Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih/III. Poglavje. Mestna gosposka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

III. Poglavje. Mestna gosposka.[uredi]

Gosposka vseh neplemenitih ali nepoplemčenih ljubljanskih prebivalcev v nótranjem mestu in v predmestjih je bil magistrat. Njegov nemški pridevek se je nazival: "ein ehrsamer Magistrat", habsburški knezi pa so ga v svojih privilegijih in dopisih, ki so mu jih pošiljali, nazivali od 15. stoletja dalje: "Unser Ruth und die ehrbaren weisen, unsere getreuen, lieben N. der Richter und die ehrbaren, userer Stadt Laibach." Ko je dobila Ljubljana leta 1054. župana, vsprejelo se je v naslovu njegovo ime na prvo mesto, tako da se je glasil: "Die ehrbaren, weisen unsere besonders lieben und getreuen N. Burgermeister, Richter und Rath unsern Stadt Laibach."

Glava mestni gosposki je bil najprej sodnik z dvanajstimi prisežnimi možmi, in to do leta 1472. To leto pa je pomnožil cesar Friderik IV. mestno gosposko na sto móž. Magistrat je bil ločen v dva dela: v nótranji svet, ki je štel dvanajst svetovalcev, in v zunajni svèt s štiriindvajsetimi svetovalci. Zaradi krajšega so nazvali óne tudi dvanajstake, "die Herrn Zwölfer", te pa štiriindvajsetake, "die Herrn Vierundzwanziger". Nekaka nadzorovalna korporacija pa je bila občina, "die Gemain" ali "die Gemeinde", ki se je sestavljala iz štiriinšestdesetih meščanov. Oglasila se je vsako leto vasj po jedenkrat ter je zbranemu magistratu v slovesni seji, ko so volili sodnika, očitala nedostake in kaj bi moral storiti, pa ni soril. Sicer sem pisal o tem mestnem zastopu obširneje v lanskem letopisu "Matičnem"; a ker se bode ob občini in gospodih svetovalcih tudi v ti knjigi izpregovorilo še na mnogih mestih, treba mi je zaradi jasnosti na kratko ponoviti, kar sem povedal.

Vse te tri korporacije so imele pravico, nadomestovati se samé. Ako je umrl v občini kak ud, ali so ga zunajni svetovalci vzeli k sebi, ker ga jim je bilo treba, bodisi, da je jeden izmed njih umrl, bodisi, da so ga vsprejeli nótranji svetovalci v svojo sredo, takrat je nadomestila občina njegovo mesto s tem, da je poklicala vanj jednega iz srede vseh meščanov. Ravno tako je delal zunanji svèt pa je pokrival primanjkljaj z gospodi svetovalci zunanjega svéta.

Tako se je godilo ves čas od leta 1472. do leta 1784. Opomniti je le še, da je dobil mestni zastop leta 1504. jednega moža več s tem, ker je dovolil cesar Maksimiljan Ljubljani župana. Mestni zastop je torej štel, ako privzemamo k njemu tudi občino, sto in jednega možá. Pri tem je ostalo skoraj štiristo let. Leta 1785. pa se je magistrat popolnoma preustrojil ter ostal takšen do francoske okupacije.

V zgodovini ljubljanske gosposke in magistrata je razločevati torej štiri dôbe:

1.)Dôba od početka Ljubljane do leta 1472. Mestna gosposka je štela s sodnikom trinajst móž, njega in dvanajst prisežencev (Geschworene).

2.)Dôba od leta 1472.-1504. Magistrat je imel v ti dôbi sodnika, dvanajst nótranjih in štiriindvajset zunanjih svetovalcev in občino, sestavljeno iz štiriinšestdesetih móž. V mestnem zastopu je sedelo torej sto móž.

3.)Dôba od leta 1504.-1785. Mestni zastop se je pomnožil za jednega moža, župana.

4.)Dôba od leta 1785.-1809. Magistrat se popolnoma preustroji.

Najvažnejši gospodje svetovalci so bili dvanajstáki, "die Herrn Zwölfer". kako so si razdeljevali posle, posneti se dá iz sodniških protokolov, ki se pričenjajo z letom 1521.

Opravljali so naslednja dostojanstva:

1.) Župan, glava magistratu, "ein Vorgeher der Stadt", shranjeval je mestne sreberne ključe in tružico, v kateri so bile shranjene najvažnejše listine ljubljanskega mesta.[1]

2.) Mestni sodnik. Mož je bil jako čislana oseba. Ko so ga spremljali po izvolitvi gospodje svetovalci domóv, zvonilo je po vseh cerkvah, na Gradu pa so pokali možnarji in topovi. Za Ljubljano je bil to, kar za kako državo policijski minister, in zvrševatelj vseh magistrate vih sklepov. Njemu ni nihče rad prišel v roke. Sv. Marijete dan, ko so volili župana, imel je on prvo besedo.[2]

3.) Špitalski mojster, oskrbnik velicega špitalskega imetja. Srednjeveška mesta so imela jako dobra srca in so se trudila starim in nesrečnim meščanom, ki so ubožali, ali sicer bili nesposobni prislužiti si svoj kruh, kolikor moči olajšati grenko stanje. Vsprejemali so jih v meščanski špital v Špitalskih ujicah ter jih preskrbljevali z vsemi potrebščinami. "Špital" je bila hiša za ubožce, ob jednem pa tudi bólnica za stare in onemogle ljudi, za najdence in za ponesrečene matere, ki so bile otroku za očeta v zadregi. V svojih oporokah so se umirajoči meščanje radi spominali meščanskega špitala ter mu pripisavali to in ono hišo, njivo, travnik, vrt, pristavo, gozd, zemljišče itd. Kmetje v Médnem, Klečah in Vižmarjih n. pr. so bili špitalski podložniki.[3] Tekom časa je meščanski špital neizmerno obogatel. Oskrbnik njegov in nadšpitalski mojster (erster Spitalmeister) sta bila silno mogočni in imenitni osebi. Tudi njegova volitev se je vršila jako slovesno, tudi njega so spremljali vsi mestni očetje po izvolitvi v slovesnem sprevodu domov ter mu zvonili in streljali.

