Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/Uvod

Uvod.

Najteže bodo odgovarjali zgodovinarji naši vprašanju, kdaj in kako se je pričela Ljubljana. Dokler se ne najdejo novi, dosedaj še ne odkriti viri, preostajalo nam ne bo drugo, kakor ugibati ter se zadovoljevati z bolj ali menj srečnimi kombinacijami.

Slavnoznani naš zgodovinar Dimitz ugiba, da se je pospela Ljubljana zopet kvišku po oni znameniti bitki z Ogri na Loškem polji leta 955. ^[1] Seveda pa na to leto ravno ne priseza. Ko so se unesli divji valovi ljudskega preseljevanja — zadnji spomini nanje so bili ravno napadi Madjarov, nadlegujočih vse sosede svoje — jela so se po vsi Evropi oživljati mesta, ki so se razsula v onih burnih in divjih časih. Na rimskih razvalinah se je zagibalo novo življenje; tudi v Ljubljani se je neki tako godilo, a časa, kdaj, tega ne pove nobeno poročilo. Valvasorju se je zdelo, da se je utegnilo to zgoditi okoli leta tisočega, zato je pričel tudi ž njim letopise svoje, in kaj več tudi mi ne vemo povedati.

Brez vse dvojbe je: da je Ljubljani pripomogla k novemu življenju izvrstna ugodna leža ljubljanskega Gradu, opasanega na dveh straneh z Ljubljanico. Za surova, divja stoletja minulih časov so imeli taki kraji zavoljo trdne svoje leže veliko važnost. Primeroma visok hrib, na njem močan grad z debelim zidovjem, bil je jedini kraj, komur je mogel zaupati takrat človek življenje svoje, na katero so prežele vsakovrstne nevarnosti noč in dan. To nam pričajo še dandanes stari, na visocih hribih ali ob velicih rekah zidani gradovi. Po srednji Evropi je nastala na ta način cela vrsta glasovitih in znamenitih mest.

Že za Karola Velicega se je godilo tako. Frankovski kralji, katerim se je uklanjala tudi Kranjska, imeli so navado ustanavljati na svojem zemljišči velike kmetije, ki so jih nazivali "villae". Ako se ne motimo, bila je vsa gorenjska stran jedna sama taka velika kraljevska kmetija.

Na tem velicem prostoru so dali zgraditi tu in tam manjša in večja gospodarska poslopja, v katerih so stanovali in opravljali svoje posle frankovski podložniki. Najvažnejše med temi poslopji pa je bilo ono, v katerem je stanoval nadzornik vseh kraljevih kmetij. Njemu odločeno pohištvo so sezidali najrajši na kakem kraji, imenitnem že po svoji leži sami in obetajočem varnost. To poslopje se je nazivalo s tujim izrazom, "Pfalca", njegov gospodar pak "Pfalzgraf".

Mesto Kranj je brez dvojbe tako nastalo iz zgolj nesvobodnih ljudij, ki so obdelovali kraljevo zemljo jedino za hrano, stanovanje in obleko.

A kmetovalci niso bili jedini delavci na takih kmetijah. Že Karol Veliki je ukazal, da se je moralo naseliti na njih razven kmetovalcev samih po najmenj trideset rokodelcev. To so posnemali škofje, grofje in drugi velikaši, pozneje tudi drugod, ne le po Frankovskem, ampak tudi po Nemškem. Skoraj ti ga ni bilo rokodelca, ki ne bi se bil nahajal na taki kmetiji. O minskem nadškofu (mainzer Erzbischof) se poroča, da je dajal celo umetnikom, slikarjem, podobarjem, zdelovalcem pergamenta itd. posla na kmetijah svojih. Tudi ti ljudje so bili nesvobodni, vendar so jim dajali toliko prostosti, da so mogli delati posebej še za prodaj in svojo korist, kadar so izgotovili od kralja ali od gospodarja svojega sploh za kmetijo odločeno jim število zdelkov. S prihranjenim imetjem si je kupil marsikdo prostost in prost je nadaljeval iz svoje volje, kar se mu je prej ukazovalo.

K tem hlapčevalnim in osvobojenim ljudem pa so jeli pritiskati tudi popolnoma svobodni ljudje, obrtniki in trgovci. V bližino "vil" vlekla jih je želja po bogastvu, katero so si namenili pridobiti na kraljevi kmetiji, bodisi z obrtom, bodisi s trgostvom, vlekla pa jih je sem tudi varnost močnega gradu. Hiše teh ljudij so zagradile kraljevo "vilo" tekom časa od vseh stranij. Trebalo je le še jednega koraka, da je nastalo mesto, trebalo je samo še te hiše okoli in okoli objeti z močnim zidovjem, kar se je storilo ali po kraljevi zapovedi, ali tudi iz prostega nagiba hišnikov samih.

Na ta način je nastalo po srednji Evropi, zlasti na rimskih razvalinah, mnogo novih mest, katera so se v kratkem pospela do tolike moči, da so se celo popolnoma oprostila nekdanjega svojega gospodarja, škofa ali grofa.

