljivo samo ob sebi, sicer bi ne bili mogli napraviti tarifa. "Beschlagene Ware" pa sonazivali: žefran, poper, korenjček (Ingwer), muškatove orehe in muškatov cvet, žebíce (Gewürznelken), cimetovo skorjo, zlato in srebrno sukho, zlate in sreberne čevlje, žamet, žido, šamlot, Harras(?), volneno sukno in "Waidtgarn". Od jednega tovora kramarskega blaga so plačevali trgovci po 4 šilinge; kramarsko blagó pa je bilo: kadílo, mira, špajka, papir, riž, milo, šiške (Gallus), vitrijol, gumi, smokve, rožiči, kimelj, vinske jagode, cibebe, maslo, olje, pomaranče, granatna jabolka, limone in citrone (delal se je torej razloček), krhlji, solítar, žveplo, svinec, kôci, sladkor, rum, cin, kufer, vinski kamen, česen, smodnik, vosek itd.

Sicer smo navedli nekoliko tega blagá že na drugem kraji,[31] in sicer iz leta 1039., toda v ónem zapisku pogrešamo mnogo stvarij, ki se tù navajajo; iz tega smemo morebiti sklepati, da je trgovstvo za marsikatero reč do leta 1639. že pojenjalo, sicer ne vemo, zakaj bi jo bili izpustili.

A tudi mnogo domačega blagá se je pretovórili in prevozilo skozi Ljubljano; od tega pa se je pobirala nizka mitnína, od tovóra kruha in od stara (4 mernikov) pšeníce, od tovóra soli, od kmetskega sukna in druzega neimenovanega blagá, le po 1 šiling, ravno toliko od tovora dolenjskega vina, od soda 2, od povesma ustrojenih (gewarchter) ovčjih in telečjih kóž, tudi po 2, od volovske kože po 1 šiling, od govéd, prašiča in vatla platna ravno toliko, od centa žime po štiri, po 0,5 šilinga se je plačalo od kopúna, koze in ovce.[32]

3. Trgovstvo v 17. stoletji.[uredi]

Reformacija je malo ne pogôltnila vso pozornost ljubljanskih trgovcev ter jim dala opravka zgolj na vérskem pólji. Da bi bili dajali dežélni knezi v ti dobi Ljubljančanom kake svoboščine, o tem se ne nahaja nikacih sledov. Saj pa tudi skoraj misliti ni, da bi se bili predrznih meščanje, zatopljeni v vročo vérsko borbo s knezom, poprositi ga kake milosti. Komaj pa se je ljubljanski magistrat pokatoličanil, stopilo je meščanstvo zopet proti njemu tako škodljivemu kmetskemu trgovstvu na noge.

Združena so potožila mesta in ž njimi trgi vse kranjske dežele, da se je nekaj časa sem zavleklo vse meščansko trgovstvo na kmete, in da trgujejo kmetje brez ozira na "Landhandfeste", na Maksimilijanov policijski red in brez ozira na obile o ti stvari razglašene patente. »0d todi«, dejali so meščanji, »ta grozna propast mest, ker se nahajata v nekaterih komaj po dva ali trije meščanje, ki morejo zmagovati dolžne davke. Bati se je pa, da se stvar še shujša.«

Ker so se dosjej še vedno prepirali s kakšnim blagom sme trgovati meščan in s kakšnim kmet, oziroma plemiči, katerim je že popravljeni policijski red iz leta 1553. dovoljeval trgovstvo z domačimi pridelki, določil je deželni knez v generaliju od 23. dné decembra leta 1601. kolikor môči natanko razloček med blagom, s katerim bodo smeli odslej trgovati kmetje in s katerim meščanje.

Meščanje so imeli pravico trgovati z naslednjim blagom:

Z vinom, z železom, s sedli, "Zwinzach", z žeblji, s podkóvami, s suknom, s platnom, "Waidtgarn", s kožúhovino, (rauhes Getill), s kramarskim blagom, z dišavami in s špecerijskim blagom, z ustrójenimi kožami in z usnjem, "Samisch", s klobuki in s čepicami (gemachte Barette), z malimi in vélicimi nóžmi, s svilnatim blagom, z oljem in z medom, s kufrom in z medenino, s činom, s pavolo in z vsem od nje narejenim blagom, s smodníkom, s svincem, s puškami, s srebernino, z drazimi kamenci, s smokvami, vinskimi jagodami, z rižem, solítarjem, z živim srebrom, s cinobrom, z voskom, z vinskim kamnom, z orožjem (Mannsgewehr und Waffen), z žveplom, z golunom, z rožíči, z mandeljni, z milom, s steklom, z usnjem itd.

Kraji pa, ki nimajo tacih též, kakor mesta, torej vsi kmetje, naj trgujejo samó z žitom in s soljo, ki jo kupujejo za gotov denar ali jo pa zamenjujejo za svoje domače pridelke; dalje smejo trgovati z vsakovrstnim vinom, železom, ki so ga zamenjali za vino, s sirom, z maslom in s prekajeno sviníno ("gemahet Schweinfleisch"), z živino, s kurami, z jajci, z ribami, z raki, s platnom, z búkovim suknom, z medom, z voskom, s salom, s solitarjem, z vsakovrstno obleko narejeno od grobega sukna, s čevlji ("gemachte Stiefel und Schuhe"), z usnjem, s kónji in žrebati, s česnom in čebulo, s cvilhom, z zéljem, s surovim maslom, z mlekom, z lesenino, z drvami in z lesom za zgradbe, z ogljem, z deskami, z obroči, z rešeti, s slabo tkanimi plahtami in koci za konje, s sadjem in z navadno perutníno.

S tem blagom pa so smeli trgovati kmetje le, če so ga sami pridelali in ne od druzih nakupili; prekupljevanje je bilo tudi sedaj strogo prepovedano, kajti prekupljevati je smel jedino trgovec iz mesta. Zagrózil je nadvojvoda, da bodo trgovci pobrali kmetu vse prepovedano blagó, ako ga bodo dobili pri njem. Polovica tega konfiskovanega blaga pripade vladi, druga polovica pa nekoliko tistemu, ki je tacega kmeta ovadil, in gosposki, kjer ga bodo zalotili. A kazen je zagrózil nadvojvoda tudi gospóskam, ki bi postopale v ti stádri proti kmetom premlačno.

Na podlagi tega novega patenta so se lotila mesta z vso resnôbo preprečiti njim tako škodljivo kmetsko trgovstvo. Kakor o vseh druzih prilikah bili so Ljubljančanje tudi sedaj najpogumnejši zaščitniki meščanskih pravic. A tudi ta tako odločni ukaz iz leta 1601. ni imel, kakor noben njegovih prednikov, zaželenega vspeha. Zato so se obrnili Ljubljančanje do vseh mest in trgov po deželi, naj jih krepko podpirajo v boji proti plemstvu; kajti, da se ne prepirajo in ne bore s kmeti, spoznali so meščanje že pred stoletji, že v srednjem veku. Ljubljančanje so razposlali vsem mestom okrožnico ter naznanili ž njo, da so sklenili iz marljivosti ("aus tragendem Eifer") in vendar z dovoljenjem vicedomovim, ki se popolnoma strinja z magistratovimi skrbmí, občen shod vseh kranjskih mest. Zatorej prosijo sosedna mesta naj pošljejo nekatere iz svoje srede dné 2. septembra 1602. leta v Ljubljano, kjer se bo z vicedomovo pomočjó posvetovalo o pomočkih, kako vdušiti to pogubonosno kmetsko trgostvo, kajti tudi vicedom je pripravljen pomagati mestom, kakor bo védel in znal. (Dné 9. avgusta, leta 1602.)

To okrožnico so vsprejela vsa mesta z velikim veseljem in poslanci so prišli napovedani dan iz Metlike, Rádovljice, Kostanjevice, Kamnika, Krškega in Kranja. Posvetovali so se na rotovži in sestavili pritožbo, ki so jo poslali v Gradec. Plemstvo se je za vse ukaze nadvojvodov tako malo brigalo, da ni le pokupilo vseh domačih pridelkov, ampak dovolilo trgovati tudi tujim trgovcem iz Gorice, Trsta in Reke, dà, celó tujcem iz rimske marke in z Benečanskega, ("ja sogar andern Forestieri aus der römischen Mark und dem venedischen Gebiet"). Stár pšenice je poskočil zaradi tega od 4 gld. 16 kr. na 7 gld. in pol. Ker je kmet žito svoje lehko doma prodajal, bilo je videti le malokoga na kacem mestnem trgu in še tisti, ki je prišel, držal je svoje žito tako visoko, da ga meščan ni mogel kupiti.

V svoji pritožbi, poslani v Gradec, prerokovali so meščanje lakoto, kajti vse žito se izvozi v Reko in na Benečansko, vrhu tega sta tudi Koroška in Štajerska zaprli ceste s Kranskega. Od kod je pričakovati žita, ko so vse graščinske žítnice izpraznene? [33]

Kar so mesta zahtevala, to se jim je dalo. Dné 23. decembra 1602. leta dobila so nov patent, v katerem se je zopet blagó imenovalo, s katerim smejo kmetje trgovati in s katerim ne. Ta patent ali generale je le ponovitev onega iz leta 1601.

Seveda je imel tudi ravno tisti vspeh.

Tema dvema patentoma pripomôči do veljave napnó sedaj Ljubljanci vse žile. Leta 1603. pobrali so litijskim trgovcem blagó, ker niso bili meščanje. Celó nekemu kamniškemu meščanu, ki ni mogel svoje meščanske pravice zadostno izkazati, ustavili so v Vipavi blago ter ga niso pustili ž njim prej dalje, dokler ni prišlo od kamniškega mestnega sodnika pismo, potrjujoče, da je res kamniški meščan.

Jednako so storili nekemu trgovcu iz Kamne Gorice, ki je šel s svojo železníno proti Krškemu. Celó véliki fužinarji Buceliniji v Železnikih so morali občutiti, da je obšla Ljubljance res prav trdna volja spraviti patenta od leta 1601. in leta 1602. v veljavo.

Dne 20. svečana leta 1609. se je Ljubljancem dovolilo, da smejo zapoditi vse krošnarje ("Kraxenträger") iz Ljubljane ter jih morajo trpeti v mestu le o sejmskih dnéh. Dné 23. aprila je nadvojvoda ta ukaz ponovil, da ne bodo smeli odslej niti tržaški, niti drugi v Ljubljani ne stalno stanujoči tuji kramarji, krošnarji in trgovci, ki niso meščanje, kako blagó, naj se že nazivlje tako ali tako, in sicer niti na drobno niti na debélo ("es sei gleich in minuta oder grossa") prodajati, izvzemši velike in male sejme (Kirchtag pomenja o tem času mali, le tri dni trajajoči semenj), ampak morali bodo v Ljubljano prineseno trgovsko blagó tekom treh dnij ponuditi ljubljanskim meščanom; zatem šele ga bodo smeli prodajati, tudi tujcem in nemeščanom, ako ga pa v osmih dnéh ne bodo spečali, smeh se ne bodo v Ljubljani delj zadrževati, ampak podati se ž njim dalje. Prepovedano je bilo tem tujcem škoditi ljubljansko trgovstvo s tem, da bi sklepali s tujimi vélikotržci pogodbe. (Dné 23. aprila 1609.)

Ne moremo reči, da ne bi bili napeli Ljubljančanje vseh žil za svoje trgovstvo ter se ne prizadevali, da vdušé kmetsko trgovstvo. A tudi prijatelji kmetskega trgovstva niso mirovali. Leta 1604. izprosili so bržkone vélikofužinarji Bucelini v Železnikih od Ferdinanda II. ukaz, da ne smejo delati ovir nobenemu tistih trgovcev, ki so že v prejšnjih časih trgovali z železom, z žeblji in z drugo železnmo, in to vkljub patentu, ki so ga Ljubljačanje dobili dve leti poprej. Leta 1609. je razglasil vicedom, da v policijskem rédu železo ni omenjeno, torej je ž njim trgovati dovoljeno.

Tri leta potem srečamo se z odposlaniki ljubljanskimi zopet v Gradci pri vladi. Moledovali so znova za odpravo kmetskega trgovstva. Ob jednem je poslal ljubljanski magistrat nekemu uradniku v graški vladni pisárni "lep kos platna", da bi se tem gorkeje potegnil za ljubljanske stvari.

Leta 1618. (13. dné januvarja) je došel od Ferdinanda II. nov dekret v Ljubljano, iz katerega posnemamo, da se je predrznilo lépo število kranjskih kmetov, zlasti okoli Cerkelj, Ljubljane, Kamnika, Loke in vrhu tega še po druzih krajih po Gorenjskem in Dolenjskem trgovati s prepovédanim bukovim suknom, prinašati ga na male sejme, napravljati nove sejme, trgovati celó v Linec, s katerim so bili Ljubljančanje že od nekdaj v tesni trgovski zvezi, in tudi sicer škodovati meščansko trgovstvo in meščansk obrt. To je cesar hotel odpraviti in ukazal deželni gosposki s takimi ljudmi postopati, kakor s tihotapci ("Contrabandirer").

Nekaj tednov potem (dné 3. svečana leta 1618.) ponovil je cesar proti kmetskemu trgovstvu naperjen patent od leta 1601. A nekaj osvetljuje prav dobro nazore 17. stoletja, kar se tiče knežje in cesárske oblasti. Proti primerni plači je oddajal namreč dežélni knez oprostilna pisma tudi za nemeščane; ž njimi so mogli trgovati, kakor meščanje sami.

Da pa se bodo plemenitaži za vse te ukaze in prepóvedi kaj zmenili, bilo je tem menj pričakovati, ker je nastal v habsburški rodovini sami poguben razpor ter je slučajno isti čas zaplapolála plamenica tridesetletne vojske.

Da bi jih dežélni knezi podpirali, na to se ljubljanski trgovci pri tacih razmerah niso mogli zanašati. Če pa sicer po deželi ni bilo moči spraviti cesárskih patentov v veljavo, trudili so se meščanje vsaj po mestih in njihovi okolici poskrbeti za to.

V ta namen so se sešli dné 24. marcija 1620. leta zopet zastopniki vseh mest po Kranjskem na rotovži v Ljubljani, zdelali načrt in se zavezali ravnati se strogo po njem. Sklenili so:

1. Vsi, tekom stoletij od nadvojvod in cesárja proti kmetskemu trgovstvu izdani patenti naj se ne razglasijo le z bobnom po vseh ulicah, ampak naj se oznanjajo tudi z vseh prížnic.

2. Predméščanje naj se preselijo v mesto ter naj nosijo z meščani vred mestne teže.

3. V Ljubljani naj imenujejo za navadni čas dva, za sejme pa štiri nadzornike na trgu (Marktaufseher). Njihovo plačilo naj bo teklo iz kaznij.

4. Za "kontraband" naj se zmatra vse tisto blagó, ki so ga pokupili kmetje in nemeščanje in ga prinašajo ali v mesto, ali ga spečavajo v laške dežele, ali pa ga vozijo od tam. Izvzeto jo le vino, žito, sol in drugo v cesárskih patentih že izvzeto blago. Kmetsko trgovstvo je, če kupčujejo tuji trgovci, laški ali drugi, po vaséh in farovžih, okoli cerkvâ o zgodíščih, od kmetov platno, búkovo sukno, méd, češplje, sita, kruh in druge jednake pridelke. Tiste dežélne gospóske in tisti graščáki, na katerih svetu bodo take ljudi zalotili, naj ne odrekó meščanom svoje pomóči, da bodo take trgovce mogli kaznovati, kakor zaslužijo.

A ravno ta točka je bila, ob kateri so se odsléj rušili vsi napori meščanov. Toliko nespametna gospoda po kmetih niti plemenita, niti duhovska, pač ni mogla biti, da bi podila tujega trgovca od sebe, človeka, ki je jedini za primerno dobro ceno kupoval njeno blagó.

To so meščanje dobro čutili tudi samí, zato so poudarjali, da se bodo vestno ozirali na "Landhandfeste", cesársko pismo, s katerim je podelil cesar ali pa potrdil že stare pravice plemičev in duhovščine. Med drugimi važnimi točkami te „Landhandfeste" se je nahajala tudi določba, ki je dovoljevala gospodi in njihovim podložnikom izvažati na Laško vse, kar so pridelali doma na svojih graščinah in pristavah, bodisi potem, kar že koli hoče žito, vino, platno itd. Le prekupljevanje, to je nakup raznega blagá, s katerim bi potem kdo trgoval iz dobičkarije, to pa je bilo strogo prepovedano. Prékupcem so razglasila mesta tudi tiste trgovce, ki so živeli v predmestjih, ne bili meščanje, z meščani vred ne nosili mestnih tež, vendar pa kupovali in prodajali najrazličnejše blagó. Zbrana mesta so zažugala, da bodo tudi tem ljudem pobrala njihovo nakupljeno blagó, če bi prišli ž njim na trg.

Kar se tiče Bucelinov iz Jesenic in fužin v Železnikih, Kropi, Tržiču in druzih krajih, kjer so doslej trgovali z železom, z jeklom in z žeblji, sklenili so "zaradi nekaterih uzrokov" še malo počakati ter jim dovoljiti, da bodo prosto prepeljavali svoje blagó skozi Ljubljano in druga mesta, vendar pa se naj jim namigne, da jim bodo meščanje, naslanjajoči se na obilico cesarskih patentov proti kmetskemu trgovstvu morebiti to kmalu ustavili in jih prisili do tega, da bodo morali ali ponuditi svoje zdelke najprej meščanom, ali pa plačati neprimerno visok "transito", pristojbino, da bo smelo njihovo blagó dalje. Če bi se pa tega branili, naj bodo naznanili to nadzorniki trgov magistratu ter počakali, kaj bode ukrênil.

Z žitom naj se ravna odslej po starem običaji, to se pravi: dokler bo visela tržna zastávica na rotovži, ne sme kupiti noben kmet, noben tujec, niti zrna žita; ko pa jo bodo doli vzeli in spravili, naj kupi največ dva stara (8 mernikov); le ko bi ga potreboval za sétev, kupiti ga sme več, a poprej se mora izkazati, da ga potrebuje res zato in da ne bo dalje ž njim trgoval. Če bi kmetje žita, ki so ga prinesli na trg, ne mogli prodati, spraviti naj ga bodo dali v mestno skladišče, a žitomerci (Getreidemesser) naj se pri tem pazijo, da kmetov z mero ne bodo goljufali. Da bo videl tudi kmet dober izgled, zato ne bo smel odslej noben meščan uhajati iz mesta na kmete kupovat žito ali platno, ali sicer kako drugo trgovsko blagó. Jedino dovoljeno naj bo, kmetom posojati denar, če bi ga zahtevali, vendar pa morajo kmetje potem blagó, za katero so se pobotali pripeljati sami v mesto, da ne bi zgubilo mesto svojih pristojbin (Gefälle). Meščani, ki se bodo proti jedni ali drugi teh toček pregrešili, kaznoval bo magistrat, kolikor največ mogoče strogo.

Nihče ne more zanikavati, da so se meščanje znali potegniti za svoje blagostanje.

A ko so se dné 6. avgusta istega leta sešli zopet zastopniki šestih mest, da se posvetujejo, kako se izpolnujejo trgovski sklepi, prišle so čudne stvari na dan. Zvedeli so, da se jih meščanje samí ne drže ter da postopajo, kakor se njim ljubi, Kranjci in Kamničanje so hodili še odslej dalje na kmete blagó kupovat, kakor so bili vajeni poprej. Zato, kar so z druzimi mesti vred dné 24. marcija sklenili, brigal se ni skoraj nihče, ako je to svetoval njegov dobiček. Ljubljanski župan je bil prisiljen izraziti se: »Če mi samí ne bomo med seboj jedini, če se bomo sami med seboj pričkali in se upirali svojim sklepom, pojde vsa stvar rakovo pot.«

Potrdili so znova prejšnje sklepe in zabičili vsem meščanom, naj jih izpolnujejo z največjo natančnostjo in strogostjo. Tistim, ki bodo tem sklepom nasproti ravnali, zažugali so, da jih bodo pehnili iz meščanske zveze. Posebno živo so naprtili to Tržičanom in Litijcem, ki so v tem pač dokazali, da ima njihov trg tudi meščanske pravice.

Taki shodi, v katerih so se cule vedno iste pritožbe meščanov, ponovljali so se zopet leta 1622. in 1628. Zopet so sestavili meščanje pritožbo do cesárja; ta jim je rad ustregel ter izdal zopet nove patente proti kmetskemu trgovstvu. Vtisa pa ni napravil seveda nobeden. Mesta niso imela moči, privesti cesarsko besedo do veljave, cesar sam pa je imel preveč posla, da bi mogel posoditi meščanom svojo moč.

Toda koristen in važen pa je bil za Ljubljano privilegij iz leta 1628. dné 12. marcija. V Ljubljani se je doslej sejmovalo po petkrat v letu, a razven jednega štirinajstdnevnega sejma o sv. Elizabeti trajali so sejmi le po tri dní. Cesar Ferdinand II. je naklonil Ljubljančanom milost, da smeta dva teh sejmov in sicer tisti, ki so ga obhajali dotlej v nedeljo "Quasimodogeniti" in ki ga je cesar dal prestaviti na prvi majnik, in pa sejm sv. Elizabete, trajati vsak po štirinajst dnij. Kar se tiče ónih treh sejmov, namreč sejma o sv. Pavlu, sejma o sv. Petru in Pavlu in sejma o Križih, ostane pa pri starem.

