Ljubljanskemu časniku
| Ljubljanskemu časniku Janez Trdina |
| |||||||||||||
MENGEŠ. Boji so minili, novice potihnile, sad miru — dovršenje dejansko avstrijske ustave — sčasoma dozoruje sezidanje kake majhne kmečke bajtice se ne da koj tisti dan doprinesti, ko se je podlaga postavila, toliko manj se sme terjati, da bo obširno poslopje Avstrije naenkrat sklenjeno in dodelano. Zadovoljni moramo biti, ako gotova znamenja vidimo, po katerih se prepričamo, da se res zida in dejansko ustanovljuje. Veliko jih je bilo, v katerih je četrti marec vesele nade obudil, da je zdaj svoboda spat šla in da se bo na nenemške narodnosti ravno tako malo gledalo kot poprej. Pa ti predmarcarji strašno obraz potegujejo, ko vendar zdaj eno in zdaj drugo prikazen zagledajo, ki ni nikakor njih votlim idejam priležna. Čudno se jim zdi, da vkljub njih spanju duh časa napreduje in zmerom več sledilcev ima. Mislili so se prej s svojo nemarnostjo vladi prikupiti, odkar pa tudi ona taki ustavne pošasti za veljavne postave spozna, so tako omamljeni postali, da doma molče in le še v kak dunajski ali graški časopis svoje globoke zdihljaje svetu razodevajo, ki je pa tako krivičen, da jih še slišati neče. Blagor nam, da nam ni treba teh gnilih stebrov domovine pogrešati, ko popadajo, ker je čvrstih, mladih debel dovolj, da očetnjavo podpirajo. Tako v pisarnicah kakor tudi v šolah se potrebe časa čedalje bolj spoznavajo. Res je, da se v deželskih šolah pri okoliščinah, ki še od poprej sem obstoje, za omiko ljudstva, kar bi bilo želeti, ne more storiti. Učilnice so na več krajih slabo urejene in torej slabo obiskane, učitelji slabo plačani. Pa mislimo, da ministrstvo te zadeve dobro previdi in da bo skoraj težavam v okom prišlo, ki se izobraženosti ljudstva zoperstavljajo. Vendar se ne more tajiti, da se tudi pri tako čemernih okoliščinah veliko zgoditi zna, ako je učenik za to. Ravno Mengšani so tako srečni, da imajo takega, kot malokje. Mengeški učitelj France Dolenc je že poprej napačnost nemškega poduka spoznal, in zgolj slovenščino vpeljal. Ko že v drugih deželskih šolah skoraj večidel Bohoričev ali celo cirilsko-latinski pravopis Metelka rabijo, se že v Mengšu več let Gajev uči.
Kar pisarnice zadene, gre vsa čast krožnemu poglavarju Paviču. Kar kmeta vtiče, zgolj po slovensko dopisuje. Več soseskinih zadev po domače spisanih smo sami brali. Drugega ni napačnega, kakor da v teh spisih zelo od slovniških pogreškov mrgoli. Pa kar okornost teh pisarjev pregreši, se ne sme krožnemu poglavarju očitati, ki v ti reči stori, kar more.
Narodni duh, ki se je 1848 zaprav zbudil, je že tudi zelo proste kmete prešinil. Dovolj smo jih že slišali, ki so se čez to reč pogovarjali. Ni izreči, s kakšnim začudenjem in veseljem so prve dopise v domačem jeziku sprejeli. Jasno se vidi, kako prazno je bledenje nekaterih starokopitnih mož: Ter Pauer bajs un bili nix. Zbogom!
Ljubljanski časnik 1850, št. 23 (18. VI.).
LJUBLJANA. T. Sila in enostranstvo, ki sta do leta 1848 po veliko šolah vladala, sta, hvala bodi Bogu, jenjala. Po Hrvaškem, se mi zdi, so poprej součenci med sabo po latinsko go¬voriti morali; pri nas je bila pa večidel z nemščino taka. Vemo se spomniti, da je bil v Kamniku en drugi klasist hudo zavoljo tega kaznovan. Revež je hotel součencu po nemško reči: »Pojva se kopat.« Ker pa ne ve, kaj se »kopat« po nemško pravi, mu reče: »Gemer kopat.« To sliši drugi součenec, se želi prikupiti in brž onega zatoži, ki je potem piko in slab red dobil. Da se jezik najbolj s pogovarjanjem nauči, je res, in potrebno je, se ga s pogovarjanjem učiti, če si ga kdo popolnoma prilastiti hoče. Pa sila je ravno tako smešna kakor škodljiva. Kdor mora tuj jezik govoriti, bo kmalu svojega manj čislal in ga celo zaničevati začel, ako nima v ti reči dovolj razuma, kot ravno majhni in tudi večji učenci. To enostranstvo je do zdaj večidel povsod in tudi v ljubljanski učilnici nehalo. Slovenski, latinski in nemški jezik imajo enako veljavnost in prav. Ko so ondan učenci osme šole iz krščanskega nauka nalogo pisati imeli, je gosp. doktor Jarc z velikim veseljem dovolil, da naj narede ali po slovensko ali po nemško, kar jim je ljubše, le da bo dobro. Le učencem je priporočiti, da bi jim tako dovoljenje mar bilo in da bi enkrat po domače pisati jeli. Saj ni tako težavno, ker so tisti, ki so po slovensko naredili, vsi »Vorzug« imeli. — Sosebno hvale vredno je obnašanje gospoda prof. Rebiča pri grškem jeziku. Tu on veliko podobnost grškega s slavenskim dokazuje. Vzame v ta namen slovensko, in če to ne izda, ilirsko in tudi rusko narečje, jih s helenskim primeri in tako pokaže veliko sorodnost teh jezikov. Gospod Kersnik je bil že tako mnogo pohvaljen, da ne moremo drugega reči, kakor da naj ga za domače nesreče nekoliko zahvala, vdanost in ljubezen naroda potolaži. Zguba tega moža bi bila huda, huda rana domovini. Kakor slišimo, bo dal g. šolski vodja Kleemann berilo za prvo in drugo šolo kmalu natisniti, da se bo prihodnje leto že rabiti zamoglo. Želeti bi bilo, da bi se zanaprej v sedmi in osmi šoli nekoliko vsaj za zdaj Macunovo »Cvetje jugoslavjansko« vpeljalo, da sčasoma zraven slovnice in teorije tudi zgledi in praktika pride. Pa upati smemo, da se bo po malem vse dognalo, ker ne manjka ne pridnosti in tudi ne volje.
Ljubljanski časnih 1850, št. 24 (21. VI.).
IZ DOLSKE DOLINE. Kakor po celem Posavju je bila tudi [pri nas] brodnija poglavni in skoraj edini vir zaslužka. Bilo je sicer nekaj modrih mož, ki so potrebo lastnega kmetijstva spoznali in so pridno živino, gozde in polje gleštali in obdelovali. Ne more se tajiti, da je to kar zelo koristno, ako se v prid in korist obrne. Zlasti, ker so se tu z majhnim trudom krajcarji dobili, je bila to grozno velika dobrota za pametnega. Pri tem bi se ne bila smela kmetija zanemariti, kar se je pa pri tako lahkem dobičku »z ladjo« skoraj sploh povsod zgodilo. Brodniki, in to so bili razen enega, ki je dom imel, vsi, so šli na Hrvaško, se pri obilni vodi v 14 dneh vrnili in so od 6 do 10 rajniš plačila dobili. Pa kam z denarji? Morali so se brž pognati, ker je čez kake 4 dni zopet ladja odrinila. Če bi se bili le kaki trije poliči vsak dan posrkali, bi ne bilo moglo vse iti. Tedaj je moralo zmeraj »kaj bolj žlahtnega« na mizi stati, postavim, kaj boljšega iz bariglice, zraven pa tudi kaj »iz koze«. In tako se je mošnjica zelo posušila. Pa kaj je maral brodnik? Šel je vnovič »na rajžo« in je potem zopet kaj »iz koze« terjal. To je šlo dobro do leta 1845. Več najboljših kupcev je pa zdaj omagalo, jelo se je od železne ceste govoriti, tudi ni šlo več vse samo po Savi gor. Zdaj je jelo brodnikom klenkati, vsako leto je bilo slabše, dobiček se je zmanjšal. Zadovoljno se je moralo biti, da je še kaj »iz bariglice« bilo; »iz koze« se ni več potrebovalo. Ko so pa še druge čemerne okoliščine prišle, zlasti, ko se je železnica dovršila, da ladja le malo prihodkov in brodnarija je skoraj na nič prišla. Zdaj se je čul plak ljudi: »Božja šiba nas je strašno zadela.« Zares obmilovanja vredni bi bili, ako bi bila to božja šiba, pa pri veliko veliko njih je to obožanje njih lastna šiba. Že poprej je bil redek, katerega je ladja obogatila, ker je šlo vse sproti; ako bi bil grunt dobro obdelan, bi se bilo malo poznalo, le »iz bariglice« bi se bilo moralo manj ulivati. Pa kmetija se je zelo vnemar puščala in se še zdaj pušča, ker imajo ljudje tako malo razumnosti v ti reči. Neusmiljeno se gozdi sekajo, brez pomisleka, da dreva ne izrasejo kakor trava vsako leto, temveč da je let in let treba, preden se zopet zarase. To pa ne velja le za tu; marsikje so kmetje še veliko bolj nespametni. Tu se vendar za vsakdanjo potrebo še zmerom dobi, pa na več krajih, postavim, okoli Brda, je vse golo in posekano. Druga nemarnost je tu, da se tako malo za travnike porajta. Na enem kraju jim jih Sava vzame, na drugem imajo pa že vendar obilno zemlje, iz katere bi se dali najboljši travniki narediti. Pa ti pašniki so še zelo nerazdeljeni. Rabijo se skoz celo leto za živino, ki se preganja in dostikrat bolj lačna domov pride; kot je na pašo šla. Le kmetje iz Dola so zastran tega izjeti in dajo zgled ne le sosedom, temveč tudi vsak, ki njih zemljišča vidi, se mora od njih previdnosti prepričati. Žito na njih njivah je čvrsto in obilno kot malokje na Kranjskem. Z gozdi ravnajo po pameti. Na vsako vižo skrbe, da imajo tudi za živino dobre in tečne piče. Podgorjani so bili tako abotni, da so za majčkeno denarja velik kos zemlje Doljanom prodali. Ti narede travnike in njive, katerih je zdaj ena sama več kot svojih tri sto vredna. Taki zgledi naj se posnemajo! — Zdravi!
