Ljubljačanje, Krajnci, Karlovec in Zagreb

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubljačanje, Krajnci, Karlovec in Zagreb
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 37 (13.9.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kér se je pretečene mesce v naši Ljubljani toliko nasprotnikov našiga slovenskiga naroda pokazalo, ki so se tako silno za zavezo z Nemci poganjali, de je bilo po eni strani lahko misliti, de so ti protivniki slovenšine boljši Nemci, kakor Avstrijanci, kér pravi Krajnci terdno, srečno Avstrijo želé, po drugi strani pa, de mora naša Krajnska dežela saj polovico, če ne več, prebivavcov nemškiga naroda rediti: sim sklenil, nekoliko po deželi okrog pogledati in viditi, če prebivavci Krajnske dežele zvunaj Ljubljane ravno tako mislijo in čutijo, kakor nekteri Ljubljančanje, ‒ pa glejte, ljube Novíce! kaj sim vidil? Po celim Krajnskim je vès narod vnet za slovenšino, za miliga Cesarja in za Avstrijo; vsi duhovni brez razločka ravno tako čutijo in vsi so prepričani, de Krajncam nobena srečna zvezda iz Nemškiga ne sije; le tù in tam se redko kak grajšak, ali kak ptuj, slovenšino zatirajoč cesarsk služabnik, ali kako drugo spačeno gospôsko déte najde, ki terdi, de Krajnci imajo le od Nemcov, ne pa od lastniga slovenskiga naroda in od dobriga Cesarja svojo srečo pričakovati. Tako mislijo, čutijo in govoré na Gorenskim, Dolenskim in Notrajnskim. Krajnci! recíte, ali ni res taka? Zató, verli domorodci v Ljubljani! nikar ne pazite na besede nekterih Ljubljanskih nemškutarjev, na ktere lahko obernemo besede slavniga pevca „slavne hčere“, ki pravi: „Sence prebivavcov slavne Ljube! ko bi vas mogel iz grobov vvesti ? Vi bi vidili nesrečo naroda in sramoto svojih vnukov; ptuja žeja nam ciza kri življenja; sin ne pozná slave svojih očetov, bahajoč se s sužnostjo svojo.“

Po tem, ko sim z neizrekljivim veseljem vidil, de se Krajnci tako krepko svojiga slavniga rodú deržé, in de tudi v Gorencih, za ktere sim se nekoliko bal, kér so kakor nemški mejači z Nemci v več zadevah, slovenski duh živí: sim se namenil še naše drage brate na Hrovaškim obiskati.

Čez Poljane sim prišel v Severinu na Luizno cesto, ktero je general Vukasović med Reko in Karlovcam v létu 1808 z veliko umetnostjo čez silno visoke hribe in sterme verhe tako zložno naredil, de se nič več želeti ne more. Ko bi pač tudi za našo Dolensko se enkrat tak Vukasović zbudil! Vi cestni oskerbniki! ki svoje glave belite, kakó de bi okrog Ljubljane na ravnini tavžente zakopali, lotíte se poprej bolj potrebniga, obernite svoje očí enkrat na Dolensko in vidili bote tam cesto, ki je tistim, kteri so jo naredili, in vam, ki tako pustite, drugod pa tavžente zasipate, v nar veči sramoto, vsim pa, kteri se morajo po nji voziti, v silno nadlogo. Tam sim pogledal Baziljevo, vlastino grofa Nugenta in druge lepe kraje, kterih je obilno. Novigrad se mi je preveč od ceste vidil, de bi ga bil obiskal in tako sim prišel 18. pret. mesca v Karlovec.

Karlovec leží popolnama v ravnim, kjer proti Slavoníi očí zastonj išejo hriba; okolice morajo rodovitne biti. Mesto je lepo, snažno, posebno grad, kteri je zdaj krog in krog z zidam obdan. Nikdar pa Karlovec ni bil bolj olepšan, ko zdaj, ko so Karlovčani svojiga slavniga, vitežkiga bana Jelačiča pričakovali.

