Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/IV. Poglavje. Ljubljansko sodišče

IV. Poglavje. Ljubljansko sodišče.

Najvažnejši pôsel te mestne gosposke je bil pač sodníški pôsel. Med najdragocenejšimi pravicami in svoboščinami, s katerimi so oblagodarili deželni knezi Ljubljano, zavzema svoje sodišče prvo mesto. Bilo je neprecenljive vrednosti zlasti v onih silnih in tenmih časih, ko je sedela za zeleno mizo največkrat samovoljnost, ne pa pravica.

Svoje sodišče je imela Ljubljana pač, odkar je dobila mestne pravice, odkar se je razglasila za mesto. Omenjalo se je že nekolikokrat, da je predsedoval ljubljanskemu mestnemu svétu mestni sodnik že leta 1269. in da je poznano celó njegovo ime, a koliko let prej že je ljubljanske meščane sodila domača sodna gosposka, to je neznano. Sodnikov niso pošiljali dežélni knezi sami v mesto, ampak prepuščali so meščanom, da so si jih volili sami iz svoje srede. Na kakšen način se je to godilo, opisal sem na drugem kraji.^[1] Jedino, kar je opominjalo meščane, da so podložniki mogočnemu knezu, bilo je to, da je smel sodnik pričeti svoje poslovanje še le potem, ko je potrdil njegovo volitev vicedom, namostnik dežélnega kneza in nadzorovatelj, ob jednem pa tudi podpiratelj vsega meščanskega življa. Vicedomu je moral sodnik priseči, da vestno rabi svojo sódno pravico ter ne dela razločka med ubožci in bogatini, med preprostimi ljudmi in veljaki.

Po ti prisegi mu je oddal vicedom v imeni cesarjevem ali v imeni deželnega kneza vse sódne pravice, po katerih je smel soditi ne le ob imetji, ampak tudi o življenji in smrti meščanov, seveda vedno le z mestnimi očeti vred.

Iz tega lehko posnemljemo, da se je delila sodniška moč 1.) v civilno, 2.) v kriminalno.

1. Civilna sódna oblast.

Pod civilno sódno pravico ljubljanskega mesta so spadali vsi prepiri, kar se tiče gmotnega blagostanja ne le meščanov, ampak vseh v ljubljanski mestni oblasti živečih in ne kaki drugi gosposki podložnih ljudij. Celó plemenitaži so morali prihajati pred mestno gosposko, ako so imeli tožiti meščane zaradi dolgóv ali razžaljenja.

Meje te mestne oblasti je določil leta 1548. kralj Ferdinand I.^[2] Meja se je pričenjala pri potoku, ki teče še dandanes pod Rakovniškim gradom čez dolenjsko cesto in po močvirji v Ljubljanico. Onstran Ljubljanice je sezala na Vič do potoka, ki priteče izpod Rožnika pod Vič. Z Viča se je vila potlej ob tem potoku do Apfaltrernovega gradú vrhu sedanjega Tivolskega hriba in po njegovem grebénu do cerkve sv. Jarneja v Šiški, iz Šiške na Posavsko poljé k lesenemu križu pri sv. Krištofu, kjer se ločiti cesti in katerih jedna je držala proti Kléčam. Od tega lesenega križa je šla meja proti Blatni vasi, dalje k farni Šentpeterski cerkvi, od tod proti Vódomatu, od Vódomata čez Ljubljanico k Soteski (v Štepanji vasi) in napósled čez Gólovec k Rákovniku. V ti meji je veljala mestna oblast; čez to mejo pa še toliko, kolikor je mogel kdo zalučiti kamen.^[3] — K sklepu je še temu popisu dodan dostavek, da se je mestna oblast raztezala že od nekdaj tako daleč.

Ta prostor se je nazival "Burgfried", kar slovenim z izrazom "mestna civilna oblast".

O neki priliki, ko se je prepirala ljubljanska gosposka z ižanskim grofom, z logaško, polhograško in smledniško gosposko, izjavila se je sama, kaj razume pod izrazom "mestna ali grajska oblast" (Burgfriede) ter dejala: Grajska oblast se imenuje ves tisti prostor, na katerem ima vsaka gosposka (Herrschaft) na Kranjskem, bodisi vélika, bodisi mala, pravico, vse na njenih tleh znane ali naznanjene ji zločince prijeti in zapreti in jih oddati krvavemu sodišču (Landgericht), ako so zakrivili kako kriminalno zločinstvo.^[4]

Pod kriminalnimi zločinci pa so razumevali vse tiste, ki so spadali pred "krvavo sodišče", in v tem zmislu nam bode rabil ta izraz tudi v prihodnje.

Vse nekriminalne stvari, dogajajoče se na tem gori omenjenem prostoru mestne oblasti, obravnavati bi sa morale pred ljubljanskim mestnim sodnikom, a vendar je spadalo mnogo na teh tleh živečih ljudij pod drugo in ne pod mestno gosposko, kajti ravno táko moč, kakor jo je imela mestna gosposka do mesta samega in do njene okolice, imela je duhovščina in jo je imel vsak plemič za svoje posestvo, četudi se je nahajalo v mejah mestne oblasti. Bilo je potem izvzeto. Do posestva plemičev in cerkvà, ni imel magistrat v nekriminalnih stvareh nobene moči. V svoji hiši, na svojem vrtu je bil plemič in bile so cerkve, ako ni zakrivil njihov podložnik zločina, spadajočega pred krvavo sodišče, od mestne gosposke popolnoma neodvisne. Posestva plemičev so bila v mejah mestne oblasti seveda majhna; nekateri niso imeli druzega posestva, kakor hiše ali morebiti še kakšen vrt, n. pr. pl. Erberg in grof Turjaški, čegar vrt je Valvasorju tako zelo bil po všeči. Toda velika so bila posestva vicedomova, posestva nemškega reda ali Komende in šentpeterske cerkve. Do teh posestev je imela ljubljanska gosposka le takrat moč, ako je zvedela, da se je pripetilo na njih kako veliko zločinstvo.

Pri nejasnem razmerji srednjeveške jurisdikcije ni čuda, da so se med posameznimi gosposkami vnemah vedni prepiri, kako daleč sme sezati pravica te ali one gosposke. Tudi v Ljubljani ni bilo drugače. Najbolj so nam znani prepiri, ki so v tem oziru nastajali med Komendo in mestom.

