Ljubica Tizianova
| Ljubica Tizianova: Historična novela |
Poenoten zapis Laura in Lavra v Laura, zapis svojilnih pridevnikov iz lastnih imen brez vezaja ( Cenci-jevo > Cencijevo).
| |||||||||||||
Gozdič de Mestre je bil često zopevan kot »raj ljubezni«, kot »blagoslovljena tla česti«. Tu je bilo pozorišče umorilnih dvobojev, katere so kjubu nažuganim jako teškim kaznim bojevali mladi benečanski nobili. Tu je bil prostor za galantne shode imenitnih ljubovnikov in ljubic iz mesta na lagunah; vrt hesperid, katerih zanimivosti in slasti so prečesto morali ljubeči britko objokávati za samostanskim zidovjem ali v tesnih jetnišnicah »krute pravice«.
»Boschetto« je bil gosto grmovje, nad katerim so se vzdigovale posamezne gruče mogočnih hrastov in pinij in razprostiral se je v širosti kacih osem sto korakov in v dolgosti polu ure na pobrežji lagun, na severu od mestica Mestre, proti »terra ferma«. Vrsta vil dvigovala se je na južnem konca gozdiča. V njem nij bilo nijednega poslopja. Tu nij bilo ni templov, ni paviljonov, ni klopi za počitek, celo niti ne umetno napravljenih stez. Skrivne steze, ki peljejo od ene lepih, velicih lok, ki so le slučajno ostale proste bohotne gošče, k drugej, kazale so se le redko tako široke, da bi bili mogli dve osobi ena tik druge po njih hoditi. Jedva si šel dvajset stopinj daleko, uže si moral pripogibovati veje in mladike. Ta zeleni labirint, nad katerim je beneška signoria strogo čuvala, stal je na posvečenih tleh. Tu so od »terra ferma« na mužnate otoke lagunske prognani bedi ustanovniki kraljice Adrije zadnji boj izbojevali proti zmagujočim sovražnikom. Tu so stale njih jako skromne bajtice in od zaplate zemlje, ki je bila sedaj uže z grmičjem obrastena, poskuševali so pridobiti si pičlih pridelkov. Zdel se je kot posebno srečno znamenje za ponosne, razcvetajoče se Benetke, ko je polagoma ta prostor hostna zelenjad preprečila, osobito ker na vsem pobrežji lagunskem drevje nikakor nij raslo, in od tiste dobe počenši bil je svèt ljudovlade vzdvigajoč se gozdič vzel pod svojo osobito zaščito.
Na malej loki »boschetta«, ki se je nahajal ob oskem globoko na suho segajočem zalivu, katerega sedaj uže več nij, stala sta necega večera meseca majnika leta 1514 dva moža, ki sta pazljivo preko zaliva zrla na zamolklo rudeče bliskajoče se vodovje med lagunami. Oba sta bila z dolgimi meči in kratkimi trubicami oborožena in v dolge, črne plašče zavita. Eden njiju je imel kacih trideset let in je bil globoko resnega obraza in nekako čudno zročega očesa. Drugi je bil tanjši, gibčnejši. Lice zadnjega je bilo do gornje ustnice zakrito s črno-svileno masko, in videli sta se le dve bliskajoči se črni očesi nežne podobe ust s kratko, kodravo brado, ki je kinčala okrogli obradek. Med tem ko je mož brez maske nosil po navadi benečanskej kratko ostrižene lase, imel je njegov spremljevalec dolge temno-rujave kodre, ki je je pak deloma skrival pod ovratnikom svojega črnega plašča. Gondola obeh kavalirjev bila je kacih petdeset korakov daleč. Da orjaška mladeniča kazoča gondilijerom nenavadno resnobo v noši in pogledu, sta sedela na okrajku izvrstno strojene in črno pobarvane ladjice. Držeča v rokah svoja vesla, zdelo se je, kakor da bi vsak hip pričakovala povelja na odplav.
Maskirani se obrne proti svojemu spremljevalcu ter pravi s prijetno donečim glasom in z jako čistim izgovorom, kar je kazalo, da nij Benečan:
— Blagi signor! Dovolite mi, da vas opomenim, ka mi nikakor nij mogoče razumeti vaše logike.
— Vi nijste, kakor jaz menim, niti črtice o moji logiki slišali, odvrne mu ogovorjeni v mirnem hladnem tónu.
— Nijste-li baš rekli, nadaljuje maskirani, da mi ne morete razodeti, kako bode svèt desetih sodil o nedvomno učinjenem zločinu?
— Gotovo, signor, tega mi nij moč razodeti.
Maskirani nestrpljivo migne ter odgovori:
— V tej izjavi je vso protislovje proti temu, kar ste do sedaj govorili in storili. Ko sem sè svojo gondolo poprej vašo ladjico došel in njej na okrajek prišel, nijste mi nikakor prikrivali, da vas je volja maščevati se nad istimi osobami kakor jaz. Mojej slutnji: delujte-li vi morebiti na povelje sveta deseterih? odgovorili ste z izjavo: to je vsakako istina. Dovolili ste mi, da vas smem spremiti, in odposlali ste svojega prijatelja z mojo gondolo nazaj v Benetke. Vi ste se torej ne le kot slugo signore razkrili, tajnost vašega ukaza izdali ter njega izvršitev morebiti nemogočo storili, pa ste mesto vašega prijatelja tujca vzeli za spremljevalca, o katerega istinitih namerah vi ničesar vedeti ne morete, nego vi ste, kakor se kaže, dober korak še storil naprej. Od kedaj je slugam signorije dovoljeno, izdajati se kot take in na vrh še sneti masko z obličja? Vi ste popolno v mojo oblast prišli … Ko ste uže tako daleč zabredli, ste še tako nelogični, da mi odrekate izjavo, ki vaše pregrehe proti strašnim postavam sveta niti za atom ne more zvekšati …
— Stvari in zadeve, signor, imajo svojo lastno logiko, odgovori Benečan. In da sedaj na tej še nijsem ničesar spremenil. Pri meni je vse v redu; a pri vas nahajam velikih zmot. Nikakor se nijsem podal v vašo oblast, signor.
— Ne? Naj-li poskusim, ali vas beriči po opisu, katerega jim dam o vašem obličji, morejo najti?
— Zakaj ne? odvrne činovnik. Volja me je celó povedati vam svoje ime. Imenujem se Ordelaffi Tradenigo. Moja rodovina je od prvih let ljudovladne ustave v zlati knjigi.
Maskirani osupne in ponovi nekaterekrati ime Tradenigo, kakor da bi ne mogel umeti, da se ud te slavne rodovine poniža za slugo, ogleduha, beriča signorije.
— Vaše slavno ime vam ne bode ničesar koristilo, signor Ordelaffi, pravi maskirani, kakor hitro dokažem, da ste sramotno svojo dolžnost teptali z nogami.
— Kako hočete to dokazati, vpraša Benečan mrzlo, če vas na tla podreti in tu o tem blatu utopiti hočem.
Maskirani osupne. Potem izvleče svoj meč in kriči:
— Nesramnež! ti si se spozabil, če misliš, da moreš vojvodo Alfonza de Ferrara kot jagnje zaklati v tem-le kotu. Benečan sname takoj črni baret razglavo, ter poklekne z desnim kolenom.
— Ako se vaša serenita samega imenuje, ne smem zamolčati, da sem pred eno uro, takoj, ko ste prišli v Benetke, pooblaščen kot poslanik republike pri vašej osobi s tem-le pismom.
Vojvoda sprejme pisanje senata beneškega ter sname svojo masko raz lice, ki se je pokazalo kot vrlo lepega, mladega moža. Njegova hipna razburjenost se je takoj polegla in smejé se poda vojvoda še zmirom z nepretresljivo resnostjo klečečemu nobilu roko, velé mu da vstane.
— Na čudnejši smešnejši način se mi še nijeden poslanik predstavil; pravi vojvoda de Ferrara.