V homatijah tridesetletne vojske so umolknile tožbe meščanov, utihnile sicer ne v domovini, a med ropotom bôjnega orožja jih cesarska vlada ni mogla slišati. Opraviti je imela z drugimi važnejšimi rečmi preveč. Skoraj do konca tridesetletne vojske ne čujemo niti o jedni pritožbi. A ko se je nagibala ta nesrečna vojska svojemu koncu, ko je jel po malem pojemati bojni hrum, sešli so se leta 1646. zastopniki mest zopet v Ljubljani na rotovži. Čuditi se jim moramo, da jim vkljub tolikim prevaram, vkljub temu, da so videli, da se nihče ne briga za njihove ukrepe, vendar srce ni upálo. Upali so še vedno, pričakovali še vedno, da se bodo stvari presukale na bolje. Najpametnejši med vsemi so bili pač Novomeščanje, kajti oní so bili jedini prepričani, da so vsi njihovi napori ničevni. Po Ljubljančanih k shodu v Ljubljano povabljeni, odgovorili so jim, da so tako ubožali in so tako na slabem, da se ne morejo shoda udeležiti. Vendar so v Ljubljani zborovali tudi brez njih, kar sklepam po tem, da so meščanski poslanci prinesli iz Gradca nov patent proti kmetskemu trgovstvu.

Da ne bi svojih čestitih bralcev z razmotrivanjem jedne in iste stvarí utrudili, zato hočemo le na kratko omenjati, da je izšlo tekom 17. in v prvih letih 18. stoletja še mnogo tacih patentov, n. pr. leta 1650., 1660., 1661., 1691., 1692., 1697., 1703., 1715., 1717., 1718., 1721., 1725. itd. Vspeha ni imel niti jeden in meščanje bi bili lehko spoznali, da mečejo le denar v vodo, kajti vsak patent je stal mnogo denarja, moledovanja in klečeplazenja okoli uradnikov v Gradci.

Škoda, da se je izgubil izkazek, s katerimi stvarmí se jo pečalo leta 1698. kranjsko trgovstvo, odkod prihaja blagó, ali se zdelava domá in če to ne, kam hodijo trgovci največ pónje, katero blagó privažajo v deželo, katero iz dežele, po katerem se največkrat povprašuje in katerega najbolj manjka. Takšen izkazek je ukazal cesar Ljubljancem sestaviti in svetovati, po kateri poti bi se dalo blagó, katerega ima dežela v obílici, hitreje spečavati, kakor doslej, narobe pa tudi, kako bi bilo môči blagó, po katerem so najbolj vpraševali, v večji množici privažati v deželo. Cesar bi bil rad védel, zakaj nima Kranjska továren za zlate in sreberne zdelke, za svilene in pavdinate trakóve, čípke, nogovice, obrobke in druge jednake zdelke. Kake privilegije bi moral dati trgovskemu stánu, da bi se zaradi njih popéla ta stroka, obrta. Odgovor tem cesarskim vprašanjem bi bila jasna podoba trgovstva in industrije konec 17. stoletja, toda ni ga najti, bodisi, da ga Ljubljanci niso zdelali, bodisi, da se je izgubil.[34]

4. Trgovstvo v 18. stoletji.[uredi]

Z 18. stoletjem prestopimo v novo dôbo meščanskega trgovstva. Ko so vzeli leta 1726. Ljubljančanje laškim podložnikom 27 tovorov platna, namenjenega na Laško in vrednega 4000 goldinarjev, nakopali so si le sitnosti na glavo ter ga morali dati nazaj. Ko bi bili mogli, spečali bi ga bili v Ljubljano, a ker se to nikakor ni dalo hraniti so ga morali dati v Loki. Bog védi po kacih homatijah pa so dobili briženski (loški) kajžarji od dežélnih odbornikov (Verordnete) pisanje, po katerem jim je moral dati loški oskrbnik pri njem shranjeno platno nazaj. Zgodilo se je to proti dogovoru z mesti, da mora ostati namreč platno shranjeno, dokler ne bo o ti stvári odločil cesar sam. Meščanje so pričakovali, da bode njihova prošnja ugodno rešena, kajti obljubili so polovico platna cesárski blagajnici.

Kmalu zatem so vzeli meščanje Ločanom zopet 54 tovorov platna. Tudi to pot niso opravili ničesa; vrhu tega so pa žéli za svoje postopanje celo sramoto, kajti loški podložniki so pridrli od vseh krajev skupaj, vzeli meščanom in biríčem platno ter ga privoli domóv "mit höchster Glori und Triumph".

A to jih še ni oplašilo. Bili so sila vstrajni; kmalu potem so vzeli ravno tistim kmetskim trgovcem jeden tovor usnja, 50 parov konjskih uzd, samokresov, 15 dolgih pušek in jeden tovor srpóv in kosâ; a loški oskrbnik je udaril s svojimi ljudmí za meščanskimi biríči, odvzel jim konfiskovano blagó ter ga vrnil "tihotapcem" (kmetsko trgovce so namreč meščanje nazivali vedno le "tihotapce"). Vrhu tega pa je še ukazal ljubljanskim nadzornikom, naj se za Boga več ne prikažejo na loških tleh.

Kaj je pomagal Ljubljančanom patent iz leta 1725., ki je prepovedal kmetskim trgovcem prodajati in kupovati celó mnogo tacega blagá, ki jim je bilo prej dovoljeno. Ljubljančanje so se tega patenta zastonj veselili. Prtvarani so pi-sali cesarju, kako škodljivo je kmetsko trgovstvo ne le mestom, ampak tudi kmetom samim, kajti

1. bodo šla kmalu vsa mesta pod zlò;

2. kmetje popuščajo svoja zemljišča; zaradi tega trpé škodo plemenitaži in stanovi, in dosledno tudi vsa občna blaginja, ker neobdelano polje sedaj ne prinaša ničesa;

3. prej so vedno prihajali tujci v Ljubljano, kupovali so v mestu platno ter prinašali gotov denar v deželo; dobiček so imeli od tega meščanje in kmetje. Sedaj pa, ko hodi kmet, ki ne razume ničesa, sam po trgovstvu, ostaja ves dobiček v veliko škodo občnega blagostanja na poti, kajti benečanski podložniki in trgovci dogovarjajo se zaradi cene, dado neizvežbanega kmeta čakati, dokler se ne podaja v krčme. Tedaj hodijo benečanski trgovci za njim in kupijo blagó od njega. Da ne bi ga mu bilo treba peljati nazaj, prodaja ga kmet za jako nizko ceno, kar škoduje plemičem in meščanom.

Toda plemiči so bili ravno nasprotnih mislij ter se jeli vedno odločneje potezati za kmeta in njegovo trgovstvo. Dejali so, če bi se morali kmetje res ravnati po cesárskih patentih, ne vedeli bi kmalu ob čem naj živé ter bi morali iti iz dežele. Tem potem bi izgubili plemiči svoje podložnike, njihova zemljišča bi ne prinašala ničesa, davke pa bi morali plačevati vkljub temu. Neizogibno bi bilo, da bi šla vsa dežela pod zlò. Kakšna grozna izguba bi bila to za deželo, posname se pač lehko iz tega, da so utržili kmetje tekom jednega leta samo za platno čez pol milijona goldinarjev. Ali naj pripade to tako živahno trgovstvo res jedino mestom ter naj v nepopisno škodo vse dežele popolnoma preneha? To je tako rekoč jedino trgovsko blagó, ki nosi denar v deželo. Če kmet s platnom ne bi smel trgovati, moral bi surov lan in surôve konoplje izvažati, iz dežele na Benečansko, tisoče Ijudij bi izgubilo pri tem svoj kruh in tudi cesarski dohodki bi trpeli v letu najmenj 12.000 goldinarjev škode. Mesto da bi se trgovstvo povzdignilo, zaspalo bi popolnoma.

Meščanje bi bili imeli boljše stanje, da niso tudi na cesárskem dvoru začenjali zaradi dosedanjega trgovstva izpreminjati mislij. Poleg tega, da se je potezal cesar Karol VI. za to, da bi zadobila njegova pragmatična sankcija veljavo pri vseh evropskih oblastéh, ni je bilo morebiti njemu ljubše misli, kakor oprostiti trgovstvo od tedanjih spón ter mu odpreti prostejše gibanje domá in na tujem. To jo že dokazal leta 1717. razglašeni patent, v katerem veje že svobodnejši trgovski duh.

Pri tacih razmerah si mesta niso mogla obetati najboljšega vspeha.

Z ozirom na patent od leta 1717. jeli so tudi stanóvi čvrsteje postopati. "Kmetsko trgovstvo" je prišlo tudi v dežélnemu zboru v razgovor in stanóvi so sklenili cesárja prositi, naj bi bilo kmetom dovoljeno izvažati in prodajati ne le žito, ampak tudi platno, sviníno in drugo blago na Goriško in Laško, kakor je bilo to navadno že od starodavnih časov. Po zimi, ko ni na polji dela, zamore kmet s svojim blagom (s skorpijonovim oljem in "Fätschen") iti na tuje ter prinesti od tod obilo denarja domov.

"Trgovsko vojsko" bili sta obé stranki, meščanska in plemenitaška, s tako vstrajnostjo, kakor bi o ti stvari ne bili izgovorili še nikdar nobene besede ne. Da se konča, ukazal je cesar, naj pošljeta stranki svoje zastopnike v Gradec, kjer naj se pred komisijo, sestavljeno iz grofa Josipa Lewenberga, grofa Filipa Ivana Galbkouena, Ivana Adama Feliksa pl. Mainersperga in Petra Lukrecija pl. Apostla ll. dné majnika leta 1731., dožêne stvar do zaželenega vspeha. Toda šele 15. dné julija leta 1733. napovedal se je za to stvar dan ob jednem s konferenco o mejnih trdnjavah. Plemenitaži so poslali gori grofa Barbo, meščanje ljubljanskega župana Christiana in mestnega očeta Rejo.

Ta z veliko duhovitostjo na obéh stranéh vršeča se diskurzija zaznamenuje poslednji napòr meščanov, rešiti in braniti že na pol izgubljeno stalíšče.

Meščanje so izjavili svoje pritožbe v sedmih točkah, ki so bile naperjene zlasti proti živahnemu trgovstvu s platnom, sicer pa tudi proti vsemu druzemu, s čimer je trgoval kmet.

a) Odgovor grofa Danijela Barba 24. dné julija na pritožbe meščanov od 15. dné julija.

Grof Barbo je pobijal v dolgem duhovitem, poleg tega pa tudi premetenem in zvitem govoru trdítve in zahteve meščanov ter dokazoval, kako so se obešali meščanje že tristo let nadvojvodom in cesárjem o vsaki priliki na vrat, molédovali cesarsko vlado in nadlegovali dežélno gospósko.

Pred njimi ni imel mirú že Albreht III. ne, potem cesar Friderik in Maksimilijan, ki so vsi pustili, zaslišavši tudi stanóve, stvar pri miru. Cesarja Ferdinanda I. so pač pripravili meščanje do tega, da je v svojem leta 1552. objavljenem policijskem redu prepovédal vse kmetsko trgovstvo na Kranjskem. Toda, ko so ga poúčili stanóvi o nasprotnem, izpremenil je leta 1553. ta svoj ukaz v tako zvanem popravljenem policijskem rédu ter kmetsko trgovstvo zopet dovolil. Komaj pa je prevzel nadvojvoda Karol vladanje avstrijskih dežel, moledovali so ga meščanje znova s prošnjami, naj kmetsko trgovstvo prepové; ker ni bil dobro poučen, izpolnil je mestom njihovo željo. Na to pa so pokazali stanóvi popravljeni policijski red od leta 1553. ter dokazali, da je kmetsko trgovstvo dovoljeno, in leta 1568. je nadvojvoda res pritrdil njihovi zahtevi. Pri tem je ostalo do leta 1604. Ko je vladal nadvojvoda Ferdinand, ponovili so meščanje prošnje svoje, a vicedom Cobenzl jim je njihovo prošnjo odbil in 30. dné novembra leta 1604. jih je nadvojvoda sam, ker se niso marali držati prvega (vicedomovega) ukrepa, prav resno posvaril. Leta 1612. prosili so trgovci sami stanove, naj odpravijo kmetsko trgovstvo, toda odbili so jim njihovo prošnjo, češ, da bi bilo to proti dežélskim svoboščinam. Zaradi tega so se obračali trgovci večkrat zapóred do knezovega dvora, toda leta 1616. zavrnila jih je vlada za delj časa. Do leta 1661. imela je dežélna gospóska pred njimi mir, a komaj zagledajo meščanje cesarja Leopolda I. na prestolu, vložé zopet svoje prošnje, ali zopet jih je vicedom zavrnil.

Do leta 1721. udali so se v neizogibno usodo; kadar brž pa začujejo, da se je to leto na Štajerskem prepovédalo kmetsko trgovstvo, prosijo za jednako prepóved tudi za Kranjsko. Njihovi prošnji se je sicer ustreglo, vendar patentu se je pridál dostavek: »kolikor to ne nasprotuje dežélskim svoboščinam.«

Iz vsega tega je sklepal grof Barbo, da so smeli ostali trije stanóvi po deželi od starodavnih časov prosto trgovati, da je bilo to trgovstvo od leta 1513. dalje celó "lex scripta", in da upa, da bo ostalo še dalje tako, ker stanóvi te svoje pravice niso izgubili še nikdar.

V svoji pritožbi, ki so jo vložili proti dežélni gospóski, trdili so meščanje, da je prvi smoter vsake dobre in prav urejene države: občni blagor. Grof Barbo je odgovoril meščanom, da so mu te besede vzeli prav iz srca, a ta lepi izrek veljaj res za vso deželo, ne pa za posamezne privatne osebe. Treba je pomisliti, da prinaša trgovstvo s platnom vsako leto najmenj po 500.000 goldinarjev v deželo; ta denar se razdelí na več tisoč ljudij; z zasebnim trgovstvom, kakeršnega si želé meščanje, obogati pa le nekoliko ljudij. Ko se je razglasil leta 1717. takozvani "komercij", stórili so kmetje za razvitek trgovstva primeroma jako veliko; popravljali so, krvav pót potèč ("mit blutigem Schweisse"), ceste po vsi deželi in celó po tacih krajih, kjer bi jih morala popravljati mesta. Meščanski trgovci pa niso storili ničesa, držali so roke navskriž. Če bi kmetu prepovédali trgovstvo, ubožal bi popolnoma in dežela bi opustela ter bila ledína. Trgovstva s platnom trgovci ne morejo prevzeti v svoje roke; priznali so to sami in sicer vodji komercija, grofu Wagenspergu. Če bi se ravnalo po njihovih željah, pojenjalo bi to trgovstvo popolnoma, ne prihajalo bi nič denarja v deželo, kmet bi moral trpeti revo, erár pa vsako leto nekaj tisočakov škode.

V tretji točki svojih pritožeb so javkali meščanje, da se mesta ne morejo več povzdigniti, ravno zaradi kmetskega trgovstva ne.

Grof Barbo je prijel mesta takoj za besedo, rekši jim, da so v prejšnjih časih torej vendar cvela, in sicer razven kmetskega trgovstva, ki so se ga mesta tolikokrat lotila, da bi ga odpravila, ali vselej zastonj. Ker so cvela poleg njega, torej jim kmetsko trgovstvo ni škodilo in jim ne škoduje tudi sedaj ne, kar dokazuje mesto Ljubljana, ki ni bila še nikoli tako cvetoča, kakor ravno takrat (leta 1733.) Da si nekateri trgovci res ne morejo opomoči, pripisovati je pač temu, da delajo in trgujejo s tujim denarjem. Sicer pa si tudi rokodelci ne morejo pomagati kvišku; a gospod ljubljanski župan vendar ne bode trdil, da je temu uzrok kmetsko trgovstvo, ki nima z rokodelci do malega ničesa opraviti. Uzrok temu je nekaj druzega, slabo urejena policija (ta izraz je imel takrat drug pomen, kakor dandanes, razumeti je pod njim na tem kraji le nadzorovanje vsega rokodelstva), monopoli in večni prepir med posameznimi rokodelci, previsoki davki in previsoke mestne teže in mnogo druzih, družbi in občnemu blagostanju škodljivih slučajev.

Peta točka je bila napérjena proti tujim trgovcem, katerim so plemenitaži dovoljevali, da so prihajali v deželo ter nakupovali raznovrstno blagó, zlasti lan in ga vozili iz dežele. Po grofa Barba nazoru pa so bili tudi ti ljudje deželi bolj v korist, nego v škodo, kajti kmet popréde vendar le samó toliko prediva, kolikor ga more in mu pripušča čas.

Pritožbo pa, da kmetje ne obdeljujejo svojega polja in zavoljo tega tudi ne morejo zmagovati davkov, odbil je grof Barbo kratko, rekoč, da ni res.

Ravno tako je storil pri šesti točki, češ, da tuji trgovci in kmetje ne plačujejo tako vestno cestnín in mitnín, kakor meščanje. Grof je dejal, da kmetov denar plača ravno toliko, kakor meščanski, in tisti ljudje, ki so plačevani za ta svoj pôsel, vedó ga od kmeta ravno tako dobiti, kakor od meščana.

Pritožbe svoje so končali meščanje s sedmo točko in z vsklikom, da je kmetsko trgovstvo prava kuga vsake dobro urejene države. Grof Barbo je zavrnil mesta z izjavo, da bi se kmetsko trgovstvo meščanom nikakor ne zdela tako velika kuga, ko bi ga mogli oni dobiti v svojo pest in ga izpremeniti v samotrštvo (Monopol). Brez kmetskega trgovstva bi se država nikakor ne mogla vzdrževati in bi se morala udušiti v meščanskem samotrštvu, a to samotrštvo so prepovedali Habsburžanje že leta 1544. in leta 1577. dobro vedóč, da to je prava kuga.

Svoj zanimivi in dolgi govor, ki ga moremo podati svojim čitateljem le močno okrajšanega, končal je grof Barbo rekoč:

"Menim, da sem dokazal, da bi morala država v samotrštvu poginiti in da mestom ni do tega, zadosti preskrbovati občinstvo z blagom, ampak zgolj do tega, da bi dobili vse trgovstvo v svoje kremplje ("unter ihre Klauen") ter mogli prodajati in ceniti stvarí, kakor volkovi, in kako bi pehnili ubozega kmeta v največjo revo, et ea est pestis status politici = in to je kuga občnega blagostanja. Da je temu res tako, dokazali so s tem, ker so prosili deželni odbor, naj se vse stvari nosijo le njim na prodaj."

Zavoljo tega prosi grof Barbo v sklepu govora svojega, naj cesárska komisija kranjska mesta z njihovo prošnjo odbije.

b) Ljubljanski župan proti grofu Barbu 24. dné julija.

A ravno tako gorko, kakor grof Barbo za plemenitaže, potegnil se jo ljubljanski župan za meščane in se pokazal grofu Barbu jednako bistroumnega zaščitnika meščanskih zahtev. Svoj govor je pričel z vzdihom, za katerega mi v denašnjem času nimamo več razuma. Dejal je, da kmet ni več zadovoljen s poklicem, ki ga mu je dal Bog in katerega so oblagodárili cesárji z raznimi svoboščinami; on popušča svoje polje ter se je ves udal prodajanju po hišah ("herumhausieren"); kmet prodaja in kupuje brez razločka vse, železo, jeklo, žeblje, svinec, olje, platno, sukno, volno, volovske kože, orožje, špecerijsko blagó, mandeljne, riž itd. in vsako-vrstno svileno in drugo blagó. To učí vsakdanja izkušnja. Leta 1725. so našli pri kmetih 27 tovorov platna, 50 parov konjskih uzd, 50 parov samokresov za zapás, 15 pušek, tovor grope (Pfundleder), tovor kosâ, tovor srpóv in takoj zatem zopet 54 tovorov najrazličnejšega in kmetom prepovédanega blaga. Loški oskrbnik pa je dal biríčem, ki so jih poslali trgovci nalašč za kmeti, to blago vzeti s silo in je zagotovil s tem loškim kmetom trgovstvo z orožjem v tuje dežele popolnoma. Ravno tako je spodil zasramujé tudi fužinski oskrbnik v Beli Peči (Verwalter von Weissenfels) mestne biríče, ki so ga prosili, naj jim pomaga uloviti tihotapce.

V svojih vaseh imajo kmetje redne tržne dní, kakor bi bili meščanje, in prihaja jih na te sejme toliko, da se biríči ne upajo pokazati med njimi. V Sódražici na priliko pridere vsak teden na sejm sila velika množica kmetov in tujih trgovcev. Gospôda vidi sicer vse to, a ne gane niti prsta, vkljub temu, da je dolžna vsled patenta iz leta 1725. tako trgovanje zaprečiti. Dà, celó sama je vmes ter sili svoje podložnike, žugaje jim z čstro kaznijo, prodajati domače pridelke le nji sámi po jako nizki ceni, ko je vendar vse trgovstvo dovoljeno jedino meščanom, ki so ozidje domovine, branijo o vojskinih časih vso deželo (Land und Leute), plačujejo velike davke ter jim je živeti zaradi poklica svojega zgolj o trgovstvu in rediti sebe in rodovine svoje, toda ves dobiček odtegujejo jim ti kmetski trgovci in celo tuji Karnelci, ki ne stanujejo stalno v deželi in ne nosijo ž njo nobenih tež. Koliko izgubo trpi meščanstvo že pri samem trgovstvu s platnom, posname se lehko iz ogromne vsote 500.000 gld., če je sicer resnična, in resnična mora biti, ker jo je grof Barbo sam izgovoril. Združenje kmetov in tujih trgovcev pač ni druzega, kakor prava "lévja zádruga" (societas leonina).