Pod Komendo je spadalo skoraj vse Gradišče, Krakovo z Mirjem vred in sv. Janez, predmestje za sedanjo frančiškansko cerkvijo, raztezajoče se proti kolodvoru. Friderik IV. je leta 1450. natanko določil, katere pravice ima mesto do prebivalcev na tem komendskem prostoru. Poklicavši obe ti gosposki k sebi, izrekel je naslednji ukaz:

1.) Kar pregreší kdo komendskih Ijudij v Nemški hiši sami, tisto naj kaznuje komendator ali njegov pooblaščenec, razven, če se zločinec toži lehko na smrt. V tem slučaji ga odda komendator ali njegov pooblaščenec zvezanega mestni gosposki.^[5]

Sicer pa je to določil že koroški vojvoda Ulrik III. leta 1247. Friderik je torej privilegij le potrdil.^[6]

2.) Če bi se pregrešil kdo komendatorjevih Ijudij, ki stanujejo v Krakovem, v Gradišči in pri sv. Janezi na mestnih tleh in na tleh mestne gosposke, pravico ga ima mestni sodnik prijeti. Ko bo pa takšen zločinec stopil zopet na komendska tla, nima mestni sodnik več pravice do njega, ampak oglasi naj se pri komendatorji, ki bo velel svojim ljudem, naj se pobotajo ž njim. Le takrat, kadar bi komendator ne maral hitro pravice storiti, smel bode sodnik tudi te ljudi prijeti, ko se bodo pokazali zopet na mestnih tleh in jih bo mogel dobiti v pest.

Pri sv. Janezi, kjer je bil svet tudi last nemškega reda, so stanovali taki ljudje, ki so dobili mestno pravico in prisegli takisto meščansko prisego, poleg njih tudi taki, ki tega niso storili.

Friderik IV. je določil, da sme mestni sodnik meščane pri sv. Janezi, da tudi so sicer podložniki komendatorjevi, brez zamude in ne da bi se dalje oziral na komendatorja, prijeti, kjer jih dobi. Kar se pa tiče nemeščanov pri sv. Janezi, postopati mora tako nasproti njim, kakor nasproti Krakovcem in Gradiščanom, torej — oglasiti se pri komendatorji, da jih pozove pogoditi se ž njim.

3.) Če bi tožil kdo komendatorjeve podložnike, bodisi zaradi denarja ali zavoljo drugih rečij, ki pa se ne tičejo smrti, stóri mu komendator pravico, kolikokrat bi se to prigodilo.

4.) Vsi podložniki komendatorjevi, naj stanujejo v mestu ali pred mestom, torej v Krakovem, Gradišči in pri sv. Janezi ter hoté meščanom jednako pečati se z obrtom ali tržiti z žitom, z vinom, z živino ali z drugim blágom, dolžni so nositi vsa tista bremena, kakor meščanje, torej: davke, robot in turško stražo. Komendski rokodelci pa, ki se ne ukvarjajo s trgovstvom, ampak le z rokodelstvom, plačevati morajo vsak po svojem imetji obrtni davek, kakor delajo to tudi drugi meščanje; branščine (Schutzsteuer) pa jim ni treba plačevati in takisto ne turških straž in tlake opravljati, razven če bi jih pozval komendator na stražo k Nemški hiši pri mestnih vratih poleg šole in konec komendskega vrta. Cesarski davek (Jahrschilling)^[7] pa naj plačujejo vsi trgovci in rokodelci, razven padarja. Padar je vseh teh bremen in davkov prost, izvzemši, če se ukvarja tudi s trgovstvom. Tistim pa, ki niso niti trgovci niti rokodelci ter živé v Krakovem, v Gradišči, pri sv. Janezi ali na kacem drugem komendskem zemljišči, ni treba plačevati niti branščine, niti jim opravljati turških straž in tlake mestu v korist. Vendar naj plača zánje komendator mestu vsako leto po tri funte vinarjev. Ce pa bodo hoteli hoditi ti ljudje po mestni lés in goniti živino svojo na mestno pašo in da se ne bo pri mostovini delal ž njimi razloček, kakor se pri pravih meščanih ne dela, plačevati morajo cesarski davek.

5.) Kdor meni prodati lés ali poslopje, stoječe na komendskih tleh, naznani naj se pri mestnem sodniku; ako pa meni prodati pod komendsko oblast spadajoč svet, oglasi se pri komendatorji.

Tako zamotane so bile pravice, ki jih je imela vsaka teh oblastij do komendskih podložnikov v Ljubljani v srednjem veku.

Neko poročilo iz leta 1544. pojasnuje še natančneje pravice, ki jih je imelo mesto do komendskih podložnikov. To leto se je pritožil namreč oskrbnik Nemške hiše, neki Franc Oesler, češ, da so njegovi podložniki dosedaj vselej radi opravljali desetino, ali da so se je sedaj jeli braniti. Zatorej prosi mestne gosposke pomóči, naj se mu ne godi krivica.

Zbrani magistrat mu je odvrnil, da mu ne stavi nikdar ovire, kar se tiče komendskega svetá; kar pa se tiče življenja, dédščin in kar je drugih stvarij, dovoliti mu nikakor ne more, da bi ravnal proti starim pravicam ljubljanskega mesta.^[8]

Kar se tiče imetja komendskih podložnikov, o čimer je imela razsojati mestna gosposka, nastajali so med njo in Komendo še pozneje večkrat prepiri. Leta 1561. tožilo je mesto Komendo, da ne iztirjava od rokodelcev na njenem svetu živečih dohodninskega davka ter ga ne pošilja mestu. Mestna gosposka je tožbo dobila in dovolilo se ji je, z davkom zaostale komendske rokodelce takoj zarubiti, ne da bi jej bilo treba, prej Komende prositi dovoljenja za to.

Da se ne bi ta pravica pozabila, ponovil jo je magistrat leta 1615. in za tem še večkrat, vendar so se leta 1733. vneli novi prepiri, ki pa so se končali zaradi neke pomote v obliki z obsojenjem mesta.^[9] Poleg tega, tudi zunaj ljubljanske oblasti z obilnim zemljiščem osrečenega dežélnega stanú (Landstand)^[10] se je nahajalo pa v mejah mestne oblasti še mnogo drugih oseb, do katerih ni imela mestna gosposka nobenih pravic. V prvi vrsti nam je tu imenovati mnogoštevilno plemstvo, ki se mu je delala pravica pred gosposko sodbo, nazivano "Landrecht" in „Hofthaiding". Ker so živeli ti ljudje v mestu in je bilo njihovo število veliko, ogniti se ni dalo tožbam med njimi in med meščani; saj so bili v vedni gospodárstveni ali socijalni dotiki med seboj. Sicer je bilo določeno, da morajo plemiči, ki menijo imeti kako tožbo do tega ali ónega meščana kar se tiče imetja, priti s tožbo pred magistrat ter čakati tù razsodbe, vendar so se pri tako zelo zamotánih pravnih razmerah srednjega veka pripetili večkrat dogodki, iz katerih ni mogla pomagati niti sodna navada, niti jih niso mogli razjasniti stari cesarski odloki. O tacih stvareh se je razpravljalo pri posebni instanci gosposkega sodíšča. Predsedoval je poleg dežélnega glavarja, zastopnika plemskih interesov, tudi vicedom, zaščitnik meščanov.^[11] Pred njima so se razpravljale stvari meščanov in plemičev. Da je bilo treba obeh vkljub cesarskim privilegijem iz raznih let, dokazuje pač dovolj, kako nejasni in za-motani so bili pojmi, kako daleč sezajo pravice meščanov in kako daleč pravice plemičev. Celo vicedomska gosposka sama, torej najvišja instanca za mesta in trge in kameralno imetje deželnega kneza, dostikrat ni vedela, kako daleč seza njen delokrog. Še za Valvasorja je bilo mnogo stvarij, ki so se tikale po nekoliko pravic deželnega glavarstva, po nekoliko vicedomata. Oba najvišja dostojanstvenika v deželi, glavar in vicedom, morala sta prihajati k tacim tožbam in jedcn brez druzega ni mogel in ni smel ničesar razsoditi.