— Vaša vzvišenost pa menda še tudi nij nikdar in nikjer čudovitejše uloge igrala kot ulogo srečolovnega vitežkega pustolovca, ki je toliko drzen, da se lehko stepe sè vsemi beneškimi »bravi«.
— Jaz mislim bolje o tvojem dožu in njegovem senatu, reče vojvoda, postavši resnejši, — in nijsem v strahu, da bi jima kedaj prišlo na um umoriti kneza, ki pride z najnedolžnejšo namero v glavno mesto republike.
— Kdo-li govori o vladi? To je uže smrti vredna hudobija za vsacega Benečana, ki bi le daleko v mislih imel možnost, da bi »bravi« in svet kedaj na kak drug način prišli v dotik, kakor s posredstvom rablja. Jaz nijsem niti najmanj hotel cikati na vlado, opazivši, da bi bilo neprevidno od vas, da bi se brez varstva ukrali v Benetke in ne bi bili dali vesti o vašej navzočnosti dožu. Če sem govoril in »bravi-ju«, isti dan vlade ne omenjam več, da bi ne prišlo komu na misel, kakor da bi hotel slutiti kako zvezo med obema. Hotel sem vam prej le na znanje dati, da bi se lehko zgodilo, da bi se eden ali drugi »bravo« v vašej osobi morebiti zmotiti znal. Inostranci so isti, ki imajo največ neprijateljev v Benetkah, ker si ne dado truda biti pokorni in služnim našim navadam in postavam.
— Hvala vam, blagi Ordelaffi, odgovori mu vojvoda. Vi se baš sedaj na tako zvit način muzate iz afêre, da mi usiljujete ne malo menjenje o vašej bistroumnosti. Za drugo vam nikakor nij treba zavarovati se ali stružiti klavzul, da mi rešite to-le vprašanje: Kako dolgo me mislite oblagodariti z udovoljstvijem vaše navzočnosti, signor?
— Visoko spoštovanje, katero goji senat za vašo prevzvišeno osobo, zapoveda, da vas poslanik republike spremlja dotle, dokler vi za dobro spoznavate častiti teritorij beneški z vašo navzočnostjo.
— A vi, signor Tradenigo, imate namen, z vašo postrežljivostjo mi biti na potu ter po modrem menjenji vaše zvite vlade poriniti zapah, kadar bi hotel va vašem brez prilike prostem teritoriji kaj druzega podvzeti, nego ogledovati si ovo! vsklikne vojvoda nestrpljivo.
— Vaša vzvišenost je tu tako prosta, kakor v Ferrari, meni Ordelaffi spoštljivo. Poslaniki republike se še nikoli nijsi drznili igrati Mentorja pri knezih, in kar se mene dostaje, sem preponosen, kakor da bi hotel hlepeti po takovej slavi. Jaz sem vam kot kavalir na uslugo in bodem se z najvišim udovoljstvijem sam angažiral celo na nevarnost izgubiti življenje, če bi se to, kar menite dovršiti, ne dalo izpeljati brez meča.
Vojvoda premišljuje nekatere trenotke in zre je nekako tamno pred se, ko mu odvrne:
— Ker ste me tu v Benetkah kljubu moji maski izpoznali, vam menda ne bode neznano, kakova zadeva me je privela v vaš okvir. Bodite torej kot kavalir proti meni odkritosrčni: je-li Laura Cenci uže prišla v ozemlje beneško?
— Ne, milostivi gospod!
— Verjete-li, da se bode Tizianu, vašemu slikarju, privolilo od senata poročiti se z signoro Cenci?
— Tizian je plemenitega rodu in njegova umeteljnost ga stavi brezdvomno na stopinjo, katere ne zavzima niti najstarši nobile,— zakaj bi mož Tizianovih prednosti nevreden bil roke signore Laure Cenci?
— A Tizian, ki je signoro Lauro Cenci iz hiše njenega očeta odvedel, oskrunja rodovino dame; slikar je omadeževal tudi čast vašega poslanika na mojem dvoru, ukral je enemu vaših najplemenitejših meščanov zaročeno nevesto … Bode-li to vse brez kazni?
— Zaročitev je uže hujše stvari obrnila na dobro, milostivi gospod! pravi Ordelaffi Tradenigo z znamenjem satiričnega smehljanja. Andrea Donato, zaročenec Laure Cenci, ima uzrok tolažiti se, ker nij on sam, ki je premagan kot tekmec našega slovečega mojstra.
— Vi hočete reči, da je Tizian tudi mene vrgel raz sedlo pri Lauri Cenci? upraša Alfonzo z žarečim licem. Opomeniti vas moram, da ste vi, kljubu zvitosti vaših infamnih ogleduhov, popolnem v zmoti.
Tradenigo migne z rameni.
— Večina ljudij bode menila, odvrne mu potlej uljudno, da bi vas ne bilo tu, če bi v vaših prsih nikako nežno čutstvo ne govorilo za odvedeno deklico …
Ne morem se sprijazniti z mislijo, da bi vojvoda Ferrarski le zbog tega bil prišel v Benetke, da bi proti Tizianu Vecelliju radi njegove nepremišljenosti uložil tožbo.
Alfonzo molči zamolklo.
— Bodite le za trenutek odkritosrčni, blagi Tradenigo, vsklikne potem vojvoda. Verjete-li, da bi dože ustregel mojej želji, če bi šel k njemu ter mu predočil izdajalstvo Tizianovo?
— Dože bode na vsak način ravnal se po svojej lastnej razsodnosti, vzvišenost.
— A, nema-li knez, vaš sosed, nikakšne veljave pri vas? Nema-li beseda kneževa več peze nego beseda slikar jeva.
— Ka-li želi vaša vzvišenost, če mi ne zamerite vprašanje?
— Kaj želim? Vtaknite Tiziana v eno mnogih vaših tmnic, dokler se stvar ne uredi … Pokažite mi kraj, kjer se skriva Laura Cenci; naj le nekatere besede govorim ž njo, naj jo prepričam o njenej nesrečnej zaslepljenosti.
Tradenigo molči.
— Povejte vašemu svetu na moje povelje, da svoje mejnike raji eno uro daleč v svojo deželo umaknem, nego da vidim damo v Tizianovej oblasti! vsklikne Alfonzo sè strastno naglostjo.
— Dajte nam še do jutri zjutraj odloga, vzvišenost, odvrne mu Benečan z nakrat zelo živo postavšim pogledom. Ponovite potem še enkrat vaš predlog, ne stojim vam dober; da vam bode signorija podarila na vaše zahtevanje glavo bedega Tiziana.
— Beseda nij o jutri zjutraj, timveč o tem-le trenutku, signor! pravi Alfonzo. Odgovorite kot pošten vitez: kam je slikar deklico spravil? Vidi se vam, da dobro veste, kje se skriva ta nehvaležnež, ta izdajalec!
— Vojvoda, vi se motite! Jaz o tem, kar vi želite zvedeti, nijsem podučen.
— A, zrite čez lagune … Vidite-li gondolo, ki vesla na ravnost proti »boschettu«? Moj prejšnji spremljevalec, katerega sem odposlal, da objavi vest, da sem vas našel, bode v malo minutah tu … On bode izvedel Tizianovo stanovališče in dostaje se le tega: je-li mu je bilo dovoljeno ž njim govoriti ali ne.
Odvzemi si krinko!
Ordelaffi Tradenigo bliža se takoj vojvodi ter ga odrine z rahlo silo.
— Vi zabite, vzvišenost, da na tem zemljišči, na teh tleh nemate zapovedovati.
— Zagotovite me vsaj, da vam je ta gospodič znan, in da je Benečan …
— Tega nam nij moč, gospod! odgovori Andrea Donato. Kdo je kedaj zvedel, kedo da so »brezimni«? Enkrat so baje enega teh gospodov našli zabodenega v kotu »piazzette«, a ta si je le za trenutke dostojnost prisvojil, in pal kot žrtva svoje zvedavosti … Kratko in malo, milostivi gospod, mi poznamo človeka, ki nam je bil pridružen kot eskorta baš toliko kot vi sami.
