Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/Predgovor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Predgovor.[uredi]

»Kar more, to mož je storiti dolžan« 

Simon Gregorčič.

Usoda mi ni naklonila drugih darov, ki bi jih mogel pokladati na žrtvenik domovine, kakor ljubezen do nje in njene minulosti. Poskusil sem storiti, kolikor sem mogel storiti, in če mi je manjkalo moči do tega, kar sem nameraval, spregleda naj se mi — vsaj volja je bila dobra. Zato pa izročam to knjigo svojim rojakom s težkim srcem: ne da bi se morebiti bal očitanja, da ji nisem žrtvoval truda in časa, da nisem z vso gorečnostjo pretikal zaprašenih in plesnjivih, v ljubljanskem arhivu shranjevanih listin minulih stoletij. Najstrožji sodnik me na to stran ne more obsojati, a stopil sem na pot, po kateri ni hodil pred máno še nihče.

Brez kažipota delati sem si moral gaz sam in iz ogromne obilice gradiva izbirati to, kar utegne za- nimati denašnji svet in pojasnjevati kulturno zgodovino ljubljansko. In to drugo se mi je zdelo važneje. Zato bi bil to knjigo zval tudi lehko „kulturno zgodovino ljubljanskega mesta". Podati sem hotel zrcalo, v katerem gledaš podobe iz davno minulih časov, v katerem opazuješ razvoj političnega, socijalnega in trgovskega življenja ljubljanskega, iz katerega odsevajo težnje in napori naših prednikov.

Marsikomu seveda se bode zdelo to zrcalo preslepo, premalo jasno, marsikdo utegne iskati v ti knjigi, česar ne bode našel, ali pomisli naj, da ga pred seboj nisem imel prednika, ki bi mi bil s prstom pokazal, katero stran kulturnega življenja naj razpredem širje in katero naj skrčim, kolikor največ moči. Za trdno pak sem prepričan, da bode vsakdo našel v nji vsaj nekaj, kar mu bode prijalo.

Trudapolno moje delo bi mi bilo pač zelo olajšano in knjiga dovršenejša, ko ne bi bilo gradivo, nakopičeno na ljubljanskem rotovži, tako različno in tako okorno, da mu je kos le mojsterska roka. Nakopičeno res je gradivo in to v pravem pomenu besede, kajti v največjem neredu so pomešane in na kup zgnečene listine najrazličnejših stoletij in najrazličnejšega obsega. In iz te zmesi sem se trudil vstvariti sliko nekdanjega javnega življenja ljubljanskega. Ce se mi to ni posrečilo in če bode naletel pazni bralec v kacem poglavji na odstavke, ki morebiti ne spadajo vanje, ne pozabi, da mi je sestavljanje knjige dajalo mnogo več truda, kakor nabiranje gradiva.

Pri tem pak poudarjam z vso zavestjo, da sem stal pri spisovanji svoje knjige na popolnoma nepristranskih tleh. Zamolčal nisem ničesar, kar pojasnuje ljubljansko zgodovino, nikjer nisem olepšaval, nikjer grdil. Svoje sodbe nisem nikjer vsiljeval med zgodovinske date. Ljubljančane sem privedel z njihovimi dobrimi in slabimi svojstvi, z njihovimi pravičnimi in krivičnimi terjatvami in napori pred nepristranski sodni stol zgodovinski. Tu so in taki so. Zgodovina kaži človeško trudil v pravi luči ter se ne daj slepiti po menjajočih se in nestalnih nazorih hitro mimo nas bežečega časa. Predsodki denašnjih dnij naj v zgodovinski knjigi ne dobe prostora. Marsikdo mi bode morebiti zameril, da nisem v naših politično tako razburjenih časih zasledoval in razkril narodnostnih nasprotij med nekdanjimi ljubljanskimi meščani. Pa naj bi jih bil tudi zasledoval - našel jih ne bi nikoli, kajti Ljubljanci so živeli, kakor nam zatrjuje Valvasor sam, mirno med seboj, »kakor ovce v staji, Kranjci, Štajerci, Korošci, Hrvatje, Italijani, Tirolci, Bavarci, Saksi, Franki, Švabi, Šlezi, Moravci in Čehi, da, celo Danci, Pomorani, Holandci in Francozi so prihajali sem; tretjina meščanov so bili zgolj tujci«. Valvasor se jim je čudil, da so živeli med seboj v tacem sporazumljenji. O prepirih so čuli le malokdaj kaj, najmenj pa o političnih. Prav soditi jih ume le tisti, ki se ves zamisli v njihov čas in ki uvažuje in pretehtava vse razmere, v katerih so se vedli tako in ne drugače.

Jedino, kar se mi lehko očita, je, da sem pustil vse druge vire v nemar in zajemal zgolj iz ljubljanskega mestnega arhiva. Proti nobenemu očitanju pa se mi ne bode braniti lože, kajti tem potem podajem svojim čestitim bralcem zgolj nove, dosedaj še nepoznane date in s tem, upam, da sem ustregel bolj, kakor če bi ponavljal, kar je že znanega in kar si lehko preskrbi vsak, komur je do tega.

In tako izročam rojakom svojim kulturno zgodovino ljubljanskega mesta želeč jim, naj jim pripravi toliko veselih trenutkov, kakor jih je meni, stikajočemu po ljubljanskem arhivu.

V Ljubljani, meseca junija 1886. leta.

Pisatelj.