Ljubezenska pisma delavca in delavke
| Ljubezenska pisma delavca in delavke Tone Čufar |
| |||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. • dno |
1.
[uredi]Tako nepričakovano in v naglici se je zgodilo ...
Na kolodvoru so zagorele prve luči. Bližino večera so naznanaile, bližino enega tistih poznojesenskih večerov, ki so le malokdaj prijazni. Luči so dale ljudem in rečem novo podobo in tudi mene so zganile. Do tistega hipa sem brezbrižen za vse, kar se je dogajalo okoli mene, čepel ob zidu in čuval zavoje ter zaboje svojih tovarišev, ki so tačas še nekje popivali. V mrke misli zatopljen, lačen in raztrgan, se še za mraz nisem dosti zmenil, čerav je neurje povzročalo precejšnjo mrzloto in marsikomu prizadejalo resnišne skrbi. Ko pa mi je podstropna svetloba povedala, da tudi noč ni več daleč, sem se iz otopelosti razgibal in razgledal po okolici. Kopica ljudi povsem tujih in nezanimivih, se je gnetla po prostoru; tam na tirih je pa udarjal dež ob vlake in skušal zadušiti žvižge lokomotiv.
V to sivo puščobo, ki človeka prevzame in mu zbriše vsak nasmeh, je pa vrglo svoje toplo žarke najino nenadno srečanje in me ogrelo. Nekaj nemogočega se je zgodilo; nekaj, kar je težko razumeti, kar me opaja in dviga ter v resnici osrečuje. Tebi, draga Majda, sem zopet pogledal v oči. Ti segel v roko in se po dolgih letih ločitve zopet s Teboj pozdravil. In to z vso tisto prisrčnostjo, ki ni povsod mogoča, ki je prav za prav svojevrstna redkost v naših mrzlih dneh.
Toda komaj sem Te uzrl in s Teboj spregovoril, dobil Tvoj naslov ter vsaj v bežnih obrisih doumel vso dragocenost srečanja, že sem bil od tebe odtrgan. Zgolj nekaj minut nama je bilo danih, skromnih neznatnih minut, ki pa veliko pomenijo. Zdaj vsaj vem, kod si in Ti lahko pišem. Da niso prav tistikrat prišli moji tovariši, da ni bil baš tedaj čas odhoda, bi se midva lahko razgovorila o marsičem. A je bilo treba odriniti z vlakom in Te zapustiti. Komaj sva si povedala, da sva zopet skupaj, že je došla ločitev. V pravljično iznenadenost je poseglo trdo življenje in naju razdružilo. Le Tvoj, mnogo razodevajoč pogled sem še ujel in pa pozdrav Tvojih rok. Nato mi je ostala samo še topla misel, gorko, tako zelo prijetno občutje hipnega doživetja je plavalo v njej, me blažilo in mi vzbudilo stotero prelestnih spominov. Nič me ni brigalo, kam se peljemo in kaj počenjajo moji sopotniki. Še vedno jačji naliv sem prezrl in pozabil na vse, kar ni bilo s Teboj v zvezi. Zato sem pa tem močneje občutil vse ono, kar je naju pred leti vezalo, nama prineslo trpljenje in radost, a življenje storilo življenja vredno.
Majda! Nič ne vem, kako boš sprejela moje pismo. Čisto mogoče je, da ga ne sprejmeš tako kot želim, ni pa tudi izključeno, da najdejo moje iskrene besede popolen odziv. Da bi molčala, ali pa da bi spregovorila z mrzlimi besedami, to je skoro izključeno. Saj bi lastnim očem ne verjel! Toliko Te že poznam, da nikogar ne maraš spravljati v bridkost namenoma, čemu bi potem mene žalostila? Če bi se moji pomisleki imeli uresničiti, bi se Ti gotovo raje srečanju izognila. Sploh je pa grdo, da izražam takšne dvome in sipljem malodušnost. Saj me je sram tega, a veruj mi, da sem Ti to le zato povedal, ker stavljam na Tvoja pisma resnične nade.