— Smem-li vprašati, kaj da nam boste razodeli, ali prav za prav plemenitemu Tradenigu, ki je imel toliko dobrosti, da je prevzel za mojo osobo dolžnosti ambasadorija.
Andrea Donato ogleduje Ordelaffija vprašaje. Ta migne bliskourno po brezimnim slugi desetih, a Donato maje z ramama.
— Moje povelje nij za nobenega skrivnost, pravi Donato. Meni je zapovedano biti vašej vzvišenosti služnemu in pokornemu; le-to mi pristuje; da vas storim pozornega, če iz nevednosti naših šeg in postav morebiti pridete v položaj zadeti koga odurnostjo.
— In če bi me bila volja slušati le svoje menenje, ne brigati se za vaše šege in navade z namero ne le zadeti odurnostjo, timveč vse razdrobiti kar bi mi hotelo delati zaprek na mojej poti, kaj potem? vsklikne Alfonzo Ferarski strastno. Vi bi mi nemara sè svojim vedno se smehljajočim obrazom napravili brez okolišev za svojega ujetnika. Brezimni zdel se je v nemalem vznemirjenji.
— Obvaruj nas bog, mrmra Andrea Donato, da bi nas vi onesrečili le zaradi kakove muhe.
— Muhe? Nijste-li tako rekli, kavalir? povpraša vojvoda razjarjen. Vi ste zaljubljeni na smrt, zaljubljeni do tja, kjer celo vaša zavednost neha čez vaša dejanja … Nuj! nekak izdajalsk prijatelj omami vašo ljubico, jo odvede — praznuje morebiti v tem trenotji svatbo … Demonio! On loputne z nogo ob tla.
— Povejte mi, kje je slikar! nadaljuje z gnjevom. Za boga, stal bi sedaj pred menoj, prebodel bi ga, naj bi prifrfotal celó krilati lev san Marka od svojega slopa pri zalivu, ter ga hotel pokriti sè svojimi peroti. — Andrea Donato obrne se z globokim priklonom proti maskiranemu.
— Dovolite-li, signor, da blagi vojvoda izvé, kje da je Tizian Kadorski, vpraša Andrea.
Brezimni dá pripognivši se molčljivo svoje soglasje.
— Prosim gospôda, da si pripravite meče, pravi Donato, katerega bled obraz je bil v hipu naletel z lehkobno rudečico. Mi se sicer ne bodemo ponašali kot napadniki, a visoka signorija bode menjenja, — menim, da se smem zanesti na to — da nam nij treba dati se prebosti brez upora, brez hranitve. Plemenita gospôda, mislite na vaše krinke!
Donato se maskira ter pomaga tudi vojvodi, ko ta s prevezovanjem krinke nij mogel priti do konca.
— Mi Benečani znamo se bolje vesti našemljeni, kot sè svojim obličjem, smeje se Ordelaffi.
— Pravi se celo, pristriže mu Alfonzo besedo, da ste toliko navajeni uporabljati svoje lastne obraze kot maske, da vam nij mogoče drugo od druzega ločiti.
— Še eno! pravi Donato obrnivši se k brezimnemu. Vi še niste imeli dobrosti, podati mi znamenje, da daste vaše soglasje k predstoječemu najbrže čudovitemu podvzetju.
— Tù, signor, zašepeta maskirani.
V hipu izvleče umetno s zlatimi nitimi vezano belo žensko rokovico izpod plašča, ter je odda kavalirju, ki jo začudeno opazuje.
— Kaj čem s to rokovico? kliče Andrea. Jaz moram prejeti denar! To menda dobro veste …
— Denar najdete v rokovici! slišal se je v tihem glasu odgovor.
Donato stresa rokovico in jako mal zlat denar kinčan z rogom, z doževo čapko s krilatim levom, pade ven — znamenje zanesljivosti in spoznanja visoke tajne policije sveta desetih.
Vojvoda Ferarski rokovico opazivši stoji nepremično, in dozdeva se, kakor da bi ne mogel nikamor drugam obrniti svojih očij od te stvarice.
— Prosim vas, pokažite mi jo vendar! izpregovori slednjič s tresočim glasom.
Donato pokaže rokovico, a je ne odda vojvodi.
— Je-li vaša svetna gospoda čarovnica? vpraša Alfonzo ginen. Blagi gospod brezimni, kako pridete do te rokovice? Ah da, bil bi moral vedeti, da zame nemate odgovora.
— Je-li to rokovica odvedene dame? vpraša maskirani, ki je še zmirom jako tiho govoril.
— Rokovica nij Laure Cencina, timveč druge dame, ki mi je itak jako draga …
— Smem-li uganiti, gospod vojvoda? vpraša Ordelaffi. Samo če je signora Laura Eustochio nosila to rokovico, dá se tolmačiti učinek te bliščeče se reči na vas.
— Dobro bi bilo, če bi v Benetkah, kjer je toliko prepovedanega, tudi ugibanje bilo prepovedano, pravi Alfonzo nejevoljen. Vam, gospod poslanik, bila bi se prihranila neka nenežnost. Jaz ne negujem: da je rokovica Laure Eustochiojeve, a kaj vas briga to, če ne veste, kako da je prišla v levove kremplje vašega sveta. Tudi vam zatrjujem, da smé ženskino rokovico le oni v lasti imeti, kateremu je dama podarila tudi svoje srce.
— Morebiti ima svet desetih srce vaše dame … smeje se Ordelaffi.
— Vi se šalite o nepriliki … mrmra vojvoda. Andrea Donata, jaz zahtevam, da mi daste rokovico ali da se po običaji viteškem tu na mestu za njo bijete — na življenje in smrt … On položi, divji gnjev v očesu, roko na držalo svojega meča.
Maskirani se bliža Donatu ter mu zašepeta nekaj na uho.
— Tù, pravi Andrea, podavši vojvodi rokovico, sprejmite vaš biser in dovolite mi opazko, da sem menjenja, da je Laura Cenci istinito v naj boljšem pravu, če se je raji dala odvesti po našem Tizianu, kakor da bi morala ljubiti vojvodo, ki je vsak hip pripravljen, ubiti se dá za rokovico njene zale tekmice.
— Naprej, Ordelaffi Tradenigo, veli vojvoda.
Plemenitaš dvigne s klobukom in zaobrne se s priklonom; na to nastopi takoj eno skrivnih stez skoz grmovje »boschetta«. Postalo je med tem tamno, da so razsvitljena okna vil, ki so okroževale drugo stran »boschetta«, dozdevala se kot nepretrgan lučni pas.
Ordelaffi stopa sè sigurnostjo proti vili, katere spodnje nadstropje je bilo tamno, med tem ko so zgornja okna žarno v noč svetila.
— Prebivalci tega poslopja vidno ničesar dobrega ne pričakujejo, mrmra Alfonzo bližaje se oprezno sè svojimi spremljevalci zaznamovanej vili. Slišal sem ravnokar rožljanje mečev in opazil tam več črnih podob … Dozdeva se, kakor da bi bili vilo okrožili z oboroženimi …
— To jedva verujem, šepeta Andrea Donato. Vi ste zadeli na eno onih mnogih tovaršij, ki svojim pri »boschettu« stanujočim damam ali prijateljem sè serenadami zabave priredujejo.
— Je-li to vila Tizianova, vpraša vojvoda po kratkem oddihu.
— O, altezza, le jako bogatim rodovinam je mogoče todi naseliti se uže zaradi neizmerno visoke cene svetih tlâ, in Tiziano Vecellio zapravi vse, kar zasluži, méni Donato. Ta vila je last bogatega Pietra Aretina, prijatelja Tizianovega, in siguren sem, da njega najdemo tu in nikjer drugje z njegovo damo vred, ko bi se vendar le bil podal v Benetke. Ali imate kakovo nasprotno opazko, molčeči signor?
Maskirani se naslone pri drevesu, drga z dlanjo ob čelo ter vzdihuje jako teško.
— Ste-li bolni, gospod?
— Jaz se uže okrevam … odvrne sluga senata sè slabim tihim glasom.