4.) Jeden notranjih svetovalcev je bil prvi blagajničar (Oberstadtcammrer). Vodil je vse mestne račune, prejemal razven davkov, vse mestne dohodke in izplačeval, kar si je mesto napravljalo troškov.

5.) Juridična posla je opravljal sindik, sestavljal je tožbé proti deželi (Landschaft), proti vicedomu in drugim gosposkam, in zdeloval prošnje do cesarja. On je sestavljal tudi sodniške odloke in razna uradna pisma. Koliko je moral imeti ta mož juridičnega znanja ni povédano nikjer, vsaj do leta 1751. ne; še le to leto je cesarica Marija Terezija ukazala, da sindik mora biti jurist, najbolje advokat, ali človek, ki se je vsaj uril in vadil pri kacem ljubljanskem advokatu.[4]

6.) Davke so pobirali davkarji (Steuereinnehmer) in sicer po dva in dva v vsakem mestnem delu, dva na Velikem trgu, dva na Starem trgu, dva pa po predmestjih. Le za Novi trg, kjer so živeli skoraj zgolj plemiči, zadostoval je jeden. Jeden te dvojice je bil vsekdar vzet iz nótranjga, jeden pa iz zunanjega svéta.

7.) Drugi svetovalci notranjega svéta niso imeli nobenih natanko določenih pôslov, dasitudi niso bili brez njih, ampak dostikrat tožíli, da so ž njim zeló preobloženi, zlasti z jerbovstvom, ki so ga morali prevzemati vsi. Dva imed njih sta vrhu tega nadzorovala pekárje, da so pekli lep in dosti težak kruh, dva pa sta bila izvoljena komisarjem rokodelskih zadrug. magistrat jo je pošiljal v zadružne shode, kjer so se rokodelci prepirali o svoji stvári. Tega sitnega posla so se svetovalci kàj radi otresli, ako so le mogli.

Od zunanjih svetovalcev je bil jeden: drugi špitalski mojster (Unterspitalmeister), jeden: drugi blagajničar (Unterstadtkammerer), štirje nadzorniki mesárjev, dva nadzornika pekárjev, dva komisarja rokodelskih zadrug in jeden mestni pisar (Stadtschreiber), ki pak je bil lehko tudi nótranji svetovalec. Sicer pa mestni pisár ni bil jako čislana oseba in zaradi tega se je prigodilo, da je prišel le redkokdaj v nótranji svèt. Zgodilo pa se je to leta 1608. Bržkone je bilo to nekaj nenavadnega, kajti pri volitvi županovi, ki so ga smeli voliti samó nótranji svetovalci, prišlo je do vprašanja ali ima tudi mestni pisar to pravico, jednako drugim gospodom. Sklenili so, naj ima pisárjev glas tudi tù veljavo, ker jo ima sicer v vseh stvaréh.[5]

Nekateri mestni dohodki so se dajali v najem in sicer sôlna mera (Salzmass), vinska, platnena mera, mestna vaga in kuharska pristojbina. Ker najemniki teh dohodkov najemščine niso naprej, ampak vedno le nazaj plačevali, zagotovil si je magistrat plačilo s tem, da si ni vsprejel nobenega najemnika, ako ni privel s seboj jednega ali dveh gospodov svetovalcev kot poróke.[6]

Ta mestni svèt je zahteval splošno spoštovanje ter stopil krepko na noge, kadar je kdo razžalil jednega ali druzega izmed njih, kakor n. pr. leta 1551.

Pri neki procesiji, ki je šla v cerkev očetov frančiškanov, stoječi na mestu sedanje gimnazije, izrazil se je neki stavbinski mojster, razžaljivo o vsem mestnem zboru. A slišal ga je nekdo, in to razžaljenje po mestu raztrosil, kar je prišlo naposled do ušes tudi gospodom svetovalcem. Poklicali so pričo predsé naj pové, kaj je slišal. Ta je dejal, da je govoril toženi stavbinski mojster ž njim dolgo in mnogo v laškem jeziku, potem pa pristavil slovenski (in windischer Sprache: »Kaj me je bilo treba sem v Ljubljano, kjer volijo norce in mojstre-skaze za svetovalce, ki ne morejo dostojno opravljati svojih služeb in ne ukrepati tega, kar je treba. Sam zlodej je pripeljal človeka tu sem. In čemu jih je treba toliko? Ko bi sedela v mestnem svétu dva, trije ali štirje, mesto bi bilo za par tisočakov v letu na boljšem.« Dva svetovalca imenoval je celo naravnost, gospoda Samerlo in mestnega pisárja.

Po ti izpovedbi so poklicali še neko drugo pričo. Urbana Maurerja, in mu povédali, kar je pravil prvi. Maurer ni bil v svoji izpovedbi tako odločen, omahoval je ter dejal, da ni vsega slišal, in še tistega, kar je slišal, ne si vsega zapomnil. Toliko se je pa vedel spominjati, da je imel zatoženi stavbinski mojster gospoda Samerlo in mestnega pisarja v ustih. Na kaj pak je njegovo zabavljanje letelo, ni vedel povedati, ker je dejal stavbinski mojster samo, da morajo gospodje svetovalci tako plesati, kakor jim mestni pisar gode; kajti on vodi mesto in je več kakor župan in sodnik skupaj.