Priznala mi boš, da se v brezobzirnosti, v hladu in železni trdoti sodobnega sveta težko najde čuteča in razumevajoča duša. Zares težko srečaš bitje, ki je dostopno za težave drugih ljudi. Se že s tem in onim kaj pogovoriš, srca pa nihče ne odpre. Drug mimo drugega hodimo, na tisoč načinov prenašamo težo življenja, med seboj smo si pa tuji, čeprav nas veže tolíko reči. A vendar! Človek je človek. Redek je, ki bo nobenkrat po prisrčnosti ne zahrepenel, po sproščenem pomenku in prijateljskem odnosu. Včasih samo pri hrepenenju ostane, pri skromni želji, katerikrat pa se trepetajoče upanje tudi v živo resnico prelije. Dobro vem, da še pomniš, kako je bilo z nama v času najinega spoznanja. Glej, v Tebi sem našel tedaj vse, Ti si mi bila ono, kar mi nihče drug ne more biti. Vse sva si zaupala, zato si bova tudi sedaj. Če boš hotela in mogla, ker siliti Te pač ne smem in nočem. Razumljivo je, da sem o Tvoji dobri volji trdno uverjen, zato samo čakam tiste ure, ko mi Tvoje pismo potrdi resničnost srečanja in upravičenost verovanja.
Vedi pa, draga Majda, da v izraženih željah ni pričakovanja ponižne vdanosti ter nečesa, kar se mnogim zdi neizogibno. Ne misli, da ne vem, kakšno je življenje, kaj vse je treba preizkusiti ter doživeti. Prav govorvo sva v teh letih oba spoznala marsikaj, kar nama preje niti v misli ni moglo priti. Vsako spoznanje se pa trdo poplača. Da je meni zdaj povsem jasno, kaj Ti za moje življenje pomenjaš so bila potrebna trpka leta ločitve, leta črne borbe z življenjem in brezupnih naporov. Kar čudno je, da še živim, saj sem bil tolikokrat samemu sebi v napotje. Mnogokrat je bil moj obstoj smešno nesmiseln ter neupravičen. Parkrat sem stal tik pred obupom. Sam, brez dela in sredstev, brez znanega človeka, sem že razmišljal o prostovoljni rešitvi iz trdih življenjskih klešč. Kljub vsej neprijaznosti svojega stanja, kljub mračnim pogledom v bodočnost, pa le nisem omahnil in se zgrudil. Z neko posebno močjo sem se prebil skozi vse brezupnosti, čeprav ni bila zame prižgana niti skromna lučka nade. A zdaj lučka spet gori. Zdaj spet vem za Tebe, to pa odtehta toliko drugega, da mi bo življenje več kot samo breme. Pred vsem pa želim, da je Tvoje življenje zadovoljivo, da si Ti srečna, da Ti je dano to, kar bi moralo biti vsakemu človkeu, a je le malokomu.
Majda! Piši mi, kako je s Tabo! Piši odkritosrčno in brez pomislekov. Če Te kaj teži, se mi o vsem izpovej. O vsem govori, kar je pisanja vredno. Karko sva si včasih kaj pripovedovala, tako si bova zdaj pisala. Žal, da osebno govoriti ne bo takoj mogoče, daleč vsaksebi sva, zato vsaj takoj ni misliti na svidenje. Pa bo prišlo, verjemi mi. A do tedaj morava potrpeti. In to znava, saj ne bo prvič treba. Ker bo pa čakanje vzlic oživljajočim utripom sreče, ne skopari z besedami. Prav govtovo mi lahko mnogo zaupaš in stori to brez skrbi.
Ob srečanju sem zasledil v Tvojih očeh in Tvojem izrazu znake težkih misli in žalostnih občutij. Spremembo Tvojega bistva, tega, kar jaz pojmujem v imenu Majda, kadar si ga zašepečem, tega sicer nisem opazil. Spoznal sem pa, da si brezdvomno malo vriskajočih ur doživela, da je bilo tudi pri Tebi več trpkosti kot pa veselja. Zato bom zadovoljen, če mi sporočiš, da se motim; ako so pa moja ugibanja resnica, potem vem, da je bila dana obema dovolj grenka kupa.
Toda, naj je bilo tako ali drugače, piši mi, draga Majda, piši mnogo in takoj, kajti moje pričakovanje tvojega pisma je veliko ...
2.
[uredi]Noč je že, prav pozna in temna. Iztrgala sem se delu in zaklenila v svojo sobico. Cel dan sem vroča koprnela po tem trenutku. prav danes je prispelo Tvoje pismo in me vse bolj in bolj razvnemalo. Pravkar sem ga spet prebrala, do zadnje besede premislila, pa ga bom brala še in še. Tako iz srca aem Ti hvaležna zanj! Iz njega diha ves tisti Janko, ki je nekoč vzbudil v meni plamteča občutja, me razveselil in razigral. Četudi je vse že nekje v daljavi, se mi vendar zdi, da je bilo komaj včeraj, komaj pred nekaj dnevi. Moj spomin živo objema vso tisto doživeto lepoto, moja čustva, tolikokrat zatrta in zadušena, se zopet prebujajo, ah, vsa se prerajam, vsa kipim in kar praznično se počutim.