Da mora privesti takšno kmetsko trgovstvo s seboj neizogibno pogubo mest in trgov in največjo škodo cesárskemu eraru, spoznal je že cesar Friderik ter ga iz svojega nagiba leta 1491. prepovédal, gospodi pa ukazal o vsaki priliki priskočiti meščanom na pomoč, ko bodo nameravali odvzemati kmetom táko blagó.

Kakor grof Barbo za kmete, oziroma plemiče, ravno tako je sklepal župan iz vseh patentov za meščane, da je trgovstvo le njim dovoljeno. Dejal je, da so Habsburžanje meščanom vedno branili njihove trgovske pravice, da pa se je gospôda vedno trudila, za hrbtom in po krivi poti doséči, kar se ni dalo po pravici in naravnost (aperto Marte). Od tega neče odjenjati tudi sedaj ne in vidi se, kakor bi na Kranjskem kmetov ne bilo treba. Komur se ljubi, ta popustí zemljišče svoje ali ga zastavi, da s tem denarjem potem trguje, potuje z dežélnimi pridelki na tuje in ker jih ne more in ne umé prodati takoj, zapravlja denar, zadolžuje se in je naposled prisiljen prodati svoje blagó po vsaki ceni. Največ se jih vrne domov brez blaga in s prazno mošnó, da ne more potem obdelovati svojega poljá, in opravljati gospodárstva, ali kar je še slabše, da prinaša v deželo slabo in prepovedano blagó, n. pr. svileno in drugo robo, ki jo prodaja potem na dróbno, in to zato, da se mu ne more njegova sleparija takoj dokazati. Dobiček od tega ima samč tujec; nevešči kmetje prodajajo na upanje, ali pa posojujejo celó tujcem gotov denar in tem potem so se zadolžili za več, kakor 120.000 cekinov v zlatu, ki jih ne bodo izterjali iz tujcev nikdar.

Češ, da trguje po kmetski, slepári Karnelec križem po deželi, prinaša prepovedano blago v deželo, v tem ko krošnjarijo domá njegova žena in njegovi otroci s kranjskim blagom.

Na Gorenjskem je vas Stražišče, kjer stanujejo samí platnaárji ter se pečajo s tem trgovstvom, ne da bi jih zadelo najmanjše tako brême, kakeršno teží meščane. Po trgovstvu s platnom se je vas razširila toliko, da je v pol ure ne prejezdite. A pri tem zanemarjajo kmetje zemljišča, ne ker so kmetije premajhne, ampak zato, ker je kmet len in rajši slabo je, da mu le ni treba delati in da more krošnjáriti po svetu okoli; torej pa je tudi v graščini Šrajbarskega Turna (Thurn am Hardt), kjer je ravnina in pólje in so gozdi in vinogradi tako lepi, nad sedemdeset kmetij popolnoma zapuščenih.

Zato je dejal že Aristotel in so rekali najimenitnejši politiki, da kmeta ne smeš pustiti z njegovega zemljišča. Osnova vsacega državnega življenja zahteva že, da so nekateri kmetovalci, drugi trgovci, drugi zopet, da vladajo; nikdar pa ta ne posézaj v poklic ónega, kajti država brez redú je nemogoča, da bi shajala. Zgodovina vseh krajev in vseh časov dokazuje, zlasti zgodovina Španije, Francoske, Angleške, Nizozemske, Italije in tudi zgodovina, cesárskih in kraljevih dežel kaže pac dovolj jasno, da kmetu niso dovoljevali prekupljevanja nikjer. Zato so mesta in trgi tù; ti so poklicani jedini zato, ker so privilegovani, da se pečajo s trgovstvom. Vsak naj ostane pri svojem poklicu; iz tega uzroka imajo zadruge svoje privilegije, iz tega uzroka so meščanje osnovali trgovske družbe (Handelscompagnien). Nemogoče bi jim bilo shajati, če bi smel vsak trgovati.

Cesar se je mnogo trudil in se trudi še, da osnuje veliko trgovsko družbo. Ali, kako ji boste prerokovali dobro bodočnost, če imajo vse trgovstvo kmetje v svojih rokah? Kmetje pač ne bodo napravljali tovaren. Niste še slišali, da bi bil storil kak kmet kdaj kàj tacega. Ponehati bi morala pri tem vsaka korespondenca in izginiti bi moral ves kredit.

Da se trgovstvo dobro obnaša, potrebna sta ta dva pogoja neizogibno. Kako li bi mogel kmet vspešno trgovati, ki tičí za 120.000 cekinov v dolgéh! Zavoljo njegove revščine in zavoljo njegovih dolgov od kmeta ne morete pričakovati trgovske družbe. Ali ste že slišali kdaj, da je v državi, kjer so vsi trgovali, le jeden obogatel? Vsi ostanejo revni, kar je povédal že Ciceron v svojih "officiis". V mestu, kjer bi vsi čevljaríli, nahajalo bi se ravno toliko beračev, drug bil bi drugemu v pogubo. Da more meščan rediti sebe, ženo, otroke in družino svojo, da more zmagovati davke, za to ima samó jeden vir: trgovstvo. Vzemite mu to in mora poginiti. Kmet pa more tudi brez trgovstva lehko shajati, kajti ima zemljišče, njive, živíno in druzega dovolj, s čimer preživlja lehko sebe in svojce ter dene vrhu tega še lehko kaj na stran. Če kmetu dovolite trgovstvo, jemljete s tem meščanom vsakdanji kruh. Mesta bi se morala podreti, meščanje pa se pokmétiti ali pa beráčiti.

Kmet je napravil že dosti škode, zlasti, ker trguje s siti in z ježícami, ker je izdal tujcem skrivnost, kako se zdelavajo in kako porabljajo. Tudi erár trpí pri tem škodo, kajti kmet se ogiblje s svojim prepovédanim blagom mitnic čez góre in skrivne preláze, ali pa nosi mimo mítnice svojo težko krošnjo (Kraxen), ki jo mora, ko je odšel mimo mítnice, zaradi njene teže razdeliti v tri ali štiri. V Trstu si dá. n. pr. napisati boleto za Gradec (ker je bržkone veljala menj), a do tja ni prišel še nobeden, ker je mítnica tam najdražja, ampak razprodal svoje blago potoma. Trgovec pa, ki plačuje mitnino pošteno, ne more prinesti več toliko blagá v deželo, kakor nekdaj, ker ga zaradi prevelike konkurence izpečati ne more. Pri tem pa odide dan za dnem eráru mnogo pristojbin. Koliko škodo je napravilo kmetsko trgovstvo mestom dosléj, posnemlje se lehko iz groznih zaostankov v davkih, ki znašajo že sedaj 70.000 goldinarjev. Če bo sézalo kmetsko trgovstvo še dlje tako okoli sebe ("beim grassierenden Geyhandel") ne bodo mesta mogle ne le svojih dolgov plačati, ampak se bodo pogrezale le še vedno bolj vánje.

Ti in jednaki pomisleki so pač napotili cesárja, da je odgovoril leta 1726. z veliko marljivostjo sestavljeni prošnji dežélnih stanóv, da sicer, nima nikacih uzrokov njihovo prošnjo odbiti, ker ga ni nikakor misel, ukaza svojega, ki ga je dal, na sámo ugovarjanje tega ali onega stanú, preklicati, da pa vendar hoče povprašati mesta, kaj bodo ona navedla proti kmetskemu trgovstvu.

Po teh izjavah se je lotil ljubljanski župan pobijanja grofa Barba trditev ter se spustil v juridična, za nas menj zanimiva, dasitudi jako bistroumna vprašanja Vprašal ga je, zakaj ni zinil niti besedice o privilegijih cesarja Friderika IV. in Maksimilijana I., ki pač nista izdala svojih privilegij morda molédovana in nadlegovana po meščanih, am-pak iz popolnoma svojega nagiba, in v katerih sta se naslanjala na stare navade. Zakaj gospod grof ni tega storil, ampak zaveslal takoj na privilegij iz leta 1552., češ, da so ga meščanje izmolédovali in da se je po poročilu dežélnih stanóv ta privilegij leta 1553. res izpremenil in s stališča stanóv govorjeno olajšal?

Razpravljajo ta dva privilegija in še pax druzih, izjavil je župan trditev, da sta kmetsko trgovstvo in prekupljevanje ("Geyhandel und Fürkauf") jedno in isto in da ju je nemogoče ločiti. Čuli bomo, kako krepko ga je grof Barbo prijel za besedo.

Zatem je odgovarjal očitanju grofa Barba; dejal je, da ni tako dobička željen, da bi v imeni meščanskih trgovcev ne dovolil kmetu prodajati tistega, kar si je pridelal sam, postavlja se po robu le proti prekupljevanju, zamenjavanjii in izvažanju nakupljenega blagá v tuje dežele.

Kje li se nahajajo kmetje, ki jim rastó na pólji puške, samokresi, srpi, svila, ali kdo je tako priden, da bi pridelal po petdeset tovórov platna, usnja, voská itd.? Ko so prosili stanovi leta 1553., naj se jim olajša policijski red, zamolčali so popolnoma privilegij Friderika IV. in Maksimilijana I. trde. da so imeli njihovi podložniki pravico trgovati že od nekdaj. Zaradi tega jim je cesar policijski red res zboljšal, a pri tem je opomniti, da so stanovi ta zboljšani red spisali samí ter ga cesarju le podpisati dali. Rekli so, da so kmetije na Kranjskem tako majhne, da kmet ž njimi shajati ne more, toda videl teh kmetij ni nihče cesárskih ljudij. Ravno nasprotno! Prav v najrodovitnejšem kraji Kranjske, v Šrajbarskem Turnu, zapuščenih je 70 kmetij popolnoma. To se pripisuje temu, da se kmetska lenoba podpira. Od nekdaj so smeli kmetje le s svojimi pridelki tovóriti, nikakor pa ne trgovati, kakor meščanski trgovci, zlasti ne privažati pridelkov iz tujih dežel. Zdrava pamet že kaže, da se vsak knez trudi, napeljati domače trgovstvo v tuje dežele, ne pa narobe.

Leta 1568. hoteli so zadobiti stanóvi nov privilegij s tem, da so na prav hudoben način meščane počrnili, da so vsi bogokletci, pijanci, igralci itd. A to jim ni dosti pomagalo; nadvojvoda je dejal, da bo zaslišal prej meščane, kaj porekó ti.

Da ne bomo dolgočasili svojih čestitih bralcev s sicer jako zanimivim juridičnim dlakocepljenjem ljubljanskega župana, preskočiti hočemo njegova dokazovanja in izbrati iz njegovega govora le to, kar more po nekoliko osvetliti trgovstvo v prvi polovici 18. stoletja.

Poleg druzega je pobijal župan grof Barbovo trditev, da bi se reklo izročiti meščanom samotrštvo v roke, ako bi ustregli njihovim željam. A kaj je samotrštvo? vprašal je župan. Navajal je razlaganje slovečih državnih mož: samotrštvo je, če kdo v kacem mestu vse blago pokupi, da ga za dobiček dalje proda ter s silo ali z zvijačo prepreči, da kdo kaj tacega blaga pripelje v mesto. Če pa hočete meščansko trgovstvo zvati samotrštvo, kako li boste zvali iztočno-zapadno trgovsko družbo in orijentalsko družbo, osnovano po cesárji samem? Ona sáma sme nekatero trgovsko blago nakupovati in drug nihče.

Grof Barbo je trdil, da je ravno prav, naj tudi kmet trguje, sicer bi prouzročili trgovci s svojim stiskanjem grozno dragíno. To ni res, dejal je župan, toda do tega bo kmalu prišlo, če se stvari ne predrugačijo, kajti če trgovec svojega blagá ne more izpečati, prodajati ga mora, kadar se mu ponudi prilika za prodajo, kolikor môči najdraže, sicer ne more nikakor shajati. Nihče ne more trditi, da ne nosi meščan v vojskinem času najtežjih bremén; on varuje ob jednem sebe in kmeta, zato je dobro, da se nahaja v vsaki deželi veliko in bogatih mest in trgov. Ker pa kmet popolnoma prosto trguje, morajo iti mesta popolnoma po zlù ter ponehati vsaka obramba. Zato jih dosti namerava trgovstvo popustiti in mnogo jih je to že storilo.

Grof Barbo je takisto trdil, da so se po razglašenji komercija leta 1717. kmetje lanú prav pridno prijeli. Župan mu je na to odgovoril, da nima čisto nič proti temu, meščanje bi bili le še veseli, ako bi še več lanú pridelali, ali odločno so proti temu, da bi ga kmet prodajal na tuje izognivši se mest in trgov.

Kar pa se tiče trgovstva s platnom, ki ga prodájo v Kranjski za 500.000 goldinarjev, res je, da ga trgovski stan ne more vsega pokupiti, a kmet jednako ne. Ravno tako, kakor trguje kmet, tako in še lože trguje lehko tudi meščan, ker je temu bolj véšč. Saj se platno vendar ne prinese vse jeden dan na trg, ampak tekom leta in tačas bi ga tudi trgovci pokupili in zopet poprodáli. To trgovstvo bi hodilo tudi, ko bi kmet ne trgoval, tisti pot, kakor ga hodi sedaj, toda pri tem je pomisliti, da bi ostal kmet na svojem pólji, ki bi deželi prinašalo mnogo dobička, v tem ko sedaj, ker je neobdelano, ne prinaša ničesa.

O cestah je pravil grof Barbo, da jih je vse popravil in naredil kmet na svoje troške in v krvavem potu svojega obraza in to ne le po kmetih, ampak tudi v mestnih okrajih; to pa ni nikakor istinito, dejal je župan, vsaj gledé troškov ne, kajti mesta so dala kmetom vse potrebno orodje, smodník in hrano in še nekaj tisočakov; Ljubljana sáma 2000 gld.; v mestnih okrajih je kmet samó robotal.

Kar pa se tiče mest, češ, da so vedno cvela poleg in vkljub kmetskega trgovstva, zanikal je to župan odločno. Nikdar niso cvela! Primerjajte jih z drugimi mesti, z Avgsburgom, Norimbergom, Solnogradom, Amsterdamom, Hamburgom, Kolónijo itd.; kjer je bilo vedno prepovédano kmetsko trgovstvo.

Neresnično je, nadaljeval je župan, da bi bilo v Ljubljani med rokodelci tolikanj prepira. Da se spopadajo časih med seboj, to je sicer res, a povêj mi kdo za kako še tako dovršeno mesto, kjer shajajo brez prepira? Davki niso nikakor previsoki, ker le malo obrtnikov plačuje po 6 gld., večini se naklada po 2 gld. na leto in še od tega malega davka se marsikomu dosti pregleda, tako, da jih plačuje največ le po jeden goldinar ali pa še tega ne. Meščan bi se moral na vsak način opomoči, ko bi ga ne ovirali pri tem drugi uzroki, najhujši med njimi pa ravno kmetsko trgovstvo. Kajti kmet se ne zadovoli s prodajo svojih domačih in po vsih deželah nakupljenih zdelkov ne, ampak hodi n. pr. po predivo na Koroško ter ga pokupi za več tisoč goldinarjev. Na vsi Kranjski ne vzrase toliko predíva, kakor ga podelajo samo v Stražišči.

Kmetov denar plača res ravno toliko, kakor meščanov, ko bi ga kmet le tudi tako vestno plačeval, kakor meščan, kadar hodi mimo mítnic: kmet se jih ogiba in jih opehari, kadar le more ter prinaša prepovédano blagó v deželo, sicer bi ga ne mogel nikdar dati tako cenéno.

Dolgi svoj govor je končal župan s prošnjo, naj pustí presvetla cesaróst vse pri starem, prepové najostreje gospodom in plemenitažem in njihovim oskrbnikom, kakor tudi vsem podložnikom kmetsko trgovstvo, krošnarjem pa prodajanje po hišah, ustavi vsem rokodelcem trgovstvo z oljem in z drugim blagom; le-tém je ostajati pri svojem rokodelstvu, Dežélna gosposka in dežélni odborniki naj odpravijo po vaséh vse sejme in shodišča (Jahrmärkte, Kirchtage und Zusammenkünfte) ter ponudijo mestom in trgom vso odkritosrčno pomoč, kakor zahtevajo to večkrat ponavljani cesárski privilegiji. Vse to bi se dalo zvršiti tem potem, da se ukaže vsem mitninskim uradnikom, naj ne spusté nobenega kmetskega trgovca, nobenega prekupljevalca ali krošnárja mimo in ne dadó nobenemu njih bolet.

c) Drugi govor grofa Barba, Dné 30. julija.

»Res z ostudnimi barvami je slikal ljubljanski župan kmetsko trgovstvo«, pričel je grof Barbo svoj govor jeden teden dnij potem, »ter ga deval s prekupljevanjem v jeden koš, ali z drugimi besedami, govoril je zgolj o prekupljevanji, o kmetskem trgovstvu pa niti zinil ni, kajti vsi privilegiji, na katere se je opiral, govoré jedino le o prekupljevanji in niti jeden ne o kmetskem trgovstvu, torej je bilo dovoljeno že od nekdaj. Na trg v Sódražico prinašajo zgolj sol in žito in druzega nič, torej samó tako blago, ki ga bi ljubljanski župan sam ne zabranjeval, ko bi imel tam kàj govoriti.«

Zatem je utemeljeval grof svojo trditev, da niti jeden privilegij ne prepoveduje kmetskega trgovstva.

Osvetljeval je privilegije od vseh stranij, a ker ni povedal v tem delu svojega govora za nas ničesa novega, moramo ga izpustiti ter omenimo le njegovega očitanja, da so si raeščanje večino trgovskih patentov prislepárili z lažjó.

Ta izjava grofa Barba je zaradi tega velevažna, ker nam svedoči, na kak način so si v prejšnjih stoletjih prido- bivala mesta svoboščine svoje. Četudi nečemo trditi, da je vse resnica, kar je govoril grof, nekaj pa je gotovo na njegovih besedah resničnega, pervič zato, ker se jih župan ni upal pobijati, drugič pa tudi zato, ker jih je govoril pred odlično komisijo sestavljeno iz dvornih in cesárskih tajnih svetovalcev. Da so si pa na takšen način, s slepárjenjem in recimo tudi s podkupljevanjem cesárskih višjih uradnikov pridobivali tudi dežélni stanovi svoje svoboščine je stvar, ki je ni treba posebej zatrjevati.

Zatem se je lotil grof Barbo županovih trditev samih, dejal mu je, da cesárju pač ne more biti več za nekatera majhna in večinoma neobzidana mesta, kakor za toliko tisoč kmetov, kajti kmet bi ne mogel zmagovati davkov, če ne bi trgoval, kar dokazuje ravno usoda podložnikov Šrajbarskega Turna.

Zastopnika mest, ljubljanskega župana, pobil je grof Barbo s svojim orožjem. Župan je, namreč poklical celó Aristotela na pomoč ter dejal, da je bil že ta veliki državnik (politicus) toliko razumen, da je spoznal, češ, tista država je najboljša, v kateri je večinoma podložnikov kmetovalcev. Če je tem res tako, odvrnil je grof Barbo, potem jih je treba podpirati z vsemi silami proti peščici dobička lačnih meščanskih trgovcev.

Če je Stražíšče pol milje dolgo, zato naj ne kliče župan Karnelcev pred sodíšče. Tudi tem ljudem bi morali, kolikor môči streči v roko, ker prinašajo denar v deželo. Po vseh drugih krajih in po najbogatejših deželah delajo tako, tudi na Angleškem in Nizozemskem. Koliko je videti Zgornjea-Avstrijcev trgovati s platnom, s cvílhom in s prestvínami sploh; Solnograjci, Tirolci in Bavarci zahajajo s svojim blagom po vsem svetu; povsod strežejo takim ljudem v roko, pri nas na Kranjskem pa naj bi Karnelce kaznovali, ker prinašajo denar v deželo! Ravno nasprotno, želeti bi morali, da jih pride še več k nam, želeti, da bi se lotili obrta; tem potem bi se trgovstvo povzdignilo in podprlo o vojskinem času dežélnega kneza lože in izdatneje z denarjem. To je spoznal sedaj vladajoči cesar ter nagovarjal in vspodbujal k obrtnim podjetjem celó plemenitaže. Industrijelne pa kmete res tudi lehko zove, kajti z zdelovanjem platna, sít, mezlana (Mossellan) in druzega volnenega blagá bavijo se že dolgo, dolgo časa; továren za olje imajo mnogo. Če bi trgovali tudi s prepovédanim blagom, privažali bi že davno takisto svileno robo v deželo, česar vendar ne storé. Da, celó bolj industrijelni so, kakor meščanje, ki niso osnovali toliko stoletij sem do današnjega dné niti jednega industrijelnega etablisementa. Kmet se drži meríla: "unum facere et alterum non ommittere", (stori to, pri tem pa onega ne opusti). Po zimi se peča z obrtom, po leti pa obdeluje polje svoje in ker s tem ne škoduje nikomur, sme s svojim doma narejenim blagom trgovati, kar pámeti svet. Zaradi kmetov še ni noben meščan iz mesta pobegnil in nobeno mesto se ni opustilo ali razrušilo. Kmetje niso svoji gospodi niti bora dolžni, v tem ko so mesta deželi 180.000 gld. na dolgu in sicer zato, ker slabo gospodarijo, kar dokazujejo Kranjci, Novomeščanje in drugi. Naj kmet ne trží, moral bi si tudi dolgove na glavo nakopati, toda to ne iz nemarnosti, ampak iz reve.