Ko poslednja dva to čujeta, vstaneta ter prosita zbrane gospode, naj stopijo tacim besedam krepko nasproti, kajti razžaljene niso samo posamnične osebe, ampak ves mestni zastop. Le-tá je seveda sklenil, vtekniti stavbinskega mojstra v ječo.[7]

Gospode svetovalce, naše prednike v mestnem zboru, ovija nekak poveličevalen svit. Ne moremo si kaj, da ne bi se jih s spoštovanjem spominjali, ako čitamo v Valvazorji, da so hodili kdaj v škrlataste plašče zaviti na rotovž, kakor nekdaj slavni rimski diktatorji ali doži sloveče benečanske republike.[8] Toda od blizu pogledam zgubé ti čestiti gospodje mnogo svojega svita od gospoda župana počenši pa do zadnjega zunanjega svetovalca. Koliko znanja se je zahtevalo od gospodov svetovalcev, in kakšnega? Zelo učenim tem gospodom ni trebalo biti, celo znanje branja in pisanja se ni zahtevalo. Leta 1595. voljeni župan Trevisan ni umel o ti umetnosti do malega nič.[9] Ker so vsi sodniški protokoli pisani nemški in ker so sedeli v mestnem zboru ljudje, pripihani od vseh vetróv svetá v Ljubljano, obravnavalo se je v mestnih sejah brez dvojbe nemški. Zato se je želelo, da so znali vsi mestni očetje nemški, in vendar so volili gospodje svetovalci necega Durchlacherja več let zapored sodnikom, dasi ta mož ni znal niti jedne nemške besede.[10]

Pri sejah so mu morali torej vselej vso tvarino prevoditi v slovenski ali v tisti jezik, katerega je govoril. Za sodnika je bilo to pač res nedostatno. Kako je mogel svoje stranke nepristranski soditi? In kdo vé, kako so mu gospodje svetovalci prevajali? Ali ga niso poučevali napačno, sedaj nalašč, sedaj iz nevednosti, saj so bili vsi neuki, preprosti možje, trgovci in rokodelci, katerim je bil njihov obrt prva briga. Še sredi minulega stoletja je poročal magistrat sam, da se razven jednega med njimi, ni šolal v juridičnih znanostih nobeden. Kar imajo tega znanja, pridobili so si ga dejanski.[11]

Nevednost pa ni bila še največja hiba naših prednikov, poklicanih voditi mestne stvari. Ali ni čudno slišati, da se je svetovalo v popolno zbranem mestnem svetu na dan izvolitve novo izvoljenemu županu, naj ne ponočuje, ne igra in popija s takimi ljudmi, ki niso na najboljšem glásu?[12] In leta 1665. svetovalo se je županu, ki so ga že tretje leto izvolili na to cestno mesto, naj se v prihodnje požuri, da bode svoje dolžnosti opravljal vestneje, kakor doslej.[13] Leta 1601. hodil je župan vsak dan z vozom po les v mestni log, kar ni bilo brez izrecnega dovoljenja magistratovega nikomur pripuščeno. Gozdni čuvaji pa ga zavohajo, in mestni sodnik mu zarubi voz in konje. Zaradi tega je bil župan zeló razjarjen ("paruber wurde der Herr Burgermeister eine Furie") ter je odpotoval iz Ljubljane v Vipavo. Štirinajst dnij ga ni bilo nazaj. Magistrat je hotel za ta čas, da se zopet povrne, izvoliti mu namestnika, toda, ko se je imela vršiti volitev, vsprejeti ni hotel te cesti nihče. Štirinajst dnij potem pa se je vrnil župan zopet v Ljubljano iti je prevzel županstvo, kakor bi se čisto nič ne bilo zgodilo.[14]

Na čast svojo pa je gledal župan in ž njim vsi svetovalci jako zelo. Leta 1551. n. pr. je dejal župan nekemu meščanu, naj se ne vêde na rotovži tako oblastno in nespodobno. Rotovž zapustivši je dejal meščan, naj bi mi župan še jeden pot dejal kaj tacega — pretepel bi ga. To se je na rotovži zvedelo in poklicali so oblastnega meščana pred sodbo. Tu mu je srce tako upalo, da je za božjo voljo ("um Gottes willen") prosil župana odpuščanja. Župan mu je sicer odpustil sramotilne besede, toda kazni mu svetovalci niso spregledali, ampak vteknili so ga v stolp (ječo) za štirinajst dnij.[15]

Tudi ob obnašanji gospodov svetovalcev čujemo čudna poročila. Leta 1608. se je pretepal mestni blagajnik z nekim svetovalcem o belem dnevu, sredi ulic. Ta dogodek se je magistratu naznanil in le-tá je pozval blagajnika, naj se opraviči. V prvi naglici se je dal zapeljati, da se je iz jeze odpovedal ne le, svojemu dostojanstvu blagajniškemu, ampak celo meščanski pravici. Magistrat je vzel to na znanje, toda ker je zmatral to odpóved razžaljivo za ves mestni svèt, obsodil ga je na tri sto cekinov kazni. Drugi dan pa je prišel blagajnik ves skesan na rotovž ter prosil, naj mu gospodje tovariši spregledajo kazen in tudi odpoved zmatrajo, kakor da je ni izrekel, toda le-tí niso hoteli o tem ničesa slišati. Še le ko je tretjič za božje in poslednje sodbe volje prosil, uslišal ga je magistrat, a resno mu je zabičil, naj se v prihodnje nikdar več ne predrzne vesti se tako. Dokler pa ne bode stvar dejana v red, izgubita naj oba svetovalca službe svoje.[16]