Ljubljanski časnik 1850, št. 25 (25. VI.).
MENGEŠ. Pri nas vse mrgoli beračev vsake baže. Kar malharje zadene, bi, mislim, že enkrat čas bilo, da bi soseske nikomur trohe ne dale, ki ni v tisti soseski doma. Le s tem bi se toliko vlačugarjem graja postavila, katerim se ne ljubi delati, in ki potem kak razcukan plašč oblečejo, malho čez ramo obesijo in tako od hiše do hiše, od vasi do vasi korači in s svojimi stokljaji ljudi peharijo. Pravih revežev je, če so ravno slabi časi, šembrano malo. Ki je v mladosti poštenin priden, si bo že toliko prislužil, da mu ne bo treba s trebuhom za kruhom hoditi; če ga pa že vendar kaka posebna nesreča kakor, postavim, dolga bolezen, zadene, mu bo gotovo soseska, ki ga pozna, rada pomagala. Saj je dobrih ljudi še zmerom dosti na svetu. Kar pa pogorelce vtiče, bi bilo po moja najboljše, da bi soseske ostro na to gledale, da bi vsi soseščani družbi svetega Florijana pristopili. Ko bi pa kdo vendar I hotel, naj bi tudi njegova obveljala; pa če bi pogorel in s kisli obrazom prosit prišel, naj bi se mu brez usmiljenja vrata pokazala. To bi bilo drugim v poduk in le na tako vižo bi se trmaste buče preverile in družbi pristopile. Ko se krčma zagleda, strašno krajcarji tišče; ko je pa treba svoje poslopjel zavarovati, ne gredo od rok, kakor bi priklenjeni bili. Šele ko nesreča na glavo pride, se taki za ušesi praskajo, ker ni kaj v roke vzeti. Pravil je en Klečan, da sta se koj, ko je ondi pogorelo, dva kmeta vzdignila in, kar sta mogla hitro, se sekurirat šla. Mislila sta, da bodeta kaj dobila; pa malo je manjkalo, da se nista kot goljufa v luknjo vtaknila. Marsikdo bi hotel potem denar; prej, možička, prej bi bila svoje reči zavarovala, in ne bilo bi vama potreba, tako abotne zvijače potem rabiti! Prav bi bilo, da bi se brž brž soseskine gosposke izvolile, ki bi ne le na berače, ampak tudi na bajtarje pazile. Pri nas je en tak bajtar dvakrat zažgati poskusil. Poprej je baje svojo kočo zavaroval, ki ni bila deset rajniš vredna in ježe sama na kup letela, in potem je zakuril. Taka se je letos že gotovo marsikje zgodila, ker je na toliko krajih slišati, da naenkrat goreti začne, brez da bi kdo vedel, kaj je vzrok. Kakor drugod, so se nove soseske tudi tukaj ustanovile, pa Bogu se usmili, kako? Več prebrisanih mož se je zelo potegovalo, da bi se mengeška fara ne v več kakor v dve soseski razdelila. Pa prigovarjali so gluhcem. Prepira ni bilo ne konca ne kraja. Vse vasi so si bile navzkriž. Tu so se zavoljo kakega travnika, tam zavoljo njive, tu zavoljo meje, tam zavoljo kakega majhnega grabna in celo zavoljo kakega grmovja in nizkega drevesa sprli. Nihče ni odjenjal, torej so se vse vasi skoraj branile, k drugim prištete bili. Le mengeško-topoljska soseska ima čez dve sto številk, drugih še nobena sto ne; tako da je v mengeški fari gotovo dvanajst sosesk. Depala vas šteje okoli dvajset hiš in vendar je svoja soseska! Depalci so imeli z vsemi sosedi prepir in so se tedaj vsem odrekli. Radoveden sem, kako bo ta soseska pisarja plačevala in druge reči oskrbovala. Kakor si je postlala, tako bo ležala! —Zbogom.
Ljubljanski časnik 1850, št. 27 (2. VII.)
LJUBLJANA. T. Kakor je voda ribi, kakor živež telesu potreben, da svoj živelj obrani, tako je tudi narodu slovstvo ali literatura potrebna, da mu duh ne zamre, ne zaspi; in da ga tujo ne prekosi in uniči. Dušno razvitje gre s telesom eno pot; le takrat, ko se oba zedinita, pokažeta tisto silno moč, ki bi je ne duh ne telo posamezno nikdar ne imela. To prikazen najdemo pri vseh narodih. Stanje Aten o Periklu in Rima o Cezarju to potrdi. Ljudstva brez slovstva so bila sicer tudi mogočna, pa le za en hip in so razpadla kakor oblak, ki se utrga in ga potem več ni. Le telesna moč z dušno združena zamore trdno, dolgo in veljavno pomembo imeti. Na Francozih, Angležih in drugih izobraženih ljudstvih sedanjosti to vidimo. Zavoljo tega so se pa tudi Slovani, ko jim je v marcu 1848 žarkeje sonce posvetilo, na vso moč, pa hvala in slava jim, da le po postavni poti,prizadevali, da bi tudi na dušnih pridelkih tako bogati postali, kakor so na delih telesne moči po italijanskih in madžarskih boriščih svet s čudenjem napolnili. Povsod so vstali možje na noge, ki so se z gorečo ljubeznijo do naroda težavnega dela lotili, slovstvo ali zbuditi, kakor Rusini, ali obogatiti, kakor Čehi, ali pa obenem obogatiti in olikati kakor ravno Slovenci. Tu omenim le od teh nekoliko. Ne more se reči, da nismo mi pred sušcem celo nič literature imeli. Imeli smo dvojno: versko in pa posvetno. Verska je najbolj v šestnajstem stoletju cvetela. Posvetna se pa dolgo ni mogla na noge spraviti. Prišlo je sicer veliko slovnic, basni, pripovedk, pesmi in drugih kratkočasnic na svetlo, pa v vseh je bilo malo duha, izvirnosti in življenja. Šele Vodnik in Linhart se zamoreta izvrstna pisalca imenovati. Več slavnih mož jima je sledilo; vendar so imeli veliko napot premagati. 1848 so te napote razpadle in nič ni več gibanja duha oviralo. Pa ravno zdaj nam je več najslavnejših mož pomrlo. Le spomnimo se Prešerna, Mažgona in Cererja. Pa vobče ne ovira to tako silno napredovanja literature, le za en čas ji je zelo škodovalo. Poprej so slovenski pisatelji malo prijateljev in malo bralcev imeli, pa zdaj ne prešinjuje narodni duh samo nekaterih, zdaj prešinjuje cel narod, zlasti mladino. Goreče bere ona dela domače literature in gotovo smemo dočakovati, da bo ona to literaturo v svojem času podpirala, jo obogatila in v kratkem na tisto stopnjo postavila, da se bo s slovstvi drugih narodov primeriti smela. Napot, ki so predmarcarskim učenim protili, ne bo imela. Mladina se zdaj slovnice v šoli uči in bo tedaj jezik dobro umela in prav pisala. Izreki ji ne bodo več tako neznani. Da si bo le predmet pisanja postavila, ji bo potem lahka reč ga izobraziti in olikati.
Ljubljanski časnik 1850, št. 28 (5. VIL).
MENGEŠ. Vsak, ki količkaj pokoj in mir ljubi, mora želeti, da bi se kmalu novi žandarmeristi ali grivarji po deželi razdelili. Nikjer ni toliko tistih potepuhov, ki se jim rokovnjači pravi, kot ravno v Bistriški dolini in v bližnjih krajih doma. Veliko so jih že sicer gosposke polovile, jih v žold ali pa delavščnico vtaknile in na tako vižo mengeško faro očistile in te ostudne nesnage očedile. Že poprej so bili pri nas žandarji in ravno oni so lenuhe lovili in si velike zasluge za varnost cest in hiš pridobili. Pa prekucije leta 1848 so to reč spremenile. Žandarji so se nekam zgubili in rokovnjačev je bilo zopet dovolj. V vas mengeško si sicer niso več upali, pa toliko bolj so cerkljansko in komendsko faro nadlegovali in jo bržkone še nadlegovajo. Vsak teden slišimo iz onih krajev od tatinstev, pretepov in nepokoja. Navadili smo se že prav, vsak mesec od ondod novice prejeti, da so zopet enega ali dva ubili in jih kakih pet pokvarili. Ti nepokojneži so večidel vojaški pobeguni. V Bistrici na planinah imajo gnezdo, kamor se brž odtegnejo, če se preveč po njih streže. Tu en čas drvarijo in les sekajo in o priložnosti v vasi prihrušče. Grivarji jih bodo že poiskali. Ljudje hrepene, da bi jim brž brž na pomoč prišli.
Kar polje zadene, nam, hvala Bogu, prav dobra letina kaže. Toča, ki je na toliko krajih razbijala, nam je prizanesla. Moča in toplota se vrsti, skoraj kakor ljudje hočejo. Rž in pšenica stoji tako veselo, da človeka v srce ogreje. Dobra letina kmetu sicer vselej koristi, zlasti pa mu bo letos prav prišla. Ven dati je na vse kraje dosti, tudi se zna odškodnina kmalu odločiti, da se gruntne razmere poravnajo in je kmetovalec enkrat zastran te težavne reči brez skrbi. Nekaj podložnih je že prostih, ker jim je njih gospod Andrej Danič brez odškodovanja davščine odpustil.
Kar pa vrte vtiče, bomo letos malo sadja imeli. Domačih češenj še nismo deset videli, češplje je lanska zima vzela in komaj zopet iz štremljev nove veje poganjajo. Le jabolk bo nekaj; hruške nam pa ne vem ali pikec ali rja snede. Zbogom!
Ljubljanski časnih 1850, št. 29 (9. VIL).