Zadnjič, takrat ob srečanju, sem z veliko nejevoljo odšla na kolodvor. Naše gospa se je nekam odpeljala, pa sem morala nositi kovčega. A doma je bilo še tako mnogo dela. Ko je njen vlak že odvozil, sem se hotela naglo vrniti, toda zmotila me je hipna prostost, vrvež ljudi mi je ugajal, med nje sem se pomešala in pozabila na to, da služim, da kak dan ni niti minute moje. Ko pa grem po peronu, Te zagledam in sama sebe sprašujem, če ni le privid. Takoj sem Te spoznala, povsem prepričana pa le nisem mogla biti. Usodi predan, brezbrižen in zagrenjen si se mi zdel. Dolgo me nizi opazil,jaz pa tudi nisem imela poguma za ogovor. Odstranila sem se, pa se spet približala, no, naposled Te je nekaj predramilo in uzrl si me. Komaj sem se obvladala, kajti ni mi bilo veeeno, kako me pogledaš. V polni meri sem se zavedala usodnosti trenutka, z bojaznijo sem čakala Tvojega ravnanja. Pa si pregnal bojazen ter me sprejel z odprtimi rokami. O, Ti ne veš, kaj vse bi dala za tiste prisrčne trenutke.
Potem, ko Te ni več bilo, sem pa vnovič morala okusiti grenčico osamljenosti. V srcu me je zabolelo, ko sem pomislila, ds si morebiti vzel naslov le radi lepšega. Ne zameri tej nezaupljivosti. Sam veš, da se slabo prej zgodi kot dobro, zato sem tudi s tem računala, da kljub obljubi vendarle ne bol pisal. Premislil bi se lahko, a se nisi. Le pisma ni bilo prav takoj, kar mi je dalo skrbi in bolečine. Ako bi Te ne videla in ne govorila s Tabo, ne bi zatrpela radi čakanja. Sploh bi ničesar ne pričakovala in že na kak način živela dalje. Tako si pa posegel v moje življenje nenapovedan in ga s tem še prav posebno razgibal.
Kakor so bili ti dnevi polni ugibanj ter bojazni, tako je današnji dan zame ves solnčen In perkipevajoč. Vso morečo negotovost si razpršil, pa vlil vero v nove, svetlejše dni. Kako bi sploh prestajala, če bi molčal? V podeseterjenih oblikah bi zaznavala ubljajočo praznoto. Saj bi ne mogla verjeti, da sem bila že prav tik Tebe, a Te vseeno zopet zgubila. In to morda za vedno. Navidezno malenkostna stvarca bi zame prsdstavljala neznosen udarec. Saj bi se ne znala uživeti v grozotno resnico. Če Ti to povem, me pa radi tega ne imej za plašljlvko, ki se vsake sence zboji. Mnogo, sila mnogo sem še premagala z lastno močjo. Včasih pa pride kaj preko česar je nemogoče. — No, zdaj mi o tem ni treba razmišljati, le povedati sem Ti morala, da boš uvldel, kako ljub mi je vsak stavek, ki ga napišeš. Ti še slutiš ne, s koliko težavo sem dočakala to uro, ko Ti morem odgovoriti. A poglej, že zdaj, ko pisma še dokončala nisem, postajam nestrpna in si želim Tvojega novega pisanja. Se Ti zdi čudno? In otročje morda? Ah, ljubi Janko, ne obsojaj me, ker se komaj brzdam v gorečem razvnetju. Prebudil si me, poklical v življenje, a to dojemam s takšno radostjo, da postajam omotična.
Kakor sem pa danes neugnano vesela, tako sem bila pred leti, tedaj ob tisti čudni, meni še sedaj nerazumljivi ločitvi prežaljena. Nerada Te nanjo opozarjam, ker izgleda kot očitanje, vendar moram razodeti svojo takratno bol, ki Je šele danes prenehala. In to s tem jačjim pogumom, ker sam zahtevaš odkritosrčnih izpovedi. Če hočem biti odkritosrčna, moram pa priznati, da sem takrat občutila nezasluženo krivico, ki si mi jo prizadejal. Pravo, pekočo krivico. Obtoževala sem Te in Ti odpuščala, vse le sama pri sebi, v svojem ranjenem arcu. Janko, saj mi boš povedal, zakaj si tako naglo zginil iz našega kraja. Neki gruči potujočih delavcev si se pridružil, kakor so pravili. Vso resnico o tem mi razkrij!