Svetovalci so bili tudi ob jednem kuratorji in jerobi svojih nedorastlih someščanov; a če so le mogli, otresli so se tacih sitnostij, časih z vso silo. Leta 1665. n. pr. je prosil neki svetovalec Graffhader, naj mu odvzamejo jerobstvo za otroke necega umrlega someščana, ker je z jerobstvom že sicer preobložen. Prosil je trikrat, ali ker so mu to prošnjo njegovi tovariši vsak pot odbili, odložil je jerobstvo proti njihovi volji. Obrnil se je namreč do cesarja samega in dobil od njega, poučivši ga napačno, oproščenje jerobstva. Magistrat se je čutil s tem tako razžaljenega, da je sklenil Graffhadra ne le izključiti iz mestnega sveta, ampak mu ustaviti in prepovedati celó njegov meščanski obrt. Toda zagovornik Graffhadrov, pravdarski doktor Kunstl, dejal je magistratu, da to ne gre, že zaradi cesarja ne. Toliko ga vendar ne morejo razžaliti, da bi njegove odloke razglasili neveljavnimi. To je magistrata nekoliko streznilo in sklenil je le Graffhadra ne pustiti več k sejam, za prihodnje pa zato skrbeti, da ga počasi potisnejo iz mestnega sveta. Vrhu tega pak se je še pri cesarji pritožil, da je Graffhader v svoji prošnji do njega legal ter stvari drugače povedal, kakeršne so bile v resnici.[17]


Gospode svetovalce je bilo treba le prevelikokrat kaznovati, in sicer največkrat zavoljo prepira in odtod izvirajočega razžaljenja in izneverjenja. Onečeščen svetovalec se ni smel sej toliko časa udeleževati, dokler ni dobil od svojega razžaljivca zadoščenja, ali pa se opral očitanih mu nepoštenostij. A ne samó to, da se taki svetovalci niso smeli udeleževati sej, ampak magistrat jih je zapiral celo v mestne stolpe za toliko časa, dokler stvar ni bila poravnana; vendar v obče odličnih svetovalcev niso zapirali radi v stolpe, kakor druge meščane, ampak, pridrževali jih na rotovži.[18]


Celo za ukaze tovarišev svojih se gospodje svetovalci dostikrat niso brigali. Leta 1599. je neki svetovalec Rubida v svoji jezi hlapca svojega, ki ga ni ubogal, kakor mu je ukazal, na cesti z ročajem bičevim tako pretepel, da je revež za njegovimi udarci umrl. Ker je bil Rubida svetovalec, dovolili so mu, da sme ostati v svoji hiši, dokler teče preiskava in pravda. Zabičili so mu, da ne sme v tem iz hiše ter se ne prikazati na ulice. Zažugali so mu, da ga bodo ostro kaznovali, ako tega ne stori, in mu vzeli celo vse njegovo imetje. A Rubida se ni dosti zmenil zato; kmalu so ga vi- deli ljudje na Špitalskem mostu; prišel je celo necega dné na rotovž, ne da bi ga kdo pozval.

To je bilo vendar preveč!

No, magistratu se ni zdelo tako. Poslal je Rubidi takšen odlok: »Magistrat bi sicer imel uzroka dovolj postopati proti njemu posebno ostro in bi ga dal lehko ukleniti in zapreti; a jemati hoče v poštev poleg njegovega dostojainstva, kakor svetovalec, tudi njegovo visoko starost. Da se preprostim ljudem ne daje pohujšanje, ukaže se mu še jedenkrat, držati se doma.«[19]


A tudi za ta ukaz se Rubida ni zmenil. Magistrat sedaj ni mogel druzega storiti, kakor da ga, je prijel in zaprl v vicedomski stolp.

Zdaj šele je bil Rubida voljan; obljubil je pokorščino, na kar ga je magistrat izpustil iz stolpa.[20]

Če naj veljá tudi o nekdanjih gospodih svetovalcih izrek: »Po njihovih delih jih boste spoznali«, potem nam pač ne morejo izvabljati dosti spoštovanja. Tako surov, kakor Rubida, bilo je gospodov svetovalcev mnogo. Leta 1608. se je prišel pritožit meščan Adam Ehrbar. Tožil je svetovalca Adama Weissa, da je obkladal njegovo ženo, ko je šla pred dvema dnema z neko drugo meščanko od krsta, s tacimi priimki, ki jih ne more požreti nobena ženska, zlasti omožena ne, in ki jih semkaj ne moremo zapisati.

Ko sta ga ženski vprašale, katero med njima misli, pokazal je Weiss na Ehrbarico, ponavljal svoje zmerjanje ter jo jel celó pretepati o belem dnevi na trgu. Ehrbar je prosil torej mestno gosposko, naj Weiss dokaže, da je res, kar je govoril, ali pa naj mu dá zadoščenje zaradi razžaljenja in se pobota ž njim zaradi tepeža.

Svetovalec Weiss se je zagovarjal, da je bil tako vinjen, da se ne spominja skoraj ničesar. Kaj slabega ni čul ob Ehrbarci še nikoli, ravno nasprotno so vedeli pripovedovati ljudje samo lepe in dobre stvari o nji.

A to zagovarjanje je bila laž. Mestna gosposka mu je dokazala, da se je védel vsega spominjati in da se je pri preiskavi malo prej podál, da vé vse, kaj je takrat govoril, torej naj Ehrbaru izpriča, da zasluži njegova žena vse tiste priimke; ker pa Weiss tega ni mogel, ukazala mu je mestna gosposka, naj prosi Ehrbarico odpuščanja zaradi razžaljenja, zaradi tepeža pak naj se pogodi z njenim možem. Kadar to stori, govori magistrat ž njim dalje. Zato pa, ker se je proti cesarskim svoboščinam tako zelo pregrešil in sicer brez kacega uzroka, zato naj plača sto cekinov kazni. Dokler ne stori vsega tega, ne sme stopiti čez prag na rotovž.

Zatem je Weiss besedo svojo zopet snedel ter dejal, da pripeljá človeka, ki mu je take reči ob Ehrbarici pripovedoval, če prekliče mestni svet ravnokar izrečeno sodbo.