MENGEŠ. Zažiganja ni letos ne konca ne kraja. Ta reč se godi, kakor bi se kaka nova šega vpeljala. Pri nas je zopet eden podkuril. Sreča, da se je še o pravem času zapazilo in pogasilo. Pa kaj mislite, da pravijo nekateri ljudje k temu? Nekaj se jih za to reč celo nič ne zmeni, ker je koča tistega bajtarja dvajset stopinj od njih hiš proč. Ti se prej ne menijo, da je že rdeči petelinec v njih strehi in jih že ogrevati začne. Nekaj pa je celo takih, ki še podkurjaču prav dajo in pravijo: »Naj gospodo opehari, naj sekuranco dobo!« Ko bi človek sam tega ne bil slišal, bi ne verjel, da so še nekateri ljudje v tem omikanem stoletju tako brezpametni. Njih misli ne sežejo dalj kakor tistih Avstralijanov, ki drevo posekajo, namesto ga otresti, da do sadja pridejo; potem pa plakajo, ker ni drugo leto več jesti. Ravno tako ti bedaki šele potlej previdijo, katera gospoda jih pehari, ko je treba namesto dva¬najst krajcarjev sekurance jih po dvajset za 100 gold plačati. Take besede mi pa misli obude, kaj je vzrok take nizke izobraženosti. In tu pridem zopet na šole. Pozimi letajo otroci v šolo, da, kakor sem jih že več čul, doma ne nagajajo. Pa ko iz šole pridejo, gredo drkat, namesto da bi to ponavljali, kar so se ravno učili. Tako že drugi dan nič ali pa malo od poprejnega dne vedo. Še slabeje kot pozimi je poleti. Če bi prav hotel otrok v šolo iti, pa ne sme, ker mora pasti. Na paši je prava šola otrok, ki jih dobro in kmalu izuri, čez dve leti že zna vsak puhati, klafati in kleti, da se z vsakim odraščenim pomeriti sme. Za branje mu je malo mar. Tako neveden deček neveden mladenič, neveden mladenič neveden mož postane in svoj rod na enako vižo izredi. Naloga novih soseskinih županov bo zares morala biti, natanko na to gledati, da bodo otroci vsi pridno pozimi in poleti šolo obiskali. Drugače bo ona malo sadu prinesla, naj se že ubija učitelj, kakor hoče. Ravno zato bo morala pa naloga vseh sosesk biti, si previdne može župane izvoliti, ki ne znajo le vpiti: »Vse proč, vse proč!«, ampak ki bodo preudariti umeli, kaj soseskam zares koristi.
. Ljubljanski časnik 1850, št. 30 (12. VII.).
MENGEŠ. Na več krajih, kakor beremo, so že srenjski možje izvoljeni in so prisegli. Tudi pri nas se na volitev pripravljajo in se mnogo zastran teh reči pomenkovajo. Nekaj jih je, ki se jim vse to zelo abotno zdi, in ti mislijo, da je naprava novih srenj tudi nova nadloga zanje, ki jim ne bo celo nič koristi, pa dovolj stroškov prinesla. Vendar moram reči, da duh časa čedalje bolj napreduje in da večidel soseščanov kvar dobro pozna, ki ga je dosedanje spanje soseskam naklonilo. Slišal sem oni dan kmete, ki so se med sabo posvetovali, kdo bi bil za župana pred vsemi drugimi izvoliti. »Če že mora eden biti,« pravi nekdo, »izvolimo tega in tega.« »In zakaj?« ga pobara drugi. »Zato,« mu odgovori, »ker se gospode ne boji in se že skoraj kar je na svetu z njo pravda. Ta bi nas dobro zagovarjal. Nikogar bi se ne bal, kar je že večkrat pokazal.« »To pa ne bo dal,« zagrme vsi enega glasu, »mi ne potrebujemo pravdarja, ampak moža, ki bo znal naše reči peljati, da bo prav. Z gosposko smo pa že davnaj odgodli; ni se nam treba več z njo prepirati.« Prepričan sem, da bodo gotovo vsi soseščani teh misli. Sčasoma se bo že tista trma in svojeglavnost izgubila, ki je kmetu bržkone več škode kot prida dala. Kaj so, postavim, tisti budalasti poslanci koristili, ki so slavo državnega zbora na Dunaju skrunili? Pri vseh rečeh je treba previdnosti, sosebno pa, kjer je kaj važnega storiti, je neobhodna potreba previden, za čast domovine in za blagor državljanov zares vnet mož: drugače gotovo delo spodleti. Zlasti je na to pri srenjah paziti. One so temelj države, podlaga vseh naprav, steber človečanstva, pogoj človeške družbe, vir, iz katerega se vse to iztaka, kar državi mož, krepost, važnost in življenje daje. Naj se stori, kar hoče, vse se ali posredno ali neposredno po srenji zgodi. Iz nje se pride na deželni zbor in se zastran natančnejše ustanovitve cele dežele pogovarja in sklepa. Srenja in deželni zbor imata potem tudi v zadevi državnega zbora najobširnejšo važnost; iz njih se večidel on osnuje in ustanovi. Državni zbor pa daje s cesarjem postave in je z njim vred glava vseh reči, iztok vseh naredb, ki državo zadevajo. Iz tega se vidi velika imenitnost in važnost srenj, ki jo bodo imele. Pa iz tega se tudi vidi, s kolikšnim pre-mislekom se imajo srenjski možje izvoliti, ki bodo srenjske reči v rokah imeli, če so župani nevedni, se zares ne bo čuditi, da bodo srenji v večjo škodo kakor korist, in da se potem tudi druge reči ne bodo tako speljati dale, kakor bi prav in želeti bilo. Pa če bodo nove soseske dobro urejevane, potem se bo spoznalo, kaj ima ustava dobrega nad sabo. Očividni bodo dobički te naprave ne le v srenjskih rečeh, ampak še veliko bolj v zadevah posameznih dežel, celih držav, kakor tudi vesoljnega človečanstva. Družba bo svoje okoliščine sama uravnavala, olajšala in zboljšala, in gotovo ne bodo potem misli socialistov le najmanjše veljavnosti dosegle. Družba si bo sicer bolj počasno, pa bolj stanovitno in bolj gotovo pomagala.
Ljubljanski časnih 1850, št. 31 (16. VII.).
IZ DOLSKE DOLINE. Dve reči sta te leta nenadoma prišli, tako da ni nihče vedel, kako in od kod, namreč kolera in narodni duh. Kolera nas je, hvala Bogu, zelo malo zadela, pa toliko bolj se narodni duh, hvala Bogu, razširja. Pri vsaki priložnosti sem se prepričal, da je narodna zavest tudi srca prostih kmetov in celo rovtarjev navdala, sicer ne povsod enako, pa manj ali bolj se povsod razodeva. Ko so v Klečah in po drugih vaseh letos maje postavljali, so letos narodna trojna barvana banderca vsakod na vrhu vihrala. Druge krati so kako rdečo ruto pripeli, če se ob nedeljah kmetje v kako gostilnico zberejo in si napivajo, ni drugega kakor klic »živio« slišati. To je sicer samo na sebi malo važno, pa vendar narodno predramljenje jasno oznani. Zlasti pa se pri pesmih napredovanje časa vidi. Tiste neumne in nespodobne kvante kakor včasi se več ne čujejo peti. Fantje in dekleta so se rajši Prešernovih in Tomanovih poezij navadili, ki se jim prijetnejše zde kakor pa poprejne čenče. »Železna cesta« je že stara pesem, pa še vendar dostikrat peta. Po pravici pa se »Mornarju« prednost daje. Ta pesem je popolnoma domača postala.
Ljubljanski časnik 1850, št. 33 (22. VIL).
LJUBLJANA. T. Z žalostnim duhom se spominjamo viharjev, ki so se pred tremi leti prisegli, Avstrijo tako razdejati, da bi kamen na kamnu ne ostal. Pa tako je moralo biti, če je boljše postati hotelo. Morala se je žlindra iz sveta spraviti, da je ta čist in svetel. Moral je strašen boj s prenapetneži vihrati, da so sami sebe spoznavati, svojo pravo srečo prevideti in tisto stopnjo omike dosegati začeli, ki jo ljudstvo imeti mora, ki hoče svobodno ostati. Jasna kot beli dan je zdaj praznota in puhla misel tistih, ki so ljudem od neke neizrekljive sreče bledli, ki jim jo bodo podelili, če jih podpirajo in jim zvesto na strani stoje. Žalibog, da so jih ljudje res podpirali in tako v strašne nesreče zabredli. Resnica in zdrava pamet sta premagali in tisti aposteljni »neizrekljive sreče« so uničbo svojih namenov dočakali in tavajo zdaj o bregu Črnega morja po puščavah Azije. Le kralj Karel Albert je bil tako srečen, da ga je mila smrt sramote rešila, ki si jo je sam na glavo nakopal in pod katero je tudi poginil.
Pa bi bili morebiti res narodi tako srečni postali, če bi bili prekucneži svoje naklepe dovršili? Zastran te reči se je že veliko pričkalo. Drugod bi znalo kje biti, da je bila zmaga tako imenovanih »dobrih« preveč popolnoma, ker marsikje vidimo, da je duh časa rakovo pot iti začel. Pa ne da se nikakor tajila, da, če bi bila prenapetost v Avstriji količkaj boljši izid imela, bi bilo to smrten udarek ne le Avstriji, ampak tudi tistim na¬rodom, ki so se s takim veseljem od nje ločiti hoteli. Vzemimo naše Lahe na Benečanskem in Lombardskem. Kakšna sreča bi jim bila pod sardinsko vlado klila? Res je, da je poprej tudi kak uradnik iz drugih avstrijanskih dežel ondi službo dobil, pa domači so bili vendar vedno prvi na vrsti. Bi bil zmagal Albert, bi bili brez dvombe Sardinci tudi po beneško-lomhardskih uradih zvonec nosili. Že takrat ko je kralj pri Peschieri stal, so bili Milančani nanj srditi, ker so se službe, tako vojaške kakor politiške, Piemontezom dajale. Benetke in Milan bi bila le nevažni krajini mesti postali, dežela bi bila pa vojščake in denar dajati morala, da bi bil Albert na eni strani vse Laško podse zgrabil, na drugi pa Avstrijo in potem Francoze obojeval. Kako pa bi bili s svobodo šlo, pokaže ustava, ki jo je ta kralj prisiljen Sardincem dal in ki je komaj slaba senca avstrijanske od 4. Sušca. In kaj bi bilo na Ogrskem, kakšno obleko bi bila tam sreča imela, ako bi bil Kossuth Avstrijo podrl? Brž še veliko slabšo kot pri Lombardih. Kossuth je bil izvrsten govornik, pa nič manj kakor sam svoj v mislih in dejanju. Plemstvo ga je zvito v pripraven pripomoček obrnilo, Ogrsko od Avstrije odtrgati. Pa ko bi se bilo to zgodilo, bi se bil naglo ta pripraven pripomoček zavrgel in Magyarszag bi bil gnezdo najtrših in sebičnejših velikašev postal. Predsedništvo bi se bilo Batthyanyiju ali komu drugemu, pa gotovo ne Kossuthu dalo. Kako bi se bili pri takem stanju ljudstvo, kako kmet, kako zatrti slovanski in valaški narodi počutili, se zamore misliti in uganiti.