Mogoče nisi ravnal v slabih namenih. Pomanjkanje je zgrabilo naš kraj, za skorjo kruha smo se lovili. Opazila sem, da Ti je bilo neznosno. Mi in Ti, pa toliko drugih je trpelo. Razumljivo je, da si drugam pogledal za kruhom, ker si pa storil to skrivaj in prav za prav le pobegnil, mi je ostalo vse večna uganka. Še s pismom se nisi oglasil, z ničemur dal znamenja, da živiš. Kmalu, ko si zginil, smo pa tudi mi odšli, se preselili drugam, kjer pa nismo dolgo ostali. Prav to je lahko vzrok, da ni bilo nikakih svidenj več, da so se zgrešila najina pota.
Vroče Te prosim, da ne jemlješ teh vrstic prehudo. Ker sem Te ljubila in Te še ljubim, sem le komaj premagovala bolest. Veš, tudi o tem je rojilo po moji glavi, da si morda umrl, se kje ponesrečil ali kaj drugega strašnega doživel. In toliko sem prejokala radi Tebe. Porazno brazupje se je mešalo s prav majhnimi nadami, ki pa so kar zginjale v vedno večjih breznih samote. Iz noči v noč je bilo več bridkosti, dokler se nisem vdala v neizbežno tugo. Brez utehe sem bila, brez kakih drugih razvedril. Dekleta mojih let so šla po plesih, našla povsod vsakojakih zabav, meni pa svet ni nudil ničesar več. Nate sem se preveč navezala, ob Tebi doživela tisto tiho srečo, ki je nič ne odkupi, nič ne zamenja, zato sem pa s Teboj tudi vse zgubila.
Vse, Janko, čisto vse ...
Morda mi boš kaj oporekal, mi skušal kaj drugega dopovedati. Zastonj bo Tvoj trud, kakor Je bil ničev ves napor tistih, ki so Te želeli izruvati iz mojega srca in si ga prisvojiti. V tistih dneh skrite žaloati bi najraje umrla. Mogoče tudi bi, a imela sem še mamo in ji morala pomagati. Njej življenje tudi ni prizanašalo. Najhuje jo je vojna udarila, pa tudi drugo jo je trlo. Tako skromno, tako beraško sva živeli. Ti sam veš, da se nisva v nikakem razkošju kopali, temveč skrbeli za vsak dan sproti. Kolikokrat tudi za en sam dan ni bilo. Bala sem se takih dni. Lačna sem bila, vendar me to ni najhuje morilo. Mama je tedaj zgubila ravnovesje. Njen jad mi je grizel mlsli, njena otožnost me je bolela. Pa še nekaj me je peklo. Namreč zavest, da sem njena nezakonska hči.
Ko bi me ne bilo na svet, bi ona prav gotovo drugače živela. Z menoj ji je pa ostalo marsikaj zaklenjeno. In še trpela je z mano v pomanjkanju. Ne misli, da mi je kdaj očitala take reči, saj ji nisem dala povoda in radi sva se imeli. Vse to sem sama spoznala, docela sama, kar gotovo ni bilo težko. A kaj sem hotela kljub spoznanju? Saj naposled nisem ničesar zakrivila. Le za očeta nisem nikoli izvedela, kdo je bil. Mogoče bogat gospod, morda lep oficir. Kdo naj mi ga pokaže, ko ga mi je mama sama zamolčala? Zdaj molči na vsa vprašanja.
Mrtva je ...
Že dve leti spi. Že dve leti uživa hladen mir.
V teh dveh letih sem ji ga tako pogosto zavidala. Ko sem Tebe izgubila, sem izgubila tisto, kar me je v najtežjih trenutkih vedrilo. Če je bilo kaj še tako mučno in neprenosljlvo, sem zmagala z zavestjo, da se bom po vsem mučnem srečala s Teboj ter našla pri Tebi pozabo bridkega. Tolažiti si znal in vliti poguma. Mnogokrat sem razmišljala o Tvoji čudodelni moči. Samo spregovoril si, pa sem postala vsa druga. Samo pogledal si me, pogledal s toploto, ki je vse razkrila, in že je v meni vriskalo in pelo.