Kàj ne, čuden takšen gospod svetovalec! Od njega mestno blagostanje ni moglo dosti pričakovati.

Celó mestno gosposko je razdražil takšen tovariš. Odgovorila mu je, da se ji mrzi lehkomiselno omahovanje Weissovo, ki pravi zdaj dà, zdaj ne, zato plačaj kazen sto cekinov, naj je že stvar kakeršna koli.[21]

Leta 1599. je razsajala po Ljubljani grozna kuga. Mestna gosposka je napela vse moči in ukrenila, kar je le védela in znala, da bi to nesrečo kako zadušila; imenovala je iz svoje srede po pet nadzornikov (provisores sanitatis), ki so morali mesto nadzorovati, in kjer so zvedeli za kacega človeka, da je zbolel za kugo, skleniti in storiti, kar se jim je zdelo najbolje, poleg druzega vsako tako hišo obiti z deskami.

Kuga se je vgnezdila tudi v Šentjanževem predmestji (Vorstadt von St. Johannes) v tistem delu mesta, ki je ležal med Blatno vasj6 in med Dunajsko cesto zadaj za sedanjo frančiškansko (takrat avguštinsko) cerkvijo.[22] Dné 5. avgusta je dal magistrat to predmestje popolnoma zapreti in njegove prebivalce ločiti od druzega svetá.

Ker so pak Šentjanževci jeli mrmrati in se je mestna gosposka bala, da bi utegnili ograjo vlomiti, imenovala je nalašč zánje pet nadzornikov. Šentjanževci so bili zaprti že sedemdeset dnij, kar planejo necega dné na ograjo ter jo podro. Magistrat jih je poklical zaradi tega prédse. Jeden petih nadzornikov, Ostanek, namestnik špitalskega mojstra, torej jako imenitna oseba, dejal je pri preiskavi na rotovži, da ne ve, kdo se je prvi lotil plot podirati, in koliko in kateri so bili pri tem kriví. A jeden njegovih tovarišev ga je izdal, rekši, da se je to vso zgodilo z Ostankovo vednostjo in celo z njegovim privoljenjem.

In zopet nekdo drug se je izjavil, da sicer ne vé, kdo je prvi za plot zagrabil, znano pak mu je, da je storilo to kakih trideset moških in med njimi Ostanek sam. V nadaljni preiskavi pa se je pokazalo, da je bilo pri podiranji plotú krivih vseh pet nadzornikov. Mestni zbor jih je dal v ječo odpeljati in naložil jim po deset cekinov kazni. Jednako je kaznoval tudi onih trideset mož, ki so ograjo podrli samooblastno.[23]

Sicer je res, da mine potrpežljivost lehko tudi najpotrpežljivejšega človeka, ako je sedemdeset dnij od vsega svetd ločen, a nikakor ni cestno za naše prednike, da so imeli ravno oni, katerim se je izročilo zvrševanje zakonov, pred njimi tako malo spoštovanja.

Takih in jednakih prigodkov je po sodniških protokolih mnogo raztresenih. Za naše prednike niso posebno častni, vendar pa dokazujejo nekaj, kar mora vsacega razveseliti, da je postopala mestna gosposka nepristransko in kaznovala vsacega ne vprašaje po tem, kdo je, in zabeležiti dala njegov proces, dasitudi jako kratko v sodniške protokole, ki so se med vsemi mestnimi listinami shranjevali najskrbnejše, morda moremo pri tem le še davkarske knjige izvzeti, ki so ohranjene skoraj popolnoma.

Vkljubu tem obilim sodniškim protokolom pa so poročila o magistratu in njegovih pôslih vendar le jako pomanjkljiva.

Natančni pogled v organizacijo, plačo in opravila teh gospodov svetovalcev se nam odprè šele z letom 1753. dasi so me posamezne opazke v sodniških protokolih in druzih listinah prepričale, da je bil magistrat že od početka 16. stoletja tako organizovan, kakor leta 1753. Opaziti in poudarjati moram, da je bila Ljubljana v 16. in 17. stoletji jako konservativno mesto in ni rada kaj izpreminjala, kar se je prednikom zdelo dobro. Ta konservatizem je tako ostró izražen, da se mi bo težko oporekalo, ako povem, da se v Ljubljani tekom dveh stoletij ni znatno predrugačilo niti socijalno niti politično življenje.

Mestni zastop je kazal leta 1753. táko-le lice:

I. Notranji svèt

a) France Per, župan. Plača njegova je znašala 131 gld. 36 kr, vrhu tega je služil še kot notranji svetovalec 30 gld., torej vsega skupaj 161 gld. 36 kr. Do leta 1783. so se njegovi dohodki pomnožili še za. 20 gld., ki so se mu izplačevali iz Lachnerjeve ustanove.

b) Mestni sodnik (imena mu ne vém). Ta dostojanstvenik ni imel kot sodnik nobene plače; dobival je le za zločince k smrti obsojene po 4 krajcarje na dan za kruh, samo za tisti dan, ko so zločinca obhajali, dobil je zánj gorkih jedij in tudi vina. Toda ker je moral iz teh novcev kupiti zanj kruha, vina in jedij, vštevati se mu ta skromna vsotica pač ne more v plačo.