Pa hvala Bogu, naklep teh hudobnih prekucnežov je spodletel in avstrijanska vlada se je naloge podstopila, dolge stiske odpraviti, rane zaceliti in narode po mirni poti, ki je edino prava, osrečiti. Kako dobro da pri tem delu napreduje, se čedalje bolj prepričamo, in nadejamo se, da bo svoj sveti namen dovršila. Hitro hodijo naredbe za naredbami, ki nam jasno ustavni duh naznajujejo, ki po veliki, mogočni Avstriji veje. Deželne ustave smo že davnaj brali, mestne so že do malega vse dokončane, soseske se ustanovljujejo, nove ustne sodbe so sestavljene, vse gre zaporedoma. Enakopravnost ni nikjer več prazna beseda, narodni jezik je vkljub nekaj neustavnih slepcev v šolah in pisarnicah veljavnost zadobil in zlate prihodnosti upati sme. Na Laškem se sčasoma misel utrjuje, da je Avstrija neobhodno potreben pogoj ondotne sreče. Milost in pravica naše vlade se čedalje bolj spoznavati in ceniti začenja. Taka je tudi na Ogrskem. Že je tu močna, ne starokopitna, ampak ustavna stranka, ki, kakor mi Slovani, trdi, da bi se morala Avstrija, če bi jo še prav ne bilo, zdaj narediti in osnovati.
Ljubljanski časnik 1850, št. 33 (22. VII.).
LJUBLJANA. T. Kolikor bolj se mir utrjuje in pokoj ustanovljuje, toliko bolj tudi slovensko slovstvo kaže in cvete. Vendar se ne da tajiti, da bi bilo ono brez leta 1848 še malo poganjalo. Res, da se je že poprej zbudilo, kar bukve, med katerimi so ene zares izvrstne, dokazujejo, ki so bile še pred marcem natisnjene. Pa takih bukev je bilo zelo malo; le posamezni možje so se s slovenščino ubijali in vse je bilo z eno besedo omamljeno in brez življenja. Večidel se je prestavljalo. Na slovenske kraje so tuje misli prišle in so se tu ukoreninile; domač občutljaj, domač izrek, domača misel se je zatopila in pozabila. Zdaj prešine pa ogenj sušca srca Slovanov, da so čutiti začeli, da so tudi oni kaj, da ima tudi njih živelj vrednost in zlato, ki je le zarjavelo bilo, da je tudi v njih kal položen, iz katerega čvrsto in zalo deblo narodne lasti — bogato slovstvo izrasti zamore. Zdaj so Slovenci v sami sebe pogledali in so zaklad lastnih misli razodevati začeli. Opustilo se je zdaj tuje in domače se je gojilo in likalo. V časopisih se je prvikrat zares narodni duh pokazal in je vel čedalje živeje, krepkeje in gorečneje.
Vendar se je nekaterim čudno zdelo, da je po njih mislih literatura ta čas popolnoma spala, ker je tako malo knjig na svetlo prišlo. Pa kaj je literatura? Ni mar zbirek misli in resnic? Ni tedaj slovenska literatura zbirek slovenskih misli in zapopadkov? Kdo tedaj zamore reči, da je 1848 in 49 slovensko slovstvo spalo, ko se je vendar takrat pravi narodni smisel obudil. Že takrat se je temelj slovstva postavil, le da se občutljaji in misli zapisale niso. Pa vse se ne da en pot storiti. Kar se je lani in predlanskim zamudilo, se bo letos in drugo leto utegnilo in storilo. Od vseh krajev slišimo, da se slovenski pisarji o spisovanju izvrstnih bukev trudijo. Pred vsemi nam je bilo prijetno čuti, da bo naš slavni Koseški svoje zlate pesmi, katerih je že zelo veliko, v kakih treh zvezkih natisniti dal. To bo zares eno najimenitnejših ne le slovenskih, ampak sploh slovanskih del. Slišimo tudi, da g. Robida zemljepis Avstrije piše, da se g. Kastelic na izdajo novega tečaja čebelic pripravlja, da g. Poženčan slovensko zgodovino spisuje, da g. Podgorski zelo imenitno junaško pesem vojno Igorja iz ruskega prestavlja, da se tudi mnogo iger iz nemškega in češkega potolmačuje, nekaj se jih pa tudi izvirnih dela. Veliko gospodov pa še omenili nismo, od katerih se ravno tako sliši, da to in ono pišejo. Zares se moramo o tem čuditi, kako naglo razen telesnega in materialnega tudi v duhovnem življenju napredujemo, če bo šlo, kakor trdno upamo, tudi zanaprej tako, bomo imeli čez kakih 30 let slovstvo, da se bomo smeli z drugimi narodi pomeriti in _ _ _ _ _ _ _ _ »sin bo veselo sejal, cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve«.
Ljubljanski časnik 1850, št. 34 (26. VIL).
MENGEŠ, 23. mal. srpana. Poglavitni pregrešek v sedanjem času je sploh, da se vse le na pol razume in torej tudi na pol verjame. Dosti ljudi bi molčalo, če bi reč tako videli, kakor je res. Ker jim je pa le nekoliko delov te reči znanih, se napihujejo in repenčijo, da človeka groza pretresa. Sence nočejo nikjer pogledati, povsod se le za sonce mara in bara. Jasno se vidi ta resnica v zadevah gruntne odveze. Res je, da vse razmere gosposk in kmetov med sabo jenjajo, res je, da vse prednosti razpadejo, da bo to, kar eden pridela, njegovo, da se v njegova pohištva nihče več vtikati ne more in ne sme, in da sta z eno besedo kmet in gospod pred postavo enaka. Če se bo zanaprej kmet bolj trudil, varčeval in prizadeval, bo kmalu svojega poprejšnjega gospoda prekosil in nihče mu ne bo tega pošteno pridobljenega bogastva kratil. Pa pri ti odvezi ima ena plat toliko zgubiti in druga toliko dobiti, da bi ta odveza velika krivica postala, če bi se ta neizmerni dobiček in ta neizmerna zguba ne poravnala. Državni zbor je na Dunaju predlog Kudliča potrdil, da ima namreč razmera med kmeti in gospodi nehati, pa na predlog našega domorodca Kavčiča je tudi pristavil, da naj ene dolžnosti brez, ene pa z odškodovanjem jenjajo. In po pravici. Koliko jih je, postavim, ne pred dolgo časom ravno desetino, tlako ali tudi celo graščino kupilo, ko se še nič vedelo ni, da bodo te reči na nič prišle. Bi bilo mar prav, da bi taki brez odškodovanja svoje premoženje zgubili? K dobremu graščin nečem govoriti, pa le toliko omenim, da so večidel hudo zadolžene in da bi (ne govorim od graščakov) tisti ob vse prišli, ki so na graščinske prihodke svoj denar posodili, ko bi zdaj ti prihodki brez odškodnine usahnili. Takih okoliščin je še veliko, ki vsaj nekoliko povračila poprejnim gospodom prisodijo. Za torej je bila tudi postava dana, da tretjino dolžnosti oni zgubijo, da jim pa eno tretjino država in drugo podložni povrne. Skoz in skoz so do zdaj odvezne komisije po ti postavi ravnale, pa kmalu so se kmetje o tem silno čuditi začeli, »čemu komisije?« jih je nekaj reklo, »saj je vse tako proč, to je gospoda spletla, da bi nas zopet zadrgnila, cesar Ferdinand nam je vse gladko odpustil,« in tako naprej. Naj se pravi nekaterim, kakor hoče, da temu ni tako, da je cesar Ferdinand res dolžnosti podložnih vzdignil, pa s pogojem, da se nekatere odmerno in po pameti odškodovajo, vse nič budalaste in svojeglavne butice ne preveri. Če se to dolgo pusti, se bo še s to trmoglavnostjo mnogo opraviti imelo. Po moji misli bi bilo najboljše zastran tega, da bi se tisti prvi, po cesarju potrjeni sklep državnega zbora, seveda slovenski prestavek, na cerkve pribil, da bi se tu lahko vsak kmet tega prepričal, kar mu tako težko v glavo gre in kar ga bo malo obtežilo. Zbogom!
Ljubljanski časnik 185O, H. 34 (26. VIL).
