Ljubi svojega sovražnika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ljubi svojega sovražnika
Izdano: Primorski list 5. februar 1893 (1/3), 18—19
Viri: dLib 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V vasi Podkrogom odzvonilo je ravnokar "Ave Marija". Vse se je uže poizgubilo v svoja stanovališča k tečni večerji in zatem k sladkemu počitku. Le tam po cesti, ki pelje proti mestu, gre, počasnim korakom mož proti bližnji "Bogatinovi hiši". Sam ne ve, bi li vstopil ali ne. Mož bil je Potokar iz Srednje vasi, ki je ravnokar dospel brez vspeha iz mesta.

Potokar bil je pred nekoliko leti zelo premožen. Bolezen in slaba letina pa so ga privedle, da se je moral pred dvema letoma na visoke obresti zadolžiti pri "Bogatinu". Zadnji je škilil vedno po Potokarjevem posestvu, a do letos ni mu bila prilika ugodna. Pred par meseci začel je svojega dolžnika terjati in ga izročil sodniji, ker ni mogel dobiti Potokar denarja v povračilo svojega dolga. Sodnija napravila je cenitev in razglasila, da se bode Potokarjevo posestvo prodalo na dražbi.

Jutri bode dražba. Ta misel begala je zadnji dan Potokarja. Naj bode, kar hoče, še enkrat bom poskusil srečo, tako je govoril Potokar na predvečer osodnega dneva, ter gre prosit usmiljenja Bogatinovo srce. Na tej težavni poti ga sreča naša povest.

Bogatin bil je gluh vsem srce trgajočim prošnjam. "Plačaj ali beži iz bajte," bil je edini upnikov odgovor.

Potokar gre težkim srcem domov. Po poti še premišljuje svoj žalostni položaj in kar stemni se mu pred očmi v mislih na bodočnost, kaj bo z otroci, kaj ž njim in ženo. Še na nekoga se spomni, ki bi mu lahko pomagal, na soseda Želinca; a ne, tega ne bode prosil, rajše bode stradal, da le ne bode sosed mislil, da je ponižal njega — nekdanjega Potokarja.

Prišedši domov podprl je ob mizo z roko svojo glavo in ugibal se svojo ženo na vse strani, kaj bode, kako bode. Vidla sta, da ni več rešitve. Zelo, zelo sta bila žalostna, a še hujše bilo je sinu Francetu, ki je slonel tam na klopi ob peči. Izgubil bode dom, izgubil vse in tudi upanje, da bi kdaj peljal pred altar Želinčevo Maričko. Za Maričko sicer ne dvomi, da bi ga ne hotela, ako bi tudi nič ne imel, a kaj poreče njen oče. Ali ne bode s psovkami in zaničevanjem odgnal ubožanega snubača izpred svojega praga. Bila je uže pozna noč pri Potokarju, ko so luč upihnili.

Drugi dan prišla je ob določeni uri komisija iz mesta. Malokdo imel je veselje do dražbe. Zato so se Bogatinu tako veselja svetile oči; menil je, da bode tako skoraj zastonj dobil Potokarjevo premoženje. Saj taki so vsi oderuhi. Denar izposodijo, da človeka le na limanice izvabijo, zatem pa komaj čakajo, da bodo lik pijavki popili kri ubogega dolžnika.

Dražbena cena bila je oklicana na 2000 gld., smešna cena za veliko dolžnikovo premoženje, pa še te cene si nobeden ne upa ponuditi iz svojega — praznega žepa. Konečno se oglasi Bogatin in ponudi, porogljivo se smijoč, izklicano ceno. Za tem molk. Komisar menil je uže skleniti dražbo, kar se oglasi iz ozadja Želinec, in povzdigne sklicno svoto za precejšnjo in raste vedno bolj bledemu Bogatinu. Konec dražbe je bil in premoženje je ostalo Želincu.

Žalostno gledali so Potokarjevi novega gospodarja popred svojega prem oženja. Potokar je kar mislil, da se je hotel Želinec maščevati radi starega nasprotstva, ki je bilo med Potokarjevo in Želinčevo hišo. Posebno užaljen pa je bil France. Kako bode Marička sedaj bogata, dedovala bode dvojno premoženje, kdo si bo upal prositi jo za roko. Ko to premišljuje, stopi k njemu Želinec, rekoč: "France, moje posestvo, kakor vidiš se je pomnožilo, treba bode več delavnih rok. Menil bi, da je najboljše, če si poiščem dobrega zeta. Ti in naša sta si menda nekoliko dobra, ali bi je ne hotel?" "Sosed," — zakriči iznenaden France — "zakaj se hočete še šaliti z menoj nesrečnežem, kaj takega ne smem več upati, da bi bil še kedaj vaš zet!"

Toraj tebi je všeč, dobro. Ti boš moj zet, če tudi si ubožal. Stanoval boš kar v vaši hiši in pri sebi lepo hranil svoje starše. Ne zabi nikoli, da četrta božja zapoved ukazuje: spoštuj očeta in mater.

"Bog pa pravi, ljubite svoje sovražnike,« zakliče presenečen Potokar, »o sosed, odpustite mi, ker sem vam delal krivico, vi živite po božji volji, a jaz ..."

"Tiho, tiho, o tem ni besedice več! O pustu bode poroka," dostavi Želinc.