Kot nótranji svetovalec je služil 30 gld. in kot sodnik na življenje in smrt (Bannrichter) leta 1753 12 gld. leta 1783. pa 22 gld. in po šest odstotkov od takse, ki se je plačevala, pri prepisovanji hiš, dalje od takse, plačane pri inventurah, po 3 gld. na dan, od takse partikularnih depozitov, od katerih se mu je plačevalo brez ozira na vsoto po 3 gld.

c) Graffhaiden, prvi nótranji svetovalec, kot takšen je imel plače 30 gld., kot najstarejši svetovalec 10 gld. in kot pupilarni komisar 16 gld. 52 kr.

d) Ludovik pl. Radics, sindik, kot takšen 307 gld. kot notranji svetovalec 30 gld., kot računovodja 12 gld., kot kriminalni asesor leta 1753 15 gld. leta 1783 22 gld. 30 kr. vrhu tega je imel še leta 1783. kancelijske takse, namreč: polovico sodniških taks, ki sta jih prinašala komendsko in kapiteljsko posestvo "die Commendische und Capitel gilt". Imel je prosto stanovanje na rotovži in takso od prepisovanja hiš, ki je znašala 4 gld. Zaradi tega poboljška pa je moral dajati hrano ekspeditorju in dvema pisárjema.

e) Zebull, nótranji svetovalec 30 gld.

f) Galliard, kot notranji svetovalec 30 gld., kot davkar 60 gld., kot kriminalni asesor 15 gld., kot pupilarni komisar 16 gld. 52 kr.

g) France Jakob Ranilouitsch, kot notranji svetovalec 30 gld., kot prvi blagajničar (leta 1753.) 105 gld. 28 kr.

h) Gamba, kot notranji svetovalec 30 gld.

i) Antinger, kot notranji svetovalec 30 gld. kot drugi blagajničar leta 1753 42 gld. 30 kr., 1783. pa 150 gld.

j) Powitsch, kot notranji svetovalec 30 gld., kot davkar 60 gld., kot kriminalni asesor 15 gld.

k) Reichard, kot nótranji svetovalec 30 gld., kot pupilarni komisar 10 gld. 12 kr., kot notranji svetovalec 30 gld.

l) Reja, kot notranji svetovalec 30 gld.

m) kot nótranji svetovalec 30 gld.

Vsi ti svetovalci so imeli te pôsle že v početku 16. stoletja, iz njihove srede izginila pa sta do leta 1753. dva imenitna dostojanstvenika, oba špitalska mojstra, oskrbnika obilega imetja meščanskega špitala. Kdaj so ja odpravili, ne vém povédati.

Plača gospodov svetovalcev gotovo ni bila velika, zato je nasvetoval magistrat, naj se jim poviša, potem bode že mogoče prijeti jih, da točneje opravljajo svoje dolžnosti. Ne vém, je li čutil magistrat, da je s tem ovadil sam svojo nemarnost.

II. Zunanji svèt.

Zunanjih svetovalcev, med katerimi je sedèl tudi sloveči kiparski mojster Francesco Robba, bilo je, kakor že večkrat omenjeno, štiriindvajset. Le-tí niso imeli, če niso opravljali tudi drugih pôslov, nobene druge plače, kakor 600 opék iz mestne opekarne. To opéko so cenili leta 1753. na 3 gld. 36 kr., leta 1783. pa na 4 gld.

Razven te skromne plače so uživali le še dohodke iz travnikov na Prulah in na Dolgem brégu; toda poleg njih so se oddajali ti travniki tudi magistratovim slugam v užitek, in celo tacim meščanom, ki niso imeli pri magistratu prav nobenega opravka. "Dolgi breg" je bil razdeljen na 122 parcel in bil vreden po cenitvi magistratovi 8650 gld.

Zunanji svetovalci so opravljali raznovrstne pôsle po pisarnah. Jeden izmed njih je bil n. pr. registrator, najbrž tista oseba, ki se je v prejšnjih časih nazivala mestni pisar (Stadtschreiber), kot takšen je imel 194 gld. 03 kr.

Kot nótranji svetovalec po 600 opéke ali 3 gld. 36 kr.

Kot pupilarni komisar 10 gld. 12 kr. vrhu tega še prosto stanovanje na rotovži in od prepisa vsake hiše po 34 krajcarjev. Sicer pa je dajal magistrat leta 1753. še mnogim drugim ljudem opravka in zaslužka. To se je zvalo nižje osobje in je imelo take plače:

Mestni stražni načelnik (Stadtwacht- meister) 76 gld.

Kot kvartirski mojster (Quartier- meister) 12 gld. 45 kr.

Zato, da je nadzoroval o sv. Rešnjem Telesi mestno gardo in meščane sploh 14 gld.

Dva oskrbnika mestnih posestev vsak po 50 gld.

Jeden izmed njiju je bil tudi mestni žitničar (Stadtkastner) s 24 gld.

Ekspeditor je imel prosto stanovanje in prosto hrano pri sindiku in 40 gld.

Prvi pisár prosto hrano pri sindiku in tudi drugemu pisarju je dajal sindik prosto hrano. Plača njegova pa se je ravnala po njegovi spretnosti in po tem koliko časa je služboval; sukala se je med 10—20 gld. na leto.

Vratar pri samostanskih vratih, zato, da je odpiral in zapiral ledenico 3 gld.

Čudno pa je, da v plači vrátarjev in paznikov pri mestnih vratih ni nikjer govorjenja, dasi je zaračunil magistrat na višje povelje vsak krajcar, ki ga je potrošil iz mestne blagajnice. V prejšnjih časih, n. pr. leta 1601. služil je vratar pri Karlovških vratih po 36 kr pri Vicedomskih vratih pa le po 14 kr.na teden.

Orožničar (Zeugwart) je imel letne plače 21 gld. 05 kr.

Dva gozdarska hlapca 77 gld.

Dva beraška strahova (Bettelrichter) 24 gld.

Sluga na rotovži (Rathsdiener) 29 gld.

Dva nadzornika trga (Marktrichter) 12 gld.

Mestni hlapci 111 gld. 29 kr.

Magistrat je imel namreč za mestno vôžnjo svoje konje, s katerimi je dovažal les, gramôz (šuto), kamen, opéko itd.