MENGEŠ. Ko to pišem, mi po ušesih grmenje možnarjev zvoni, ki so s svojim pokom današnjo slovesnost spremili in povišali. Danes je namreč tisti imenitni dan, ko so soseske veljavnost, krepost in življenje zadobile; ko so se možje izvolili, v katere je ljudstvo polno zaupanja stavilo, ki bodo zanaprej njegove zadeve vladali in po previdnosti sklepali; ko so se nove srenje dejansko ustanovile. Ko sem se na postelji še enkrat obrniti mislil, me že tresk možnarja predrami in na noge spravi. Vstanem in čakam do sedmih, kadar nas je zvonjenje z vsemi zvonovi v cerkev klicalo. Vse gre od doma, tako da pri veliko hišah celo nihče ne varuje. Jaz se podam nad žagrad in tedaj dobro po cerkvi vidim. Malo proč od pregrada je bil krasen sedež za kantonskega poglavarja, ki je pri celem opravilu pričujoč bil. Maša je bila z leviti kakor o velikih praznikih in vseh srca je važnost in slovesnost tega dneva prešinila. Po evangeliju gredo gospod fajmošter na prižnico in razkažejo prav po domače ljudem pomembo srenj, njih imenitnost in veliko potrebnost, da se dobro in krepko osnujejo, ker so tolikšno veljavnost zadobile. Tedaj so svoj govor v dva dela razdelili. Prvi del je bil opominjevanje, da naj vsi volivci volit gredo. Zakaj soseska je reč, ki vse, tako reveža kakor bogatina, enako zadeva. Vsi imajo v soseski svoj del; vsem mora torej skrb zanjo pri srcu biti. Vsakega je do zdaj kaj žulilo, kar bodo zdaj previdni župani lahko odpravili. Tedaj naj vsak tudi voli. Na druge volitelje se ni vselej zanesti. Pa vsak bo zamogel dobro voliti, če sam voli, ker sosede pozna in ve, ali ima ta ali oni potrebne lastnosti župana. Drugi del je bil nasvetovanje, kakšni naj bodo možje, ki bi jih izvolili. Oni ne smejo biti votli rogovileži, ampak dobri, pošteni, previdni možje, itd. Ko maša mine, se začne čez en čas voljenje. Predsednik je bil v Mengšu gospod kantonski poglavar Pavič sam; gospod prvi komisar, ki je bil tudi pri opravilu, se pa poda v Trzin k volitvi. Volilo se je pri nas po dveh oddelkih, ki so se po velikosti davkov sestavili. Ki manj kot 22 gold. cesarskega davka dajo, so prišli v drugi oddelek. Ki pa več kot toliko, so bili pa prvemu životu prišteti. Prvih, ki jih nekateri »vrabce« imenujejo, je bilo okoli 150; drugih pa (tudi »orli« imenovanih) pri 40. Vrabci so volili ob pol devetih do enajstih in so šest odbornikov izvolili in pa tri namestnike. Potem so pa »orli« na vrsto prišli, ki so ravno toliko odbornikov in namestnikov izvolili. Ker pa dveh odbornikov ni bilo pričujočih, se ni mogel župan voliti. Ko je bilo vse dokončano, je gospod Pavič še na kmete prav lep nagovor imel in potem se je zvonjenje in streljanje začelo, da ni bilo ne konca ne kraja. — Pa že poprej ni bilo misliti, da bo volitev brez spotike spod rok šla. Klatil se je en podpihun okoli, ki je močno zabavljal in šuntal, se nobene reči ne udeležiti. Tudi jih je imelo veliko še majhne zapopadke od teh reči. Oni so dvomili, da vse to res od cesarja pride, in so se obotavljali k volitvi iti. Ko pa gospod kantonski poglavar mednje stopi, ko jim prav po domače govoriti začne, ko jim prijazno vse razkaže in razloži, ko jih čez vse reči poduči, je vse dvomenje pobegnilo in ljudje se niso zadosti o ljubeznivosti, umnosti in bratovski prijaznosti gospoda Paviča čuditi zamogli. Res je, da sedanji čas veliko od uradnikov terja, pa reči moram, da bi se malo pritožb zastran te reči slišalo, ako bi vsak uradnik le deseti del lastnosti našega kantonskega poglavarja imel. Skoraj vsakemu kmetu je on, preden je glase oddal, še posebej važnost te izvolitve in imenitnost srenj z domačimi prilikami oznanil; dal je »časnika« brati, da so se volivci njegovih besedi še bolj prepričali; rekel je vsakemu dobro premisliti, koga da bo volil, da se nima tu po sovraštvu ali prijaznosti ravnati, da naj vsak le na potrebno umnost in poštenost gleda. V treh urah so se zdaj ljudje več politike kakor poprej v treh letih, naučili. Vsi so radi in po previdnosti volili. Vsi izvoljeni odborniki so od prvega do zadnjega možje, katerim srenja brez skrbi zaupati sme. Naj bo že ta ali oni za župana izvoljen, bodo na vsako vižo Mengšani dobrega župana imeli. Gospodu krožnemu poglavarju, ki je vzrok te srečne izvolitve, pa rečemo: Čast, slava in živio!
Drugo pot kaj od volitev v bližnjih soseskah. Zbogom!
Ljubljanski časnik 1850, št. 35 (30. VIL).
LJUBLJANA. T. Šole so zdaj minile in zlasti na gimnazijalnih klasih smo se vrlega napredovanja slovenskih učencev v slovenščini prepričali. Da se v dveh urah na teden ne da vse naučiti, je res; pa če je dobra volja in pridnost, se vendar tudi v tem kratkem času veliko navadi. Reči moramo, da boljše volje od ljubljanske šolske mladine nihče terjati ne more. Pogosto smo jo videli v knjigarnici po slovenskih bukvah popraševati in jih pazljivo prebirati. Ko je g. Kleemann tiste, ki bi imeli darila dobiti, prašal, kakšne knjige bi posebno želeli, so, lejte, do malega vsi za slovanske (Prešerna, Berlica, Stefanovica, itd.) prosili. Vse hvale vredno je zares to prizadevanje, se dolgo zanemarjenega domačega jezika naučiti. Šli smo tudi k spraševanjem v normalne šole ali klase. Ne grajamo radi, ali kar se nam prav ne zdi, ne moremo zamolčati. Koj ko smo na pričala pogledali, nas je zbodlo videti: »aus der krain'schen Sprache«. V katerem ministrskem razglasu je kdo še bral »krain'sche Sprache« ? Taka zmešnjava se ne more hvaliti. Na¬šemu jeziku se sploh pravi slovenski. Tako ga mi poznamo, tako ga vlada pozna. Pa »krain'sche Sprache«, po kateri bi se po jeziku od Slovencev na Koroškem, Štajerskem, Goriškoistrijanskem in po drugih krajih ločili in odcepili, se nam nespametno zdi. Ravno tako smo še mnogo drugega čuli in videli, kar nam ni prav všeč. Pa vendar, hvala, komur hvala gre! Tudi v klasih smo nekaj domorodnih mož našli, ki se na vso moč prizadevajo, svoje učence slovenščine navaditi, kar je v normalnih šolah, toliko bolj potrebno, ker jih zelo veliko doma ostane. Da se bo zlasti pri novih soseskah doma domač jezik najbolj potreboval, nam ni treba dokazovati.
Ljubljanski časnik 1850, št. 36 (2. V1IL).
MENGEŠ, 26. velik. srp. Postave zastran lova so že davnaj dane, pa še malokje vpeljane. Zakaj večidel niso bile kmetom znane; tudi je ta reč pri deželski gosposki pozabljena in založena ostala, ker so se skoraj povsod uradniki premenili. Pri nas je šel sicer lov na dražbo za 20 goldinarjev. Pa tisti, ki ga je vzel, se je skesal in ni trohe plačal. Da bi bilo to ravnanje moško, se ne more reči, naj bo najemec ali kmet ali gospod. Soseski se je s tem velika škoda zgodila. Prvič je 20 gold. zgubila in drugič so, ker se je oni zmrdil, vsake vrste vlačugarji, postopači in pritlikavci tako divjačino postrelili, da bi v naših gozdeh težko več zajca zagledali. Novo izvoljeni župan je škodo dobro spoznal, ki sta jo te dve okoliščini napravili. Zatorej je razglasil, da ne sme pod ostro kaznijo nihče drug streljati kot ta, ki bo čez teden lov za trdno in gotov kup v najem vzel. V ravno takih zadevah je lov tudi še na veliko drugih krajih. Dolžnost županov je tedaj, to reč tako poravnati, da bodo go¬ščave kaj dobička županijam dale.
Velika potreba je, da bi tudi postave za ribištvo enkrat razglašene bile. Tu je ravno tisti nered kot pri gozdeh in, kar je še slabše, se temu neredu ne more v okom priti, ker že ta reč brez višje izločbe visi. Kmetje in graščine si jo tedaj prilastujejo in se zastran tega prepirajo. Tako so, postavim, Topolci ribištvo nekomu v najem dali. Ta gre res ribe lovit, pa zdaj pridejo grajski hlapci in mu jih s silo odvzamejo. Od zdaj zanaprej so ti ribili in Topolci so jim to pravico tudi proti temu prepustili, da ne smejo nikjer na travnik stopiti in mrvo teptati, ampak da naj po vodotoču hodijo, kjer se nikomur škoda ne dela. Ker je pa to nemogoče, so nove sprtije vstale. — Ravno taka je povsod, samo da so drugod kmetje užugali. Ribe lovi, komur se ljubi. Ker se pa marsikateri sladkosnedi to poljubi, bo kmalu tja prišlo, da bodo naše vode prazne rib.
Ljubljanski časnik 1850, št. 45 (3. IX.).
DOPIS Z DUNAJA. En čas sem se je govorilo, da se vladni listi (kakor postavim »časnik«) več ne bodo v kronovinah izdavali, ampak da bodo iz celega cesarstva na Dunaju tiskani in od tukaj v posamezne kronovine razposlani. Napačnost in nerodnost te prenaredbe pa se je kmalu spoznala. Zakaj ne le manj naročnikov bi bili uradni časniki potem imeli, ampak tudi njih poglavitna naloga, o razmerah kronovin govoriti in jih razjasniti, bi bila potem večidel popolnoma nemogoča. Zdaj je pa druga govorica nastopila, namreč ta, da bi se zanaprej državni zakoniki več ne na Dunaju, ampak v poglavnih mestih kronovin tiskali. Za dežele, se ne more tajiti, bi bilo sicer to zelo pri rokah, pa kakšne napote bi pri tem vlada imela! Zakonik bi se na Dunaju prestavljal in potem v posamezne kronovine v natis pošiljal. Moralo bi tedaj na Dunaju ravno toliko prestavljavcev biti, kakor jih je zdaj; pa morali bi še potem zopet pregledovalci v poglavnih mestih biti. Pa ne le zamude in stroškov bi bilo več, ampak celo postave bi bile dostikrat v nevarnosti, nepopolnoma ali popačene v kronovino priti. Zakaj dostikrat je prestavljavec primoran zavoljo jasnosti in razločnosti kake važne reči še po tisku to in ono popraviti in prenarediti. To bi mu bilo pa potem nemogoče, ako bi se prestava koj dalje v kronovine poslala. — V nedeljo smo videli balone v zrak iti. Spustili so jih tako visoko, da jih ni bilo več videti. Ljudi je prišlo toliko skupaj, da se je vse trlo, vendar so bili nazadnje večidel malo zadovoljni. Posestnik teh balonov jih je namreč z barvo namazal, ki je bila ali z oblaki ali pa z višnjevim obnebjem zelo enaka, se že tedaj zavoljo tega niso dolgo videti mogli, in potem je zadnji balon šele na večer šel, ko je bilo vendar za ob štirih, naznanjeno. Kdor je hotel v balon sesti, je moral celih 60 gold. plačati, ki zlasti v sedanjih časih niso [ _ _ _ ] norci, se lahko ve, da je posestnik balonov na svojem popotovanju v zrak malo spremljevalcev imel. V tistem balonu, ki je na večer šel, so bili le trije ljudje. Zrakar je bil tedaj tudi malo zadovoljen, posebno pa ga je jezilo, da se mu je od ljudstva, ker zadnjega balona ni koj ob štirih spustil, žvižga napravila.