To je bilo dotlej, dokler se moje dekliške sanje niso razbile. Dokler sem bila Tvoja in Ti moj. Potem si odšel. Ko jo pa odšla še mama, ko sem še njo izgubila, me je zapustilo čisto vse. Nihče vee mi ni svetoval, nihče me ni poslušal. Po mamini smrti sem bila prepuščena sama sebi. Kot mlado, neizkušeno dekle. In to v svetu, ki taka dekleta tako hitro zajame v uničujoč vrtinec. Tudi mene je zajel, tudi mene, Janko; toda uničil me ni! — —
V teh dveh letih sem bila dovolj, oh, preveč preizkušena. Tolikokrat sem potrkala na tuja vrata. Največkrat zastonj, včasih pa so mi kje odprli ter mi nudili vsaj nekaj človeškega. Za trdo delo seveda. Pa tudi tovarno sem spoznala ...
Tam sem dobila dovolj sebi enakih. To me je uverilo, da ne trpim zgolj sama, da tudi druge, prav tako mlade in radosti željne, okušajo skoraj isto, kar jaz. Sestre sem našla. Moja grenčica se je spojila z grenčico osalih ter postala lažja in manjša.
V tovarni bi morda delala še sedaj, toda dela je zmanjkalo in nas je mnogo šlo na cesto. Spet sem trkala, spet mi je ostalo mnogo vrat zaprtih. A tista, ki so se med drugimi odprla, so se pa odprla isto, da sem okusila najstrašnejše doživetje svojega življenja. Pretilo mi je ponižanje, o katerem še slutila nisem, da je mogoče.
Ljubljeni Janko! Ne huduj se, če sedaj še nimam toliko moči, da bi o tem pripovedovala. Preveč se bojim, da bi me ne zamrzil in zavrgel. In vendar zopet vem, da moram povedati, kar storim v enem prihodnjih pisem. Raztežila ee bom in umirila. Ti boš pa sodil in razsodil. Če me obsodiš, bom obsojena; če bop pa kljub razodetju našel zame toplo in iskreno besedo, bom srečna, presrečna ...
Kakor sem te noči, dragi Janko, le malo spala, tako to noč sploh nič ne bom. Kmalu bo jutro, pričetek dela in dnevnih brig. Kar počakala jih bom, počakala pri zaključevanju pisma. Za nič dražjega ne bi mogla žrtvovati noči. Le prekratka bo, ker bi še in še pisala.
Mislim pa, da boš iz napisanega lahko razbral, kaj mislim in čutim. In če boš besede tako jemal, kakor so mišljene in zapisane, bom imela prijetno zadoščenje, da Ti srca nisem zastonj odprla.
Moje sedanje občutje je takšno kot bi bol in radost zakričala v noč, a ne zato, da se moj krik v njeni brezbežnosti izgubi, temveč da Tebe doseže, Tebe, predragi ... Ker boš moji želji in prošnji po čimprejšnjem odgovoru gotovo ugodil, naj Te samo še tega prosim, da se v teh mokrih in mrzlih dneh varuješ. Na zdravje pazi, Janko; radi mene in sebe vzemi k srcu moje besede. Gotovo si pri delu v različnih nevarnostih, kar mi vzbuja skrbi.
Ljubim Te, ljubim z vso resnico. Glej, da ne bom po nepotrebnem trpela, glej, da Te kaka nesreča ne doleti, saj veš, da bi me potrlo. In piši, ker čakam, željno čakam ...
3.
[uredi]Najprvo Ti moram povedati, zakaj se takoj prvi dan nisem oglasil.
Ko smo se prlpeljali semkaj, je bilo z nami vse tako narobe kot bi padli s kake zvezde na zemljo. Utrujenost po dolgi vožnji ni bila majhna. Zmučeni pa tudi premraženi smo bili poslani v neko barako, ki še vetru ni mogla kljubovati, zato se je mraz z neovirano nesmrtnostjo šopiril po njej. Z dovtipi in razbito pečjo smo ga skušali odgnsai, pa je bil vražje trdovraten. Morda se nam je to le zdelo, kajti prave zime še nikjer ni, pa vendar izgleda, kot da je že tukaj.