Izvzeti iz mestne jurisdikcije so bili tudi deželni advokatje, ki so si pridobili doktorski naslov. Prištevali so jih, kar se tiče civilnih stvarij k plemstvu in jim dajali take pravice, kakor drugim plemenitim osebam. Dà, plemstvo je bilo od mestne gosposke tako neodvisno, da se je celo z njegovimi služabniki pri sodstvu takisto postopalo, kakor ž njimi samimi. Služabniki plemičev so iskali v civilnih stvareh svojo pravico pri gosposkem sodišči in se jim ni bilo treba pogovarjati pred mestno gosposko.

Samó po sebi je razumno, daje imela tudi duhovščina, ki je uživala v nekaterih ozirih celó prednost pred plemstvom, posebno svoje sodišče. Njen gospod je bil škof. Duhovskemu sodišču je predsedoval generalvikar. Pri tem sodišči se niso razpravljale sámo osebne stvarí duhovščine, ampak tudi mnogo posvetnih. Tako na priliko prepiri, kar se tiče zakonov in zaročevanja. V vseh drugih posvetnih rečéh pa je bil deželni glavar njihov sodnik in ne, kakor po drugih deželah, vicedom. Ta privilegij je dobila duhovščina leta 1390. od vojvode Viljema.^[12]

Ni čudo torej, da so Jtrčili meščanje in plemiči, ker so se njih pravice dostikrat med seboj dotikale in sézale druga v drugo, tolikokrat in časih zeló strastno drug ob druzega. Napor plemičev, trudéčih se meščane škoditi, bil je zaradi tega časih zelo silen. Najstarejši nam ohranjeni privilegij iz leta 1320. bavi se s tacim prepirom. Deželni knez se je videl prisiljenega, da priskoči na pomoč meščanom, katerim je šla že jako trda za ohranjenje njihovih starih sódnih pravic.^[13] Vedno znova so bili knezi prisiljeni dajati meščanom zaslombo proti oholemu in silnemu plemstvu. Zlasti oblastno je postopal proti Ljubljančanom srčni ali nikdar boja siti deželni glavar kranjski "Konrad der Khreiger"; ta je tisti mož, ki je šel leta 1377. z vojvodo Albrehtom III. v boj proti poganskim Prusom in ki ga je njegov gospod in poveljnik vojvoda Albreht III. odlikoval o vsaki priliki. Ljubljančanje se pritožijo proti silnemu možu, sezajočemu v njihove pravice. Vojvoda se potegne zádnje ter prepové deželnemu glavarju Konradu motiti Ljubljančane v nji- hovem pravu; pusti naj jih pri starih pravicah in svoboščinah.^[14]

A deželni glavár se je za te ukaze kàj malo zmenil. Kmalu je izteknil zopet priliko, da je mogel Ljubljančanom delati krivice. Po tedanji šegi, ki je ostala prav do novejših časov, dolžni so bili meščanje pošiljati knezu ženitvánjska darila, ako se je zaročil kdo iz njihove rodovine. Prigodil se je zopet takšen slučaj. Ljubljančanje bi bili morali nabrati in poslati darilo za nevesto vojvode Leopolda; a zaradi velicih nesreč, ki so jih zadevale, najbrž zaradi požara, niso mogli biti temu darilu kós.

Dežélni glavár jim je ustavil zaradi tega volitev sodnika za toliko časa, da bodo izpolnili svojo dolžnost, česar pa Ljubljančanje niso zmogli več let. Nevarnost, da izgubi Ljubljana samostalnost svojo, bila je velika. V poznejših stoletjih se je posrečilo plemičem to le pri mestu Loži. V ti zadregi se obrnejo Ljubljančanje znova do svojega deželnega kneza, ki se potegne takoj zánje. Ukaže jim po dolgih letih izvoliti si takoj zopet sodnika, deželnemu glavarju pa naroči zahtevati od Ljubljančanov sicer darilo ženitovanjsko, braniti pa jim ne sme nikakor, da ne bi si smeli voliti sodnikov.^[15]

Po vzgledu dežélnega glavárja so se ravnali seveda tudi drugi velikaši v deželi. Kadar se jim je ponudila ugodna prilika, gotovo so odščipnili meščanom kaj od njihovih pravic. Česa se jim je bilo tudi bati, ker deželni glavar ni postopal drugače? Zagotovljeni so bili, da jim bode rajši pomagal, kakor jih pa oviral.

Toda zatiranje meščanov je sezalo le predaleč in Konrad Kreigher je bil odstavljen, leta 1385. A njegov naslednik Haug iz Dovina (Haugg von Tybein) ni bil nič boljši. Plemstvo je postopalo, kakor prej. Zopet so pozivali meščane pred gosposko sodišče (Landschranne) in jim delali tu pravico. Nova prepoved leta 1385. odpravila je sicer znova to kračenje meščanskih pravic, ali ne za dolgo; že leta 1393. moral je Albreht III. ponoviti prepôved svojega prednika Leopolda III. ter zabičiti, da Ljubljančanov nima pravice nihče drug soditi, kakor mestni sodnik ljubljanski sam.^[16]

Nič ni pomagala ta prepóved. Dežélni glavr Herman, grof celjski, šel je celó tako daleč, da je storil ljubljanskega sodnika, ki ni poznal do takrat nobenega druzega gospoda nad seboj, kakor vicedoma in deželnega kneza, odgovornega deželnemu glavarstvu, kar pa mu je ukazal Viljem takoj preklicati.^[17]

Zatem potihnejo tožbe Ljubljančanov zaradi kračenja njihovih sodniških pravic po plemičih, a ne za dolgo. Leta 1461. pritoževati so se morali znova, da jih kličejo plemiči zopet pred gosposko sodišče. Takrat je gospodoval in cesaroval v Nemčiji Habsburžan Friderik IV., knez, kateri je obsipal zlasti Ljubljano z neštevilnimi dobrotami. Tudi to pot se je potegnil za meščane, ukazavši deželnemu glavarju, naj jim ne seza v njihove sodniške pravice. A njegova skrb za Ljubljano in njene prebivalce šla je še dalje ter spremljala celo ljubljanske trgovce, ko so odhajali na tuje. Metliški glavar si je prisojal namreč pravico, da sme ljubljanske, v Metliko prišle trgovce, ako so se v čem pregrešili, klicati pred svoj sodni stol. Leta 1465. pa mu je ravno tisti Friderik velel, da te pravice nima, kajti ljubljanskega meščana smejo poklicati le v Ljubljano na rotovž pred meščansko sodišče.^[18]

Celó ljubljanskega škofa, ki je izkušal z duhovskimi pripomočki pritiskati na ljubljanske meščane, zavrnil je ta cesar.