Politiško obnebje se, ako vsa znamenja ne lažejo, zelo mrači. Gotovo ni bilo zastonj zadnje popotovanje avstrijanskega cesarja v Varšavo. Zelo se govori, da se ni ondi le o zadevali Hessenskega in Holsteinskega, ampak v zadevah cele Nemčije sklepalo. Ker se v tej deželi še nikjer ni mir popolnoma ustanoviti mogel, bi ga zdaj Avstrija in Rusija s krepko roko storili in tudi Prusko bi se moralo zedinjeni moči ukloniti. Da je prusko ministrstvo tako rekoč mir, za katerega so se vendar Prusi najbolj poganjali, zopet prelomilo, je vse vlade razkačilo. Govorilo se je že pred štirinajstimi dnevi, da je ruski car francosko in britansko ministrstvo k prepadu Prusije nagovarjal. Car bi bil Šlezijo, Francozje dežele ob reki Renu in Angleži Pomerijo posedli. Napoleon je bil zadovoljen in le upor Palmerstona je ta naklep v nič dejal. Zdaj pa bi imeli to Rusija in Avstrija dovršiti. Gotovega se sicer v tej reči nič trditi ne more, vendar se po znamenjih le nekoliko uganjevati da. Armade so dobile povelje, pripravljene biti. Vojščaki gredo iz Laškega v Vorarlberg in jih je že tamkaj blizu 60.000 nabranih; še drugi gredo proti Dunaju, tisti, ki so pa do zdaj na Dunaju bili, ali že tudi proti Češkemu gredo ali pa k odhodu priprave delajo. Šlikov oddelek ima iz Moravskega tudi na Češko iti, tako da se bo tu v kratkem 200.000 mož postavilo, ta oddelek bi pa armade z Ogrskega in Erdeljskega namestile. Nekateri glasi se celo slišijo, da bodo Erdeljsko zopet Rusi posedli, zato, da bo Avstrija več vojaščine na Češko poslati mogla. Da takšne naprave niso samo proti majhnemu Hessenu namenjene, je jasno. Nekoliko se s temi pripravami govorjenje veže, da bo pruski kralj iz prestola stopil in oblast svojemu krepkejšemu nasledniku dal. Tudi silno pomanjkanje denarja obeta Prusiji malo prida, ako bi se utegnil boj pričeti. Meni se pa zdi, da enaka bolezen Avstrije svetu mir, ki ga toliko potrebuje, vkljub vsemu videzu vendarle zagotovi. D-v.
Ljubljanski časnik 1850, št. 63 (5. XI.).
DUNAJ, 6. novembra. Kar se je dostikrat govorilo in vendar iz važnih vzrokov vedno dvomilo, je zdaj tako rekoč gotovo — namreč vojska s Prusi. Notri do zadnjega se je mislilo, da bo pruska vlada mir obranila, bojaželjne ministre iz službe dala in se svoji nevarni, skrivni politiki odrekla. Toliko bolj je bilo misliti, da bo to storila, ker njene razmere niso ravno preveč v dobrem stanju. Res ima severne nemške državice na svoji plati, pa ta pomoč je zelo majhna in brez posebne pomembe. Nasproti ima pa Prusija razen Avstrije in Bavarcev tudi carja za sovražnika in bržkone tudi Napoleona in je tedaj v nevarnosti, od treh strani prijeta in stisnjena biti. Kako da se bo iz teh zadrg strgala, nam je zares težko uganiti. Njena armada šteje sicer 400.000 mož, pa ta vojska je večidel sem ter tja stresena in, kakor se nam zdi, ne ravno preveč navdušena, ko bi ji bilo proti Avstriji iti. Kakšne vodje da ima, se še iz holsteinskih in badenskih prepirov ne da prav vedeti, pa gotovo je, da se pruski princ ali pa Wrangel v nikakršnem oziru z Radeckim, Šlikom ali Jelačičem ne moreta pomeriti. Tudi bo pruski vladi treba velik oddelek svoje armade doma obdržati in zlasti svoje porenske dežele posesti, kjer nima preveč navisnosti. Če pomislimo pruske denarne zadeve, vidimo, da Prusija tudi tukaj dosti pred Avstrijani ne stoji. Avstrijanska vlada je vsaj v potrebne reči denar obračala, pa na Pruskem se je veliko za čisto nepotrebne opravke, kakor je bilo, postavim, vtikanje v danske homatije, potrosilo. Kraljestvo šteje sicer nekoliko trdnjav, pa vsak ve, da so v sedanjem času trdnjave zelo svojo nekdanjo imenitnost zgubile. Sicer je pa pruska država odprta, brez varnih naravnih mej. Če to premislimo, res trdovratnosti pruskega ministerija ne moremo drugače razumeti, kakor če jo sklepu pripišemo, pri svojih mislih ostati, če bi imelo ravno sto tavžent ljudi zavoljo tega pobitih biti.
Kakor smo že omenili, je boj pri vratih; pa upamo, da ne bo veliko dalj kot zadnji sardinski trpel. Prusija bo kmalu k zavedbi prišla, da ji ne bo mogoče svojih sebičnih namenov s silo dovršiti. Avstrijanske armade bo gotovo Radecki vodil, čigar ime jih bo že v nove zmage navdušilo, pa utegnil bi jih tudi cesar sam spremljevati. Vlada je tudi Jelačiča na Dunaj poklicala in še drugih izvrstnih vodjev več. Neprenehoma hite vojščaki proti severu. Seveda so jedro armade Slovani, pa vendar je že tudi mnogo laških in ogrskih regimentov na mejah. Kakor se govori, bi se madžarski huzarji zelo radi s pruskimi huzarji kmalu poskusili. Graničarjev pa menda ne bo dosti na borišču; ker so ti lani in predlanskim v vednem ognju in tedaj v največji zgubi bili, bodo najbrž na Dunaj, v Budapest in Prago za posadke prišli. Da bodo pa vojaki Erdeljsko popustiti mogli, bodo pa, slišimo, da bi brez varstva ne ostala, to deželo Rusi posedli.
Ministrstvo notranjih zadev hoče neki ogledovalno komisijo sestaviti, ki bo o delavnosti, marljivosti in postavnem ravnanju nižjih uradnikov čula. Če bo to resnica, so k temu sklepu ministra pritožbe pripravile, ki se v kronovinah oglašajo. Tako se nekaj uradnikov še zdaj ne more starega, počasnega ravnanja, ki je pred sušcem 1848 zelo po pisarnicah cvetelo, odvaditi; tako tudi več nižjih uradnikov za narodnost in enakopravnost vseh jezikov nič vedeti noče in tedaj v tujem jeziku župani jam dopisuje; tako so se tudi nekateri uradniki v županijske reči preveč vtikali, tako da se niso mogle soseske po svoji dobri volji osnovati. Da bi tedaj naprava ogledovalne komisije vsaj za en čas, dokler vse v pravi tek ne pride, zelo koristna bila, je očividno. Pa od teh bojnih in političnih zadev se mi dunajski Slovenci radi k prebiranju novih cvetlic slovenskega slovstva obrnemo in res povsod mnogo lepega najdemo. Pa kadar nas bolj poetiški duh obide, nam zamore le celovška »Bčela« zadostiti, zakaj ta prinaša vsake vrste narodnih in izvirnih pesmi. Zelo se nam tedaj čudno zdi, kako da so pevci »časnika« in »Novic« do malega popolnoma omolknili, zlasti, ker mnogo izvrstnih v Ljubljani živi. Naša največja želja pa je, da bi nam zopet enkrat zvezda slovenske poezije — slavni Koseski — kaj novega prinesel. Ker za gotovo vemo, da ima veliko izvrst¬nih novih pesmi že narejenih, naj ne zameri, da ga lepo prosimo, katero ali v »časnika« ali pa v »Novice« natisniti dati, da bi zopet naše srce se z ognjem njegove nebeške poezije ogrevalo in navduševalo.
Ljubljanski časnik 1850, št. 65 (12. XI.).
DUNAJ, 13. novembra 1850. V »Dunajskih novinah« smo brali v neuradnem delu sestavek, ki bi imel neki predlog višje deželne sodnije in neki sklep ministra pravice razjasniti. Da pa ta sestavek nikakor od vlade priti ni mogel, nam trije vzroki govore. Prvič smo v ustavni državi navajeni vse, kar vlada zastran celih dežel ali ljudstev sklene in naredi, v uradnem delu »Dunajskih novin« brati. Zaupanje v vlado nam ni še tako upadlo, da bi jo zdaj naenkrat natolcevali, da noče svojih naredb več očitno in pošteno na znanje dajati. Drugič je tudi že jezik vladnih sestavkov od tistega, ki smo ga v »Dunajskih novinah« brali, popolnoma razločen. Vlada govori, kakor se spodobi, jasno, odkrito in brez ovinkov. Tisti sestavek je pa tako spleten, zamotan in celo smešen, da bi velika krivica proti vladi bila, da bi njo za studenec te pisarije držali. In tretjič pristopi že okoliščina, da za to naredbo, ki jo omenjeni sestavek vladi podtika, tisti možje, ki so pri ministeriju, celo nič ne vedo. Vse tedaj, kar more na tem biti, je, da je najbrž višja sodnija ministru pravice težave zastran pisanja v slovenskem jeziku naznanila in da je minister odgovoril, da se v začetku še ne more za zlo vzeti, ako uradniki dobro in pa sploh v slovenščini ne pišejo. Tega se je pa brž nekdo poprijel, je okoliščine povišal, vse natanko obrisal in tako tisti ne ravno preveč v narodnem in tedaj ustavnem duhu pisani sestavek izblodil, ki smo ga v neuradnem delu »Dun. novin« brali.