— Blagovolite nam povedati sredstvo, kako priti v to vilo, da bi nas ne sprejeli a pistolami? pravi Ordelaffi, majaje maskiranega za ramo.
— Ne drznite se me poprijemati; izdihne brezimni. Vama, signor Tradeniga in signor Donato, zapovedujem, da potrkata na vrata ter v imenu republikanske signorije bivateljem vile velita: da odpró takoj, če jim je še življenje le nekoliko drago.
— Cospetto! Da bi bil norec, prijatelj! odvrne Ordelaffi. Meniš-li, da si Donati in jaz nocojšnjo noč še hočeva zaslužiti prognanstvo? Taka nezaslišana povelja, kakor so ta, katere si baš izustil, so prevzvišena za ljudi najine gline in midva je prepuščava uljudno neposrednim slugam signorije, na pr. tebi.
— Kje je vendar vratar temu poslopju, upraša vojvoda nejevoljen.
— Pri vhodu v vilo sigurno, a ta je na vrtni strani in vi menda uže uvidate, da, ker nijsmo prišli v gondoli, moramo preskočiti zid, če čemo priti na vrt.
— To se mora koj zgoditi, jaki kavalirji! pravi vojvoda; on se vzdvigne kvišku, poprime se železnih koncev, s kojimi je bil zid zgoraj nabit. V tem trenutku kleči uže gori na njem.
Oba kavalirja sledita vojvodi z jedva manjšo ročnostjo. Brezimni poskuša zastonj, z rokama poprijeti se železnih osti.
— Če vas je volja nam slediti, recite vašim nogam, da blagovolijo vsaj dvakrat toliko spretnosti kot do sedaj kazati, opazi Donato porogljivo.
— Vi ne pojdete brez mene! stoče poverjenik sveta.
— Beseda nij o »iti« ampak o »skočiti«, mi caro!
— Zapovedam vam, da me vzemete seboj, pravi brezimni s tresočim glasom. Jaz sem bolan, moči me zapuščajo … Brez vaše pomoči ne pridem čez zid … Kazen naj pride čez vas, če se skažete uporne. — Tega varuj bog, signor! pravi Donato. Če imate le toliko dobrosti, da se na tanjko razodenete, sem sigurno jaz, o tem smete biti uverjeni, vedno naj ponižniši sluga oblasti, katere imate vi čast zastopati. Tu je konec mojega pasu; poprimite se ga dobro, in ne bojte se, da bi se utrgal, vsaj je iz dobre arabske svile.
S Tradenigovo pomočjo bil je sluga sveta prišel na ploščo zidovja in preplezal z mnogimi težkočami železne osti in skočil potem v vrt.
— To je popolno novi prikaz, mrmra Ordelaffi. Kolikor jaz vem, dober glumač ne more biti spretnejši, nego poverjeniki sveta …
Nas pak eskortira kavalir, katerega moramo nalik nježnej dami, in privzdvigovati, nositi in voditi.
Ko so usiljenci plazili so mej taksovim in oleandrovim grmičjem, približevaje se skrivaj v vhodu vile, zadoni naenkrat zamolkla glasba iz gornjega nadstropja in vmes peva krasen žensk glas pesen.
— Tako je! vsklikne brezimni obstavši.
— Da, ona je — Laura Cenci, ponavlja vojvoda. Poznal bi njen glas izmed tisoč. A kje ste vendar slišali damo peti?
— Ola! zakriči naenkrat surov glas, in zamorec v bogataj orijentalskej noši opravljajoč službo vratarja, se takoj tujcem postavi nasproti. — Kdo ste?
— Ne vprašaj, rob … Mi pridemo v imenu signorije republikanske, odvrne Donato ukazaje.
Bojazljivi Afrikan spusti veliko palco iz rok, ki jo deje križem prek prs. Pustil je tujcem ustop prost in niti poskušal nij dati svojej gospodi svarilno znamenje.
Alfonzo de Ferrara sledi glasnim zvokom, ki so odmevali v kratkih intervalih in prispe sè svojimi spremljevalci kmalu v odprto kolonado, ki je bila prihod k malej dvorani, kjer je bilo številice dam in kavalirjev zbrano k simpoziju. Navzočnost v jako medlo razsvetljenem koridoru stoječih tujcev je društvo jedva slutilo.
Precej velika miza stala je v ozadji dvorane; bila je bogato pokrita z belgijskimi preprogami naj živejših barv; čez gornjo ravan mize bil je razgrnen bliščeče bel avgsburški tik. Sredi mize stal je kalup beneške vojne ladje iz bliščečega, deloma emailliranega brona izdelan, kakor na lesi stoječ pripravljen na odplav; bil je bogato okinčan s zastavami in praporci; iz podladija je zdaj zlato, zdaj rudeče vino vrelo kviško. Pred slehernim gostom stal je zlat mizni pribor, katerega robi so bili ovenčani sè sadjem in cvetlicami.
Kraljica svečanosti bila je dama jedva dvajset let stara, sedeča pri sredini mize na orijentalskej zofi. Svitlo-rujavi razkodrani lasje obdajali so rožnato-barvna lica, ki sti razsvetljevali dve žareči temni očesni zvezdici. Rožnobojno krilo mnogih gub z jakimi razrezanimi rokavi, da sti se krasni ramenici videli popolnem, izobiljno okrašenimi mehelnskimi čipkami, ovijalo in obdajalo je razkošne oblike svečanostne kraljice; nje glavica bila je okinčana s turbanu naličnim vencem iz belih in rdečih rož.
Na strani te angeljske podobe slonela je mlajša devojka na zofi, ki je po šegi orijentalski imela noge na blazinah povzdvignene ter navskriž napravljene. Ta lepotica bila je zala, ozka v plečih, imela čudežno nežne roke in bled obraz, katerega poteze so kazale nekaj orlovega, neukrotenega. Blisk njenih žametasto-črnih očij imel je nekaj očaralnega, nekako čudežnega; globoka strast otvorila se je pri odprtji njenega pogleda in kazala mikalno istinitost, kar so pevali pesnici navdušenostjo o moči lepih očij. To zanimivo deklice, čez katerega ozke ustnice se je le redkoma razsipavalo blisko urno divno smehljanje, nosilo je za ukras težke, dragocene uhane in braslete z bliščečim bisernim kinčem. Bila je ogrnena v nekakov plašč iz svile, ki je mesto rokavov imel razreze in ki je po svojih širocih, rujavih in belih trakih čudežnost prikazni le še poveličeval. V laseh te krasote žarelo je mandeljnovo cvetje tik demantnih kapelj.
Da je število harit polno, sedela je na drugej strani zofe polnolična, razkošna, smehljajoča se krasotica rumenih las in svitlomodrih očij. Ta belo opravljena dama, ki sta jo edini ukras biserna ovratnica neizmerne vrednosti in venček na temenu kinčala, bila je brezdvomno nemškega ali nizozemskega pokolenja.
Vojvoda poznal je le z rožami okrašeno kraljico in dva navzočna kavalirja.
Eden kavalirjev bil je Tizian, slikar. Sedel je na velicem, oblazinjenem stolu brez naslonjače in zdel se žareč radi neizmerne sreče, radostnega razpoloženja. Ta v črno-svileni podsuknjič in nalično nabarvani žametni plašč odeti, z rožami ovenčani umetnik bil je star kacih štiri in trideset let — ženijalna, bradata glava polna ognja in kreposti. Piskal je včasi na kake dve pedi dolgo piščalko, na katere spodnjem konci bila je žveglasta odrtina.
Njegov sosed zrl je resno, skoro melanholično izpod gostega lavorovega venca, ki mu je venčal kraljevo čelo. Ta s čudežno ročnostjo lutnjo rabeč kavalir, katerega črno, iskrajoče oko se je izredno urno gibalo, bil je naj večji prijatelj slavnemu slikarju, Ariosto, katerega slava je napolnjevala vso Italijo.
