Ljubica povodnjega moža
| Paberki iz Roža Ljubica povodnjega moža Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
V Ždovljah je živela vdova, ki je slovela zavoljo lepote in vsled blagostanja, ki je vladalo pri njej. Imela je dve lepi mladi hčerici, zanosito hišo in poslopja, kakršnih ni premogel daleč naokrog niti najboljši gospodar. Zato se je tudi rada potrkala na prsi in se je košatila:
„Jaz sem Repička in druge ni več pod soncem!"
Sicer je bila pa dobrega srca in je rada pomagala ljudem, če so ji bili po godu. Zameril se ji je vsakdo najhitreje, če je voščil, ko je prišel k njej:
„Bog daj srečo, gospodinja!"
S takim človekom je opravila kar na kratko, da še sam ni vedel, kdaj in kako je smuknil iz hiše. Zunaj je potlej slišal Repičko, ki je rentačila v jezi:
„Bog ti bo dal, teslo zanikarno! Eno po grbi — drugo pa še jaz na vrh! Vedra glava da in pridne roke! — Le glej, da mi ne prideš več blizu!"
Kdor jo je enkrat spravil do takih besedi, ni dobil od nje niti kanca vode, pa makari da bi mu lahko rešila življenje z njim. Taka je bila Repička in je imela srečo povsod, kamor je ganila. Na desno in na levo suša, po njenih poljih dosti mokrote; spredaj in zadaj deževje, da je vse gnilo — po njeni zemlji vedno še dovolj toplote! Kar je kdo pomnil, ni Repičke še nikoli prehiteval čas pri delu. Vse o pravem času v zemljo, vse po redu tudi iž nje. Poleg tega je imela še gostilno, ki je bila vedno tako dobro oskrbovana, da se je ni ogibala niti najvišja gospoda, če jo je kdaj zaneslo v te kraje. Čudna je bila le okoliščina, da Repički niso nikoli škodovala neurja. Hiša je stala na cesti in mimo je ob nalivih prihrul tako močan hudournik, da ga ni mogla nobena moč obdržati v strugi, a v njeni zemlji vendar ni naredil škode. Drugod je odnesel po pol njive, če jo je zasegel, ali pa je zasul po cel travnik s prodom, pri Repički nič! Njene njive so bile samo pognojene in kakor osvežene pri takih priložnostih. In še ena reč je bila, ki ni šla nikomur v glavo! Leto za letom je bila vdova v blagoslovljenem stanu in ni niti skrivala tega, tako da je dajala vsej okolici očitno pohujšanje in so se zgražali celo taki, ki sami niso bili čisto zdravi v tej zadevi. Ko pa je bilo na tem, da se dopolni čas, je vse nekam izginilo. To je napolnjevalo z grozo vsakega človeka, kdor ni vedel, da je vdova ljubica — povodnjega moža. Toda na svetu je že tako, da ima zid ušesa in noč oči — zato ne more ostati trajno prikrita nobena reč. Spričo tega je prišlo tudi na dan, kako je bilo s to zadevo. Povodnji mož je dober mož, ki ima vsega dovolj, celo v izobilju. Lep sicer ni in prijeten tudi ne, ker veje od njega zoprn mraz in diši po samih ribah, obleče se pa tako, da se lahko meri z vsakim fantom daleč naokrog. Tudi oblast ima veliko in vode so mu pokorne in vse njihovo bogastvo je njegova last. Po vodah ima steklene gradove in srebrne deklice mu strežejo, kadar pride v svoje kraljestvo. Vse te krasotice so hladne in znajo samo peti in lepo gledati — drugega pa nič. Povodnji mož je potemtakem obsojen v vedno samstvo, kar mu provzroča venomer nove težave in bridkosti. Prisiljen je iskati zavetja svojim težavam in druščine pri človeških ženskah, ki pa ne ljubijo preveč njegove družbe. Po navadi se ga boji vsaka in ima raje najhujšega pijanca nego povodnjega moža. Včasih se dogodi, da je revež leta in leta obsojen v post in mora samevati pod vodami. V takih dneh si preganja dolgčas z raznoterimi šalami in budalostmi, ki pa seve ljudem niso baš v korist. Koplje se in pleše ter prha tako, da nažene s tem vodovje v najvišje gore, odkoder potlej dero hudourniki kakor neznosne pošasti v dolino. Tako je bilo tiste dni, ko je umrl Repič, možak najlepših let in korenitega zdravja. Zagrajal je vodi, pa ga je odneslo. Potlej so ga dobili v olšju spodaj pri Dravi, vsega nabuhnjenega in tako zdelanega, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Repička je bila obupana in objokana, njive razdrapane, polne peska in kamenja, otroka brez očeta in hiša brez gospodarja. Ponoči je tulilo krog oglov in je letalo in vršalo, da ni obstal noben posel pri hiši in je crknila celo mačka od same grozote. Bila je črna, taka, ki nosi hudiča v repu — a še ta ni mogla strpeti. Vdova je dajala za maše in se je zaobljubila k Mariji na Macen, toda vse skupaj ni pomagalo prav nič. Vode je bilo tisto leto toliko in take grozote je počenjala, da še nikoli tega. Vse je že kazalo, da pride Repičevo na boben in družina na beraško palico. Vsled tega je žena obupala in je začela preklinjati sebe in ves svet. Tiste dni je prišel k njej berač, ki je imel steklene oči in kosmate roke, na glavi pa meglo namesto klobuka. Ko je dobil malenkosten dar, ni rekel:
