Ljubezni in sovraštva moč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ljubezni in sovraštva moč
Izviren roman

Rev. Jos. Pollak
Besedilo ni v celoti digitalizirano. Manjkajo 6, 7 in 9. številka ter konec.
Izdano: Amerikanski Slovenec 8. december 1911, 15. december 1911, 22. december 1911, 29. december 1911, 5. januar 1912, 26. januar 1912, 9. februar 1912 (21/1-5, 8, 10), 6, 8, 6, 6, 6, 6, 6
Viri: dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 8, dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. poglavje[uredi]

Pred seboj vidiš, ljubi bravec, od solnca razsvetljeno in od jesenskih vetrov rahlo omajano gladino jezera nekje na Slovenskem. Lepo je to jezero v prirodni svoji lepoti, bodisi, da spava mirno, kakor dete v materinem naročju, sredi navpičnih sten, bodisi, da se veter zaganja v peneče valove, ki se brez pokoja in prestanka dreve drug za drugim in se žalno ječe zaganjajo ob nerazdorni skalni breg. Zlasti pa je lepo naše jezero, ako sveti zlato solnce, ali pa sije srebrna luna in miglajo svitli solnčni ali pa mili lunini žarki in se utrinjajo na temnih valovjih razorih. Nad jezerom in njegovo čarobno okolico je bilo razprostrto temnosinje jesensko nebo. Krog jezera v polukrogu kipe v nebotične višine v veličastni vrsti vitki vrhovi mogočnih gora, na katerih globoko v jezero segajočem znožju cveto v poletnem času rože planinke. Pravljica pripoveduje, da sedaj zapuščajo v lepih mesečnih nočeh povodne deklice hladno jezersko dno, da priplavajo na vrh vspenjat se po strmih čereh in trgat cvetočega slečja, s katerim si potem zaljšajo mokre kodre svojih las. Trgajo si pa tudi belih rož planink in tudi to tako nežno cvetje rabijo za svoje nakitje. Zjutraj in zvečer pa se iz valovjih razorov blesti belo in rudeče; morda je to odsvit cvetlic, ki so zapustile zračne gorske višave in jih zamenjale s temno vodno globino. —

Ker dohod k jezeru ni ravno lahak, zato naval letovičarjev ni bil velik. V času, v katerem se godi naša povest, se je le tu in tam zgubil kak samoten popotnik ali hribolazec in veselil se je v tihi samoti naravne lepote, katero mu je v toliki meri ponujala krasno resna okolica tega jezera. Tudi ta si je natrgal raznih planink in s tem najzgovornejše sporočal svojcem v daljnem mestu, da je užival sijaj in čar, svobodo in zmagoslavje planinskega sveta.

Ljudstvo na okrog je še precej ohranilo svoje šege in se je nekako trmasto obranilo vsega tega, kar imenujemo napredek. Korenjaki po postavi in mišljenju so se krčevito držali starega in nezaupno so ogledovali vsako novotarijo in zmajevali so nad njo z glavami. Kjerkoli pa žive ljudje, tam klije tudi dobro in slabo; tam se žari ljubezen in plamti sovraštvo. Rahla, mehka čutila in divje strasti postajajo nagibi dejanj in temna pošast — skrb po imenu — najde povsod svoj vhod v lesene koče samotnih planincev in marmornate palače svetovnih mest.

Krog jezera je takrat vodila le steza, ki je bila na nekaterih krajih v skalo vsekana in vsled tega jako ozka. Kolovozna pot je pa vezala posamezne kmetije, izmed katerih so bile nekatere jako velike in premožne. V onih krajih obrodi žito sicer le slabo, pač pa prinaša živinoreja in gozdarstvo kmetom prav lepih zaslužkov.

Tik jezera na desnem njegovem bregu je imel Rovan svoje posestvo, ki je bilo največje in najlepše daleč na okrog. Ne daleč od Rovana pa je stala Kuštrova hiša, ki je bila za Rovanovo največja in najimovitejša. Dober četrt ure hoda od teh dveh posestnikov velikašev pa je vas Vrhovje z majhno župno cerkvico, pokopališčem in — kar je čudno — z eno samo gostilno. Vsako nedeljo so se zbirali vaščani pri Skalarju — to je bito ime gostilne — pomenjkovat in posvetovat se v raznih zadevah. Da se je tu in tam pilo preveč in da je prišlo večkrat do kake praske ali celo pretepa, se ne boš čudil, dragi bravec, saj poznaš rak rano našega sicer dobrega in poštenega naroda.

Za hišami in drugimi poslopji so se razprostirali zeleni travniki, nad njimi pa dobro zaraščen gojzd, višje nad gojzdom planinski pazniki in nad njimi pa snežnobele goličave in mogočni vrhovi lepih slovenskih gora.

Iz Rovanove hiše prihaja gospodar, mož velike rasti, krepkega života in srednjih let. Poleg njega stopa Potočnica, soseda njegova, pridna in poštena žena. Ko prideta do jezera, pomaga Rovan svoji spremljevalki pospraviti v čoln razne košare in zavitke, slednjič vstopita oba v čoln, da bi se prepeljala na drugo stran, kjer je gospodinila mati Potočnica. »Ti, Potočnica,« tako je pričel svoj pogovor Rovan, »že sem mislil, da za te ne bo več prostora v čolnu, ker si nakupila in pripeljala seboj skoraj polovico mesta. Ve ženske ste že take, ako pridete v prodajalno, tedaj bi najraje vse pokupile in odnesle.«

»Seveda, Rovan,« — je odgovarjala Potočnica, še vedno brhka ženska. — »ti si menda popolnoma pozabil, da je prihodnji teden žegnanje pri nas, da je torej marsikaj treba, česar se ne dobi pri nas, ki smo res v koncu sveta.«

»Žegnanje, glej no, skoraj bi bil na to pozabil,« je odgovarjal Rovan z glasom, v katerem se je brala tiha bolest. »Odkar je moja dobra žena tako hudo bolna, res skoraj ne mislim več na take reči.«

»Beži, beži, Rovan! Kdo bo pa takoj obupal? Bo že Bog pomagal in Mati božja. Sicer pa tudi zdravnik še ni izgubil vsega upanja.«

Rovan je zmignil z ramami in je malo pogumno odgovoril: »Morebiti! Če Bog hoče, molili smo zato že zadosti.«

»Da, da,« je prikimavala Potočnica, ki vkljub svoji zgovornosti ni vedela povedati kaj drugega. — Rovanka pa je bila jako na slabem, mnogo slabejša kakor so domači mislili. —

Nastopil je neprijeten molk. Rovan je sedel na krmi, veslal je varno in spretno. Rujave, prijazne njegove oči so zamišljeno zrle v jezera valove. Da bi končala molk in razvedrila zamišljenega soseda, reče Potočnica: »Kdo bi si bil mislil, Rovan, že veš takrat, ko si Rezo, kot mlado deklico potegnil iz jezera, kdo bi si mislil takrat, da bo ona postala kdaj tvoja žena?«

»Kdo bi si mislil takrat!« je zamišljeno ponavljal Rovan, pri tem pa je povzdignil svoje oko kvišku proti neba tikajočimi se gorami. V oko pa je stopilo možu nekaj, ki je slabilo njegov pogled, dokler si je ni z rokami obrisal tajne solze, ki je zaigrala v njegovih očeh. — Zvesto in živo — kakor bi bilo danes — je stopila preteklost pred njegovo oko. Zdelo se mu je, kakor bi ravnokar čul pretresljivi krik, ko je počila ledena plast in je zginila njegovega gospodarja edina hči, zlatolasa Rezika, v temnih valovih pod ledom. Kaj se je zgodilo po tem? Tega ni vedel nikdar. Le čustva največje zadovoljnosti, ki mu je širila prsi takrat, ko je pokladal presrečni materi z nevarnostjo lastnega življenja rešeno hčerko v naročje, le tega čustva se še spominja. Stari Rovan mu je takrat zadovoljno potrkal na ramo rekoč: »Janez, tega ti ne pozabim nikdar! Ko pride čas, bova za to tvoje junaško dejanje obračunala! — In prišel je čas. Hvaležnost do rešitelja se je v teku par let pri Reziki spremenila v gorečo ljubezen. Toda ubozega hlapca? — Kaj je ta v primeri z edino hčerjo najbogatejšega kmeta?

Pa kaj se zmeni prava ljubezen za take razlike? Ko se je zrastla Rezika v cvetoče dekle, kateri ni bilo para daleč na okrog, ni imela ne oči in ne srca za drugega, kakor edinole za Janeza domačega hlapca. Kako je do tega prišlo? Tega ti ne vem povedati, pač tako, kakor pride in se razodene ljubezen. Kratko malo, Janez in Rezika sta se bila zgovorila, vse drugo pa sta pripustila prihodnjosti, kakor to že radi pripuščajo zaljubljeni ljudje. Ne dolgo potem je pa bila pri Rovanovih huda ura. Mati Rovanka je tarnala, jokala in godrnjala: »Kdo je še kaj tacega slišal? Najimovitejše dekle gre in se zateleba v priprostega hlapca, ki nima druzega, kakor par cunj v skrinji in dva murčka v ušesih.» Druzega gospodinja pač ni vedela povedati, kar bi bilo Janezu v kvar, razun tega, da je ubog, da nima ničesar. Stari Rovan je početkoma molčal. Tudi njega kmetski ponos je užalila vest, da se je edina njegova hči zagledala v človeka, ki je doslej živel ob milosti svojega gospodarja. Ko mu je pa Rezika odločno zatrdila: »ali Janeza ali pa nobenega« — tedaj se je Rovan vdal in potegnil je s hčerjo proti materi.

Kakor je teško iztrgati psu kost, na kateri gloda, tako boš teško izbil iz glave ženskam predsodek, katerega so si napravile. — V prilog Janezu je povdarjal Rovan napram svoji ženki, da je Janez rešil Reziki življenje. »Ko bi ga Janez ne bil« — tako je oporekala — bi ga pa bil kdo drugi.«

»No ta je lepa« — se je zakrohotal Rovan — »no žene imate dolge lase in kratko pamet. Da, kratko pamet imaš, stara,« se je smejal Rovan in trkal iz svoje pipe pepel — »saj vendar sama najbolje veš, da drugega blizu ni bilo razun Janeza. Ko bi ta ne bil zastavil svojega življenja, utonila bi bila naša Rezika. Ali mar ne?« 

»Da utonila bi bila,« je pripoznala Rovanka in s tem se je vdala. Sicer pa jima ni bilo nikdar žal, da sta privolila. Janez je postal zet, kakoršnega bi bil zastonj iskal po devetih farah. Stara sta izročila mladim posestvo, doživela sta še rojstvo vnuka in vnuki nje, potem sta pa vdano v voljo božjo umrla. Za govoričenje ljudi pa, ki niso hoteli umeti, kako more najbogatejše in najlepše dekle v fari vzeti berača, se nista zmenila ne Janez ne Rezika.

Kakor ti hitri blisk pokaže v temni noči hipoma celo okolico, tako je priprosto vprašanje Potočnice živo zbudilo v Rovanu spomin na vse te dogodke.

»Da, da,« je mrmral mož, kakor je to hribovcem lastno, ki le redkokdaj na vunanje pokažejo notranja čustva. Med tem pripluje čoln h kraju in obtiči na bregu pred Potočnikovo hišo.

Potočnica se je skobacala se svojimi košarami iz čolna in zahvalila se je prav lepo sosedu za storjeno prijaznost. Ko se je ta že vračal proti domu, tedaj je poklicala še za njim: »Rovan nekaj sem pa čisto pozabila. Povej no svoji hčeri Minici, da se je vrnila včeraj naša Lenka iz Gospa Svete iz šol. Tudi ti boš debelo gledal, ko boš videl, kako se je zrastla. Škoda da je ni blizu!«

»Gledal pa gledal!« se je rogal Rovan. »Škoda za dekleta, kaj ji koristijo šole! Lenka bi bila enkrat lahko dobra gospodinja, tako pa ne bo ne miš ne tič, ne kmetica in ne gospodična.«

»Ne sodi prenaglo Rovan!« je odgovarjala Potočnica. »Najpoprej se prepričaj potem pa sodi!« —

Ko se je vračal proti domu, mu ni bilo mar premišljevati bo-li Potočnikova Lenka kljub temu, da je bila v šoli, dobra gospodinja ali ne. Njegove misli so bile kmalu zopet pri bolni ženi.

Ko priveže pred svojo hišo Rovan čoln na kol, tedaj zapazi na stopnicah, ki so vodile v hišo nenavadnega obiskovalca, moža njegove starosti, gospodarja in soseda Kuštra. Bil je to mož srednje postave. Na kratkem vratu mu je tičala okrogla glava rudeče polti. Tolste ustnice so mu pokrivali gosti resasti brki. Okrogli nos njegov pa se je žaril kakor puranov podbradek in je bil iz vseh pogledov preobil. Oči so bile majhne, črne, lokave. Z nekako zadrego sta se bližala eden drugemu in v očeh obeh je zaigral izraz sovraštva, ki je divjalo že leta in leta v srcih teh dveh najveljavnejših mož v fari.

»Kaj išče ta hudič pri meni?« si misli sam pri sebi Rovan, ki je dobro vedel, da sta si sovražnika že triindvajset let prav od tedaj, odkar je on vzel svojo Rezo, za katero je v svoji mladosti zastonj lazil Kušter.

Razliko delajo med seboj tudi kmetje. Teško se pozabi komu, ako se je kot ubožec priženil na bogato posest in trdno mora stati na lastnih nogah, zakaj drugodi vtegne žeti le preziranje. Kušter pa soseda svojega ni le preziral, marveč naravnost sovražil ga je. Rovan je postal sicer vsled ženitve bogat kmet, toda nikdar se mu ni pozabilo, da se je priženil s praznimi rokami in da je iz hlapca postal najimovitejši posestnik. Rovan je bil bogat, najbogatejši kmet, postal je cerkveni ključar in župan, ker so že od pamtiveka županovali Rovani na Vrhovju. Toda v očeh imovitih, ošabnih kmetov, zlasti pa v Kuštrovih, je ostal beraški hlapec, ki se je po ženskega krila milosti povzdignil do imovitega kmeta. »Kikljar« tako je mrmral vedno njegov nekdanji tekmec, kadarkoli ga je zagledal. »Kikljar« mu je nekoč v obraz zabrusil pri Skalarju togotni in vinjeni Kušter. Toda slabo se je obnesla Kuštru ta surovost. Sicer mirni Rovan je vskipel v divji jezi, oko njegovo je zasijalo nekako divje in strašno, z jekleno roko je zgrabil svojega sovražnika in ga pahnil iz krčme vunkaj na cesto.

Pri vsem sovraštvu pa se vendar nista protivila medsebojnemu prijaznemu občevanju otrok. Kušter je mislil na svoje hčere, Rovan pa na svojega sina. Pri vsem sovraštvu človek vendarle gleda malo na prihodnjost! —

Stala sta stara sovražnika nasproti; eden z nevoljnim zvedavim, drugi pa se sovražnim pogledom, ki je jasno kazal nekako zadrego. Molk je prekinil Rovan.