Tako se je godilo morebiti tudi v Ljubljani. Izvrstna leža ljubljanskega Gradu je napotila deželne kneze, ta v vojaškem oziru tako imeniten hribec, ki je zapiral pota na tri strani sveta, utrditi in poslati v trdnjavo zadosti močno posadko. Pod Gradom in okoli njega se je jelo razvijati rokodelstvo in trgovstvo, ž njim vred pa rasti tudi mesto, ki se je stiskalo k varnemu Gradu, kakor bojač otrok k materi svoji.

Prvi zanesljiv zgodovinsk žarek posije na Ljubljano leta 1144., kajti koliko se more verjeti Valvasorjevim analom, pričenjajočim se z letom 1000., ni moči dognati, zato jih puščamo rajši na stran; leta 1144. pak je Ljubljana že gotovo stala. Na Gradu je zapovedoval takrat grajski kapitan Vodalrik. ^[2]

Prvo ime ki ga poznamo za sedanje stolno mesto Kranjske, bilo je nemško Laybach, a ravno takisto je bilo takrat tudi slovenski ime Lubigana zelo navadno in sicer tako, da se je celo grajski glavar nazival "Wodolricus de Lubigana". ^[3]

Kaj je Ljubljana v tem že doživela, kako se razvijala, kakšna gosposka ji je zapovedovala, o tem je izgubljeno vsako poročilo. Valvasor ve pač pripovedovati, da je bilo po Ljubljani v tem jako živo, da so pridrli k turnirju v Ljubljano leta 1143. plemenitaži z Avstrijskega, Koroškega in Furlanskega, a dokler ne najdemo poročil, ki bodo potrjevala Valvasorjeve pripovedi, ostale bodo le verjetne zanimivosti. Mesto je že takrat cvetelo, kajti pritisnili so že vanje Židje v toliki obilici, da so si sezidali v sedanjih Židovskih ulicah sinagogo in delali domačim trgovcem toliko škodo, da je prišlo leta 1290. med njimi in med kristijani do velicega poboja. Uzrokr so našli kristijani v tem, da so dejali: Židje so jim zaklali krščanskega otroka. ^[4]

Prvikrat po letu 1146. posveti se v zgodovini ljubljanskega mesta šele sto let pozneje zopet, leta 1269., tačas pak je Ljubljana že popolnoma uravnana občina, kateri na čelu stoji sodnik slovenskega imena Procelj.^[5] Imela je že mestne pravice, to se pravi: bila je obzidan in zaprt kraj; o mestnih stvareh, tičočih se jedino le meščanov, imeli so meščanje sami besedo in drug nihče. Kdaj pak je mesto dobilo te pravice, tega ne vemo. Mestna gosposka se je takrat sestavljala iz mestnega sodnika, prve in najimenitejše osebe v mestu, poleg njega pa je vladal Ljubljani mestni zastop, sestavljen iz dvanajstih prisežnih mož. Sicer se ti možje leta 1269. še ne imenujejo: prvikrat jih listine omenjajo šele sto let potem, leta 1370., ali v teh listinah je rečeno, da sedi v mestnem zastopu po dvanajst mož že od starodavnih časov. ^[6] To gosposko so si volili meščanje sami, ovirani po nikaki višji oblasti Ljubljana je bila avtonomna v najskrajnejšem pomenu besede, kar se bode dalo popolnoma jasno posneti iz naslednjih listov.

Sredi 14. stoletja je bila Ljubljana seveda še majhno mesto. Uboge in tesne hiše so se stiskale le med Gradom in med Ljubljanico od početka Florijanskih uhc pa do sedanjega Hradeckega mostu. Večina prebivalcev ljubljanskih je bila sestavljena skoraj iz zgolj rokodelcev, obrtnikov in trgovcev, in tako je bilo celo do francoske okupacije. Ti ljudje so bili jedro vsega prebivalstva: oni sami so uživali jako obilne mestne pravice; bili so meščanje v pravem pomenu besede.

Meščanje so bili torej prvi, najimenitnejši in najobilnejši del ljubljanskega prebivalstva.

Drugi del se je sestavljal iz plemstva in duhovščine.

Ko si je Ljubljana vedno bolj pomagala kvišku, ko so pritiskali tujci od vsih stranij vanjo, jelo je prijetno in živahno mestno življenje privabljati tudi gospodo, da je popuščala svoje gradove in se naseljevala ne v Ljubljani, ampak blizu nje, takoj onstran Ljubljanice. Godilo se je to že jako zgodaj. Z meščani ni hotela imeti ta gospoda čisto ničesa opraviti, zlasti ne, da bi ji meščan, v katerem koli oziru zapovedoval. Onstran Ljubljanice, v taborišči vedno bolj množeče se gospode, ni imela mestna gosposka nobene pravice. Meščansko in gosposko sodišče sta bili popolnoma ločeni, in kakor bi se meščan nikdar ne bil podal, da bi ga poklicala gospoda pred svoje sodišče ter ga sodila po svojih postavah in običajih, takisto bi se bili tudi plemiči uprli, ako bi kaj tacega prišlo meščanom na um.