»Bog povrni!" — ampak je sedel za peč in je postokal:
»Nesrečni ste pri vas, kajne, ženka —" Repička je pogledala jezno in je že imela zoprno besedo na jeziku, češ — kaj te briga moja reč, ko mi itak ne moreš pomagati! Vendar si je premislila in se je premagala ob zavesti, da kmalu utegne doleteti tudi njo enaka usoda. Pogledala je po dekletih in je pripomnila:
„Kaj jaz! Tile dve, ti. Možina je zavil steklene oči in je skimal z glavo, vda se je zamajala megla kakor bela cunja.
„Če hočete prav, bo še vse dobro pri vas -" Zdaj je bila žena skoro resnično jezna! To šemče neumno! Kakor da bi ona ne hotela vedno pravega!
»Kaj pomaga to, kar hočem jaz!?" Nameravala je reči še nekaj, pa je raje ob¬molknila, ker se ji je zdelo, da so se začele nekam čudno svetiti beračeve oči.
„Dobro," je dejal možakar."Ponoči bo prišel tak, ki ne more čez dan. Če hočete, bo sreča, če nočete, pa nič !"Predno je mogla žena povprašati, kam merijo te besede, je berač izginil. Stopila je za njim, da bi ga poklicala nazaj, a bilo ga ni nikjer več. Skrušena in obupana je tedaj čakala Repička v hiši, da bi videla, kaj ji prinese noč... Na večer je spravila dekleti leč in je pogasila luč, pa je sedla za mizo in premišljevala najrazličnejše reči. Pripravljena je bila na vse, karkoli bi prišlo nadnjo.
»Več kot poginiti itak ne morem," si je dajala poguma in se je kljub temu tresla po vsem životu. Bilo je v poletju, noč svetla in tiha in v mesečino zatopljena je spala vas. Tupatam se je oglasil pes, zategnil in zavil, pa je zopet obmolknil, kakor da se je zbal česa sila hudega. V daljavi je šumela Drava. Žena je čakala, da ji je že spanec lezel na oči in so se ji začele mesti misli od utrujenosti. Tedaj se ji je zazdelo, da slapa nekaj proti hiši in da nekje curlja voda. Tako je copotalo, kakor bi šel prav velik in neroden medved po cesti in zraven je kapljala voda, venomer enako in zmeraj bliže. Repička je mezdela v nepopisni grozi in se je še v naglici hotela pokrižati ali tisti hip se je že oglasilo s ceste:
»Marinka, ne križa — ženin se bliža!" Vdova se je prestrašila tako, da ji je naenkrat zastala roka kakor oledenela. Niti toliko ni imela moči, da bi bila izgovorila branečo besedo. Zunaj je medtem nastal hrušč in šum kakor ob silnem viharju, vendar se je zdelo Repički, da se ne gane niti en list na drevesu. Mimo okna so švigale medle lučice, ki so se zaletavale ob steklo, da je nastalo prijetno zvenčanje po sobi. Od nekod pa je vel tak hlad, da je obhajala vdovo čez in čez kurja polt. Hipoma je potrkalo na okno, z močjo, kakor bi treščilo, da se je na mah odprlo kar samo od sebe, in je zagledala Repička povodnjega moža. Okorela od strahu je buljila vanj, ko se je oglasil:
„Marinka, pocinka, — daj grump!" V tem hipu je spoznala beračeve steklene oči in se je domislila njegovih besedi. Uvidela je z grozo, da je bil predhodnik povodnjega moža samega, ki je zdaj prišel. Trepetaje je vstala in se ni mogla prav odločiti ali naj bi bežala, ali bi dala prišlecu, kar želi. Od strani je pogledala proti njemu in je razločila v mesečini velikansko šapasto roko, ki je molela v sobo. Malo je postala in je pomislila:
„Zlodja, naj bo, kar bo!" Zatem je odšla v shrambo in je postrgala po kablici zadnje ocvirke, ki so še bili pri hiši, in jih je vsula gostu na roko. Zdajci je zacvrčalo kakor da je vrgla zabelo na ogenj in povodnji mož je stopil v sobo. Odkar je kanila mast na njegovo roko, ni bil več tako oduren in je dobil čisto človeško podobo. Ko je Repička zapazila, da ji ne prizadene nočni obiskovalec nič žalega, jo je popustil strah in je začela prav zložno kramljati s povodnjakom.