»Kaj pa iščeš pri nas, Kušter? Saj ne vem kako pridem do te redke časti?«

»Da, da, Rovan,« je odgovarjal se sladko-kislim obrazom Kušter —«se že pripeti, da krenemo včasih od navadne poti.«

»Mora že tako biti. Navadna pot ti Rovanove vrata gotovo niso. Mora biti že kaj važnega, da prideš ti k meni. K moji bolni Rezi menda nisi prišel v vas?«

Kušter se je zganil, kakor bi hotel jezno vskipeti, kajti porogljivost, ki je ležala v teh besedah, je zadela v pravo. Toda mož se je premagal, požrl je zabavljico, spominjajočo ga nekdanjih nevspehov in rekel je mirno: »Kar ti imam povedati je to. Ti sam dobro veš, da imam že par let v najemu travnik, katerega lastuje naša srenja in da plačujem tako visoko najemščino, da seno in otava nista toliko vredna.«

»Kaj hočeš s tem, ali bi ga mar rad kupil?«

»Ne jaz, pač pa ima travnik mnogo imenitnejšega kupca. Gospod Born ki je lansko poletje vprvič semkaj prišel v naše kraje bi ga rad kupil in drago plačal. Denar bi se lahko naložil in bilo bi to nam in našim naslednikom v korist.«

Rovan je nagubančil čelo, oči se mu zaiskre in s pikrim glasom reče: »Kušter poslušaj! Ti si izgovoril. Zdaj pa govorim jaz. Tisti, ki kupuje nase občine travnik je torej gospod Born, oni pritepeni ptujec, ki hoče pri nas še bolj obogateti in nas vse izdati hudiču. Toda dokler imam jaz v tej zadevi kako besedo, se to ne bo zgodilo. Iz te moke ne bo kruha. Posestvo ima vedno svojo vrednost. Vrednost denarja pa je danes taka, jutri pa taka. Posestvo je več vredno, kakor denar in naj nosi denar tudi trikrat večje obresti.«

»O ti zarobljeni in zatelebani norec ti« — je jezno odgovarjal Kušter — »vidi se, da si v svojem mišljenju za 150 let nazaj. Pa, še takrat so bili modrejši od tebe. No lepega župana imamo!«

»Dolžnost svojo mora spolnovat vsak. Jaz menim, da bi zanemaril svojo dolžnost in zapravil svojo čast, ko bi kdaj privolil v to barantijo. Zapomni si, dokler se bo majal moj mezinec, toliko časa ne dobiš Rovana na svojo stran.«

»Dobro vem, da si svojeglaven kakor bik, toda sram te bodi, da si nehvaležen napram onim, ki so ti skazali marsikatero uslugo.«

»Uslugo?« — se je britko zasmejal Rovan — »rad bi ga poznal, ki mi je skazal kako uslugo. Z britkostmi, pikanjem in razžaljenji niste skoparili nikdar, vsi skupaj ne, toda z uslugami s temi ste mi prizanašali milostno.«

»Ali si pozabil občine, ki ti je posodila občinskega premoženja?« —

Rovan je mirno preslišal tudi to očitanje in je rekel: »Prava usluga je to. Ko sem pred dvajsetimi leti kupil popolnoma posekani kraljevi hrib in ga hotel zopet zasaditi z nasadi, tedaj sem rabil denarja, katerega bi bil lahko dobil na posodo kjerkoli, ker je posestvo moje nezadolženo in vsaj šestkrat toliko vredno. Ker je pa občina ravno takrat imela nekaj denarja in nismo prav vedeli kam z njim, so ga ponudili meni. Jaz sem ponudbo sprejel. Ker meni ni za par goldinarjev, sem plačal vedno pošteno sedem od sto v korist občini. To je torej usluga? Le pojdi mirno domov, saj sam ne veš, kaj da kvasiš!« — Nejevoljno se je obrnil mož in odšel je po stopnicah navzgor. Skrb za ljubljeno bolno ženo ga je takoj prevzela in naglo je pozabil na sovražnega soseda zbadanje.

Kušter pa še nekoliko postane sam in ista lisičja poteza, katera mu je bila prej zaigrala samo malo na ustnih, prevlekla mu je za trenutek ves obraz; roko stisne v pest in rudeč kakor rak zamrmra ined zobmi: »Te ure se boš še spominjal, prokleti lopov! Ponižati, vničiti te morem! Tebe nadutega kiklarja. Padel boš kiklar in naj zgubim pri tem celo svoje posestvo!« —

II. poglavje.[uredi]

Bilo je par dni pozneje v jeseni, ko rije podlesek po senožetih iz tal, ko lastovice zadnjič krožijo ob slamnatih strehah, in se poslavljajo mladeniči z listki za klobuki. Toplo septembersko solnce pa je tedaj z vso razsipnostjo še pošiljalo svoje gorke žarke. Zrak je bil čist in prozoren. V vsej svoji lepoti so se videli naši gorski velikani. Tu in tam je še sfrčala kaka zakasnela lastovka in merila je se svojim poletom proti toplemu jugu za svojimi drugi in družicami. Nekak svečani mir je legal na livade in trate. Pevci, ki so veselo popevali celo poletje so že odpluli v toplejše, živahnejše kraje.

Gorki dnevi prve jeseni so zares zlati dnevi za hribovca in take dneve je treba izkoristiti. Tako tedaj vidimo celo Rovanovo družino na polju, da nakladajo ajdo in jo spravijo v varne kozolce. Le Rovanka je ostala bolna doma. Marko, Rovanov edini sin, širokopleč, krepak mladenič, dolgih črnih in kodrastih las in kakor oglje temnih in gorečih oči, naklada mogočne ajdove snope na pripravljene vozove. Z veseljem ga ogleduje njegova edina sestra Minica, nežna kakor roža, ki jo je oživilo majnikovo solnce. Zakaj bi ga tudi ne, saj je bil brat Marko najlepši fant v fari. Živa mladost mu je sijala z lic, po žilah pa mu je vrela gorka kri. Rudeča usta so mu obsenčale brčice, v katere se je moralo skoraj zagledati vsako žensko oko in zaljubiti vsako žensko srce. Bil je vrhu tega prav v onih lepih letih, ko je človeku pretesno po svetu in preširoko v prsih. Pa tudi Marko je iz srca ljubil svojo sestro, plavolaso, lepo Minico, ki je bila nekako pri devetnajst letih, srednje, vitke rasti in krotkega mirnega vedenja. Iz lepo upodobljenega, sedaj vsled dela nekoliko razgretega obraza ji zro temnomodre oči, goste, skoro svetlorumene lase pa nosi v dveh širokih, v drobne pramene spletenih kitah ovite krog temena. Brat in sestra se očividno kosata, kdo bo poprej gotov z nakladanjem. Kakor bistra srna živo dekle se je vselej prav presrčno zasmejala, kadar je prehitela brata in mu mogla vreči ajdov snop v obraz. Slednjič pa sta oba čutila potrebo, da se nekoliko oddahneta. Marko sname svoj s peri ozaljšani klobuk in se malomarno nasloni na vile, Minica pa si briše znojne kaplje s predpasnikom.

»Marko, kaj se pa nama prav za prav tako mudi?« — Brat ni odgovoril ničesar, je marveč pazljivo gledal na sosedovo njivo, na kateri so opravljali Potočnikovi isto delo. — »Aha,« je vskliknila Minica — »zdaj te pa imam. Tvoje oči hodijo na sosedovo njivo na pašo, k Potočnikovi Lenki, ki je prišla iz samostanskih šol kot cela gospodična domov. Zdaj vem, Marko, zakaj se ti tako mudi.« — Nejevoljen se je zgenil brat. »Da se morate ženske vedno zaletavati ena v drugo. Tega pa vendar ne moreš zanikati, da Lenka še ni pozabila vihteti srpa in podajati snopov. Oboje dela prav tako dobro kakor ti, akoravno si ti vedno pri kmetskem delu.« —

»O Marko, ali že goriš? Res čudno, da ste fantje najboljši zagovorniki lepih deklet.« — Namesto odgovora je dobila poredna Minica cel snop ajde v glavo in Marko je nekaj mrmral, ki se nikakor ni glasilo, kakor kak poklon ženski modrosti. — Ne vem ali slučajno ali namenoma — kratkomalo — Rovanovi in Potočnikovi so zgotovili ob jednem svoje delo in zadeli so eden na druzega na poti, ki vodi iz polja k jezeru.

Dobrosrčna Minica je že zdavno pozabila neljubo opazko, katero je napravila o Lenki in šla je z razprostrtimi rokami svoji nekdanji tovaršici naproti. »Bog te sprejmi, ljuba Lenka! Videla sem na tebi, da samostanska šola še ni zamorila pristnega kmečkega dekleta. No! delati pa znaš tako, da se te naš Marko kar ni mogel nagledati.«

Lenka se je nasmehnila in se ozrla na fanta, ki je v tihem občudovanju, zamaknjen stal pred njo. — Zakaj tudi ne? Saj je bila Lenka lepo, sila lepo dekle, velike, polne rasti in nekoliko zarjavele polti, zdravih rudečih lic, rudečih kakor zrela črešnja, kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetju sredi zelenega žita. S polnim, žarečim očesom je zrla Lenka na mladeniča, ki je tiho stal pred njo, ki pa sicer napram lepšemu, nežnemu spolu nikakor ni bil boječ in redkobeseden, marveč če stokrat celo brezobzirno predrzen. Danes v očigled temu dekletu je zgubil Marko vso svojo sigurnost in zarudel je kakor cvetoča roža na domačem vrtu. Precej dolgo je trajalo, da je boječe prijel Lenko za ponudeno mu desnico in kar upal se je ni krepko potresti ali pa celo stisniti. Dobro se je zavedala Lenka svojega na fanta storjenega vtisa in mikalo jo je, da mu da okusiti svojo šegavost.

»Marko, ali si zgubil svoj jezik? Kaj pa me gledaš kakor maček kadar grmi? Stojiš tukaj kakor lipov bog, na mesto da bi bil vesel, da se po tolikem času zopet vidimo.« — Kakor v nekaki zadregi se je praskal Marko po lepih svojih kodrih in rekel je slednjič nekako tiho: »Veš, Lenka, mej danes in tremi leti je pač velika razlika. Skoraj te nisem več spoznal. Takrat si bila majhna, črna — —«  — »Le povej,« mu je s smehom padla v besedo Lenka — »bila si še majhna črna ciganka. Kajne, to si hotel reči?« — Marko je bil v še večji zadregi. Ako ravno je hotel res nekaj podobnega reči, se mu je isto iz drugih ust zgovorjeno videlo, kakor kaka velika krivica.

»No, ravno tako nisem mislil. Toda ako te danes pogledam, moram reči, da si postalo res presneto, lepo, brhko dekle.« — Povedano je bilo in skoraj mu je bilo žal te odkritosti, za katero se pa Lenka ni mnogo zmenila. Namuznila se je in namrdnila je svoj nosek, vdarila je s predpasnikom proti fantu rekoč: »Kaj tacega mi je že marsikdo povedal; toda možkim, zlasti pa tebi, Marko, ni mnogo verjeti.«

Te besede pa so bile kakor olje na ogenj. Rotil se je in pridušal, da govori samo resnico in ko je končal, je malone razkril celo svojo ljubezen.

Minica, ki je v početku smehljaje poslušala, je čudeča se zapazila, kako daleč že sega brat, zato mu je krotko rekla: »Marko, konja ti bota ušla. Sicer se pa kaj tacega mladim dekletom ne pove v obraz!« —

»Kako pa, ako ne v obraz?«

»Le pusti ga, Minica,« — je segla vmes Lenka — »moški so že taki in midve jih ne bove spreobrnili.«

Marko sam se ni hotel več dotakniti kočljive zadeve in začel je govoriti o prihodnjem žegnanju, ki spravi po koncu vsako leto celo Vrhovje, in katerega se že tedne naprej vesele zlasti dekleta in fantje.

»Ali boš takrat prišla k Skalarju Lenka? Plesali bomo, da se bo cela hiša tresla.«

»Kaj hočem tam?« — se je šalila Lenka — »ako me tudi drugi ne bodo več poznali, kakor me ti nisi?« —

»Še bolje, Lenka, ni treba, da bi te drugi poznali, dosti je, da te poznam jaz.« —

»Tako, in kaj potem?« —

»Plesala bova midva in vedno le midva. To se pravi« — nadaljeval je nekako zateglo — »ako bo to tebi všeč.«

»Mogoče! Bomo pa poskusili.« Pri teh besedah pa pogleda zalo dekle fantu tako živo v oči, da bi bil tudi krepostnejši in čednostnejši izgubil svoje ravnotežje. Ko čuje razvneti mladenič te besede, tedaj prime veselo za svoj klobuk, zavriska, da je odmevalo od skalovja in reče slednjič navdušeno: »Lenka! na žegnanje takrat bova pokazala Vrhovju, kako se pleše.« —

Neopazovan je tedaj pristopil oče Rovan in tudi on je neprikrito in na vse grlo povedal, kako »salamensko fest« se je zrastla Potočnikova Lenka. Tudi to pohvalo je sprejela Lenka, kot samo ob sebi umevno. Ko se je pa začel Rovan šaliti, kako se je za šalo poprijela gospodična Lenka kmečkega dela, tedaj je odločno zavzel Marko Lenkino stran in je trdil, da ni boljše in pridnejše delavke pod Vrhovskim zvonom. Stari Rovan je prišel s tem v nekako zadrego, iz katere si je pomagal s tem, da je kratko in veselo žugaje rekel: »Glejte ga no.« Sicer je pa resnici na ljubo mož tudi dostavil, da je bil on sam priča, da je na lastne svoje oči videl, kako pridna je Lenka. Ko je pa mož že po vrhu zvedel, da Lenka ni hodila v nobeno višjo, marveč le gospodinjsko šolo, tedaj je bil do celega zadovoljen. Vsi skupaj so korakali proti jezeru in še marsikatera šala se je izbila. Lenka se je presrčno smejala tako, da se je Marku to smejanje lepše zdelo, nego zvoni tisti srebrni zvonček, s katerim zvončkajo pred altarjem na Vrhovju, kadar je velika maša o Božiči ali pa veliki noči. Ko se je Lenka prepeljala s čolnom črez jezero, je stal Marko na bregu in dolgo je zrl za njo.

Pri večerji so se Minica in dekla nekoliko pošalili z Markom, češ, kako naglo se je užgal na Lenkinih temnih očeh. On pa je vrgel jezno leseno žlico na hrastovo mizo, je s pestjo udaril po tej in si je enkrat za vselej prepovedal take in enake šale.

Z vso svojo tako očividno odločnostjo pa ni mogel zabraniti, da bi se mlada dekleta ne bile pogledovale in ena drugi namezikavale. — Kdo bi mogel vstaviti smeh, ki sili dekličem na ustne in kdo bi mogel zabraniti rudečico, ki je legla pri tem namežikovanju fantu na lice?

Pri Rovanu je šlo vse svojo navadno, vsakdanjo pot. Rovanka je pešala od dne do dne, toda tožiti in zdihovati je prenehala. Kdor je hotel sprejeti to za dobro znamenje, je to lahko storil; drugače pa so sodili sosedje. Ko bi ne bilo žegnanje tako blizu, bi morda večjo pozornost obračali na bolnico. Tako pa je bila pri vseh glava polna misli na bližajoče se žegnanje. Le Minica je popustila večkrat delo in šla je pogledat k bolni materi.

Ljudje na kmetih prihajajo in odhajajo na svet in iz sveta bolj tiho, z mnogo manjšim hrupom in šumom, kakor po mestih. Da, večkrat je že pri njih življenja zadnjih tednih nadomeščeno in spolnjeno njih mesto.

Prišlo je dolgo zaželjeno nedeljsko jutro. Ravno zjutraj, še, v mraku, so že krepko odmevali streli možnarjev od pečin, ki krog jezera štrle proti si sinjemu nebu. Ubrano so pritrkavali vaški fantje raz zvonika že na vse zgodaj. Raz lin se je pa razlegalo pritrkovanje po tihem jezeru in je njega valovom pripovedovalo, da je danes veselja dan. Bilo je najkrasnejše jutro. Na nebu ga ni bilo oblačka in na severu so se snežniki ojstro črtali zadi v temnozeleni krajini. Rosa je lesketala po listji in travi in globoko po dolinah je ležala gosta megla, da se je videlo, kakor bi jih polnila jezera samega belega mleka. V vsej svoji krasoti je praznično vstajalo solnce in je s svojimi jesenskimi žarki poljubovalo srebrno čiste vrhove naših krasnih gora.