Kar pridobi kmet, ostane v deželi, če pa obogati kakšen meščan, katerih so (NB.) skoraj vsi tujci, roma denar na tuje, njegovim sorodnikom v pest.

Ni torej dvojiti, da mora biti in da je cesarju tudi več do kmetov, kakor do nekaterih majhnih, največ še celó neobzidanih mest.

Na prostih sejméh je dovoljeno vsacemu na svetu trgovati. Znano je, da so sejmi v Reki sv. Vida, v Trstu pa sv. Lovrencija dan; torej se sme tjakaj voziti platno in tudi drugo blagó.

Kam cika veliko napiranje štirih ali petih trgovcev, spoznati je po vsem tem pač lehko.

Kar svet stoji niso trgovci privedli tekom jednega leta toliko žita v deželo, kakor ga privajajo kmetje leto za. letom. Dobro bi bilo, če bi bila mesta bogata, (Bog jim daj to,) a še bolje bi bilo, da je kmet bogat, kajti potem bi ne bilo nikogar v deželi, ki bi cesarju plačeval toliko davka, kakor on. O mirnem in vojskinem časi teží njega največ bremén. Nevarnosti razpostavlja se on prvi, kar je storil že večkrat zlasti leta 1578.,[35] v tem ko čepé meščanje varni za svojim ozidjem.

Meščanje popuščajo trgovstvo, kadar so dovolj obogateli. O svojem časi je storil to neki Edinburg (Gabrijel Eder, župan, ki je sezidal na svoje troške stolp Florijanske cerkve,) neki Janežič, neki barvar, neki tkalec in še več druzih. Mnogo jih je celo popustilo trgovstvo s suknom ter se lotilo onega s platnom. Če bi jim bilo kmetsko trgovstvo na poti, bi jim pač ne kazalo lotiti se ravno tacega trgovstva.

Kdo popravlja ceste? Ljubljanski župan je res rekel, da je dal ljubljanski magistrat za napravo cest orodje in smodnik in še 2000 goldinarjev v gotovini, a samó loški podložniki so izdali za popravljanje cest čez 30.000 goldinarjev v gotovem denarji ter vrhu tega še róbotali, česar Ljubljančanje niso storili; ko bi cenili vse delo podložnikov v denarji, izračunih bi vsoto 100.000 gld.

d) Drugi govor ljubljanskega župana. Dné 6. avg. 1733. leta.

Ali, dasi je šel grof Barbo ljubljanskemu županu hudo do živega, le-ta vendar ni izgubil svojega poguma, ampak zastavil je tam, ker je bilo najlože prijeti tudi njega. Po ne- koliko mu je grof sam pomagal iz zadrege.

Konstatiral je najprej, da obsoja po izjavah grofa Barba gospôda sáma prekupljevanje, poteguje pa se za kmetsko trgovstvo. Ravno to pa je hotel, da bi bil grof izrekel in sedaj ga je prijel z izjavo, katero je sicer izrekel že jedenkrat, da je kmetsko trgovstvo in pa prekupljevanje jedno in isto. Vprašal je, kaj je kmetsko trgovstvo, in odgovoril: kmetsko trgovstvo je, ako nakupuje kmet za gotov denar blago bodisi domá, bodisi v tujih deželah ter ga prodaja potem dalje. Prekupljevanje pa ni nič druzega, kakor če nakupuje tisti, ki nima sam dovolj blagá, pri svojih sosedih ali v drugih deželah in ga zopet prodaja. Jedno je pot k drugemu. Nemogoče je kmetu trgovati, če ne nakupuje blaga in to je ravno prekupljevanje. Jedno brez druzega misliti ni. To bi bilo ravno tisto, kakor da bi hotel kdo iti iz mesta, ki ni prišel vanje niti skozi vrata niti kako drugače. Da sta res jedno in isto, dokazujejo vsi privilegiji dežélnih knezov, v katerih se nikjer ne dela razloček, ampak rabi jeden izraz za drugega. To svojo trditev je podkrepil zastopnik meščanskih interesov z vehko obilico privilegijev, katere pa tu izpuščamo ter čujmo rajši njegovo osvetljevanje trgovskih stvarij v prvi polovici 18. stoletja. Seveda govori mož za svojo stvar, zaradi tega nam bode treba biti paznim, kaj naj mu verjamemo na polna usta in pri katerih stvareh smemo tudi malo z glavo zmajevati.

Vedno bolj okoli sebe sezajočemu kmetskemu trgovstvu je pripisoval, da so v nekaterih mestih n. pr. v Kamniku dobiti že hiše zastonj. Mnogo mest se je sesúlo, mnogo jih je popuščenih; v Kamniku se ne nahaja ni polovica nekdanjih hiš. V Kranji, ki je bilo kdàj stolno mesto Kranjske in ki ima za trgovstvo kàj pripravno léžo, praznih je 200 hiš. Lož (Loosch) in Kostanjevica sta popolnoma razpadla in meščanje ne morejo dobiti branja in pisanja veščega človeka, da bi ga naredili sodnikom. Krško je šlo popolnoma v nič ("Gurkfeld liegt unter dem Ruin"). Višnja Gora, Metlika in Rudolfovo, ki je bilo nekdaj najbolj cvetoče mesto, ubožala so popolnoma. Niso le meščanje pobegnili iz teh mest, ampak mesta so se tudi posula in meščanje morajo sedaj živeti ob poljedelstvu. Njihovo meščansko pravico, za katero so šteli drag denar, uživajo sedaj kmetje.

Kje li je človeku môči trditi, da cesárju ni nič do mest? Kdo li stanuje v mestih, kdo jih sicer zida, če ne meščanje? Kakšen posel imajo ti meščanje, ako ne jedino le trgovstvo? To so cesárji tudi spoznali ter hoteli s prepóvedjo kmetskega trgovstva pomagati meščanskemu življu zopet na noge. Da ne bi bilo cesárju nič do mest, kdo naj mu zida potem mesta?

Če se pečajo kmetje zgolj s trgovstvom, niso več kmetje, ampak trgovci in Aristotel ima vkljub grofu Barbu še vedno prav, kajti sloveči mož ni dejal, da je tista država najboljša, v kateri je največ državljanov kmetov, ampak tista v kateri se jih največ tudi res peča s poljedelstvom.

Naj bi cesárja podpirali sami kmetje ne mogel bi dolgo shajati.

Na Kranjsko prihajajo Tirolci, Bavarci, Solnograjci itd., zgolj krošnjárji, kateri njihovi rojaki k temu vspodbujajo, da jim prinašajo denar v deželo. A ravno zato so naši deželi škodljivi, torej bi jih morali, kolikor največ moči iz nje potiskati. Lahi kupujejo sedaj blagó zunaj dežele in ga prinašajo na Kranjsko; prej pa so prinašali denar v deželo.

Kar pa se tiče industrijelne podjetnosti kmetov, je Barbova izjava pač bosa, kajti to, kar prihaja kmetu iz rok, ni dosti vredno. On zdelava le tako blagó, s čimer se sam oblači. Toda s tem ni zadovoljen, ampak zahaja na tuje, kjer nakupuje za gotov denar tuje blagó in ga prinaša v deželo, da ga tù dalje prodaja. Tovarne si ni omislil nikoli noben kmet, v tem ko se pečajo meščanje z zdelovanjem klobukov, nogovíc, rokovíc, čépic in druzega trgovskega blagá, in to, kar svet pomni. Gospod Jarnej Zibell ima v Ljubljani tovarno za svilene zdelke, "gros de Tour, Filatorium, inca- natorium, näa"(?), črn in barvan damast, svilene nogovice, ima lepobarvarstvo itd. Vse to je bilo prej v deželi popolnoma neznano. Samó njegova továrna je deželi koristneja, kakor vse, kar zdelavajo vsi kmetje. Sicer pa trgovcem ni nikakor na mislih ustaviti kmetu obrta, ampak samó kmetsko trgovstvo.

Rokodelskim fantom ne prepoveduje nihče hoditi v tuje dežele, ampak samó kmetom, zato ker izdajajo tujcem način, kako se pripravlja in zdelava ta in óna drugod nepoznana stvar, in s tem so storili deželi že neprecenljivo škodo. Rokodelski fantje tega ne morejo, zato jim tudi nihče ne brani, zahajati v tuje dežele.

Da so se kmetje leta 1578. krepko držali, istina je, a to so storili tudi meščanje vselej, kadar je bilo treba, in hvala Bogú, da ni bilo dostikrat treba. Ko je prišel leta 1441. celjski grof pred Ljubljano, odbili so ga Ljubljančanje tako čvrsto, daje moral opustiti oblego. V spomin tega hra- brega čina plačujejo Ljubljančanje še sedaj le po jeden krajcar hišnega davka na leto.[36]

Konečno je ponovil župan še jedenkrat svojo trditev, da sta si prekupljevanje in kmetsko trgovstvo podobna kakor krajcar krajcarju in da kmet ne more trgovati, ako no prekupljuje, ker nima dovolj blagá.

e) Poslednji govor grofa Barba in zaradi tega prepira izdani patent.

Grof Barbov odgovor je bil kratek: Dejal je: »Sedaj je potegnila meščanska trgovska bratovščina krinko z obraza in šele sedaj izrekla, kar je on slutil že takoj v početku. Sedaj stoprav hočejo trgovci svoje že par stoletij ponavljane zahteve vsiliti s hlinjeno nevédnostjo, kar je sicer vsemu razumnemu svetu znano in nedolžno kmetsko trgovstvo počrniti z nesramnim prekupčevanjem. V ta smoter so se predrznih trgovci na zeló kaznjiv način (freventlich) uporabljati celo cesárske svoboščine. Tudi te megle hočem razgnati, potem pa jasno dokazati, kaj je nameravala trgovska bratovščína s temi dozdevnimi svojimi privilegiji; vendar prej prosim zapamtiti, da je dovoljeno in nedovoljeno trgovstvo po kmetih naposled vendar le kmetsko trgovstvo. Znano pa je, da je prekupljevanje samotržje in veščáki popisujejo samotržje tako-le: če namreč jeden ali njih več blagó po deželi nakupuje, da ga pozneje prodaja za dobiček, dostikrat, kakor ga hoče sam.« Tako razlaga prekupljevanje sam cesar ter ga je prepovedal ne le kmetom, ampak tudi meščanom. Dokazoval je potem grof Barbo iz privilegijev, da je istina, kar trdi, in prišel do zaključka, da kmetsko trgovstvo in pa prekupljevanje nista jedno in tisto. Predložil je potlej pritožbe kranjskih mest in pokazal komisiji, da se ni pritožilo niti jedno zaradi kmetskega trgovstva, a to je ravno najsmešnejše, »kajti ravno okoli Krškega ga več milj na okoli ni videti kmetskega trgovca.«

Vroča bitka med meščani in gospôdo je bila s tem v Gradci končana, a minilo je še nekaj let, predno se je obja- vil patent proti kmetskemu trgovstvu, ki bi bil ugajal obema strankama. Koncept je romal iz rok v roko in popravila je sedaj gospôda kàj, sedaj zopet mesta kàj. Popravki tega koncepta se nahajajo v ljubljanskem mestnem arhivu; naposled pa so dobila mesta vendar leta 1737. dné 24. decembra zaželeni patent.

Po kratkem uvodu je določil cesar naslednje:

Prvič: Da pristoji meščanskemu trgovcu na Kranjskem, naj že stanuje v kraji, ki pripomaga (sc. z utrditvami) k obrambi dežele ali ne, kakor v sosednih dednih deželah vse dovoljeno trgovstvo, to je, nakup in prodaja, trgovstvo na menjo na kmetih, po mestih in trgih, o seménjih in navadnih tržnih dneh ali o zgodiščih, zunaj in znotraj dežele, vendar pa tako, da so jim prepovedani vsi monopoli (samotržje) in vsi propoli (pravica, da sme kupiti kdo pred vsacim drugim).

Drugič: Izgovorjeno je kmetskemu trgovstvu na Kranjskem vse tisto, kar se mu je dalo z različnimi dežélnoknežjimi naredbami, zlasti z óno od 9. dné aprila 1553. leta, 23. dné februvarja 1602. leta, 10. dné septembra 1661. leta in 27. dné junija 1691. leta že v starih časih, tako je dovoljeno prelatom, gospodom, vitezom in oskrbnikom, župnikom, vikarjem in beneficijatom, kakor tudi podložnikom Vojvodine Kranjske po svoji volji prosto prodajati, zamenjevati, ali sicer izpečavati, ne da bil podložnik dolžan, svoje blago ponuditi poprej na prodaj svoji gosposki ali meščanom v deželi vse, kar sami pridelajo, ne pitane male in vélike živine, ne različne navadne perutníne, nì jajec, ni ríb in rakov, nì žita in klaje, nì sira, masla, slanine in sála, ni platna in búkovega sukna, ni usnja, ni medú in voská, olja, prediva, sená, ni presnega in prekajenega mesa, česna in čebulje, lesá za kurjavo in zgradbe, ni leseníne, ogljija, desák, žaganic, obročev, obódov, loncev, pečnic, konjskih odej, sít, presnega in posušenega sadja in vsega druzega blagá, ki ga sami pridelujejo pri svojih hišah, pristavah, kmetijah in zemljiščih.

Tretjič: Dovoljeno je podložniku v svojem kmetskem trgovstvu v deželi in zunaj dežele privajati v mesta ali na kmete kupljeno ali zamenjano sol in vino, vsakovrstno železo in jeklo, ki ga je zamenjal za vino ali za kaj druzega v mestih in trgih, solitar, puške, smodnik, vsakovrstno (storjeno) obleko od grobega sukna, narejene golenice (škornje) in čevlje in kar zdeluje na gori povédani način s svojo roko.

Četrtič: Naj privaža podložnik tudi vsakovrstno neprepovédano blagó v deželo in naj je izpečava v denar v deželi, na kmetih ali v mestih in trgih, ali naj je zamenjuje, če se mu je dalo to blago namesto plačila za njegove izpeljane reči, ali da ni prišel prazen domov, in če tega blagá za svojo hišo ne potrebuje.

Petič: Prekupljevanje je podložnikom vedno prepovédano, toda v to se ne sme vštevati grajsko pridelano ali desetínsko žito, če rase v tistih krajih in se daje namesto davka; tega lehko nakupujejo ter ga izvažajo dalje na trge v deželi, ali pa na Goriško in na Laško.

Šestič: Tedenski trgi so dovoljeni samó v mestih in trgih, zato so prepovédani vasém in se morajo odpraviti, razven, če ima do njih kaka vas pravico po posebnih deželnoknežjih svoboščinah, da pa se bodo tedenski trgi na kmetih tem hitreje odpravili, izkaže naj vsak kraj zadostno svojo pravico.

Sedmič: Odpraviti se morajo tuji krošnjárji in tisti, ki kramárijo od hiše do hiše, kakor velé že večkrat objavljeni patenti, izvzeti so le tisti, ki imajo deželnoknežje varovalne patente.

To je torej tisto, s katerim smejo vaški podložniki v naši deželi kranjski trgovati; zato naj se ne predrzujejo ško- diti meščanom v kacem drugem, le tem pristujočem trgovstvu, sicer se jim vzemó stvarí, ki se bodo dobile pri njih. Da se bo vedel odslej vsakdo po tem ravnati in se varovati škode, dali smo s tem pričujočim generalom (patentom) vsačemu v pouk to razglasiti ter smo ukazali ob jednem vsem in vsaki naših gosposk, gospodom dežélnih sodišč in njihovim oskrbnikom, da se strogo ravnajo po tem našem občnem ukazu in naj tisto, ki se bodo proti temu pregrešili in jih bodo zalotili ali zvedeli, kaznujejo s tem, dri jim res vzamejo njih trgovsko blagó. Te kazni pripada polovica nam, jedna četrtina gosposki, ki jih zaloti in stvar opravi, in jedna četrtina tistemu, ki jih naznani.

Če bi se pa gosposke kazale mlačne v dolžnem zvrševanji, ali se celo nič ne brigale za to, pridržujemo si vsekako proti njim istinito kaznvanje. To je naša resnôbna volja in misel.

Dano v Našem stolnem mesti Gradci 14. dné decembra, 1737. leta.[37]

Komisija svetl. ces. in kralj. Veličanstva:

Ivan Krištof pl. grof Wildeiistein - cesárski namestnik.

Josip Karol pl. Hohenrein - kancolarjev nnmestnik.

Ivan Jurij pl. Stubenberg.

Josip Antoni pl. Luidl.

f) Poslednji napóri za rešitev nekdanjega trgovstva.

S tem patentom bi bila mesta lehko zadovoljna in bila so tudi, a ne dolgo; kmalu začujemo njihove tožbe znova in sicer sedaj tako mile tožbe, kakor doslej še nikdar. Seveda "kmetsko trgovstvo" je predmet, okoli katerega se suče vsa jeremijada. Ker smo pa o tem že tolikokrat govorili, zato posnemamo iz lepe kopíce tožbâ in moledovanj le óne malenkosti, ki dopolnujejo sliko kranjskega trgovstva v osemnajstem stoletji.

Mesta so se pritožila pri cesárji, da ne morejo nastavljati svojih biričev po vseh cestah in po vseh stezah na prežo; gosposke po kmetih pa ne store same od sebe nicesa, čisto ničesa, gledajo kmetskim trgovcem po deželi in po vaseh skozi prste, da, strežejo jim celo v roko, samo da se cesárski patent ne zvršuje. Trgovci v Ljubljani in drugih kranjskih podružnih mestih (Filialstädten)[38] vzdihujejo v poslednjih pojemljejih; mnogi so prišli na bóben. Kranjci so jo pretegnili vsi na kmete, kajti v Stražišči in Bitnjah je kajža več vredna, kakor najlepša hiša v mestu. Kmetje plačujejo le kajžarski davek, in se pečajo vendar z meščanskim obrtom, meščane pa tiščé razni kvartirski treski in obilo druzih též.

Zato se prestvarjajo vasí v mesta in mesta v vasí, kar dokazuje najjasneje Stražišče, ki ga v pol ure ne prejezdiš. Kranj mora deželni gosposki (Landschaft) po 400 gld. davka na leto več plačevati, kakor ga more istinito izterjati od svojih meščanov. Vsi so jo pretegnili rajši v Stražišče, ker se zlasti dobro obnaša meščanski obrt s siti. V Kranji, nekdaj najimenitnejšem mestu, praznih je sedaj do 100 hiš, ker so ostale prejšnje teže, dasitudi so pojenjali vsi nekdanji dohodki. Mesto je do ušés zadolženo; prej pa je bilo bogato ter pošiljalo cesárju velike vsote.

Na kmetih je mnogo kajžarjev, ki so posamezni boga- tejši od dvajsetih imovitih meščanov skupaj.

Kako pa je v Loži, v Rudolfovem, v Kamniku, v Radovljici in vseh druzih deželnoknežjih podružnih mestih po Kranjskem? Ni dosti, da se brez strahú in očitno po kmetsko trguje, ne, prišlo je celo tako daleč, da je napravila skoraj vsaka kmetska gosposka v ti ali óni vási tedenske sejme. Sódražica n. pr. ima sedaj več kakor 200 hiš,[39] v tem ko je v Rudolfovem in v Loži več nego 200 hiš praznih in popuščenih. Tu se prodaja mnogo tobaka, solí, grope in vsakovrstnega blagá; pravo zbirališče tihotapcev je.

Rudolfovemu pod nósom trgujejo kàj živahno na zemljišči gosposke z Ruprečega Vrha; trgujejo z vsem, z laškim oljem, z medom, z voskom, z mandeljni, s suhim grozdjičem, s cvebami, s siti, s platnom, z gropo, s suknoni in svilo, s špecerijskim blagom itd.; z davki pa tako silno obložena mesta morajo čepeti za posipajočim se mestnim ozidjem in nositi ravno tista bremena, kakor nekdaj, ko so mesta tako lepo cvela. Ako ne zadostujejo svojim dolžnostim, preti jim dežélna gosposka z vojaškim eksekucijonom, pri katerem trpé dolžní in nedolžni ter morajo gotovo poginiti.

Po mestih ne morejo več dobiti Ijudij sposobnih za upravljanje mestnih stvarij, ne tacih, ki bi mogli pomagati trgovstvu zopet kako na noge. Kajti, kar jo bilo v mestih sposobnih ljudij, pretegnili so vsi na kmete. In prav so storili. Prej je bilo drugače. Prej, ko je bilo kmetsko trgovstvo prepovédano, cvela so mesta, da je bilo veselje in so bila preskrbljena z najboljšimi ljudmi, ki so skrbeli za blagostanje meščanskega življa. In tudi cesárski blagajnici se je prej godilo mnogo bolje.

Škodo dela mestom sedaj tudi erár sam, kajti vse blagó, ki se prinaša v mesta, zadáca se pri cesárskih mitnicah, kar pa se na kmetih ne godí, ali morebiti le tisočeri del vsega blagá. Vse drugo se tihotapi. Pojdi, kamor hočeš, v Reko, v Trst, na Dunaj, v Palmo Novo, v Treviso, v Paduvo, v Benetke in v druga sosedna mesta, povsod ti mrgoli mešetarjev in prékupcev. Sejmári se o vseh zgodiščih pri cerkvah in po vaséh. Karnelci trgujejo tu z vsakovrstnim blagom. Meščan si ne more opomoči, ker so potegnili vlačugarji vse trgovstvo náse; le-ti slepárijo ljudstvo in odnašajo najboljši denar iz dežele. Kmetski trgovci dobivajo sedaj blagó od tacih, ki prihajajo s tujega v deželo ter hodijo s cesarskimi patenti preskrbljeni povsod okoli. Tacih pa, ki se klatijo brez tacega pisanja po deželi, nahaja se na stotine. Od vseh božjih vetrov deró v deželo.[40]

Tako so vzdihovala mesta in prosila cesárja za božjo voljo pomoči o času, ko so jeli na cesárskem dvoru, kar se tiče trgovstva prevladovati drugi in rêči moramo, boljši nazori.