„Ali nisi bil že popoldne pri nas?"Povodnji mož se je zasmejal, da se je tresla hiša.
„Jaz ne! Eden mojih pomagačev te je obiskal, tak, ki hodi lahko podnevi okrog." „Kaj ti ne moreš?" »Nimam časa!" Repička je po odgovoru čutila, da mu vprašanje ni bilo povšeči, in ni poizvedovala več, čeprav jo je mikala radovednost. Začela sta se torej pomenkovati o drugih rečeh in povodnjak je kazal veliko spretnost v govorjenju. Tvoja ročica, moja golobica,malo se nasmej, v posteljo poglej! Če je bela, bodi vesela; vsega bo dosti za malo sladkosti.Tako je govoričil brez konca in kraja in je obljuboval zmedeni vdovi nebesa na zemlji in sreče cel koš.
»Zdaj pa glej, da boš zvesta, ker si povodnjega moža nevesta!" se je poslovil proti jutru in je odšel; kajti povodnjaka solnčni svit ne sme zalotiti na suhem, sicer bi zgubil vso svojo oblast in bi moral živeti v lužah med žabami in golaznijo. S tisto nočjo se je začelo blagostanje pri Repički. Od dne do dne je šlo vse bolj pokonci in kmalu ni manjkalo pri hiši nobene reči, ki bi si jo moglo poželeti človeško srce. .. Hčeri sta odrasli in sta prišli v mesto, kjer ju je visoko cenila in spoštovala najvišja gospoda, tja do samega cesarja. Zato je kmalu dobila vsaka svojega moža, tako imovitega, da jima ni bilo nikoli treba stopiti v blato. Vozili sta se v sijajnih kočijah z dvemi pari konj in sta imeli vedno služabnike in služabnice za seboj. Menda sta bili že tako prevzeti, da se niti oblačili nista več sami in celo pri česanju je morala pomagati strežnica in jima spletati bujne lase. Kadar je katera obiskala mater, je prišla s takšno slovesnostjo, da se po vsem Rožu noben človek ni upal na cesto. Repička sama je bila liki roža v poletju, rdeča in bela in zdrava, da se ni moglo kosati ž njo nobeno še tako brhko dekle. Delati ji ni bilo treba nič, ampak je samo ukazovala, pa je bilo vse o pravem času postorjeno. Povodnji mož je skrbel za svojo ljubico tako, da ji je vedno pripravil delavcev, kakršnih je želela. Pošiljal ji je vso svojo životinjo, in kdor je videl žanjice pri Repički ali pa terice, je pomnil to vse žive dni. Delale so samo ponoči in videl jih je le malokdo, a tisti, ki jih je, se ni menil za nobeno dekle več na svetu. Lukov Foltan iz Šmarjete jih je enkrat videl, pa je precej popustil nevesto, čeprav je bila od dobre hiše in zelo petična, ter je blodil napol nor okrog, dokler si ni vzel življenje v Dravi. Pravil je pa večkrat, da bi za tako dekle, kakor so Repičkine terice, rad šel vsako leto trikrat iz Šmarjete po golih kolenih celo na svete Višarje ali pa še kam dalje. Kadar je Marinki Repički dotekal čas, je povodnji mož prihajal posebno pridno in je vselej odnesel s seboj, kar je povila. Take sreče pa le ni imel, da bi bil kaj odredil. Ker ni bilo čisto po njem, je vtonilo, brž ko je prišlo v vodo. Enkrat je bojda pustil črviča na suhem in je naročil materi, naj skrbno pazi nanj. Ko pa je prišla zjutraj gledat, je našla samo kup oglja, ki je imel podobo otroka, in kakor hitro se ga je dotaknila, se je vse skupaj sesulo v prah. Ni bilo čisto človek in ne docela po vodnjak, zato tudi ni moglo živeti ne na suhem in ne v vodi. Spričo