Po vseh kmetijah se je zapazilo živo gibanje in sukanje. Mladenke so po jesenskih gradicah iskale cvetic, raz oken pa so trgale najlepše vrhove rožmarina in najbolj rudeče nageljne. — Gospodar in gospodinja, hči in sin, hlapec in dekla, da, celo pastirček, vsak prebira po skrinji in zbere naj boljše in najlepše. Saj je pa žegnanje le enkrat v letu in čakati bo zopet treba dolgih 365 dni.

Najbolj živahno pa je bilo pri Skalarju. Klali in pripravljali so pozno v noč in na vse zgodaj zjutraj je bilo vse na nogah. Cele skladnice mesa, klobas, krofov in druzega peciva so bile pripravljene. Saj je kmečko ljudstvo prepričano, da more piti takrat najbolje, kadar si je dobro založilo in podložilo želodec s trdno podlago. — Tudi soba za goste že na vse zgodaj ni prazna. Pri peči so sedeli berači in so se pomenkovali, kakšen bo zaslužek. Tudi godec je že na svojem mestu. Tu in tam potegne — kakor za poskušnjo harmoniko, da izvabi iz nje kak akord, katerih bo popoldne in zvečer še preveč. Saj brez godca ni žegnanja. Zato se pa ima take dni godec za najpotrebnejšo osebo v vasi. Tej potrebi primerno pa si uredi godec svojo lakoto in svojo veliko, veliko žejo. Okrog sedme zjutraj so prihajali že vozovi z bližnjih vasi in dolin. Deloma so se pripeljali gospodarji, deloma pa so prišli z njim kramarji, v kolikor ti niso že dospeli sinoči. Kramarju je mnogo na tem, da si na ugodnem mestu postavi svoj štant.

Služba božja se je vršila najslovesnejše. Altar je bil s cvetjem in zelenjem preobložen in venci so bili spleteni po celi cerkvi. Ker je sv. Jurij farni patron, so njega kip ozaljšali s tako mogočnim vencem, da mu ta sega do ušes. Da, celo sv. Jurija konj je bil ozaljšan se šopki. Resno in zbrano govori danes župnik Ignacij vernim svojim ovčicam, toda stavim, da ima prav danes malo pazljivih poslušalcev in da večina komaj čaka na običajni Amen. Po pridigi je bilo darovanje. Šli so krog altarja vsi farani. Zlasti pa je rad korakal in se gnetel po cerkvi mlajši svet, da celi fari pokaže svojo praznično obleko. Marsikateri pogled je ušel izpod oči svetosti kraja neprimerno. Največ raztresenosti in celo smeha pa je povzročila Kocmanova Tona, v katere čipkasto ruto so se zmotili zlati žarki monstrančice, katero so dali gospod Ignacij poljubovat. Nastala je majhna zamuda, prišli so lasje in ruta v nered. Kakor kuhan rak rudeča je prišla od altarja in tej malenkosti so se smejali in dregali zlasti oni pod korom.

Po opravilu se je razkropila množica okrog štantov. Krog cerkve je šumelo kakor v panju. Izmed resnejših so se nekateri pozgubili po pokopališču, spominjaje se tudi ta dan svojih ranjkih, ki mirno spe in ne čujejo več tudi ne hrupa in šuma žegnanske nedelje. Prav tik pokopališča, deloma še na njem pa vrvi — rekel bi — danes pomnoženo življenje. Eden poprašuje po živini in njenih cenah. Stara Matijevčevka se posvetuje z botro glede nove dekle. Piševa Micika pa gleda za Kocmanovim Jurijem, ki noče brati njenega srca želje, ki merijo na šopek lepih planink, katere ima on za klobukom, ona bi jih pa tako rada pripela na svoje nedrije. — Smrt in življenje, ljubezen in sovraštvo kako blizu sta si!

Prostor krog cerkve se polagoma prazni, polni se pa Skalarjeva gostilna. Le organist ne more nehati danes. Njegove roke še vedno krčevito blodijo po tipkah. Sam v se zatopljen igra Kuštrov Jurče brez miru in brez odmora. Kdor igra tako v se zatopljeno, ta mora nositi veliko gorje v svojem srcu, ali pa spada med ono vrsto ljudi, katerim je prihodnosti vidna osoda položila v srce slutnjo tega, kar jih čaka. —

Slednjič sklene svoje igranje s čudno disharmonijo. Počasi stopa po stopnicah navzdol in obstoji od svitlih solnčnih žarkov skoraj omamljen pri cerkvenih durih.

Po igranju sodeč bi si predstavljal organista kot starejšega moža; a bil je dvajsetletni mladenič. Ako bi sodil po klobuku njegovem in suknji, bi sodil, da je domače gore list. Telovnik in pa hlače pa so nekako mestne. Bledi njegov obraz je pravilen in lep. Njegove otožno mehke poteze tvorijo ono lepoto, ki je celo v mestih redka, še redkejša pa na deželi. Vse na mladeniču kaže, da se je življenje njegovo snovalo in sanjalo brez duševnih težav in brez gmotnih skrbi. Rujave njegove oči so na pol zatisnjene in gledajo otožno mej svet izpod gladkega, lepega čela.

Ni treba biti poseben poznavavec ljudi, da sodiš takoj, da mora biti ta mladenič svoje vrste človek, ves drugačen kakor so drugi ljudje.

In vendar je Kuštrov Jurij, ki pred nami stoji, domačih hribov sin. Mehke poteze njegovega obraza spominjajo na njegovo nekoč izredno lepo mater, usta in podbradek pa sta očetova. Mati njegova je izvrstna gospodinja, vedno misli na to, da je v skrinjah dosti platna, na dvorišču dosti kokoši in na policah krog peči dosti mleka. Oče pa je mojster v barantanju z živino, glede katere ga nihče ne prekosi. V vsem tem pa Jurij roditeljem svojim ni kar nič podoben, ker mu je gospodarstvo deveta briga. Kako to, da je tako čudne naravi, da se je tako malo vrgel po svojih roditeljih? — Kdo bi to vedel povedati? Kdo bi mogel uganiti nagibe vsega tega, o čemur pravimo, to nam je prirojeno? Seveda se meni včasih Kuštrova zakonska dvojica, da so jima pravega Jurčka v zibeli zamenjali, sicer bi ne bilo mogoče, da bi bil tako ves drugačen, kakor sta ona dva. Toda, ako sta se zmislila nekoliko nazaj, tedaj sta morala pripoznati, da je bil Jurček ves čas svojega življenja nekak čudak. Čudile so se ženice že temu, da je zagledal Jurček luč sveta, ne da bi se bil spustil v običajni jok. Stara Kolednikova Agata je trdila, da je to znamenje, da postane novorojenec enkrat velik svetnik. Čudak je ostal Jurček tudi pozneje. Po ure dolgo je sedel tiho in mirno gledal v božji svet; toda ako se mu je pripetilo kaj neprijetnega, tedaj je škripal v strašni togoti z zobmi in sila teško je bilo to togoto pomiriti.

Vrhovje tedaj, ko se vrši naša povest, še ni imelo pravilne šole. Le župnik je zbiral vaške otroke in jih poučeval v najpotrebnejšem. — Ko je naš Jurij zahajal v šolo, tedaj je župnikoval v Vrbovju star častitljiv mož, ki je bil po zgledu Izveličarjevem pravi prijatelj otrok. Pouk v branju in pisanju je prizadejal mlademu Kuštru sila veliko preglavice, še hujše pa je bilo z računstvom. Najpriprostejše in najložje računske naloge se je lotil mladi Kušter s toliko neukretnostjo — recimo kar naravnost — zabitostjo, da so se vsikdar preglasno krohotala vsa mlada grla brihtnejšega Vrhovskega naraščaja. To pa seveda duhovnemu gospodu ni bilo všeč. Ljubil je namreč tihega dečka in smilil se mu je. Vrhu tega pa je bilo staremu gospodu potem tudi teško k pozornosti zopet spraviti mlade, razposajene, vaške glavice. V eni stroki pa je Jurček daleč nadkriljeval vse druge, ukaželjne otroke. Gospod župnik, sam izredno velik prijatelj petja in godbe, se je pri marsikaterem zaman trudil glede petja. Naš Jurček pa je imel tako dober posluh, da napeva, katerega je le enkrat čul, ni nikdar več pozabil. To je posebno veselilo župnika-pevca. Sam v godbi jako izobražen je v njej jako rad poučeval za vse drugo nesposobnega Jurčka. Že v rani mladosti ga je spuščal na orglje, da se je tam vežbal in učil in dosegel je lepih uspehov pod župnikovim vodstvom nele na orgljah, marveč tudi v drugih inštrumentih. V blagoglasnih akordih se je zbujevala k življenju dečkova za vse drugo tako mrtva duša. Svet krog njega je kar ginil, ako so ga glasovi raznih instrumentov zanašali v nekaka nebesa sladkih občutkov, glede katerih si ni vedel dati odgovora.

Oče Kušter je zamišljen zmajeval z glavo, ko sina ni bilo moč spraviti od inštrumentov k navadnemu poljskemu delu. Mislil si pa je vendarle mož Kuštrov sin si že lahko privošči tako zabavo. Naše posestvo je že tako trdno, da bo tudi to preneslo.

Ko je pa prišel nekoč župnik h Kuštru, ki je ravno sedel na klopici pod staro tepko in začel nagovarjati, naj puste sina v mesto, da se izuči do celega v godbi, se je temu prav odločno uprl gospodar in vprašal je župnika: »Kdo pa prevzame moje lepo posestvo ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?« — Pri tem je ostalo. Stari Kušter o besedi godbenik ni imel druzega pojma kakor, da je godbenik ali godec nekako nepotrebno, tu in tam sicer dobro došlo, toda večinoma pijano bitje. Take prihodnosti pa je hotel Kušter obvarovati svojega sina.

Jurij ni tedaj postal godbenik v pravem pomenu besede, kakor bi bil to želel domači župnik; pravcati kmečki fant pa tudi ni postal nikdar. Ker je bil tako čudnega vedenja in tako nekako sam svoj, zato se mu tudi ni nikdar zahotelo po tovaršiji ali celo prijateljstvu. Edini, katerega je rad videl in s katerim je rad občeval, bil je Rovanov Marko; kljub temu, da sta si bila očeta v dolgoletnem hudem sovraštvu. Rad je imel Marka, ker ga ta ni nikdar dražil, kakor so to delali dtugi fantini.

Minule so popoldne tudi pete litanije in vse je drlo k Skalarju, pri katerem je že komaj čakal godec, da bi zagodel razne svoje poskočne. Fantje in dekleta so prihajali v najlepših svojih oblačilih. Za enkrat so sedali za mize, ter začeli jesti in piti. Saj je kmečka navada, da se zbuja veselje do plesa polagoma.

Bolezen Rovanke je bila vedno ednaka. Obrnilo se ji ni na bolje ne na slabše. Bolnica sama je pa trdila, da ji je odleglo, da ji je boljše; — toda bila je jako redkobesedna in mnogo je spala. Ker je bilo na domu tako, se ni ljubilo ne Marku in ne Manici na ples, akoravno si prvi ni mogel zbiti z glave lepe Potočnikove Lenke.

Po blagoslovu enkrat se je Rovanka zbudila in zapazila je, da sta ostala doma oba njena otroka. — Kdo bi te mogel zadostno hvaliti in slaviti tebe zvesta, nesebična materina ljubezen, ki nikdar ne misliš na se, marveč vedno le na srečo svojih otrok! — Tako je vprašala tudi Rovanka sina in hčer, zakaj da ne gresta na ples. Ko sta ji dobra otroka oporekala, jima je rekla: »Le nikar se ne dajta zavoljo mene motiti v vajinem veselju. Prav dobro se počutim. Le pojdita in bodita vesela, saj sta mlada!« — Zamislila se je bolnica in omolknila je. Se jeli spominjala svoje lastne mladosti, ko je kot cvetoča in obče poželjena mladenka plesala in rajala ob enakih prilikah v lepih in brezskrbnih letih svoje mladosti? In zdaj? — —

Marku so bile materine besede jako po volji in hitro se je spravil proti Skalarju. Mimica se je pa le nerada ločila od matere. Odlašala je do večera in zapustila je slednjič spečo mater s trdnim sklepom, vrniti se čim preje. Tudi Rovanu se ni ljubilo »zjalov prodajati«, tako je trdil on sam in ostal je doma za varha.

Po stezi, ki je vodila proti Skalarju preko travnika so stopale Markove lahke noge, noseče lahko srce in srečno. Vendar pa ga je navdajala nekaka nemirna radovednost, boli Lenka na plesišču ali ne. Čul je namreč dopoldne od maše grede, da je tudi Potočnica nekaj bolehna. Čutil pa je tudi nekako tesnobo pri srcu, ko se je spominjal, kako prijazna je bila z njim zadnjič Lenka in vendar nekako hladna, akoravno sta bila znanca iz mladih let. Lahko bi bila prijaznejša z menoj, si misli mladenič. — Toda ali je njej sploh še kaj mar fant, ki vozi z volmi, ki orje in opravlja vsa, tudi najpriprostejša opravila? Delala se je sicer zadnjič, kakor bi se ne zmenila za to, kakor se ne zmenijo druge kmečke dekleta. Morda pa vendar ne mara zanj? Nejevoljno in trdo stopa po stezi mladi in ponosni Marko, toda kmalu vmiri zopet svoj korak, ko se v svojo tolažbo spominja, da raste krog jezera razun Lenke še dosti druzih deklet.

»Ali mora biti ravno ta?« Si misli in vpraša se dalje, kaj mu je prav za prav Lenka, saj niti zmenjena nista, saj on niti zaljubljen ni. — Pri tem premišljevanju pa se mladenič plaho obrne v stran, kakor bi se bal, da bi kdo ne slišal njegovih misli, o katerih resničnosti ni bil prav nič prepričan. Potem pa mu nakrožijo ustne v hudomušen nasmeh, češ, kako čudno je, da bi bil jaz zdaj, ko sem 23 let star na enkrat zaljubljen, saj do sedaj resno še nikdar nisem bil. — Glej, glej jaz zaljubljen? — si misli sam pri sebi jaz zaljubljen! No meni je prav. Lenka je le Lenka. Toda — kaj pa, če ona ne mara? —

Tako je prišel v misli zatopljen do Skalarja, vstopil je v krčmo in gledal v gručo plesavcev in plesavk; kar nenadoma pa mu je bilo, kakor bi ga kdo zgrabil za vrat. Med plesavci je zapazil Borštnarjevega Lovrenca plesajočega — z Lenko. Kri mu šine v lice, oči se mu zaiskre in nekaj ga vleče v gnječo, da bi predrznežu iztrgal iz rok deklico. Pravočasno je se streznji. Ko je Lenka zopet priplesala mimo, ji je prijazno pokimal in ona mu je odkimala, a motiti se ni dala v svojem veselju.

Poleg sebe zapazi Marko Kuštrovega Jurija, ki je bil redka prikazen na plesišču. Še bolj čudno pa je bilo, da ta ni obrnil svojih oči od zgorej omenjenega plesajočega para. In vendar je bilo znano vsem, da Marku dekleta doslej niso bile mar.

»Kaj pa gledaš Jurij?« vpraša Marko, toda ta ne čuje. — »No, Jurij kaj pa gledaš? Kako to, da te je ples danes tako zbegal?« — Šele zdaj pogleda zmedeno Jurij svojega prijatelja in mu reče: »Marko, ti ne veš, kako mi je všeč.« —

»Tako — o,« je odgovoril zateglo Marko, — »menim, da gledaš preveč za Lenko, Jurij.« — »Kaj še, zakaj naj bi gledal za Lenko,« — je odgovarjal zadregi Jurij.

V Markovem srcu pa se je zganilo nekaj in postajalo je močnejše in močnejše. Grdo je ta pogledal svojega prijatelja od nog do glave in tiho, to da resno je siknil: »Jurij, ne osmodi si svojih oči! Take reči niso za te!«— S temi besedami je zapustil Jurija in se je začel gnesti med plesalce, ki so ravnokar prenehali.