Ne da se zabraniti, da ne bi nastajali prepiri med ljudmi, ki so si popolnoma tuji in ponosni vsak na svoje pravice; prišlo je tudi v Ljubljani do tega, da se je moral združiti ta novi del Ljubljane na levem bregu Ljubljanice s starim mestom. Da so ga ločili od starega mesta, dali so mu ime "Novi trg", staro mesto pa so krstili z imenem "Stari trg".

Kakor pravi Valvasor,^[7] zgodilo se je to že leta 1200. Z ozidjem pa vendar še niso takoj zaklenili "Novega mesta", preteklo je do tega še dobrih dvesto let. Leta 1416. pak so z ozidjem oklopili tudi "Novi trg". Ljubljana se je s tem za polovico zvečala.^[8]

V naslednjih dveh stoletjih pa se je potegnilo mestno zidovje še okoli tistega dela sedanje Ljubljane, kateri se izteka od Čevljarskega mostu do sedanjega Mesarskega mosta. Storilo se je to sredi 16. stoletja. Takrat je dobila Ljubljana tisto obsežnost, ki jo je imela do konca minulega stoletja, ko je višja gosposka ukazala ves mestni zid podreti in iz Ljubljane napraviti odprto mesto.

Mestno zidovje je pa teklo sredi 16. stoletja tako-le: Od sedanjih starih podrtin na Gradu, meščanski bastijon nazivanih, sezalo je v ravni črti mimo sedanje Samassove zvonarne k uhodu v Florijanske ulice in mimo njih k Ljubljanici, ob Ljubljanici pa do sedanjega Šentjakobskega mostu. Tu jo preskočil zid k oglu sedanje Zojsove hiše in v ravni črti tekel do ogla Zojsovega vrta na Emonski cesti. Tu se je zopet zasukal ter držal mimo Križevniške cerkve in Turjačanove palače v ravni črti za hišami Gosposkih ulic in deželnim dvorom do njegovega ogla, kjer ga je ustavil močen in lepo zidan bastijon. Okoli bastijona zasukavši se doli k Ljubljanici, preskočil je zopet malo pod Čevljarskim mostom vodo in tekel ob Ljubljanici do Čevljarskega mostu, ali bolje rečeno do ogla gimnazije in ob gimnaziji in hišah na sedanjem cesarja Jožefa trgu po hribu v ravni črti gori h Gradu in od Gradu po ravnem po hribu k starim podrtinam. Skozi ta zid je držalo v mesto pet vrat. Najstarejša so se zvala Karlovska ali Pisana vrata, ali tudi vrata na Starem trgu, in so stala pod zvonarjem t.j. pred uhodom v Fiorijanske ulice. Druga vrata so bila Nemška vrata tik Križevniške cerkve, nasproti sedanje Reharjeve hiše. Med njimi je držala cesta Križevniškega trga v Trst. Tretja vrata so zapirala uhod v gosposko ulico, pri sedanjem deželnem dvoru in zvala so se Vicedomska, ali kakor jo ljudstvo izraz popačilo Festamijska vrata. Četrta vrata so bila Špitalska vrata pred Špitalskim mestom pri uhodu v Špitalske ulice. Poslednja so bila Frančiškanska ali Poljanska ali tudi Samostanska vrata. Stala so na Velikem trgu pred nekdanjo stražarno (Schildwache) sredi med sedanjo gimnazijo in mestnim zidom, ki je pritekel ob oglu sedanje Fabijanove hiše z Gradu doli. Ta vrata so bila če že ne najuterjenejša, pa vsaj največja; zidanja je bilo tu toliko, da so vrata z vsemi pritiklinami sezala skoraj do ceste, ki drži mimo stare hranilnice doli k vodi.

Okoli in okoli mesta je tekla pod zidom na ravnem voda v globokem mestnem jarku, preko katerega je pri vsakih vratih držal po jeden most pri nekaterih, n. pr. pri Samostanskih vratih tudi po dva most, pod vrati v mesto.

Kolikor je bilo Ljubljane z ozidjem zaprte, nazivala se je mesto, vse drugo pak predmestja.

Da se marsikaj v ti knjigi ne bi umelo napak, zdelo se mi je neizogibno potrebno natanko določiti mejo starega ljubljanskega mesta.

Na tem prostoru so živeli

1. kot najštevilnejši in po habsburških knezih z največjimi pravicami oblagodarjeni meščanje;
2. gospoda, to je, plemiči, duhovščina in taki ljudje, ki so poslovali pri plemičih, in
3. tujci, ljudje brez vsakih pravic.

1. Dimitz, Goesch. Krains I. pag 154.
2. Schumi, Urkundebuch I. pag. 97.
3. Ibid pag. 130.
4. Valvasor, XI. pag. 710.
5. Dimitz, I. pag. 196.
6. Klun, Dipl. Carn. Mittheil. 1885 pag. 18.
7. Valvasor, IX.
8. Natančnejši popis o rasti Ljubljane glej v mojem spisu: "Topografiški opis Ljubljane itd. v minulih stoletjih", tiskan v letopisu "Matice Slovenske" za leto 1885.