tega je Repička začutila, da s takim ma¬terinstvom res samo hudiču dela tlako, in je začela premišljevati, kako bi pobegnila nadležnemu ženinu. O bogu sicer ni marala še ničesar slišati, sama zase je pa le mislila tudi na to reč. Obe hčeri sta ji razodeli skrivnost, da pričakujeta prvega potomstva, in mater je začela mučiti nepopisna žalost, ko je primerjala svoje življenje s srečo obeh otrok. Ker je imela vsega dovolj, je bila še tako pri moči, da bi se bila celo sama rada ogledala po kakem tovarišu, ki bi bil zvečer bolj prijeten nego njen dosedanji vasovalec. Pri priliki, ko je bil povodnji mož nenavadno dobre volje, ga je vprašala, zakaj hoče vedno najprej ocvirkov, kadar pride k njej. Gost se je zasmejal, kakor vselej, kolikorkrat je hotela vedeti kaj takega od njega, česar ni rad povedal, in se ji je začel dobrikati na vse načine, da bi jo pripravil v druge misli. Navidez je popuščala in mu je dovolila marsikaj, ker je bila baš v prvih mesecih prostosti in se ji še ni bilo treba bati povodnjakove bližine. Ko pa je videla, da je ženin omamljen, ga je začela iznova naganjati z istim vprašanjem in je naposled celo jokala, češ da ji ničesar ne zaupa, čeprav sta že toliko let dobra. To je izdalo. »Brez masti ne morem do ljudi," je zarohnel žalostno in ni hotel nič več govoriti vso tisto noč. Ko je odšel, ga dolgo, dolgo ni bilo nazaj v posete, vse drugo pa je ostalo kot po navadi. Zdaj je bila Repička šele srečna in od samega veselja zares ni vedela, kaj bi počela. Prvemu človeku ki jo je poprosil roke, je privolila. Bil je bogataš iz daljnih krajev in gostija je trajala tri cele nedelje. Ko so se svatje razšli in se je gospodinjin novi mož odpeljal nekam na lov, tako da je spala sama doma, se je oglasil ponoči povodnjak:
»Marinka, pocinka, daj grump!" Repička se je tiščala pod odejo in se je pritajeno smejala, češ, le prosi mrcina, obiral pa ne boš. Povodnjak je zahreščal in zaštorkljal ter je še enkrat ponovil prošnjo. Žena je zadržala smeh in je odgovorila:
»Moja prva hči mladi pa imam toliko skrbi, da ne morem ponoči vstajati." Povodnjak je nekaj zamomljal in odšel, gospodinja pa je bila vesela, da se ga je tako ceno iznebila.Dokaj noči je potlej bilo mirnih in Repička je že bila prepričana, da je za vselej odgnala vsiljivega vasovalca. Nemoteno je vživala srečo zakonskega življenja in je polagoma prišla tako, da ni bila več sama. Mož je je bil vesel in jo je čuval kakor ljubljeno dragotinjo ter ni nikoli izostal z doma, če ga ni zadržalo kaj posebno važnega. Včasih pa je le moral kam, da ga potlej tudi čez noč ni bilo domov, in ob taki priliki se je spet enkrat oglasil povodnji mož:
»Marinka, pocinka, daj grump!" Žena se je prestrašila, ker se ga ni več nadejala, vendar je še imela toliko moči, da je odvrnila
»Moja druga hči mladi — pa imam toliko skrbi, da ne morem ponoči vstajati."Poslušala je, kaj neki poreče nočevalec, a povodnjak je zamrmral:
„Glej, da boš zvesta, ker si povodnjega moža nevesta !"S temi besedami je odšel, žena pa je po¬mislila v smehu:
„Pet krav za groš, če hočeš!"Malo jo je pa le skrbelo, kako bi orala, če pride mrcina kdaj ob takem času, ko bo mož doma.