Čudno je gledal Jurij za njim, zmajeval je z glavo in premišljeval: »Kaj je pa temu danes?« Šel je na to tudi on med gnečo, od Lenke pa ni obrnil svojih oči. — Ta se menda še zavedala ni, da radi nje hitreje bije več mladih src. Njena mati je bila res nekaj bolna, toda to je ni oviralo iti s sosedovimi na plesišče. Neutrudljivo se je vrtilo mlado dekle in kazalo je se svojim obnašanjem, da ji je ednostavno s kom da pleše. Lepa je bila, zlasti danes je bila lepa naša Lenka. V laseh je imela tri prste širok žametast trak in krog vrata najlepšo svilnato ruto.

Dolgo časa je čakal migljeja Marko, s katerim bi ga Lenka opomnila na polju mu dane besede. Dolgo in zaman bi bil lahko čakal, ko bi bil čakal tega. Mladenič se torej ojunači in reče ravno mimo njega prihajajoči deklici: »Lenka, kaj z menoj prav nič ne boš plesala? Ali ne veš več, da si mi zadnjič to obljubila?« — Mislil je, da se je Bog zna kako dobro obnesel se svojim govorom, a motil se je. Dekle se ustavi, stopi prednj, ga pomiri z bistrim svojim pogledom od temena do tal in mu pogumno reče: »Kdor hoče plesati z menoj, ta mora k meni priti in naprositi me mora za to. Ali si razumel, Marko?« In razumel je. Ravnokar se je oglasila hreščeča harmonika; tedaj veselo zgrabi mladenič svojo plesalko in jo potegne v vrsto plesalcev. Hočeš, nočeš, ta sila dekletu prvotno ni bila mila — se je morala udati. Ker je pa bil Marko izvrsten plesavec, se je Lenkina nejevolja kmalu spremenila v tiho veselje in zadovoljstvo. Polagoma so prenehali drugi, ki so potem z občudovanjem zrli za lepim parom, ki se je znal tako lepo vrteti. Dobri plesavci in plesavke pri kmečkem ljudstvu niso nič manj v čislih kakor pri gospodi.

Hudo spehana sta morala slednjič prenehati. Marko ni več spustil Lenke. Ko se je godec zopet oglasil, jo je zopet potegnil v plesni vrtinec in zdaj se mu ni več branila. —

Prav v zadnjem kotičku pa je slonel nekdo, kateremu je bilo tako sila čudno pri srcu. Na njegovem obrazu se je jasno bral notranji nemir, oči so plamtele izpod nagubančenega čela, telo pa je spreletavala mrzlica. Sam ni vedel Kuštrov Jurij, zakaj mu je tako čudno, tako hudo pri srcu, vedel je le to, da od Potočnikove Lenke ne more obrniti svojih oči in da ga dekle z magnetično silo vleče k sebi, kakor vleče k sebi kača svoj plen in da bi najraje planil pred deklico in jo s povzdignjenimi rokami prosil: »O Lenka, zlata moja Lenka imej me rada!« — Na to, da ga je to strastno čustvovanje napadlo s toliko silo in tako naglo, ni mislil. Prišlo je nadenj in imelo ga je v svoji posesti, njega celega, celo njegovo dušo, celo njegovo telo. Najrajše bi bil zakričal v slepi togoti, kolikorkrat koli je zapazil, da se Lenka prijazno smeji svojemu plesalcu, toda bil je kakor od kapi zadet; le oči njegove so ohranile moč ostati strastno uprte v ljubljeno dekle.

Trdi se, da ima odločno uprto oko skrivnostno moč posiliti njega, v katerega je uprto, da se tudi ta ozre nanj. Ko pripleše Lenka blizu kota, v katerem je stal Jurij, obstane kar naenkrat in se skloni proti Jurju in reče: »Jurij zakaj pa ti nočeš plesati z menoj?« — Mladeniču je bilo, kakor bi strela tik njega švignila raz jasnega neba. Vsa kri mu je zavrela k srcu in bilo mu je, kakor bi se hipoma razprostrl velik božji dan po tesnem, mračnem prostoru. S kakor prisušenim jezikom in z žarečim obrazom ji jecljaje odgovori: »Veš, veš, — oh kako bi rad — toda menim, da bi bil za te preslab plesavec.« — »Oh kaj še! Le semkaj pojdi! Te bom pa jaz naučila.« — In zmuznila se je iz Markovih rok, se oklenila Jurja in ga potegnila plesni vrtinec.

Mlademu Rovanu je bilo, kakor otroku, kateremu so požrle kokoši kos potvice. S tiho, le teško prikrito jezo je zrl za plesajočim parom, ki se je vrtil nekako smešno. Nerodno je kretal Jurij in Lenka je imela mnogo truda z njim. Toda srečno in veselo je gledal Jurij. V srcu njegovem je bilo jasno in svitlo kakor še nikdar ne poprej. Česar se niti misliti ni upal, to se je zgodilo. V rokah svojih drži deklico, katero tolikaj ljubi, da bi šel za njo do konca sveta. Bilo mu je kakor bi med kapal na njegovo dušo in strastna, globoko strastna njegova narav je čutila polnomočno čarno bližino ljubljene deklice. Bila pa je tudi lepa Potočnikova Lenka, ko je plesala z napol zatisnjenimi očmi. Ako so se pa te oči odprle je zažarel v tih črnih zvezdah iskren in mehak žar in ustnice so tako presrčno, tako ljubko zaigrale, da se ni bilo moč ostavljati tej prelestni, mladi lepoti. Le eno je bilo, o čemur bi moral reči nepristranski opazovalec, da jo kazi. To eno je bilo, da je kaj naglo spreminjala izraz svojega obraza, ki je bil zdaj mehak in udan in kmalu na to pa mrzel in neprizanesljiv. To je pa pričalo, da je njeno čustvovanje jako spremenljivo; sposobno zdaj ljubezni in kaj naglo potem pa sovraštva. Seveda pa tega zdaj nista opazila ne Marko in ne Jurij. Saj pravi že star pregovor: »Ljubezen je slepa.« — S tem, da je pustila Markota na cedilu in se oklenila Jurija, je storila to, k čemur jo je gnalo njeno čustvovanje. — Goreči Jurijevi pogledi, ko so neomakljivo počivali nad njo, niso ostali brez vspeha; zbudili so njeno radovednost in žensko nečimernost. Temu se je pa pridružilo sočutje in usmiljenje z okornim, toda lepim mladim človekom. Par trenutkov pozneje se mu je približala, ne zmene se za to, jeli to komu drugemu prav ali ne.

Lenkin trud, ki ga je imela se svojim plesalcem, ni ostal brez vspeha. Vedno bolje se je Jurij kretal in vrtil. Prijazno se je Lenka tihemu mladeniču smehljala in vsled tega zarojila mu je življenja žejna kri po otrplih njegovih žilah; toda kaj kmalu ga je pustila Lenka v kotu in se spehana prerila, do druge sobe, kjer je sedela Markova sestra Minica za mizo, za katero so sedeli tudi Malnarjevi. Ti so se odškodovali za skrb, katero so si naprtili s tem, da so vzeli Lenko seboj na ples, s tem, da so danes že v tretjič večerjali. Pri tej mizi pa je bil tudi France, mlad lovec in gojzdar, tih, blag in pošten mladenič, močne in brhke postave, kateremu je Rovanova Minica že zdavno sedla v srce. Pa kaj mu je pomagalo nositi v srcu podobo ljubljene deklice, ko je dobro vedel, kako čudne misli imajo imoviti naši kmetje glede ženitb bogatih svojih hčera z lovci in gojzdarji, katerih kmečko ljudstvo nič kaj ne trpi in jih le prerado meče z biriči kar v isti koš. Osebno ni nihče nič imel zoper Franceta, nasprotno celo priljubljen je bil pri kmetih; toda mej lovci in kmeti je vedni prepir zavoljo divjačine in drugih stvari. Pri priprostem ljudstvu pa se sovraštvo od stvarnih razlogov kaj rado prenese na osebe, katere jih morajo zastopati, in tako postanejo potem tudi osebe nepriljubljene, da, celo zoprne.

Te zoprnosti seveda ni čutila mlada, lepa Minica, kateri je izvabil na lica France rudeče rože deviške sramežljivosti, ko ji je ponudil kozarec rujnega vinca. Prav tedaj je prišla k mizi Lenka in zaupno se je primaknila k svoji prijateljici.

Marko se je hotel otresti svoje nejevolje s tem, da se je nenavadno vesel ogledoval po družih dekletih in mnogo z njimi plesal. Vsako dekle je šlo z lepim fantom rado plesat. Saj so vse poprej Lenko nekako nevoščljivo gledale, ker jo je mladi Rovan tako očividno odlikoval. Toda čim bolj je rajal, vriskal in zbijal se svojimi teškimi črevlji po podu, tem bolj hladnokrvno je gledal na druga dekleta in tem bolj so se mu zdele zoprne.

»Vse so vihrave, vse so enake,« je nekaj kričalo v njem. »Nobena ni vredna, da bi mazinec stegnil za njo. Vse so kače in najlepša mej njimi je najnevarnejša in najbolj strupena!« —

Z nekakim studom se je znebil svoje zadnje plesalke in gnalo ga je daleč proč od kraja, kjer se človek le vznemirja in nesrečnega dela. Močno so se mu vzdigovale prsi in teško so lovile sapo. Vleklo ga je na prosto le za to, da bi ne dihal v se istega zraka kakor vihrava, nezvesta Lenka. Ko se pa gnete skozi sosedno sobo, da bi stopil na prosto, so se vjele njene oči z Lenkinimi. Nehote je obstal in presrčno je gledal prosti muhastemu dekliču. Kmalu pa je bil pod čarobno netečimi pogledi lepe deklice zopet mehak kakor razgret vosek.

»Kaj pa ti je, Marko, ali že odhajaš? Kam pa se ti tako mudi? No, pa bi vendar malo k nam prisedel.« —

Tedaj pa se je zgubil kakor pena ves njegov srd, vsa njegova togota, katero je kuhal v svojem srcu zoper ženstvo sploh in zoper Lenko še posebej.

»Ako ti je prav in ako dovoliš«, je jecljal Marko veselega in žarečega obraza. Lenka pa mu je nagajivo pomolila desnico, katero je on krepko stisnil, da je deklica kar zaječala. Ko je Marko čul to ječanje, je dejal: »Saj imaš pa tudi tako nežne ročice, Lenka!«— Ona je pa na to takoj kvišku povzdignila obe roki in je rekla hudomušno: »Na vsaki roki je po pet prstov in na vsakem lahko obvisi kdo izmed vas. Saj vas poznam fante, ki ste zviti kakor kozji rog. Vi se prilizujete dekletom in jih puščate potem na cedilu!« Pri tem so se blesketali beli njeni zobki, oči njene pa so zrle tako mamljivo, da je vse to mladeniča tako zbegalo, da bi bil skoraj sam pritrdil Lenkini obdolžitvi.

Marko je zgubil polagoma vso svojo boječnost, prosto in iz srca je začel govoriti. Lenka pa je začela občudovaje opazovati krepkega in živahnega fanta. Čutila je, da se prijema zdaj nje nekaka tesnost in kakor nekako odrešenje se je videlo, ko je zopet zazrla Kuštrovega Jurija, ki je od daleč hrepeneče gledal na njo.

»Glej ga no Jurija! Zakaj se nas pa bojiš? Ker si se kot plesalec tako dobro držal, zato že smeš sesti k nam; to se pravi, ako ti nismo prepriprosti.«

»Zdi se mi, Lenka« — je godrnjal na tihem Marko, — »da smo mi tebi preprosti, sicer bi pustila Jurija tam, kjer je.« Tako je mrmral in žila na čelu se mu je napela očividno. Toda kaj početi? On sam ničesar ni imel zoper mladega Kuštra; le to ga je grizlo, da se je oni tako neprikrito začel ogrevati za Lenko. To pa ni smelo biti, tega ni hotel trpeti, zoper to se mu je vprla cela njegova nrav.

Nekako plaho je pristopil Jurij in se je vsedel prav na konec klopi. Lenka pa ni hotela trpeti, da bi Jurij tako slabo sedel. Zato se je moral v svojo največjo nejevoljo Marko nekoliko odmakniti. Tako je tedaj sedela med obema mladeničema in skušala je tihemu Juriju razvozljati jezik s tem, da je napeljala pogovor na njegovo godbo.

»Jurij! Jaz bi te sila rada čula igrati na orglje; toda ne tedaj, ko so ljudje v cerkvi, marveč poslušala bi te rada čisto sama. Tudi ti bi me ne smel videti, a igrati bi moral kar najlepše!«

Jurijeve oči so žarele v nekakem čudnem ognju in vsplamtelo je celo njegovo lepo obličje: »Lenka, od sreče bi znorel, ako bi ti mogel s tem le enkrat vstreči. Nisem sicer umetnik, ker mi manjka izobrazbe, a vendar menim, da bi tebi igral kakor še nikdar v svojem življenju. Kdaj me hočeš priti poslušat? Ali jutri ali v torek? Vsaki dan, vsako uro imam časa za te.« —.

»No, tako se pa ne mudi. Povem ti drugikrat, ko se zopet srečava. Sicer bi bilo mogoče, da se prikrade poslišati še kdo drugi.«

Markota je grizel črv najbolj strupene ljubosumnosti in kuhala je v njem najhujša jeza. Lenke kar umeti ni mogel. Še par minut poprej si je laskal, da on zaseda prvo mesto v dekletovem srcu in zdaj prosi ona tega sanjača, da bi ji godel in igral, kakor bi bilo to kaj posebnega, če zna malo orgljati ta za vse drugo neporabni človek. — Togotno je Marko prebrnil svojo čašo in modra Minica, ki je slutila, da se bliža vihar, je začela opominjati brata, naj gre z njo domov k bolni materi. Marko je bil gluh za sestrine opomine.

»Zdaj pa nalašč ne grem. Ženske mi ne bodo ukazovale. Skalar, prinesite štefan najboljšega. Naj stane kar hoče, plačam vse jaz. Danes smo veseli. Kaj ne Lenka? Tudi ti boš še pila!«—

Tudi Lenka je zapazila, da nekaj vre v njenem obližju. Da bi pomirila Marka, mu pritrdi, da je pripravljena spiti še en kozarček pod pogojem, ako se ne bo več tako grdo in kislo držal.

Ko je Minica zapazila, da so njeni opomini bob ob steno in jo je vrhu tega res tudi pričela skrbeti mati, zato se je hotela izmuzniti neopaženo in tiho oditi domov. To se ji ni posrečilo do celega. Komaj je bila streljaj daleč od Skalarja, bil je že za njo lovec France.

»Minica! Tako temno je nocoj. Pot je morda slaba. Vtegnilo bi se ti kaj pripetiti. — Tedaj sem mislil, da je najbolje, da te spremim nekoliko.«

»Tako! Temno je? Tega pa res nisem vedela. Ali ne vidiš, da sije luna in da je nebo popolnoma vedro?« je odgovarjala smehljaje se Minica, toda nehote je vmerila počasneje svoje korake.