A tudi dežélna gosposka ni molčala in mestom na vsa usta povédala, zakaj gredo tako rakovo pot. Oponašala jim je, da so izgubili meščanski trgovci pri kmetih zato vse zaupanje, ker so jim dajali zgolj slab denar, jemali od njih vse le na up. S tem, da je moral kmet dajati meščanom pri prodaji svojega blagá za pijačo in naméček ("Zutrinken und Leihkauf"), izgubljal je kmet, ker je blagó oddajal precenémo; zato ga prodaja sedaj rajši tujim trgovcem, ki ne zahtevajo nič pijače, nì naméčka. Pošteni trgovci niso prišli doslej še nikoli v zadrego; njim ni treba tožiti, da ne morejo dobivati blagá za nakup; dobivajo ga povsod v obilici, kjer le hočejo.

Meščanje bi bili pač lehko čutili, da se bliža nov čas, ki bo pometel z vsemi zastarelimi staroveškimi privilegiji.

Naj bi ne bil tedanji, ob jednem tudi poslednji kranjski vicedom grof Henrik Orzon tako navdušen in za meščane zavzet plemenitaž, zgodilo bi se bilo to že sedaj. Naprošen po meščanskih trgovcih je poročal najvišjemu cesárskemu uradu v Gradci, da se pečajo skoraj vse gosposke po kmetih in vsi njihovi podložniki s tolikokrat in tako ostró prepovédanim samotržjem. Zavoljo tega je ukazal cesar 3. dné marcija leta 1745., naj se to prepovedano trgovstvo odpravi takoj.

Naslanjaje se na ta cesarski odlok je vzrasel meščanom greben znova. Brzo so razposlali na vse kraje svoje biríče ter ukazali pobratí kmetom vse nekmetsko blagó. Duša ljubljanskih trgovcev je bil tedanji predstojnik trgovske družbe (Handlungsgesellschaft) nekov Mihael Peer. Na podlagi cesárskega patenta so vzeli na višjem uradu (Oberamt) kočevskim podložnikom 26 tovórov olja, 1 cent riža in 1 cent mandeljnov, katere so ti kmetje nakupili v Trstu nekoliko z gotovim denarjem, nekoliko pa so to blagó primenjali za platno. Namenjeni so bili ž njim na Avstrijsko in Ogersko, plačali že vse cesarske pristojbine in se preskrbeli s potrebnimi boleti. Trgovec Peer je dal postaviti to blago v ljubljansko skladišče in dejal, da ga ne bo dal prej nazaj, dokler ne bodo plačali kmetje 533 gld. 52 kr. kazni, in res je morala dati njihova gosposka meníco od sebe ter se zavezati, da jo plača v štirih mesecih.

Kmalu potem je dal vzeti Peer dvema osteneškima podložnikoma 12 centov usnja za podplate in ga jima dal nazaj šele, kadar sta plačala 15 gld. kazni.

Nekemu Ribničanu, podložniku grofa Kobenclja iz Ribnice, vzel je sod riža, kacih 6 centov, sod suhega grozdjiča in rožícev, ki je tudi nekako toliko tehtal, in 8 zabojev, v katerih je bilo 10.000 limón. To blago je dobil kmet nazaj stoprav, kadar je plačal 40 kron = 79 gld. 20 kr. nemške veljave. Ta nesreča pa možá ni ostrášila, kajti kmalu zatem so mu bili ljubljanski biriči zopet za petami in mu vzeli 10 centov usnja, ki ga je nakupil v Mariboru in bil ž njim na poti v Trst.

Ko so plemiči videli, kako resno postopajo meščanjo, stopiti so morali znova na noge in varovati svoje interese; seveda so kazali pri tem le v jednomer na ubozega kmeta, ki mora poginiti, ako se mu ustavi stoletja že dovoljeno trgovstvo: da bi so kmetje ali celo graščaki in druga gospoda po kmetih pečali s tako razvpitim samotržjem, zanikavali so plemiči odločno, in zopet na dolgo in na široko iz starih privilegijev dokazovali, da hodi kmet po zgolj pravičnih in dovoljenih potih. Da bi kmetje res samotržili, gotovo bi meščanski trgovci ne bili pozabili navesti vsacega posebej in ga pričrniti cesárju.

To pritožbo so poslali iz Gradca Ljubljančanom, naj rekó, koliko je resnice na nji. Le-ti so sestavili zapisek vseh ónih gosposk, ki so se pečale s samotržjem. Dejali so, da je ni na Kranjskem, ki bi ne hodila po ti prepovedani poti, nekatere pa so cesarju priporočili še posebno, namreč: kostánjeviškega opata, graščaka na Kuprečem Vrhu in onega v Klevevži, barona Zierheima, ki je prodal sicer svojo graščino, vendar pa skupljeval zlasti med, katerega je imel časih za 6OO gld. nakupljenega. Vsem tem imenovanim gosposkam je bilo posebno na brigi trgovstvo z medom ter so svojim podložnikom strogo prepovedovale, prodajati ga komu dru- gemu, kakor njim samim, seveda po jako slepi ceni.

Ovadili so dalje mokriško gosposko, gosposko Šrajbarskega Turna, Haasberga, Senožeč, črnomaljsko in metliško Komendo, gosposko v Poljanah, S. Servolu, ki je trgovala posebno z oljem, z mandeljni, s pinjoli itd. Kàj veliko kmetskih samotržcev so zasledili Ljubljančanje v Ostenku; pri Primoži Grudnu in Adamu Moneji so obnósali 12 centov usnja za podplate, pri Petru Primaži 15 centov olja, 1 cent riža in 1 cent suhega grozdjiča. Štirje bratje: Peter, Jurij, Jakop in Gregor Mihič so imeli nakupljenega 57 centov olja, vrhu tega še nekov Matej Schmidt 6 centov.

Plemiči so seveda oporekali, češ, da so smeli kranjski kmetje prišedši v Trst od nekdaj že takšno blagó nakupovati, vendar je zapovédal cesar, naj se to samotržje odpravi takoj (30. dné aprila leta 1745.) Plemiči so bili v zadregi; sestavili so novo prošnjo, (3. dné julija leta 1745.), ob jednem pa izprožíli razgovor o ti stvari 29. dné julija v dežélnem zboru. Kmetje, prisiljeni seveda po svojih gosposkah, vložili so proti zatiralcem kmetov, proti meščanskim trgovcem, dolgo pritožbo in prosili pomoči. Da se je deželni zbor ž njimi v vsem ujemal, umljivo je samo po sebi. Od vsega, kar se je govorilo v tem dežélnem zboru, je najbrž resnično le to, da meščanje sami med seboj niso bili jedini.

Tega dežélnega zbora sta se udeleževala tudi ljubljanski župan in sodnik: poslednji je bil sam trgovec.

Predstojnik trgovske družbe, Mihael Peer, postopal jo popolnoma samooblastno; kajti vsa stvar je bila zastopnikom druzih mest: Višnjanom in Novomeščanom do dóbra neznana, ni ljubljanski župan in sodnik nista vedela ničesa o nji. Poslednji, ki je bil, kakor sem že jedenkrat rekel, tudi sam trgovec, dejal je celo, da si želi, naj ostane vse pri starem, to je, naj bi trgovali kmetje in tujci po deželi, kakor doslej. Glasoval je s plemiči proti Peeru in proti interesom meščanov. Poročevaje o izidu tega zborovanja, dejali so plemiči, da je postopal Peer le iz dobičkarstva tako samooblastno in da ni nikomur do tega, naj bi se kmetom jemale stare pravice. Peer je mislil le zgolj nase in na svoj dobiček, kajti v Trstu je imel svojo posebno prodajalnico, kateri je kmetsko trgovstvo hodilo seveda, zeló v kvar.

Koliko je na tem resnice, težko je povédati, kajti, zdi se, da nimamo opraviti tú z odločnimi in značajnimi ljudmi. Ljubljančanje so bili na svojega mestnega sodnika zaradi njegove izjave in njegovega glasovanja v tem dežélnem zboru sila razjarjeni ter so utemeljevali tudi svojo pritožbo proti njegovemu postopanju, rekoč, da je glasoval zgolj iz dobičkarstva. Karnelci, tuji trgovci, dolžni so mu bili namreč 4 — 5000 goldinarjev, bal se je, da jih izgubí, ako bi prepovédali kmetom in posredno torej tudi tujim trgovcem po Kranjskem trgovati.

Žalostno res, naj so že trdítve meščanov resnične ali neresnične! Vsekako govori iz teh besedij velika pokvarjenost, bodisi, da so meščanje svojemu poslancu tako uma- zane uzroke za njegovo glasovanje podtikali, ali da je bil mož res takšen.

Dne 15. novembra leta 1746. pisali so svétniki cesárske vlade zádrugi trgovski v Ljubljano, da je kmetsko trgovstvo sicer prepovedano, ne pa tudi prevozninsko trgovstvo (Transitohandel.) A s tem izrazom so razumeli ravno isto trgovstvo, ki so ga zvali meščanje "Geyhandel" in ga pobijali toliko stoletij, kajti, ukazali so dati óno 553 gld. 32 kr. vredno in Kočevarjem odvzeto blagó zopet nazaj, (dasitudi so ga odvzeli meščanje, opiraje se na "Geyhandelspatent" iz leta 1737.) ter prevoznínskega trgovstva ne več ovirati, kajti to trgovstvo je dovoljeno sedaj vsakemu.

Seveda so se oglasili meščanje, rekoč, da bo kmalu vsega trgovstva po mestih in trgih konec, če obveljajo ti nazori o prevoznínskem trgovstvu. Poleg trgovstva nadrobno (Handel alla minuta) ne more shajati noben meščan; število trgovcev po mestih bi se moralo skrčiti za četrtino. Naj obveljajo te razmere, potem trgovcev res več treba ne bode. Če bo kmetu prevoznínsko trgovstvo res dovoljeno, preskrbljeval bo lehko on z blagom vse, ker ga lože ceneje prodaja, kajti on hodi ponje s svojimi konji ter ne nosi nikacih tež. Vsak trgovec, komur se le količkaj sveti, ("wenn er nur ein Licht einer Vernunft hat",) pretegnil jo bo na kmete. Meščana bolí in peče grozno, ko mora videti, da uhajajo ljudje, ki so rojeni za plug, svojemu poklicu; ali naj velja na Kranjskem to, kar je prepovedano sicer po vsem svetu?

Ponovili so potem stare tožbe o prikračevanji cesárskih mitnic in grajali razvado, ki se je bila vgnezdila, da nakladajo namreć vozniki v Trstu na svoje vozove, ki morejo nositi za silo 60 centov, po 200 — 300 centov. S temi vozmí pa ne hodijo dalje, kakor samo mimo mitnic, potem preloži blagó na 6—8 voz. S temi lehkimi vozmí hodijo proti Ljubljani in mimo Ljubljane v Gradec. Pri takem postopanji so izgubili meščanje vso "špedicijo", ki prístuje jedino le njim; po vsem svetu je taka navada. Nič čuda pa tudi, da škodo trpi blago, ki se tolikokrat naklada in preklada. Prigodilo se je že dostikrat, da so zapeljali vozniki, ki ne poznajo trgovskih znamenj in številk, povésma in zaboje, namenjene za Dunaj, v Požun ali celó doli v Ogersko.[41] ')

Potem, ko so razglasili tržaško in réško luko svobodnima pristaniščema leta 1719., in po objavi tako zvanega komercijalnega patenta, s katerim je hotel Karol VI. rešiti trgovstvo dosedanjih srednjeveških spón, ni bilo za napiranje Ljubljančanov v rokah nobenega upanja več. Pač jim je zvenelo čudno, čudno po ušesih, ko so čuli, da sme na Kranjskem odslej po komercijalnem patentu vsakdo trgovati, na dróbno in na debelo, celó Judje in Turki. Cesárski patenti so vabili tuje in domače trgovce v deželo in jih vspodbujali z majhnimi prevozniškimi pristojbinami (Transitomauth gebühren).

Doslej je bilo nezaslišano in se ni ujemalo z nazori stanovske čestí, da bi se kak plemenitaž v mestu javno in pod svojo firmo pečal s trgovstvom, no, saj bi mu ga pa tudi meščanje, ki so razlagali trgovstvo za pravico, le njim pristujočo, ne dovolili nikdar. Kar izjavi cesar 2. dné februvarja leta 1732., da nima čisto nič proti temu, če bi se lotilo avstrijansko pleimstvo tvgovstva na debelo (Handel in grosso). Takisto trgujočemu plemiču se ne bode odščipnilo niti najmanj od njegove stanovske častí ali plemenitaških svoboščin in njegovi plemenitaški svobodi in části ne bo pretila nobena škoda, ako se bo moral, kar se tiče trgovskih stvarij podajati občnemu komercijalnemu statutu. Zato ne sme nihče nì podložnikom nì gospodi trgovstva na debelo prepovedovati; pusti naj jih pri miru, če prevzemajo namesto gotovega denarja v plačilo blagó, ki ga prodajajo ali zamenjujejo potem doma ali zunaj dóma.

Zadnji patent proti kmetskemu trgovstvu so bile pač le prazne besede, kajti nemogoče je bilo potegniti meje med starim nekdanjim kmetskim in novim prevoznínskim trgovstvom.

Meščanje ali res niso še uvideli, ali pa ne uvideti hoteli, da je njihovo trgovstvo, kakor so postopali doslej ž njim, bilo za državo popolnoma odveč, da so se časi grozno izpremenili, da se upa dežélni knez shajati tudi brez meščanov in to celo boljše, kakor dozdaj. Kajti, odkar je odpal jedini uzrok, iz katerega so imeli trgovci vse trgovstvo izključljivo v rokah, odkar je napredovala vojskina taktika, toliko, da se ni moglo upirati nobeno mestno zidovje več, skratka, odkar dežélni knez utrjenih mest in hrabrih meščanov v njih, več potreboval ni, ker mu niso mogli nič koristiti, pustil jih je iz rok ter naklonil svojo milost vsem podložnikom svojim.

5. Zatožbe proti deželni gosposki (Landschaft).[uredi]

A slepí bi bili morali biti meščanje, da niso videli, kdo so je zaletal njim v največjo škodo, najbolj razsrjen v njihovem stare predpravice in svoboščine. Njihovi najhujši sovražnik je bila gospoda, zaveza vseh posvetnih in duhovskih plemičev po deželi. Tekom stoletij so storili ti ljudje meščanom marsikako škodo s tem, da se niso ozirali na cesárske naredbe. Prav že do pogube privedeni in gledajoči v žalostno in od dné do dne slabejšo prihodnjost, vspodbudé se meščanje na poslednji obupni boj, v katerem je pokalo in grmelo na vseh straneh in krajih. Sklenili so hudo s hudim povrniti ter razkrili v zagrizeni in kot železna kača dolgi zatožbi vse grehe deželne gosposke. Izkazati so hoteli, devaje vse ozire popolnoma na stran, kako krivično je ravnala gospoda doslej z mesti. Storili so jo odgovorno za nesrečo in bédo vse dežele, rekoč: uzrok, da se dežela tako slabo upravlja, tiči jedino v tem, da nima gospôda niti najmanjšega spoštovanja do cesárskih naredeb. Vsak ukor, ki ga je dal césar kdaj dežélni gosposki, privlekli so meščanje sedaj na dan. Pretekníli so vse kote registrature svoje po tacih ukorih in opominjali cesárja, naj se vendar spomni, kaj je sam pisal dežélni gospodi, da prihaja namreč ves nered v deželi od óne predrznosti, s katero razlaga dežélna gosposka cesárske ukaze ravno nasprotno temu, kar tiči resnično v njih, ("es rühne die ganze Unordnung im Land von jener Erfrechung her, welche eine ehrsame Landschaft in Krain mit ihrer, dem klaren Verstande den kaiserl. Befehlen schnurgerade entgegenlaufenden Interpretation zur Schau trägt").

Spominjali so ga, da se je moral z gospôdo časih pogajati za to ali óno, kakor trgovec s svojim kupcem. Dokazali so z nekim dežélnim patentom iz leta 1745., kako krivično je postopala dežélna gosposka z mesti. Zadácala je vsako glavo klavne živine po mestih z osmémi dvojáčami (Siebzohner, 17 krajcarjev,) po kmetih pa le s štirimi, to je, meščanski mesar je moral plačati od vsacega v mestu pobitega vola deželi osem dvojáč, kmetski mesar pa na kmetih samó štiri dvojače. Ta davek so zvali mesaríno ("Fleischkreuzer"). Omenjeni dežélni patent je mesta silovito oškodil; kajti od vsacega pobitega vola je moral plačati mesár 2 gld. 16 kr., od telice 30, od teleta 15, od ovce ali kozla 14, od jagnjeta 6 krajcarjev in le hišnik je smel zaklati za svoje potrebe jednega prašiča, a ne več, v tem, ko so smeli prinašati plemiči v mesto mesá, kolikor so ga hoteli.

Očitali so dalje gospôdi, na kakšen nezaslišan način je v dežélnih zborih sáma sebi delila darove, ki so presedali vsoto več 100.000 goldinarjev, dežélnemu knezu in deželi v škodo. Do lehtij je posezala v dežélno blagajnico; kdor jo mogel blizu, okoristil se je z dežélnim denarjem.

Kako opravičene so bile tožbe meščanov, o tem naj nas poučí kratek pogled na način, kako so gospodarili plemiči z dežélnim denarjem.

Mnogo mnogo časa je požrlo v dežélnih zborih kranjskih reševanje neštevilnih prošenj plemičev, naj se jim popuste in pregledajo davki, naj se jim da kaka vsota iz dežélne blagajnice, ker jim je to ali óno pogorelo, naj jim pripomorejo njihovi drugovi, ker mislijo dati svoje sinove v višje šole, ker menijo iti na potovanje itd. Kolikor višji in imenitnejši je bil prosilec, tem višja je bila vsota, za katero je prosil in ki so mu jo v največjih slučajih tudi res dali.

Redkokdaj so koga odbili in mu še takrat dali vselej upanje, da bodo njegovo prošnjo v prihodnje in o prvi priliki uslišali gotovo.

Primr in dokazov za te trditve nahaja se v dežélnozborskih zapisnikih ogromne kôpe. Čestitim bralcem v zabavo, ob jednem pa tudi, da osvetlím postopanje plemičev v deželnem zboru, navesti hočem tù nekatere vzglede, ki sem naletel slučajno nanje, prebirajoč dežélnozborske zapisnike.

Leta 1684. so prosile nune redú sv. Klare v Mekinjah, naj se jim spregleda 1265 gld. davka tekom treh let. Dežélni zbor je uslišal njihovo prošnjo ter med drugimi uzroki poudarjal tudi, kakor nekaj posebno važnega, da je opatica mekinjskega samostana neka baronica Lichtenbergova, torej dama iz jako sloveče rodovine. Za izkazano milost pa so zahtevali tudi plemiči, naj se bo pri vsprejemanji novínk v samostan ozirala sósebno na plemenitega rodu kandidatinje.

Zlasti damam nasproti je bil dežélni zbor o vsaki priliki galanten in redkokdaj je odbil kateri prošnjo. Neka gospá Sizenhaimbova je naznanila dežélnemu zboru, da bo prestopila njena hči v "duhovski stan", to je, da pojde v samostan. Ker pa nimata niti mati, niti hči potrebnih denarnih sredstev, usmili se naj njiju dežélni zbor. Ta jima je privolil za opravo ("zur Ausstattung") 100 kron.

Neka gospá Lichtenbergova je dobila 300 gld., ker je bila uboga vdova. Gospó pl. Wusetovo so napali Uskoki v njenem grádu na Dolenjskem, razbili in pokrali ji pohišno orodje in vzeli s seboj mnogo zlatníne in sreberníne. Prosila je, naj se je stanóvi usmilijo in ji spregledajo davek 1022 gld. 16 kr. Stanóvi so ji spregledali polovico.

Leta 1684. je prosil neki grof Lanthieri, naj se mu popusti 15.000 gld. davka, čemur je dežélni zbor tudi brez ugovarjanja pritrdil ter utemeljeval svoj sklep s tem, da je prevzel grof Lanthieri po svojem očeti popolnoma zadolžena posestva, da je bil takrat še jako mlad, in da ga je zadelo mnogo nesreč. Sicer pa mu je dežela dolžna tudi hvalo, kajti odstopil ji je tu pa tam kakšen kósec zemlje, da je mogla zidati nanj kako mítnico.

V seji 15. dné aprila 1682. leta je vstal deželni glavar in opomnil zbor necega dolgá 50.000 gld., ki ga je bila dolžna dežela koroška naši kranjski deželi. Ta dolg je bil skoraj izgubljen, zato je podaril dežélni zbor leto in dan prej tedanjemu deželnemu oskrbniku grofu Gallenbergu od te vsote 10.000 gld., če jih more izterjati. Grof Gallenberg je imel pri tem najbrž srečo, kajti deželni glavár je prosil, kažoč na svojo obilo zasluge za deželo, naj podarí tudi njemu od tega dolga kako vsotico, morebiti 15.000 gld. Nasprotnik se ni oglasil noben, in zbor je pritrdil, da je res dobro, če prično Korošci plačevati svoj dolg, in sicer naj se ne podari gospodu dežélnemu glavarju 15.000, ampak 17.000 goldinarjev.