Krepko vzraščenega, starejšega moža s popolnimi, dobro izraženimi potezami na obrazu zaznamoval je Tradenigo pazno poslušajočemu vojvodi kot kiparja Jacobo Lansovinota. Tik njega sedel je vitki, nežno smehljajoči se gospodar, vitez Pietro Aretino, katerega pazljivost se je skoro izključivo obračala na moža, ki je sedel na koncu mize na častnem sedežu.
Bil je to mlad mož s kratkimi lasmi in kratko brado z resnim skoro ponosnim obrazom in sè stanovitnim, malo da ne otrpnenim prebadljivim očesom. Nosil je tamno suknjeno obleko španjskega kroja, imel krog vratu zlato verižico z medaljonom in na desnej roki žareč briljanten prstan. Bil je edini v družbi, katerega nepokrita glava nij bila ovenčana.
Na drugej strani resnega moža sedel je inostransk obraz sè svitlo-črno ovčjo čepico na ostriženej glavi in daleko čez prsa segajočo krasno, sinjo črno brado.
Bogato opravljeni strežniki in sluginje, zadnje kot očaralne vile podrepanimi, gornimi krili, dohajali so in odhajali i donaševali sadja in okrepčevalnih pijač.
Ogromen bakrenast svetilnik, kakoršne so izvrstno izdelovali v Antverpenu, razprostiral je nad mizo svoje umetno zapletene panoge in okolo in okolo dvorane plapolale so barvene papirnate svetilnice, ki se čudokrasno razsvitljevale dragocene slike na stenah, predstavljajoče toržestvo (trijumf) Bakha in Venere.
Ariosto se vzdvigne, zabrenka v strune svoje lutnje ter hoče peti.
— Moj gospod, pravi na koncu mize sedeč mož, ne zameri — kljubu, da si tako slaven pesnik, nijsi še nocoj ničesar improviziral.
Ariosto se priklone tako globoko, kakor mu to dovolita miza in njegov glasbeni stroj.
— O kakovem predmetu mi zapoveda slavni moj gospod pesen?
— Blex! odvrne odgovorjeni z lesketajočim očesom, naklonivši se proti z rožami ovenčani dami: Angelica, bellissima a maraviglia, si fa portare per arte magica in Levante!
Glasen plosk odmeva.
— Poprej pak dovolite po vrlo brabantskem običaji pričeti verze s kapljico vina, pravi predsednik, povzdignivši čašo, v katero so dame metale rožne lističe. Naj živijo dame, pesniki in umetniki, vsi pošteni kavalirji, i kedar sta meščan in ratar udeležila se moje napitnice, potem ne zabite tudi nas kneze in boljare oblagodarovati sè slavo in častjo! In tako nijsmo pozabili na nikogar.
— Pozabili ste, imenovati ovajene, na katerih zdravje pak pije Alfonzo d' Este, kriči vojvoda nastopivši s krepkim glasom, med tem, ko je z eno roko izdržil meč, a z drugo raz obraz odtrgal si krinko.
Brezimni priskoči in ustavi se med osupneno kvišku odskočivši goste in vojvodo, katerega je, kakor se je dozdevalo, s svojim prosečim obrazom hotel odvrniti od prenaglenega, krvavega početja.
Resno in dostojno vstopita Ordelaffi Tradenigo in Andrea Donato v dvorano, a se ne dotakneta krinke — čudoviti kontrast k sijajnej družini.
Tiziano takoj odskoči zapazivši vojvodo ter plane z leskajočim mečem v roki na prostor, kjer je bila na pol omedlela svečanostna kraljica, pred katero se — s plamtečim pogledom in razsrdeno odločnostjo v svojih potezah — postavi v zaščito.
— Ha! krikne slikar, sedaj menim izpoznati čutstva tega, ki se je do sedaj hvalisal z lažnjivim lepotičjem kot Ferrare najplemenitejšega sina. Nazaj, vojvoda Alfonzo! Se-li ne sramujete prilomastiti v stanovanje kavalirja v društvu beričev, potem nemate povoda čuditi se vam posveti nalik fantalinom tam.
— Vecellio, obuzdi se! krikne Tradenigo svarljivo. Ti bi, naprotiv vrlim plemenitašem, obžaloval svoje klevete!
— Ordelaffi, kliče Pietro Aretino, podavši roko imenitnemu slugi signorije. Menim, da nijmate na misli, igrati ulogo pošasti čarovnika, katerega spremljate. Na vsak način se morate zanesti, da bodemo kot korenjaki branili krasotico, katero tako smelo napadate.
Kraljica v rožah se je osupnenosti okrepila; bliža se krepkim vedenjem vojvodi Ferrarskemu.
— Jaz ne potrebujem mečev, pravi veličestveno. V prsih Alfonza d' Este še biva blagodušnost, ki me bode dostojno varovala proti demonu strasti, kateri se je za nekaj trenutkov podal v naročje. Vojvoda, mo-rete-li Lauro Cencijevo dolžiti besede, pogleda, iz katerih bi bili uvideli, da je nagnena vašej ljubezni, da bi vam bila s tem le naj manjša nada dovoljena imenovati jo kedaj svojo?
Alfonzo razprostre roki.
— O, bellissima! vsklikne padši na kolena, to baš je, kar me tira v obup. Ena utešilna beseda, eden mil, sočuten pogled bil bi mi dal kreposti dovolj, vašo izgubo ceniti više, nego vso mojo pozemeljsko srečo …
— Vstanite, moj vojvoda! reče mu Laura Cenci. Ne skrunite se z besedami, s katerimi vas je navdahnil neprijatelj istine. Ne žrtvujte malika, ampak vrnite se kesno k pravej boginji vašega srca. Ne morete-li meriti z vašo turobnostjo po izgubi dame, katere čutstva nijso bila nikdar vaša, globoki jad, ki besni v prsih one, ki ima pred bogom in ljudmi naj svetejše pravo na vašo srce? Poljubite nje rokovico, ki jo imate za klobukom, in podajte mi vašo roko kot prijatelj a ne kot preganjalec … Če ne, vojvoda, vedite, da se vam bode zabiležilo, plemenito rojeno hčer benečansko poditi, kot bi bila hostna srna.
— Govori le o sebi, dona Laura, kliče Alfonzo d' Este in pusti mrtve pri miru. Tvoje oko razodeva drugo, krasnejo pesen blaženstva, kot ono Laure Eustochio …
— Ha, lažnjivec! krikne brezimni, krinko raztrgavši in pokazavši čarobno, a bledo lice mlade devojke. Tu stojim v obleki, ki je sramežljivosti mojega spola v porog; odvrgla sem slavo, da bi sledila tebi, a ne, daj bi tebe kedaj k meni priti privabila timveč, da te varujem žločinstva, katere baš nameravaš.
Osupnen stopi vojvoda na stran.
— Ti tu? upraša vojvoda z ognjenim pogledom, med tem ko njegova desnica nehote išče držalo meča.
Resni, bradati mož v ovčjej čepici, ki je bil knezu naj bliže, vstane ter ga prime za roko.
— Kdo si ti? zaupije Alfonzo, ki je glede načina, s katerim se je tujec njemu nasproti vedel, malo da ne okamenel.
— Jaz sem mož, ki te varuje sramote, da ne izdržiš meča proti dami, odvrne počasno, a krepko orijental. Ako ti je ležeče na mojem imeni, vedi, da je knez, nalik tebi, ki je dotaknil se tvoje roke. Jaz sem Ahmed Geraj, gospodar Kerzoneza, eden sinov pokolenja Batu-Khana.
Alfonzo meri ga s ponosnim, divjim očesom.
— Neverni, Fatar je vreden deležnik izdajalstva kristijanskega , mu odvrne.
— Ne branite mu, blagodušni tujec Laura Eustochio, razliti nad menoj svoj zaslepljeni bes. Naj Alfonzo de Ferrara, ki se drzne govoriti o izdajalcih, početje izdajalstva dovrši na meni z ostrino svojega meča. Gorje meni, Alfonzo! Toda si le od mene zabredel, ti si me zapustil na veke … Jaz čem umreti; a predenj še vzleti zadnji vzdihljej iz mojih prs, pogubim tvoj črtež, nezvesti! Vi kavalirji signorije, jaz vam zapovedam, da takoj zaprete ono damo, Lauro Cenci.