»Saj je res. Luna sije in zvezde migljajo. Pa glej, Minica, gledal sem toliko na te, da sem na vse drugo pozabil.«

»Kaj se ve, France, je li to dobro. Bolje bi morda bilo, ako bi gledal rajše kam drugam. — O ježeš, zopet sem zadela ob kamen!«

»Saj sem rekel, Minica, da se ti lahko kaj pripeti. Daj mi svojo roko, Minica, voditi te hočem varno.« —

In šla sta dolgo časa roko v roki, eden poteg druzega molče. Saj sta imela oba dosti opraviti vsak se svojimi čustvi. Do razgovora sploh ni prišlo. Toda potom roke v roki se je dogovorilo do celega dvoje mladih nepokvarjenih src o ljubezni sreči in rožnati prihodnosti. Zato pa se Minica tudi kar nič ni začudila, ko sta se vstavila malo ne pred Rovanovo hišo in ji je France živo pogledal v obraz in ji rekel: »Minica jaz bom čakal na te, naj bo — ako treba še tako dolgo!« —

Tedaj mu je podala ona tudi še drugo roko in rekla enako presrčno: »Zanesi se na me, France. — Meni je prav in ljubo!«

Gospodski ljudje bi se na to objeli in prisegli bi si neomajljivo zvestobo. Tega ta dva nista storila. — Mirno sta šla vsak svojo pot tako gotova in varna, kakor bi bila potrdila svojo obljubo s še tako sveto prisego. In vendar se jima ni obetala prihodnost v rožnati luči. Marsikaj namreč se bo moralo poprej zgoditi, preden bo dal bogati kmet svojo edino hčer priprostemu, neimovitemu lovcu. Dobro je vedel France, da bo uprav pri Rovanu treba hudega boja, ker mu je bila znana Rovanova želja, da se primoži njegova hči Minica na kako bogato kmetijo. Stari Rovan nikakor ni hotel, da bi prišlo njegovo dete na slabše, na stališče, iz katerega se je on v mladosti svoji tako srečno povzdignil. V kratkih, sicer brezpomembnih besedah, s katerimi sta se Franc in Minica dogovorila, je bila vendarle zapopadena vsa prihodnost z njenimi hudimi boji, a tudi gotovost, da se priborita prej ali slej do zmage.

Mejtem, ko je na poti proti Rovanovim ljubezen začela kazati svojo moč, se je pri Skalarju pripravljalo na to, da pokaže tudi sovraštvo svojo.

Skalar prinese naročeni Štefan na mizo, vsled česar je napetost toliko ponehala, da je vse kazalo, da bo razburjenost do celega polegla. Marko je natočil tudi Juriju kozarec. Slednji pa je bil v Lenko tako zaverovan, da se je vina komaj dotaknil. Zavoljo tega so ga seveda drugi zbadali, a kaj se zmeni mladi Kušter za to! — Lenka je obrnila svojo pozornost zopet bolj k Marku, ki je to pozornost porabil v to, da je skoraj neprenehoma plesal s Potočnikovo, katera se je z nekakim divjim zadovoljstvom vrtila s širokoplečim fantom. Tesneje se je jela oklepati svojega plesalca, mehkeje so postajale njene kretnje. Izpod napol zatisnjenih trepalnic ni več sijala mila luč razveseljevanja, marveč odsvitali so se žarki pogubonosnega ognja divjih strasti. — Krog v se zaverovanega para se je vse vrtilo, ukanje in vpitje je postajalo glasneje, na vso moč je nategoval godec svojo harmoniko. — Kar naenkrat pa se pririje pred plesajoči par ves bled Kuštrov Jurij. Vsa kri mu je izginila z lic in usten, oči njegove pa se leskečejo od divjega ognja. S komaj razumljivimi besedami sika in hoče ovirati njuno nadaljne plesanje.

»Kaj pa hočeš?« Vpraša nejevoljno Marko. »Pusti naju plesati.«

»Zadosti je, tudi jaz bi še rad z Lenko plesal!«

»Ali noriš? Poberi se mi iz poti!« je zagrmel v strašnem razburjenju in s povzdignjeno pestjo Marko. — »Pusti zdaj meni Lenko!« je hropel Jurij. — »Nikdar in za celo življenje ne!« je zakričal mladi Rovan in je hotel za seboj potegniti prestrašeno svojo plesalko.

Tedaj se je pa zgodilo nekaj, da je kar naenkrat vtihnil divji hrup in šum. »Figarski kikljarjev sin!« se je zadrl mladi Kušter. Toda komaj je izustil te za Markota najbolj žaljive besede, je padla po njegovem čelu trdna in močna sovražnikova pest s toliko silo, da ga je podrla nezavestnega na tla.

To je bilo znamenje k splošnemu pri žegnanjih tako običajnemu tepežu. Vse se je začelo ruvati in suvati. Kozarci in steklenice so se vbijale in stoli so se lomili. Naenkrat sta bili dve stranki in dvoboj se je prevrgel v splošni pretep. V boj so se glasno vikaje in kriče mešale tudi ženske. S tem, da je posegel krčmar Skalar vmes je postala razdivjanost še večja. Marko je divjal kakor besen. Onemoglega Jurija so nekateri slednjič vendarle potegnili iz gnječe in trudili so se, da bi ga prebudili k zavesti. Ko se je to po dolgem prizadevanju posrečilo, ga je Skalarjev hlapec odvedel domov.

Kmalu je bilo vse zopet mirno. Ljudje so bili v tistih časih pretepov tako vajeni, da si niso mogli misliti pravega žegnanja brez par obvezanih glav. Da, nastala je pregovorica, da so popisovali mikavnost žegnanj takole: »Oh strašno je bilo lepo in luštno, pritrkavali smo, streljali smo in tepli smo se.« — Ko se je tepež polegel, se je oglasila zopet harmonika in začeli so zopet plesati.

Mirnejšim ljudem med njimi tudi Malnarjevim je bilo za enkrat zadosti. Naužili so se vsili dobrot, katere mora ponuditi žegnanje, slednjič videli tudi še pretep. Ni bilo tedaj več vzroka še čakati. Odpravili so se torej domov in z njimi je odšla tudi Lenka. Za pretep se ni mnogo zmenila. Jurij se ji je sicer smilil, toda ali ni vsega sam kriv? Zakaj pa se je vtikal vmes ko je ona z Markom plesala? Kdo more zameriti Marku, ako ga je za nesramno zabavljanje potolkel na tla? Menda mu ne bo kaj hujšega. Take in enake so bile misli, ki so rojile po glavi lahkomišljene deklice.

Pri Skalarju pa, akoravno se je dolgo plesalo, vendar ni bilo več pravega veselja. Marko je zalival sebi in drugim svojo zmago z obilno pijačo, slednjič se je odpravil tudi on precej vinjen domov.

III. poglavje[uredi]

V Markovi glavi je rojilo preobilno zavžito vino in njegove misli so se podile ena za drugo, kakor se podi jata divjih volkov. Poleg mamljive podobe Lenkine mu je prihajalo na spomin tudi razžaljenje, ki ni veljalo le njemu, marveč tudi njegovemu očetu. On ni prezrl porogljivega muzanja in škodoželjnega prikimovanja drugih tedaj, ko mu je Kuštrov v groznem svojem razburjenju loputnil grozno svoje razžaljenje v obraz. Kaj je mogel on zato, da je bil njegov oče nekdaj priprost hlapec? Ali je bil mar slabši zavoljo tega? Ali ni pokazal oče že opetovano, da je ravno tako premeten, pameten, moder in pretkan kakor drugi; ako ne celo še bolj? Je-li mar Jurij izrezljan iz boljšega lesa kakor on, Rovanov sin? Zakaj bi torej on ne imel enake pravice do lepega kmečkega dekleta kakor drugi?

Nesramnost in brezobzirnost Jurijevo, ki ga je na plesu oviral in motil, je kaznoval s tem, da ga je z močno pestjo pobil na tla. Ali bi ga zadela sploh kaka krivda, ko bi se Jurij sploh nikdar več vzdignil ne bil? Ne. — Pravica je bila dvakrat na njegovi strani; nihče ni dolžan mirno prenašati razžaljenja in nihče si ne bo mirno pustil odvzeti svojega dekleta. — Tako je mislil in sklepal Rovanov Marko. — Mi ljudje smo vsi taki, da zavračamo krivico le na druge in sodimo svoja dejanja v svojem samoljubju kar najmilejše.

»Lenka je moja in nihče mi je ne vzame!« — je mrmral in pestil svoje roke. Spominjal pa se je tudi njene prevelike prijaznosti do sovražnika svojega in pri tem spominu je v divji ljubosumnosti začel škripati se zobmi.

Ko pride do domače hiše, se naenkrat ostavi. Hiša je ležala v temi, le okna sobe, v kateri je ležala mati, so bila razsvetljena. Zgoditi se je moralo nekaj posebnega. Ura je bila daleč črez polnoči. Kakor blisk ga je zadela misel: »Mati, mati! Če so mej tem umrla mati!« —

Ta misel ga je streznila do celega in razpršila mu je vse njegove divje misli. Ko je stopal po stopnicah, ki so vodile v hišo, so se mu šibila kolena in nekaj čudnega mu je leglo na srce. Marko je neizmerno ljubil svojo mater, dobro in krotko ženo, ki je mislila in živela le za svoje otroke. Morda te velike, iskrene ljubezni do svoje matere nikdar ni bil očitno pokazal, vendar pa zavoljo tega ni bila nič manjša, nič manj presrčna.

Hišne duri so bile le priprte — vrata pa, ki vodijo v navadno sobo, so bila na stežaj odprta. — Iz sredne sobe — spalnice očetove in materine — pa so razsvitljevale goreče voščene sveče temno prvo sobo. Pri materinem zglavju je gorelo dvoje debelih voščenih sveč in razsvitljevalo bledi materini obraz. Minica je klečala pri postelji in pritiskala svoj obraz na blazine, na katerih je spala smrtno spanje draga mati. Rovan je sedel poleg postelje na stolu s sklonjeno glavo in z rožnim vencem v roki.

»Moj Bog!« je v vsplamteči srčni bolečini zaječal mladenič, padel je na kolena, po katerih se je plazil do postelje in stegnil je svoje roke, po hladnih, doslej vedno dobrih materinih rokah, ki so držale mej prsti sveto razpelo. —

»O moj Bog! Draga mamica so mrtvi in jaz, jaz!« — — — Kakor s železnim batom ga je vdarila misel, da je to zamudil v vrtincu divjih strasti. Kakor hrast od viharja potrt je ležal na kolenih v britko, grozno žalost vtopljeni mladenič. Ko so začele kapati olajšavne solze po njegovih licih, tedaj je začutil mehko, drobno roko na svoji glavi.

Ko plaho povzdigne svoje oči, zazre od joka zarudele oči svoje sestre, ki mu je rekla: »Marko, kar se je zgodilo, to bi mogel spremeniti samo Bog. Naša ljuba mati so pri Bogu, da se odpočijejo od vsih britkosti in težav. Mati so mislili tudi na te, Marko, preden so za vedno zatisnili svoje oči.«

»O Bog, o Bog,« je ječal mladenič, in zakapal je svoje toke in svoj obraz v materino smrtno ležišče. — »Da mislili so tudi na te, Marko, in sicer brez jeze, brez nejevolje, marveč v tako veliki ljubezni in dobrotljivosti, kakor so bili ljubeznivi in dobri vedno do naju.«

Teško je dihal mladenič in z ihtečim glasom je vprl svoje mokro oko v sestro in jo zaprosil: »Povej mi, ljuba Rezika, povej mi vse!«

»Sam dobro veš« — je pričela sestra, »da so mati sami hoteli, da greva na ples, ker so se čutili boljše. Jaz sem prišla mnogo prej domov, kakor ti. Ko sem vstopila v materino sobo, sem se sklonila k njim in jih vprašala: "Kako vam je mati? " Tedaj so me prijazno in milo pogledale zveste materine oči, nasmehnili so se, položili so mi roko na glavo in mi rekli: "Ne žaluj, ljubo dete, mi ljudje gremo vsi enkrat domov. Jaz do doma nimam več daleč. — Ali je Marko tudi že prišel? " — Tedaj sem dejala, da si se nekoliko še pomudil, da pa gotovo prideš prav kmalu. Na to so mati rekli: "Marko je še mlad, uživa naj veselo svojo mladost, toda" — in pri tem so me mati tako čudno pogledali in spazila sem, kakor bi jih pretresel mraz — "veš Minica" — so nadaljevali, "čakati ga pa ne morem več. Oba blagoslovim in izročim Materi Božji. Marku povej, Minica, da ga pozdravlja in blagoslavlja njegova mati. Ostane naj vedno dober in pošten človek. " — Potem so mi le še prijazno pokimali — —« Zadušile so dekletovo pripovedovanje njene solze in ihteče je sklenila svoje pripovedovanje z besedami: »in zaspali so.«

Na stolu sedeč je Rovan mirno poslušal to hčerino pripovedovanje. Dozdevalo se je, kakor bi poslušal kako reč, ki njega niti mar ni. Brezizrazen je bil njegov obraz in v tla je vpiral svoje oči, kakor bi štel žeblje v talnih deskah. Presrčno je mož vedno ljubil svojo ženo, toda ljudje trde narave kakor Rovan, ne pokažejo radi svojih čutil. Boj življenja, njegovo razmerje do drugih, ki so ga kot nekdanjega hlapca, prezirali in želja po vedno večji imovitosti, vse to je kakor s trdim železnim obročem okovalo njegovo nekdaj mehko srce. Tudi na njem je zapustila sovraštva moč svoje sledi in ni pustila, da bi se pokazala njegova še vedno presrčna ljubezen očividno.

Dolgo sta klečala poleg mrtve matere brat in sestra in molila sta za njen dušnj pokoj in mir.

Drugo jutro je šel gospodar sam v župnišče zavoljo pogreba. Župnik Ignacij, pri takih prilikah jako mil mož, je bil nekako čudno resen in nekako hladno so donele njegove tolažilne besede. Ko sta se dogovorila glede pogreba, je Rovan hotel oditi; tuda župnik mu reče: »Rovan, le bo dite zadovoljni s tem kar vam pošlje previdnost božja. Ko bi se bilo godilo po vašega sina glavi in volji, tedaj bi pokopali pojutranjem poleg vaše žene mlado, nadepolno življenje, katero je hotel ubiti vaš sin.« —

»Ka-aj gospod? Moj sin? Jaz ničesar ne vem. Kaj hočete s tem reči gospod?« —

»Ali ste vi vzgojili svoje otroke k neodkritosrčnosti, da niti tega ne veste, kar že cela fara ve? Ako vam Marko ni povedal, vam tudi jaz ne bom pravil. On sam naj vam pove.« — S temi besedami je nejevoljno zginil v sosedno sobo domači župnik. To je bilo jasno znamenje, da sta se za danes zgovorila.

»Kaj se je zgodilo?« Je premišljeval Rovan. »Nekaj več že mora biti na tem, ker se je gospod danes tako čudno obnašal. Ali se je Marko na plesu —? Mogoče! Toda naš ni razgrajač, ni pretepač. Brez vzroka se ni tepel, če se je. Še tega se mi zdaj manjka pri vseh križih in težavah.« — Tako je prevdarjal sam pri sebi Rovan in zamišljen je zrl v tla, ko je začutil, da mu nekdo naproti prihaja. Bil je Marko, ki je ves bled stal pred njim.

»Kaj si ti? Kam pa hočeš?«

»Jaz kar nisem več mogel ostati doma. Zjutraj nisem imel prilike, sicer sem vam pa hotel kolikor mogoče prihraniti —«

»Da, da prav imaš!« — je pikro odgovarjal oče. — »Bolje da izve oče od ptujih ljudi, da mu očita celo župnik, da je vzgojil otroke k neodkritosti. Kaj praviš na to?« — Nejevoljno se je vspel mladenič in rekel: »Ako gospod to trdi, ne trdi prav. Jaz ne lažem in ničesar ne prikrivam. To veste, oče, sami najbolje.« — Na to je odkrito povedal očetu vse, kakor je bilo. Ko je pa omenil sin zabavljico očetu, vsled katere je s pestjo k tlom podrl mladega Kuštra, tedaj je zasijalo tudi očetovo oko nekako divje in strašno in jezno je stiskal svoje pesti.