Za temi energičnimi ukazi potihnejo tožbe meščanov zaradi pritiska na njihove sodne pravice. Plemstvo se je ustrašilo in pustilo, trudivši se več stoletij, meščane v miru.

2. Kriminalna sódna oblast.

Razven civilne oblasti pa je imela mestna gosposka tudi kriminalno oblast, po kateri je mogla celó k smrti obsojati. Podarjena ji je bila ta milost v tako zgodnih časih, da ji več ne vémo početka. Prostor pa, kolikor daleč je sezala ta oblast, bil je veliko širši, kakor oni civilne sodne moči mestnega sodnika. Ta prostor se je nazival "Land- gericht" "krvavosódna oblast"; raztezal se sicer ni po vsi deželi, vendar pa tako daleč, kakor seza dandanes moč ljubljanskega delegiranega sodišča. Listina, ki opisuje z vso le mogočo natančnostjo meje kriminalne oblasti ljubljanske, je primeroma mlada, vendar nimamo nikakega uzroka dvojiti o tem, da bi bile te meje celo v najstarejših časih kdaj ožje. Predno pa si ogledamo te meje, razjasniti si hočemo najprej pojem krvavosódne oblasti, ki so jo nazivali z nemškim izrazom "Landgericht".

a) Krvavosódna ali kriminalna oblast.

Leta 1789. je dalo ljubljansko mesto podreti "Trančo", jako staro in za najhujše zločince namenjeno poslopje, ki je viselo na velicem oboku med dvema hišama pred Čevljarskim mostom, na kraji, ki se zove še dandanes "pod Trančo".

Tranča je bilo neprijazno, dve nadstropji visoko poslopje. Ljubljančanom je bilo že delj napoti, a vedno so odlašali podreti je, dokler jih ni k temu prisililo samo. Jelo je namreč kazati velike razpoke ter opominjalo meščane, da se podrè samó, ako ga ne bodo oni. Nevarnost je bila tem večja, ker je hodilo čez Čevljarski most največ ljudij; vrhu tega je bil tukaj tudi trg za raznovrstno živilo. Pod obokom Trančinim so stale kramarske lopice in ob tržnih dnéh se je tu ljudij kar trlo. Leta 1789. pa je prišel vendar čas, da se je odpravila ta vedno večja nevarnost.

Kam li naj bi devalo mesto zločince svoje? Najprej se je spomnil okrožni urad "Kreisamt" Gráda, ki se je zdel še najumestnejši kraj. Ali mestna gosposka je imela mnogo pomislekov. Dejala je: če se postavi ječa na Grád, morali bi stanovati tam gori tudi sodniški hlapci, toda ti so ji za vzdrževanje mirú in varnosti neizogibno potrebni doli v mestu. Vrhu tega pa bi jetnika potoma na Grad njegovi znanci in prijatelji biriču prav lehko iztrgali iz rok. Kdo bi jim mogel to braniti? A tudi iz humanitarnih uzrokov ni kazalo prestaviti ječe gori na hrib. Po leti moral bi, dejala je mestna gosposka, jetnik vkovan v težko svoje železje od vročine skoprneti, po zimi pa se lehko ubije na lédu. Okrožni urad sam je spoznal, da je Grad za ječo neugoden, kajti hoditi bi morali sodniki ali sami na Grad jetnike izpraševat in sodit, ali pa bi jih morali k vsacemu zaslišavanju sproti privajati doli v mesto. Oboje se ni zdelo ugodno in misel, prestaviti ječo na grajski hrib, morala se je popustiti.

Mestna gosposka je šla torej iskat druzega priličnega prostora. Našla ga je na Poljanah, kjer je imela vojaška oblast svojo pekárno, ki pa jo je opustila, ko se ji je odkazal samostan nun sv. Klare, naproti sedanjega hôtela "pri Slonu". Mestna gosposka se je jela pogajati z vojaško, ali predno sta se o nakupu tega poslopja sporazumeli, došel je cesarski ukaz, da se morajo prestaviti ječe vse dežele v Ljubljano in Ljubljana, ki je sodila dotlej le zločince ljubljanskega okraja imenovana je bila sodiščem za vso deželo. Ukazalo se je zavoljo tega mestni gosposki, naj se brzo pobrini za kako poslopje, dosti veliko, da se vsprejmó vanje vsi zločinci vse dežele. Že prej je Ljubljana tožila zaradi obilih troškov, ki jih ji napravlja sodna pravica, v koliki zadregi je bila še le sedaj, ko so ji obesili na vrat vse zločince po deželi!

Vojaška pekarna je bila za novo ječo pretesna. Kaj storiti? Na srečo so podirali ravno takrat mestno ozidje, in magistrat je sklenil, kamenje mestnega ozidja pri Frančiškanskih vratih na sedanjem cesarja Jožefa trgu, porabiti za to zgradbo. Postaviti jo je menil nekam na sedanji cesarja Jožefa trg, ki pa je bil takrat še globok mesten jarek. Ne mislé na to, da bi utegnil ta jarek še kedaj koristiti, prodal ga je magistrat neki gospé Hubbenfeldovi, katere hiša je stala na mestu sedanje stare hranilnice. Gospá Hubbenfeldova je nasadila jarek s sadnim drevjem, in ko ga ji je hotel magistrat sedaj odkupiti, zahtevala je toliko, da so se pogajanja kmalu razbila.

V tem je napočilo že leto 1791. Magistrat je našel nov ugoden kraj, in sicer je menil kupiti hišo necega krojača Schnabla, ki je bila prizidana k nekdanjim Vicedomskim, toda takrat že podrtim vratom pri sedanjem dvoru, "Burg". To Schnablovo poslopje je bilo nekdaj močen mesten stolp, stoječ sredi sedanjega dvornega trga (Burgplatz). Schnabl ga je kupil na dražbi ter naredil iz njega hišo. Magistratu se je zdel ta stolp iz mnogih uzrokov za ječo jako pripraven, kajti imel je debelo zidovje, ki ga ni bilo lehko prekopati in potem uiti iz ječe. Vrhu tega mu je ugajal zlasti zdravi zrak, čemur je služila po nazorih magistratovih posebno mimo tekoča Ljubljanica v korist.^[19] To zgradbo bi trebalo le malo prezidati, razdeliti jo v tri nadstropja in prirediti v vsacem po 4—6 ječ.