Besneči nalivi križajo vsepovsod račune. Sem smo zato prišli, da dogradimo neko stavbo. Pa je z delom največja težava. Ne bom Ti podrobnosti našteval, ki predstavljajo dolgo verigo napora, raznovrstnih neprijetnosti in križev, a se končno zlijejo v eno samo zadoščenje, da so denarci, ki jih za vse prejmeš, pošteno in krvavo zasluženi. A čemu govorim o tem? Hočem Ti le pojasniti, da mi je bilo nemogoče takoj pisati, ker nisem našel primernega prostore, a tudi utegnil nisem. Saj veš, priti v povsem nov kraj, kjer se nudi samo polomljena baraka in nič drugega, ni enostavna reč. Ko smo si v par dneh uredili ter se nekako ustalili, je bilo drugače. Tudi notranje sem so ustalil, da sem potem našel za Tebe prmerno besedo.
Vedi, ljuba Majda, da me je prevzelo čistonovo razpoloženje. Za blaženost bi ga krstil. Ob prebiranju Tvojega pisma, ki vrača izgubljene sanje in potrjuje najin praznik svidenja, se mi je marsikaka trdota stalila. Po nesminelnem jadranju sem zaplul v tih pristan. Dasi je v Tvojem sporočilu mnogo trpkega, me vendar prevzemajo solnčne strani. A tudi trpkosti ne morem prezreti, posebno ne žalostne vesti o smrti Tvoje mame. Presunjen sem čital, kar si napisala. Solze iskrenega ganotja so me orosile. Ne bom Ti izrekal sožalja, ker se mi zdi, da sem z njo tudi jaz skoraj isto zgubil kot si Ti. Lahko mi verjameš, da s Tvojo boljo sočustvujem, a hočem tudi žalost deliti in Ti biti v uteho. Sicer si pa v dveh letih najtežje že prebolela. Vem, da je mama nenadomestljiva, vem, da se tolikrat in vedno bolj pogreša, toda, vem pa tudi, da si se Ti z dejstvom spoprijaznila, čeprav je kruto.
Majda! Ohranila jo bova v najlepšem spominu. Oba. Saj mi je bila tako draga.Tudi meni je bila mama.
Glej, pomislil sem na sebe in se primerjal s Tabo. Ti vsaj veš, kaj je mama, kaj njena skrb za otroka, vsa njena topla ljubezen, ki je meni ostala skrita in nepoznana. Zgodaj sem jo izgubil, kar še komaj pomnim. Da bi bil pa njene gorkote deležen in jo užival zavestno, to se mi je odvzelo. Zgolj slutim, da je živela in le v meglenih obrisih vem za njeno smrt. To ke toliko, kakor bi je nikdar ne poznal.
Z očetom je pri meni drugače.
Ti ne veš zanj, zamolčan ti je bil in zdaj ni upanja, da ga spoznaš. Morebit je tako najbolje. Saj Te gotovo ni vreden. Težko bi ga vzljubila, ker bi izvedela za njegov odnos do mame in prav lahko tudi za krivico, ki ji jo je pripravil. Namesto z dobrosrčnostjo, bi ga spremljala s sovraštvom, česar zdaj ne delaš in si tako prihraniš temne misli ter razburljive ure.
Moj oče je skrbel za nas, toda na svoj način. Po tedne in celo mesece ga nismo videli. Daleč od doma je opravljal svoja dela in se le od časa do časa znašel med nami. Toda tudi vse to ni dolgo trajalo. Vojna je prišla in nam ga vzela. Takoj s prvimi je odrinil v krvavi ogenj in tam ostal. Nihče ni povedal, kakšne smrti je umrl. Nihče, Majda, kakor tolikim drugim ne.
Pa takrat sem bil še majhen. Toliko, da sem se zavedal tistih groznih dogodkov. Prav kmalu sem tudi sam moral z doma. Kot begunec. Kar ukaz je prišel. Ni bilo baš rožnato tisto romanje. Vsa mogoča pota sem prebrodil, se srečal z raznovrstnimi ljudmi, se s kom spoprijaznil, pa jih pozabljal in prebijal nevesele čase. Danes mi je kar Čudno, če pomislim, da vzlic vsem neprilikam in resnim opasnostim še živim. Z granatami smo se igrali, se z vojaki pajdašili, prosili hrane, prezebali, begali iz kraja v kraj, dokler se nismo raztepli popolnoma in se ugnezdill čisto na tujem. Koliko znanih sem izgubil. Vse svojce, vse tovariše otroških let.