»Ali je to vse?« je vprašal oče. Marko je pokimaje pritrdil. Dolgo časa je Rovan srpo gledal v tla, slednjič je zamrmral: »To je stari strup, to je stara zavist. — Ako bi me mogli izruvati iz tal, v katerih rastem in vspevam, izruvali bi me. — Pa trdno je vkoreninjen Rovan in Rovanovo. — Kar sem, sem postal sam od sebe. Nikomur se nimam za kaj zahvaliti razun rajnici. Ti sem pa celo življenje povračal z ljubeznijo in zvestobo.« Potem pa je Rovan s zadovoljstvom vprl svoje oči v sina in pomolil mu je svojo desnico rekoč: »Zato pa, kar si ti storil, Marko, se ti od mene ničesar ni bati. Mogoče da pošlje Kušter orožnike po te, tudi tega bi bil ta lopov sposoben. In ko bi Jurij tudi na parah ležal danes — jaz bi ne govoril drugače. S tem, da si branil svojo čast, si branil tudi mojo. Zahvalim se ti zato, sin!« — Krepko je stisnil mož sinovo roko, potem sta pa molče korakala proti domu. —

Mnogo solz je prelila dobra Minica, ko je polagala na pare najljubše, kar je imela na svetu — svojo mater. Kar je imel vrt še jesenskih rož, zadnje je moral žrtvovati, da se z njimi ovenča mrtva gospodinja. Voščene sveče so v visokih svečnikih gorele okrog par, sosedje pa so pridno prihajali kropit. V sobi je bilo tudi vedno nekaj starih ženic, ki so pridno prebirale jagode rožnega venca, ako so bili kropivci prisotni. Ako pa nikogar ni bilo, tedaj so se malo odpočile od otrudljive molitve in ugibale so kateri bo Minica podarila materino slabšo obleko in kako in kaj bo na pogrebščini.

Žalostno hčer je nekoliko motila in razvedrila skrb za pogrebščino, s katero hočejo ostali počastiti pokojnika. Pri taki priliki bi bila varčnost na slabem mestu. Ako bi se štedilo, bi se na daleč okrog govorilo o skoposti. Tudi Marko se je motil s tem, da je imel skrbeti za mesovje. —

Prišel je dan pokopa. Od daleč so prihajali pogrebci, ki so čakali pred vaškim znamenjem na mrliča in se mej seboj pomenkovali to in ono. Govorilo se je po kmečki navadi o letini, o živini. Da je morala Rovanka umreti, je bilo vsim samo ob sebi umevno, saj je dolgo bolehala. Niso ji mogli pomagati zdravniki in zaman si je kuhala žena razne rože, zaman je bilo vsako zdravilo. Ženske, ki so prišle k pogrebu, so pa bile najbolj nezadovoljne s tem, da je Rovanka umrla v tako neprikladnem času. Deževalo je že celi dan, blato je bilo in vendar je bilo treba priti k pogrebu v boljši obleki. Krovčkova Meta je kar naravnost rekla Cuznarjevi Lizi, s katero se je zmenila da gresta za par: »Rovanka bi bila pa res boljše storila, ko bi bila umrla en teden poprej, ko je še tako lepo sijalo ljubo solnce na brezoblačnem nebu. Danes je pa vse tako čmerno. Kaj pomaga, da sem oblekla novo obleko? Kdo se zmeni danes za to?«

V tem pa so bili vsi edini, da bo imela Rovanka sila lep pogreb. Poleg domačega gospoda, sta bila še dva sosedna gospoda povabljena in toliko ljudi iz okolice tudi že zdavno ni bilo na kakem pogrebu. Tako je bilo pred pogrebom malo pazljivosti in malo sočutja z družino, kateri je vzela neizprosna smrt, drago in skrbno mater. Takoj pa so postali pogrebci resni, ko so prihajali mej zvonenjem duhovni gospodje. Domači gospod prične pogrebne molitve, poškropi krsto z blagoslovljeno vodo in jo pokadi z dišečim kadilom. Ko je bilo to končano, so imeli po stari navadi sosedje raz voza vzdigniti rakev in jo položiti na nosilnico. Ako je bil mrlič daleč od vasi, so ga navadno do vaškega znamenja pripeljali, odtod pa potem nositi do cerkve in pokopališča. Neoženjene so nosili fantje, poročene pa gospodarji. Bila je to stara navada. Prav tako pa je bila stara navada, da je bilo čisto natančno določeno, kateri kmetje nosijo tega in kateri onega mrliča. Gospodje so si prižgali debele voščene sveče in začeli so popevati »Miserere«, a nikogar ni bilo, da bi pristopil k vozu in položil rakev raz voza na nosilnico. Začudeno se je ozrl župnik in ni si mogel razložiti, kaj naj bi to pomenilo. Tudi domači tega niso takoj zapazili. Ko pa le nihče ne pristopi, povzdigne Rovan radovedno svoje oko in zapazi škodoželjno se smejajoči obraz starega Kuštra, kateremu je bila ta splošna in mučna zadrega očividno po volji.

Kušter, ki je nekdaj ljubil pokojnico in jo je hotel zasnubiti, je sovražil njo in njenega moža, odkar sta bila poročena. — Sovraštva moč kako brezobzirno segaš v človeško življenje in nimaš usmiljenja z njim tudi ne v resnejših njegovih trenutkih! — S podkupovanjem, lažmi in natolcevanjem je podpihoval Kušter pri onih petih, — on sam bi bil moral biti šesti — ki so bili slučajno ubožnejši ljudje in posrečilo se mu je privesti jih do tega, da nihče ni hotel nositi mrliča. Vedel pa je stari lisjak z njimi obravnavati tako, da so vsi trdno molčali in da vsled tega nikakor ni bilo mogoče preskrbeti namestnikov.

Dobro je meril Kušter. Zadel je bil le predobro svojega sovražnika, ki se je jeze, sramu, žalosti in togote kar tresel. Osramotena je bila blaga pokojnica, on in cela njegova družina. Poprej nego si je mogel razvozljati župnik čudni slučaj in dejansko si svojo besedo poseči vmes, razvozljal si ga je Rovan sam. Železna volja mu je odrevenila njegovega obraza že itak ojstre poteze. S hripavim, toda odločnim glasom pokliče: »Andrej, Janez, Jože in France! Pristopite in pomagajte nam nositi mrtvo svojo gospodinjo!« — Navada pokoriti se povelju gospodarjevemu je premagala zmedenost poklicanih. Pristopili so, Marko je sledil očetovemu zgledu in dvanajst krepkih rok vzdigne rakev raz voza, je položi na nosilnico in zadene potem na rame. Komaj se je razvrstil pogreb in že se je začelo šepetanje, zmajevanje in pritrjevanje. Kaj so pač šepetali? Mnogo jih je bilo, ki so se zgražali, drugi zopet so privoščili Rovanovim to sramoto.

Rovan je ječal v nezmožni jezi in bolesti, Marko je togotno krčil svoje pesti in najraje bi bil še med pogrebom zadavil starega Kuštra, katerega je kakor oče tudi on spoznal povzročitelja te sramote. Minica je milo jokala. Sramota, ki je zadela Rovanovo hišo, zadela je tudi njo.

Tudi duhovnim gospodom se je videlo, da so vsled čudnega dogodka očividno razmišljeni, vendar pa se je zvršilo brez vsake nadaljne zapreke po navadi pogrebno opravilo. Pokopališče se je slednjič izpraznilo, ostali so na njem le še domači. Tedaj pa se strežne Rovan, kakor bi se zbudil iz omotice in reče hripavo svojim: »Otroci, pojdimo, pustimo zdaj mater samo! V nebesih se ona pač ne zmeni za to, kar ji je zadala na njeni zadnji poti sovraštva moč. Razžaljeni smo prav za prav mi, ona ne more biti več. Teptati se pa ne pustim. Še sem gospodar na svojem posestvu in kot tak — ako Bog da — tudi še nekaj časa ostanem.« — Pri teh besedah je mož kakor v prisego povzdignil svojo roko; potem je pa pokril svoj klobuk in odšel je iz pokopališča naglih korakov.

Pogrebščina je bila napovedana pri Rovanovih uro po končanem opravilu. Ko je pa potekla ura, je ostalo mnogo sedežev praznih. Mnogo jih je bilo, ki so se rajše odpovedali veselju, katero se jim je obetalo pri obilni pijači in mnogih jedilih brezplačno, kakor pa

da bi hoteli iti v hišo, ki je bila stoprav javno osramočena. Kako stvari stoje, je videl pač vsakdo; vzroka pa niso vedeli popolnoma, vendar so si pa mislili: Brez vzroka se to ni zgodilo in morda pride še kaj hujšega. Pametneje je torej, da ne gremo tjekaj. — Zopet drugi so prišli na pogrebščino prav iz radovednosti. Hoteli so kaj zvedeti od Rovanovih, toda motili so se. Oče in sin sta se delala, kakor bi praznih sedežev niti ne zapazila in ne z besedo nista črhnila o tem, kar se je zgodilo pri pogrebu.

Ko se je pa odpravil od hiše poslednji gost, tedaj je zaukazal Rovan z mrzlično naglostjo pospraviti po hiši vse, kakor bi hotel zbrisati vsako sled pogrebščine. Še le tedaj, ko je bilo vse pospravljeno, je mož prosteje dihal. Bilo mu je, kakor bi bil zdivjal na njem vihar — ne da bi ga bil vklonil ali celo poškodoval; toda motil se se je mož. —

OPOMBA: MANJKATA 6. IN 7. ŠTEVILKA. NADALJEVANJE JE IZ 8. ŠTEVILKE!

VI. poglavje[uredi]

Čim bolj nejevoljen je postajal Marko, tem bolj razposajena je postajala Rotija. — »Pazi dekle« — zakliče Marko na pol v šali na pol nejevoljno — »ako te zgrabim, se ti bo huda godila.« — »Saj me ne moreš, če me moreš, me pa,« je poredno klicala raz voza Rotija in vrgla je z novega slamo vanj in sicer več, nego kdaj poprej. Mladenič vrže proč od sebe vile in skoči za dekletom na voz, ona pa zdrkne na drugo stran raz voza in steče proti plotu. Ko Marko to zapazi, skoči urno za njo in jo vjame. Na pol v šali na pol nejevoljen vpraša tedaj Marko: »Kaj naj počnem zdaj s teboj, ti, zlomkovo dekle?« — Tedaj mu obrne Rotija svoje spehano lice in z gorečim pogledom, mu reče: »Pa me poljubi, če se me upaš!« — »Nič druzega« se zakrohoče Marko in jo poljubi. Komaj pa čuti Rotija poljub na svojem licu, tedaj presunljivo zakriči, ali bolje rečeno zacvili in zbeži v hlev.

Začuden obstoji Marko. Kako naj si razlaga neumni Rotijin krik? Ni je žalil, izzivala ga je ona sama. Nejevoljen na »neumne babe, ki same ne vedo, kaj hočejo« se je odpravil Marko zopet na delo in je v par minutah popolnoma pozabil ta dogodek.

Vzroka za prestrašen krik pa je imela Rotija zadosti. Prav tedaj, ko jo je poljubil nagajivo mladenič, so pogledale slučajno njene oči v okno zgornje sobe. — Pri oknu pa je stala— bleda kakor zid — Lenka. —

Jeli opazovala Lenka celi prizor, tega Rotija ni vedela. Pač pa se ji je zdelo potrebno zakričati tako, da bi ona mislila, da ji je Marko ukradel poljub se silo. Ko je Lenka to videla, zašibile so se ji kolena in prestrašila se je tako, da se je kar opotekala proč od okna. Vsa kri ji je silila k srcu, — imela je ravno nekaj opraviti v zgornji sobi. Ko je začula smeh, je radovedno stopila k oknu in videla je ravno to, kar se je zgodilo.

Tedaj pa je začutila, kakor bi vsplapolal v njenem srcu plamen uničujoče ljubosumnosti. V onem trenutku je začutila še le, da ona ljubi mladeniča in da je bilo njeno navidezno mirno obnašanje, le ponehajoči boj njenega hrepenenja po neodvisnosti, katero bi bilo treba žrtvovati ljubljenemu mladeniču na ljubo. V Marku je ona gledala mladeniča kakoršnega si je želelo njeno srce; in zdaj ga zasači pri tako nedostojni šali — ali pa celo tako britki resnici? —

Nepopisljivi stud se je lotil Lenke. Kako visoko in kako dobro je ona mislila o Marku! In zdaj so se podrle vse te misli! Z grozo je prevdarjala življenje, ki bi jo bilo čakalo na strani takega človeka. Vse je vrelo po njej in navdajala jo je togota in želja po maščevanju. — Nemogoče ji je bilo z mirnim srcem in hladnim prevdarkom razmotrivati to, kar je videla na lastne oči. Zahotelo se ji je pobegniti iz kraja, na katerem je doživela tako strašno prevaro, izpod strehe, pod katero prebiva on, ki jo je tako grozno razžalil. Prihajala pa ji je na misel tudi bolna Minica, katere za enkrat nikakor ni mogla zapustiti. Spominjala se je tudi Jurija in vprašala se je, bi li mogel ravnati in postopati tudi ta enako Marku?

Zmračilo se je med tem. V veliki izbi, v kateri je bila Lenka slučajno sama zatopljena v svoje britke in žalostne misli, je bilo v temi le teško razločevati razne reči. Mirno je sedela na klopi pod razpelom Zveličarjevim in pozabila je v svoji zmedenosti prižgati luč. Tudi bližajoče teške korake je ona prečula. Vrata se odpro, dekle plane kvišku in hoče nemudoma zapustiti sobo, v katero je ravnokar stopil Marko, ki je zaprl dekletu pot z rokami.

»Ostani Lenka« — prosi on mehko vabeče — »že dolgo časa sem čakal enake ugodne prilike. Govoriti moram s teboj!«

Lenka ni mogla zbežati, ne da bi si s silo iztrgala prostega izhoda. To pa jo je razburilo in razkačilo tolikanj, da ni mogla spregovoriti niti besedice. Ta dekletov molk pa si je razlagal fant v svojo korist in rekel je:

»Kako je z menoj — to ti že zdavno ne more biti več skrivnost in ker upam, da sem tudi tebi več, kakor kdo drugi, zato menim, da je najboljše, ako se dozmeniva do celega. Lenka, ti veš, brez tebe ne morem več živeti, rad te imam kakor nobene druge na svetu.« 

Pri teh besedah se je hotel zaupljivo približati mladenič in položiti svojo roko na njeno ramo.

Tudi zdaj še je trajal krčeviti njen molk, govoriti tudi zdaj še ni mogla, le sikala je v najhujšem razburjenju in s silo je odbila od sebe mladeničevo roko. Zdaj še le je bila zmožna rabiti svoj jezik: »Nesramni lažnik! Poberi se, ako imaš le še iskro poštenja v sebi!« je hropela do skrajnosti razburjena.

»Kaj pa ti je, Lenka? Ali je mar to kaj napačnega, če te odkrito in pošteno vprašam in prosim?«

»Pošteno imenuješ ti to, da zahtevaš od mene odgovora in me zagotavljaš ljubezni z ustnicami, na katere je še pritisnjen poljub neke druge. Fej, sram te bodi grdoba!« —

»A tako je« — je dejal Marko, ko je razumel, zakaj se gre — »to je torej! Bodi vendar pametna, Lenka. Ako si videla, kako je bilo, tedaj moraš tudi vedeti, da je bilo vse le šala; morda sicer neumestna šala, toda nič druzega. Kakšen pomen naj ima to za naju?« —

»Šala je to tebi« — je odgovarjala z divjim krikom Lenka. — »Ko bi imel še kaj poštenja, bi se to vprlo v tebi, da bi ne mogel mene lažnjivo zagotavljati ljubezni z ustmi, ki so še gorke od poljuba navadne dekline. Pa kaj se prepiram s teboj? Med nama ničesar ni bilo in nikdar nič ne bo, ker te zaničujem in črtim, kakor nobenega druzega na svetu. Pusti me iz sobe! Govorila sem že predolgo s teboj! Odmakni se!«

Marko, ki tudi zdaj še ni razumel popolnoma resnega položaja, je pomirjevaje in prijazno ponavljal: »Lenka, Lenka!«

Ta pa odskoči, kakor bi jo pičil gad, k mizi, na kateri je ležal velik krušni nož. Popolnoma blodna zagrabi nož, stopi z njim pred mladeniča in kliče s povzdignjeno roko: »Ti ali jaz!« — Marko se je obrnil in je tih in žalosten zapustil sobo.