Še bolj pa nam naznani zapopadek tega sestavka, kako malo da se z vlado veže. On pravi, da uradniki po slovenskih krajih sicer gladko slovensko govore, da pa skoraj nihče slovenskega pisati ne zna. Po mojih in gotovo tudi po mislih vseh pametnih mož se tisti, ki gladko kak jezik govori, v majhnem času tudi pisanja tega jezika privadi. Besede pa, da skoraj nihče uradnikov po slovensko pisati ne zna, niso res, zakaj že mi jih veliko poznamo, katerim slovenska beseda tudi gladko na papirju teče. Tisti sestavek pravi potem, da se je zraven višje deželne sodni je tudi general-prokurator Ulepič pri vladi poganjal, da bi slovenščina v pisarnicah zopet jenjala. Tudi to moramo za grdo laž razglasiti, zakaj, kdo ne ve, da se je na državnem zboru ravno g. Ulepič najbolj za osnovo slovenskega vseučilišča v Ljubljani potegoval. Abotno bi bilo, da bi g. Ulepiča, ki je še pred letom slovenski jezik za razlaganje najbolj učenih reči dovolj omikanega cenil, zdaj obdolžili, da ga še za preveč neotesanega drži, da bi se v njem prosti zapisniki pisali, pri ka¬terih ni na čistost jezika, ampak na natančni zapis tega, kar toženi ali tožnik pripoveduje, gledati. Najbolj smešno v celem sestavku je pa to, da pisatelj iz tega, ker uradniki slovenščine pisati ne znajo, brž sklene, da je slovenski jezik presurov, da bi se zamogel v pisarnicah rabiti. Kaj takega se malokdaj kje bere in sliši. Potemtakem bi tudi našega dela sveta Evrope ne bilo, zato ker Kitajci zanjga ne vedo. Da bi pa vendar tistega sestavka pisatelj in njegova stranka ne mislili, da se jim le z besedami po robu stavimo, moramo vendar še povedati, da jezik, v katerem se najtežje vseh znanosti, kemija, v katerem se državni in deželni zakonik, v katerem se sodnijska terminologija, kriminalna pravda in druge take važne in težke reči lepo, gladko, čisto in lahko umevno pišejo, ne more ravno na tako nizki stopnji izobraženosti biti.
Če bi bil minister pravice res tisti tako imenovani predlog višje deželne sodnije in g. Ulepiča dovolil, bi bil gotovo tudi potem gg. Cigaletu in Bučarju na znanje dal, da ni več potreba jima postav v slovenski jezik prestavljati. Ker pa minister tega ni storil, moramo pa tudi tisti sklep za zmišljavo pisatelja in ves sestavek za misli človeka držati, ki ima od ustavnega življenja malo zapopadkov. Trdno upamo, da se bo slovenski jezik tudi zanaprej v pisarnicah rabil. Da bi pa vendar takih spisov več ne brali, bi bilo pa za vse reči najbolj prav, ko bi Slovenci in zlasti ljubljanski županijski odbor zaupne može izvolili, ki bi na Dunaj prišli, vladi voščila, želje in potrebe slovenskega ljudstva predložili in ji vse zadeve in okoliščine natanko razložili. To so storili tudi drugi narodi, kakor, postavim, srbski in valaški. Da bi zaupni možje pri vladi največ opravili, je gotovo in skušnja omenjenih narodov priča.
Govorjenje od vojske je nekoliko potihnilo, ker se je pruska vlada z avstrijansko zopet v pogovore spustila. Pa še poprej, ko štrena ni bila tako zamotana, niso pogovori ne le nič uspeha imeli, ampak še vnetilo čedalje bolj podpihali. Tudi vlada, kakor se zdi, upa malo od razgovarjanja, zakaj vojaške priprave gredo krepko svojo pot naprej. Od juga in izhoda korakajo regimenti proti severu. Češke meje so polne vojaščine, tako da jih je samo okoli trdnjave Josefstadt 30.000. Sicer se pa vojska že tudi na gornjem Moravskem in v Šleziji nabira. Tej novi armadi bo Šlik zapovedoval, ki neprenehoma pomoči od Ogrskega in Galicije dobiva. Sliši se, da bo v vsem skupaj, če se boj začne, 400.000 vojakov čez Pruse planilo. Na vseh krajih ima armada že silno veliko topov; manj je po primeri konjikov. Konjiški regimenti se šele zdaj iz Ogrskega vzdigujejo in se bodo najpoprej okoli Dunaja ustavili. Govori se, da bo v enem mesecu 10 regimentov konjikov v okolici dunajskega mesta tabor naredilo. Moč Avstrije se pri teh vojaških pripravah jasno vidi, zakaj čeravno jih bo veliko tisoč mož Ogrsko zapustilo, bo vendar še ta dežela tako posedena, da bo v sami Budi še 15.000 mož ostalo.
Ker se zlasti menjalski listki silno ponarejajo, bo, kakor slišimo, postava dana, da se ne bo teh listkov nihče drug kot samo kupci med sabo smel posluževati.
V enem tednu se je na Dunaju osem ljudi povozilo, kar očitno kaže, kako dobro bi bilo, da bi se divje dirjanje po ulicah nekoliko omejilo.
Ljubljanski časnik 1850, št. 67 (19. XI.). Derm-v.
DUNAJ, 20. novembra. Ker je vsem časnikom od vlade prepoved prišla, premikanje ali moč armade na znanje dajati, povemo le toliko v vojaških rečeh, kolikor tej prepovedi ni nasproti. Posadka na Dunaju obstoji zdaj večidel iz Jugoslavenov, med katerimi zlasti krepke postave Otočanov vse z začudenjem navdajajo. Ti junaki so v oktobru leta 1848 narodno stražo iz predmestja Rossau potolkli in razkropili. Ker so zdaj v ravno to predmestje v stanovanje prišli, so se nekateri nespametneži nad njimi znositi hoteli in so tudi veliko fantalinov za svoj namen pridobili. Šli so ob devetih zvečer pred hiše, kjer je največ Otočanov prebivalo, in so jim jeli mačjo godbo delati. Pa graničarji so iz svojih stanic planili, so množico zajezili in mnogo nepokojnežev polovili, ki zdaj že četrti dan v ječi svoj ščegetec pokore. Ko enkrat graničarji odidejo, bodo pa najbrž konjiki na njih mesto prišli. Mora se reči, da so priprave silne, ki jih Avstrija za boj dela, zlasti na moravskih in čeških mejah. Da se je trdnjava Olomuc že lansko leto popravila, zelo prav hodi; zakaj zdaj ni bilo nič drugega treba, kakor obilo živeža v mesto dovoziti. Kakor se kaže, bo poglavna armada Prusov pod poveljstvom kralja samega si za borišče Šlezijo izvolila, zato ker so tudi pred sto leti v tej deželi Prusi premagovali. Tudi še v drugih rečeh se Prusi, in sem ter tja na zelo smešno vižo, dogodb pred sto leti spomnijo. Tako so zdaj pri mestu Mollwitzu tabor naredili, ne zavoljo lege mesta, ki ni preveč pripravna, ampak zato, ker so bili pred sto leti tukaj enkrat Avstrijani potolčeni. Za saksonsko borišče je bil v začetku Wrangel kot vodja namenjen; ker se pa bere, da je pred sto leti v Saksoniji večidel en princ veleval, se je tudi tu sklep premenil, tako da Wrangel gre in na saksonsko borišče kraljevič pride. Znano je tudi, da je pruski dvor poprej rad vinogradske kapljice od prve do zadnje osebe pretakal, pa zdaj je tudi to navado opustil, se spomnivši, da je tudi kralj Miroslav pred sto leti o času boja svoje najljubše delo, na flavto igrati, na stran dejal.
Tukaj na Dunaju je zdaj 83 vodjev zbranih, ki se o zadevah armade posvetujejo. Med višjimi častniki smo videli tudi srbskega junaka Stratimiroviča. Tudi je prišel sem en drug bivši narodni vodja Srbov (Stepanovič?), ki želi zdaj v vrsto cesarske armade stopiti. Kakor se zdi, se bo govorica potrdila, da bo Radecki vojskovodja vseh avstrijanskih vojsk postal in pri tem bo obenem gotovo tudi ime kneza dobil.
Ljubljanski časnik 185O, H. 69 (26. XI.)
DUNAJ, 28. Novembra. Če se je kdaj še jasno videlo, kako potrebno je pisanje zapisnikov v slovenskem jeziku, se je gotovo pri zadnji porotni razpravi v Celju. Smrt ali življenje človeka je tukaj od besed prič viselo; en sam slovenski izrek, v nemškem drugače zasukan in spačen, bi bil celo pravdo obrniti zamogel. Kdor ima le količkaj razumljenja od težave natančnega prestavljanja, lahko ve, kako kmalu se pomota naredi, ki bi bila sicer majhna, ki pa vendar pri pravdah, kjer dostikrat že ena sama črka veliko izda, najvažnejše in najnesrečnejše nasledke imeti zamore. Videlo se je v Celju, da še natančna prestava nikakor izvirnih besed namestiti ne more, ampak da je neobhodno potrebno, da se besede ne le v izvirnem pomenu, ampak tudi v izvirnem jeziku zapišejo. Zgled v Celju naj si tisti neustavni pisalec v »Dunajske novine« k srcu vzame, da ne bo več reči govoril, ki jih pamet in skušnja zavržeta. Celo pri natančni prestavi so priče tajile, da bi bile to govorile, kar je bilo v nemškem jeziku v zapisniku pisano, čemur se ni čuditi. Zakaj nemški in slovenski jezik sta si po duhu, stavku in izrazu tako nasprotna, da do sodnega dne nemški jezik slovenskega smisla ne bo popolnoma enako povedati mogel. Nikakor ga tedaj tudi pri sodbah ne more namestiti.
Od vojske se vedno bolj govori, tako da se je 26. novembra sploh mislilo, da bo prihodnji dan že v »Dunajskih novinah« vladna napoved vojske brati. Prusi pošiljajo armade na vse kraje. Baden so popolnoma popustili in se zdaj v sosebno velikem številu v porenskih krajinah zbirajo, če bi se boj začel, je res tukaj zanje največja nevarnost. Zakaj tukaj bi jih Bavari in Avstrijani na en mah zamogli od drugih pruskih dežel ločiti in pokončati. Po zadnjih naznanilih bi Prusi v vojski tudi ruskega carja za sovražnika imeli, zatorej so že tudi v Poznanj nekoliko jezer vojakov poslali. Pa dobro so prepričani, da jim ne bo mogoče take sile zadržati; zato pa tudi že v glavnem mestu Berlinu zelo poprejšnji pogum pojenjuje. Tudi pruske novine že pravijo, da bi vendar dobro bilo, nekoliko pomisliti, preden bi se s skušeno avstrijansko armado in z umnimi avstrijanskimi vodji v boj spustili. Kar pa dunajske meščane zadene, moramo pa reči, da so bili poprej in zdaj za vse popolnoma otrpnjeni, kar vojsko vtiče. Šel sem predvčeranjim po drevoredu in slišim tu dva gospoda se pomenkovati. »Ste slišali,« pravi prvi, »da je napoved vojske že od cesarja podpisana?« »Menda sem nekaj takega slišal, pa kako je z najino kupčijo za zrkalo?« mu odgovori drugi. Že ta zgled, mislimo, dovolj pokaže, kako mrzlo se dogodbe sprejemajo, in takih zgledov bi še lahko več povedali. Celo silna povzdiga srebra (zvečer 26. je bilo 53 in je 27. še vedno raslo, danes je pa zopet na 32 padlo) Dunajčanom ne stavi dosti sivih las. Edina misel je, da ceno srebra nalašč in prav po zgovorjenju vzdigujejo, kar se tudi nam zelo verjetno zdi. To se vidi posebno pri obligacionih. Nekatere so padle na 70, druge pa (iz severne železnice), ki so na eno mero naložene, so na silno visoko številko 118 poskočile. Sicer se pa ne da tajiti, da se proti Judom, katerim se majanje banke pripisuje, čedalje večja srditost vnema. D-v.