To vagabundenje mi je pokazalo mnogo, mnogo novih obrazov. Vsi so šli mimo. Vsi so se mi samo pokazali. V dušo utisnil se mi ni nihče. Šele, ko sem Tebe srečal, sem obstal. Tvoja zvonka beseda je izvabila jačji utrip mojega srca in ga pognala v nov tok.
Kako se je prav za prav zgodilo? Nekam slučajno, povsem preprosta in prav zato z nehlinjeno resničnostjo. Kolika lepota leži v tistem spoznavanju, koliko razkošje v navidezni skromnosti! Kako opojen svet tihega veselja sredi mrkih, ponajveč smrti zapisanih ljudi.
Majda! Znova doživljam tisto davno, znova Te čakam na polju, znova se oziram po cesti, kjer imaš priti zavoljo opravkov in prav lahko tudi radi mene. Natančnega pa nič ne vem in Te vljudno proeim, da najdeš oproščenja za tako priznanje. Veš, ne smem reči, da mi je vse padlo Iz spomina. To nikakor ne more biti, toda ves razplet najinih vezi, vse doživetje najinega mladostnega prebujenja sem zajel v eno samo pesem dveh src in tako marsikako podrobnost, dragoceno in spomina vredno, prezrl, a ne povsem pozabil. O, mnogo mi jih živo stopa pred oči, tako živo, da me blaže, da mi čarajo s podvojenim bleskom svojo vrednost. Ali vse se združijo in tvorijo edini sen mojega življenja. Edino, najdražje lepoto. A prav nad tem mojim najsvetejšem sem pred leti napravil grd zločin. Lepo je, ljuba Majda, da si me naravnost opozorils nanj in mi s tem dala možnost prav odkrite izpovedi. Da si me obtoževala v svojem srčecu, Ti rad verjamem, saj to pomenja, da si čutila zame. Da si mi pa tudi odpuščala, me radosti, vendar to težje verjamem, a ker Te poznam in vem, da znaš odpuščati, ne pa lagati, sem tudi o tem prepričan! Za odpuščanje sem Ti zares hvaležen. Iskreno je.
Naj bom tudi jaz iskren a svojim grehom.
Veš, če se po pravici sodi, ga je rodila mladostna prešernost in pa usoda, v katero smo bili pognani. Moja krivda je prav ta prav v tistem solnčnem pogledu na svet, ki ga imamo vsi v različnih merah. Mnogi se ga še zavedajo ne, mnoge pa dviga v omotične višine, pa tudi strmoglavlja v najnižja brezna. V meni ga je bilo tistikrat kljub begunstvu in potepuškim prigodam toliko, da je bila mladost res mladost. Tudi zdaj nisem še star - posebno po najinem svidenju ne morem biti - priznati pa moram, da je v meni manj solnčnega kakor tedaj, opravičujem se. No, saj me že Ti v pismu želiš oprati in je res, kar samo domnevaš.
Zdaj le ne vem določno, kaj vse je povzročilo toliko pomanjkanja v Tvoji vasi. Kar vzdržati se ni več dalo. Saj so z vojno ljudje že ponehali, pa je prav tako slabo kazalo. Tisti čas sem zadosti razmlišljal. Tvojo mamo so gnjavile neprilike. Ti sama si včasih komaj zmagovala skrbi. Otožnost je legala na vaju, tista otožnost, ki sem jo v začetku našel in z vedrostjo pregnal. Tako ni moglo dalje. Številna ugibanja so se mi podila po mislih, pravih rešitev se pa ni pokazalo. Takih, da bi tudi nama pustile vsaj košček sreče. Bolelo me je, bolelo to, čemur sem bil priča, bolelo tudi, kar sem koval in česar sem se bal. Naposled je bil sklep gotov in dejanje neizogibno. Ubežal sem, ubežal s trdno vero, da se čim prej povrnem. S solnčno mislijo in fantovsko korajžo. Z upanjem, da z pridnostjo prihranim denarja ter sebi in Vama pomagam. Pa sem se ukanil v solnčni veri, razočaral v doživetjih in se sam po sebi porazil. Sam po sebi, Majda! Čudno se slišii, pa ni zlagano. Mislil sem, da svet ni tak, kakršen je. Saj ga nisem pravljično zajemal, a vero vanj sem še uklepal v svojem srcu. Moji računi niso šli v milijone ne nad zvezde, a smeli in drzni so