Ljubite svoje sovražnike
| Ljubite svoje sovražnike |
| |||||||||||||
Temna noč pokriva zemljo, utrujeni od težkega dela uživajo ljudje sladki počitek. Le tam po samotni cesti drdra še potni voz proti vasi SaintPerine.
Kdo so pač ti pozni potniki v temni noči? Pet nesrečnih begunov sedi v vozu, ki se skrivajo pred vohuni krvoločnega trinoga, Robspierra, ki je tedaj grozno gospodaril na Francoskem ter prelival potoke nedolžne krvi.
Grof B. s svojo soprogo, dvema sinovoma in nežno hčerko so morali v naglici pobegniti iz svojega gradu, da si rešijo življenje, ter so našli zavetje na svojem posestvu v vasi Saint Perine, katero je oskrboval nek Anton Michelin. Tu sem jih je pripeljal potni voz pod varstvom nočne tmine.
Z veselim srcem sprejel je oskrbnik svoje pregnane gospodarje ter jim kolikor moč gostoljubno postregel. Tu se je čutila nesrečna družina varno pred svojimi sovražniki, saj sem v ta oddaljeni kraj jih ne bodo prišli iskat. Toda prišlo je drugače.
Ne dolgo po-tem, ko je bil došel grof B., pobrala je nemila smrt dobrega oskrbnika Antona. Njegov sin Janez pa ni podedoval od svojega očeta rahločutnosti in zvestobe, njemu je bilo srce le za denar. In kaj stori ta brezsrčni sin? Vedel je, da grof ima denar, in tega si je hotel prilastiti. Pa po katerej poti? Najlažje bo, si misli hudobnež, če izdam grofovo družino krvoločnim trinogom, ki bodo gotovo hitro spravili vse na oni svet, a jaz ostanem sam gospodar velikega premoženja.
Tako se je tudi zgodilo. Janez Michelin naznani sodnikom skrivališče grofovo. Že drugi dan prilomastijo vojaki v Saint Perine ter odpeljejo celo družino v Pariz. Tam jih postavijo pred sodnijo, ki pa seveda ni gledala na pravico, ampak brez vsake preiskave obsodila nesrečno družino v smrt. Obsodba se je takoj izvršila: grof, soproga in oba sina so zgubili svoje glave pod neusmilje giljotino. Le šestnajstletnej hčerki Mariji so prizanesli zavoljo njene nežne starosti.
Janez Michelin se je sedaj polastil vseh zakladov grofovih; pa ni mu dala vest miru, še je živela deklica Marija, ki bi mu lahko pozneje grenila veselje uživanja. Tudi njo mora spraviti si iz pota. Zato jo zatoži pri sodniji, ki pa je imela vendar toliko usmiljenja z vbogo siroto, da je ni obsodila v smrt, kakor si je želel grozovitnež, ampak le za par mesecev v ječo.
Tolika hudobija in grozovitost Michelinova pa je vzbudila veliko nevoljo in zaničevanje pri njegovih sosedih. Nigdo ga ni več prijazno nagovoril, vsi so se ga ogibali, vsi klicali nanj jezo božjo. Ni mu bilo več obstati v Saint Perinu. Pobral je ukradeni denar, katerega se je držala kri nedolžnih žrtev, ter se preselil v mesto Lyon, kjer je začel kupčijo. Pa kaj pomaga? Krivičen vinar deset pravičnih požre, in kjer ni blagoslova božjega, ni sreče. Tako tudi Janez Michelin ni imel sreče pri kupčiji. Kako neki? Ali naj pravični Bog nekaznonovano pusti toliko hudodelstvo? 'V dveh leti i je zapravil vse svoje premoženje ter moral težko delati kot težak, da je za silo preživel sebe in svojo družino.
Preteklo je nekaj let od tistega usodepolnega časa, kar je tako žalostno končala življenje družina grofa B. razen 16 letne hčerke Marije. Pa, že v cvetu svoje mladosti polna britkih skušenj, vdala se je v nemilo usodo, pa trdo oklenila se Boga, ki je najboljši oče zapuščenim sirotam.
Groznega gospodarstva krvoločnih trinogov je bilo brzo konec na Francoskem; ko so namreč upilili življenja luč tisočerim blagih bitij, jeli so divjati med seboj eden proti drugemu, ker ni eden drugemu zaupal. Slednjič po prestanej silnej nevihti prisijali so Franciji zopet mili žarki ljubega mira in reda.
Plemstvo, ki je živelo v prognanstvu, se je vračalo v domovino, kjer je vsaj deloma nazaj dobilo svoje imetje. Tudi Marija, hčerka grofa B. je zopet prišla do svojega posestva, ter kmalu v zakon stopila z bogatini gospodom, ki je bil, kakor ona, plemenitega srca.
Ko je bila Marija, sedaj grofica P. nekedaj na potovanju po južnej Francoski, mudila se je tudi nekoliko dni v Lijonu, ter vsled svoje povsod znane ljubezni do revnih in zapuščenih, je obiskala tudi mestno bolnišnico. Šla je od sobe do sobe, tu potolažila z besedo bolnika, tam drugemu podelila milodar. V enej sobi se ustavi pri postelji že priletnega bolnika, ki je vsled hudih bolečin glasno stokal, pa sem ter tje tudi grdo kletvino izustil. Z milim pogledom zre grofica v bolnika, ter vpraša okoli stoječe usmiljene sestre o njegovej bolezni. Te jej povejo, da trpi res hude telesne bolečine, a najhujša da mu je misel, da mora njegova družina vsled njegove bolezni toliko prestati.
»Kako pa Vam je ime?« vpraša grofica bolnika. »Janez Michelin« odgovori bolnik težko sopeč.
Grofica, ko čuje to ime, obledi. To ime jej ni bilo neznano, vendar vpraša dalje: »Odkod pa ste doma?« – »Iz SaintPerina,« pravi bolnik.
Kakor blisk zadenejo grofico te besede, vsa prepadla zgrudi se nezavestna v roke svoje spremljevalke. Hitro jo prenesejo v sobo neke sestre, kjer seje kmalu zavedla. Radovedno povprašujejo jo okoli stoječi, zakaj da je ime tega bolnika napravilo na-njo tako globok utis; pa vse prizvedovanje je bilo brezuspešno, blaga gospa se ni dala pregovoriti, da bi odkrila to skrivnost, le enega duhovnika bolnišnice da poklicati, kateremu toplo priporoči bolnike, ter mu izroči tudi vsoto denarja, da se bolniku bolje postreže.
Pa blago srce grofice ni bilo s tem še zadovoljno; pomagala je po svojih močeh tudi zapuščenej družini nesrečnega bolnika Tri njegovi vnuki, ki so že zgubili svoje starše, je dala nekemu mojstru, da se izuče rokodelstva ter si prislužijo vsakdanji kruh.
Blagemu čitatelju je pač znano, da ta nesrečni bolnik je bil isti Janez Michelin, ki je davno pred iz hudobije zakrivil smrt grofa B. in njegovih najdražjih ter je hotel v smrt pripraviti tudi takrat, šestnajstletno hčerko M., ono isto grofico, ki mu je sedaj njegovo tedanjo zlobnost tako velikodušno povrnila z dobrotami.
Tako je pokazala blaga grofica, kako velja dejansko izvrševati zapoved Zveličarjevo: »Ljubite svoje sovražnike!«