Ordelaffi Tradenigo šepeta skrivaj z Andrea Donatom nekatere besede. Slednji izvleče srebrno piščalico in vriščav žvižg se razlega v poslopji. Nekaj sekund pozneje čujejo se odmevajoči, hitri koraki na mramornih tleh koridora in z bliskajočimi, na dve strani nabrušenimi meči v rokah vstopi molče okolo deset črno oblečenih mož s krinkami na licih v dvorano.
— Kedo zapoveduje tu? upraša voditelj nastopivši.
— Jaz, odvrne Andrea Donato sè strastnim glasom. Odpeljite ono damo …
On kaže na Lauro Cenci.
— To se ne zgodi, dokler vi roparji še dišete; pravi vojvoda okrepčavši se svoje osupnosti.
On plane na Tiziana, ki se mu takoj postavi v bran sè svojim mečem.
— He! vi gospoda! stojte! kliče mož na čestnem sedežu pri koncu mize, ki je ohranil do sedaj neomahljivo mirnost. Če se bode tu bojevalo, naj se vendar stranki poprej enako oborozite.
Nazaj, gospod vojvoda! Slikar nosi podsuknjič, ki je pač mnogo slabeji, kot to, kar se blišči izpod vašega gornjega krila.
Resen mož izvleče neizmerno dolg, oster meč, katerega konec je nameril na prsa vojvoda.
— Naj se tudi ta-le kavalir zapre? upraša kapitan beričev, kazaje rezjo svojega orožja na moža v španskej noši.
— Zaprite ga! veli Donato. A najprej lotite se Tiziano Vecelliota!
Proč s temi tremi jetniki.
— Jaz naj bi vam svetoval, da ne počnete ničesar, kar bi ne imelo nikoli dobrega uspeha, pravi mož z dolgim, ostrim mečem ter se postavi ponosno po konci. Mene nij volja protistaviti se postavi in redu republike benečanske. A prej, ko se podam, mora mi biti kazno, da se nij urinola nikakoršna zmota, kar je pri maškeradah, ki so pri vas običajne, le prelehko mogoče. Jaz sem v tem vrlo dobro podučen, da imajo možje, ki so v časih po republiki z neograjeno oblastjo poverjeni, svoja pooblastila in povelja v žepih. Ima-li kedo vas takovo pooblastilo pri sebi, ki veli zapreti mojo osobo: naj mi ga pokaže.
— Povejte svoje ime, veli Andrea Donato ostrostjo.
— Jaz vam ga čem povedati na uho.
— Jaz nemam z nikomur obravnavati tajnosti! odgovori poverjenik signorije stopivši na stran.
— Kakor želite, moj gospod! moje ime je uže več kot enkrat bilo imenovano v javnosti. Tudi signorija ga je uže slišala …
… Jaz sem cesar Karol peti.
Učinek teh besedi bil je nalik blisku.
Tradenigo in Donato se nehote priklonita snevša svoje barete in krinke. Alfonzo de Ferrara stal je kot potrt.
— Storite svojo dolžnost, gospoda! pravi cesar, čez katerega krepke poteze se je razlilo nekako čudovito smehljanje. A poročite svojej signoriji, da nij nikakor dovoljeno, zadržavati nedolžnega potovalca v izvršitvi njegove namere: da ga naslika najboljši slikar ne le cele republike, ampak tudi vse Italije.
Alfonzo si odkrije glavo ter stopi cesarju bliže.
— Dober večer! gospod stričnik! pravi cesar sè smehljanjem. Vi se mi ne zdite baš v skrbeh, da spolnite vaše traktate zvestostjo in brez opasnosti.
Cesar je cikal na v najsilnejšem ganotji pred njim stoječo Lauro Eustochio.
— Vaš oponos je stoprv pol opravičen, veličestvo! odvrne vojvoda skoro osramoten. Dostaje se naj prvo tega slikarja, kateremu sem podaril vse svoje zaupanje, iztrgati žrtev njegove zapeljive umetnosti.
— Verujem, da je Tizian popolno nalik v vašem položji, milost!
— Signorija, ki ga daje zapreti, odvrne Alfonzo, zdi se natančneje podučena v zadevi, v kateri jaz niti najmanjše uloge ne igram, kot vaše veličestvo!
— Da me zapro, gospod vojvoda, pravi Tizian s poudarkom, imam se sigurno zahvaliti uplivu onega-le kavalirja! Andrea Donato je, kakor vi, moj tekmec za ljubav Laure Cenci.
— Dajem vam zagotovilo, opazi Andrea Donato mrzlo, da kaj tacega, ko je ljubezen k vašej izvoljenej dami, v mojih prsih ne eksistira.
— Potem je osveta, Donato!
— Naj sodi signorija! odvrne Donato. Ukazujem vam Tiziano, deti si krinko čez obraz in biti slušnim slugam sveta. Jutro uže nastaja.
— Vrlo dobro, in sove in netopirji gredo počivat! roga se Tizian. Cesar je moj svedok, da me proti vsej pravici in nedolžnega vržejo v levovo žrelo.
— Bodi pogumen, slikar! Našel se bode kak Habakuk za Daniela v levovem logovišču! šali se Karol.
Tizian se maskira in takoj ga odvedejo. Drugi del oboroženih beričev spremlja Lauro Cenci, ko se je zakrila v kapuco z gostim pajčolanom.
— Vsem navzočnim velevam, da o celem dogodku molče! kriči Andrea Donato.
— Moj gospod! jaz sigurno ne bodem izdal, da je bil nocojšnjo noč Karol V. tù in da se je seznanil z vami! pravi monarh z mrzlim porogom.
Čez nekatere minute slišijo se vesla dveh gondol, ki sti na razne strani hiteli v lagune.
— Kaj menite, vojvoda! vpraša Karol V. Bi-li ne bila vaša dolžnost, kot vitez hiteti na pomoč tej prekrasni a nesrečni dami?
Alfonzo molči.
— Traki, ki jih nosi signora Laura Eustochio, kažejo višnjevo in srebrno, nadaljuje cesar. In za boga! nemate-li vi višnjevo-srebrne rokovice za vašim klobukom. Nikakor si ne želim, da bi moral o enem mojih stričnikov slabo misliti. Lehko se postane kakej dami nezvest, a onečastiti ne še nij treba; in če se ima ščit, barva v grbu, kakor ga imate vi, nikakor ne uvidim, kako se morete odtegniti dolžnosti ter je ne spolniti hoteti.
Vojvoda išče zmešan z roko svoj baret, kakor bi namerjal rokovico Laure Eustochio ž njega iztrgati ter jo zakaditi k tlam. A takoj si pomisli in ponudi pazduho svojej v solzah topeči se ljubici.
— Dovolite, da vas sprejmem v vašo palačo v Ferarro, signora, reče Alfonzo mrzlo: Tu ste sigurno na najnepriličnišem mestu.
Obrne se proti cesarju in naklone se mu globoko, a ta mu poda z odkritim pogledom svojo roko.
— Nadjam se, da vas skoro pohodim, stričnik, pravi Karol in do takrat naj starejša ljubezen pride do svojega prava in do svoje neutaljive lasti.
Ordelaffi zapusti dvorano z odhajajočim parom.
— Nu, sestra Marija, nagovori cesar svitlorumeno damo, ki je resno in mirno opazovala burne nastope. Kako se ti dopada óni, ki so ti ga opisovali kot vzor ljubeznivosti?
Vaše veličestvo, nadjam se, da nemate na misli, postaviti me kot tretjo, kateri je vojvoda Ferrarski podaril svoje srce, odvrne mu princesinja dostojanstvom.
— Het praatjen is fry! Govoriti je prosto! méni Karol, z vidno radostjo drhtaje si nežni roki. Eden snubitelj manje olehča volitev in zmanjšuje muko! Nij-li res, Marija?
Princesinja, ki jo je vkljub njenemu protivenju cesar kralju ogerskemu namenil, omolkne.