Toda okrožni urad se ni mogel sprijazniti s to ponudbo že zato ne, ker bi predelovanje in popravljanje preveč stalo, vrhu tega pa bi bila nova ječa ravno nasproti in blizu deželnega dvora. Nepristojno se mu je zdelo zgraditi temu poslopju nasproti ječo, naj že stanuje v dvori kdor si bodi.

Magistrat je moral iskati dalje, in pri tem ga je obšla srečna misel, da morajo tudi druge sódne oblasti v deželi, ki so imele v prejšnjih časih pravico obsojati k smrti in katerim se je z onim ukazom odvzela vsa ta nemala teža, nekoliko pripomoči k zgradbi nove, za zločince vse dežele na- menjene ječe, in o ti priliki zvemo, kaj je bila dežélnsa sodna oblast ali "Landgericht".

Najprej je pozval magistrat najbližnje gosposke, ižansko (Sonegg), bistriško, logaško in polhovgraško, češ, naj pripomorejo z doneski. Trdil je, da so imele te sódne gosposke v prejšnjih časih tudi pravico k smrti obsojati ("sie hatten den Blutbann") ter je podpiral svoje nazore tako-le: »Po deželni upravi nahajajo se na Kranjskem gosposke ("Herr- schaften"), ki imajo svoj velik okraj ali teritorij. (Taka gosposka z velikim teritorijem je bila na priliko Ljubljana.) Toda na tem teritoriji se nahajajo še druge majhne gosposke, ki imajo le nekoliko zemljišč in dominijalnih posestev. Gosposke z velicimi teritoriji so starodavne in prvotne ("uralt und ursprtinglich"), one pašo nastale še le pozneje. Gosposke z velicim teritorijem zvršujejo vse pravice in vsa sodna prava, torej tudi krvavo sodbo, v tem ko imajo óne, mlajše in manjše gosposke, le pravico do civilne sodbe in še to seveda samo na svojih zemljiščih. Brez dvojbe pa imajo Ig, Logatec, Bistrica in Polhov gradec vsak svoj teritorij z vsemi pravicami, ki bi jih pač ne hoteli Ljubljani nikdar odstopiti, ako bi se zahtevalo to od njih. Na teh teritorijih pripada zategadelj omenjenim gosposkam pravica, nadzorovati in skrbeti za javno varnost, vrhu tega pa tudi pravica, zvrševati krvave sodbe, in nihče ne more tajiti, da ne bi bile te pravice zvrševale do zadnjega časa. Ljubljanski magistrat je sicer res vsprejemal zločince z njihovega teritorija, da jih je sodil, toda vselej prostovoljno.«

Ta poslednja opazka pač magistratu ni šla iz odkritega srca, kajti uverimo se pozneje, da se je kacega zločinca, če je le mogel, odkrižal in ga obesil kaki drugi gosposki na rame.

Imenovane gosposke pa so zanikavale, da bi bilo to tako. Dejale so, da so oné, gosposke druge, nižje vrste, ki imajo civilno, nikakor pa ne krvave sodbe. Imele so le grajsko oblast („Burgfriede"). Logaška gosposka je razložila Ljubljani, da se razumeva pod grajsko oblastjo le pravica zločince, za katere zvé kaka gosposka, na svojih tleh prijemati ter jih oddajati višji krvavosodni oblasti. Za Logatec pa je bila krvavosodna oblast ravno Llubljana. »Krvavosodnaoblast pa ima pravico zločinca zaslišavati in ga soditi. Logaška gosposka je vsacega hudega zločinca ("Malefizperson"), tacega torej, ki se je moral postaviti pred krvavo sodišče, vselej poslala v Ljubljano, iz česar se posnemlje, da ni "krvavosódna oblast", ampak samo "grajska".« 

Dalje je še dvojila o tem, če bi ljubljanska gosposka, da ni bila k temu res prisiljena, težko težko iz svoje volje prevzemala zločince od druzih gospósk, ker je vendar sojenje druženo s tolicimi troški. Naj bi ljubljanski magistrat tega ne moral storiti, gotovo bi ne bil storil. Napósled je pa tudi še zavračala magistratovo trditev, češ, da ima vsak veliki teritorij svoje krvavo sodišče, in navajala obilo kranjskih gospósk, ki ga niso imele nikoli. Jednako se je izrazila gosposka ižanska, ki je še dostavila, da plačuje v znamenje svoje odvisnosti od ljubljanskega sodstva vselej, kadar oddaja mestu kakega zločinca, po jeden goldinar, toda razven tega goldinarja je Ljubljana sicer ne more siliti k nobenemu davku. Kar se pa tiče njenega teritorija, ne obseza njena grajska oblast niti vse vasi Ižanske.

Za nas, ki nam je le na skrbi določiti pojem dežélnega ali krvavega sodišča, nima posebnega pomena, katera gosposka je trdila pravo; v tem so si bile vse jedine, da obseza krvavosódska oblast ali "Landgericht" ves ni prostor, na katerem ima kaka gosposka pravico, zločince prijemati in jih obsojati k smrti. Sicer pa bi bila Ljubljana našla lehko v svojem domačem arhivu prav natančen opis svojih mej, kar se tiče krvavega sodstva. Čudno, da te listine magistrat ni mogel najti; saj vendar ni bila Bog vé kako skrita, ali stara, ampak primeroma še jako mlada, kajti podpisal jo je Karol VI., določivši natančno, kako daleč sezajo meje ljubljanskega krvavega sodišča. Seveda, pravdi ljubljanski bi ta listina ne hodila nikakor na korist; nasprotno bi se bilo dalo posneti le-to: da so trditve druzih manjših gospósk resnične, in da so res oddajale zločince svoje proti malemu donesku v Ljubljano.

b) Meje ljubljanskega krvavega sodišča.