bili vendarle. Čisto fantovski. Moji. Le razodel jih nisem nikomur. Sam sem se ukvarjal z njimi, se navduševal in plašil. Nekega večera me je zamikalo, da Ti jih razložim. Pa Te nisem hotel vznemirjati. Sploh si nisem znal predstavljati najinega slovesa, zadnjega pozdrava in poljuba. Pregovorila bi me, premagala in razdrla načrte ter me s tem potegnila nazaj v neznosljlvo stanje. Kaj bi sledilo? Kaj, Majda? — Prav gotovo nič dobrega. Ne prestajal bi, ne prenašal. V blaznost bi se tiral, kakor sem se z mislijo odhoda. Ne zato, ker sem svojevoljno silil neznani usodi v naročje, kajti to je bilo jasno, da se predajam vsemu, ko se odločam za pot. Blaznost me je spreletavala v mislih na naju. Pomnila še boš, najine pomenke in moja mnenja glede Tebe. Ne vem, če so vsi, ki se ljubijo, taki, kakršna sva bila midva. Zdi se mi, da sva na poseben način spoznala gorkoto ljubezni. Na svojstven, le nama pojmljiv način. Ni bilo treba viharnih besed, varljivih obetanj, omamne muzike in očarljivega razkošja. Dvoje duš se je spoznalo, dvoje src zlilo v objem in se zrastlo v eno. Ti si bila kosmene samega. Tvoja bolečina je morda mene bolj zebolela kakor Tebe, a Tvoje zadovoljstvo me je osrečevalo, saj si bila Ti zadovoljna, Ti, ljuba Majda.
Vidiš, v to zlitje sem bil primoran neusmiljeno udariti. Pograbil sem nož in si ga zasadil. Od Tebe sem se odtrgal, odtrgal z najsilnejšo bolestjo. Večerilo se je, Ti si me zastonj čakala, ker ob času, ko bi moral priti, sem se že vozil in bil z vsako minuto bolj oddaljen od kraja, ki zame toliko pomeni. Ko je pa jutro pozdravilo uboge romarje in lih solnce poljubilo, sva bila že zelo, zelo narazen. Tedaj me je šele zgrabila vsa neizprosna resnica, oh, kričal bi in se raztrgal, a sem samo zajokal na samem. In to sem si ponavljal, da se povrnem, povrnem čimprej, ker življenje brez Tebe ni bilo življenje, temveč smrt. Pisal bi Ti, kako je z mano, kaj sem storil in kako mislim, toda beseda ni šla na papir. Ti si o mojem begu najbrž kmalu izvedela. Nikakor nisem upal, da mi oprostiš, da najdeš razumevanje za naglo, Tebi nepojasneno dejanje. Udaril sem Te, Ti muke pripravil, za kar sem zaslužil samo Tvoj prezir, Tvoje zaničevanje. Zavest krivde me je gnala dalje, naprej, naprej, proč, samo proč. Ko je bila razdalja zadosti velika in preizkušnje z svetom, z ljudmi in vsem, v kar sem padel, dovolj grenke, sem se ustavil.
Napisal sem prvo pismo, ki pa ni našlo odziva ...
Takrat si se gotovo že preselila, odšla od tam, kjer se je izreklo toliko upanj, kjer so se sanjale mavrične sanje in zaslutile možnosti velike sreče. Odšla si s črno mislijo na svojega mučitelja. Odšla žalostna, razdvojena, s tožbo, ki je ni nihče slišal.
Majda! Povedal sem Ti ... Ker si mi že odpustila, naj ne bo moja pregreha kamen spodtike. Škoda je zgubljenih let, a kar je bilo, je pač bilo. Trpela sva in in v trpljenju je odklenila moč. Ker no najina hrepenenja ostala neutešena, se bova tudi ljubezni še napila. Vse je še pred nama, ker naju more samo bodriti. Če bi se pa najina usoda drugače pletla, bi morda že izpila vino ljubezni in stala praznih rok.
Ob vsem je zame najtežje, da Tvoja mama ne živi. Moj pobeg je gotovo obsojala, svojo naklonjenost spremenila v mrzenje in umrla z napačnim mnenjem o meni. Tega mi je jako žal, a prav tu ni nobene pomoči. Pa videl je pe bom nikoli več. A bi tako rad tudi njeno odpuščanje dosegel, njej pogledal v obličje in ji povedal, da bo tudi za nas boljše na svetu. Kadar obiščeš njen grob, Majda, daj ji rož tudi v mojem imenu.