Urar na Gradu, ki pa ni imel prostega stanovanja, dobival je za poslovanje svoje na teden po 1 gld. 25 kr., a iz tega plačila je moral kupovati olje, s katerim je razsvetljeval uro. V prejšnjih časih je uporabljal ta posel najimenitnejši urar v mestu, komur je magistrat iz tega uzroka odpuščal ves davek.[24]


Čuvaj (Zuuay) na bastijoni, sedanji razvalini, (nemškega izraza za tega možá niso poznali,) 24 gld., v to plačo pa je bil vračunjen tudi njegov zaslužek za to, da je streljal ob hudi uri (sein Liedlohn vom Wetterschiessen).

Sluga mestnega sodnika leta 1753. 50 gld. leta 1783. pa 108 gld. vrhu tega pa je dobival zato, da je pomagal pri inventurah, nosil toženim strankam vabila in če je bilo treba, priganjal jih tudi na rotovž 19 gld. 28 kr.

Drugi sluga leta 1753 56 gld., 1783 108 gld., vrhu tega pa še zato, da je kuril pečí 3 gld., da je strankam raznašal vabila in uradne liste 70 gld.

Deželni sodnik (Bannrichter) 72 gld.

Župan na posestvu v Kožarjih 3 gld. 24 kr.

Mestni policisti pa niso imeli nobene plače. Razven policijske službe so merili tudi žito na trgu. Na trg, prinesenega žita ni smel namreč nihče drug meriti, kakor policaji.

Leta 1773. imenuje se nekoliko mestnih slug, na katere je magistrat v poročilu svojem z leta 1753. ali pozabil, ali so se morebiti nastavili šele pozneje. Trije sluge, ki so klicali v noči po mestu ure, imeli so zato na mesec vsi skupaj 3 gld.; šest stolonoš (Sesseltrager), o katerih poročamo še pozneja. Dobivali so na teden po 7 gld., a na vsake tri mesece jim je dal magistrat za čevlje, ki so jih ta čas raztrgali 5 gld. 6 kr. ter jim kupil vsako tretje leto novo opravo.

Sluga v kruhomárni (Brodsitzer). Za njegovo poslovanje mu je dajal magistrat prosto stanovanje v kruhárni in še 60 gld.

Mestni tesárji so služili na dan po 17 kr., zidárji po 21 kr., navadni delavci pa po 1 liber, ki je veljal takrat nekoliko čez 11 kr.[25]


Zadnje leto pred preustrojitvijo magistrata, torej leta 1784., spadal je ta v naslednje urade:

1.) V računski urad. Poslovali so tù trije gospodje, prvi in drugi blagajničar, Skrinner in Debeljak, in knjigovodja. Sluga pri tem uradu je imel plače 108 gld., vrhu tega za stanovanje 10 gld., 2 gld. jetniskega denarja in 3 gld. je dobil o sv. treh Kraljih (3 fl. für die 3 Kõnigssammlung) in 8 gld. o sv. Martinu (Martinwein).

2.) Sodniški urad. Predstojnik mu je bil mestni sodnik, ki je bil ob jednem eksaminator in referent. Če pa je šlo za glavo, morali so se po ukazu Marije Terezije privzeti še advokatje, kolikor se jih je zdelo potrebnih. Leta 1753. imelo je mesto za takov slučaj najete štiri advokate ter jim je plačevalo po 27 — 30 gld. na leto, morebiti tudi takrat, ko ni bilo nobenega zločinca, da bi ga sodili.

3.) Pupilarni depozitni urad. Tù so poslovali: župan, ki je shranjeval pupilarno blagajnico, in mestni sodnik, ki jo je oskrboval; pisárska dela pa je opravljal aktuar.

4.) Pupilarni računski urad. V njem so sedeli trije svetovalci iz notranjega in jeden iz zunanjega sveta. Pri tem uradu je imel vselej svoj pôsel tudi sindik, takrat dr. Potočnik. Bil je zapisnikar, sicer pa je delal tù tudi jeden aktuar in jeden računsk uradnik, ki je dobival zato takse od pupilarskih depozitov.

5.) Mestna pisarna. V tem uradu so posloval: sindik, mestni registrator, jeden aktuar, ekspeditor in taksator, in dva kancelista.

6.) Urad zemljiške knjige, ki sta ga oskrbljevala knjigovodja in jeden aktuar. Poleg tega pa so tisti gospodje svetovalci, ki niso bili preobloženi z delom, oskrbovali tudi jerobske stvarí.

Sam sebe je magistrat višji oblasti leta 1784. opisal takó-le: Magistrat je prva instanca v političnih in sodnih stvareh za vse meščane, zadruge in vse v tem mestnem okraji živeče ljudi neplemskega rodú; on ima krvavo sodbo in oskrbuje vsa mestna posestva ter vodi mesto. Sodna pravica se dela vsem pod magistrat spadaj očim osebam vselej v popolnoma zbranem zboru. Poročevalec je sindik, kateri mora biti v pravu vešč in ki je bil že advokat; drugi udje mestnega zbora pa se niso šolali v pravu, vendar so vsi pridobili po izkušnjah potrebnih znanostij, zlasti oskrbnika mestnih posestev.[26]


Dné 7. septembra leta 1785. preustrojil se je magistrat popolnoma in s tem stopimo v četrto dobo od leta 1785.—1809.

Odpravili so se vsi notranji in zunajni svetovalci in tudi število drugega osobja se je skrčilo, kolikor se je največ moglo. Po preustrojitvi je imel župan po 600 gld. letne plače. Poleg njega so poslovali le še samo štirje svetovalci, ki pa se po izrecnem ukazu višje oblasti niso smeli več nazivati "Rathsherren", ampak le "Magistratsräthe". Višja oblast je hotela s tem odpraviti vsak spomin na prejšnje zanemarjeno gospodarstvo magistratovo in to celo v nazivanji gospodov svetovalcev.