Društvo se razide k pokoju.
A cesar pozove viteza Aretina k sebi.
— Gospod gazda! pravi on. Kje je ostala slika Laure Cenci? Jaz ménim, da bi bilo za nesrečnega slikarja hasno, če mi jo blagovolite izročiti.
Pietro otvori omaro ter izvleče na okviru razpeto sliko. Bila je to podoba Laure Cenci, ki jo odeva plašč iz kožuhovine, zakrivajoč razkošno kviško kipeča nedra.
Cesar veli sliko rešiti raz okvirja, jo zvije potem lastnoročno ter jo oddá svojemu slugi.
— Shrani jo dobro, Jan, reče mu v holandščini. Ti še nijsi dobil dražjega zaklada v roki.
Gondola gazde Aretina se mora doveslati do stopnjic, po katerih se pride na suho in v vilo i cesar stopi v njo spremljan po holandškem slugi. Takoj da veslarjem povelje, peljati ga proti mestu, nad katerim se je baš solnce vzdigovalo v vsej svojej krasoti.
Gondola cesarjeva obstoji pri velicih stopnjicah doganskih, ki so bile uredene za pristanje. Cesar gre navzgor, spremljan po svojem slugi proti velicemu portalu palače. Tu stojé dragoceno opravljeni in z jakim orožjem oboroženi severno-nemški mezdniki na straži. Brez ovire pusté ti velikani cesarju priti v predvežo, kjer so stražili Peloponezi v turškej noši. Tu nij bilo nikjer zatvorenih vrat. Glavar republike bil je o vsakej uri po noči in po dnevi na vslugo tudi najnižjemu, kedar je potreboval njegove pomoči.
Stoprv v notranjih sobah okroži cesarja straža štirih zamolklih zamorcev z golimi meči. Peljejo ga v predsobo dožetovo, kjer je sedel Andrea Donato, globoko v misli utopljen, nepremakljivo v oblazinjenem stolu.
Nobile odskoči ter pozdravi cesarja.
— Peljite me k vašemu vladarju, signor!
— Veličestvo! Vaše zahtevanje napolnuje me turobnostjo, odvrne kavalir. Njega vzvišenost predseduje v tem trenutku malemu svetu, ki ima soditi odvedenje signore Laure Cenci.
— Tedaj pridem baš prav, méni cesar. Objavite me pri slavnej gospodi.
— Naj milostivejši cesar! ne drznem se biti vam na slugo.
— Nu, pokažite mi tedaj le vrata sobane, kjer je zbrana gospoda, za drugo hočem jaz biti odgovoren.
— Muley, pravi Donato enemu Etijopčanom, pokaži sveto sobo.
Zamorec gre naprej in kaže s koncem svoje šabljenke na temno-rudeče zagrinjalo iz baržuna, ki je bilo bogato upleteno sè zlatom. Karol V. prime za en konec ter mrmra: — Če bi ne bil v Augsburgu, bi za boga ne vedel, kje bi se dobila nalična, dragocena tkanina. Če ljudje tu oblast svetovalstva toliko drago uporabljajo, bi vendar rad slišal, koliko dobička bi si iz cesarjeve oblasti in vzvišenosti napraviti drznili. Porogajoče smehljanje igra vladarju okolo ustnih kotov. Naenkrat porine zastor na stran ter otvori nagloma vrata.
Vstopil je v sobano, ki je merila okolo deset stopajev na širino, katere okna so bila proti tu in tam v vnanje lukajočo svitlobo gosto zagrnena. Težak, pozlačeni svetilnik visel je od stropa do globoko nad rudeče pogrneno mizo, pri kateri so sedeli štirje možje v tih razgovor zamišljeni. Vsi štirje so bili starci častnih, osivelih brad. Nijeden nij kazal začudenja ali osupnenosti pri vstopu cesarja. Le spogledovali so se, ter ostali nepremično sedé.
— Dobro jutro, gospoda! pravi cesar. Kakor se dozdeva, ste si napravili »dolgo noč«; jaz vas torej zaradi tega nočem motiti v izvršitvi vaših nujnih poslov. Prišel sem najprvo, da pozdravim svojega stričnika in prijatelja, dožeta. Vi tu morate biti to, Loredano.
Obrne se na predsednika, ki se mesto odgovora globoko priklone.
— Sodite mojo turobnost, pravi dože, vprši na cesarja svoje veliko črno oko, da mi nij možno sprejeti vas v imenu republike z dostojnim spoštovanjem. A vam je jako dobro znano, da mi nij moč ravnati, preden j mi ne veleva dolžnost, in to bi mi bili morali naložiti vi s tem, da bi se bili objavili kot onega, kar ste po božjej milosti in na radost vesoljnega sveta.
— Jaz sem vojak, odvrne Karol nestrpno, in nikak prijatelj ničevih ovinkov. Milujem vas, vi dobri, stari možje, kajti spolnovanje vaših obrednih postav dozdeva se mi, da vas istinito teško obklada. V ostalem me poznate, kakor uvidam, in to mi zadovoljuje popolno.
— Nas to ne napolnuje s zadovoljstvom! reče dože s potrtim glasom. V kakovem položji smo mi, naprotiv vam …
— Situvacija za vas nij posebno neugodna. Vi sedite, a jaz stojim tu! meni Karol ne brez ostrosti.
— Imenujte se! prosimo vas uljudno, imenujte svoje ime, svoje dostojanstvo, ječi dože. Vsaj vendar uže uvidite, da nam nij mogoče nadaljevati nujno obravnavanje, predenj nij rešeno to nujnejše predpitanje …
— Ne bi bil menil, krikne cesar med tem ko je njegov obraz spreletelo jako čudno smehljanje, da se krilati Lev san Marka tako neslišano okorno giblje. Blex! zakaj so mu štiri noge, a na vrh še dve krili? I, naj bode! Takrat bodem za lastno osebo opravljal službo herolda: Jaz sem Karol peti, svetega rimskega cesarstva vladar, kralj španjski, italjanski, nizozemski, lotharinški … itd. mi boste menda opustili.
Stara gospoda se takoj vzdvigne in stoje zdaj po vrsti, dože na desnem krilu pred mizo s priklonenimi glavami. Dože izprosi si milost cesarja objeti, a svetniki mu poljubljajo roko; potem se visocemu gostu ponudi sedež na desnici dožetovej.
— Naj prvo, pravi cesar, vas prosim, da mi ne govorite denes o državnih zadevah! Vaše ladije so v siciljskih lukah odveč in bilo bi dobro, če bi vi vaše častnike malo posvarili, da ne bi pozabili, da nemajo le sè Španjoli posla, timveč da mi je moč svoje Nizozemce opozoriti, da si srednje morje malo temeljiteji ogledajo! Well, jaz bi vas naj učil, da moje orloške (bojne) ladije razumevajo boljši red, nego vaše galêre … Nemate-li neprestano tajne prijateljske traktate z nejevernimi psi, s Tunezi, in roparji algirškimi? Ne ženo-li vaše galêre vsako kupčijsko ladijo, ki nij beneška, v žrelo tem volkovom, da bi zastava beneška samo vihrala na morji medzemskem? Jaz bodem dal ukaz, da se vaše bojne ladije, ki na ta način skrunijo mednarodni red, spravijo v Algeziras, da se vojaki tirajo pred sodnijo ter se kaznujejo. — Naši častniki ne bodo volje, vjeti se dati, veličestvo! opazi dože okorno.
Ta mora biti prekanjen, ki bi jih hotel dobiti v pest.
— Mislite-li stričnik! vpraša Karol z blisketajočimi očmi. Jas sem menjenja, da če bi tu sem prišel in čakal, dokler prispe domov, bi mi jedva ušli. Voda vaših strahovitih lagun, nadaljuje cesar sè smehljanjem, bi sigurno ne tekla v škornje mojim valonskim jezdecem.
— Naj milostivejši cesar! Naj boljša poskušnja makaronij je ta, da se jedo, odvrne mu dože z nežnim smehljanjem. So pak naši častniki zakrivili kakovo nepreudarnost, naj se deno takoj v obtožni stan. Molim odpuščenja, da sem proti izrečni želji vašega veličestva dotaknil se državnih zadev.