Take ogromne vsote so darovali posameznikom; lani je prišel ta, letos oni na vrsto. Ljubljanski magistrat, zastopnik z davki preobložnih meščanov, poročil je cesárju, da so darovali stanovi samó jednemu knezu Turjačanu 90.000 gld., baronu Raunachu 40.000 gld. in mnogim drugim po 10.000 in 20.000 gld. Da si plemiči svet malo ogledajo, pošiljajo draga poslanstva na Dunaj in Gradec, ali celó zunaj Avstrije, ko bi se s preprostim lističem papirja opravilo ravno toliko. Neko tako nepotrebno poslanstvo je stalo deželo nekoč 30.000 gld. in jeden sam poslanec je dobil 6000 gld. Ko bi imeli neplemiči, meščanje, ki si morajo priboriti vsak krajcar v potu svojega obraza, odločilno besedo v dežélnem zboru, nikakor bi se kàj tacega ne moglo goditi. Zato ni čudno, da so mesta zadolžena, kajti deželni zbor jih molze, kakor vé in zná.

Zanimivo je, za kaj se je vse prosilo! Nekov Danijel Schwab se je namenil na potovanje po Laškem; da bi mogel dostojno potovati, prosil je podpore "Ritterzehrung". Neki drugi plemič je pričakoval, da ga bodo poklicali v vojaško službo, ker pa nima dovolj denarja za dostojno opravo, prosi podpore 200 gld. — O novem letu so dajali vsem dežélnim uradnikom in slugam darove po 100 — 50 gld.

Do leta 1684. so imeli dežélni trobentáči (bilo jih je pet) navado, da so trobili novega leta dan o zgodnjem jutru po mestu; ob jednem so beračili po hišah za novoletni dar. Ker pa je jelo to zgodnje trobéntanje plemičem presedati, sklenili so, ustaviti je, a da ne bodo trobentači prikrajšani, povišali so jim letno plačo od 150 na 175 gld. Nekega Janšiča se je lotila misel, pri dežélnem trobentáči priučiti se trobentaške umetnosti ("weil er vor hat, beim Feldtrompeter die Trompetenkunst zu erlernen"). Dobil je 50 gld. podpore. — Neki puškar, ki jo sodeloval pri slovesnem "Te Deum" (bržkone je nadzoroval streljanje), dobil je 10 gld.

Odbili so kakega prosilca, zlasti plemiča, kàj neradi, prigodilo se je pa vendar tudi. Neki vitez, pl. Rann je bil gotovo nepriljubljena oseba; nakopal sije, ne vém s čim, mržnjo dežélnega zbora na glavo in ko se je oglasil, naj mu popusté dolžni davek, odbili so mu prošnjo. A pomagal si je dalje, obrnil se do cesárja, razložil mu, kako pristransko in nepravično razdeljuje dežélni zbor milosti svoje ter prosil cesárja, naj naročí on deželnim stanóvom, da uslišijo njegovo prošnjo. Dežélni zbor je bil zaradi tacega postopanja sila razjarjen in je ukrênil vitezu pl. Rannu ničesa ne dovoliti, ker je hotel tako nepostavnim potem izviti zboru milost iz rok. Da pa bi se ne zamerili cesarju, utemeljevali so plemiči v poročilu, poslanem na Dunaj, ta svoj odlok s tem, češ, da hipno zbor ne more podpreti viteza pl. Ranna z večjo vsoto, z majhno pa mu ni pomagano nič.

Jako velike vsote so požrla ženitovánjska darila. Kadar se je namreč ženil kakšen plemič, naznanil je ta važni dogodek dežélnemu zboru, ki mu je dovolil večje ali manjše ženitovánjsko darilo, ravnajoč se po veljavi njegovega plemstva. Ta navada je izvirala bržkone od tod, da so razne dežele od starodavnih časov sem izkazovale o priliki, ko se je ženil kakšen avstrijsk vojvoda ali avstrijska vojvodinja, svojo udanost s tem, da so pošiljale ženitovánjske darila, na Kranjskem po 10 — 20.000 gld. O njih so sklepali v dežélnem zboru. To navado so uvedli plemiči tudi med seboj. Ko se je ženil n. pr. knez Eggenberg, dovolili so mu stanóvi 3000 gld., nenavadno visoko vsoto, in sicer zato, "ker se taka ženitev tako redko prigodí ("weil sich ein solcher Ehrentag so selten ereignet"). Grofi, baroni in vitezi so dobivali po menj. Ta običaj je prišel tako v navado, da so dajali napósled take darove celo plemičem sosednih dežel Štajarske in Koroške, ako so se oglasili v Ljubljani. Leta 1682. so napravili v tem oziru neko takso ter določili, da se podari o taki priliki grofu 300, baronu 200, vitezu pa 150 gld.

S kranjskim denarjem so bili torej stanóvi jako radodarni; razdeljevali so ga med seboj in sezali tudi za tujce v domačo blagajnico. Uzrok, da so izkazali komu kako milost, zadostoval jim je kmalu. Nekov vitez se je oglasil na svojem potovanji skozi Ljubljano, da je služil na poljskem dvoru, kamor se je primožila neka avstrijska princezinja. Prosil je 100 kron podpore. Tudi dve iz Švabskega izgnani nuni nista prosili zastonj. Neki Ani Stake iz Renske pfalce, ki je od kal vinske vére prestopila h krščanski, priznali so stanovi z velikim veseljem precej izdatno vsoto.

Vsa ta darila so dosegla tekom let jako velike vsote. Da se napravi v tem oziru kakov red in se ne izdá kako leto preveč, drugo premalo, zato so sklenili leta 1684. izdajati po 15.000 gld. milostij. Zaostali davek, ki je znašal leto za letom toliko, če rajši ne več, v ti vsoti ni vštet. Radodarnost dežélnih stanóv je bila tolika, da so obdarjali celó take, ki se niso marali sami oglašat, bodisi iz skromnosti, bodisi iz sramežljivosti. Nekov baron Saurau je priporočil n. pr. tedanjega dežélnega glavárja, naj mu izkaže dežélni zbor priznanje za njegove obile zasluge za deželo s kakim darom. Po Saurauovih mislih naj bi se izrekel za 10 — 12.000 gld. Dežélni glavar se je sicer izgovarjal, da se cenijo njegove zasluge previsoko in da tacega daru ne zasluži, a ko mu je sklenil zbor podariti 12.000 gld., ni črhnil niti besedice.[42] Leta 1740. so očitali Ljubljanci stanóvom, da so podarili očetu umrlega dežélnega maršala 90.000 gld., baronu Raunachu 40.000 gld., baronu Apfaltrernu 15.000 gld.[43]

Sicer pa so imeli meščanje dosti tacih smetij pometati tudi pred svojim pragom, ako bi jih bili hoteli videti. Seveda so bile te vsote v priméri z dežélnimi darovi sila majhne, ali bile so vendar vsote. Tedanji čas je zahteval običaje, ki se jih niso mogli ogniti niti meščanje, niti stanóvi. Tudi med prosilci, ki so zahajali na rotovž molédovat za darila, nahajamo ljudij vseh stanóv in vseh obrtov. V dokaz te trditve hočem navesti nekoliko tacih slučajev v tistem rédu, kakor sem ga odkril slučajno v sodniških protokolih.

Leta 1594. so podarili mestni očetje nekemu Mihaelu Krausu, ki je povabil slavni magistrat na ženitovánje svoje hčere, dva majhna tovora sladkega vina.[44]

Leta 1008. so poslali v Gradec, najbrž uradniku, ki jim je obljubil, da bo preskrbel patent proti kmetskemu trgovstvu, osem tovórov vina.[45]

Leta 1634. so podarili gospodje svetovalci celó jednemu svojih kolegov, ker je bil zlasti vsak čas pripravljen služiti mestu v blaginjo, 150 gld. ("Dem Herrn André Strobl, des innern Raths Verwandten, um die einem ehrsamen Magistrat in mehrwegen erwiesen Willfährigkeit und geleisteten Dienste willen zu einer Ergötzlichkeit und Ehrung 150 Gulden rhein. von Magistratswegen bei dem Steuereinnehmer zu donieren angeschafft.")[46]

Leta 1635. je povabil mestni pisár gospode svetoválce na ženitovánje svoje hčere ter jih prosil, naj se udeleže te slovesnosti in jo pomagajo uzvišati. Za to povabilo je dobil 50 gld.[47]

Isto leto je prosil neko v meščan, naj se mu popusti davek. Magistrat mu jo storil to s dostavkom: »Dasi bi imel magistrat, zavoljo njegovega dosedanjega igranja, uzroka dovolj, davka ne spregledati, vendar ga mu spregleda, da se bo prosilec poboljšal in svoj pôsel in svoje rokodelstvo opravljal vestneje, kakor se je godilo to doslej.«

Novomašnik, ki je isto leto povabil magistrat na svojo novo mašo, dobil je 9 kron.

Ob jednem zvmo, da je podarilo mesto v jednem prejšnjih let vicedomu pozlačeno nebó, (ein vergoldeter Baldachin) 119 gld. vredno, da so podarili gospodje svetovalci dežélnemu tajniku in deželnemu knjigovodji 18 kron, domačemu davkarju pa 10 kron itd.

Neki ubogi vdovi "od staná" ("vom Adel"), stanujoči v Krakovem, dali so 1 goldin;ir.

Nekemu polkovniku podarili so, bržkone, da ga ohra- nijo pri dobri volji — kajti z vojaki ni bilo dobro češenj zobati — ovsa za njegove konje in sod vina zánj.[48]

Ko je povabil mestni sodnik (Bolničar) leta 1605. svoje drugove, mestne očete, na ženitvánje svoje hčere, sklenili so, podariti ji sreberno čašo ali pa srebern prstan, vreden 15 — 16 tolarjev, in sicer zato, "ker so se v jednakih slučajih nasproti notranjim svetovalcem vedli že večkrat tako." [49]

Toda dovolj o tem; vrnimo se zopet k meščanskim tožbam.

Mesta so védela pripovedovati še sicer o velikih krivicah, ki so jim jih delali dežélni stanóvi. Njim na veliko škodo, dali so preložiti dežélne in komercijalne ceste, ki so držale doslej v mesta, k svojim gradovom ter napeljali tem potem trgovstvo od mest v vasi. Zgodilo se je to s cestami v Kamnik in v Radovljico. Gospôda je pustila, da so ti cesti popolnoma razvozili, k svojim vasém pa je dala napraviti lepo, nove cesto. Ravno tako so je zgodilo v Novem mestu.

Tako je postopala gospôda in sicer po vsi pravici, kajti to ji je dovoljeval nekov cesárski patent, toda meščanje so ji očitali, da ga je izvila cesarju po zvijači, kajti vprašali niso v cesárski pisárni niti meščanov, niti vicedoma, njihovega zaščitnika, o ti stvari. Ker so takrat ravno nameravali popraviti komercijalno cesto, zahtevala so mesta, da se cesta spelje zopet do Kamnika, kakor je bilo to prej; tem potem bi se ne ognili le velikim troškom, ki bi jih delala kmetom težavna cesta čez trojanski klanec, ampak prihranila bi tudi Šentožbaldska pošta pol marša, kar bi koristilo trgovstvu, ob jednem pa tudi cesárskim vojakom.

Dežélne odbornike, ("die Herren Vorordneten") natolcevali so meščanje, da pokladajo koristne cesárske ukrepe, ki jim niso pogodi, na stran, "ad acta" ter pričakujejo, kaj bode sklenil in odločil cesar nadalje. Šele, ko se jim je nabrala velika kôpa cesárskih odlokov, prihaja jim na misel, izražati svoja nasprotna mišljenja; a to delajo le zato, ker jim ni druzega na mari, kakor mnogo časa potratiti; v tem pa si polnijo svoje žepe, kar bi ne bilo mogoče, ako bi se cesárski ukazi izpolnovali takoj in točno.

Tako in jednako so molédovala mesta.

A njihov glas je bil glas vpijočega v puščavi. Za njihovo jadikovanje se ni zmenil nihče.

Celó po mestih in v Ljubljani sami, se niso plemiči brigali več za stare in reči smemo, tudi zastarele pravice meščanov in za nekdanje cesárske privilegije.

Ko so prišli leta 1744. francoski ujetniki skozi Ljubljano, bili so meščanje v zadregi zaradi žita ter ga naročili iz Hrvaškega, a potoma so ga graščàki po kmetih vsega pokupili, da ga ni bilo niti jedon voz v Ljubljano. Da se je to početje vsekako smelo zvati "prekupljevanje", zanikati ne bil mogel najbrezobzirnejši zagovornik kmetskih pravic, vendar niso meščanski trgovci tudi to pot dosegli ničesa.[50]

Še strože kakor trgovstvo je bil meščanu prepovédana obrt. Največ dobička med vsemi je prinašal meščanom vinotoč. Sicer bomo govorili o tem obrtu obširneje v naslednjem poglavji ,a tù se vendar ne moremo popolnoma ogniti. Gotovo je bilo že v srednjem veku vino točiti le meščanom dovoljeno, na to vsaj kaže óni že omenjeni privilegij Friderika IV., da se jedno uro okoli Ljubljane ne sme nahajati nobena krčma, in leta 1683. sklenili in pritrdili so plemiči v dežélnem zboru, da jim vinotoč na drobno ne pristuje ter ga prepovedali vsem svojim vrstnikom, razven Komende, ki je smela točiti vino že od nekdaj.

Toda celó za svoj sklep se plemiči kmalu niso več menili in točili vino v veliko škodo meščanov. Ker so se meščanje proti temu početju neprenehoma po robu postavljali in pri cesárji molédovali, izdal se je dné 22. septembra 1717. leta zopet nov ukaz, s katerim se je plemstvu ustavil in prepovedal vsak obrt alla minuta, zlasti pa vinotoč na drobno ("Weinschank am Zapfen"). Vendar so Ljubljančanje obnósali kmalu mnogo plemičev, ki jim ta cesárski ukaz ni bil čisto nič v mislih. Neki grof Lichtenberg n. pr. je dal pripeljati v mesto vsak teden po pet tovórov vina. Meščanje so zračunili, da ga dá pripeljati tekom leta sam on 26.000 bokalov ali 650 véder;[51] ker je bil plemič, ni plačal nobene pristojbine v "Obermauthamt" tor se ni udeležil nikacih tež, ki jih je moralo mesto nositi.[52] Da je zaradi tega vino lehko ceneje prodajal, razume se samo ob sebi, ker, da ga on in njegova družina ne morejo sami toliko popiti, ugenil je lehko vsak otrok.

Te in jednake tožbe so bile poslednje, s katerimi je vzdihoval vedno bolj v kot potiskani meščanski trgovec.

Nič čuda torej, dejali so meščanje, da so se mesta tako zadolžila, zlasti odkar so dežélni odborniki nakladali mestom davek, ne da bi bil navzočen vicedom, zaščitnik meščanov; (toda zakaj ni bil navzočen, ne vémo povedati). Naj bi plemiči bolje z dežélnim denarjem gospodarili, bila bi blagajnica vedno polna, zahteve deželnega kneza bi se lehko izpolnile in ne trebalo bi ubogega podložnika in ubogih mest tako grozno pritiskati ter jim nakladati toliko gruntnega davka ("Hubengeld"), novih doklad ("neue Umlagen"), novega goldinarja ("neuer Gulden"), tretjega vinarja, hišnega goldinarja ("Hausgulden"), polučetrte davščine (3,5 Gilt) itd. Ker jih je dežela tako stiskala, ostala so mesta na dolgu in sicer:

Kamnik od leta 1705.— 1745. .... 20.047 gld. 36 kr.

Kostanjevica, navadnega davka (Steuer) .... 2.473 gld. 12 kr.

Kostanjevica, kontribucije .... 3.367 gld. 48 kr.

Krško, navadnega davka .... 14.031 gld.

Krško, kontribucije .... 20.662 gld. 09 kr.

Višnja Gora, navadnega davka .... 22.800 gld. 12 kr.

Viišnja Gora, kontribucije .... 9.982 gld.

Novo Mesto, navadnega davka .... 60.111 gld. 35 kr.

Novo Mesto, kontribucije .... 8.567 gld. 07 kr.

Lož, navadnega davka .... 5.909 gld. 36 kr.

Lož, kontribucije .... 1.981 gld. 47 kr.

Metlika, navadnega davka .... 8.445 gld. 09 kr.

Metlika, kontribucije .... 6.589 gld. 32 kr.

Črnomelj, navadnega davka .... 4.516 gld. 56 kr.

Črnomelj, kontribucije .... 2.736 gld. 07 kr.

Vsa kranjska mesta so bila dolžna dežélni blagajnici 195.369 gld. davka in 56.966 gld. 1 kr. kontribucije.

Na Kranjskem so se delili vsi svobodni posestniki, ali drugače rečeno: vsi óni, ki so imeli pravico udeleževati se dežélnozborskih sej, v štiri dele, ki so se zvali stanóvi. Prvi in najimetnejši del je bila najvišja duhovščina: duhovski stan, drugi stan je bil grofovski, tretji viteški, četrti stan pa so nazivali zastopnike vseh kranjskih mest in trgov. Dežélni zbori prejšnjih časov so se bavili kàj malo s postavodajskimi posli, vsa njihova skrb se je sukala skoraj zgolj ob denarji. Potrebavana vsota se je razdeljevala na posamezne stanóve, na njihove grunte (Huben) in davščine (Gulten). Vsa Kranjska je štela 30 — 32.000 gruntov. Ljubljanski magistrat je bil vknjižen v deželni knjigi kot posestnik polučetrte davščine ter plačal od tega imetja lota 1663. in leta 1664. 5272 gld. 6 kr. in še 88 gld. 27 kr. davka, ki so mu ga naložili plemiči, ne da bi bila ljubljanski župan in mestni sodnik navzočna v dežélnem zboru. Ljubljana je bila namreč med vsemi mesti jedino mesto, ki je smelo pošiljati v dežélni zbor po dva zastopnika, druga mesta pa le po jednega, namreč sodnika. Že v 17. in zlasti v 18. stoletji pa niso vabili in klicali plemiči mestnih zastopnikov več v dežélni zbor. Nalagali so jim davke zavoljo tega jako krivično, ker ni bilo nikogar v zboru, ki bi se za mesta potegnil. Ljubljančanje so dokazali leta 1745. iz starih aktov, da je postopala gospoda že leta 1537. z mesti jako krivično. Preobložila jo to leto zlasti Ljubljano. A ljubljanski gospodje ("die Herren von Laibach") t. j. magistrat se je uprl prevelikemu davku, pogajati se je jel z gospôdo ter odbil res 100 gld. Od tega leta ni klical mest nihče več v dežélni zbor. Omenjati mi je, da nam tù ni razumeti dežélnega zbora samega, ampak le odseke.

S protokoli se da dokazati, da sta zahajala ljubljanski župan in sodnik kàj pridno v dežélni zbor, toda v odseke in odbore ("Ausschuss und Conferenzen") njiju niso puščali plemiči nikoli. Take stvari, o katerih so plemiči védeli, da se jim bodo v dežélnem zboru upirala mesta na vse kriplje, oddajali so naravnost odsekom. »Die drei Stände remittieren«, tožili so meščanje »etwvas, was sie nicht wollen, dass es vor den Landtag kommt, vor die Conferenzen, wo Leute sitzen, die zu allem ihr placebo singen.« To pa so bile tiste stvari, ki so se sukale okoli denarja.

Zaradi tacega postopanja so zabredla mesta v óne prej naštete dolgove. Jedina Ljubljana ni bila nič dolžna, dasi se ji je tudi godila krivica, kajti tekom petindvajsetih let je morala plačati 41.875 gld. 44 kr. več davka, kakor gaje mogla izterjati, tekom devetinštiridesetih let pa 80.429 gld. Gospôda je tudi sáma dobro čutila, trdili so meščanje, kako krivico dela mestom, zato pa jih ni zaj zaostali davek poterjala niti jedenkrat, ker je védela, da ga mesta nikakor ne zmorejo. A vendar tiči v tem postopanji za mesta grozna nevarnost. Utegne se vsem zgoditi, kakor se je zgodilo Ložu, ki ga je zarubil grof Lichtenberg za 260 gld. in si dal zastaviti Šneperk, ker Lož dolgá ni mogel plačati. Grof Lichtenberg je pobiral že dolzih trideset let vse loške dohodke, davek pa je moral plačevati Lož sam. Potlej seveda ni čudno, da je zakopano mesto v tacih velicih dolgeh.

Po vsem širocem svetu je ni dežele, jadikovali so Ljubljanci, kjer bi se z mesti tako grdo in nezaslišano ravnalo. Vse butare se nakladajo zgolj mestom na ramena, gospôda pak se vé davkov vselej ogibati.

Kdo bi mogel ljubljanskim trgovcem očitati, da niso branili svojega stališča z vsemi le pristopnimi jim pomočki? Toda borili so se proti premogočnemu sovražniku, proti novemu času, ki je imel trdno voljo razpreti se do dobra z nekdanjimi starimi časi. Hvalevredni napr cesarja Karola VI. in cesarice Marije Terezije je dal nekdaj tako cvetočemu ljubljanskemu trgovstvu smrtni udarec. Ne posamezen človek, ampak vsa država naj bi imela po novih nazorih dobiček od trgovstva. Seveda so trgovci dokazovali, da je procvit nemogoč, da mora iti vse na nič, ako ne naklonijo vseh trgovskih milostij le zgolj meščanskim trgovcem, kakor je bilo to v prejšnjih časih, a pridigovali so glušcem.