S sovražnim in divjim pogledom je gledala za njim Lenka. Roka ji je omahnila, nož je padel na tla, ona pa se je zgrudila na klop in je začela krčevito jokati. Solze pa, ki so močile njeno obličje, niso imele pomirljivega uspeha. Skeleče so se spuščale po licih in vsaka izmed njih je bila, kakor klic k maščevanju.

Vse drugače si je razlagal celo zadevo Marko. Kaj mu je bila dekla Rotija? Niti za trenutek bi se mu ne bilo zljubilo iskati pri njej ljubezni. In vendar jo je poljubil. Zakaj? I, zakaj? Tega sam ni vedel. Saj je menda nekaj navadnega, da se trgajo, šalijo in poljubujejo mladi ljudje! Sitno je bilo pri tem le to, da ga je videla Lenka in da je prismojena Rotija tako zacvilila, kakor bi se jej bilo Bog ve kaj hudega pripetilo. Prišel je do spoznanja, da je imel pač smolo danes, ko se je hotel prav danes dogovoriti z Lenko. »Je že tako« — je pametoval Marko — »ženske so že take, da napravijo s komarja takoj celo kobilo. — Rada me ima pa vendarle, sicer bi se ne držala tako grdo in bi ne gledala kakor osat zavoljo malo vrednega, brezpomembnega poljuba. Jutri moram na sejm v oddaljeno mesto. Ko se vrnem, tedaj se bo izkadila Lenkina jeza, ker ji bo gotovo dolg čas po meni.« —

S železno voljo je sicer krotila Lenka svojo razburjenost, vendar pa ni mogla pri večerji sedeti poleg domačega sina. Zato je šla, ko je prišel čas večerje k bolni Minici, ki je bila že mnogo boljša. Opazovaje so počivale Minične oči na prijateljičnem obrazu, ki ni mogel skriti do celega notranje razburjenosti.

»Lenka, ti mi nekaj prikrivaš. Gotovo sta se razporekla z Markom. Čula sem gori v svojo sobo preglasno vpitje. Glej Lenka, vendar jaz le predobro vem, kako iz srca rad te ima Marko.«

»Ta?« — je srdito odgovorila Lenka. »Ne brigaj se zame, sicer se utegneš motiti. Marko nima ničesar z menoj in jaz ničesar z njim. Hodila bova vsak svojo pot. Glava me boli, zato grem takoj počivat. Lahko noč!« Zapustila je samo prijateljico svojo in šla je počivat.

Bilo je druzega dne popoldne, ko je zopet prišla Potočnica k Rovanovim pogledat nekoliko kako in kaj. Minica in Rovan zopet nista mogla prehvaliti Lenke. Hčerina pohvala je bila materi očividno po volji.

»Potočnica!« — tako je govoril Rovan. — »Tvoja hči bo enkrat res izvrstna gospodinja. V hiši drži vse snažno, v hlevu vse lepo rejeno in ogleštano in vse to brez prepira in kričanja.

»Sama bi ne verjela« — je odgovarjala mati — »pa mora že tako biti, ko že pohvale ni konca in kraja.«

»Ko bi bil še mlad« — je dejal smehljaje Rovan in hudomušno se je popraskal za ušesi — »tedaj bi vedel kaj bi storil.«

»Tako Rovan« — se je smejala Potočnica — »ženitovanjske misli te tudi še motijo!«

»Zakaj pa ne« — še šali Rovan — »star še nisem, posestva je zadosti, vsak dan se lahko oženim.«

»Glej ga no dedca« — se reži Potočnica — »kaj čveka! Katera bi te pa marala, mlada gotovo nobena ne!«

»Kaj nobena?« — se je šalil nadalje Rovan. — »Čakaj, takoj vprašam tvojo hčer. Lenka! ali bi me ti vzela?«

Lenka je z nasmehom na ustih sedela poleg matere. — Rovan je ponovil še enkrat isto vprašanje. Tedaj pa pade Lenki nekaj v glavo, česar si ne more razložiti, pač pa si je v svesti, da je zdaj prišel trenutek, da se maščuje, hudo maščuje za zgubljeno svojo srečo. Ona sicer ve, da se Rovan le šali. Kaj pa, ako ona reče, »da«. — Ako ona to stori in Rovan to sprejme, tedaj ji je odvzeta možnost še kdaj pomiriti se z Markom, še kdaj odnehati v svoji trmi in jezi. Kaj ji je sploh mar prihodnost? Postajala je bleda in rudeča in se srpim in ognjevitim pogledom je zrla na moža, ki ji je v tretjič stavil isto vprašanje.

»No, Lenka, ali bi me marala, ali pa ne?«

»Rovan, ali je vaša resna volja?«

»Seveda« je odgovarjal Rovan, deloma še vedno pod vplivom dobre volje, deloma pa zbegan od Lenkinega čudnega pogleda. Svest si je bil, da Lenka ne mara zanj. Sicer pa on stori lahko kar hoče.

Dekle je vstalo izza mize in stopilo je s počasnimi koraki proti Rovanu. Potočnica ni vedela, kako tolmačiti položaj, ki se je nekako resno zasukal.

»Rovan, ako je vaša resna volja, zasnubiti mene, imate tukaj mojo roko, vedno vam bom zvesta in pokorna žena.«

Rovan sam ni vedel, kako in kaj. Česar bi se tudi v najpredrznejših sanjah pričakovati ne bil upal, zgodilo se je zdaj v resnici. Ponuja se mu roka krasne deklice, ki mu obeta zvestobo in vdanost. Ali ne govore, živo njeno oči, da je vse to resnica, da je vsaka šala izključena? Čudno mu je bilo pri srcu. Tedaj pa zgrabi z obema rokama Lenkino roko in vpraša: »Ali hočeš res poskusiti z menoj?« — »Da, Rovan!« je odgovorila Lenka in stisnila je krepko njegovo roko, potem pa se je obrnila k materi in jokaje se je oklenila krog vratu. Prestrašena se je izvila hčerinemu objetju mati in razburjena je vprašala: »I, kaj pa je to? To zgleda kakor kaka resna obljuba!« — »Saj je tudi!« — je odgovorila Lenka.

»In jaz ničesar nisem vedela o tem in vendar sem mati. Rovan, to ne velja! Tukaj je postala iz šale resnica! S takimi rečmi se ne smemo šaliti.« —

»Ne, mati! To ni šala. Stvar je gotova. Prostovoljno, brez vsake sile, sem se zaročila. Ako je pa Rovan drugih misli, vprašajte njega!«

»Prav gotovo ne,« je hitel odgovarjati Rovan in položil je svojo roko krog Lenke, toda ta se ga je naglo otresla.

Zdaj je Potočnica seveda spoznala, da je vse to resno. Kako si vse to razložiti, tega ni vedela in neugodna se ji je dozdevala prilika za tako popraševanje. Bom že drugikrat zvedela — si je mislila žena, kateri je prišlo tudi na um, da je Rovan prav dobra možitev. Bodisi tudi, da izroči mož posestvo otrokom prvega zakona, si je mož vendarle s kupčijo z živino in lesno trgovino prihranil lepih denarjev, katerimi lahko razpolaga kakor ljubo m drago. — Potočnica je bila zadovoljna, ker je ne bo še z lepo treba izročiti posestva. Gospodinila bo še lahko z neomejeno oblastjo vsaj toliko časa, da doraste Nežika. Res je, — si je mislila Potočnica — mesto starega bi bila Lenka lahko vzela mladega; pa to nič ne de, saj se zgodi večkrat, da da dekle iz tega ali onega razloga prednost starejšemu možu. Vse te misli so ji prišle tako naglo, da je skoraj začela misliti, da je bilo vse to njen načrt, njeno delo.

»Tako Rovan« — pravi Potočnica — »zdaj pa pojdi tudi Minici povedat veselo novico!«

»Lenka pojdi z menoj!« — namigne Rovan svoji nevesti; ta mu odkima odločno in dostavi: »Janez, to je pa popolnoma tvoja stvar.« —

Hočeš, nočeš, Rovan je moral s to novico sam k hčeri in ni mu bila ravno lahka ta pot. Spolnil pa se je takoj, da je sam svoj gospod, da toraj lahko stori, kar mu je ljubo in drago.

Minica je že prav dobro okrevala, ko ji je pa oče suhoparno razložil nepričakovano novico, se je tako prestrašila, da se je je lotila nekaka omedlevica. Bleda in nezavestna je padla znak nazaj v blazine.

Preden pa je še Rovan spoznal, kaj je se svojo novico napravil pri hčeri, je pri njej zopet zmagala njena močna narava. Vspela se je zopet iz svojih blazin.

»Oče, je li to res, kar ste povedali? Jaz tega kar razumeti ne morem!«

»Res, res. Za šale take vrste sem prestar.«

»Oče, ali pri tem prav nič niste mislili na Marka?«

»Na Marka? Zakaj? Kaj pa to briga Marka? On dobi, kar mu gre. V moje zadeve pa naj se ne meša ne on in ne ti.«

»Oče, ako pa Marko —?«

»Ali ti kaj veš? Ali ti je mar Marko kaj povedal ali pa Lenka? Ona sama pravi, da za Marka ne mara. Marko je pa tudi imel časa zadosti govoriti ko bi bil kaj hotel od nje. Vse to so toraj prazne čenče. Lenke nihče ni silil; prostovoljno se je odločila sama.«

»Za božjo voljo! Odločila se je sama! —«

»I kaj pa! Ali misliš, da bi se bil drznil zasnubiti resno tako mlado dekle, akoravno sem sicer še v najboljših letih? Lenka je pridno dekle, ki bo izvrstna gospodinja. Pridno si delala tudi ti in storila si svojo dolžnost, — toda matere nadomestiti do celega nisi mogla nikdar.« — Zadnje besede je govoril Rovan zategnjeno in zamolklo. Pogledal je bil svoji hčeri v oči, ki so ga gledale, kakor nekdaj pokojnica, ako je bila iz cele svoje duše žalostna. Kmalu pa se je Rovan zopet ojunačil, odločno in trdo je nadaljeval: »Pri hiši je treba gospodinje. Ker sem jaz še premlad in Marko še ni zadosti star, da bi njemu izročil posestvo. To je moje mnenje. Glede Marka pa mu ti lahko poveš, da nisem prijatelj mnogih besed. Mu je li všeč ali ne, to je meni malo mar. Zapomni naj si pa fant, da sem jaz njegov oče in da ne trpim nobenega oporekanja. Tako! Z Bogom — in glej, da boš z Lenko prijazna.« —

Dolgo še po očetovem odhodu je ostala Minica globoko zamišljena. Če je tudi razumela očeta — Lenke ni mogla razumeti. Hude slutnje so legle kakor mora deklici na srce. Kar ji bo storiti v prihodnjosti, ji je bilo jasno takoj. Prvo, za kar se je odločila je bilo, da na vsak način prepreči snidenje očetovo z Markom. Kaj sta imela Lenka in Marko med seboj, tega Minica takrat še ni vedela.

IX. poglavje[uredi]

Kmalu potem je prišlo pismo, v katerem je sporočal Marko, da je dobil pri svojem ujcu službo in prosil, naj pošljejo za njim potrebnega perila in obleke. »Denarja ne potrebujem. — tega si lahko zaslužim sam,« tako je pisal Marko. Ko je prebiral Rovan to pisanje, se je držal jako grdo. Njegov ponos namreč ni mogel trpeti, da bi edini njegov sin služil pri ptujih ljudeh.

Bližal se je dan poroke, pred katero je dal Rovan prenoviti in posnažiti od zunaj in znotraj celo svojo hišo. Da je bila ta ženitev predmet dolgotrajnega pogovora po celi vasi, kdo bi to zameril Vrhovju in njegovim prebivalcem?

Že star pregovor pravi: »Ako hočeš, da te bodo ljudje hvalili, umri! Ako hočeš, da te bodo grajali, oženi se!« — Ako je temu že splošno tako, koliko boli v posameznih slučajih, pri katerih igra ta ali ona razlika, bodisi glede starosti, premoženja, ali pa izobrazbe, svojo veliko ulogo. Tako je bilo tudi pri Rovanu. To so govorili in govorili po Vrhovju in njega okolici! Nekateri so trdili da se je polakomnil Rovan lepe dote, katero bo imela Potočnikova Lenka; drugi so ga imeli za zaljubljenega starega norca, kateremu bi bolje prijal rožni venec v rokah kakor pa ženitovanjski šopek na prsih. Zlasti pa se je na dolgo in široko razpravljalo in govorilo o tem, ker je domači sin zapustil takoj, ko je zvedel, da se oče zopet ženi, domačo hišo. Brtonceljnova Zefa je vedela celo povedati radovednim ženicam, da je oče z nožem v roki prisilil sina, da se je ta odpovedal Lenki. Druga jezična babnica, Reparjeva Katra, pa je zopet prenašala od hiše do hiše vest, kako je Rovan precejšnim denarjem podkupil staro Potočnico zato, da je ona pregovorila in posilila svojo hčer v to nekako čudno zakonsko zvezo. Tudi Minica je imela sovražnikov, ki so trdili, da dekle gospodari tako nemarno, da je Rovan primoran ženiti se, ako hoče, da ne bo s časom boben zapel.

Tako se je besedičilo in obrekovalo navskrižem. Zlasti v početku, ko se je raznesla krog jezera ta nepričakovana novica, so pridno prihajale razne obiskovalke k Rovanu in Potočniku pod raznimi pretvezami zato, da bi zvedele resnico.

Rovan sam pa ni poznal nobene šale. Ako ga je kdo zvečer, ko je zahajal k Slaparju, da ga zvrne poliček, začel zabavljati, pikati ali namigavati, je napravil temu navadno neprijeten konec s tem, da je pometal skozi vrata par pijancev. Nekoč je pa enega celo mahnil s stolom tako opasno, da je ta potem hodil obvezan par tednov. Ljudje so vsled tega spoznali, da mož ne pozna nobene šale. Ker so se pa bali medvedje njegove moči, zato so ga pustili odslej pri miru. Seveda pa s tem, neravno krotkim, obračunanjem niso bili zavezani jeziki, jezikovalo in obrekovalo se je tudi nadalje še, seveda le na tihem.

Par dni pred poroko je šel Rovan s čolnom po Potonico in njeno hčer, da bi obema pokazal, kako je vse lepo prenarejeno po domovju. — Bilo je to v prvič, da ste se zopet sešli Lenka in Minica. Slednja se je držala napram bodoči svoji mačehi, bivši svoji prijateljici, jako hladno, mej tem ko se je Lenka očividno prizadevala biti kolikor mogoče ljubezniva in prijazna. Premagala se je pa na zadnje tudi Minica toliko, da vsaj oče ni zapazil njenega ledenega vedenja. Sicer pa to ni imelo pomeniti mnogo, ker je imel Rovan takrat oči le za svojo nevesto.