Listina, ki jih določuje, slôve v slovenskem prevodu takó-le: "Prvi konfin se pričenja pri Ljubljanici ter gre gori do koče, ki jo je dal napraviti opat bistriški (der Abbt von Freudnitz) in čez veliko reko Ljubljanico tja gori do mostú čez, Galico (Galicbriicke) na veliki cesti, od tod ob gôri proti Prardu in gori pri Divji Jami ("Devie Jama"), od tod ob gori do debelega hrasta "Zahod" imenovanega, od tod proti gori na Češnem Brdu, in h kmetiji Anžeta Parakha (Baraga?) (auf des Hans Parakh Erden), od tod proti gozdu in višavi "Wruss- galiza" in zopet do Jelše Mlake, od tod doli k brvi, Véliki potok (Grossbach) imenovani, od vode na hrib do vasi Brezje in Mali potok za hišami ("auf den Kleinstock hinter den Hausern gelegen"). Tu delf potok dve sodišči (die zwei Landgerichte, Billichgratz und das geweste Vicedom'sche"), polhovgraško in nekdanjo vicedomsko, in vas Brezje leži v vicedomskem sodišči; in tako dalje vrhu vasi Brezje po stezi za hišami, dokler se pride na veliko cesto in do velike vode Besenice, ki teče v Švico, in ob vodi Švici zopet dalje do velike vode Dobrave, od todi na stezo "Restorig" in zopet do vode Dobrave in od tam do potoka "Jarec" zvanega. Tu oddaje polhovgraška gosposka "malefične osebe" (hudodelce) in ž njimi ob jednem po jeden goldinar od osebe. Od Jarčjega potoka proti Tolpem Čelu do cerkve sv. Katarine; tudi tu se ločijo tri sodišča: vicedomsko, polhovgraško in goričansko; od imenovanega kraja pa dalje do vasi Stanešice (Steinschitz) pri cerkvi sv. Jakopa, in od tam na Peščene Glince. Tu sem privaja goričanska gosposka "malefične osebe" in jih oddaje z jednim goldinarjem vred. Od tega konfina dalje do Save pri Šmarni gori. Tu oddaje smlédniška gosposka "malefične osebe" z jednim goldinarjem denarja, in katera stranka mora čakati na zakesnelo, ima pravico zahtevati od one, da ji povrne vse, kar je čakajoča použila. Dalje od Šmarne gore doli po Savi in ob Savi do tja, kjer se stekati Sava in Ljubljanica z Besenico vred, ki priteče iz gozda Štanga, tam se imenuje kraj Dol. Od tega kraja gôri ob potoku Besenica, od tod do Sitnice, in ob potoku dalje do vasi Pance; sredi vasi se delé tri sodišča, namreč nekdanje vicedomsko, višnjegorsko (in ljubljansko); od vasi Pance do cerkve sv. Magdalene pod Šmárijem, stoječe na gôri; od tod do cerkve sv. Mohorja pod Šmarijem, na Sélcih. Tú se stekajo vsa štiri sodišča: vicedomsko, turjaško, zobelsberško in višnjegorsko. Od tod proti Drenikovemu mlinu, ki plačuje davke vicedomu ("so dem Vicedomamte zinsbar"), od tod proti Studencu in pod Studencem proti Kluki ("unter dem Brunnen auf Kluka"). Tam se prične portnersko sodstvo ter gre preko vsega ižanskega sveta gori na najvišje teme gore Kurin (Krim ?) in k Ižici, ki teče od Studenca k Vrbici, kjer pritéče tudi od vasi Loka potok v Ižico, od tega kraja čez močvirje proti Dolzem bregu.^[20]

Iz te listine je razvidno, da je Ljubljana prav dobro védela, ali vsaj vedeti mogla, kako daleč se razteza moč njenega krvavega sodišča; vrhu tega pa posnemljemo iz nje tudi, da mejači sosedne gosposke nikakor niso bili prisiljeni "malefične osebe" soditi, ampak da je bilo mesto zavezano proti mali odškodnini jednega goldinarja za osebo prevzemati jih v sodbo.

Meje mestnega krvavega sodstva so bile torej vsaj od leta 1726., če ne že prej, določene tako natanko, da si večje natančnosti mesto niti želeti ni moglo.

Na tem velikem prostoru je živelo več gosposk, do katerih ni imelo mesto v civilnih stvaréh nobene moči, kadar pa je šlo za življenje in smrt, minule so vse pravice tu živečih privilegovanih oseb in nikomu drugemu, ko magistratu ni pripadala pravica, klicati jih pred svoje krvavo sodišče.

A za te velike pravice se je moral magistrat krepko poganjati; da mu jih nevoščljiva gospôda ni izvila iz rók. Najprej so se, kakor se zdi, vravnale razmere med mestom in nemško komendo. Kajti med njima je prišlo najlože do prepira, ker je imela komenda svoje podložnike po nekoliko v mestu, največ njih pa po predmestjih.

Nekdaj je imel komendator najbrž pravico, da je sodil podložnike svoje ne le v civilnih stvareh, ampak tudi v vseh tistih, ki so se dotikale smrti ("die den Tod beruhrten.")

Ta pravica pa se je vzela komendatorju, če ne že prej, gotovo pa leta 1364., ko je oddal vojvoda Rudolf ljubljanskemu sodniku krvavo sodbo nad komenškimi podložniki.

Čudno je, da so imeli Ljubljančanje odpošiljati celó k tujim gosposkam svoje svetovalce, kakor sodniške predsednike.

Loka je ležala zunaj mej ljubljanskega krvavega sodstva. Loški škof je imel sam krvavo sodbo, in vendar je imenoval mestni zbor leta 1601. jednega nótranjega svetovalca in jednega gospoda iz občine, da sta šla k obravnavi v Loko, ko se je tam razpravljalo o nečem velikem zločinu.^[21] Morda se sodba na življenje in smrt celó v drugih gosposkah brez navzočnosti ljubljanskih odposlanikov ni smela izreči. Že v srednjem veku je pristojala ljubljanskemu mestu sódna beseda o ljudéh, ki so živeli daleč strani od ravno popisanih mej. Leta 1437. imel je poravnati vicedom, najvišji sodnik vseh neposrednih kneževskih podložnikov, neko razprtijo med gospodom z Ostrega vrha (Gallenberg) in z nekaterimi prostimi kmeti, "Edeling" nazivanimi. Tacih prostih kmetov je bilo že v srednjem veku na Kranjskem jako malo. Kar se tiče sodstva, imeli so posebne pravice ter so se od svoje gosposke, če niso bili z njenimi odloki zadovoljni, pritožiti smeli do vicedoma, cesarjevega namestnika, kar drugim kmetom v deželi ni bilo nikakor dovoljeno. Bili so popolnoma v rokah svoje, dostikrat, če ne v največ slučajih trde in nepravične gosposke.

Leta 1437. torej so se pritožili nezadovoljni prosti kmetje proti Ostrovrškemu gospodu. Vojvoda Friderik je ukazal obema strankama napovedati dan in poklicati k temu sodišču tudi ljubljanske meščane.^[22] O taki nenavadni častni pravici, da bi smeli namreč Ljubljančanje prisústovati celo v hiši vicedomovi, ni v poznejših stoletjih najti nobenega sledú več.

3.) Duhovščina.

Za svoj stan in svoje osebe sta imela duhovščina in takisto plemstvo kakor v civilnih tako tudi v kriminalnih stvareh pri deželi "Landgericht" svoje posebno krvavo sodišče, služabniki in podložniki domkapiteljski pa so spadali pod ljubljansko krvavo sodišče tudi v manjših pregreških in sicer od leta 1489. Prej so se zagovarjali ti ljudje za zločine svoje pred svojo duhovsko gosposko, ki pa jih najbrž zanje ni dosti ostró kaznovala. Meščanu, kateremu so zavidali njegovo blezu neomejeno samostalnost in neodvisnost, niso bili naklonjeni niti plemiči niti duhovniki ter so morebiti svojim podložnikom radi spregledali to in ono silo, s katerimi so nadlegovali Ljubljančane.