Ljubljanski časnik 1850, št. 71 (3. XII.).
DUNAJ, 5. decembra. Pruski kralj je poklical državni zbor skupaj, je klical armade k orožju in vse je mislilo, da se bodo koj udarili. Pa zdaj stopi grozoviti stric iz severa na noge in njegove besede imajo toliko veljave, da pruska vlada v kratkem času zopet mir ljubi in ga obraniti hoče, »zato, ker ima boj, če je tudi srečen, vendar veliko nadlog za nasledke«. Govorjenje je sicer v berlinskem dvoru še nekoliko časa orožano in po boju hrepeneče, pa premembo srca že govor kralja iz prestola naznani, ki je bil tako tiho držan, da ga je celo, kakor se govori, bližnji strežnik le na pol slišal. Še bolj očitno je pa zdaj pruska vlada željo razodela, da bi tisti govor nič uspeha ne imel, ker je možem, ki bi jo znali vendarle v nevaren prepir s severnim velikanom zamotati, namreč nadležnikom državnega zbora, zopet za en mesec slovo dala. V tem mesecu pa že upa iz močvirja, v katerem se ji zelo pogrezuje, na trdo zemljo priti, kjer bo vnanje nevarnosti oproščena in kjer ji tudi ne bo potreba, se na ošabne poslance ljudstva ozirati, ampak kjer bo v srečni samostojnosti zopet svoj veto in jubeo izgovarjala.
Ker je strah pred Rusi vojsko zdaj skoraj negotovo storil, začnejo avstrijanska in nemška ljudstva zopet lažje dihati. Trepet je zginil, skrbi so polegle in avstrijanska banka se je obdržala. Konec onega tedna je bilo še od kufra 12 aggio, tako da so ljudje že krajcarje spravljati jeli in da je cena jedi od dne do dne bolj rasla. Pa zdaj je to jenjalo, zlato in srebro sta padla skoraj zopet na poprejni kup in kebrov je vnovič dovolj. S tem so Dunajčani zadovoljni. Za politiške reči se malo menijo in celo vpeljanje glediščnih postav in odprava prisege na ustavo pri vojaščini je le po predmestjih nekoliko nepomenljive zdraženosti obudilo.
Vojščaki so zelo nehali prihajati, le topničarje še vedno vidimo. Posadka Dunaja obstoji iz 12 bataljonov grenadirjev, med katerimi se tudi dve kompaniji čvrstih mož domorodnega ljubljanskega regimenta znajdeta. Število topov na ozidju notranjega mesta se je zelo pomanjšalo.. Komaj trideset jih še proti predmestjem moli. Profesor Galba, ki je na vseučilišču tisto politiko prednašal, ki iz pameti izvira, je od ministra uka svoje službe odstavljen. Med vsemi učeniki je imel on najbolj prijeten jezik in najbolj zanimivo prednašanje, zatorej je pa tudi več kot pet sto zapisanih poslušalcev imel. Bil je mož neizrečene svobodoljubnosti, ki je tudi svojim učencem silno svobodne predmete v razgovarjanje dajal. Pa ravno ti razgovori so bili vzrok, da ga je ministrstvo odvrglo. Sicer je bil pa Galba velik sovražnik Slovanov, ki mu ni moglo v glavo iti, da bi tudi oni kaj pravic imeli. To se je posebno lansko leto pokazalo, ko je rekel, da naj eden učencev o prihodnosti Nemcev in drugi o prihodnosti Slovanov govori, če je ravno takrat naš rojak Svetec jasno veliko pomembo in važnost slovanskega naroda dokazal, je vendar Galba z glavo stresal in v eno mero naprej svojo »misjon« Nemcev v izhodne kraje zagovarjal.
Ljubljanski časnik 1850, št. 74 (13. XII.).
DUNAJ, 12. decembra. Dunajčani pač radi vedno kaj posebnega govore. Ker zdaj ravno nič novega nimajo, so staro jed pogreli in od bolnega dekliča, od katerega je bilo po časnikih pred pol leta veliko pametnega in nespametnega govorjenja, vnovič kakor od nove prigodbe govore. Nova govorica namreč takole marnja:
V avstrijanskem vojvodstvu se je čudotvorna prerokinja prikazala. Brž ko so gosposke to reč izvedele, so poslale seveda brž žandarje, da bi bili napaki v okom prišli. Ko žandarji pridejo, je bilo silno veliko ljudi pri zamaknjeni, ki jo po nobeni ceni niso prijeti pustili. Žandarji morajo torej obrniti, ker jih je premalo bilo. Ko namnoženi vdrugič pridejo, so se ljudje nekoliko razšli in zamaknjena je morala z njimi iti. Pri preiskovanju se je spoznala, da je bolna, pa tudi, da je zraven bolezni tudi goljufna tica, ki si je s svojimi prerokbami že marsikaj krajcarjev prislužila. Ko so jo gosposke prašale, od kod da so ji vse reči, ki jih je pripovedovala, znane, je rekla, da postane vsak petek njeno truplo tako otrpnjeno, da ne more ne roke ne noge premakniti. Pri tem začne njeno čelo krvavi pot potiti; ki ji tako zelo dol teče, da si ga komaj sproti stran obriše. Pri tem potenju ji Bog tudi vse svoje skrivnosti razodene. Ko so jo zdaj gosposke prašale, kako da je v stanu si pot brisati, ker ne more rok ganiti, je postala zamaknjena nekoliko osupnjena, ker se je sama ujela, pa naglo si jo zopet zmisli, rekoč: »Res je, da ne morem roke ganiti, pa ker to vem, si vselej prej. v četrtek na mizi ruto pripravim, v katero se s sklonjeno glavo obrisujem.« Ko so jo dalje barale, kdaj se je to potenje pri nji začelo, odgovori, da je enkrat na potoku vodo pila in pri tem je tudi neko čudno podolgasto žival požrla. Od tega časa jo je Bog svojo služabnico in prerokinjo izvolil. Ko so potem gosposke zamaknjeno deklico, ki je 25 let stara, zdravnikom v roke dali, se je pokazalo, da je imela ona že pred več leti šen, ki pa ni bil dobro spravljen in ji tedaj zopet včasi, čeravno ne vsak petek, močno ven udarja. To je vzrok, da je tudi na možganih bolna. K temu pride še napetost sedanjih časov in pa zvita buča, kar jo je lahko k bledenju in prerokovanju pripravilo. — Tako se govori, ali je pa tega kaj ali le malo res, na to se pri nas ne gleda, ampak dosti nam je, da imamo le kaj govoriti.
Iz politiškega polja nič posebnega. Sliši se, da se bode nabira novincev zopet preklicala. Vojščaki se od mej že odmikujejo in več polkov je že drugam namenjenih. V Zwetlu na Dolnjem Avstrijanskem je vstal ropot in upor zoper nabiro novincev. Ljudje so rekli, da jim že zdaj delavcev manjka in da bi jim potem, ko bi se že ostali pobirali, popolnoma nemogoče bilo, svoja dela opravljati.
Več učenih Čehov v Pragi se pripravlja slovanski koledar izdajati. Vse imenitne dogodke iz slovanske zgodovine se bodo tu v kratkem povedale, in sicer v tistem mesecu in na tisti dan, na katerega so se pripetile.
Ljubljanski časnik 1850, št. 77 (24. dec.).
DUNAJ, 19. decembra. Vojske se ni več bati in vladi se ne bo potreba še dalje o bojnih pripravah truditi in tam čas zgubljevati. Zdaj pa nastopi važnejše vprašanje, kako bi se dal v Avstriji notranji mir utrditi in novim prekucijam v okom priti. Gotovo je le ena pot, ki k pomirjenju Avstrije pelje, in to je državni zbor. Vse bolj imenitne začasne postave so dane, deželne ustave dognane, tudi vnanje napote so zdaj odpadle, tedaj ni nikakršnih ovir, ki bi priprave k državnemu zboru — sklicanja deželnih zborov ne pripustile. Da še po celem cesarstvu soseske niso ustanovljene, je le majhna napota, ako se po drugi strani silna potreba deželnih zborov pomisli. Tudi se bo še veliko vode uteklo, preden se bodo v celi Avstriji svobodne županije ustanovile. Če se bo tako dolgo čakalo, se zna s to zamudo škoda napraviti, ki se bo težko kdaj popraviti dala. Zdaj je pravi čas, ko se imajo svobodne postave v dejanju pokazati in se ustava četrtega marca v resnico spremeniti. Trdno upamo, da bo vlada okoliščine prav spoznala in voščilom narodov zadostila. — Vodji se bodo zopet v kronovine podali. Armade gredo tudi nazaj; ravno danes je pršli veliko graničarjev po železnici na Dunaju. Obligacioni gredo zoper više in cena srebra od dne do dne pada. Danes je bila 21 in pol in tudi že dvajset od sto. Vreme je tako lepo, da Dunajčani pravijo, da ga o tem času že deset let takega ne pomnijo. Večidel je še dve ali tri stopinje nad ničlo, malokdaj kaj stopinj pod njo.
V kratkem bo prišla postava, da ne bo županijam več potreba si zraven deželnega tudi državnega zakonika držati, ker se bodo reči, ki posamezne kronovine zadevajo, iz državnega zakonika v deželnega ponatisnilie. Praša se ako bo to zlasti pri Slovencih zelo koristno, ker se bo zanje potemtakem v Ljubljani, Trstu, Celovcu in Gradcu, tedaj na štirih mestih, ponatisniti moralo.
Ljubljanski časnik 1850, št. 75 ( 16. XII.).