Ljubica moje ljubice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubica in moje ljubice
D—r
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 5.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Že nekaj mesecev je govorila, da imam več ljubic.

Ljudje so ji baje povedali tako, in ona, ki ne pozna hudobnega sveta, je vrjela.

Od tedaj me je pri vsaki priliki dražila stem – in sicer resno dražila, in vsaka beseda je bila zame rezka, osorna.

Da me ljubi, o tem sem bil prepričan ; vendar pa vsled tega nisem vžival tistih zaupnosti pri njej, ki bi jih bil sicer lahko. To me je bolelo. Zakaj ljubil sem Marto iz dna svojega srca in duše in dal bi za njo svoje borno življenje, če bi bilo treba.

Človek sicer nerad žrtvuje življenje v take namene, toda v teh slučajih so izjeme.

Kdo ne pozna intrig v življenju, ki jih vstrvarjajo včasih naši najboljši prijatelji, da otežkočijo življenje in nam kale cilje? Prav tako je v ljubezni. Če je le mogoče se skuša priliti ognju ljubezni grenko tekočino, da povzroča človeku grenke trenutke ob nje strupenem žaru. - Marta ne pozna rafiniranosti in ne vidi na prvi mag zlobne nakane ljudi, ki se ji v obraz dobrikajo, za hrbtom pa smejejo – in prav to je bil vedno vzrok, da mi je očitala nekaj, kar sama ni mogla zapopasti kaj naj bi tisto bilo in kdo so tiste ljubice ; kajti vedela je, da od kar občujem žnjo, nisem zahajal v nji ne poznane družbe.

Trpela je Marta in trpel sem jaz. Čemerno sva sedela ob večerih ob mizi in ure so bile težke ; pogledi iz njenega očesa so bili nezaupni ; iz njih se je čitala tožba in karanje, žalost pa je kazala svitla solza, ki je lesketala v očesu kot briljant.

Hudo mi je bilo in nisem si znal pomagati.

Vsi ugovori o hudobnih jezikih niso pomagali ničesar ; živela je v trdi veri, da imam več ljubic.

Nekega večera jo povabim v moje stanovanje. »Videla boš moje ljubice,« sem ji dejal. Vse ti pokažem, da jih spoznaš . . .

Stresla se je Marta in zadrhtelo je njeno telo, tako, da sem se prestrašil.

»Pa zakaj si tajil do sedaj,« me je nagovorila z žalostnim in trepetajočim glasom.

»Nič nisem tajil, dragica, le pomiri se, vse bo dobro. Danes Ti hočem pokazati moje ljubice, da jih spoznaš in jih sprejmeš za svoje prijateljice, zakaj poštene so in vredne, da jih sprejmeš za svoje.«

Zaplakala je Marta in svetle solze kot biseri so se vlile na modri predpasnik.

Prejel sem jo za ramo in jo hotel objeti, toda odrinila me je z vso silo od sebe ; zakrila je obraz v predpasnik in je ihtela glasno.

Zunaj se je storil mrak in luči so brlele v svetilkah ob cesti, ko je vstala Marta izza mize. Oči je imela motne, globoko vdrte v jamicah in rdeče. Njeni lepi dolgi lasje so plavali veličastno nad čelom in zdelo se mi je, da vidim pred seboj simbol, boginje svobode.

Zaničljiv pogled se je rodil v njenih očeh, ki je bil uprt naravnost v mé.

Pogledal sem jo proseče, ljubeznjivo. To je pomagalo.

Ozrla se je zadovolneje in odšla v stransko sobo.

Ko sva stopila z Marto na ulico, je bila že trda tema. Jug je neprijetno mešal gorko atmosfero in semtertje se je za vogalom vzdignilo nekoliko prahu v zrak, pa ga neslo v vrtincu naprej po cesti. Zavila sva po B. cesti, ki je bolj v zatišju, da se ogneva prahu in zoperni južni sapi.

Hodila sva naglo in malone molčeča ; edino Marta me je spomnila na ljubce. Konečno prideva do stanovanja. Pred vrati sva se še ozrla po prašni cesti, potem pa vstopila.

Majhna je moja soba ; umivalnik, perilna omara, postelj, en stol in nekaj kljuk po zidu, vlada skoro cel prostor v sobi. Človek se mora muzati okoli teh predmetov ko kača okoli zidu, če hoče, da pride od ene stvari do druge. Marta je sedla na stol in vzela v roke na omari ležeči častnik iz stare domovine. Pogledala ga je in ga je odložila.

»Kje so ljubice – Ti ?!«

Namuznil sem se in stopil sem v kot k postelji.

V kotu je stal poleg vzglavja rdeče barvan prapor, simbol iz neke maškarade, in na njem je bilo z lepimi belimi črkami zapisano : svoboda, jednakost in bratstvo !

Razmotal sem prapor in nazgrnil ga tako, da se je bliskal napis na rudečem blagu.

To-le, draga, je moja ljubica. Na tem praporju pa so še tri ljubice, to je ljubica enakost, ljubica svoboda in ljubljeno bratstvo.

Začudeno je gledala Marta rdečo zastavo in začudeno je motrila a njen lepi beli napis.

Ali je to resnica, kar govoriš – Ti? – Prisegam Marta, da govorim čisto resnico.

To so moje ljubice, - druzih poleg Tebe ne poznam . . .

Na njenem obrazu je bilo zapaziti vračujočo zadovoljnost, in vendar sama ni znala od kod je to prišlo. Vse je prišlo samo ob sebi . . .

Pogledala je ljubeznjivo Marta in solza brezvzročnega veselja je zaigrala v njenih očeh.

Privil sem jo na lahno k sebi, pritisnil na u stnico in vroče poljubil. Bila sva zopet srečna . . .

Ko sva odhajala na njen dom se mi je iz srca smejala – nevem pa, ali njeni razočaranosti, ali ljudem, ki so hudobni in ne privoščijo drugim sreče. . .