Ti štirje novi svetovalci, med katerimi so bili trije doktorji prava, imeh so po 400 gld. letne plače. Razven njih so poslovali še naslednji uradniki in sluge, ki so jih plačevali iz mestne blagajnice:

Registrator in ekspeditor, ki je opravljal vse posle tičoče se registrature in ki je bil ob jednem knjigovodja pri davkarskem uradu; plače je imel 330 gld.

Računovodja in registraturski adjunkt 300 gld.

Prvi pisár, ob jednem kontrolor taksnega urada 250 gld.

Drugi kontrolor 200 gld.

Tretji kontrolor 200 gld.

Blagajničar 300 gld.

Dva sódna slugi, vsak po 150 gld.

Mestni stražárski glavár 250 gld.

Jednajst policistov 1100 gld.

Čuvaj na bastijonu 24 gld.

Urar 73 gld.

Mestni hlapec 74 gld.

Trije sódni hlapci 72 gld.

Vse plače uradnikov in hlapcev so znašale leta 1786. le 6518 gld. Danes, torej tekom sto let, poskočile so plače za vse mestno osobje štirikrat tako visoko.[27] Po vsotah, ki jih je izdal magistrat za pisarniške potrebščine, za papir, črnilo, peresa, knjigovezno delo in tiskovine leta 1755., sklepati smemo, da si gospodje svetovalci niso dali Bog vé koliko opraviti. Danes znašajo ti troški 3390 gld.,[28] leta 1755. pa niso segli više, kakor 55 gld. 46 kr.; seveda se je izdalo vrhu tega še 297 gld. 15 kr. za pravde, torej za koleke in kar so sicer napravljale pravde še troškov.

  1. Gerichtsprot. 1635.
  2. Gerichtsprot. 1635.
  3. Gerichtsprot. 1660. fol. 165.
  4. Fasc. štev. 102.
  5. Gerichtsprot. 1608.
  6. Ibid.
  7. Gerichtsprot. 1551. fol. 29.
  8. Valvasor, IX. pag. 699.
  9. Mittheil. d. hist. ver. f. Krain, 1867, pag. 92.
  10. Mittheil. d. hist. ver. f. Krain, 1867, pag. 92.
  11. Fasc. štev. 102.
  12. Gerichtsprot. 1568.
  13. Ibid. 1665. fol. 122.
  14. Ibid. 1601. fol. 214.
  15. Ibid. 1551. fol. 29.
  16. Ibid. 1608. fol. 101.
  17. Ibid. 1665. fol. 180.
  18. Glej razne sodniške protokole.
  19. Gerichtsprot. 1599. {{subst:pg|Der Magistrat hatte wohl Ursache genug mit scharfen Gerichtsmitteln mit „Verstrickhimg" seiner Person vorzugehen, alleiii man wolIe neben Ansehen seiner Rathstelle aueh *auf sein Alter ein Bedenken haben. Damit aber dem gemeinen Manne ein Geniige gesclialie, so wird ihm nochmals auferlegt, sich zii Hause zu lialten.}}
  20. Ibid.
  21. Gerichtsprot. 1608. fol. 160.
  22. To predmestje je dobilo svoje ime po neki jako stari cerkvi, jedni najstarejših v Ljnbjjani. Prvi je našel njeno ime Richter (Gesch. der Stadt Laiba^h, pag 194.), a ni vedel kaj je ž njo početi, kajti v listini iz leta 1275. je rečeno: "Der dritte (so. Acker) neben der Kirehe des hl. Johannes vor dem alt en Thor." V listinah mestnega arhiva je natanko in na mnogih krajih rečeno: "in der Vorstadt bei St. Johannes oder bei den Discalceaten", torej v okolici sedanje bolnične cerkve na Dunajski cesti. Da predmestje ni dobilo tega imena šele kadar so diskalcejatje prišli okoli leta 1650. iz Šiške, kjer so imeli prej v Jami (Grubenbrnnn) svoj samostan, v Ljubljano, razvidno je že iz tega, ker se to predmestje imenuje že leta 1599. "Vorstadt bei St. Johannes", in vrhu tega tudi patron cerkve diskalcejatov ni bil sv. Janez, am-pak sv. Jožef (Valvasor pag. 694.) Richterja je motil izraz "St. Johannes vor dem alten Thore". Kje so stala ta vrata je seveda težko reči; mogoče, da so bila kakov star rimsk ostanek, kajti na kraji sedanje Tavčarjeve hiše so jih našli mnogo. Mogoče pa je tudi, da so že leta 1275. zaznamenovali posamezne kraje, merivši jih časih z jako oddaljenega stališča. O cerkvi diskaleejatski pravi Valvasor, da je stala "vor dem Spitalthor", dasi je od Špitalskega mostu zelo oddaljena. Danes bi se nihče več tako ne mogel izraziti. V sodniških protokolih se bere večkrat: "St. Johannes vor dem deutschen Thor". Mogoče je, da so tudi leta 1275. zaznamenovali kraje tako, in da "Stara vrata" niso druzega, kakor vrata pri Nemški hiši. Leta 1275. se je iz Nemške hiše pač videlo naravnost k cerkvi sv. Janeza, ki je po mojih mislih stala nekje na Dunajski cesti. Jaz menim, da je o tem toliko menj dvojiti, ker vemo, da so bili prebivalci predmestja sv. Janeza leta 1450. podložniki nemškega reda.
  23. Gerichtsprot. 1599.
  24. Steuerbuch 1682.
  25. Fasc. štev. 102. in: Urbar der Gefälle 1781. und 1782.
  26. Fasc. štev. 76—77.
  27. Proračun ljubljanske mestne občine za leto 1886.
  28. Ibid.