Za Karlovec nepozabljivi 19. dan véliciga serpana 1848 je napočil; hiše so vse razvile svoje bandera s trojimi barvami Slavénov. Vsi smo težko čakali prihoda toliko špoštovaniga možá, kteri je bil še le na večer napovedan, de bo iz Ogulina prišel. Popoldan se mu je veliko gospodov naproti peljalo, in okrog 40 jih je jahalo v narodni opravi (obléki), ktera se jim je prelepo prilegla. Na svojim banderu so imeli napis: „Bože živi Jelačiča. Bana, spasitelja (odrešenika) svih Slavjanah.“ Stanovanje so mu pripravili v generalovi hiši, na ktere vratih je bil iz cvetlic narejen napis „Dobro došao“. Od mosta, kteri je pred gradam, do stanovanja so stale v dveh verstah nar poprej majhne v belo oblečene deklice, za njimi zmerej veči, in na zadnje odrašene device in gospé. Nikdar še nisim vidil kaj tako lepiga, kakor téh 40 devic in gospá pred stanovanjem v dalmatinski opravi, v rudečih s srebram prepletenih kapicah, z dvema kitama, višnjevo kratko surko in belo daljno obleko. Kako ta oprava žensko lepoto povzdigne, si ni mogoče misliti, to je le viditi treba.

Okrog petih so začeli topovi na Švarči grometi, in kmalo po tem so se jeli glasiti tudi Karlovški topovi; zvonovi so zvonili in s tavžent in tavžent „živio“ so naši slavni bratje svojiga draziga spasitelja spremili do njegoviga staniša.

Ne bom ga popisoval priljudniga, lepiga možá, kako se je, kakor general konjikov po huzarsko opravljen, prijazno obnašal, kako je Sluinske graničarje, narodno stražo, serežane, slobodnjake in druge vojšake pregledoval; ‒ nič ne bom pravil od neizrečeniga veselja ljudstva, kakoršniga še nikdar nisim vidil in ga težko še kdaj bom, ktero je čez polnoči terpelo.

Nekaj vender vam pa nesmem zamolčati. V sredi Karlovškiga veliciga terga stojí vodnjak, kjer je veliko ljudí zavolj nekoliko vikšiga prostora stalo, de bi bili vse dobro vidili. Med to množico je stal tudi eden ranjenih graničarjev, ktere so poprejšnji dan iz Laškiga pripeljali, ‒ ko ban memo teh ljudi pride, in blediga graničarja zagleda, se je proti njemu obernil, se globoko priklonil, in ga po vojaško pozdravil. Težko bi popisal, kako je to počešenje prostiga vojaka vse pričijoče ganilo!

Ponoči je bilo celo mesto pràv lepo razsvetljeno, in na ljudskim vertu za Korano je bil ponoči obed. Tudi tega ne bom popisal, de je na tavžente lučic tukej migljalo, in druzih lepotij več. Ob 10. uri so zgorej popisane dalmatinke (iz Hrovaške) z narodnimi jahači kolo plesale. Vidilo se mi je, kakor bi se bile slovenske Vile skup zbrale, in slavnimu Jelačiču v čast kolo zaigrale ‒ tako krasno, tako nježno je bilo vse obnašanje, de jez prisežen sovražnik vsiga plesa, kakoršniga sim v Ljubljani, na Nemškim in drugod vidil, jo na ravnost povém: de kdor hoče plesati, naj se nauči „kolo“ kakor ga Hrovatje znajo.

Drugi dan sim šel v Zagreb; cela cesta je bila napolnjena z ljudmí, z narodnimi na Madžare pripravljenimi vojaki, kteri so svojiga ljubiga Bana pričakovali. Tako gibčni in čversti so se mi ti korenjaki vidili, take čedne postave so, de se na pervi pogled vidi, de so rojeni vojaki.

Popoldan sim prišel v Zagreb. Krajnci! pojte sami v Zagreb, in gotovo vam bo lepo mesto dopadlo, še bolj pa prijazni prebivavci. Pogled iz zgornjiga mésta, posebno iz turna prelepe bogate cerkve sv. Štefana, kralja pa je čez vse. Nikdar ne bom pozabil tega, kar sim v teh dnevih vidil.

Bog vas obvari, dragi Hrovatje in vašiga vitežkiga bana, spasitelja vsih Slovanov!