— Dobro! kar se dostaje mojih privatnih poslov, nadaljuje cesar, lehko se zaznamljeni. Pohodil sem teritorij republike, da bi se dal naslikati …
Benečani povesijo glave.
— Sedaj vam pride na misel, da me ujemete in zaprete slikarja.
Je-li dovoljeno, če povprašam kedaj da ga zopet izpustiti menite?
— Slavni gospod! obravnava o zločinu slikarjevem se je stoprv sedaj pričela.
— Zločin! To mi je popolno novo. Vi vendar nemate druzega slikarja na umu, nego Tiziana.
— Ker njegovo ime sami imenujete, naj milostivejši gospod, vam javljam, da je govor o Tizianu. On je najvrednejši, da slika junaka in vladarja, nalik cesarju Karolu.
— Zahvaljujem se vam — v imeni Tiziana! pravi Karol postavši živeji. Jaz se nikakor ne bodem drznil motiti vas v izvršitvi vaše justice. A zares, če si predočim njeno nedvomljivo dolgotrajnost, ne morem zato, če milujem odkritosrčno vašega najslavnejšega slikarja. Kaj boste vendar ž njim počeli? Sigurno nemate v mislih resno mu seči do živega …
— So uže slavnejši možaki radi manjših zločinov, kakor jih je zakrivil Tizian, bili kaznovani z večnim prognanstvom in sè smrtjo! opazi dože resno.
— Stričnik! pravi cesar vstavši. Dozdeva se mi, da mi je Tizianovo tako imenovano zločinstvo precej na tanko poznato. Se-li ne sme zaljubiti Benečan, brez da bi moral biti za vsako malost vam odgovoren?
— Vi uprašujete šale se, slavni vladar! Kdo bi se hotel drzniti, čutstva in misli podvreči preiskavi? To je le pri bogu! A če se te misli in čutstva razodevajo na kak način, smo mi za to odgovorni republiki. Ako kedor plemenitej Benečanki dvorovati če in jej skazovati pozornosti, mora najprvo ona sama s tem biti v soglasji. A dama ne more privoliti proti volji roditeljev in sorodnikov a tem zopet nij dovoljeno brez posebnega pripuščenja sveta sklepati, kar se dostaje bodoče omožitve benečanske plemenitašinje. Skupina plemenitih rodovin čuje nad dejanji vsacega svojega poedinega souda na blagor celoti … Ima-li morebiti Tizian dovoljenje našega poslanika na dvoru vojvode Ferrarskega signora Tobaldo Cencija dvorovati njegovej hčeri? I, pripetilo se nij samo to, Tizian je Lauro Cenci odvel in z večno sramoto otovoril rodovino, katere je dama.
— Well! odvrne Karol. Jaz naj vam povem, da tudi nekaj umejem o česti. Tizian je dekle odvel, da bi je ovaroval oskrumbe … Nje oče jej je določil čest, pomnožiti število ljubic vojvode Ferrarskega … Kako se ima sedaj stvar?
Dože maje smehljaje se osivelo glavo.
— Mogočni cesar! prodolžuje on. Dve mravlji najdete kapljico medu v gnjezdu divjih čebelic. Ker se nijste mogli zediniti, katere naj bi bila kapljica medu, pomoči ena mravelj svojo nogo vanj, ga shrani ter ide z drugo k levu. Ta jima pošlje oso, naj bi ta poizvedela, o čem da je govor. Na to prideta dva medveda ter se prepirata za gnjezdo čebelic. Osa sfrči takoj k levu rekši: Pošlji me zopet, da se poganjam za tvoje pravo. Ne, jej lev odvrne, takrat grem sam preiskavat stvar, o kateri je govor in tudi stranki. On stegne svojo lapo ter ubije enega medvedov.
— Res! res! mrmra Karol za se.
— Posredniku vesoljnega kristijanskega sveta slabo se prilega, če igra ulogo benečanskega advokata, prodolžuje dože resnobno. Vladarju čez milijone in milijone manjka neka glavna krepost: on ne more lagati. Ako se Tizianovo zločinstvo prizna, ne more za nas, ki ne dajemo postav, ampak le izvršujemo obstoječo, razsodba niti za trenutek biti dvomljiva. Slikar bi ne bil smel učiniti zločinstvo z namenom odvrniti drugo, stoprv možno. Baš predenj je vaše veličestvo ustopilo, smo bili namenjeni izgovoriti razsodbo: večno prognanstvo ali ječo dotle, dokler se ne pozabi odvedenje Laure Cenci.
— I, kako dolgo mislite, bode trebalo, da pride ljudem ta dogodek iz spomina?
— Ne vem; a njih spomin je vrlo dober, sire!
Premolk globocega molčanja nastane.
— Izženite slikarja v prognanstvo. On bode prišel k meni in najbrž bode malo tugoval po vas … meni cesar.
— Slavni vladar! Zvunaj Benetk nij življenja za Benečana. Hoteli bi Tiziana izgnati v prognanstvo, zdeli bi se mu sigurno britkost in turobnost Ovida zavidljivi. Kladivo stolnice san Marka bilo je baš deset. Bilo je zarano ob petih.
Dože se vzdigne.
— Dolžnost me kliče, pravi, ponižno se pripognivši. Svet desetih je uže zbran.
— Vi bodete določili osodo Tizianovo.
— Tako je, veličestvo.
— Peljite me v svet desetih, stričnik! pravi Karol kratko a srdito.
— Cesar je, ki prosi za naklonitev, ki se poprej še nij nikdar nobenemu umrjočemu dovolila.
Trije mogočni vzemši cesarja v sredo korakajo počasno in molčé iz sobane v dvorano sveta desetih. Na željo cesarja vzel je sam sliko Laure Cenci v roko ter ide naprej, da bi mogel prej objaviti cesarja.
Otvori se dvorana, o katerej se je dozdevalo, da nema oken. Vrsta sveč je gorela na dolgej mizi, pri kateri je sedelo deset môž v črnej noši s krinkami na obrazih.
Vsi se vzdignejo pri vstopu vladarja.
Ne besede zinivši podá dože sliko Laura Cenci najbliže sedečemu svetniku. Toista preide iz roke v roko in opazovali so jo sè šepetanjem in čudenjem.
— Naj gospôdi predložim eno vprašanje! pravi Karol z lepo donečim glasom. Bi se-li kdo navzočnih v svojej mladosti bil čutil osiguranega pred lehkomiseljnostjo naprotiv krasoti, ki jo kaže ta slika? — Roko na srce … Dajte mi odgovor!
Svèt desetih molči.
— Vi ste čez Tiziana obsodbo izrekli! pravi cesar ter zapusti dvorano.
Ko dospé Karol k vili Pietra Aretina, stopi prednj Tizian pobitega obraza.
— Kje je tvoja doma? vpraša cesar s živahnostjo se ogledavši.
— V mestu, v palači Cencevih, odvrne mu Tizian.
— Si-li ž njo govoril?
— Da, veličestvo.
— S kakovim obrazom mi povedaš to, slikar? Bi-li moral misliti, da si izgubil svojo ljubico za vse veke?
— Jaz sem jo izgubil, blagi cesar, vsklikne Tizian, sè strastno bolestjo. Laura je nevesta Andrea Donata. Dalo se jej je na izvoljo: ali iti v klošter, ali me osvoboditi petnajstletne ječe sè svojo zaročitvijo z lisjakom Donatom.
— Ah! ti punski malovredneži! To je bilo vse, kar mu je odgovoril Karol, ki je za trenotek v svojem srcu zabil, da je cesar.
Od svoje tekmice osvobojena, posrečilo se je signori Lauri Eustochio kmalu, pridobiti si srce in ljubezen Alfonza, vojvode Ferrarškega, ki je potem, ko je Karel V. zapustil Italijo, Tiziana zopet poklical na svoj dvor. —
Prev. Rad. Pukelj.