Vspešneje bi se bili morebiti potezah še za svoje pravice, da si niso v dolgotrajnem prepiru s plemiči nakopali toliko sovraštva pri tem mogočnem stánu na glavo. Odkar so se trgovci tako krepko po robu postavili, odkar niso hoteli odjenjati niti za las od svojimi dozdevnih starih pravic, vnelo se je med njimi in plemiči toliko sovraštvo, da je bilo sprijaznenje nemogoče. Razjarjeno plemstvo je vračalo meščanom hudo s hudim, kadar je le moglo. Odbijaje zastaréle trgovske pravice meščanov, stopali so plemiči vedno čvrsteje iz ofenzive ter se oprijeli vsake prilike, če so mogli meščane zagrabiti in očrniti.

Tako prilika se je ponudila leta 1744., ko so pričeli trgovci znova in z vso silo pritiskati na kmete in s tem tudi na njihove gosposke, jemaje jim po njihovih nazorih prepovédano blagó. Porodila se je plemičem srečna misel, kako je mogoče meščane pričrniti in jih pobijati prav z njihovim orožjem. Le-ti so namreč moledovali in tarnali v jednomér, da jim ni mogoče nikakor več shajati! »Seveda ne«," odgovorili so rezkó plemiči, »in sicer so tega krivi meščanski trgovci sami, kajti vgnézdilo se je v Ljubljani tako oderuštvo, da je groza. Redu ni nobenega. Druge dežele so srečne, ker imajo dobro uravnano policijo (pod tem izrazom so razumevali takrat nadzorovanje vsega trgovskega gibanja v mestu.) V Ljubljani pak ni nikake policije, zato cvetó tu oderuštvo, kakor nikjer drugje po svetu. Tržne cene so poskočile tako visoko, da ne more shajati niti bogatin, niti revež. Uzrok pa tiči v tem, da si prisvaja deželni vicedom sam vso policijo; temu je nemogoče nasproti delati, kajti meščanom zapovedovati ima v mestu pravico le sam on. Jedina pot bi bila, ako bi cesarski dvor dal sestaviti nadzorovalno komisijo ter privzel vánjo vicedoma, dva deželna odbornika ("Verordnete"), dva dežélna (vicedomova) svetoválca („Landräthe"), dva plemiča, dva mestna očeta in dva tajnika, namreč vicedomovega in dežélnega ("vicedomischer und landschafblicher Sekretar"). Predsedoval pak naj bi dežélni glavar. Ta stalna komisija naj bi določevala ceno, nadzorovala trgovce in odpravljala dragíno in oderuštvo. Sesteri svetovalci naj bi opravljali ob jednem službe zadružnih komisarjev, ("Zunftcommissäre"), katera pravica je doslej pripadala le magistratu in naj bi pismeno oznanili, kar bi zapazili napačnega.«

To so bile hude, hude zahteve. Kam merijo, ugenili so meščanje prav lehko. Dežélna gosposka je kanila vzeti Ljubljančanom, ki so bili dosedaj sami svoji gospodje, v Ljubljani samostalnost v najvažnejših trgovskih stvareh. Do tega ni smelo nikakor priti!

Magistrat se je obrnil z vso odločnostjo in resnobo proti zahtevi dežélnega glavarja in poročal cesárju, da je to le váda ("ein Koder"), s katero hoče dežélna gosposka potegniti vso vlado v deželi náse ter dati od vseh stranij pritiskanemu mestu poslednji, smrtni udarec. Kaj hoče li nadzorovati? Tržne cene živežu? Saj je vendar znano, da se narejajo po vseh mestih na Kranjskem, zlasti pa v Ljubljani vsako leto v popolnoma zbranem mestnem zastopu in da se predlagajo potem te cene, ti tarifi, deželnemu vicedomu v potrditev. To je že stoletja v navadi. Ko bi bila tudi po kmetih, torej tam, kjer ima dežélna gosposka merodajno in jedino besedo, ta stvar tako lepo uravnana, kakor je v Ljubljani, štelo bi se ljudstvo srečno in ob oderuštvi bi bi ne bilo čuti niti besedice. Vsak meščan, naj se peča s čimer koli, primoran je vse, kar je potrebnega za živež, kupovati od gospode po kmetih, oziroma od njenih podložnikov in podajati se mora ceni, ki jo je stavil magistrat in potrdil vicedom, naj je letina že dobra ali slaba. Če je dežélni gospodi res do tega, da bi se živež pocenil — pomagati je temu prav lehko, ne da bi bilo treba cesárja nadlegovati. Ničesa druzega ni treba storiti, kakor za vso deželo in ne samó za mesta veljavne cene napraviti in jih razglasiti. Tem načinom bi se najhitreje zaprla pot dragíni in oderuštvu.

Da je temu res tako, dokazal je magistrat z mesársko zádrugo. Stoletja že so se morali mesárji ravnati po mestnem tarifu. Na kmetih pa, ker nima vicedom nobene, dežélni glavar pa vso moč, prodajejo plemiči in njihovi podložniki meso Milancem, Goričanom in mnogim drugim tujim trgovcem po jako visoki ceni, celo po 7,5 do 8 gld. cent. Zaradi tega je živina tako draga, da mora mesar, ki je prisiljen živino kupovati, vselej trpeti izgubo. Magistrat določi n. pr. za funt mesa 3 krajcarje, plemiči pa prepovedujejo kmetom prodajati meščanskim mesárjem vole in teleta in jim prete s hudimi kaznimi, ko bi to storili. To klavno živino pokupijo potem grajski oskrbniki, da jo za dobiček prodajejo, kakor je samih volja. Na kmetih sedaj funta mesa pod 4 krajcarje ni dobiti, mestni tarif pa sili mesárja prodajati ga po 3 krajcarje funt.

To se pravi pač druzega po svojem kopitu meriti ter svoje krivde drugemu podtikati.

Če hoče gospoda, da se mesó vcenî, prične naj odpravljati nedostatke sáma pri sebi. Mésu ceno znižati ima samo ona moč. Popustí naj le nekoliko od sila visečega mêsnega krajcarja, mesárskega daca ("Fleischdatz, Fleischkreuzer") in razdeli ta popustek primerno na gosposke po deželi. Izgubila ne bo pri tem čisto nič, ampak uvêdla le jednakopravnost, kar se tiče bremén. Meščanski mesar mora plačati od vsacega vola, ki ga pobije, po 8 dvojáč (Siebzehner) mesárskega daca, kmetski pa le po 2 ali največ po 3 dvojáče.

Tožiti ima torej le meščan, kajti gospôda privaža ceneno meso s kmetov in s svojih graščin v mesto, v tem ko ga mora meščan drago plačevati.

Ravno taka je s kruhom. Znano je, da mora vsak pekdr prinesti svoj kruh vsak dan v kruharno, ker ima od- kazan svoj poseben prostorček za proddjo. Tarif za kruh se nabija vsacih štirinajst dnij na črno desko v kruharni ter se ravna potem, kakor žitna cena pada ali rase. Vsak bere ta tarif lehko, kadar ga hoče. Kdo more torej trditi, da se pogreša vestno nadzorstvo pekarjev? Kdo more govoriti ob oderiištvu? Narobe pak je na kmetih: tam se z žitom trguje res bolj kakor po oderuško, za kar dela gospoda odgovorne meščane. Ko so pripeljali leta 1744. francoske jetnike skozi Ljubljano, dali so meščanje, da ne bi bilo potrebe, pripeljati s Hrovaškega obilo žita. A gospoda po kmetih ga je prestregla ter vsega pokupila samó zato, da ne bi pojenjala dragma.

Že stoletja sem imenuje magistrat iz svoje srede za vsako zádrugo po jednega komisarja, nadzornika, ki naznanja takoj vsak nedostatek, ki se pripeti, kar se tiče cene.

Jednako se godí z merjenjem posode. Tudi za ta posel določuje magistrat komisarje. Vsakega obrtnika, ki kej pregreší proti pošteni méri, kaznujejo strogo.

Tudi vinske cene se v Ljubljani strogo nadzorujejo; po njih se je ravnati vsacemu gostílničarju.

Ves živež morajo meščanje kupovati od gospôde in kmetov, in lehko je uvideti, da bo dragína le še tem večja, ako bi osnovali tako nadzorovalno komisijo, kakor jo je nasvetovalo deželno glavárstvo, kajti po njegovem nasvetu imeli bi v nji ravno plemiči večino. Le-ti gotovo ne bodo delali tacih cen, da bi škodovali ž njimi sebi samim. Dosedaj je plemenitaž vsaj nekoliko še prisiljen, prodajati svoje blagó za primerno ceno ako neče, da se mu izpridi; pozneje pak bode cena popolnoma v njegovih rokah.

Kar se pa dostaje drugih za jed namenjenih in po dvakrat v tednu na trg prinašanih pridelkov, n. pr. masla, surovega masla, slanine, jajec, perutnine itd., nadzorujeta njihovo ceno dva priséžna nadzornika trga ("Marktrichter").

Brez tarifa se prodaje sedaj le tuje vino in po prodajalnicah za dišave ("Gewürzgewölber") prodajane stvari. To pak je pripisovati temu, da se teh v naši deželi le kàj malo izpečava in ima trgovec, ker jih mora prodajati na upanje in čakati na plačilo, več izgube, kakor dobička.

Res je: časih so poskočile cene tako zeló, da je moral shajati le še plemič, a to izvira od tod, da mu blaga, ki ga je prinesel on na prodaj, ne moreš nikoli dosti preplačati, vedno mu obetaš premalo zánje, toda kar kupuje sam, dobil bi najrajši zastonj.

Dalje se magistrat ni mogel dovolj prečuditi brezobzirnosti dežélne gosposke, ki je v svoji pritožbi do cesárskega dvora govorila o predrznosti vicedomovi, češ, da si ta dostojanstvenik prisvaja pravico jedini nadzorovati ljubljanski trg. Magistrat je dokazoval nasprotno, da je to celó njegova dolžnost in ne samo pravica, kaj še le predrznost!

K sklepu svojega odgovora je vzel magistrat še sestavo nasvetovane komisije sáme prav ostro v presójo in izkušal dokazati, da bi bil tako imeniten cesársk dostojanstvenik, kakeršen je vicedom, cesárjev namestnik, v ti komisiji prav peto kolo. Vicedom in njegova dva svetovalca morali bi zvrševati vse to, kar bi sklenili dva dežélna odbornika, dva plemiča in deželni glavár, torej njih pet. Vicedom bi ostajal vedno v manjšini in učakal še to sramoto, da bi moral njegov tajnik spisavati in odpošiljati sklepe, s katerimi bi se on (vicedom), nikakor ne ujemal. Nasvétovana dva mestna svetovalca pak bi bila v ti komisiji tako rekoč le priči, tista petóorica plemičev pa "tanquam Cicerones pro domo sua perorantes."

Svoje pobijanje nasvétovane komisije je zaključil magistrat z izjavo, da bi ne bila nikakor na čast vicedomu; končal je s prošnjo, naj ji cesaríca nikari ne dovoli, ker se ne skriva za njóó nič druzega, kakor napiranje dežélne gosposke, da bi spravila tudi mesta pod svojo oblast in osnovala stalno dežélno vlado.

Cesaríca je ustregla željam Ljubljančanov, ki so se za to pot ognili preteče jim nevarnosti.

6. Trgovski stan konec minulega stoletja.[uredi]

S čudovito vstrajnost je odbijal trgovski stan vse napade svojih sovražnikov ter upal, da utegne morebiti vendar le ponehati vihar, ki je majal s tako togoto njegove predpravice. Poskusil je vsak pomoček, kateri se mu je zdel, da ga utegne rešiti pogina, vsaka bìl se mu je zdela dosti močna, da ga vzdrží vrhu vode, celo od svojih zadružnih pravil ali kakor so te "artikule" zádruge tudi nazivale: "privilegijev" je pričakoval trgovski stan take čudodelno močí. In res, leta 1753. jih je, po dolgem posvetovanji, v nekolikem prestrojil ter prosil cesaríce, naj jih, tako izpremenjene in s tedanjimi razmerami kolikor môči ujemajoče se, potrdi. Kdaj so spisali ljubljanski trgovci prve svoje privilegije in si jih dali potrditi, tega nam pač ne bo védel povédati nihče več. Zgodilo se je to gotovo že v srednjem veku. Vselej pa, kadar je prevzel vlado kak nov nadvojvoda ali cesar, predložili so mu trgovci svoje privilegije, da jih potrdi, ali bi jih bili morali vsaj predložiti, česar vendar niso vsegdar storili, ker je stala taka potrditev vselej mnogo denarja. Najstarejše trgovske privilegije, ki jih shranjuje ljubljanski mestni arhiv, dali so si trgovci potrditi leta 1706. Iz njih zvemo, da so si volili trgovci in kramarji, ki so spadali v jedno zádrugo, vsake dve leti po dva predstojnika. O sv. Telesi so se udeleževali procesije "z vihrajočimi zastavami" ("mit fliegenden Fahnen"). Vsake kvatre so dali brati črne maše za mrtve tovariše. Kdor je izostal ali klel in jemal po nepotrebnem Bogá in njegove svetnike v usta, plačati je moral kazen. V zádrugo niso vsprejeli nikogar, kdor ni služil najmenj štiri leta pri poštenem trgovci, ali se ne vsaj poročil s hčerjo ali vdovo kacega trgovca. Če so pripeljali tuji trgovci o času, ko ni bilo sejma, blagó v Ljubljano, ponuditi so ga morali najprej ljubljanskim trgovcem; če ga ti niso marali, morali so iti ž njim dalje, ali ga pa dati shraniti do sejma v skladišče. Iz skladišča so ga smeli vzeti zopet zvečer pred sejmom, prodajati ga ves sejmski čas, a zvečer po minulem sejmu iti ž njim dalje, ali ga pa dati shraniti zopet v skladišče. Začetek in konec sejma so naznanjali na Gradu z vélikim zvonom.

Ko so prosili ljubljanski trgovci leta 1753., naj se jim potrdijo ti privilegiji, stavilo jim je višje oblastvo celó tu zapreke; to posnemam iz tega, da so se morali ljubljanski trgovci sklicavati na Gradčane, ki so si osnovali zádružna pravila pred več nego sto leti. Tem jih je višje oblastvo potrdila, Ljubljančanom pak jih ni hotela, "ko je Gradec vendar veliko na boljem, kajti štajersko plemstvo živi v mestu, kranjsko pa po kmetih; Gradec ima samo dva sejma, toda Ljubljana jih ima pet." Čudno! Veliko število sejmov, ki se je zdelo v prejšnjih časih Ljubljančanom posebna in velika dobrota, bilo jim je sedaj trn v peti. Opozarjali so cesársko vlado, da se je obrnilo vse trgovstvo, odkar se je izpremenila Reka, izpremenil Trst in Senj v prosto luko, v ta primorska mesta. Vsak se že bavi s trgovstvom. Pri tacih razmerah bi bilo zelo koristno, da se število ljubljanskih trgovcev omeji, sicer propade ves stan. Trgovski vájenec se úči po 5—6 let, in pomočnika, ki bí pred dvema letoma popustil kako službo, naj bi ne smel vsprejeti noben trgovec več. V Ljubljani bodi dovoljeno samó 6—7 špecerijskih trgovcev, ki bi pa smeli prodajati tudi železníno, potem 4—5 trgovcev z blagom, prodajanem po vatlih, in 8—9 kramarjev. Jedino le trgovska zádruga naj bi imela pravico vsprejemati v trgovsko zádrugo in oddajati trgovske pravice ("Handlungsrechte"), veljá pa to tudi trgovcem v predmestjih, katerim bi smela zádruga prodajalnice zapirati in jim pobirati blagó, ako se ne bi hoteli pobotati ž njo in se ravnati po njihovih željah. Pristojbina za trgovca, ki bi hotel pristopiti meščanom, naj bi se zvišala na 120 gld. Več od jedne prodajalnice ali več od jednega štanta ne bi smel imeti nihče in tudi v tem naj bi ne bilo razločka med trgovci v mestu in med onimi po predmestjih. Kramarjem naj bi bilo prepovedano tuje blagó nakupovati, bodisi na drobno, bodisi na debelo. Napósled so trgovci opomnili še jedenkrat pristujenega jim kmetskega trgovstva in prosili, naj ga vlada prepove, četudi je že leta 1747. pisala, da tega ne storí nikdar,[53] in tudi sedaj so morali požreti trgovci bridko izjavo, da ni višji oblasti prav čisto nič mari, ako pogíne ta ali oni trgovec, če je le občinstvo na boljšem.[54]

Ljubljanski trgovci so morali molédovati še dolgo časa in piliti svoje privilegije; šele 13. dné marcija leta 1756. jim jih je vlada potrdila.

Zdí se mi, da je jedina špedicija dajala tačas še dobiček. V mestnem arhivu se nahaja pogodba, ki so jo sklenili trgovci z vozniki. Od centa blagá iz Ljubljane do Dunaja so služili vozniki po zimi po 45, po leti 40 grošev; zavezati so se morali privesti blagó do Dunaja po zimi v štirinajstih, največ v petnajstih dnéh, po leti pa v trinajstih dnéh, naj je vreme kakeršno koli si bodi. Le v tem slučaji so jim spregledali nekoliko dnij, ako jih je doletela kaka nesreča na poti. Od centa blagá so plačevali do Gradca, kamor so morali priti po zimi v osmih, po leti v sedmih dneh, po zimi 22 grošev in 20 grošev po leti. Ko so se vračali z Dunaja, morali so nakladati za ljubljanske trgovce namenjeno blagó, in sicer so služili nazaj grede menj, t. j. le po 30 grošev, četudi bi se jim morebiti od kacega druzega blagá obetal boljši zaslužek. Zavezali so se tudi, da bodo storili jednako pogodbo še za Trst, ako bi se posrečilo napeljati v Ljubljano trgovstvo, ki se je je gibalo takrat skozi Beljak.

Trgovstvo je dobilo popolnoma drugačno lice in bilo kolikor največ mogoče prosto. Višje oblastvo je potrdilo ljubIjanskim trgovcem, ker so tako hoteli, zádružna pravila, ki pa za predmestja in na kmetih niso imela nobene veljave. Leta 1774. so postali krámarji trgovcem jednaki — dali si se jim namreč ravno tisti privilegiji — vendar pak razven ob sejmeh nekaterih rečij niso smeli prodajati. Trgovcem in kramarjem je bilo leta 1775. dovoljeno prodajati naslednje blago: riž, laško olje, lanéno olje, jesih, žveplo, sir, saje, kresálni kamen, limone, žêlve, vsakovrstne sedlárske žeblje, šreteljne, poper, sukno, vsakovrstne trakove, rokovice, nogovice, žimo, leseníno, namočeno polenovko, slaníke, ingver, sukanec, tančíce in maroni. Samó krámarji so imeli prodajati: ječménec, žganje, sálo, maslo, pomaranče, žeblje, tobak, sol, bele in črne svilnate čipke, "gemachte Frauen Saloup", "gemachte Mannsdiezln", "gemachte Frauen Diezln", tančice (Dintuch), "Gaze oder Manlij" (?), ne še prirejene ženske klobuke ("Haubenmödl"), "gemachte Bund von Bauern-Flinderl", (to so bržkone posrebrêne in pozlačene luskinice, ki jih imajo kmetje še dandanes radi v umetnih cvetlicah), umetne cvetlice, ("gemachte Büschel"), ptičji lep, zapónke, gómbe za srajce, žepne nože (pipce?), britve, škarje ("Schaaren"), tobačnice, prave in ponarejene pórte ("Börteln"), otročje čepke, bele modrece, plenice, kresilno gobo, óblate, od platna narejene "Galantane" (?), pipe za tobak, cevke, slaníke, suknene krajce, polikane palice, peresne nožiče, verižice in ključe za ure in "Fusswaderl".

Trgovci so strogo pazili, da ni prodál n. pr. krámar kakšen vatel barhenta ali kos pečatnega voská. Vsak čas in kar nenadoma so prihajali v kramarske prodajalnice pregledovat blagó in prav nikoli ne zastonj; vselej so našli več ali menj krámarjem prepovédanega blagá. A tudi krámarji niso držali rok križem, ampak vrnili trgovcem z jednako mero, n. pr. leta 1781. Med vsemi vélikimi trgovci sta se nahajala le dva ali trije, ki so se držali prepovedi, od njih samih pri cesaríci Mariji Tereziji izprošene, pri vseh drugih pa so našli obilo blagá, kakeršnega so smeli prodajati le krámarji.