Malo pred odhodom ste zadeli slučajno deklici sami ena na drugo; v veliki sobi; kar pa je bilo očividno obema mučno. Z nekako nervozno naglostjo je zravnavala Minica kup perila, katerega vrže kar naenkrat od sebe, stopi očividno razburjena pred Lenko in ji reče:

»Lenka, še je čas! Vprašala bi te rada nekaj poprej, dokler ne bo prepozno.«

»Le govori, Minica, ako meniš, da moraš govoriti!«

»Ne morem se postavljati med te in očeta — menim pa, da moram govoriti poprej, preden se zgodi to, kar se ne bo dalo več popraviti.« — Lenka ni črhnila ne besede, Minica pa je vedno boli razburjeno nadaljevala: »Ali veš, zakaj hočeš poročili očeta? Maščevati se hočeš nad Markom, ker meniš, da mu je tvoja ljubezen in ljubezen trapaste dekle, eno in isto!«

»Kako se drzneš povedati mi kaj tacega naravnost v obraz? Ali sem ti mar odgovora dolžna zato, da ne maram za moža človeka, ki se obesi na vsako žensko?«

»Jezi kakor se hočeš! Jaz vem, kar vem. Sam Marko mi je vse povedal in naš Marko ne laže.« — Zaničljiv krohot je bil odgovor na te besede, toda Minica se za to ni zmenila in nadaljevala je. »Nič druzega te ne vodi kakor nečimurnost in kaznjiva kljubovalnost! Da bi pa dosegla grdi svoj namen, zato hočeš zlorabiti ubozega očeta! To je sramota in nesreča je, ako se to zgodi, neizogibna.«

»Molči! Jaz ne trpim, da bi ti tako govorila z menoj. Ali naj mar pokličem očeta, naj me brani on, ko mene, njegovo nevesto, tako grdo zaničuje njegova lastna hči!«

»Stori, kar ti je drago! — Le pokliči očeta! To bi bilo najboljše. Bo vsaj spoznal, kaj te je napotilo k zaroki. Toda, Lenka poglej!« naenkrat je spremenila Minica svoj glas in milo je začela prositi, »prosim te s povzdignjenimi rokami in pokleknem pred te, kakor se poklekne k molitvi — premisli še enkrat, nikar se ne pusti voditi od slepe strasti, od sovraštva. Nočem govoriti za Marka, ako tega nočeš, je druzih dosti, le od nameravane poroke odstopi! Prosim te pri spominu na pokojnega tvojega očeta, ne delaj mojega nesrečnega!« Milo proseče se je priplazila Minica do Lenke, ki je zastonj se trudila vzdigniti in pomiriti jo.

Bilo je en trenutek, ko je hotela omahovati Lenka — pa bilo je le en trenutek. — »Oh prosim te, Lenka« — je nadaljevala Minica—« vzemi besedo nazaj! Ako ne, bo to tvoja in nas vsih nesreča.«

Trenutek prevdarka je minul, dobri angelj se je obrnil žalosten v stran. Toda svojeglavost in odločnost se je brala na Lenkinem obrazu, ko je neravno rahlo pahnila od sebe svojo nekdanjo prijateljico in je srdito velela: »Pusti otročarije! Vstani, sicer bi morala verjeti, da ti je tvoja bolezen legla na možgane. Ako me tvoj oče ne mara za svojo ženo, ti bo že on povedal. Jaz, od svoje strani ničesar ne vzamem nazaj.« — Pri teh Lenkinih besedah je planila Minica kvišku, odmah je zginila tudi raz njenega obraza vsa miloba in rekla je: »Dobro torej, midve veve, pri čem da sve. Ne misli pa, da me boš mogla odpoditi od doma. Jaz ostanem pri hiši. In sicer ostanem zato, ker vidim bližajočo se nesrečo in hočem braniti ubozega očeta. Nikar ne misli, da ti bom polena metala pod noge, — to bi bilo prenizko za me. Mirna bom in povzdignila bom svojo roko tedaj še le, ko boš pozabila ti na svoje dolžnosti.«

»Minica!« je pretila Lenka.

»Do tedaj boš imela mir pred menoj. Te ure pa se spominjaj!« — Dekle se je naglo obrnilo in zapustilo je sobo.

Tistega večera se je pritoževal Rovan Potočnici, da je nocoj tako redkobesedna in zamišljena njegova nevesta.

Prišel je dan poroke. Par dni poprej je kratko pisal Marko, da ne more priti domov. Malo so se menili o tem pri Rovanu in pri Potočniku. — Rovanovi in Potočnikovi so sicer imeli mnogo sorodnikov, toda povabili so jih le pravzaprav malo. Ker je bila poroka na Brezjah, so imeli potem zvečer pri Potočniku le kratko večerjo, po kateri sta se odpeljala mladoporočenca črez jezero k Rovanu. Potočnica pa si je za par dni izprosila Minico, da bi — kakor je rekla sama — ložje pogrešala Lenko. — Tako se je torej odločila, nespremenljivo odločila osoda cele vrste ljudi. —

Celokupnost ne trpi, da bi posameznik brez kazni preziral običajne, stoletja stare navade. — Rovan se je o resnici teh besed v teku časa do celega lahko prepričal. Kakor mu nekateri niso pozabili, da se je kot hlapec s prvim zakonom vrinil v vrsto najpremožnejših kmetov, tako se mu je zdaj še bolj zamerilo, da se je kot prileten mož in oče doraslih otrok, poročil z dekletom, katero bi bilo lahko njegova hči. Kdor poprej ni šel mimo Rovanovih, ne da bi nekoliko pogledal pri njih, je šel, zdaj mimo vesel, ako nikogar izmed družine srečal ni. Pri Skalarju je imel Rovan poprej krog sebe vedno lepo omizje, zdaj pa je posedal prav pogostokrat sam.

Vse to je mož kmalu zapazil in jezilo ga je. Slično se mu je godilo pri občinskih sejah. Poprej je bilo njegovo mnenje vsikdar merodajno, zdaj je nahajal na vedno večji vpor. Nasprotno pa je imel Kušter, Rovanov stari nasprotnik, vedno večje število privržencev. Tega Kušter tudi skrival ni. kazal je vsikdar iti povsod svojo premoč nad svojim sovražnikom. Ako je hotel Rovan poln takih vtisov pred svojo ženo olajšati si srce, ga ona ni nikdar razumela. Razmišljeno ga je poslušala in raztresena mu je prikimavala prav tedaj, ko je bilo pritrjevanje do celega neumestno. Ob takih priložnostih je v Rovanu vse vrelo in kipelo, a glasno si svoje nejevolje ni upal pokazati nikdar.

Mlada gospodinja je bila kakor lep marmornat kip brez srca, bila je kakor stroj, ki brez občutka vrši vse to, kar mu je naloženega. Ljubeznivo je ravnal Rovan s svojo ženo, katero je ljubil in spoštoval, a ona mu ljubezni, prisrčnosti in spoštovanja ni vračala nikdar. Naj pa je ljubezni moč še tako velika, zgubi se polagoma, ako se ne povrača z ljubeznijo. Tudi Rovan je postajal od dne do dne do svoje žene bolj ptuj. Sicer pa čim hladnejši je bil do žene in čim manj prisrčno je bilo njegovo obnašanje do nje, tem ložje je shajal z njo. Kakor hitro pa se je skušal ogreti se v ljubezni do nje, tako naglo se mu je odtegnila. Stokrat si je mislil Rovan: »Boljši je vodeni močnik, katerega ti ponuja ljubezen, kakor pa tečna pečenka, katero prinaša na mizo hladnokrvno preziranje.«

Že zdavno se je vrnila tudi Minica od Potočnikovih domov in delala je pridnejše kakor zadnja dekla pri hiši. Ako je imela kaj povedati mačehi, je storila to mirno, toda hladno; tako tudi med tema dvema ni prišlo nikdar do zaupnega zbližanja.

Jako pazljive oči pa je imela Minica za potrebščine svojega očeta. Ako je bilo v tem oziru kaj treba storiti, opravila je to vsikdar nekako izzivajoče. To je seveda pogostokrat razburjevalo Lenko, a Minica se je delala, kakor bi tega niti ne spazila ne.

Minula je zima, ki navadno tesneje sklepa posamezne ude družine med seboj, ker se mude več doma v hiši, kakor v druzih letnih časih. Pri Rovanu pa so se nasprotstva skoraj pomnožila. Tu in tam je prinesel sel kako pismo prihajajoče od Marka. Naslovljeno je bilo vedno le Minici, katera mladi mačehi nikdar ni razodela njegove vsebine. — Rovan je jako začel pogrešati sinu, ker ga hlapci tudi glede dela, pridnosti, točnosti in pazljivosti nikakor niso mogli nadomestiti. Odločil se je oče glede tega govoriti in posvetovati se s hčerjo. V svoje največje začudenje pa je moral mož zapaziti takoj, da je ta popolnoma nasprotnega mnenja, rekla je očetu: »Marko že sam ve, kaj da dela.« — Vznevolile so te besede Rovana, a Minica mu je kratko rekla: »Pa sami pišite Marku!« Pa tudi tega ni storil Rovan, odkladal in odlašal je od dne do dne. Pri tem pa je postajal vedno nestrpnejši in prav mnogokrat so ga čuli zabavljati in preklinjevati.

Odkar menda stoji Rovanova hiša, so vedno županovali Rovani v majhni občini Vrhovski. Tudi takrat, ko je vsled ženitve zagospodaril hišni hlapec pri Rovanu, so ga, kljub raznim pomislekom, vendar le izvolili za župana, ker je bila to od nekdaj navada, da je Rovan župan. Volili so vsako tretje leto župana, toda volilo se je zgolj le iz navade in nikdar nihče ni mislil oddati svojega glasu komu drugemu, kakor Rovanu. Nadalje pa je bila tudi ta navada na Vrhovju, da se župan sam nikdar ni udeležil volitve, da ga je marveč vedno zastopal kdo drugi.

Bilo je lepega jutra v mesecu aprilu, ko je s pipo v ustih sedel pred uljnakom Rovan. Bila je ta dan zopet volitev in premišljeval je mož, kolikrat je bil že izvoljen, kako je vedno dobro gospodaril v občini in kako vestno je skrbel on za celo Vrhovje. V hiši so ženske nekaj pripravljale in hlapec je nastavil sodček piva — za Rovanovo hišo sicer redek dogodek. Star običaj je bil namreč, da je Rovan po končani izvolitvi nekoliko pogostil svoje volivce.

V vsej svoji lepoti so se kazali vrhovi gora in spomladansko nakitje si je nadevala zemlja. Prišla je zopet zlatokrila, vesela spomlad. Iva je že kazala rumene svoje mačice. Pod bregom je bilo vse belo od samega cvetočega teloha, vmes pa so migljale modre jetrnikove glavice. Vse, vse se je zbujevalo k novemu življenju, le v srce Rovanovo ni hotela spomlad se svojim tajnim razkošjem, se svojim cvetjem in svojimi upi. Spoznaval je vedno bolj, da je razlika starosti med njim in njegovo ženo prevelika, da je torej pravo sporazumljenje le teško mogoče.

In vendar ni imel svoji ženi očitati kaj posebnega. Bila mu je zvesta in tudi kot gospodinja je izpolnjevala vestno svoje dolžnosti. Seveda prišlo je vse tako nekako naglo; morda Lenka sama takrat ni zadostno prevdarila, ko mu je rekla, da hoče postati njegova žena. Storjeno pa je storjeno in ne more se več storiti nestorjeno. Vprašanje je le to, ali ima, ako vrši Lenka vestno vse svoje dolžnosti, pravico tudi zahtevati vsaj malo ljubezni?

Mej tem. ko je premišljeval vse to Rovan pred svojim uljnakom, se je bližal Rovtarjev Peter, ki je čevljaril po hišah in popravljal kmetom njih okorne črevlje in škornje. Videl pa si tega možička lahko povsod, kjerkoli je bilo zastonj kaj za pojesti in kjerkoli je bilo zastonj razun vode kaj mokrega.

»Aha! — si misli Rovan — temu pa zopet nekaj diši.« Silno pa se začudi gospodar, ko zapazi, da je Peter krenil v stran mimo Rovanove hiše. To se je zdelo Rovanu tako čudno, da je zaklical za njim: »Peter, kam pa tako naglo? Ali nisi danes nič lačen in žejen?« — »To pa to« je odgovarjal ostavljaje se Peter in s škodoželjnim nasmehom je dostavil: »pa stopiti moram urno k novoizvoljenemu županu, da gospodinji nekaj naročim.« —

»K novemu županu? No tedaj ti ni treba mimo iti, si že na ta pravega prišel.« — »Ne, ne, Rovan! Glej, svet je okrogel in zato se vrti. Zavrtelo se je to pot nekoliko drugače. Kaj hočemo? Izvolili so Kuštra; zato pa moram hiteli, da Kuštrovka naglo kaj pripravijo.« — Že zdavno je skrilo drevje Petra, Rovan je pa še stal ves bled pred uljnakom in nejevoljen je pljuval na tla. Ta izvolitev ni bila slučaj, to je bil premišljen udarec, ki je zadel Rovana v dno srca. Grizlo ga je, da je prenehala stoletna navada, da so osramotili njega s tem, da so izvolili njemu za naslednika njegovega največjega sovražnika. Zaječal je krepki mož in vrgel se je na klop. Tako zaječi košati hrast, ko ga podere neusmiljena sekira. Dolgo je sedel zamišljen, nejevoljen in žalosten na klopi pred uljnakom. V njegovo srce je legla zima, krog njega pa je ženitovala vesela spomlad, vrba je muževala doli ob jezeru in kukavica se je oglašala gori v gojzdu. Vstal je slednjič raz klopi in s počasnimi koraki je stopal proti hiši, v kateri ste Minica in Lenka ravno pogrinjali mizo.

»Spravite vse to v kraj!« je velel gospodar kratko in osorno. Začudeno je pogledala Lenka. »Spravite, sem rekel Jaz nisem več župan, izvolili so Kuštra.« —

»Kaj pa zijate?« — je vprašal nevoljno ženo in hčer, ki ste se bili zavzeli nad nezaslišano novico — »kaj zijate? Novi časi, nove šege, novi ljudje! Mora že biti tako! Morda pride še hujše. Tako je, ako se poda star osel na led. Seveda tebi je morda prav,« je zarohnel nad ženo — »sicer bi našla vsaj eno besedo za svojega moža.«

Doslej ga je Lenka le nekako topo ogledovala in v srcu se ji je vzdigoval bogati kmečki hčeri lasten ponos. Čutila je, da mora kot »kikljarjeva žena« — prišla ji je ta zabavljica zdaj prvič na misel — na ogledu trpeti tudi ona. Da je kikljarjeva žena, te misli se ni mogla več znebiti. Navdajala jo je z nevoljo, kateri je dala duška z odgovorom: »Je že moralo tako priti. Vsekako si moral dati sam povoda zadosti!«

Ne jezno, marveč žalostno ji je odgovarjal mož: »Lenka, ne govori tako! Vselej sem ravnal pravično.« — »Kaj to meni mar? Zdaj za enkrat nisi več župan. Seveda pa ne pomisliš, da sramota zadene tudi mene, akoravno sem popolnoma nedolžna pri tem. Pa bo naj! Zdaj bo še le veselo pri Rovanovih,« in začela se je pri teh besedah krčevito smejati. — Minica, ki je doslej trepetaje in molče poslušala celi pogovor, je zdaj zaprosila mačeho: »Lenka, prosim te, misli na svojega moža, na našega očeta!« — »Molči!«— je zakričala togotno gospodinja. — »Saj že zdavno vem, da držiš z očetom in čednim svojim bratom! Ako zgubi vajeti iz rok gospodar, jih mora zgrabiti gospodinja. Pusti me pri miru, hinavka!« — Rovan v svojem neprijetnem začudenju ni našel pripravnega odgovora. Nikdar ni verjel, da bo z njim in dobro njegovo hčerjo na tak način govorila njegova žena. Hči pa je zgrabila očeta za rokav in mu je žalostno rekla: »Pojdiva oče, midva sva tukaj odveč.« Pustil se je kakor dete peljati od hčere v zadnjo sobo, tam pa se je — kakor bi še ne mogel vsega umeti — z glavo zmajevaje vrgel na posteljo, h kateri je prisedla hči, ki je z rokami zakrila svoj obraz in milo jokala. Tu in tam je prihajal v sobo osorni glas gospodinjin, ki je ta dan gromela nad hlapci in deklami. Pred hišo pa je v drevju milo drobil taškič svoje pesmi in z njo razveseljeval taščico, ki je delala gnezdo. Bila je vsepovsod spomlad! —