To postopanje pa je napravljalo v mestu seveda dosti nejevolje. Meščanje so se pritožili in Friderik. IV., ki se je tolikrat izkazal, največjega prijatelja ljubljanskemu mestu, storil, mu je tudi sedaj pravico. Dejal je: »Ker vznemirjajo duhovski sluge mesto s pretepi in z drugimi posilnimi dejanji, zato imèj mestni sodnik pravico jih kaznovati, ako jih zasači v mestu, v hiše duhovnikov pa ne sme ponje.« Duhovniki sami so se najbrž tudi dalje zagovarjali pri deželnem gosposkem sodišči, kajti po zločincih je imel séči mestni sodnik le, ako so bili podložniki in služabniki duhovščine, in ne blagoslovljeni. Do blagoslovljenih pa tudi odsléj ni imel nikake moči.^[23]

4.) Plemstvo.

Najdelj se ni moglo pobotati mesto s plemstvom. Razmerje je ostalo tù najdelj nejasno. Da plemičev Ljubljančanje ne smejo soditi, bilo je samo po sebi umljivo, in tega tudi zahtevali niso, ali zahtevali so krvavosodno pravico nad služabniki plemenitažev. Ker pa so se le-ti za svoje sluge in hlapce potezah mnogo odločneje, kakor duhovščina za svoje, tekel je prepir med mestom in plemstvom še v 16. stoletji. Plemiči so zanikavali mestnemu sodniku sodno pravico nad njihovimi služabniki v mestu, ne le zaradi manjših pregreškov, ampak celo zaradi onih pregreškov, ki so se tikali smrti.

Ker se zlepa ni dalo ničesa doseči, poskusili so Ljubljančanje zvedeti s silo, kako daleč seza vendar njihova moč v tacih stvaréh. Leta 1540. je ukazal mestni sodnik prijeti slugo necega plemenitaža in postaviti ga pred sodišče, obsodil ga in dal usmrtiti. Plemstvo je bilo zaradi tega razjarjeno ter se je pritožilo pri cesarji. Razmere med mestom in deželno gosposko pa so bile tako zamotane, tako nejasne, da še celo cesar, ali bolje rečeno, njegova dólenje-avstrijska vlada se ni upala izreči o tem odločne sodbe, ampak odgovorila je le s provizoričnim ukrepom. Odločno sodbo, dejala je, izreče pa šele potem, ko se bo dobro v vseh stvaršh poučila in se posvetovala.

Cesarski odlok, poslan tedanjemu deželnemu glavárju Nikolaju Juričiču, slôve:

»Med našo slavno dežénlo gosposko za Kranjsko ("zwichen einer ehrsamen unser Landschaft") in med spoštovanim, modrim, slavnim, ljubim N. županom, sodnikom in svetovalcem našega mesta Ljubljane, vnel se je razpòr, ker so ti (Ljubljančanje) nekatere tvojih služabnikov priprli ter ukazali jednemu izmed njih vzeti glavo. Zaradi tega so prišli imenovani Ljubljančanje in je prišla deželna gosposka pred našo dolenje-avstrijsko vlado k zaslišanju. Tu se je storila sodba in so se stvari odložile, dokler se o ti stvari ne pozvé natančneje. Da pa se v tem, dokler se to zgodi, zaprečijo daljne mržnje, pisali smo imenovanim Ljubljančanom in Ti ukazujemo s priloženim prepisom takó-le:«

»Ko bi se dogodil od straní tvojih služabnikov, ali od strani naših poslovnikov (Amtleute) in naših plemičev samih, ali njihovih služabnikov, bodisi od jednega ali od več njih, kakšen vriš, pretep ali poboj v Ljubljani, in bi oni ("Ljubljančanje") imenovanega plemenitaža ali njegovega služabnika zalotili na dejanji samem ("auf frischer That"), zapovedujemo, da ga oddajo takoj in brez ustavljanja v deželno gosposko. Če bi pa tacega plemenitaža ali njegovega služabnika, ki je zavzdignil vriš, pretep in jednake hudobnosti, ne mogli zalotiti na dejanji samem, naznanijo naj Ti ga (Ljubljančanje) in se pritožijo pri Tebi. To Ti pa objavljamo zato, da veš o tem in se ravnaš po tem povelji, da postopaš proti zločincem, ki Ti jih bodo izročevali imenovani Ljub-ljančanje, in ukažeš storiti, kar je prav. Tako postopaj tudi na tožbo in pritožbo Ljubljančanov z onimi, ki jih niso zalotili na dejanji samem, zasliši in preišči stvar ter stori in kaznuj, kakor zahteva stvar. Zlasti, ko bi se vložila pri Tebi tožba proti služabniku kacega plemenitaža, ukazi tacemu plemenitažu, naj služabnika svojega ne odteza, ampak ga oddá, naj se zagovarja, in stóri, kar je prav. Ko bi se pa pokazalo, da so zakrivili Tvoji ali Tvojih poslovnikov in plemenitažev služabniki, bodisi njih jeden ali več, ki so se oddali deželni gosposki, kak zločin, s katerim so zaslužili smrt, oddaj tacega zopet Ljubljančanom, naj postopajo proti njemu, kakor je prav.«

»Zapovedujemo Ti, da se ravnaš po tem, dokler ne bode glavna stvar rešena, ali se nam ne bode zdelo ukreniti kaj druzega; dalje, da se zdržuješ vseh razgretih besedij, če Te (Ljubljančanje) prosijo in zahtevajo od Tebe ukrepa, ampak, da jim odgovoriš spodobno in pravično.«

Taka je naša volja in misel.

Dano na Dunaji 22. marcija 1540.

^[24]

Ta cesarski odlok je torej določeval, da je smelo mestno sodstvo sezati sicer po plemičih in njihovih služabnikih, ako so delali v mestu nemir in zakrivili kakšen zločin, da pa jih ni smelo samo soditi, ampak jih moralo oddajati deželni gosposki, vendar pravico je imelo povprašati, kaj se je ž njimi zgodilo. Toda tisti služabniki, kateri so zakrivili smrt, morali so se vselej oddati mestu; plemiči seveda so se pa še dalje zagovarjali le pred svojim gosposkim sodiščem.