Take nedostatke je zvédel seveda tudi okrožni urad; in da bode vsega prepira konec, vprašal je mestno gospósko, kaj ko bi se odpravil vsak razloček med velikotrgovci in kramarji. Le-tá se je izrazila seveda odločno proti temu, kar pak ni prav nič čudnega, kajti v mestnem zastopu so imeli trgovci takrat šo in sicer še do leta 1785. prvo besedo. Kako so mestni očetje utemeljevali trditev svojo — to lehko denemo na stran, a zanimive so nekatere malenkosti, ki jih zvemo slučajno, n. pr., da je bilo v Ljubljani takrat petindvajset trgovcev in šestnajst krámarjev, in da je bilo to število toliko, kar svet pomni; razloček med nekdanjim in tedanjim časom ]e bil pak seveda velik, kajti od onih petindvajset trgovcev so bili vsi mali trgovci, v prejšnjih časih pa vsi veliki trgovci; blagó ki je prihajalo prej iz Benetek in z Nemškega, dobivali so ljubljanski trgovci sedaj iz Trsta. Vkljub vsem tožbam, da trgovstvo le še pojemlje, podražile so se prav sila trgovske pravice (takozvane "Handlungsrechte", „Handlungsjura"). Te pravice so namreč prehajale od očetov na sinóve, ali pa so jih trgovci, ki se niso hoteli s trgovstvom ukvarjati, lehko prodajali, če so hoteli. Še okoli leta 1760. kupil si je tako pravico lehko vsakdo za 500 gld., dvajset let potem pak je stala že 2000 gld.; jednako so se podražile tudi kramarske pravice; prej se je lehko kupila za. 80 gld., a leta 1780. je stala 800 in celo 1000 gld. Torej je prinašalo trgovstvo sedaj ali večji dobiček, ali pa se je konkurenca od dné do dné živíla. Kdor ni kupil trgovske pravice, ni mogel pričeti trgovati ; magistrat ni imel močí, komu tako pravico podeliti, ampak jedino le trgovska zádruga, ki se je trudila pokupiti vse trgovske pravice ter zadušiti tem potem vsako konkurenco. Trgovske pravice so prodajali na javni dražbi in trgovci so ob vsaki priliki napenjali vse svoje žile, da ni prišla pravica v tuje roke, kar se jim seveda ni vselej posrečilo. Ako pak se jim je, dali je niso zopet zlepa iz rók. Toda te pravice bi bile seveda izgubile mnogo svoje vrednosti, ko bi pojenjal dosedanji razloček med trgovci in krámarji, ali vkljub vsemu napóru trgovcev, se je izrekel okroženi urad 28. dné junija 1782. leta v tem zmislu. Le nekatero blagó je bilo izvzeto še tudi sedaj, sicer pa so smoli krámarji trgovati popolnoma tako, kakor trgovci, in smeli zahajati s svojim blagom na vse avstrijske sejme.

Vendar pozneje so trgovci le izmolédovali vsaj toliko, da je bil nekak razloček med njimi in krámarji. Leta 1784. je izrekel okrožni urad, da smejo le trgovci vájence vzgojevati; krámarjem sicer ni prepovedal jemati jih v poúk, a vajenec, ki se je pri njih doučil, bil je sposoben le za obrt, ne pa tudi za trgovstvo. Dalje so napravili še razloček med mestnimi trgovci in krámarji in ónimi v predmestjih. Te so vrstili v posebno, kmetsko trgovsko zádrugo.

Sedaj šele čujemo prvikrat, da so bili trgovci zavezani imeti trgovske knjige. Kdor je hotel pričeti kako trgovstvo, moral se je izkazati, da ima potrebni denar; nakup trgovske pravico je bil pak tudi sedaj še prvi pogoj. Kdor te ni imel, mogel se celó ni oglasiti, naj mu dovolijo trgovanje. A še tudi potem mu je delala zádruga velike ovire, predno ga je vsprejela medse. Leta 1788. je hotel neki bivši lasiiljar ("Experückenmacher") Schnarendorfer otvoriti parfimerijsko prodajalnico. Trgovska zádruga ga je zavrnila, češ, da take prodajalnice v Ljubljani ni potreba, kajti francoske dišave, vode in praški ("französierte Geister, Wasser und Pulver") se dobivajo po vseh lekarnah, in če tam ne, vendar pa pri trgovcih z materijalnim blagom. Leta 1783. n. pr. se je oglasil nekov Andrej Rode s prošnjo, da naj bi smel trgovati s špecerijskim blagom. Trgovska zádruga pak ni hotela o tem do malega ničesa védeti ter se sklicavala na to, daje že 13 špecerijskih prodajalnic v mestu, ali okrožni urad se je potegnil zánj in ukazal magistratu, naj ga vsprejme med meščane, trgovski zadrugi pak je velel, naj mu ne stavi nikacih ovir, ako se more izkazati, da ima dovolj denarja, za trgovanje. Zádruga je imela sejo za sejo; ker se Rode ni mogel izkazati z gotovino, ampak največ z vsotami, katere mu je bil dolžan ta in óni meščan, oporekali so zadružniki malo ne vsako ter hoteli dokazati, da mora Rode računati le na 705 gld. in 19 krajcarjev gotovega denarja. Ali s tem ni mogel pričeti nobenega trgovstva, kajti za špecerijsko trgovstvo se je izkazati moral z najmenj 6000 gld., trgovec z blagom na vatle prodajanim pa najmenj z 8000 gld.

Trgovska zádruga je popisala o Rodetovi stvári veliko papirja, naposled pak je posegel gubernij sam vmes ter ukazal trgovcem naj vsprejmó od Rodeta trgovsko takso in naj mu dovolijo odpreti prodajalnico. A zádruga se je temu uprla tako odločno, da je pooblastil gubernij mestno gosposko s tem póslom, ukazavši ji, naj vsprejme Rodeta. Trgovska zádruga se pa celó še sedaj ni dala ugnati, dokler je ni gubernij kaznoval s štiriindvajsetimi tolarji. Vsprejela je sicer Rodeta med trgovce, a svoje slabe volje ni mogla prikrivati tudi še sedaj ne. Po tedanji navadi so objavljali gotovino, s katero je pričel kdo kako trgovstvo, v ljubljanskem tedniku "Laibacher Wochenblatt", vrhu tega pa jo še oznanjali s pôlo od prodajalnice do prodajalnice. Ko je pristopil zopet nekdo v trgovsko zádrugo, zvedeli so vsi zádružniki o njegovem imetji, le Rodeta so izpustili. Gubernij je moral zádrugi znova zažugati kazen, ako ne bo postopala v vsem proti Rodetu tako, kakor proti drugim trgovcem.

Ko so napósled Rodeta pripoznali zádružniki v vseh ozirih trgovcem, štela jih je leta 1735. Ljubljana dvajset. Imena so jim: Tischau, gospá Zetter, gospá Steinwender, Cargniati, Dicorona, Petz, Hartl, Merl, Bartolotti, Christian, Damian, dva Mulleja, Alborghetti, Sernitz, Jaklitsch, Del Rossi, Vogou, Desselbrunner in Rode! Pet trgovskih pravic imela je torej zadruga sama v rokah.

Leta 1786. izprosili so si trgovci od cesarja Jožefa II., da jim je znova potrdil njihove zádružne privilegije, ki pak se v mnogem razločujejo od ónih, katere jim je potrdila cesarica Marija Terezija. Ti privilegiji obsezajo petnajst naslednjih toček:

Mi Jožef II., po božji milosti izvoljeni rimski cesar itd.

1.) Ta trgovska družba ("Handelsgesellschaft") sme trgovati z vsem domačim in tujim blagom brez razločka, izvzemši le ono blago, ki smo ga prepovédali s patentom od 27. dné avgusta 1784. leta, ali ga bomo prepovedali še v prihodnje. Trgovati sme ž njim v javnih proda jalnicah ("in offenen Gewölbern mit Zeíchen und Schild") ter sme obiskovati vélike sejme ("Messen und grössere Jahrmarkte") v vseh ces. dednih deželah. Pričakujemo pa

2.) da se bodo potrujali udje te trgovske zádruge odpreti s špekulacijami, njim in državi koristnimi, in prometu domačih zdelkov pot v zunanje države in da se ne bodo ukvarjali zgolj s prometom v domovini.

3.) Z domačim in s tujim blagom trgovati ni nikomur dovoljeno, kdor ni ud te družbe ali pooblaščen ("berechtigfcer") krámar. Nasprotno pak je družba zavezana, preskrbljevati občinstvo s pravim in dobrim blagom, ne pestiti ga s pre- visokimi cenami, nobenega blagá izdajati za kaj druzega, kakor kar je, zlasti pak ne kupca slepariti pri meri in vagi. Tako sleparstvo se bo strogo kaznovalo. Ravno tako ne pridi nikomur na um dopuščati, da bi njegov knjigovodja ali pomočnik zaradi nemarnosti ali celó z njegovo védnostjo škodoval občinstvu na takšen način. Če se kàj tacega prigodi, imel bode magistrat nalog, stvar preiskovati in ga kaznovati, kdor se bode pregrešil.

4.) Da se vzdrží zaupanje, ravnati se je trgovcem gledé trgovskih knjig po 119. in 120. občnega sodniškega réda.

5.) Število sedaj v Ljubljani obstoječih trgovstev in krámarstev naj se brez vednosti in dovoljenja našega gubernija ne pomnoži ter se pri tem gleda v prvi vrsti na potrebe občinstva.

Vendar pak hočemo, da med trgovci in ónimi kramarji, ki so se pravilno priučili trgovstva, ki imajo za trgovca višje vrste potrebni kapital in ki se hočejo pokloniti vsem težam, ni nobenega razločka, niti kar se tiče njihove osebe, niti kar blagá, ki ga prodajajo.

6.) Naj so združeni vsi trgovci trgujoči z materijalnim in špecerijskim blagom, s svilo, s platnom, s trakovi, s perilom, z galanterijskim in norimberškim blagom, z železníno, z zlatnino in sreberníno, kakor tudi krámarji v mestu in po predmestjih, v jedni družbi, pod imenom trgovska družba. Po naši naredbi od 2. dné decembra 1784. leta naj vsak v mestu in predmestju družbi pristopli trgovec vplača v družbinsko blagajnico 82 gld. 30 kr., večji krámar pa 22 gld. 30 kr. Dohodki blagajnice pak naj se porabljujejo v sporazumljenji z ubóžnim zavodom zlasti za obolele in ubožane društvenike.

Kako pak naj se te podpore delé, odločevati bo imelo šest najstarejših trgovcev po svoji vesti; v ta namen bodo morali imeti natančen protokol z izrecno izjavo, komu, koliko in čemú se je dovolila podpora. Vsak podpiranec dàj ji pobotnico, da se bodo mogli izkazati, če bi se to zahtevalo od njih.

7.) Da se vzdrží pri trgovstvu tako potrebno zaupanje, moral bode se odslej vsakemu, družbi na novo pristopajočemu trgovcu izkazati, da ima potrebni prosti trgovski fond in sicer za trgovstvo z blagom na vatle 8000 gld., za trgovstvo s špecerijskim, materijalnim in takozvanim norimberškim blagom in perilom pa 6000 gld. Poleg tega je zavezan, prinesti od trgovskega stánu izpričevalo, da se je trgovstva dobro priučil in da ima vse za trgovca potrebna svojstva, sicer se mu ne dovoli, da odpre prodajalnico ter se mu ne podéli meščanska pravica.

8.) Noben trgovec ali krámar ne sme na dróbno trgovati sicer, kakor v jedni prodajalnici.

9.) Da se ohrani pri ti trgovski družbi odslej dober red in da se izpolnujejo Naši ukazi tem vestneje, zato ji je kakor doslej izvoliti iz svoje srede dva predstojnika, ki bosta opravljala tri leta družbine stvari, polagala natančne račune o dohodkih in izdatkih, sklicavala, če bo treba, družabnike te družbe, zborovala ž njimi pod predsedstvom magistratnih komisarjev ter zvrševala, kar se ujema z Našimi naredbami. Tri leta potlej pak se bo znova volilo; izvoliti se bosta smela tudi bivša predstojnika še za tri leta, ali pa namesto njiju dva druga, in sicer z večino glasov. Vendar vselej je treba potrditve okrožnega urada in vsaj za prve dve leti se ne bode môči ti dolžnosti odtezati nobenemu udu te trgovske družbe.

10.) Teh shodov, ki jih bo napovedoval prvi predstojnik, morajo se udeleževati udje trgovskega stanú in dva zastopnika krámarjev, razven, če bi jih zadrževali važni uzroki. Svoje mnenje naj izjavljajo pohlevno in se podajajo večini glasov, ako stvar ne nasprotuje naredbam Našim. O važnih slučajih pak naj da vpisati v zapisnik vsak svoje mnenje posebej ter se o priliki pritoži pri svojem višjem oblastvi.

11.) Kar se tiče občinstva in kar trgovcev in krámarjev, potrebno je, da ne trguje vsakdo z vsacim blagom, ampak, da omejí vsak svoje trgovstvo ali svoje krámarstvo na blago, ki je odločeno zanj. S tem se vzdržuje pravo razmerje ne le med prodajalci in kupci, ampak tudi med trgovci samimi.

Pri tem je treba razločevati med trgovci in manjšimi krámarji; in sicer imajo trgovci in tisti krámarji, ki so po točki peti sposobni, da se stavijo s trgovci v jedno vrsto, pravico, preskrbeti se z vsem njim pristajajočim blagom, ne da bi bili omejeni v številu cúl ("Ballen"), komadov ali centov; prodajati ga smejo na dróbno in debelo. Manjši krámarji pak, ki nimajo tacih svojstev, da bi jih mogli prištevati trgovcem, smejo prodajati le na dróbno. Trgovci z blagom na vatle naj prodajejo: fini molton, sukno, "ratine", popolnoma in na pol svilnato blago, volnéno blago, cic in katun, prave zlate in sreberne pórte ("Gold und Silberborten") in ravno take čipke. Špeceristi naj trgujejo s kavo, s sladkorjem, z laškim oljem, s finimi dišavami ("Gewürz"), z barvarskim blagom ("Farbwaaren") in se ukvarjajo s "faktorijo", to je s špedicijo. Le-tá je dovoljena samó pravim trgovcem, prodaja na dróbno pak vsem, trgovcem in krámarjem brez razločka.

Dalje pa ukazujemo, da ostaja vsak trgovec in vsak za trgovstvo sposobni krámar, kakor tudi vsak drug krámar pri dovoljeni mu vrsti trgovskega blaga. Kdor se pregreši prvikrat, kaznovan bo s 50 tolarji, drugič s 100 tolarji, tretjič pa se mu vzame blagó. Od tega vzetega blaga dobódi ovadnik, čegar ime se bo zamolčalo, tretjino, drugi dve tretjini pa ljubljanski zavod za ubožne potem, ko se bodo odbili troški.

12.) Vsak trgovec sme z vednostjo in z dovoljenjem svojo prodajalnico komu drugemu, zadosti sposobnemu, prepustiti; dalje jo more zapustiti vdovam in otrokom, ki se smejo ali skupno ali vsak posebej dalje ž njo pečati. Če bi pak vdova ali otrok ne hotel dalje trgovati in bi dokazal, da je pridobil umrli trgovsko pravico "titulo oneroso", gledati bode pri oddaji na take ljudí, ki so se sporazumeli z vdovo ali z otrokom.

13.) Nobenemu rokodelcu ne bode smeti razven sejmov prodajati druzcga blagá, kakor tacega, ki ga je zdelal sam ali ki spada v njegov obrt.

14.) Naznanilo se nam je, da spravljajo ali pa prodajajo tuji trgovci po končanem sejmi svoje blagó, kar ga jim je ostalo, raznim ljudem, ki ga spečavajo zatem med letom in o časih, kadar ni sejma; še več, ti ljudje naročajo celo razno blagó na vatle in jestvine, n. pr. kavo, sladkor, laško olje, riž itd. iz sosednih dveh murskih pristanišč, iz Reke in Trsta ali samo zase, ali pa ga prodajejo celó drugim in to v veliki množici. S tem škodijo Našemu trgovskemu stánu; zato hočemo to grdo razvado odpraviti in ukazujemo prav resno, da se ti za trgovstvo nepooblaščeni ljudje zdržujejo trgovanja in da tuji prodajalci ponudijo svoje ostalo jim blago ali domačim pooblaščenim trgovcem, ali pa ga dadó shranit do prihodnjega sejma v mestno skladišče. Ako tega ne storé, pobralo se jim bo blagó in na javni dražbi prodalo; jedno tretjino bo dobil ovaditelj, čegar ime se bo zamolčalo, drugi dve pa zavod za berače.

15.) Naš n. a. gubernij in ljubljanski okrožni urad skrbela bosta za to, da se bodo vsi vêdli o petih sejmih po prepisanem rédu.

Dano v Našem glavnem in stolnem mestu Dunaji 17. dne decembra 1786. leta.

Jožef II.

.

Tako so pristrigli do konca osemnajstega stoletja nekdanje tako velike pravice ljubljanskega mesta; napredovalni čas, ki je bil za druga mesta dobrodelen, pokopal je Ljubljano popolnoma, sicer ne še ravno v osemnajstem, pač pa v našem devetnajstem stoletji. Z národno-gospodarskega stališča ni dežela najbrž izgubila ničesa, narobe je utegnila celó pridobiti, ker se je oprostilo trgovstvo vseh nekdanjih zaprék, a mestu Ljubljani so bile nove naredbe nepopisno škodljive. Premeteni in za trgovstvo po sto in stoletni vaji kakor nalašč rojeni Kranjec se je vedel sprijazniti tudi s temi novimi naredbami in se jih je brzo privadil. Ljubljana je bila prej važno trgovsko mesto daleč na okoli; ljubljanske sejme so pohajali trgovci od blizu in daleč. Kadar so pridrli skupaj, nastala je v ozkem mestu tolika gneča, da se je človek n. pr. po Starem trgu le s silo skozi preril, ali pa se je moral dostikrat celo vrniti. Kdor je imel opraviti kaj na drugem južnem konci Starega trga, prišel je najhitreje tja po bregu, kjer se je dal — kajti Šentjakopskega mostu še ni bilo — prepeljati na ladji preko Ljubljanice. S početkom tekočega stoletja pak so se ulice ob sejméh od leta do leta praznile. Ljubljana, prej središče živahnemu trgovstvu, imela je samó še veljavo za prevoznínsko trgovstvo, dokler ni železnica vdušila tudi tega.


  1. Klun "Dipl. Carn." pag. 4.
  2. Klun "Dipl. Carn." pag. 4.
  3. Klun "Dipl. Carn." pag. 18.
  4. Ibid. pag. 20.
  5. Dimitz, "Gesch. Krains", I. pag. 254.
  6. Fasc. štev. 218.
  7. Klun, ibid. pag. 16.
  8. Ibid.
  9. Ibid. pag. 28.
  10. Ibid. pag. 22.
  11. Ibid. pag. 31.
  12. Ibid. pag. 32.
  13. fasc. štev. 57.
  14. Klun, l. c. 30.
  15. Ibid. 31.
  16. Ibid. 34.
  17. Klun, l. c. 48.
  18. Fasc. Handelschaft des 16. Jahrunderts.
  19. fasc. štev. 213. in Klun, l. c. 44.
  20. Klun, l. c. pag. 45.
  21. Ibid. pag. 53.
  22. Ibid. pag. 54.
  23. Ibid. pag. 57.
  24. Klun, l. c.
  25. Fasc. štev. 213.
  26. Dimitz, II. pag. 289. "...ihre (der Stadt Laibach) Bürger sind noch reich genug, um zwei Jahre darauf (1526) dem König Ferdinand ein Darlehen za machen, für welches ihnen die Qnarentes und Mauthen verpfändet wurden."
  27. Fasc. štev. 102.
  28. Fasc. štev. 22. in fasc. Handlsehaft.
  29. Fasc. štev. 22.
  30. Ibid. štev. 213.
  31. Str. 123.
  32. Fasc. štev. 213.
  33. Fasc. Geyhandel.
  34. Fasc. Geyhandel.
  35. Grof Barbo je imel tu na mislih hrabri čin kranjskih kmetov 12. dné aprila leta 1578. Od 28. dné manija pa do 1. dné aprila so naskakovaii Turki Metliko in jo tudi zajeli. Pobili so 2000 ljudij ter jih mnogo odpeljpli s seboj. Župana so usmrtili s pušícami, gospodom svetovalcem so vzeli glavo, meščanke pa oskrunili in jih potêm zaprli v cerkev, ki sojo odhajaje zažgali. A 12. dné aprila je udarilo 12.000 hrvaških in kranjskih kmetov za njimi in jih potolklo, Dimitz, III. 67.
  36. Napačno je, kar trdi Klun v "Dipl. Carn", pag. 15 in po njem Dimitz I., 268, da je jenjalo to časno in slovesno plačevanje že leta 1580, ampak prestalo je šele okoli leta 1754., ko so regulirali davke. Fasc. štev. lO2.
  37. Fasc. Geyhandel.
  38. Ta izraz rabi Ljubljancm, govorečim o druzih kranjskih mestih, kaj pogostoma; ako bi čestiti bralci že iz naših razprav samih ne bili spoznali, da so zmatrali Ljubljano glavo vseh kranjskih mest, prepričal jih bode ta izraz.
  39. Danes šteje Sodražiea 402 hiši.
  40. Fasc. štev. 100.
  41. Magist. akt. fasc. štev. 53—55
  42. Dežélnozborski zapisniki od leta 1682—1684.
  43. Fasc. štev. 53—55.
  44. Gerichsprot. 1594. fol. 27.
  45. Ibid. 1608. fol. 150.
  46. Ibid. 1634.
  47. Ibid. 1635.
  48. Ibid. 1662.
  49. Der Magistrat beschloss, auf das gesehehene Einladen der Jungfrau Braut (des Herrn Stadtrichters) etweder mit einem silbernen Kandlein oder aber mit einem silbernen Riiig vom 15 — 16 Reichsthaler wert, gestalten solches mehrmalen deu Herrn des Innern Rathes geschehen, zu verehren." Ibid. 1665..
  50. Fasc. Geyhandel.
  51. Jeden tôvor vina so šteli torej 100 bokalov ali polutretje védro.
  52. Magistratnih akt. fasc. štev. 53—55.
  53. Fasc. štev. 160—168.
  54. Fasc. štev. 100.