„Mu jo pa kar zarobim," se je odločila in se je tolažila zraven, da bo sploh odjenjal, ko je že dvakrat moral priti zastonj.Tiste dni je pa hodil cesar po dežei, da bi videl na lastne oči, kako gre podložnikom. Obiskal je tudi Repičeve in je občudoval vse gospodarstvo, zlasti pa prt, kakršnega so stkali delavci povodnjege moža. Repičnica je postregla gostu z vsem, kar je premogla, in mu tudi ni hotela odreči, ko jo je prosil par lehti prta za spomin. Zavila ga je toliko, da bi bila lahko marsikatera nevesta ponosna, če bi dobila kaj takega v balo. Da pa ne bi bilo zamere, ga je zanesel sam gospodar do cesarskih kočij in se je pri tem tako zamudil, da je prišel šele proti jutru domov. A spak — ponoči se je oglasilo:
»Marinka, pocinka, daj grump!"Žena je bila jezna in je mislila srdito:
»Neumen si pa, šleva, ko še zdaj ne veš, da sem te sita!"
Glasno pa ga je nabrenčala: MMoj mož se pri cesarski gospodi mudi, jaz pa mu moram postelj pripravljati!"
Povodnjak je zacvilil, da so zalajali hkratu vsi psi po vasi, in je zarjul:
„Le čakaj, lažnjivka Marička! Eni kozlička, eni telička, tebi pa prešička, da boste vedele, kaj se pravi imeti za norca povodnjega možička!" Po teh besedah je odvihral s takim polomom kakor da se bliža sodnji dan. Replčka je bila vesela, da je zdaj enkrat za vselej odgnala grdobo. Tega seve reva ni pomislila, da se ženska v drugem stanu lahko zagleda in se potlej otrok lahko zvrže po tem. Na jesen je svinja skotila mladiče in med njimi je bil tako lep pujsek, da ga je morala vsak hip hoditi gledat. Tudi mož, čeprav je bil gospod in se navadno ni menil za take reči, je šel po trikrat na dan v svinjak in se je čudil lepemu prasetu. Njeni dnevi pa so potekali in čas se je bližal na pol.Tedaj je prišla starejša hči, sama in objokana in bleda, pa je povedala prestrašeni materi, da je dobila kozlička mesto otroka in jo je razjarjeni mož pognal po svetu. Repička je dolgo žalovala, a se je slednjič le potolažila:
»Kruha je doma dovolj, dedcev pa tudi ne manjka. Ce te eden ne mara, drugi si bo vse prste oblizal za teboj!"Tako je ostala hči doma in bi bilo vsaj za prvi čas vse dobro, da ni kmalu za njo prišla še druga, bolj revna in zapuščena od prve. V solzah je pravila materi, da je dobila telička mesto otroka. Naredili so kakor pri prvi, čeprav je mož gledal po strani, ko je imel naenkrat dve babi več pri hiši. Vendar ni rekel nič posebno hudega, ker sta bili lepi in mladi in se je včasih rad ogledal po njima. Morda bi bilo še vse prav, da niso spet začele divjati nesreče. Pozimi je treskalo in o božiču je deževalo, da je bilo joj, in Repičkin svet je trpel kakor beračeva malha. Ko je okrog svečnice povila, je zanjevskal pujsek na postelji, in gosposki mož je od same jeze odšel po svetu... Zapuščena je klicala povodnjega moža in ga rotila, naj ji odpusti, toda bilo je vse zaman! Povodnjak ni hotel nič več blizu. Zato je nesrečna žena šla in se je končala v Dravi, a pokoja neki še do danes ni našla in še zdaj straši po noči tam po olšju ob reki, za njo pa kruli majhen pujsek. Hčeri je tako preganjala nesreča, da sta prišli ob vse in sta se preživljali na stare dni z beračenjem ter sta za ubogajme pravili zgodbo o Repički. Tam, kjer je stala ponosna hiša, se tišči danes ponižna bajta pod cesto in mimo drvi ob deževju hudoursnik, ki jo bo prej ali slej popolnoma zasul. Povodnjega moža pa je nezvestoba košate Rožanke tako razdražila, da si ni maral nikoli več iskati ljubice v Rožu.