Pozneje je došel najbrž tudi definitiven odlok od cesarja, kar dokazuje neki dogodek iz leta 1605. Služabnik vicedomov je razsajal o sejmskem dnevu po mestu, razdrobil in pobil nečemu meščanu mnogo blaga in hišnega orodja in ga pretepal ter mu naposled celo desnico skoraj do dobra odsekal. Mestna gosposka ga je dala zapreti in se posvetovala, kaj naj stori ž njim. V tem pa doide vicedomovo povelje, da morajo jetnika, ker je sluga in podložnik plemičev, vicedoma samega, oddati deželni gosposki. Nato je sklenila mestna gosposka: »Treba je dobro premisliti in véstno preiskavati, če je rana smrtna ali ne.« Takisto naj se odgovori deželnemu glavarju ter se ravna po mestnih svoboščinah.^[25]

Strogo se je pazilo na to, da se ni teknil nihče, in naj je bil tudi najvišji gospod v deželi, mestnih sodnih pravic. Ko je deželna gosposka kaznovala leta 1612. nekoliko ljudij, ki niso bili njeni podložniki, izvolila je mestna gosposka poslance ter jih takoj poslala v Gradec pritožit se k vladi.^[26]

1. V lanskem letopisu "Matice Slovenske" v članku: "Topografiški opis Ljubljane" itd.
2. Valvasor, I. pag. 705.
3. Klun. "Dipl. Carn." pag. 52, štev. 78. Klun je uvrstil to listino med listine srednjega veka. V izvirniku slôve tako-le: "Der Burgfridt hat sein anfang von dem Pach Rakhonikh, so von des Samers Akher vnnd wisen rünt, als man gehen Sanet Marein gehet, vnnd von dannen tiber das Wasser Lajbach Oberhalb der Statt, bis an den Pach unter Weitsch, der von dem Rosenpach fleust, vnnd von demselben Pach oben für des Apfaltres thurn gehen sanct Bartolomee ze Kaitsch an das Pächl, vnnd vom denselben Pach über das Feldt zu den hülzernen Kreuz Inhalb sanct Christoff bei dem Wegschaidt gehen Kletsohach vnnd von demselben Kreuz ob über das Feldt vnnd von Akher zu dem Dörflein Göss, vnnd von dannen zu dem Dorff Udmaidt vnnd sanct Petter der Pfarrkirchen ze Laybach vnnd von demselben Dorff über das Wasser Laybach unter der Stadt an die Ainöd, vnnd von Ainöd über das Pergl oder Püchl Widerumb an das Päachl Rakhonikh vnnd von obgemelten Orten nach allenthalben vnnd Weiten, als Weit ain Mann mit ainem Zanndstain Werfen kanu. — Das ist der Statt Laybach Burgfriedt von alterhero, desseii auch die Statt In vnnd abwegen ohne mennigliclis Irrung vnnd Widersprecben in Gewehr gewesen." O leži tu imenovanih krajev se ne more dvomiti, ker nosita razven Apfaltrernovega stolpa, vasi "Göss" in „Ainöd" še dandanes vsi tista imena. V vasi "Goss" ali "Gossdorf", v novejših listinah (iz 17. in 18. stoletja) navadno "Kothdorf" ni težko spoznati sedanje Blatne vasi. "Ainöd" ali slovenski "Soteska" pa se imenuje v Stepanji vasi gostilna, Ljubljančanom znana pod imenom "Speckhügel" ter leži ravno nasproti Vodomatu in sredi skoraj popolnoma ravne črte med Vodomatom in Rákovnikom. "Štepanja vas", "Stephansdorf"; nosi pa to ime še le dobrih sto let. Pravo njeno ime je "Depana vas", ki so je Nemci prestrojili v "Dippelsdorf". Pred letom 1750. nisem našel "Stephansdorf" niti jedenkrat, ampak dosledno "Dippelsdorf". Najprej je dobila vas sedanje ime v ustih óndotnih kmetov, ki niso vedeli kaj početi z nerazumljivo "Depano vasjo". — Da se je prekrstilo to ime, pripomogel pa je največ sv. Štefan, patron tamošnje podružnice. — Na to opozorjam naše jezikoslovce, ki imajo tu pred sabo zanimiv slučaj, kako se menjajo v ustih narodovih celo krajevna imena, ako niso več umljiva. Jednako se je godilo Golovcu, ki je nosil do polovice minulega stoletja ime "Volovec", nemški pa, "Freudenberg". Ravno taka je s "Cekinovim gradom" (Leopoldsruhe") v Šiški. V minulem stoletji se je nazival njegov lastnik Zögeny, grad njegov torej "Cegénov grad", ki se je prekrstil tekom let v "Cekinov grad."
4. Fasc. 2.
5. Ta listina, ki sem jo našel med listi sodniškega protokola iz leta 1548. ter jo predel v fascikul "Misceillanea", kjer se bode lože nahajala, tiskana je sicer, toda z rahlimi razlikami v Richter, "Geschichte der Stadt Laibach", str. 226—228.
6. Schumi, "Archiv", pag. 11.
7. "Unter Jahrschilling oder Contribution, (welche auch landesifürstliche Steuer genannt wird) wird diejenige ordentliche Steuer verstanden, welche von dem Landesfürsten zum nõthigen Unterhalte desselben und zum Schutze der Länder alljärlich bei den Landtagen gefordet, durch die Landstände ausgeschrieben, vertheilt, eiiigenommen, abgeführt und von den Obrigkeiten und angesessenen auoh unangesessenen Unterthanen und Landesinwohnern nach dem Maasse des Besitzes der unbeweglichen Güter und der Gewerbe geleistet wird." Kropatschek, "0esterreichs Staatsverfassung", VI. Bd. Wien, 1799.
8. Gerichtsprot. 1544.
9. Fasc. 33.
10. "Deželni stanovi" so se nazivale tiste osebe, katerih imetje je bilo zabeleženo v deželni knjigi (Landtafel) in ki so se smele udeleževati sej deželnega zbora. Ti ljudje so imeli mnogo pravic, med njimi tudi to, da so se smele oddajati deželne službe samo njim. Deželan (Landmann) pa je postal kdo ali po svojem rôdu, ali pa se je ukupil z določeno takso, "inkolat" nazivano, v deželne stanove.
11. Valvasor, VIII. pag. 93.
12. Valvasor, ibid.
13. Klun, "Dipl. Carn." pag. 14.
14. Ibid. pag. 19.
15. Ibid.
16. Klun, "Dipl. Carn." pag. 20.
17. Ibid. pag. 21.
18. Ibid. pag. 40.
19. "... die gesunde Luft, wozu das vorbeifliessende Wasser nicht wenig beiträgt ...."Fasc. 2
20. Fasc. 264.
21. Gerichsprot. 1601. fol. 32.
22. "Mittheilungen", 1864. pag. 15.
23. Klun, Dipl. Carn, pag. 48.
24. Ta jako zanimivi in za sódne pravice ljubljanske imenitni cesarski odlok do sedaj še ni tiskan. Nahaja se v "Facs. Miscell."
25. Gerichtsprot. 1605.
26. Gerichtsprot. 1612.